Kako praznujmo 50 letnico vladanja Nj. Veličanstva, cesarja Franca Jožefa I.? (Poročal na obcnem zboru ,,Slovenskega učiteljskega društva" v Ljubljani, dne 28. grudna 1. 1895. Jakob Diranik.) Viribus unitis. _^^ ^^ine 2. grudna 1898. 1. bode preteklo petdeset let, kar je zasedel prestol avstrijski nas ljubljeni vladar in gospodar Franc Jožef I. Upajmo, da Ga ohrani Previdnost božja na tera mestu tudi v prihodnje tako zdravega in čvrstega, kakor je, hvala Bogii, danes ter ponudi vsem avstrijskim narodom prelepo priliko, izkazati svojo udanost, zvestobo in hvaležnost najboljšemu in največjemu vladarju in cesarju, kar jih pozna svet. Vsi avstrijski narodi tekmujejo že danes med sabo, kako bi lepše in dostojneje proslavljali ta za aas Avstrijce tako srecni in veseli dan. Ni moj namen, naštevati danes zaslug, katere si je pridobil nas ljubljeni vladar bodisi za posamezne narode, ali tudi za vsako kronovino posebe. Saj te so nam vsem dobro znane. Zato sku- šajo tudi po vsej pravici posamezne kronovine v znak hvaležnosti, zvestobe in udanosti postaviti Francu Jožefu I. kar najlepši spomenik le mogoče. Ni ga pa tudi stanu, kojemu bi naš presvitli vladar ne bil dobrotnik. Posebno učiteljski stan se ima Njerau veliko, veliko zahvaliti. Zato se ne pripravljajo na ta veseli dan samo posamezni avstrijski narodi in kronovine, ampak tudi posamezni stanovi tekmujejo med sabo, kako bi lepše proslavljali ta avstrijski praznik. Kaj pa mi, predragi tovariši in tovarisice? Ali naj kar molče pričakujemo ta redki zgodovinski praznik, na katerega se vsi drugi stanovi z največjim zanimanjem in veseljem pripravljajo ? Ne; tega ne moremo storiti. Tudi v našili prsih bijejo zvesta avstrijska srca, ki so pripravljena skazati vsak trenotek zvestobo in udanost presvitlemu vladarju. In kako tudi ne? Saj vzbujamo dan na dan v nežnih srcih izročene nam mladine čut patrijotizma, čut zvestobe in udanosti do presvitlega cesarja in preslavne hiše habsburške. Pri vsaki priliki navdušujemo mladino, da raora biti vedno pripravljena žrtvovati za cesarja kri in imetje. In, če bi pa sami ne bili prešinjeni s tem čutom, bi ga gotovo tudi v srcih naše roladine ne mogli vzbujati, kajti česar človek sam nima, tega tudi drugim ne more predajati. Da smo pa slovenski učitelji istinito prešinjeni s patrijotiškim cutom, to spričuje nam zgodovina, ki ima z zlatimi pismeni zapisanih nebroj sloveuskih junakov, ki so v krvavih bojih nevstrašeno žrtvovali življenje in iraetje za cesarja in dornovino. In, kedo je vzbudil vsem tera slavnim junakom ta pogum, to ljubezen, ta čut zvestobe in udanosti do cesarja? Kdo neki drugi, kakor ljudski učitelj. Kakor naši predniki, ki so živeli še v slabejših časih, kakor živimo mi, ostanemo tudi mi trdni ko skala v zvestobi in udanosti do j.)resvitlega cesarja. In to zvestobo in udanost liočemo tudi v dejanji pokazati s tem, da kar najlepše proslavimo 5 01etno vladanje Nj. Veličanstva, cesarja Franca Jožefa I. Kako pa proslavjajmo ucitelji in učiteljice ta veseli in srecni praznik? Morebiti s kako hrupno veselico? Ne. Znano nam je vsem, da naš predobrotljivi vladar ni prijatelj veselic pri tacih prilikah, ampak Mu je ljubše, da ae denar, ki bi se imel izdati za prirejevanje slavnostnih veselic, raje daraje v d o b r o d e 1 n e namene. Labko je pa obrniti denar v dobrodelne namene, kdor ga ima, a pri nas pa tega ni. Vendar brez vsega tudi nismo. Prcd očmi imejmo besede: ,,Kdor iraa veliko, daj veliko; kdor ima pa malo, daj pa malo — pa to z dobrim srcem in dobrim na- menom". Znano nam je, koliko vrednost je imel pri Bogu vinar svetopisemske vdove. Gotovo se spominjate tudi, predragi tovariši in tovarišice, na ono usmiljeno, a ubogo Dunajčanko, ki je prinesla pomožnemu odboru za po potresn prizadete Ljubljančanje 1 gld. z besedami: ,,N_te, da bodem tudi jaz deležna pri tem čirm usmiljenja, rada bi dala več, pa nimam ; prosim, ne zaraerite mi, da tako raalo prinesem". Verjemite mi, gospoda, da je bil dotični gospod, ki je sprejel ta goldinar, bolj vesel tega samega goldinarja, kakor pa marsikaterega stotaka, ki je prišel iz roke bogatina. In katerega ni ganil do solz dar one uboge ženice iz sežanskega okraja, ki je prinesla zadnjih svojih 1_ krajcarjev za prizadete Ljubljančanje — ki je darovala torej vse svoje premoženje v dobrodelni namen. Vidite, tovariši, še so ljudje na svetu, kojim se še slabeje godi, kakor nam, a imajo v dobrodelne namene vedno odprta srca. Posnemajmo jili. Kakšen namen si pa izberimo mi in koliko žrtvujmo, da čim lepše proslavirao 501etno vladanje našega predobrega vladarja? Kedar zatiska učitelj-oče trudne oci svoje k zadnjemu počitku, mu je najtežja ločitev, če vidi pred sabo vec nepreskrbljenih nedolžnih otročičev. Vdova njegova se za silo že se pretolče, ker dobi nekaj penzije in ce je njen mož bil ud ,,Vdovskega društva", dobi tudi od tu precej podpore, a za sirote je pa tu in tam mnogo premalo preskrbljeno. Zavzemimo se danes, predragi tovariši, za naše sirote ter preskrbimo jim priliko, da jim bode mogoce izobra1ziti se toliko, da si bodo potem laliko služile vsakdanji kruh. V proslavo 501etnega vladanja Nj. Veličanstva, cesarja Franca Jožefa I. sklenimo danes jednoglasno, ustanoviti ustanovo z naslovom: Franc Jožefova ustanova za učiteljske sirote na Kranjskem. V ta namen se zavežimo danes, da žrtvuje vsakdo izmed nas brez razlike narodnosti, skozi tri leta t. j. 1. 1896., 1897., 1898. par vinarjev za omenjeno ustanovo in sicer: 1.) Začasno nastavljeni učitelji in nciteljice po 10 kr. na mesec, ali l'2O gld. na leto, skupaj 3'60 gld. 2.) Ucitelji in učiteljice IV. plačilne vrste po 20 kr. na mesec, ali 2'40 gld. na leto, skupaj 7_0 gld. 3.) Učitelji in učiteljice III. plačilne vrste po 3 0 k r. na m e se c, a 1 i 3*60 g 1 d. n a 1 e t o , skupaj 10*80 gld. 4.) Učitelji in učiteljice II. plačilne vrste po 40 kr. na mesec, ali 4-80 gld. na leto, skupaj 14'40 gld. 2* 5.) Učitelji in uciteljice I. plačilne vrste po 50 kr. na mesec, ali po G gld. na leto, skupaj 18 gld. To bi bilo torej naše vplačevanje skozi tri leta, potem se pa neha. Vplačuje naj se pa tako-le: Na večrazrednicah pobiraj te novce nadučitelj ter pošlji nabrano svoto četrtletno z natančnim imenikom darovalcev blagajniku ,,Društva za zgradbo ueiteljskega konvikta" (učitelju J. Dimnik-u), katero drnštvo bode tudi oskrbovalo in oddajalo ustanovo. Jednorazredničarji naj izročajo svoj prispevek mesečno tistemu nadučiteljn, ki slnžbuje v kraji, kjer je sedež davkarije, ta pa pošiljaj četrtletno nabrano svoto z natančnim imenikom darovalcev v Ljubljano. Da bode pa glavniea vecja, obrni se odbor ,,Slovenskega učiteljskega društva": 1.) Do slavnega deželnega zbora Kranjskega s prošnjo, da tudi le-ta določi letni prispevek skozi tri leta za to ustanovo. 2.) Z jednako prošnjo se je obrniti tudi na Kranjsko hranilnico in sploli na vse hranilnice in posojilnice na Kranjskem. Dve tretjini obrestij, katere bo dajala ta glavnica, se porabita vsako leto za ustanove in jedna tretjina se pa priloži h glavnici. Visokost in število ustanov določi odbor ,,Drustva za zgradbo učiteljskega konvikta v Ljubljani". Prvo ustanovo odda odbor dne 2. grudna 1898.1. Pravico do teli ustanov imajo: 1.) Učiteljske sirote po očetu inraateri; v pomanjkanji teh 2.) učiteljske sirote po ocetu; v pomanjkanje teb 3.) učiteljske sirote po materi; v pomanjkanji teh 4.) učiteljski otroci splob. (Vsi predlogi so bili jednoglasno in z velikim navdusenjem vsprejeti). Vsi darovalci — ucitelji in neučitelji — se bodo, razdeljeni po posameznih okrajih, objavljali četrtletno v ,,Učiteljskem Tovarišu", v obeh slovenskih dnevnikili in v uradni ,,Laibaclier Zeitung". Koncem triletne dobe se pa natisnejo v posebni knjigi, ki se bode hranila poleg ustanovnega pisma kot spominska knjiga v arhivu ,,Društva za zgradbo učiteljskega konvikta v Ljubljani", da bodo potomci naši vedeli, kateri nčitelji, oziroma učiteljice, so bili ustanovitelji ,,Franc Jožefove ustanove za uciteljske sirote na Kranjskem" in da bodo znali tudi, kako smo praznovali plodonosno 501etno vladanje Nj. Veličanstva, cesarja Franca Jožefa I., katerega najvecje veselje jemanjšati bedo Svojim narodom! ,,Z združenimi močmi!" Ljubljana, dne 28. grudna 1895. Odbor ,,Slovenskega učiteljskega društva": Andrej Žumer, predsednik. J. Režek, J. Furlan, Al. Kecelj, J. Dimnik, E. Gangl, J. Cepuder, F. Črnagoj, J. Likar.