Prirodopis v Ijudski šoli. Izdelal za učiteljsko konferencijo v Celji V. J. Uže mej učitelji samimi je ranogo različnih misli zastran podučevanja v prirodopisji, i to glede obsežka, kakor tudi metode pri 'poduku, a še različneje pa mislijo in kombinujejo o tej zadevi neučitelji, kateri od zgor doli, ali od zunaj ogledujejo nurodno šolo, ali pa oni, ki samo čujejo o njej, a vendar žele staviti svoje »veljavne" svete, bodi si uže pripravne, ali nepripravne, izpeljive ali neizpeljive. Da je prirodopisen nauk v narodnej ali ljudskej šoli potreben, to je neprepirljiva istina. Koliko naj se v tem predmetu v narodnej šoli podučuje ? v katerej meri naj se deli ? in način prednašanja vendar nij jasen in vseobčen, da si ravno učni čerteži obrisujo meje, — a z jako elastičnimi potezami. Ako hoče narodna šola z vspehom v tej stroki napredovati, ozirati se ji je več na ,,kaj? in kako?" se ima podučevati nego na ,,koliko?a se ima vzeti. Prirodopis naj se na tej stopinji obravnava edino le iz stališča koristi ali škodljivosti, t. j. vporabljivosti, nikakor pa ne iz stališča znanosti ali vede. In to za to, ker a) učenci naj tej stopinji še nemajo toliko razvitih moči, nemajo zadostne zmožnosti, sprejemati nauk iz učenega stališča, b) narodnej šoli tudi to v nalogo ne pripada in c) ona pri toliko različnih predmetih, kjer se ji je boriti še z najpervimi elementarnimi predmeti, nema niti časa k ovemu učenemu in razširjenemu razpravljanju. Prirodopis iraa v narodnej šoli le kot kazalni ali nazorni nauk veljati, in se tudi[tako obravnavati. (Mislim namreč eno-, dvo- in trirazredne šole, pa tudi na večrazrednih šolah niže razrede.) Pa še tu je težko nauk prirediti tako, da ga učenci Tnorejo sprejeti; treba je pedagogičnega, natančnega prevdarka, da otrokom veselje do opazovanja narave zbuja in vzderžuje. Učni čertež sicer izraža, wnaj potrebnejše iz vseh treh delov prirode". In to pa po obstoječih berilih. Po sedanjih čitankah, ki nijso vredjene po novem čertežu, je pa to — kratko rečeno — nemogoče. Treba je toraj tvarine izkati drugod, 6e se sploh v tem kaj podučevati hoče. Najpotrebnejše pa si vsak razlaga po svoje; enemu se to, drugemu drugo zdi najpotrebniše. Merodajno vodilo naj bi bilo pri izbiranji prirodnin, da se stvar, o katerej hočeš govoriti, nahaja pogosto v učenčevem bližnjem okrožji, katero večkrat vidi, kar mu je bolj navadno, kar je bolj domače. — Graje vredni so tisti učitelji, ki z nekovo strastjo preže na redke in nenavadne reči, o katerih potem svojim učencem govore. Se takimi nenavadnimi predmeti se učencem pokvari okus do navadnega vsakdanjega, kar je pa največkrat veliko veči važnosti, nego ono ptuje — nenavadno. Ozirati se je tem bolj na prirodnine, ki prinašajo posebno korist ali škodo: 5e je stvar važna v kmetijstvu, zdravilstvu, obertniji ali umetniji. V živalstvu na pr. naj se ne začenja z opicami, ker so navadno v vsakej prirodopisnej knjigi na pervem mestu; pa tudi z levom, leopardom i. t. d. ne začenjaj, in če imaš morda tudi njegovo podobo namalano ravno pri rokah! Neoziraje se na učene sisteme prični z domačo govedo, drobnico itd.! Slavljeni pedagog Diesterweg blizo tako-le pravi: Človeku ne dela časti, če ptuje in nenavadne reči in vravnave še tako pozna in umeje, a v domačem pa je ptujec. Taki ljudje, ki ne poznajo svoje domovine in njene vlastine, je ne ljubijo in tudi ne spoštujejo; oni si žele v ptuje dežele, o katerih imajo zaslepljene nazore. Pri izboru se je ravnati tudi po času. Ne bi bilo prilično, če bi po zimi govorili o cvetji ali sploh o rastlinstvu; ali pa po letu o snegu in ledu itd. in sicer zato, ker vse, kar se obravnava in opisuje, naj se stori iz nazornega stališča, t. j. deci naj se obravnovalni predmet, kadar in kolikor le mogoče, pokaže v naravi, kakoršen je. Ako se prirodopisni nauk razdeli na primerne čase, je nedvomljivo pričakovati izdatnega vspeha; deca ima priliko v šoli obdelavano tvarino tudi razven šole opazovati i se ž njoj baviti. če se tvarina glede izbora in obravnave na kratko povzame, bi bUo: 1. Začetnemu poduku v prirodoznanstvu je zbirati domače predmete, predmete iz otročjega okroija. — 2. Izbrani predmet naj bode, kolikor mogode, enoten, samosvojen. — 3. Pri obravnavi naj se posebno ozira na vporabljivost. — 4. Varovati se je tudi prevelike mnoiine gradiva. — 5. Nauk o prirodoznanstvu naj bode v narod- nej šoli nazorni, kazalni. — 6. Pazi naj se na prilicni cas, kdaj sc kaka reč obravnava. — 7. Opozoriti je tudi deco na početek in razvoj prirodnine. Tako n. p. pri rastlinstvu, kaj je treba sejati ali saditi? kdaj, kako in kam je treba to v zeraljo djati? Kje je življenje prihodnjega zelišča skrito? itd. Pri živalstvu je povedati se potrebno previdnostjo, — kako goje in prežive stari svoje mladiče itd. V prirodopisnem nauku je tudi najpripravneja prilika odpravljati mej ljudstvom tu i tam ukoreninjene vraže, katere prouzročujejo dostokrat občutljive nesreče in veliko škode. Kjer ljudstvo na vraže veruje — naj učitelj polagorna v šoli poskuša jih odpraviti. Kadar se na pr. govori o kačah, naj se opomni, da se strupeni ugriz ne da zagovoriti, da se sploh bolezni (merzlica) ne dado zagovarjati — da bi bile potem brezškodne itd. Černe mačke in tudi nobene druge nemajo hudiča v repu. — Sove in čuki ne naznanjajo smerti. — Repate zvezde ne pomenijo vojske ali kake druge nesreče. — Toče ne delajo duhovni ali drugi učeni gospodje. Takih in enakih vraž je veliko veliko med ljudstvom. Kadar pa se odpravljajo take vraže, je treba skerbno prevdariti, kako se bode to učinilo; ker sicer učitelj izgubi zaupanje; ljudstvo bi ga utegnilo imeti za krivoverca in Bog ve kaj še vse!