Metod Kumelj: Bežni pogled v najbližnjo našo preteklost Pregledno podati naš položaj in delo v zadnjih letih je težka naloga za tako ozko omejen prostor, kot je odmerjen temu članku in zlasti težka, ker je doba, o kateri naj pišem, za točno predočitev položaja in dela organizacije časovno le še vse preblizu. Čas zadnjih dveh let, odkar stojim na čelu slovenske učiteljske organizacije, ni zase nikako tipično in zaključeno razdobje, marveč zgolj perioda v razvoju razmer in dela prejšnjih let. To najbolje pojasnjuje že samo dejstvo, da sedanjega svcjega položaja nisem dosegel morda po kaki borbi v organizaciji, marveč sem po odstopu svojega predhodnika predsednika tov. Dimnika nanj nekako »napredoval«. V tem času tudi niso nastopile take in tolike politične izpremembe, da bi zaradi njih nastopile občutne izpremembe za učiteljstvo in organizacijo. — Ob nastopu nove funkcije mi vprašanja, ki so težila učiteljstvo in organizacijo, niso bila nova. Vsa ta vprašanja sem do podrobnosti poznal iz svojega dela pri vodstvu organizacije, kjer sem deloval od 1. 1931. dalje kot tajnik. Od tega leta dalje sem osebno sodeloval prav na vseh vprašanjih, ki jih je obravnavala organizacija. In za to delo prevzemamo jaz in vsi funkcionarji organizacije odgiovornost ne samo pred učiteljstvom in ne samo pred najširšo javnostjo, marveč pred najstrožjim sodnikom — pred svojo vestjo. To ugotovitev podajam le glede na svoječasne napade v delu slovenskega tiska, ki je delu organizacije v prejšnjih letih osporaval moralne osnove. Pa še ena ugotovitev je potrebna. Funkcionarji osrednje organizacije in učiteljskih društev pa tudi ogromna večina učiteljstva tudi v najtežjih časih pri svojem napornem, odgovornem in često ogrožajočem deiu za obrambo časti, ponosa, človečanskega dostojanstva in svojih pravic niso klonili. Odločno in neustrašeno je vztrajalo učitel.jstvo v borbi, vsakdo je postavil celega moža. Doba zadnjih let, kakor je bila težka, je bila koristna in potrebna. To je bila za nas doba selekcije. Dodobra smo se med seboj spoznali in danes točno vemo, na koga lahko gradimo in se v borbi zanašamo. Prijetno je spoznanje, da nas je mnogo, mnogo borcev. Iz težke preizkušnije je izšlo učiteljstvo izravnanih hrbtenic. Ta doba dokazuje, da je učitelj že davno prenehal biti hlapec, da je postal gospod. Ne gospod po obleki in kretanju, marveč gospod po svojem značaju. Če bi danes naš veliki pokojnik Ivan Cankar pisal svoje »Hlapce«, bi cbjektov zanje gotovo ne iskal več v učiteljskih vrstah, več in hvaležnejših bi našel drugod. Res pa je tudi, da nam ta doba ni prihranila številnih razočaranj. Mnogo je učiteljev, ki so se v prejšnjih letih, ko so potrebovali zaščite organizacije in se zatekali pod njeno okrilje in v njeno varstvo, s polno prepričevalnostjo zavzemali za stanovsko linijo, solidarnost in tovarištvo z vsemi atributi in konsekvencami, ki pa so v času naše preizkušnje pobegnili iz naših vrst. Načelo odklanjanja osebne koristi na škodo upravičenejšega sotovariša in celote, ki ga zastopa in izvaja organizacija in za katerega so se, svoj čas ogrožani, borili sami, in vsa druga etična načela, na katerih sloni delo organizacije, so bila o prvi priliki pozabljena. Zavrgli so jih za ceno boljšega mesta in ugodnejšega pcložaja. Iz strahu pred odgovornostjo napram sotovarišem in konsekvencam v organizaciji so sami pobegnili iz naših vrst. V prejšnjih časih deležni vse zaščite organizacije in celo denarne podpore, prigovarjajo sedaj tudi takratnemu našemu delu, sedanjemu pa poizkušajo podtikati strankarsko politično tendenco. Razumemo tudi to, ker vemo, da je ob nastopu krize vesti treba iskati leka za utešitev. Za te in take člane nam ni žal. Z njihovim odhodom smo se moralno okrepili, z dotokom novih, zdravih in mladih moči pa smo številčno celo porasli. Posebno skrb smo posvečali vsa leta organizaciji sami in njeni izgraditvi. Trudili smo se in uspeli, da ni bilo v njej nobenih trenj. Tako smo jo ohranili vso dobo sposobno za borbo. Načelo demokracije je bilo izvedeno v polnem obsegu. V vrstah članov je vladalo zato polno zadovoljstvo in zaupanje do vodstva. To je krepilo vse naše delo. Le v tem in takem razpoloženju je organizacija lahko odbila poizkuse razdvojiti vrste učiteljstva in z ustanovitvijo politične učiteljske formacije razkrojiti našo stanovsko organizacijo. Prvič se je izvršil tak poizkuis v letu 1933. Beograjski učitelji, ki so jim bili osebni in strankarski interesi bližji kot interesi stanu in organizacije, so sklicali v avgustu t. 1. v Ljubljani ustanovni občni zbor učiteljskih klubov JNS. Zavednost ogromne večine učiteljstva je to namero preprečila. V Ljubljani so ti klubi propadli za vso državo. Značilno pri tem je, da so poleg oficialne učiteljske organizacije najodločneje naiStopali proti ustanovitvi teh klubov baš tisti naši učitelji, ki so bili sicer najizrazitejši pripadniki JNS. Drugi poizkus 1. 1937. je bil za nas opasnejši, ker je stranka JRZ že imela svoj centralni učiteljski klub v Beogradu in klube v poedinih banovinskih mestih. V oktobru 1937. je peščica slovenskih učiteljev priredila v Ljubljani ustanovni občni zbor kluba, sprejela praviila in izvolila tudi začasen odbor, obstoječ po večini iz nečlanov in neprijateljev JUU. Med našimi člani pa je klub naletel zgolj na odpor. Tudi politični pristaši JRZ — naši člani — so klube odklanjali. Do marca 1938. v vse.j Sloveniji ni mogel zbrati nad 70 članov. Ker bi bil tak klub brez pomena, ga stranka ni odobrila. Stanovska organizacija in njeno delo sta tudi to pot popolnoma zmagali. Prosvetna personalna politika v zadnjih letih je nujno narekovala organizaciji, da je omejila vse svoje drugo delo in osredotočila svojo skrb na zaščito učitel.jskih osebnih in šolskih interesov. Ta dva interesa sta med seboj tako tesno povezana, da jih ne moremo ločiti. Dejstvo je, da je izgraditev našega slovcnskega šolstva do današnje visoke stopnje plod sistematičnega in organiziranega dela slovenskega učiteljstva, dejstvo pa je tudi, da je učiteljstvo uspešno delalo na šolskih vprašanjih samo takrat, kadar je imelo za to delo potreben mir in je vladalo zadovoljstvo v njegovih vrstah. Le mir in občutek sigurnosti ustvarjata zadovoljstvo, kar je prvi in osnovni pogoj za uspešno delo učitelja. Ogrožanje miru in občutka sigurnosti med učiteljstvom ogroža zato tudi našo šolo v njenem delovanju in razvoju. Vse naše delo v zaščito učiteljstva je zato služilo neposredno interesom vsega učiteljevega dela za narod, v prvi vrsti za slcvensko šolo. Če bi to doumeli tudi* naši politiki, bi bilo učiteljistvu prihranjeno obilo gorja, našcmu šolstvu pa škoda. V teku zadnjih 8 let je imelo učiteljstvo največ miru v letu 1931. Z ustanovitvijo stranke JRKD leta 1932. pričenja zopet strankarski vpliv na prosvetno personalno politiko, kar je učiteljstvo spričo izgubljene stalnosti na mestu in v službi vsak dan teže občutilo. Ta vpliv je s časom naraščal, zato so tudi naraščale premestitve. Premestitve se v letih 1933. in 1934. niso omejevale samo na Slovenijo, marveč je bilo več učiteljev premeščenih tudi izven njenih mej. Nov udarec za nas so bili tudi primeri odpustitve iz drž. službe brez disciplinske preiskave, upokojitve učiteljev pred dopolnjeno službeno dobo brez disciplinske prciskave in brez krivde in pa razrešitve šolskih upraviteljev. Zaradi odločnega odpora proti konkretnim krivicam in borbe proti novim metodam v prosvetni personalni politiki, ki so ogrožale ves učiteljski stan, je prišlo do hudega trenja med prosvetno upravo in med organizacijo. V spor jc pozneje posegla prcti organizaciji tudi sama politična stranka. Kljub temu naš odpor ni bil zlomljcn in ni ostal brez uspeha. Krivice so se začele v večji meri popravljati. Tudi stranka je popustila in naše delo je naletelo na razumevanje, ki je rodilo vedno več uspehov, tako*da je bilo slednjič popravljenih nad % vseh zaščitnih primerov. Točen prikaz v tajniškem poročilu za banovinsko skupščino v juliju 1935. kaže, da je bilo od 47 zaščitnih primerov, deloma prenešenih iz leta 1933./34., delomf. na novo dostavljenih v letu 1934./35., 34 ugodno rešenih, 6 še v postopku, 7 neugodno rešenih. V odstotkih je završil uspeh: 72 % rešenih, 13 % v postopku, 15 % nerešenih. Po izvršeni politični izpremembi v juni.ju 1935. smo pričakovali boljše čase za učiteljistvo in organizacijo. To svoje pričakovanje smo opirali na pošteno delo organizacije v prejšnjih letih, za katero smo računali, da bo priznano in objektivno ocenjeno. Prepričani smo bili, da se bodo stare krivice popravile in da se nove ne bodo ustvarjale. ¦>V septembru 1. 1935. so izšle nove uredbe o osebnih in draginjskih dokladah. ki. so v vseh že tedaj prezadolženih nameščencih obupno odjeknile. Na skupnem sestanku 28 nameščenskih organizacij je bila sklenjena skupna in popolncma enotna akcija in sprejet enoten komunike in enotna navodila za članstvo. Zaradi te akcije je prišlo do policijske preiskave in sodne tožbe po zakonu o zaščiti države proti predsedniku in tajniku naše organizacije. To- žba pa je bila pozneje umaknjena. Akcija je vsaj delno uspela. Z novo uredbo. izdano mesec dni po objavi prve, je bil položaj popravljen vsaj najpotrebnejšim. Uradni pozivi za vložitev prošnje za premestitev so bili prvič izdani v par primerih že 1. 1932. in 1933. Decembra 1935. jih jc bilo odposlanih nad 50. V decembru 1935. in januarju 1936. je bilo premeščenih po službeni potrebi skoraj 300 učiteljev, več v druge banovine. Premestitve pa so se tudi še pozneje nadaljevale. Temu se je organizacija uprla. Uprla pa se je tudi razreševanju šolskih upraviteljev, novim odpustitvam iz državne službe brez disciplinske preiskave, napredovanjem na škodo upravičenejših, kar se do tedaj nikoli ni dogajalo, postavljanje mlajših in dobro situiranih učiteljskih abiturientov pred starejšimi in socialno patrebnejšimi. Borba se je vršila v tisku, na zborovanjih, v spomenicah in resolucijah, z okrožnicami, vlogami in osebnimi intervencijami. Posledica te borbe so bile po eni strani napadi v delu slov. tiska na učiteljstvo in organizacijo, na drugi sodne tožbe in disciplinske preiskave, ki so bile uvedene proti tunkcionarjem organizacije. V obrambo čaisti in ugleda organizacije smo bili prisiijeni na napade in žalitve odgovoriti s sodnimi tožbami, zaradi izdanih amnestij pa so bila postopanja še pred izvcdbo procesov prekinjena. Obtoženi funkcionarji organizacije smo bili pred sodiščem oproščeni. Disciplinske preiskave, ki so pri poedinih funkcionarjih doscgle število 7, 5, 4, še do danes niso izvedene. Izvedena je samo disciplinska preiskava proti uredniku »Učit. tovariša«, ki je izpadla zanj neugodno. V dobi borbe je bilo uredniku »Učit. tovariša« tudi uradno prepovedano nadaljnje urejevanje lista. To odločbo pa je državni svet na tožbo urednika razveljavil. Ta najtežja doba za nas, najtežja za učiteljstvo in organizacijo tudi od njunega obstoja, je danes za nami. Kljub tej borbi in kljub vsemu pozncjšemu vztrajnemu in napornemu delu se nam ni posrečilo, da bi v zaščitnih akcijah za članstvo dosegli znatnejše uspehe. Ravno tako nam ni uspelo doseči preusmeritev prosvetne personalne politike, ki bi jo bilo treba izpremeniti v temeljih. Edini uspeh kažejo zadnja, v maju mesecu izvršena napredovanja, ki so izvedena res po rangni listi. Novi minister prosvete je s temi napredovanji in svoj" namero izvajati jih tudi v bodoče v duhu zakona, storil učiteljstvu in šolstvu veliko uslugo. V nasprotju z dosedanjimi ministri Drosvete, ki so se na svojih mestih smatrali za politike, je kot prvi zavzel vzvišen položaj _ržavnika, ki mu je ustvarjanje pozitivnih vrednot za državo in narod nad politično strankarskimi interesi. Naša želja je, da bi se na isfo stališče postavil tudi na vseh ostalih področij prosvetne personalne politike. Prosvetna personalna politika je boleče vprašanje učiteljstva in njegove organizacije. Vsa leta so bila personalno politična vprašanja v prosveti jedro novega dela. Mi od svojih zahtev popustiti ne moremo in ne smcrao. Dobro se zavedamo, da branimo z zahtevo po vrnitvi zdravih osnov v prosvetno personalno politiko osnovne pravice učiteljstva in šole. To nam daje optimizem in nas utrjuje v veri na uspeh. Na kratko in najtočneje bi bilo označeno glavno naše delo vseh zadnjih osem let v besedah: borba za objektivno in pošteno reševanje učiteljskih personalnih vprašanj. Metod Kumelj, predsednik JUU sekcije Ljubljana