'k * * MCMXXXVI LETNIK III ŠTEVILKA 1 IZHAJA ČETRTLETNO. LETNA NAROČNINA DIN 60*- MESTNA ELEKTRARNA LJUBLJANSKA V svoji prodajalni na Mestnem trgu 2 ima bogato nalogo lestencev, namiznih svetilk, grelnik aparatov, likalnikov, motorjev in električnih štedilnikov, Žarnic in sploh vsega električnega materiala. Z a popolnoma elektrifici¬ rana gospodinjstva nudi električni tok po izredno nizkih cenah Posebna cena za ogrevalnike vo c/e na nočni tok (60 par za kilovatno uro) Izvršuje vse električne instalacije ?a luč in moč najsolidneje in po najnižjih cenah Ravnateljstvo /Mestne elektrarne: Ljubljana, Krekov trs 10 Prod ajalna /Vlestne elektrarne v Ljubljani, /Mestni trg 3 (magistr. poslopje) BIBLIOTEKA UJIIVESIZS v Ljubljani je najmoderneje urejena in izvršuje vsa Hskarska dela od najpreprostej- šega do najmo¬ dernejšega. Tiska šolske, mladinske, poučne, leposlovne in znanstvene knji¬ ge v enobarvnem ali večbarvnem tisku. / Brošure in knjige v malih in največjih nakladah. Časopise, vabila, proračune, vizitke, plakate, žurnale Okusna oprema ilustriranih kata¬ logov, cenikov in reklamnih listov. Lastna tvornica šolskih zvezkov. Šolski zvezki za osnovne, srednje in meščanske šole. Risanke, dnevniki in beležnice. Vse tiskovine za šole in društva (letake, lepake, izpričevala itd.) dajte v tisk Učiteljski tiskarni! Zahtevajte cenike! Račun poštne hraniln. 10.761 Telefon 23-12 Izdeluje diazo-amoniak papir »JASNI T« za kopiranje načrtov, ki je edini 100% domač izdelek te vrste v državi I/ JSjuMfOM, ftotutslutuska ulita številka 6 ■s/a**/. »wp. BIBLIOTEKA UMZ5 V Ljubljani KRONIKA SLOVENSKIH MEST ŠTEVILKA 1 V LJUBLJANI, MESECA MARCA 19 3 6 LETNIK III OSNOVE SODOBNE ZAŠČITE V SLOVENIJI OTROK E V G E N JARC Delajmo : Matico« in Društvom »Narodni dom«, proseč Vas, da naši bodoči akademiji — zlasti v prvi njeni dobi, ko država še ne more tako izdatno podpirati našega znanstva, v času, ko med Slovenci ni Strossmayerjev na izobilju, priskočite tudi sicer našemu novemu kul¬ turnemu zavodu na pomoč, s čimer boste ponovno za¬ pisali svoje ime globoko in neizbrisljivo v anale naše slovenske in jugoslovanske kulture. Kidrič, m. p. Prijatelj, m. p. Ramovš, m. p. Slovenska matica je po tej spomenici več mesecev čakala na odgovor. Ker ga ni bilo, je bila primorana dne 28. marca 1924 obrniti se pismeno na Društvo »Narodni dom«: »Sedanji odbor Slovenske matice zasleduje v zvezi z »Znanstvenim društvom za humanistične vede« in v sporazumu z »Narodno galerijo« ta smoter, da po¬ stane Slovenska matica literarna sekcija »Akademije znanosti in umetnosti«. V ta namen je treba zlasti, da dobi »Narodna galerija« primerne prostore. Podpisani odbor se obrača na Društvo »Narodni dom« s prošnjo, da blagovoli začeti z nami pogajanja glede rešitve vprašanja »Narodnega doma« v oboje¬ stransko korist, imajoč predvsem pred očmi zgoraj navedene razloge in smoter.« Tri dni pozneje je opozorila tudi Narodna galerija Društvo »Narodni dom«, da je že skrajni čas, da se reši vprašanje Narodnega doma: »Bodočnost uporabe Narodnega doma stopa v stadij nujne rešitve. V kombinacijo preureditve Narodnega doma v Akademijo znanosti se stavi tudi Narodna galerija, katere obstoj in razvoj je nerazdružno zve¬ zan z njeno streho. Društvo Narodna galerija je v teku petih let fiksi¬ rala vse pogoje, da lahko zbere reprezentativno zbirko upodabljajoče umetnosti Slovencev od prvih početkov do danes. Zdaj je ta umetnost razcepljena v razne male zbirke, javne in privatne. Velika historična raz¬ stava 1. 1922. je pokazala mogočen primer za sloven¬ sko galerijo in dokazala njeno potrebnost, da se umetnine dostojno in varno shranijo in rešijo pro¬ pada. Prostorov za nastanitev zbirk pa nimamo. Pet sob Narodne galerije v Kresiji je prenapolnjenih in na tem mestu je vsak razvoj in nadaljevanje nemogoče. Zato se društvo mrzlično trudi, da dobi galerija dru¬ go streho. Misliti na zidanje reprezentativne galerije je danes utopija. Ni pa utopija reprezentativna stavba Narodnega doma in zato se hočemo ob strani nasta¬ jajoče Akademije potezati za lokale v njem. Galerije slik in kipov so v narodnem centru naj¬ zgovornejši in naj dostopnejši posrednik narodove kulture in duševne kapacitete. Na podlagi izkušenj lahko trdimo, da bo slovenska umetniška galerija po svoji sestavi in nacionalnem značaju edinstven zaklad Slovencev, ponos Ljubljane, privlačnost za znanstve¬ nika, ljubitelja in laika. Vemo, da bo šele celokupna zbirka domačih del vseh dob na enem prostoru po¬ kazala vso tvorno silo Slovencev, ki so na križpotju severa in juga, vzhoda in zahoda, vsrkavali najraz¬ ličnejše kulturne vrednote in jih s svojo čudjo pre¬ tvarjali v slovenske in nove ustvarjali. Šele potom svoje galerije bo narod dobil pravi stik z umetnostjo, jo začel smotrno podpirati in uvajati v svoje domove. Ona bo izdatno podprla njegovo samozavest in ga krepila v odporu in ocenjevanju tujega. Narodna ga¬ lerija mu bo postala ista svetinja, kakor je Hrvatom Strossmayerjeva akademija, Francozom Louvre, An¬ gležem British museum, Špancem Prado, Italijanom Uffizi itd. Tudi mi imamo že znatno kulturno bogastvo, ni¬ mamo pa, kam bi ga položili! Prepričani smo, da se cenjeni gospodje zavedate, da ste ravno vi poklicani, da z enim samim sklepom storite ravno isto, kar je storil veliki Strossmayer: da ustvarite Akademijo znanosti in umetnosti in pod eno streho združite slovenske učene institute in Na¬ rodno galerijo! Narodni dom, ki je dal hrbtenico nacionalnemu in kulturnemu razmahu, naj pstane stavba, pod katere streho bo shranjena krona najplemenitejših strem¬ ljenj človeškega duha. Z Akademijo pojdemo kot s programom zopet med isti narod, ki je postavil Na¬ rodni dom s prosečo roko, da materiji omogoči vse¬ bino. (Nadaljevanje.) 58 KRONIKA SEDEMINDVAJSETI JANUAR 1919 V MARIBORU Danes, po 18 letih si pač smemo, ali pravilneje rečeno, moramo priznati, da nas je Slovence kot celoto prevrat po svetovni vojni 1918 zajel in našel dokaj nepripravljene za ogromne naloge takratnega velikega in daljnosežnega trenutka, ko je v zgodovini našega naroda nastopilo novo razdobje. Glede nekdanje takozvane Spodnje štajerske smemo sicer reči, da smo težko borbo za to, že precej germa¬ nizirano pokrajino dobojevali zmagovito. Najhujša je bila borba za mesto Maribor samo in pokrajino se¬ verno od Drave, Kozjak in Slovenske gorice; saj je bilo cel6 Pohorje ogroženo. Načrt razmejitve med Ju¬ goslavijo in Avstrijo, ki ga je imela ameriška mirovna delegacija izdelanega že sredi meseca januarja 1919 in po katerem naj bi šla naša bodoča državna meja po robu Karniških Alp čez Ziljsko dolino do južno Beljaka, nato ob Dravi vse do Laboda, odtod na Ko¬ šenjak in po Kozjaku k Muri, je žal ostal le načrt. Reči moramo, da je našemu uspehu na štajerskem v veliki, presodni meri pripomoglo srečno naključje, ki je v tej usodni dobi združilo v Mariboru odločne može, goreče rodoljube, člane Narodnega sveta s pre¬ rano umrlim narodnim junakom generalom Maistrom v trdno falango. Da se ti činitelji ne bi zavedali vse resnobe in daljnosežnosti usodnega trenutka in pri svojih ukrepih ne bi pokazali popolne enodušnosti hotenja in stremljenja, bila bi že takrat, prve dni meseca novembra 1919 in seveda tudi danes usoda Maribora in štajerskega dela Podravja povsem dru¬ gačna, državna in s tem tudi narodnostna meja bila bi pomaknjena v našo škodo daleč na jug, na grebene Konjiške gore, Boča in Rogaške gore. General Maister, ki je v usodnih novembrskih dneh 1918 zažarel na tem delu ogroženega slovenskega neba kot svetel meteor, je globoko dojmil in navdušil vse nacionalno zavedne vojake, oficirje in moštvo ter civi¬ liste, da so se strnili v krepko falango okoli nekda¬ njega komandanta mariborskega črnovo j niškega do¬ polnilnega poveljstva, ki je v odločilnem momentu dne 1. novembra 1918 z drznim dejanjem in odločno vojaško gesto na oficirskem zborovanju izjavil, da prevzema v imenu Narodnega sveta kot predstavnika jugoslovanske vlade Maribor v svojo oblast in zahteva zase pokorščino vseh. Ta iznenadni Maistrov »napad« je sicer popolnoma uspel, toda nastalo je veliko in težko vprašanje, kako dati temu taktičnemu uspehu življenja sposobno vsebino in obliko z malo peščico nacionalno zavednih aktivnih in rezervnih oficirjev, podoficirjev in moštva, fizično in še bolj duševno izčrpanih od več ko štiriletne demoralizirajoče svetovne vojne, in kako onemogočiti odnosno paralizirati odpor mnogobrojnih mogočnih narodnih nasprotnikov, ki niso držali križem rok, marveč razpolagali z zelo učin¬ kovitimi sredstvi in številnim tujerodnim vojaštvom in se skrbno pripravljali, da nam iztrgajo jedva osvo¬ jeni Maribor zopet iz naših rok. Močne nasprotnikove sile so bile organizirane v takrat pretežno nemško - nacionalnem mariborskem mestnem svetu, ki je iz taktičnih razlogov sicer ko- optiral še 10 zastopnikov nemške socialne demokra- DR. I. SENEKOVIČ cije in v mariborski »Schutzwehr« (zeleno-beli gardi), ki je štela okoli 250 oficirjev nemške narodnosti in do 1500 podoficirjev in moštva in predstavljala vsaj številčno mogočni faktor, s katerim je bilo treba resno računati in ki je bila, po vseh znakih sodeč, trdno odločena, da naše sile razoroži, se polasti Mari¬ bora in ga podvrže Avstriji. Ta težek položaj je na¬ rekoval izredne ukrepe. General Maister je kot ko¬ mandant »štajerskega obmejnega poveljstva« odredil začasno delno mobilizacijo v mariborskem in celj¬ skem vojnem okrožju, ki je povoljno uspela, s čimer je bil podan predpogoj, da ostanemo še nadalje go¬ spodarji situacije. Po skrbno pripravljenem, vsestran¬ sko izdelanem načrtu izvedena je v rano jutro 23. no¬ vembra 1918 razorožitev zeleno-bele garde, nemškega Schutzvvehra uspela s popolnim našim uspehom. S tem je avtoriteta naše oblasti nad Mariborom in pokrajino severno Drave v znatni meri porasla. Nasprotniki so bili vsaj začasno matirani. Po tem dogodku so bili vsi napori takratne naše vojaške in civilne uprave skozi več mesecev osredotočeni v skrbi, da vzdrži Maribor to težko priborjeno štajersko demarkacijsko črto, ki se je zlagala z našo etnografsko mejo, v naših rokah. V teh časih pa tudi naši narodni nasprotniki niso držali križem rok. Nasprotno, z vso njim lastno vztraj¬ nostjo, žilavostjo in doslednostjo in uporabljajoč vsa sredstva, so skušali omajati naše uspehe, izpodriniti in vreči nas iz Maribora. Naša vojaška in civilna uprava je bila neprestano izpostavljena koncentrič¬ nim napadom nemško - nacionalne propagande, zelo aktivne v Mariboru in vsem Podravju ter čvrsto pod¬ prte po vsej Avstriji. Nacionalno sovraštvo je preki¬ pevalo do vrhunca in našlo izraza v dejanskih napadih na poedine naše civilne in vojaške osebe. Kot žrtve lega sovraštva sta padla dragonski podoficir Vauhnik od Sv. Miklavža in poročnik Vidmajer; od zavratno dobljenih smrtonosnih poškodb pa je umrl častniški namestnik Ivan Omahen. Dne 29. novembra, torej le par dni po uspešni razorožitvi Schutzvvehra, so pro¬ glasili nemško-nacionalni in socialno-demokraški že¬ lezničarji in poštni uslužbenci iznenadni protestni štrajk in korporativno zapustili delo točno ob 12. uri. Toda njihova namera, da našo pozicijo v Mariboru zrušijo, ni uspela. Narodno zavedni slovenski železni¬ čarji in poštarji v svesti si ogromne važnosti pravil¬ nega funkcioniranja železniškega in poštnega pro¬ meta baš v onih časih, so sklenili strniti svoje vrste, postaviti se v obrambo ogrožene domovine in dopri¬ nesti, če treba naj večje osebne žrtve ter za vsako ceno vzdržati železniški in poštni promet, štrajk, insceniran po narodnih nasprotnikih, je bil zlomljen že nasled¬ njega dne. Slovenski železničarji in poštarji so vršili v prvih najkritičnejših dneh stavke svojo službo v permanenci. Ostajali so na svojih službenih mestih podnevi in ponoči, delali eden za dva in več. Za to njihovo požrtvovalnost, ko so se poedinci izpostavljali ne le sramotenju in terorizmu s strani svojih nem¬ ških tovarišev, marveč ce!6 resni življenjski nevar¬ nosti — jim mora biti domovina večno hvaležna. Nemški železničarji in poštarji so stavkali do vključ- KRONIKA 59 Dr. Franjo Rosina Dr. Karel Verstoviek no 9. decembra 1918. V železniških delavnicah na Koroškem kolodvoru je bilo redno obratovanje upo- stavljeno šele z 10. decembrom 1918. Sistematično rovarjenje in hujskanje proti Jugosla¬ viji pa je dobilo nove snovi v širjenju lažnih vznemir¬ ljivih vesti, da je v Ljubljani izbruhnil upor vojaštva, ki da je vrglo Narodno vlado in njene člane vrglo v zapore, da je general Maister poslal člane svoje rod¬ bine v Celje, sam pa pobegnil, da je vojaška oblast odredila evakuacijo Maribora in postojank severno od Drave. Ker je mariborska »Posojilnica«, kateri je 1918 načeloval zaslužni in energični dr. Rosina, v ta¬ kratni kritični dobi, ko ni še funkcionirala finančna uprava novo porojene države, po svoji uvidevnosti dovolila Narodnemu svetu in gen. Maistru večji kredit za prve potrebe, počelo je s strani narodnih nasprot¬ nikov — privržencev Avstrije sistematično, zelo opas- no hujskanje vlagateljev, češ da je dva milijona ljud¬ skih prihrankov vloženih v Posojilnici v Narodnem domu izgubljenih in da je zavod na robu propasti. Samozavest slovenskega življa se je skušala omajati z izmišljenimi trditvami, da so Italijani že zavzeli Ljubljano, da zasedejo in dobijo Slovenijo vse do Zidanega mosta ter da tudi Maribor zasedejo italijan¬ ske čete, da ga izročijo v upravo Avstriji. Nemška propaganda je trosila med senzacije željne meščane najdrznejše vesti, da izpodkopljejo ugled slovenske uprave in samozavest Slovencev. Ko te vrste propaganda s svojo prozorno tendenco ni več vnemala, započela je ostra defetistična propa¬ ganda in gonja proti »krvoločnim« Srbom, odnosno srbski vojski, ki so jo dolžili vseh mogočih zverstev, proti kraljevski dinastiji Karadjordjevičev in osobito proti osebi vladajočega kralja Petra; nanj je razlila ves svoj žolč in nebroj nekvalificiranih psovk. To protislovensko gonjo so Nemci združevali s propa¬ gando za republiko, za Avstrijo in s popularizacijo Kernstockove fraze »Lieber rauchgeschwarzte Triim- mer als ein vvindisch Maribor«. Ker pa s takim hujskanjem in tendencioznimi vest¬ mi niso mogli omajati narodno zavednega ljudstva in vernosti vojaštva, so poskušali Nemci s široko zasno¬ vanim terorjem in grožnjami. Na vodilne takratne osebnosti so deževala anonimna grozilna pisma z vsemi mogočimi surovimi psovkami in nebroj kosta¬ njev po mariborskih uličnih drevoredih je bilo dolo¬ čenih, da bo na njih visela ta ali ona vodilna osebnost izmed vodilnih mariborskih Slovencev. Slovenska uprava dolgo časa teh groženj ni upoštevala ter jih je stavljala ad acta. Ker pa je ta način terorizma zavzemal vedno večji obseg, se je napravil ob priliki nekega posebno dra¬ stičnega primera poskus, izslediti anonimnega pisca. V par urah je bil ugotovljen pisalni stroj in identiteta anonimnega pisca ustanovljena v osebi izvestnega uslužbenca znane trgovine z železnino v Gosposki ulici. Da se za bodoče odpravi ta propagandna raz¬ vada in statuira obenem • eksempel, je dobil ta krivec obešeno tablico na prsni in hrbtni strani s primernim napisom in se je moral v spremstvu dveh vojaških stražnikov eno uro sprehajati po najprometnejših mariborskih ulicah. Ta postavitev na »sramotni oder« je dosegla popoln uspeh. Anonimna grozilna pisma so prestala in se pojavljala le še v večjih presledkih. Za našo stvar v Mariboru zelo pomemben je bil 20. januar 1919, ko je prispel v Maribor ameriški pod¬ polkovnik Sherman Miles, kot zastopnik ameriške študijske komisije, poslujoče na Dunaju pod vodstvom Archibalda Cary Coolidge-a, profesorja zgodovine na Havardovi univerzi v Cambridge-u in osebnega prija¬ telja W. Wilsona. Ameriški študijski komisiji na Du¬ naju je bila kot organu ameriške mirovne delegacije v Parizu poverjena nad vse delikatna naloga, da prouči politične, nacionalne in gospodarske prilike na področju bivše avstro-ogrske monarhije in na Bal¬ kanu. Člani te komisije so imeli nalogo, da narod¬ nostne in druge relevantne prilike proučijo nepo¬ sredno na licu mesta prizadetih držav, odnosno po¬ krajin. V ta namen so poedini člani opravili razna studijska potovanja tudi po naših, odnosno spornih krajih. Dne 19. januarja je dal podpolkovnik Miles iz Grad¬ ca obvestiti generala Maistra, da si bo naslednjega dne na mestu samem ogledal od jugoslovanskih čet zasedeno štajersko demarkacijsko črto in zaprosil, da se izda na podrejene vojaške edinice in straže navo¬ dilo, da ga ne bi ovirale pri gibanju. Miles je prispel naslednjega dne z avtom v Spielfeld, kjer ga je osebno pričakoval general Maister, da ga vodi. V njegovem spremstvu se je mudil Robert Kerner, profesor slavi¬ stike na univerzi v Missouriju, potomec rodbine, ki se je pred delj časom izselila iz nekdanje češke. Kerner je študiral svoječasno na dunajski univerzi. Tretji član spremstva je bil Milesov adjutant ameriški po¬ ročnik Leroy King. Hkrati z Milesom sta prispela tudi dr. Beran, tajnik graške trgovske zbornice in znani nemško-nacionalni politik dr. Kamniker iz Radgone. Dr. Beran naj bi služil za tolmača za angleški jezik. Potovanje je šlo vzdolž levega brega Mure iz Spiel- felda do Radgone in je bilo, kakor so kazali vsi zu¬ nanji znaki, z avstrijske strani skrbno pripravljeno, da se vidno dokumentira nemški značaj krajev in pokrajine. Kajti v vseh krajih, skozi katere je vodila pot, so plapolale raz hiš in tudi dreves vsenemške zastave. Milesa pa so s posebnimi nagovori pozdravili v Cmureku ondotni župan dr. Schorrmann, v Radgoni mestni župan Kodolitsch, dr. Sirk in deputacija žen- stva. Iz Radgone je šla pot preko Slovenskih goric naravnost v Maribor. Tu so Milesu zastopniki Sloven¬ cev in mariborskih Nemcev v gen. Maistrovi pisarni sporočali svoje nacionalne težnje in zahteve glede 60 KRONIKA Maribora in okolice. Zahteve enih so bile seveda v diametralnem nasprotju z zahtevami drugih. Konfe¬ renca, čeprav je trajala več ur, je ostala brez vidnega uspeha in očitno ni vplivala na mnenje Milesa, ki se je pokazal strogo objektivnega nasproti zahtevam obeh strank. Ker je bil neuspeh konference očiten, se je Miles izognil težki arbitraži s tem, da je povsem zadovoljen pristal na predlog, da mu obe stranki glede svojih zahtev in teženj predasta vsaka svojo spomenico. Pred povratkom v Gradec je Miles sporočil, da se bo za teden dni, ko namerava potovati na Koroško in v Celovec radi arbitražne določitve ondotne demar¬ kacijske črte spotoma zopet ustavil v Mariboru. To Milesovo sporočilo je učinkovalo med mariborskimi Nemci in njihovimi simpatizerji kot alarm za skrajno dejanje, da se ameriško študijsko komisijo na Dunaju pripravi in pridobi za nemško tezo glede bodoče pri¬ padnosti Maribora in okolice. Započela se je velika akcija, da se na tihem izvrši nekak nemški plebiscit v spornem ozemlju Maribora in delu pokrajine se¬ verno od Drave. Nemški kurirji so po Milesovem od¬ hodu začeli pobirati v Mariboru in okolici podpise na posebnih tiskovinah na svetlo-rdečkastih listkih s sle¬ dečim besedilom: » Fragen im Auftrage der Amerika- nischen Studienkommission an die Bevolkerung Mar- burgs und Umgebung gestellt: 1. Wiinschen Sie die Zugehorigkeit der Stadt Marburg und Umgebung zum deutschoesterreichischen Staate? Antwort: Ja, oder Nein? 2. Sind Sie iiber die Besetzung der Stadt Mar¬ burg und deren Umgebung durch die Jugoslawen miBgestimmt? Antvvort: Ja, oder Nein? Unterschrift des Haushaltungsvorstandes (deutlich) ... Beruf: ... Wohnung: ... Unterschrift der groBjahrigcn Haus- genossen: ... Anzahl der im Haushalte befindlichen minderjahrigen Hausgenossen: ...« Teh vprašalnih tiskovin je bilo razdeljenih na tisoče, saj jih je poli¬ cijski oblasti prišlo v roke več sto. Namen akcije je bil povsem očiten. Omajati samozavest narodno za¬ vednih Slovencev in njihovo zaupanje do vodilnih osebnosti, vnesti zmedo med naše vojaštvo, zavesti v zmoto in pridobiti nacionalno mlačne in omahljivce in prikazati po potrebi s falzificiranjem prave ljudske volje simpatije za Nemško Avstrijo, odnosno averzijo proti porajajoči se Jugoslaviji. Kako se je glede te akcije izrazil sam g. Miles, bo govora kasneje. Namen Milesovega obhoda od Spiel- felda do Radgone in Slovenskih goric je bil, da si ogleda Maribor in obmejno pokrajino severno od Drave, nikakor pa ne, da bi določeval državno mejo ali vobče kaj storil za določitev iste, odnosno demar¬ kacijske črte, marveč, da se uveri na mestu samem, da li vlada na začasni meji med Slovenci in Nemci mir in da li ni ogrožen javni red. Usodnega pomena za nas je bilo dejstvo, da je A. C. Coolidge izbral za sedež študijske komisije ravno Dunaj, na katerega so ga vezale še stare zveze, ko je bil svoječasno, čeprav mimogrede, tajnik poslaništva Združenih Severoame- riških držav, in da je podpolkovnik Miles operiral iz Gradca. Ne da se tajiti, da sta prvi in drugi radi teh okolnosti, čeprav nehote, bila izpostavljena izvestnim vplivom svojih ambientov. Graški vodilni krogi z de¬ želnim glavarjem dr. Kaanom na čelu so vložili ves trud v to, da prepričajo Milesa in njegove izvedeniške sodelovalce o pravilnosti, odnosno upravičenosti svo¬ jih aspiracij in zahtev, časopisna kampanja graških listov proti nam je postala po 20. januarju izredno ostra, saj sta jo vodila bivši mariborski nemško - na¬ cionalni državni poslanec Wastian in bivši prosluli urednik »Marburger Zeitung« Norbert Jahn. Vse šte¬ vilke njihove obsežne in sistematične časopisne kam¬ panje so dostavljali Nemci sproti Milesu. V Gradcu pa so avstrijski zastopniki in vladni krogi stalno oblegali in obdelovali g. Milesa in mu izkazovali vso le možno pozornost in čast. Za 22. januarja ga je deželni glavar dr. Kaan po¬ vabil celč na slavnostno sejo štajerskega deželnega zbora, sklicano nalašč zaradi njega. Podpolkovnik Miles se je povabilu k slavnostni seji odzval in bil deležen posebnega počaščenja. Po Ivaanovem pozdrav¬ nem nagovoru, naslovljenem na g. Milesa, je dobil besedo glavni govornik poslanec Wastian, ki je gro- mel proti naši upravi v Mariboru, odnosno na Spod¬ njem štajerskem in Koroškem in proti nam iznesel vse, da nas v očeh Milesa čimbolj kompromitira in dokaže utemeljenost nemške teze, da pripadejo Ma¬ ribor in pokrajina severno od Drave, kakor tudi vsa Koroška k Avstriji. Po VVastianovem govoru je po¬ novno povzel besedo dr. Kaan. Njegova izvajanja, polna sovraštva proti nam, so kulminirala v izjavi, da ne more prevzeti nobene odgovornosti za nadaljnje zadržanje avstrijskega Volksvvehra. S tem nam je vrgel sam dr. Kaan iz službenega mesta vojno rokavico in vzpodbudil avstrijsko vojaštvo k samovoljnim agre¬ sivnim napadom na naše eksponirane vojaške posto¬ janke, kakor se je to zgodilo nekaj dni poprej v Lu- čanah, ko je skupina Volkswehrovcev zahrbtno na¬ padla naše vojaštvo, a se je graška vlada radi tega incidenta opravičevala, da je izzvan od neodgovornih elementov in povsem samovoljno. Na to Kaanovo izzivanje je podal dne 25. januarja naš odgovor general Maister s sledečim dnevnim po¬ veljem: »Vojaki! Mi se bodemo tudi nadalje vzdržali vsakega izzivanja, da pokažemo tudi v bodoče svetu, da smo pravi jugoslovanski vojaki, ki v vsakem oziru prekašajo tuje vojaštvo. Tudi nadalje se hočemo dr¬ žati načela, da ne bomo po nepotrebnem prelivali krvi. Toda eno izjavljam z vso odločnostjo: če bi po huj¬ skanju nemškega lažnjivega časopisja in po besedah štaj. dež. glavarja dr. Kaana vzpodbujeni nemški Volkswehrovci hoteli zopet enkrat napasti naše po¬ stojanke, jim bomo z vso energijo in brez vsakega neumestnega prizanašanja za vedno izbili voljo in ve¬ selje do enakih dejanj. Poživljam vse svoje vrle vo¬ jake, da varujete z isto možatostjo in žilavostjo se¬ verno mejo naše svete Slovenije, kakor do sedaj in da se zavedate, da gledam jaz in ves jugoslovanski narod s polnim zaupanjem na Vašo veliko in odgovorno domovinsko delo. Stojte kakor skala in branite last in čast domovine! V to ime Vam pošiljam svoj jugo¬ slovanski pozdrav!« Akcijo graških nemško - nacionalnih gromovnikov proti nam je podprlo tudi graško vodstvo štajerske nemške socialne demokracije, ki je v svojem sejnem sklepu z dne 21. januarja zahtevalo od mariborskih in slovenskih pripadnikov socialnih demokratov, da protestirajo proti naši tedanji obrambni črti in za¬ stavijo svoje sile in vpliv, da se jugoslovansko voja¬ štvo umakne iz narodnostno spornih krajev, zlasti iz onih, ki so jih, kakor Maribor, proglašali za čisto KRONIKA (JI nemške. Slovenski socialni demokrati so to zahtevo graških sodrugov kot neutemeljeno odbili. Dr. Kaanov in Wastianov nastop v izredni seji graškega deželnega zbora pa se je jasno odražal tudi v popolnoma izpre- menjenem držanju in ponašanju mariborskih Nemcev in njihovih simpatizerjev. V teh dneh je postalo po mariborskih ulicah in javnih lokalih zelo živo in je nastop narodnih protivnikov pridobil na očitni samo¬ zavesti. Pojavljali so se v večjih gručah in se kazali izredno vesele in korajžne. V mestu samem so se po¬ javili zlasti bivši nemški oficirji, ki so se po razoro¬ žitvi Schutzwehra izselili, odnosno se umaknili iz mesta. Iz teh vrst se je vztrajno širila vest, da pride ameriška študijska komisija, odnosno, da pride pod¬ polkovnik Miles samo zato zopet v Maribor, da odstavi jugoslovansko vojaštvo in civilno upravo in jo izroči zopet njim. Po nemških trgovinah in trafikah so se v dneh pred drugim Milesovim prihodom prodajale vse- nemške trobojnice, a zadnja dva dni jih je nemško čuteči svet razdeljeval brezplačno. Dne 26. januarja se je pojavil v Mariboru že ponovno imenovani znani urednik Mariborčanke, Norbert Jahn, hodil po mestu z nemško-nacionalnim trakom in glasno pozdravljal ljudi s »Heil Deutsch-Marburg«. Na sam dan 27. ja¬ nuarja pa je bilo dostavljeno z jutranjo pošto našemu vladnemu komisarju mesta Maribora dr. Vilku Pfei¬ ferju anonimno pismo, v katerem se mu je napovedalo za ta dan konec njegove »Machthaberei«. Preden preidemo na same dogodke burnega dneva 27. januarja, je treba osvetliti še eno točko: zakaj je dne 27. januarja prav za prav prišel g. Miles drugič v Maribor? Poseči moramo malo nazaj na dogodke vojaškega značaja, ki so nastopili v početku meseca januarja na naši koroški fronti. V noči od 1. na 2. ja¬ nuar 1919 so navalile na Koroškem močne nemške čete Volksvvehra in Heimatschutza na naše šibke po¬ stojanke v Rožu in jih potisnile nazaj. Dne 5. janu¬ arja so koroški Nemci osvojili Podklošter, 6. Pod- rožco, 7. humberški most, 8. pa Borovlje. Celovška deželna vlada, ki se je bala za dosežene vojaške uspe¬ he, je, čim je čula o koncentraciji jačjih jugoslovan¬ skih vojaških sil tostran Ljubelja, ponudila naši ljubljanski Narodni vladi premirje. To njeno strem¬ ljenje je podprla tudi dunajska državna vlada. Koroška deželna vlada se je že v mesecu decembru 1918 po zavzetju južnega dela Koroške po naših četah brezuspešno trudila, da doseže nevtralizacijo tega pre¬ dela in zasedbo istega po antantnih (ameriških ali an¬ gleških) četah. Visoki zavezniki pa na ta predlog niso dali svojega pristanka. Prihod ameriške študijske komisije z g. Archibaldom C. Coolidge-om na čelu prve dni meseca januarja 1919 na Dunaj pa je dal koroški deželni vladi pobudo, da je preko dunajske državne vlade zaprosila Coolidge-a, naj preštudira si¬ tuacijo na Koroškem. To zahtevo po navodnem »nev¬ tralnem opazovalcu« je podprla posebna koroška deputacija, ki je bila sprejeta od Coolidge-a. čeprav si je Coolidge osvojil željo deputacije in bil voljan, da poseti Koroško, vendar je iz previdnosti poslal najprvo dva člana svoje študijske komisije, podpol¬ kovnika Milesa in njegovega adjutanta poročnika Kinga k Narodni vladi v Ljubljano, da proučita situa¬ cijo in razpoloženje i tam. To je bilo 14. januarja 1919. Naslednjega dne sta se pa Coolidge-va odpo¬ slanca vrnila nazaj v Gradec. V Gradcu so se 16. januarja 1919 pričeli razgovori za določitev pogojev premirja, demarkacijske črte in prometa na koroški fronti. Pogajanja so se vršila pod predsedstvom štajerskega dež. glavarja dr. Kaana. Koroški avstrijski zastopniki so si pogajanja zamiš¬ ljali kot nekak diktat, ki naj ga predstavniki Narodne vlade za Slovenijo en bloc sprejmejo ali zavržejo. Po zadržanju predstavnikov Narodne vlade so pa morali uvideti, da imajo posla z zastopniki svoje suverenosti zavedajočega se naroda. Radi tega so pogajanja tekla zelo počasi, ker Narodna vlada je branila vsako ped ogrožene slovenske zemlje. Razpravljalo se je najprvo o določitvi koroške demarkacijske črte, ker štajerska, vsaj za nas, ni bila sporna. Ljubljanski zastopniki so zahtevali predvsem, da ostane demarkacijska črta onstran Velikovca in Dravograda, ki sta bila čvrsto v naših rokah in da se koroške nemške čete umaknejo za 5 km nazaj od svojih, po takratnih bojih osvo¬ jenih postojank, kar so pa nemški zastopniki Koro¬ šcev odklonili in s svoje strani predlagali, da Veliko¬ vec in ves okraj do Dravograda zasedejo tuje (an¬ tantne) čete, a civilna uprava v tem predelu naj se prepusti koroški deželni vladi. Na to zahtevo naši za¬ stopniki seveda niso pristali, marveč so zahtevali vsaj civilno upravo za sebe. Dne 17. januarja je dospel z Dunaja v Gradec pod¬ polkovnik Miles s svojim pribočnikom poročnikom Kingom, ki sta odslej prisostvovala omenjenim po¬ gajanjem kot opazovalca. Ker so se pogajanja glede koroške demarkacijske črte razvijala radi nepopust¬ ljivosti obeh strank nepovoljno, so 18. januarja po¬ poldne zastopniki celovške deželne vlade postavili našim ultimat do 7. ure zvečer istega dne. Ta rok je bil potem podaljšan do naslednjega dne (19.) opoldne. Malo pred potekom stavljenega roka je do¬ spel od Narodne vlade v Ljubljani odgovor, da se na zasedbo Koroške po antantnih (francoskih, angleških ali ameriških) četah pristane, toda te čete naj zasedejo vso Koroško, a ne samo od jugoslovanskih čet za¬ sedeno slovensko ozemlje južno od Drave. Izpraznitev velikovškega okraja in Dravograda pa se odkloni! Ker na te naše pogoje celovška (nemška) delegacija ni pristala, se je zdelo, da se bodo pogajanja razbila. Da se to prepreči, je posegel iniciativno vmes podpol¬ kovnik Miles in izjavil, da pod predpostavko naknad¬ nega odobren j a s strani šefa ameriške komisije Coo¬ lidge-a prevzame nase nalogo, da odredi demarka¬ cijsko črto na Koroškem on sam in to kot rezultanto situacijskega študija in razmer na mestu samem, kjer ga ima spremljati po en zastopnik obeh strank. Ta de¬ markacijska črta, ki naj jo določi on, bodi provizor- nega značaja in brez prejudica na pravorek pariške mirovne konference. Pri določitvi iste naj se upošte¬ vajo predvsem želje prebivalstva samega, da se pride do začasne administrativne razmejitve med Slovenijo in nemško Koroško. Na ta Milesov arbitražni predlog so dali pristanek zastopniki obeh strank in ga je naslednjega dne po¬ nesel Milesov pribočnik King na Dunaj k šefu ame¬ riške študijske komisije v odobritev, šef ameriške ko¬ misije na Dunaju Coolidge je Milesov arbitražni pred¬ log sicer potrdil, a kakor se je doznalo mnogo pozneje, je to storil zelo zelo nerad, ker si je bil v svesti, da si je naprtil zelo odgovorno in težko nalogo, ki je šla preko njegovih, od predsednika VVilsona, odnosno 62 KRONIKA državnega sekretarja Lansinga dobljenih službenih instrukcij za njegov stvarni delokrog. Pod dojmom težke odgovornosti, ki mu jo je naprtil prevneti Miles, si je pridržal dokončno odobritev tozadevne Milesove razsodbe. Dobrega poznavalca prilik na Koroškem dr. Brejca, predsednika takratne Narodne vlade za Slovenijo, je Milesov kompromisni predlog težko za¬ del, zato je slovenska Narodna vlada dne 20. januarja poslala na Dunaj dva specialna delegata, pokojnega dr. Gregorja žerjava in dr. Milka Brezigarja, da osebno posredujeta pri šefu ameriške študijske komi¬ sije Coolidge-u. Naslednjega dne, ob kasni večerni uri, sta dala omenjena dva ljubljanska delegata svoj pristanek za to, da v sporni stvari dokončno razsodi Coolidge sam. V sredo, dne 22. januarja je bila v Gradcu podpisana dokončna pogodba, ki je nosila z naše strani podpise dr. žerjava, Smodeja in Andrejke. S tem paktom ste se podvrgli obe sporni stranki v smislu Milesovega kompromisnega predloga glede za¬ časne razmejitve, kar se tiče uprave in zasedbe obeh delov Koroške do dokončne razmejitve po mirovni konferenci, njegovi arbitraži. Da izvrši prevzeto nalogo arbitraže, je potoval Miles dne 27. januarja 1919 v jutro iz Gradca preko Mari¬ bora na Koroško. Ponedeljek, 27. januar, je bil pristni, mrkomegleni zimski dan. O Božiču odnosno v janu¬ arju zapadli sneg je malodane povsod že skopnel. Nad Mariborom in okolico so viseli težki zimski oblaki. Vreme je obetalo zopetni sneg. Kljub neprijaznemu, nekoliko vetrovnemu vremenu so kazale ulice neko nenavadno živahnost. Vse je hitelo. Po osmi uri je pričel naletavati droben, suh sneg pršič, ki je do 10. ure pokril mesto z 10 do 15 cm debelim snegom. Okoli 9. ure so se pojavile bolj poredko na nekaterih hišah glavnih ulic — takratni Tegetthofovi ulici, Graj¬ skem trgu, Grajski in Gosposki ulici in na ostalih h Glavnemu trgu vodečih ulicah — velike nemške za¬ stave, črno-rdeče-rumene trobojnice. Vzgled nekater- nikov je vzpodbudil in požuril ostale tako, da je bilo okoli enajste ure že vse mesto v nemških zastavah. Celo iz stolpa mestne stolne cerkve je plapolala veli¬ kanska vsenemška zastava; izobesil jo je mestni po¬ žarni stražar Weiss. Skoro vsi javni lokali, gostilne in kavarne, so bile že v jutranjih urah polne gostov, ki pa niso bili domačini iz Maribora, marveč so prispeli od zunaj iz raznih krajev, predvsem iz okolice, pa tudi iz Ptuja, Celja, s koroške strani Dravske doline in celo iz Gradca, med njimi vse polno bivših nemških avstro-ogrskih oficirjev in opuščenih javnih in držav¬ nih uradnikov. Slišati je bilo izključno nemško govo¬ rico. Okoliški slovenski živelj, ki je ob drugih dneh v dopoldanskih urah dajal Mariboru pretežno slovenski pečat, se je povsem izgubljal. Bilo je kakor da ga vobče ni. Iz vlalčov, ki so prihajali v Maribor, so se sipale množice, ki jih je drugače v tolikih masah Maribor videl le ob redkih izrednih prilikah. Na ma¬ riborskih železniških postajah je izstopilo, kakor se je naknadno ugotovilo po številu prodanih vozovnic, v času od 12. ure dne 26. januarja do 12. ure dne 27. januarja 1919 3800 ljudi, kar je presegalo pet¬ kratni takrat običajni dnevni promet. Zelo veliko ljudi se je pripeljalo v mesto od zunaj tudi na vo¬ zovih, iz najbližje okolice pa so prihajali v masah peš. Osobito živahno je bilo gibanje v Studencih in v že¬ lezniških kolonijah v Magdalenskem in Meljskem predmestju. Posebno vidna je bila okolnost, da ma¬ riborski Nemci tega dopoldneva svojih slovenskih znancev niso na ulicah pozdravljali, niti jim na po¬ zdrave odzdravljali, temveč jih samo izzivalno gledali. Okoli 9 % ure dopoldne je prispel na dveh avto¬ mobilih Miles s svojim spremstvom, v katerem sta bila poleg adjutanta poročnika Kinga kot eksperta univerzitetni profesor Robert Kerner in major Law- rence Martin, v mariborsko predmestje Krčevino, kjer ga je pred vhodom v mesto čakala in ustavila gruča mariborskih Nemcev in se mu predstavila za odpo¬ slanstvo mariborskih železničarjev. Naprosila je Mi- lesa, da jim dovoli manifestacijo v počastitev pred¬ sednika U. S. A. Wilsona, združeno z nacionalno ma¬ nifestacijo za nemški značaj Maribora in njegovo pri- klopitev k Avstriji, češ da ljudstvo z jugoslovansko, vlado in zasedbo ni zadovoljno. Vsebina te zahteve, izražene v obliki prošnje, se je malodane doslovno skladala z besedilom že omenjenih svetlo-rdečkastih vprašalnih tiskovin, s katerimi so po 20. januarju ma¬ riborski Nemci pobirali v mestu in okolici podpise, da prikažejo ameriški študijski komisiji voljo Mari¬ bora in okolice za priključitev k Avstriji. Pomirjen po dostojnem nastopu deputacije je Miles, ne da bi se predhodno posvetoval in sporazumel z vojaško in civilno upravo Maribora, ugodil želji po nameravani nacionalni manifestaciji. Prav verjetno, da je računal na mirno in dostojno nacionalno mani¬ festacijo, ne pa na hrupno demonstracijo, čeprav se je moral zavedati, da je napovedana manifestacija naperjena proti nam in mu je bilo znano, da je Ma¬ ribor v naših rokah. S to svojo, čeprav ne zlohotno gesto, je na nedvomen način posegel v upravno suve- reniteto aliirane države Jugoslavije, odnosno v kom¬ petenco takratne naše vojaške in civilne uprave v Mariboru, edino odgovorne za red in mir v teh krajih. S tem je, četudi posredno, potrdil trdovratno vzdrže¬ vane vesti, da pride v Maribor za to, da postavi Nemce zopet za gospodarje mesta. Ob 10. uri dopoldne sta prispela oba Milesova avtomobila pred zgradbo sedanjega sreskega načelstva v Ciril-Metodovi ulici, kjer je Miles izstopil in s spremstvom vred odšel takoj v prvo nadstropje, kjer se je imela vršiti napo¬ vedana konferenca z gen. Maistrom in slovenskimi zastopniki s Koroškega. V Mariboru se je podpol¬ kovnik Miles tokrat ustavil v glavnem zato, da se po zemljepisnih kartah in skicah podrobno orientira o naši obrambni črti na štajerskem in o prilikah v Ma¬ riboru samem. Zanimalo ga je predvsem, čigava je uprava v mestu samem, kdo jo vodi, ali se je pre¬ vzela brez bojev in kake so varnostne prilike za pre¬ bivalstvo, dalje, ali smo brez bojev zasedli tudi naše postojanke severno Drave. Pojasnila, ki so mu bila dana na njegova vprašanja s strani naših zastop¬ nikov, so ga očitno zadovoljila, ker so soglašala s podatki, ki jih je imel o tem že od svoje centrale na Dunaju. Vsa razprava tega dne z g. Milesom v Mariboru je bila pretežno vojaško informativnega značaja. Kon¬ ferenci so zato prisostvovali v pretežni meri vojaški strokovnjaki in le par naših civilnih zastopnikov in delegatov iz graških pogajanj za premirje in določitev demarkacijske črte na Koroškem. Zastopnikov mari¬ borskih, odnosno štajerskih Nemcev na mariborsko konferenco tega dne nihče, tudi Miles sam ni vabil. KRONIKA 63 Bolj kot naša štajerska obrambna črta ga je zanimala narodnostna meja in naše vojaške postojanke na Ko¬ roškem. To je pač prirodno, saj je bila proučitev na¬ šega in nemško-koroškega vojaškega položaja in on- dotnih narodnostnih razmer zanj bistven predpogoj za primerno rešitev delikatne naloge, ki jo je prosto¬ voljno prevzel na svoje rame. Tenkočutne opazovalce na tej konferenci je obhajala nekaka podzavestna skrb in bojazen, da je prinesel Miles glede Koroške že svoj določeni koncept s seboj proti izvestnim navodilom in enostranskim informacijam, dobljenim že v Gradcu. V Mariboru je dobil še od naših oblasti ves potrebni pisani in risani pregledni material glede Koroške. Glas o prihodu Milesove komisije so Nemci razširili z veliko naglico v mestu. Zato so skrbeli pač že v naprej določeni kurirji. Ob 10. uri, menda v istem tre¬ nutku, ko je Miles prestopil prag zgradbe okrajnega glavarstva, kjer je bilo nameščeno tudi »štajersko obmejno poveljstvo«, je prenehalo z delom vse nem- ško-nacionalno in socialno demokratsko orientirano osebje v železniških delavnicah in kurilnici na koro¬ škem kolodvoru, zapustilo svoje delovne lokale in po¬ hitelo na ulice, kjer se je formiralo v ogromno po¬ vorko in z železničarsko godbo in svojim pevskim društvom »Frohsinnom« na čelu, pod zastavami kor¬ porativno odkorakalo v mesto na Glavni trg. Kakor na alarmni znak so se zaprle gostilne in kavarne, vse je hitelo v smeri Glavnega trga. Na vseh šolah, vključ¬ no gimnazije in realke, je bil ob tej uri pouk pre¬ kinjen in vse, šolarji, dijaki, moški, ženske, je hitelo na zaukazano demonstracijo, šolarje in dijake so vo¬ dili njihovi učitelji in profesorji, nalik kaki po šol¬ skem redu zaukazani procesiji. Vse je imelo v rokah male frankfurtarice ali vsaj nemško-nacionalne znake na prsih ali v gumbnici. Malo po 10. in pol uri se je začela večtisočglava množica valiti v strnjenih masah z Glavnega trga po vseh ulicah, vodečih h Grajskemu trgu in Trgu Svobode, ki je bil v četrt ure napolnjen vse do današnje Razlagove in Ciril-Metodove ulice. Zdelo se je, da se ta silna množica pripravlja na oble¬ ganje zgradbe okrajnega glavarstva. Spotoma so se jim pridružile še skupine, zbrane v drugih ulicah. Zbrane so bile množice, kakor jih v impozantnejšem številu še ni videl predprevratni Maribor. Skoro vsaka skupina je imela svojega zastavonošo, ki so nosili velike nemško-nacionalne in avstrijske zastave, poleg tega pa tudi table iz kartona z napisi kakor: »Hoch Amerika! Hoch Deutschosterreich! Marburg ist deutsch! Hoch Wilson! Wir bleiben deutsch!« in slično. Te table in napisi so bili v ta namen priprav¬ ljeni že več dni. Okoli 11. ure, ko je bila konferenca z Milesom v polnem teku, so odjeknili z današnjega Jugoslovan¬ skega trga in ulic pred okrajnim glavarstvom urne- besni viki, pomešani z glasovi godbe. Podpolkovnik Miles se je pokazal začudenega nad tem nenadnim truščem in ko se mu je pojasnilo, da je zbrana pred zgradbo nemška množica, demonstrirajoča za nemški značaj mesta Maribora, je odločno izjavil, da odklanja vsako politično manifestacijo od kateresibodi strani. Ker je bil glavni vhod v zgradbo zaprt s težkimi že¬ leznimi rešetnimi vratmi in od znotraj vojaško za¬ stražen, ni mogel nihče nepoklican v zgradbo. Demon¬ stranti so imeli pripravljeno deputacijo, ki je od ta¬ kratnega komandanta mesta, podpolkovnika Cvirna, ki je nadzoroval v veži zgradbe postavljeno vojaško stražo, zahtevala, da ji odpre vhodna vrata in jo po¬ vede pred podpolkovnika Milesa. Podpolkovnik Cvirn je zahtevo demonstrantov, da se pripusti deputacija, javil gen. Maistru, ki je dal svoj pristanek, da pride deputacija, največ 10 oseb, v njegovo pisarno na šta¬ jerskem obmejnem poveljstvu. Deputacijo, ki je štela faktično 15 oseb in ki se je formirala v vestibulu zgradbe, je vodil takratni mestni župan dr. Schmi- derer. V njej so bili veletrgovec z vinom Julij Pfri- mer, podžupan Karel Nasko, takratni studenški župan dr. Juritsch, več takratnih mestnih svetnikov, zastop¬ niki nemško-nacionalnih in socialno - demokratičnih železničarjev in dve zastopnici nemško-nacionalnega ženstva. Podpolkovnik Cvirn je predstavil deputacijo gen. Maistru v njegovi pisarni. Tu je v imenu depu- tacije izrazil dr. Schmiderer željo, da se deputacija povede k Milesu, ki je pa, čim mu je javljena, ener¬ gično odklonil sprejem z utemeljitvijo, da je njegova naloga v Mariboru čisto vojaško informativna, od¬ nosno diplomatična in da se ne sme, niti noče vme¬ šavati v politična vprašanja in zadeve. Poudariti je treba, da je iz istega razloga odklonil že prej sprejem 2 slovenskih deputacij s Koroškega. Ko je general Maister to Milcsovo odklonilno sporočilo sporočil de- putaciji, je g. Pfrimer izrazil mnenje, da se s takim odgovorom ne morejo, oziroma ne upajo vrniti med zunaj čakajočo množico, ki da je že preveč razbur¬ jena. Razburjenje se je polastilo tudi ostalih članov deputacije, zlasti dr. Juritscha, da so razdraženi za¬ čeli kričati na gen. Maistra ter mu zatrjevali, da se brez uporabe brahialne sile ne umaknejo iz poslopja. Gen. Maistru je v tej prekerni situaciji priskočil na pomoč dr. Miler, takrat še advokat v Celovcu, in obe¬ ma je slednjič vendar uspelo zlepa spraviti deputacijo iz Maistrove pisarne in iz poslopja. V času, ko se je mudila nemška deputacija pri gen. Maistru, so se demonstracije na ulici še stopnje¬ vale. Bilo je vikanja in zaglušnega kričanja, kakor ga dotlej še ni slišal Maribor. Nekaj nemških mlade¬ ničev je splezalo na zgradbo okrajnega glavarstva in na njegovem pročelju razobesilo več nemško-nacio¬ nalnih zastav. To početje je spremljala množica z bučnim odobravanjem. Medtem so pa demonstranti najbrž doznali, da Miles deputacije ni sprejel in so svojemu negodovanju nad tem dali izraza z urne- besnim vriščem in »Heil«-klici, ki so zaglušili celo glasove godbe, na okna pisarn v I. nadstropju pa so začeli metati vsenemške zastavice. Neki člani deputa¬ cije so se obrnili do takratnega okrajnega glavarja dr. Lajnšiča s prošnjo, da pripravi podpolkovnika Mi¬ lesa do tega, da se pokaže množici vsaj na balkonu. Miles je bil neodločen, kaj naj stori in je radi tega vprašal za mnenje gen. Maistra. Na Maistrov pritr¬ dilni ozir. soglasni odgovor je odšel Miles skupaj z gen. Maistrom na balkon in se pokazal množici. Ko so demonstranti zagledali Milesa, so ga prisrčno akla- mirali in pozdravili z gromovitim »Heil Wilson! Heil Miles! Heil Amerika!« Miles je ob tej priliki izgovoril nekaj besed v angleškem jeziku, ki jih pa v tolikem trušču nihče ni mogel prav slišati, še manj pa razumeti. (Dalje prihodnjič.) 64 KRONIKA Celje: Stara grofija Foto Pelikan CELJE MED SVETOVNO VOJNO Svetovna vojna je zalotila Celje med izvrševanjem važnih načrtov, dozorevajočih že daljšo dobo. Te načrte je rodila deloma sila razmer, deloma pa so bili rezultat modernega tehničnega napredka. Da so se izvedli, bi se bila nekako zaključila perioda preureje- vanja tehniške slike mesta, preurejevanja, ki se je bilo s prilično veliko intenzivnostjo pričelo že v osemdesetih letih preteklega stoletja. Ob pričetku svetovne vojne je še imelo mesto ulice ali posute s peskom ali pa tlakovane s preprostimi škriljastimi ploščami, svetlikajočimi se v solnčni luči, kakršne so bili pričeli polagati že pred dobrimi sto leti, ko so preskrbovali mesto tudi s prvo kanalizacijo, iz rimskih in novih kanalov tvorečo enoten odvajalni vodni sistem. Baš ob pričetku vojne se je mesto pri¬ pravljalo, da stari tlak nadomesti z novim, uporab¬ ljajoč zanj granitne kocke. V kolikor so dopuščala sredstva, se je to delo med vojno v resnici jelo iz- JANKO OROŽEN vrševati; opravljal ga je mestni cestni mojster, Ita¬ lijan. Prostor pred kolodvorom je prvi jel dobivati nov granitni tlak, nikakor ga pa ni dobil v celoti. Mesto je imelo že par desetletij staro plinarno, ki je preskrbovala potrebno luč in nudila tudi plin za kurjavo. Ali naprave so bile nezadostne in misliti so že začeli na nujno obnovo. Pravkar je bila prinesla velike razbremenitev započeta elektrifikacija. Posa¬ mezniki so imeli svojo električno silo že par let, mesto s * jo je pa preskrbelo komaj tik pred svetovno vojno. Ob novem letu 1913. so zasvetile v mestu prve žarnice. Električno silo je dajala Westnova naprava. Za gonilno silo se je elektrika le še malo uporabljala, med svetovno vojno so se v tem oziru napravljali prvi koraki: mestna občina je tudi pomišljala na to, da jo uporabi za strojni obrat v svoji novi klavnici, na katero so bili mestni očetje predvojne dobe vedno ponosni. KRONIKA 65 Celje: Stari most Foto Pelikan Silno je obžalovati, da se ni mogel izvršiti neki drug, započet načrt: zgraditev poslopja za okrožno sodišče. Celje ima svoje okrožno sodišče izza početka nove sodne organizacije. Ali glede sodnih prostorov je imelo vedno težave. Izprva je bilo sodišče gost mest¬ nega magistrata, nato se je preselilo v veliko poslopje, ki je bilo pred sto leti nastalo na mestu prejšnjega minoritskega samostana ter ga je pozneje na javni dražbi kupila mestna občina, ki ga je zopet prodala državi, da bi se v njem namestilo okrožno sodišče. Nekaj let pred svetovno vojno se je okrožno sodišče iz »Kresije« zopet preselilo v mestno poslopje; tokrat v »grofijo«, lepo, pa za sodišče premalo prikladno stavbo, ki je bila prešla v mestne roke radi konkurza prejšnjega lastnika ter je dotlej nudila streho vsemu mestnemu osnovnemu šolstvu. Tik pred svetovno vojno je bilo vprašanje zgraditve novega poslopja že dozorelo: saj so bili že tedaj, ko so bili v »grofiji« še razredi, v skrbi radi slabih stropov, saj okrožno sodišče nikakor ne bi smelo biti zmeščeno tako, kakor so zmeščena poedina sreska sodišča podeželskih kra¬ jev, namreč v gradovih. Za novo sodno poslopje se je sklenilo, naj bi se zgradilo na prostoru »Kresije«, ki bi se morala demolirati. Delo se je že začelo z od¬ pravo nekaterih zidov. Zapela je pa bojna tromba in dela je bilo konec. Mestna občina pa ni prestala misliti na srečno rešitev dela. Pripravljala je načrte, da bi z novega trga ob bodočem sodišču speljala dve ulici na sedanjo Vodnikovo ulico in da bi tudi s sedanje Aleksandrove ulice razširila dohod do sodišča; v ta namen se je trudila, da bi pokupila nekatere hiše oziroma zemljiščne dele. Vendar pa je prizadevanje ostalo brez rezultata in je vprašanje zgraditve novega okrožnega sodišča še danes aktualno in pereče; rekel bi: to je vprašanje časti Velikega Celja, ki mora spraviti okrožno sodišče pod dostojno streho tudi radi tega, da bi mogel v »grofijo« muzej, saj vanjo najbolj in v prvi vrsti spada. Domala zrelo je bilo pred svetovno vojno tudi vprašanje regulacije Savinje. V bistvenih obrisih so bili gotovi načrti in iskal se je ključ, kako razdeliti stroške. To iskanje se je zavleklo globoko v vojna leta, dokler ni vsaj začasno zamrlo. Glavne nitke je držal v svojih rokah deželni odbor in stroške naj bi nosili dežela, okraj, mestna in okoliška občina. Ali okraj je imel v početku vojne komisarja, ki je sicer izjavil, da je regulacija potrebna in udeležba okraja nujna, toda on sam se obvezati ni mogel. Mestna občina tudi ni bila zadovoljna s tem, da naj bi se med njo in okoliško občino stroški razdelili po davčni moči, češ: okoličanom dela voda na njihovih zem¬ ljiščih veliko škodo, mestnih hiš pa ne more ne po¬ kvariti ne porušiti. Delo je ostalo prihranjeno današ¬ njim dnem. V zvezi z regulacijo Savinje in samostojno se je razmotrivalo vprašanje zgraditve novega mostu. To vprašanje je bilo v resnici že dve sto let na dnevnem redu; s Savinjo se ni bilo mogoče šaliti. Ali odkar je bil v petdesetih letih preteklega stoletja zgrajen nov, lesen most, je imelo mesto dolgo mir. Pred svetovno vojno je bila pa že sila velika. Načrti so bili gotovi in šlo je za to, kako naj se razdeli 100.000 K, kolikor bi bil stal most. Vojna je izvedbo prekinila, most so popravili in čakali. Pred dvema letoma ga je povodenj odnesla, nov, zasilni most ga bo predvidoma nado¬ meščal dotlej, dokler ne bo napredujoča regulacija, započeta pri Tremerju, zahtevala definitivne rešitve. Načeto je bilo tik pred svetovno vojno tudi vpra¬ šanje ceste ob levem bregu Savinje, med reko in nekdanjim mestnim obzidjem. V ta namen je mesto kupovalo tudi majhno hišico v Kapucinski ulici, hišico, ki je bila v posesti Celjske posojilnice. Tudi ta načrt je ostal nerešen, izvedla ga je pred deset¬ letjem nova občinska uprava z ureditvijo in zgra¬ ditvijo »Masarykovega nabrežja«. Tudi v prometnem oziru so se javljali novi načrti. Saj je bila občinska uprava deželnemu odboru pri¬ javila svoj načrt glede uvedbe lastnega avtomo¬ bilskega prometa na progi: Celje—Vojnik—Konjice —Slovenska Bistrica—Maribor, oziroma Slovenska Bistrica—Ptuj. Načrt je ostal na papirju, vendar je pa bil med vojno v napotje nekemu privatniku, ki je hotel vršiti avtomobilski promet med Celjem in Ko¬ njicami. Led pa je bil prebit: med vojno je že dežela prevažala poleti letoviščne goste med Celjem in dežel¬ nim kopališčem Dobrno. Končno je trkalo na vrata vprašanje kina. Celjani bi bili radi gledali kino-predstave. Prostora zanje pa ni bilo. Vendar so bili tik pred svetovno vojno gotovi načrti za zgraditev lepega kino-poslopja ali »odra za svetlobne igre«, kakor so se nemški mestni krogi te¬ daj izražali. Bilo je pa prepozno. Med vojno so po velikem oklevanju priredili mestno gledališče tudi za kino-predstave, potem ko je že poprej začel delovati kino v Sokolskem domu v Gaberju. Tako je bilo mnogo gospodarskih načrtov, ki so radi izbruha svetovne vojne bili ali deloma ali pa popolnoma postavljeni z dnevnega reda ter jim je šele povojna doba prinesla ali popolno ali delno realizacijo; okrožno sodišče pa še sploh čaka sreč¬ nega trenutka, ko se bo javnost pobrigala zanj. Predvojna doba v Celju je bila nemška. V mestu je daleč prevladovala slovenska kri, ali vladajoči nemški pritisk prave ljudske barve ni pustil na dan. Vendar je bil slovenski odpor velik in izza devetdesetih let je bilo Celje prizorišče hudih nacionalnih borb, ki pričajo o trdovratnosti Nemcev in »nemčurjev« ter o odločnosti Slovencev, borečih se za to, da bi se Slovencem pridobilo mesto, ustrezajoče etnografski sliki slovenske zemlje. 6 (» K n O N I K A Slovenski tabor je bil složen in do leta 1906. eno¬ ten. Tudi Nemci so nastopali kot celota, budno pa¬ zeči na to, da bi jim kaka trhlina ne Škodovala. Po¬ java socialnih demokratov jim radi njihove med¬ narodnosti ni škodovala, vendar jim njihove zahteve niso bile vedno všeč. Tako je leta 1914. celjski mestni svet na predlog dr. Schurbija odločno nastopil proti predlogu, ki so ga socialni demokrati stavili v dežel¬ nem zboru glede uvedbe proporcionalnega volilnega reda v občinah z lastnim statutom. Storili so to radi tega, da bi preprečili pojavo Slovencev v mestnem svetu; rekli so, da grozi mestu slavizacija in da se bo v občinski svet zavedla delovna nesposobnost radi cepljenja odbora v posamezne strankarske skupine. Po poročilu poročevalca so bili dobili pri poslednjih volitvah Slovenci: v I. razredu 19%, v II. razredu 22% in v III. razredu 18% glasov. Mestni načrt, ki ga je pred vojno izdala Zvezna tiskarna, pa kaže za Slo¬ vence še bolj ugodno posestno stanje. In vendar so bili brez vsakega občinskega zastopstva. Kmalu po umoru Franca Ferdinanda v Sarajevu na Vidov dan leta 1914. je imel občinski svet svojo žalno sejo. Mestni župan dr. Henrik Jabornegg pl. Altenfels je proslavljal umrlega nadvojvodo kot bra¬ nitelja nemštva in edinstva monarhije, kot nasprot¬ nika dualizma in trializma ter pobornika za močno vojsko in vojaško zvezo z Nemčijo, čeprav je bil spo¬ minski govor v obče sicer precej zmeren, je župan atentat vendarle predstavljal kot čin srbske propa¬ gande. Nastop vojne so sprejeli v Celju kot v drugih me¬ stih. Pri Nemcih in nemškutarjih se je pojavil val navdušenja, zavednejši Slovenci so pa takoj razumeli proti Slovanom naperjeno ost velike vojne. Kulturno delo med Slovenci je na mah prestalo. »Narodni dnevnik«, naslednik »Domovine«, je pre¬ stal izhajati; društva so morala ukiniti svoje delo, med njimi je bil tudi »Celjski Sokol«, ki je imel svojo telovadnico v Gaberju: z odredbo magistrata, ki se je opiral na neki ministerialni odlok, je bilo društveno delo ustavljeno, vendar se je požrtvoval¬ nim članom uprave posrečilo rešiti glavni inventar, arhiv in zlasti prapor. Vsa sreča je bila, da je bilo poleg mestnega urada v Celju tudi okrajno glavarstvo, ki mu je bil v vojni dobi na čelu baron Miiller. Okrajno glavarstvo je radi svojega korektnega nastopanja že izza devet¬ desetih let preteklega stoletja bilo videti v primeri z magistratom kot urad, ki je v slučaju potrebe nudil Slovencem zakonito zaščito. Tako v Celju in okolici ni bilo preštevilnih aretacij; Slovenci so se seveda kljub temu morali čuvati, celo v »Narodnem domu« je bilo izprva treba paziti na prisluškovalce; saj označevanje za panslavista je bilo v Celju že desetletja na dnevnem redu. Videti je, da je trenutni zanos pri nemški orienti¬ ranem delu prebivalstva kmalu minul. Potlačila ga je resnost vojnih dni. Odhajali so svojci, prihajali ranjenci, na vrata je trkala skrb za ranjence, vojne vdove in sirote. Težko je pa tudi bilo, da je bojna vihra zavrta normalno gospodarsko in kulturno delo ter končno privedla do velike gospodarske stiske in velikega po¬ manjkanja vseh življenjskih potrebščin. Sejni zapis- Okr. glavar baron MiUler niki občinskega sveta o tem prilično mnogo govore, čeprav se župan in drugi člani zdaj pa zdaj zavaru¬ jejo proti očitkom, da bi bili morda nepatriotični. županove skrbi so bile vsekakor velike. V izvrše¬ vanju gospodarskih poslov mu je bil pri roki pod¬ župan; do leta 1916. je zavzemal to mesto lekarnar Maks Rauscher, potlej pa lesni industrijec Karel Teppey. Prva velika stvar, ki je dala skrbi takoj v početku vojne, je bila preskrba potrebnih vojaških stanovanj. Ni bila mala stvar, imeti v malem mestu vedno na raz¬ polago nekoliko tisoč postelj, deloma za zdrave, deloma za bolne vojake. Tu sta bila najprej dopolnjevalna kadra 87. pešpolka in 26. domobranskega inf. polka. Od početka vojne je bila v mestu rezervna bolnica, ki se ji je po evakuaciji Trsta ob pričetku vojne z Italijo pridružila še tržaška rezervna bolnica. Seveda so prišli v mesto še razni drugi oddelki, zlasti teh¬ nični. Vojašnice torej niso zadostovale in vojaški upravi je bilo treba dati na razpolago druge prostore, zlasti šolske. Majhno olajšanje je nastalo, ko so v drugem letu vojne na Spodnjem Lanovžu zgradili večje število barak za zdrave in bolne vojake. Posa¬ mezni oddelki pa so bili seveda razmeščeni tudi v bližnji in daljni okolici, n. pr. v Žalcu. že v prvem letu vojne se šolski pouk ni mogel vršiti v redu; saj so bili naučnim namenom na razpo¬ lago samo silno omejeni prostori: v novem poslopju v Vodnikovi ulici, v dijaškem domu in v gimnaziji.. Novo poslopje v sedanji Zrinjskega ulici, novo gim¬ nazijsko poslopje in poslopje slovenskih nižjegimna- zijskih razredov je zasedla vojska, ki se je bila udo¬ mačila tudi v Kresiji, še težje je bilo v sledečem letu: otroci so bili vrženi še iz prej nezasedenih šolskih prostorov in mestni urad ter občinski svet sta si morala pomagati, kakor sta si vedela in znala. Iz¬ najdljivost je bila velika. Misel na zgraditev šolskih barak, izhajajočo od deželnega šolskega sveta, je pa mestni šolski svet kar v početku odklonil, češ da bi bili stroški preveliki. Pač pa je vojna oblast kmalu vrnila šolski upravi staro gimnazijo. Tako so izza jeseni 1915 pouk uredili. Mora se reči, da je občinski svet v skladu z mest¬ nim šolskim svetom skrbel za to. da bi deca vendar ne ostala brez pouka. Niti idealizma ni manjkalo. Tako je gimnazijski direktor Klement Profl kot šol¬ ski poročevalec in mestni šolski nadzornik na seji občinskega sveta prečital in utemeljil predlog rav¬ natelja dekliške meščanske šole Otmarja Praschaka, KRONIKA 67 naj bi se v Celju ustanovilo privatno učiteljišče, češ da je treba pravočasno poskrbeti za učiteljski nara¬ ščaj, ki ga bo po vojni obilo treba. Občinski svet je ta predlog radostno sprejel. Sličnega značaja je bil sklep, naj se obema meščanskima šolama, ki sta bili triletni, priključi še skupni zaključni letnik. še težja, ker neposrednejša je bila skrb za pre¬ skrbo prebivalstva z nujnimi življenjskimi sredstvi, že v početku leta 1915. se je jela javljati stiska in vlada je začela uvajati prisilni režim v gospodarjenju z njimi. Najprej se je lotila reguliranja žitne trgo¬ vine in trgovine ter uporabe moke. Pri tem je upo¬ rabo za posameznika določila kaj nizko, izprva na 240 dkg za osebo in dan, nato na 200 dkg, ali radi nemožnosti preskrbe je celo to ostalo na papirju. Pri mestnem uradu se je osnoval poseben aprovi- zacijski oddelek in za glavne življenjske predmete so uvedli karte; mestni urad sicer trgovcev praktično ni mogel izločiti iz prodaje, ali dodeljeval jim je za¬ loge in kupce. V svobodnem nakupu se je moglo ku¬ piti le malo predmetov. Nekatere so sploh dobavljali samo državni nakupovalni organi (n. pr. žito), druge pa je magistrat dobavljal po svojih ljudeh v dodelje¬ nem okrožju, ali pa (kakor svinje in mast) svobodno na Hrvatskem. Prodajo nekaterih predmetov, n. pr. mesa, je samo nadziral. Preskrba z živili pa je bila od meseca do meseca težja, zdaj pa zdaj se je še pojavila rahla tolažba, da pridejo iz okupiranega ozemlja, ali le redko so se nade izpolnile. Malo so zalegle tudi razne preventivne odločitve mestnega urada (oziroma sveta). Tako so že izza prvega leta vojne dodeljevali v obdelavo majhne parcele sveta in leta 1918. so dobili s češke kaka dva tucata lepih kuncev in jih zmestila na Spodnjem Lanovžu, češ da bodo prav prišli za pre¬ hrano siromašnega prebivalsva. Prav poučno je poročilo, ki ga je podal župan Jabornegg na seji mestnega sveta dne 18. jan. 1918, torej v zimskem času. To poročilo obsega sledeče navedbe: Glede moke je Celje močno prikrajšano, kajti že dolgo je ne dobiva toliko, kolikor bi je bilo po pred¬ pisih centralnih aprovizacijskih mest potreba za po¬ samezne meščane. To se dogaja že izza leta 1916. Pre¬ bivalstvo se je moralo izprva zadovoljevati z 1 kg moke za osebo in teden, čeprav mu je pripada 1 40 kg. Obupni klic je čul tudi minister za prehrano, ki je v juliju 1917 prišel v Celje. Minister je obljubil, da se izza nove žetve prikrajšave ne bodo več vršile, ali njegove besede so veljale samo za par tednov v me¬ secu oktobru. Niti obljuba, da se bo v slučaju pri¬ krajšave moke dobilo nadomestilo v ječmenčku, zdro¬ bu, kaši, testeninah, se ni izpolnila. Celo s 75 dkg se je moralo prebivalstvo včasih zadovoljiti. Na božični in Silvestrov teden bi bilo ostalo popolnoma brez mo¬ ke, da se niso v sporazumu z mestnim mlinom pri¬ dobile potrebne zaloge moke, tako da je mestni urad le lahko nakazal meščanom zmanjšano količino moke. Nedavno je (vladni) prehranitveni urad izdal odlok, da poslej pripadaj na osebo 1T5 kg, in ne 1'40 kg. A ko bi se to izpolnilo, bi nastopili zlati časi. V resnici pa smemo pričakovati samo 500 g. žu¬ pan opozarja nato, da mora gospodarski okraj Celje mesto preskrbovati s krušnimi kartami skoro 26.000 oseb, med njimi 7000 delavcev težakov. Po novi od¬ redbi (1'15 kg) bi bili potrebni na teden vsaj 3 va¬ goni moke, v resnici prideta samo 2'A vagona. Izha¬ jati se je doslej moglo samo tako, da so se delavci težaki prikrajševali. Vendar se župan vdaja nadi, da kvota ne bo padla na 'A kg na teden, kajti tako se niti živeti ne bi dalo, nikar pa, da bi se moglo misliti celo na otroke in bolnike. Prav nič boljša, pravi poročilo dalje, ni preskrba s krompirjem. Ako računamo za osebo 80 kg na leto, bi ga potrebovali 60 vagonov, v resnici se nam ga je lani nakazalo na papirju 40 vagonov, v dejstvu pa 20 vagonov, izmed njih 8 vagonov poljskega krom¬ pirja. Domači krompir se vozi proč, tuji in gnili se pa dovaža. Prebivalstvo pa je veselo tudi takega. Po¬ zimi je dovoz popolnoma prestal in prebivalstvo je pred katastrofo. Ako bi preneslo prikrajšanje v enem izmed živil (moka, krompir), je v obeh živilih ni¬ kakor ne more. Z mlekom ista težava. V sporazumu z okrajnim glavarstvom si je občinski urad spomladi 1917 zago¬ tovil dnevno 2000 1 mleka. Večina ga je šla v bolnice. Ostalo ga je pa še za druge bolnike, otroke in celo odraslo prebivalstvo. Septembra se ga je pa dobilo samo še 800 1. Nastalo je namreč veliko pomanjkanje krme in z otrobi, ki so se poprej dajali mlekarjem GS KRONIKA za krave, tudi ni bilo več mogoče pomagati, ker so se jeli pridevati moki ali uporabljati za konje. V zvezi s pomanjkanjem krme grozi pomanjkanje mesa. Mestna občina se preskrbuje z govejo živino in svinjami, da bi bilo v slučaju potrebe dovolj povrnje¬ nega mestu. Beda vlada v preskrbi z mastjo; najprej je bilo določenih za osebo in teden 5 dkg, nato pa samo 3 dkg. Mestni urad je poslal na Hrvatsko naku¬ povalca svinj (glede katerega so se pa pozneje ugo¬ tovile velike nerednosti). Mestni urad je nakupil mnogo buč, repe in zelja; lega pa niso mogli spraviti v mesto in so ga v veliki meri pobrale v okolici razmeščene baterije. Trdo je glede luči in kurjave. Plinarna je morala radi pomanjkanja premoga poleti počivati, pozimi pa delati v skromnem obsegu in se prebivalstvo držati navodil glede zmerne uporabe. Petroleja se dobiva samo 1950 1 na mesec, tako da ga pride na posamez¬ nika komaj 1 1. Za premog ni niti v najskromnejši meri poskrbljeno. Količina, prihajajoča iz Velenja in Zabukovce, je preskromna; prvič premoga ni dovolj, drugič pa tudi prevozna sredstva niso na razpolago. Iz istega poročila je razvidno, da se je dobivalo sladkorja komaj 75 dkg za osebo in da je še priča¬ kovati prikrajšave, glede riža je pa itak jasno, da ga sploh ni bilo, saj ga je že leta 1915. primanjkovalo. življenje torej ni bilo rožnato, vsaj za tiste ne, ki si po kakih zvezah niso mogli protiuradno preskrbeti večje količine živil. Siromakom je nekoliko pomagala tako zvana vojna kuhinja, v kolikor je imela kaj v roke vzeti. Niti z industrijskimi produkti ni bilo v redu pre¬ skrbljeno. Koliko so se trudili krojači, da si preskrbe (preko trgovske in obrtne komore ter državnih gospo¬ darskih uradov), blaga, sukanca in podlog, čeprav v surogatih, koliko čevljarji za usnje, kovači za jeklo itd. Gostilničarji so na koncu v zvezi z magistratom osnovali celo lastno nakupovalno organizacijo, ki pa je prišla prepozno. Glede lesa pa ni bilo pomanjkanja, saj je bila občina sama v posesti velikih gozdov. Prodala je celo vojski mnogo drv iz Pečovnika in izsekati ji je Celje: Hrib sv. Jožefa pred zazidavo Foto Pelikan dala (proti priličnemu plačilu) gozd pri Sv. Jožefu, kjer se je bil pojavil lubadar. Tudi kostanje je radi dobre cene v gozdu nad parkom hotela posekati, ali ker so cene padle, se to ni zgodilo. Sicer je pa še marsikaka stvar bila izraz vojne dobe. Cene so rasle, plače uslužbencem je bilo (v obliki doklad) treba poviševati, kar se je poznalo tudi v (vsaj številčnem) poviševanju davkov. Mestna pod¬ jetja so deloma postajala pasivna (zlasti plinarna). Občina je vsaj trikrat podpisala vojno posojilo po 500.000 K, pri čemer si je vsakokrat najela deloma lombardno in deloma navadno posojilo pri mestni hranilnici; mestni očetje so se celo tolažili, da so napravili dobro kupčijo, kakor so jim kazali računi. Na Sevcih je občina poleg civilnega pokopališča uredila vojaško pokopališče, ki ga je pozneje odsto¬ pila vojni upravi. Vojnih ujetnikov tu ni pustila po¬ kopavati, radi česar je nastal neki spor z vojaško oblastjo, njim je odkazovala večno počivališče na bol- ničnem pokopališču. Nekoč bi se bilo treba odločiti 'tudi za to, da se v Celju pokopavajo židovski be¬ gunci iz Galicije, živeči na gradu Blagovni pri št. Ju¬ riju. Mestni svet pa na to ni pristal in zanje so na¬ redili pokopališče na gričku nad graščino. Proti tem beguncem se je bila pojavila neka nejevolja tudi radi tega, ker so bili po svojem prihodu jeli prazniti živilski trg. Celjski mestni očetje so v splošnem trdno upali na zmago in so bili ponosni na vojake domačih oddelkov. Na poveljstvo 87. polka in na domobrance so nekoč poslali po en srebrn rog v znak počastitve. Mesto je pa tudi prejelo ščit, v katerega so darovatelji za fond vojnim vdovam zabijali žeblje, ščit je še ohranjen. Leta 1917. je mestni svet protestiral proti podpi¬ sovanju majniške deklaracije. Ko je bila že Jugosla¬ vija tu, je pa pogodbeno odtujil precej mestne po¬ sesti. To odtujitev je morala nova, slovenska uprava ovreči. Prva slovenska občinska uprava je imela prirodno gerentski značaj. Na magistratu je morala menjati osebe in duh, kar se je sicer izvršilo prav prirodno in brez nasilja. Celje: Hrib sv. Jožefa po zazidavi Foto Pelikan kronika 69 NAŠA KRONIKA BORIS VIDER JANUAR 1924 1. V današnji noči poteka 40. leto, odkar je mestna ob¬ čina ljubljanska vzela v zakup od tedanjega finančnega erarja pobiranje državne užitnine. Dotlej sta bila zakup¬ nika Žida Schwarz in Barenfeld. — Dopoldne je povabil ravnatelj pošte in telegrafa dr. Debeljak zastopnike tiska, da poslušajo prvi radio koncert s sprejemnim aparatom, ki ga je montiral v ravnateljevi pisarni vodja tehničnega oddelka ing. Osana. Po njegovih informacijah ni daleč čas, ko bomo Slovenci dobili svojo oddajno postajo v Domžalah. 5. Pokrajinska uprava v Ljubljani je s svojim aktom št. 34.826 z dne 31. decembra 1923 ugodila svoječasni pritožbi občinskega odbornika Josipa Turka proti ustano¬ vitvi mestnega poklicnega gasilstva, ker za to še ni nikake nujne potrebe. 7. V prisotnosti zastopnikov oblasti je bila v restavraciji »Zvezda« otvorjena strokovna nadaljevalna šola gostilniške in kavarniške obrti. Začetni tečaj bo obiskovalo okoli 30 vajencev. — V Gradcu je umrl upokojeni univ. prof. Johannes Frischauf, po rodu Nemec, a vnet prijatelj Slo¬ vencev in idejni oče »Slovenskega planinskega društva«. 9. Trboveljska občina — prva izmed slovenskih občin — je poklonila 25.000 Din umetnostno-zgodovinskemu se¬ minarju ljubljanske univerze, s katerimi si je ta omislil dve temeljni deli iz svojega področja. — Umrl je dvorni svetnik dr. Bogomil Senekovič, eden naših najboljših upravnih uradnikov, ki je po prevratu vodil posle pover¬ jeništva za prehrano do likvidacije. Po razpustu prvega občinskega sveta je bil imenovan za vladnega komisarja. Našemu najvišjemu znanstvenemu zavodu je bil vnet so¬ delavec od vseh začetkov borbe za slovensko univerzo, na kateri je bil po vojni docent upravnega prava. Pravkar je imel postati redni profesor, pa je posegla smrt vmes. (Slika v Kroniki 1935, str. 175.) 13. Hišni posestniki so priredili v »Unionu« veliko pro¬ testno zborovanje proti odmeri previsokih davkov in so sestavili resolucijo, ki jo bodo predložili velikemu županu in finančnemu delegatu. — Ministrski svet je odredil li¬ kvidacijo kmetijskega oddelka pri pokrajinski upravi za Slovenijo. 18. Semkaj sta prispela delegata notranjega ministrstva dr. Svetek in dr. Katic v zadevi ureditve likvidacije po¬ krajinske uprave za Slovenijo. 20. Društvo zdravnikov za Slovenijo je imelo svoje zbo¬ rovanje in je sklenilo, da bo pričelo izdajati strokovno glasilo. 24. Pred prehodom na dnevni red občinske seje prečita dr. Rožič v imenu vseh članov obč. sveta protestno izjavo proti sklenitvi pogodbe med našo državo in Italijo glede Johanne* Frischauf Peter Kosler reškega vprašanja. V seji je bilo sklenjeno: da se sprejme Sirnikova ustanova v občinsko upravo; sprejeto je bilo poročilo kontrolne komisije glede razmer pri cestni elek¬ trični železnici in je bilo v zvezi s tem sklenjeno: da mora družba takoj spraviti v red bilance za leta 1921/22/23; da prevzame občina v slučaju prevzetja železnice avtomatično vse osebje; da se določajo službeni prejemki sporazumno z mestno občino in da morajo vsaj dosezati višino pre¬ jemkov mestnih uslužbencev in da se vse osebje po dveh letih zadovoljivega službovanja stalno namesti in starostno zavaruje. V zadevi razveljavljenja sklepov obč. sveta o sistemiziranju 10 službenih mest v magistratnih uradih, o ustanovitvi mestnega poklicnega gasilstva ter o poraz¬ delitvi službenih prejemkov mestnih uslužbencev oziroma delavcev, izrečen od pokrajinske uprave, je bilo skle¬ njeno, da se napravi priziv na ministrstvo notranjih za¬ dev in na upravno sodišče za Slovenijo in Prekmurje; sklenilo se je, da se zvišajo nekatere tržne pristojbine; vdovi po pesniku Josipu Stritarju se podeli dosmrtna pre- skrbnina Din 500'— mesečno; da se odproda parcela na vogalu Aleksandrove ceste in Tomanove ulice direkciji poštnega čekovnega urada v Ljubljani in da se ukineta 6. in 7. razred mestne ženske realne gimnazije. 26. V unionski dvorani je bilo protestno zborovanje proti sporazumu med našo in italijansko vlado in je bila sprejeta tale resolucija: »Zborovalci, zbrani iz vseh krajev in strank na protestnem shodu v Ljubljani dne 26. janu¬ arja 1924, ogorčeno obsojamo sporazum, ki ga je sklenila naša vlada z Italijo na lastno pest brez sodelovanja na¬ rodne skupščine, ker ta sporazum ne predstavlja spora¬ zuma med prizadetima narodoma. Zborovalci slovesno izjavljamo, da omenjenega sporazuma ne moremo priznati, ako ne garantira nacionalne, kulturne in gospodarske svo¬ bode slovanskemu življu, nahajajočemu se proti svoji volji v mejah italijanskega kraljestva.« 31. Na seji občinskega sveta je bila sprejeta resolucija proti vladi, ki je kupila na Rimski cesti 2 zasebni hiši za orožništvo. Spričo velike stanovanjske stiske v Ljubljani naj bi država ne kupovala zasebnih hiš v svoje uradne namene, ampak naj bi za to gradila nove stavbe. FEBRUAR 1924 3. V opernem gledališču so petindvajsetič uprizorili Foersterjevega »Gorenjskega slavčka«. — Umrl je Woo- drow \Vilson, predsednik Združenih držav Severne Ame¬ rike, ki se mu imamo Jugoslovani mnogo zahvaliti za sa¬ mostojno in svobodno državo. 16. Danes je 100 letnica rojstva Petra Koslerja, avtorja prvega slovenskega zemljevida naših krajev. 25. V unionski dvorani se je vršila umetniška prireditev v prid splitskim pogorelcem, katere so se udeležili pred¬ stavniki oblasti in na kateri so sodelovali naši umetniki, konservator dr. Stele pa je v svojem govoru podal sliko starega Splita z ozirom na vprašanje Stare biskupije. Dvorano sta okrasila slikarja brata Kralja. 26. Na seji občinskega sveta je bilo sklenjeno, da se v zadevi spora med tramvajsko družbo in mestno občino imenuje za razsodnika univ. prof. dr. J. Polc, ker se družba brani izročiti mestni občini nabrani stanovanjski fond, je bil razveljavljen sklep obč. sveta, ki je dovoljeval družbi pobirati poleg voznine 20 para za stanovanjski fond in je sklenjeno za ta znesek zvišati davek na listke cestne električne železnice, ki naj se steka v ta namen; sprejeta je bila nova službena pragmatika, ki določa v glavnem za uradništvo 6 ur, za delavstvo 8 ur dnevnega dela, je v principu proti naduram in pozna lastno bolniško zava¬ rovanje; sprejet je bil proračun za leto 1924.; sklenjeno je bilo, da se poviša davščina na alkohol; v kritje stro¬ škov za prestavitev smodnišnic se zviša davek na parcele i0 KRONIKA v bližini smodnišnice; borza dela naj popiše vse brezpo¬ selne v Ljubljani in v okoliških občinah, predvsem v Mostah in na Viču, ter takoj razpiše anketo zastran brez¬ poselnih. MAREC 1924 I. Opera je uprizorila v proslavo 100 - letnice rojstva skladatelja Bedriha Smetane njegovo opero »Poljub«. 5. Pravosodno ministrstvo je odredilo likvidacijo od¬ delka za pravosodje pri pokrajinski upravi za Slovenijo v Ljubljani. Za likvidatorja je imenovan univ. prof. dvorni svetnik dr. Milan Škerlj. II. Umrl je vladni svetnik Ivan Šubic, ravnatelj srednje tehnične šole in višji nadzornik trgovskih in obrtnih šol. Rodil se je 12. oktobra 1856 v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegov oče Janez Šubic je bil slikar in cerkveni podobar, znamenita slikarja Jurij in Janez Šubic pa sta bila po¬ kojnikova bratranca. Pokojnik se je po končani gimnaziji v Ljubljani posvetil na dunajski univerzi naravoslovnim, matematičnim in fizikalnim vedam. 1888 je postal rav¬ natelj državne strokovne šole za obdelavo lesa. Velika pokojnikova zasluga je, da je bilo 1911 sezidano poslopje državne obrtne šole. 16 let je bil občinski svetnik, nekaj časa pa tudi deželni poslanec. Zaradi svojega umetniškega okusa je bil imenovan za konservatorja centralne komisije za umetniške in zgodovinske spomenike, in v tem svoj- stvu ima za Slovenijo mnogo zaslug. Pokojnik je deloval tudi v strokovni literaturi, v kateri so važna tale nje¬ gova dela: Ljubljansko barje, Voda, s posebnim ozirom na ljubljanske razmere. Barve in njih uporaba v ornamen¬ tiki, Gorenjska kotlina in ljubljanski vodovod, Elektrika. 14. Umrl je profesor dr. France Kos, nestor slovenskih zgodovinarjev. Rodil se je 24. decembra 1853 v Selcih nad Škofjo Loko. Gimnazijske študije je začel v Kranju in končal v Ljubljani, po maturi pa se je posvetil na Du¬ naju študiju zgodovine. Svojo prvo službo je nastopil na goriškem ženskem učiteljišču, potem je šel na učiteljišče v Koper in je bil tam tudi šolski nadzornik, odtod pa se je vrnil v Gorico. Med vojno je bil na Dunaju, po prevratu pa je živel v Ljubljani. Pokojnikovo bogato znanstveno delo je vse posvečeno domači zgodovini. 1885 je objavila Slov. Matica njegovo »Spomenico tisočletnice Metodove smrti«, devet let pozneje pa njegove »Doneske k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja«. Največje in najvažnejše pokojnikovo delo pa je na široko zasnovana in vzorno urejena zbirka zgodovinskih virov »Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku«, ki jo je 1903 začela izdajati Leonova družba. 18. Društvo slušateljev visoke šole za arhitekturo v Pragi je imenovalo na prvem mestu profesorja Josipa Plečnika soglasno za častnega člana. — Pri stolnem ka¬ pitlju v Ljubljani je imenovan za kanonika Alojzij Merhar (Silvin Sardenko). 20. Veliki župan ljubljanske oblasti je dovolil ljubljanski mestni občini, da sme najeti za obratno glavnico za mest¬ no aprovizacijo posojilo Din 2,000.000’— proti obrestova- nju in odplačilu v dveh enakih obrokih v letih 1925. in 1926., in sicer izključno iz dohodkov mestne aprovizacije. 22. V dvorani Mestnega doma se je vršilo protestno zborovanje proti znižanju proračuna za »Zaščito dece« od 38 na 10 milijonov Din. Sestavljena je bila tudi resolucija, ki bo odposlana na pristojna mesta. 24. Glasbena Matica iz Maribora je priredila v unionski dvorani koncert pesmi Adamiča, Lajovica, Pavčiča, Pre¬ mrla in Mokranjca. Koncert je lepo uspel in je publika Mariborčane burno aklamirala. — Rockefellerjeva funda¬ cija, ki ima namen podpirati visoko šolstvo, je naklonila medicinski fakulteti v Ljubljani trajno štipendijo, s ka¬ tero bo omogočeno vsako leto dvema absolviranima medi- cincema izpopolniti svoje študije v inozemstvu. Poleg tega je določena znatna letna vsota za medicinsko fakulteto za naročitev znanstvenih publikacij. APRIL 1924 4. Veliki župan ljubljanske oblasti je dovolil mestni ob¬ čini najetje posojila za tlakovanje cest in ulic v znesku 10 milijonov Din. Vrniti se mora najpozneje v 50 letih in je v vsakoletni proračun postaviti Din 820.000’— za obrestovanje in amortizacijo dolga. Posojilo se sme reali¬ zirati postopoma v teku let in ne vse hkrati. 5. V Ljubljani so se zbrali zastopniki vseh v »Zvezi slovenskih pevskih zborov« včlanjenih pevskih društev ter zastopniki hrvatskih in srbskih pevskih zborov, da si določijo smernice za naše bodoče koncertno življenje. 8. Stanovanjsko oblastvo I. stopnje je objavilo podrobne statistične podatke o stanovanjskih razmerah v Ljubljani. Te še vedno niso dobre, kajti dognano je, da je po njih prizadetih okroglo 3000 oseb in bi bilo treba 700 do 800 stanovanj z 1, 2 in 3 sobami ter pritiklinami. — Naše mesto je obiskal direktor centralnega biroja mednarodne protialkoholne lige dr. Hercod iz Lausanne. 10. Na seji obč. sveta je bilo zastran razširitve električ¬ nega omrežja sklenjeno, naj se k oceni projektov ne pri¬ tegnejo izvedenci, ki zastopajo inozemske elektrotehnične tvrdke, pozove naj se »Elektra«, pod katerimi pogoji bi bila pripravljena odstopiti občini svoj tok, upravni odbor mestne elektrarne pa naj do prihodnje seje prouči vprašanje razširitve kalorične centrale. 14. Na seji obč. sveta je bilo sklenjeno: najetje posojila Din 1,800.000'- za zgradbo kanalov in regulacijo ceste na pokopališče; pobiranje uvoznine in tržnine za nadalj¬ njih 5 let; ukiniti davek na nezazidane parcele; ustanoviti poseben zaklad za podpore najpotrebnejših in delavoljnih brezposelnikov, v katerega prispevajo delodajalci in delo¬ jemalci, občina in država. 15. Umrl je dvorni svetnik in podpredsednik deželnega sodišča v p. Fran Regally, odličen jurist, ki je dolga leta pripravljal slovensko izdajo občega državljanskega zako¬ nika in je veljal za kapaciteto za materialno pravo. 19. Danes poteka 60. leto, odkar je Ljubljana dobila prve postreščke. Takoj spočetka jih je bilo 19. 21. Umrl je Pavel Skale, ravnatelj mestne klavnice in mestni veterinar v pokoju. 26. Danes se spominjamo 25-letnice smrti pesnika Dra¬ gotina Ketteja. MAJ 1924 3. Pevsko društvo »Slavec« je priredilo koncert v »Unionu«, posvečen proslavi 40-letnice obstoja društva. 17. Semkaj je prispela skupina članov Hudožestvenega teatra, ki je gostovala v »Selu Stepančikovem«, »Življenj¬ skem boju«, »Jekaterini Ivanovni« in »Gospe z morja«. 20. Državna bolnica in porodišnica sta omejili sprejem pacientov in pacientk, ker jima primanjkuje prostora. Ivan Šubic Franc Ko* KRONIKA Delavska knjižnica v Ljubljani 71 Fran Regally Dr. Klement Jug 21. Francoska vlada je odlikovala predsednika »Fran¬ coskega instituta«, pesnika Otona Zupančiča z redom Vi¬ teza častne legije. 22. Na seji občinskega sveta je bilo sklenjeno: unifi- cirati vsa mestna posojila, najeta do 30. aprila 1924, iz- vzemši aprovizacijsko posojilo najeti posojilo 2 milijona dinarjev za zasilne stanovanjske zgradbe. 27. Pri nadaljevanju seje obč. sveta je bilo sklenjeno: asfaltirati Aleksandrovo cesto; zvišati šolnino na mestni ženski realni gimnaziji, in sicer za domače dijakinje od 100'— Din na 200' , za tuje pa na 400'— Din za polletje; razširiti mestno kalorično električno centralo in v ta namen najeti 35 do 40 milijonov dinarjev posojila. JUNIJ 1924 3. Danes so bili pokopani Žarko Boltavzar, France Šlajpah in Stanko Žnidaršič, ki so bili ubiti v spopadu z delavci ob razvitju prapora Orjune v Trbovljah. 5. S kraljevim ukazom je imenovan za velikega župana ljubljanske oblasti dr. Vilko Baltič. Zaradi preiskave o trboveljskih dogodkih je prispel semkaj minister notra¬ njih zadev dr. Srskič v spremstvu državnega podtajnika Venčeslava Vilderja. 10. Veliko županstvo je razpustilo občinski svet ljub¬ ljanski z utemeljitvijo: 1. Mestna občina, odnosno mestni magistrat se je geriral kot korporacija, za katero ni no¬ bene nadrejene oblasti. 2. V mestnih podjetjih je nastala taka nedisciplina, da je ogražala ljubljansko mesto, njega javni mir in red. 3. V večini ljubljanskega sveta so se pojavila stremljenja, ki so v nasprotstvu z zakonom o za¬ ščiti države. — Za gerenta občine je imenovan dr. Vi¬ ljem Krejči, odvetnik in predsednik »Rdečega križa« v Ljubljani. (Slika v »Kroniki« 1935, str. 181.) 11. Razpuščen je tudi upravni odbor Mestne hranilnice ljubljanske. Za vladnega komisarja je imenovan veletrgo¬ vec Robert Kollman. (Slika v »Kroniki« 1934, str. 60.) 14. Na izredni seji občinskega sveta, katere se člani klubov Jugoslovanske demokratske stranke in Narodne zajednice niso udeležili, je bilo soglasno sklenjeno,- da se ne bo vložil priziv proti razpustitvenemu odloku, s ka¬ terim se razpušča občinski svet ljubljanski. 17. Včeraj in danes se je vršil tukaj kongres invalidov za vso državo. 25. Pesnik Oton Župančič je dokončal in izdal »Vero¬ niko Deseniško«, tragedijo v 5 dejanjih. JULIJ 1924 13. Pred Magdičevo trgovino na vogalu Aleksandrove ceste so komunisti opolnoči streljali na 4 Orjunce. Pri tem je bil 1 komunist ubit. — Notranji minister dr. Srskič je odredil razpust Neodvisne delavske stranke, za katero se krijejo komunisti. Od razpusta so izvzete saino one strankine organizacije, pri katerih pokaže hišna pre¬ iskava, da je bilo njihovo delovanje povsem legalno. 15. Novi direktor drž. železnic dr. Borko je nastopil svoje mesto. 20. Vršil se je občni zbor Jugoslovanske gasilske zveze, v kateri so zdaj združena samo gasilna društva iz Slo¬ venije. — Na Olimpijadi v Parizu je postal Sokol Leon Štukelj svetovni prvak v telovadbi. 22. Veliki župan ljubljanske oblasti je odredil, da se mora izvršiti volitev občinskega odbora mestne občine ljubljanske, in sicer 49 občinskih odbornikov in 49 na¬ mestnikov. Dan volitev bo določen kasneje po pravomoč- nosti volilnega imenika. 27. Ljuba Davidovič je sestavil novo vlado, v kateri so 4 Slovenci, in sicer: dr. Anton Korošec, podpredsednik in minister prosvete in vere, prof. Anton Sušnik, pro¬ metni minister, prof. Ivan Vesenjak, poljedelski minister in dr. Franc Kulovec, minister za agrarno reformo. 29. Dr. Viljem Krejči je razrešen mesta gerenta mestne občine ljubljanske; na njegovo mesto je imenovan dr. Lju¬ devit Perič, bivši župan ljubljanski. Svoje posle je pre¬ vzel dne 1. avgusta. (Slika v »Kroniki« 1935, str. 82.) AVGUST 1924 11. Umrl je Miha Moškerc, dolgoletni urednik »Sloven¬ ca« in bivši občinski svetnik. Pokojnik je bil po rodu Ljubljančan in je spadal v starejšo generacijo poklicnih slovenskih novinarjev. Deloval je mnogo v kršč. soc. de¬ lavskih organizacijah in v Kršč. soc. zvezi. (Slika v »Kro¬ niki« 1935, str. 179.) 11. Na zapadni steni Triglava se je smrtno ponesrečil mladi dr. phil. Klement Jug, znani turist in turistični pi¬ satelj. 12. Pred dnevi je prispela semkaj skupina poljskih aka¬ demikov pod vodstvom svojih profesorjev, danes pa je dopotovalo 60 poljskih častnikov, ki so na potovanju po Jugoslaviji. 16. Slovesno je bila otvorjena Ljubljanska borza za blago in vrednote. 20. Za velikega župana ljubljanske oblasti je imenovan Teodor šporn. Dr. Baltič je stavljen na razpoloženje. 27. V palači velikega županstva se je vršila konferenca zunanjih ministrov držav-članic Male antante: dr. Be- neša, Duce in Marinkoviča. SEPTEMBER 1924 1. Umrl je Jakob Dimnik, šolski ravnatelj v pokoju. Rajni se je rodil 1856 v Jaršah pri Ljubljani. Deloval je polnih 45 let po raznih šolah v Sloveniji, na prvi mestni osnovni šoli na Ledini je bil 22 let šolski voditelj, poleg te šole pa je vodil še obrtno nadaljevalno šolo za meha¬ nično tehnično obrt in trgovsko nadaljevalno šolo. Veliko se je bavil s strokovno literaturo, napisal več strokovnih knjig, posebno pa je sodeloval pri mladinskem listu »Zvončku«. (Slika v »Kroniki« 1934, str. 146.) 5. Danes se je pričel v dvorani Narodnega doma kon¬ gres slovanske agrarne omladine, na katerega je prihitelo lepo število odličnih slovanskih gostov. — Dosedanji rav¬ natelj Narodnega muzeja dr. Mantuani je upokojen; na njegovo mesto je imenovan dr. Josip Mal, doslej kustos. 13. Ljubljano je obiskalo 40 čeških zdravnikov, ki so na potovanju po Jugoslaviji. 17. Veliki župan ljubljanske oblasti je podpisal odlok, s katerim so imenovani v sosvet mestne občine ljubljan¬ ske: dr. Ivan Stanovnik, prof. dr. Valentin Rožič, Janko Jeglič, Josip Pirc, Albin Zajec, Franc Orehek, Ivan To- kan, Ivan Kralj, Fran Čepeljnik, Anton Krhne, Josip Turk, dr. Vladimir Ravnihar in Ivan Tavčar. Istočasno je dovolil veliki župan mestni občini, da sme prodati KRONIKA poštni hranilnici v Beogradu parcelo na vogalu Aleksan¬ drove ceste in Tomanove ulice v izmeri 743 m 2 za kup¬ nino 335'— Din za kvadratni meter, skupaj za 248 tisoč 905 dinarjev. 21. Engelbert (iangl je odstavljen kot višji šolski nad¬ zornik in je prideljen prosvetnemu oddelku v Ljubljani; na njegovo mesto je imenovan Josip Novak, bivši sreski šolski nadzornik v Kočevju. 22. Za gerenta Mestne hranilnice ljubljanske je imeno¬ van Anton Vrtovec, uradnik Gospodarske banke. 27. Semkaj je prispel svetovni šahovski mojster dr. Ema¬ nuel Lasker in je odigral z ljubljanskimi šahisti simul¬ tanko. OKTOBER 1924 16. Umrl je lekarnar Ubald pl. Trnkoczy, ljubljanski meščan. Po rodu Slovak je prišel 1872. leta kot ICletni mladenič v Ljubljano. Izučil se je lekarništva, in ko je odprl svojo lekarno, je kmalu zaslovel po vsej Sloveniji. Od 1. 1901. dalje je bil v upravnem odboru Mestne hra¬ nilnice, kjer je bil 1908 izvoljen za podpredsednika, leto kasneje pa za predsednika in je ostal na čelu zavoda do 1922. Po njegovi zaslugi se je 1910 osnovala Zveza jugo¬ slovanskih hranilnic. Od 1. 1904. do 1922. je bil občinski svetovalec in se je udejstvoval zlasti v finančnem in stavbnem odboru. Posebno velika pa je njegova zasluga pri pospeševanju tujskega prometa. Bil je med ustanovi¬ telji Deželne zveze za tujski promet, kateri je bil dolgo predsednik, dokler ni postal zavod oficielna ustanova. 18. Dr. Franc Sergij Košmerl, ameriški državljan in odvetnik ter profesor rimskega prava v Chicagu, je da¬ roval 100.000 Din za študijsko ustanovo za dva slovenska srednješolca. Ustanova je naložena v Mestni hranilnici in jo upravlja mestna občina. Ob Aškerčevi ulici so pri kopanju temeljev za poslopje Derendove konfekcijske tvornice naleteli na ostanke zi¬ dovja stare rimske hiše; temelj je nizek in je zgrajen iz podobnega kamenja kakor rimski zid na Mirju. Med dru¬ gim so izkopali tudi več školjk, masivno bronasto držalo za nož ter srebrno žličico, nadalje velik bronast novec z glavo cesarja Klavdija z napisom »Claudius Caesar«, na drugi strani pa je alegorija z napisom »Augusta Liber- tas«. 23. V mestni posvetovalnici se je vršil pod vodstvom Antona Kristana ustanovni občni zbor stavbne zadruge »Stan in dom«. (Kristanova slika v »Kroniki« 1934, str. 71.) 30. Italijanska vlada je ustanovila v Ljubljani generalni konzulat. NOVEMBER 1924 5. Slovesno je bila otvorjena Centralna železničarska ambulanca v poslopju na Gosposvetski cesti. 6. Nikola Pašič je sestavil vlado nacionalnega bloka, v kateri je edini Slovenec dr. Gregor Žerjav, minister za šume in rude. (Slika v »Kroniki« 1934, str. 74.) 7. Velika župana Teodor Šporn v Ljubljani in dr. Vo¬ dopivec v Mariboru sta bila brzojavno razrešena svojih dolžnosti. Sporn je izročil svoje agende načelniku Kre- menšku. Minister trgovine in industrije je brzojavno od¬ stavil gerentski svet Mestne hranilnice ljubljanske. Novi gerent je spet Robert Kollmann. Finančno ministrstvo je dovolilo ljubljanski borzi trgovino z valutami in de¬ vizami. 8. S kraljevim ukazom se razpušča parlament in se razpisujejo nove volitve za 8. februar 1925. Novi veliki župan dr. Vilko Baltič je prevzel svoje posle. 10. Veliki župan je odstavil dosedanjega komisarja pri Kmetijski družbi prof. Jarca ter imenoval za komisarja referenta pri kmetijskem oddelku dr. Spiller-Muysa. — Nadalje je odstavil gerenta mestne občine ljubljanske Ubald Trnkoczy dr. Periča ter imenoval gerentski svet, ki ga sestavljajo dr. Dinko Puc, Josip Turk ter Anton Likozar. 11. »Narodni dnevnik«, glasilo slovenskih radikalov, je prenehal izhajati. 12. Veliki župan je dovolil mestni občini najem poso¬ jila 1,270.000 Din za zidavo stanovanjskih hiš s 25 sta¬ novanji za uslužbence električne cestne železnice. 16. Narodno gledališče je priredilo ob sodelovanju dru¬ štva prijateljev poljskega naroda matinejo ob prevozu Sienkiewiczewih zemskih ostankov v domovino. Poleg ostalih gostov sta prireditvi prisostvovala minister Okien- ski, poljski poslanik v Beogradu, in baron Himmelstjerna, poljski generalni konzul v Zagrebu. 18. Narodno gledališče je uprizorilo v proslavo 60-let- nice življenja in 40-letnice književnega dela Branislava Nušiča njegovo veseloigro »Sumljiva oseba«. Avtor je bil navzoč. 19. Umrl je Anton Luckmann, industrijec in hišni po¬ sestnik, soustanovitelj Kranjske stavbne družbe, mestne plinarne ter v družbi z Bambergom tudi tvornice za klej v Ljubljani. 23. V Jakopičevem paviljonu je bila otvorjena XXXI. umetnostna razstava s 158 deli tehle slikarjev: Bulovčeve, Jakopiča, Jame, Klemenčiča, Kobilce, Napotnika, Sodnik- Zupančeve, Šantla, Vavpotiča Ivana in Bruna, Vesela, Zajca in Zupana. — Otvorjena je bila nova strokovna obrtno nadaljevalna šola za tiskarski naraščaj. DECEMBER 1924 I. Nocoj je bila slavnostna premiera Župančičeve »Ve¬ ronike Deseniške«. 3. V unionski dvorani je bil prirejen v prid Jugoslo¬ vanski matici prvi javni radio-koncert. 6. V kleti zavoda za meteorologijo in geodinamiko v Dvorcu sta bila postavljena dva aparata za merjenje po¬ tresov. II. Opera je uprizorila v proslavo 70-letnice sloven¬ skega rojaka skladatelja Fr. S. Vilharja njegovo »Lopud- sko sirotico«. Avtor je bil navzoč. 13. Univerza je slovesno proslavila 5-letnico svojega obstoja. 16. Trgovinski minister je odredil likvidacijo oddelka za trgovino in industrijo v Ljubljani. 19. Po podatkih stanovanjskega urada je v Ljubljani približno 300 rodbin brez primernih stanovanj, ker sta¬ nujejo po kleteh, podstrešjih in vagonih. 25. V Mariboru je umrl slovenski skladatelj Viktor Parma. Pokopan je bil v Ljubljani dne 29. decembra. 28. Umrl je Jakob Hren, sodni svetnik v pokoju, nek¬ danji državni in deželni poslanec (1885—1890 v kočev¬ skem okraju). 1887 je izposloval prvo državno podporo ljubljanski Glasbeni matici. KRONIKA 73 PIJVA KULTURNA KONFERENCA SLOVENSKIH MEST Ob zbiranju gradiva za »Kroniko slovenskih mest« se je uredništvo zavedalo, koliko je pri nas še nerešenih vprašanj, ki se tičejo osnovnih pojmov organiziranega kulturnega dela. Ker je bil itak namen, da se skličejo glavni sotrudniki na razgovor o smernicah »Kronike«, se je iz tega razvila skoraj sama po sebi kulturna konfe¬ renca, ki je, sicer skrbno pripravljena, po referatih pri¬ znanih strokovnjakov zavzela dokončno stališče v važnih kulturnih vprašanjih, in debato, ki se je živahno in ne¬ prisiljeno razgibala, zaključila s soglasno sprejetimi reso¬ lucijami. Te naj bi bile odslej tudi našim oblastem pra- vec v aktualnih vprašanjih, ki jih obravnavajo. Poleg razgovora o urejevanju in upravi »Kronike « so se na tej prvi konferenci obdelala sledeča vprašanja: 1. Lokalni muzeji in arhivi. 2. Zaščita zgodovinskih spomenikov. 3. Zaščita izkopnin. Na konferenci, ki jo je vodil prof. Evgen Jarc, so bili navzoči sledeči gg.: univ. prof. dr. Kos in dr. Saria, ravnatelja dr. Zupančič in dr. Mal, konser¬ vator dr. Stele, načelnik kult. odd. dr. Mole, mag. svetnik dr. Brilej, prof. Sič in ak. slikar Gaspari in mag. ur. Pipp iz Ljubljane, iz Maribora pa: prof. Baš in mag. sv. Kram¬ berger, iz Celja prof. Orožen in iz Novega mesta prof. Janko Jarc. — V živahni debati so se ugotovili enotni pogledi na način urejevanja »Kronike« in določile smer¬ nice za njeno vsebino.' — 0 lokalnih muzejih in arhivih je podal, oprt na svoje bogate izkušnje, poročilo ravna¬ telj Nar. muzeja, dr. Mal. Resoluciji o lokalnih muzejih in varstvu arhivalij podajata načelno in zgoščeno vse¬ bino njegovega temeljitega referata. Posebno aktualen je bil z ozirom na pereča vprašanja urbanistične ureditve mest dr. Steletov referat o zaščiti spomenikov, ki je pri¬ občen v tej številki »Kronike«. Želeti je, da postanejo sprejete resolucije stalne in neizpremenljive smernice za bansko upravo in za uprave naših mest in drugih samo¬ upravnih edinic in se iz njih razvije vsaj banovinska uredba, ker kaže, da smo še daleč od trenutka, ko se bodo ta vprašanja rešila z zakonom. Prof. dr. Saria, ki je zbral smernice o zaščiti prazgodovinskih in arheolo¬ ških starin in najdišč, je podal konkretne navedbe, kako neverjetne stvari se odigravajo še danes v tem pogledu. Za polpretekle razmere je pa značilno, da se zbirka gro¬ fice meklenburške, izkopana na naših tleh, ponuja na¬ prodaj s posebnim katalogom — v Ameriki. Končno se je sklenilo, sklicati drugo kulturno konfe¬ renco, ki pa naj bi se vršila čimpreje v Mariboru. Poleg lokalnih vprašanj (o regulaciji Maribora z ozirom na zgodovinski del mesta in o cestah v mestnem gospodar¬ stvu mariborskem) bo na dnevnem redu vprašanje ko¬ munalne statistike in zaščite folklore in značilnosti po¬ krajine. Na prvi kulturni konferenci sprejete resolucije so se predložile banski upravi in mestnim upravam, da jih upoštevajo, s čimer je rodila konferenca pozitiven sad. Resolucije kulturne konference slovenskih mest v Ljubljani dne 24. novembra 1935 Da se zaščiti domačijski in zgodovinski značaj slo¬ venskih mest, so udeleženci v interesu napredka naših mest in zaradi enotnosti smernic sklenili tele resolucije: Principielno je bilo rešeno vprašanje, da bo »Kro¬ nika« prinašala zgodovinske članke tudi o slovenskih mestih, ki so danes izven mej naše države, slično kakor Nemci obravnavajo vprašanja iz preteklosti mest, ki so danes od njih politično ločena. Raziskavanje naših mest naj bi napredovalo zlasti glede na njih socialno - gospo¬ darsko strukturo. Posebna uredba bi bila potrebna, da se omogoči točno zbiranje statističnih podatkov. I. Lokalni muzeji Kr. banska uprava se naproša, da upošteva pri potrje¬ vanju pravil snujočih se lokalnih muzejskih društev in muzejev sledeča načela: Lokalni muzeji naj zbirajo predvsem predmete, ki so težko ali sploh neprenosljivi in ki morejo sami podati jasno sliko za dotični kraj v določenem razdobju. Na¬ dalje bi mogli krajevni muzeji pokazati etnografske, kulturnoobrtne in socialne posebnosti svoje okolice, n. pr. na Gorenjskem, Dolenjskem, Kočevskem, v Beli Kra¬ jini ali Prekmurju bi se porabila za lokalni muzej kaka značilna kmetska hiša z vsemi gospodarskimi pritikli¬ nami. V Kropi ali Kamni gorici bi se v ilustracijo našega nekdaj tako pomembnega fužinarstva kot muzej ohranila pristna stara kovačnica (vigenc) z vsem potrebnim in¬ ventarjem. Na Ljubljanskem barju naj bi se po možnosti ustanovil reservat, kjer naj bi se ohranilo tipično barjan¬ sko živalstvo in rastlinstvo. Taki, v zgodovinskem razvoju, po kulturnih razmerah ali po krajevnih posebnostih utemeljeni lokalni muzeji bi bili za tujca resnično razodetja ljudskih posebnosti, podajali bi samo le eno kulturno sliko, a to popolno do vseh podrobnosti, deloma po načinu nordijskih muzejev na prostem. Muzeji se bodo na ta način med seboj pod¬ pirali, na noben način pa lokalni muzeji ne bodo smeli tekmovati pri zbiranju z Narodnim ali Etnografskim mu¬ zejem ali z Narodno galerijo. Vsi za znanost, narod in deželo pomembnejši ali dru¬ gače vidnejši dokumenti, tudi pisani, ne morejo ostati v muzeju ali arhivu kakega skritega in odročnega kraja. Zanje je pravo mesto edinole v prej navedenih osrednjih institucijah. Lokalni muzeji bodo obdržali svoje mesto kot važen kulturni posredovalec le v tem primeru, če se omejijo na polje ožjega, domoznanstva. Vsak tak muzej mora imeti že takoj ob svoji ustanovitvi trdno gmotno osnovo, da ne pride pozneje v stisko, da mu ni treba beračiti, ali da mora celo predčasno likvidirati. V tem slučaju bi morale zbirke pripasti Narodnemu muzeju, odnosno ostalim lokalnim muzejem, če ta dotičnega gra¬ diva ne potrebuje. Preden bi lokalni muzej mogel začeti s svojim delovanjem, bi morala biti tudi brezpogojno določena oseba, ki je odgovorna za nadzorstvo in za zbirke in ki bi se morala v strokovnih zadevah posve¬ tovati z upravnikom osrednjega zavoda. Tudi osnutek zakona o muzejih in varstvu spomenikov predvideva za lokalne muzeje, ki se morejo osnovati, če so najdeni mu¬ zejski predmeti tesno vezani na določen kraj, strokovno državno nadzorstvo, ne da bi pri tem zgubili svobodo notranje organizacije in delavnosti. Kr. banska uprava naj vsakemu lokalnemu muzejskemu društvu ali muzeju točno določi delokrog z ozirom na posebni značaj muzealnega gradiva dotičnega kraja. II. Varstvo arhivalij 1. Lokalni arhivi naj obstojajo samo tam, kjer so dani zanje vsi pogoji, t. j. dobri prostori in odgovorno osebje. 2. Registrature javnih oblastev naj bi izročale svoje akte centralnemu arhivu (deželnemu v Ljubljani, bano¬ vinskemu v Mariboru), ki bi neporabne akte uničil, važne pa shranil. 3. Treba je rešiti vprašanje aktov sodnih registratur, ki se prodajajo pogosto za makulaturni papir, ne da bi jih bili poprej pregledali strokovnjaki. 4. Nadaljuje naj se z inventarizacijo vseh naših arhivov, kakor jo je započel pokojni profesor Komatar. 5. V vseh arhivih naj bi bili zaposleni strokovnjaki - arhivarji. n KRONIKA 6. Zainteresirati bi se bilo treba, da se pokrene akcija, da čim prej dobimo iz Avstrije cca. 2000 aktov, ponajveč iz samostanov, ki nam pripadajo po arhivski konvenciji. III. Varstvo spomenikov 1. Pri izdelavi regulacijskih načrtov po novem gradbe¬ nem zakonu naj se občine, odnosno projektanti spora¬ zumejo z banskim spomeniškim referentom (konserva¬ torjem). 2. Nujno se priporoča največji obzir do tlorisne mreže starih mest. 3. Temeljito naj se študirajo prometna vprašanja in stara mesta kar najbolj mogoče razbremene od sodob¬ nega prometa. 4. Po zgledu starih mest v zapadni in srednji Evropi se priporoča boj proti neokusni reklami v zvezi s spo¬ meniki, lepotno čiščenje zunanjščine starih hiš od ne¬ estetske sodobne navlake in sanacija iz dobičkaželjnosti nehigiensko preobloženih starih stavb. 5. Upoštevanje in ohranjevanje zgodovinskih imen ulic, trgov in delov mest. 6. Z vidnimi znaki, napisnimi in spominskimi tablami, spomeniki, freskami in podobnim naj se poživi zgodo¬ vinski milje starih mest. 7. Popravila na starih stavbah naj se vrše z zgodovin¬ skimi gradivi; to velja tudi za historični, domačijsko značilni krovski material. 8. Pri gradbenem uradu v Ljubljani naj se ustanovi mesto arhitekta-čuvarja domačijskega in spomeniškega značaja starega mesta, ki bo v stalnem stiku s konser¬ vatorskimi oblastmi nadziral in do podrobnosti vodil vsa arhitektonska dela v starem delu mesta in na zgodo¬ vinskih stavbah. 9. Kr. banska uprava se naproša, da z ozirom na dej¬ stvo, da naša mala, zgodovinsko in domačijsko pogosto zelo pomembna mesta ne morejo vzdrževati arhitekturno kvalificiranih uradnikov, zadosti zahtevam § 24 in 25 gradbenega zakona iz 1. 1931., nastavi pri ban. gradbeni upravi enega ali več arhitektov, specializiranih v varstvu starih mest, ki bodo upravam majhnih mest brezplačno na razpolago in bodo s sodelovanjem konservatorskih oblasti stalno nadzirali njih spomeniško in domačijsko varstvo. IV. Varstvo prazgodovinskih in arheoloških starin in najdišč 1. Poudarja se nujnost uzakonitve načrta zakona o mu¬ zejih in varstvu spomenikov. 2. Kr. banska uprava se naproša, da z okrožnico opo¬ zori podrejene upravne oblasti in tudi orožniške postaje na določbe razpisa kr. dež. vlade z dne 24. decembra 1913, ki so še v veljavi, in bi bilo želeti, da se strogo izvajajo. 3. Umestno bi bilo, da se razširi na vso državo veljav¬ nost onih točk bosenskega spomeniškega zakona, ki se tičejo arheoloških izkopnin in starin, do razglasitve dr¬ žavnega muzejskega in spomeniškega zakona. IZ NAŠIH MEST UMRLI SO: Dr. Edo Šlajmer, univ. profesor, je umrl 23. decembra v Poljanah pri šent Vidu nad Ljubljano. Rodil se je 8. oktobra 1864 v čabru, maturiral je na hrvaški gimna¬ ziji na Reki, medicinske študije pa je končal na graški univerzi in je bil 1888 imenovan za člana operatorskega zavoda. 1891 je postal na kirurškem oddelku ljubljanske bolnice asistent in namestnik primarija s pravico do na¬ sledstva, ki jo je uveljavil takoj prihodnje leto, ko je umrl njegov prednik primarij dr. Fux. Pokojni dr. Šlajmer je uvedel v svojo kirurško prakso asepso takoj ob nastopu svoje službe, in je bila že povsem upeljana, ko se je po potresu preselil v novi kirurški oddelek bolnice ob Za¬ loški cesti, ki je, zgrajen in opremljen po njegovih načrtih, nudil za konec preteklega stoletja najboljše in najpopol¬ nejše za kirurgijo. Tu je delal veliki pokojnik polnih 15 let. 1911 je bil na svojo prošnjo upokojen in je odprl privatno prakso. V balkanski vojni je odpotoval v Beo¬ grad ter prevzel vodstvo kolone Rdečega križa. 1889 je bil odlikovan z visokim avstrijskim redom, 1905 s srb¬ skim redom sv. Save III. razreda, 1912 pa z enakim redom II. razreda. Bil je častni član srbskega zdravniškega dru¬ štva ter združenja čeških zdravnikov in njun dopisni član, nadalje je bil član najvišjega sanitetnega sveta na Dunaju in mednarodnega zdravniškega združenja v Bruslju. Mest¬ na občina ljubljanska ga je 10. februarja 1914 izvolila za častnega meščana, t Slikar Peter Žmitek. Ob nastopu slovenskih impresionistov pred približno tremi desetletji se je poleg imen Groharja, Vesela, Jako¬ piča, Sternena in Jame stalno imenovalo tudi ime slikarja Petra žmitka. Bil je med najmarljivejšimi člani umetni¬ škega kluba Save, s katerim se je udeleževal dolga leta vseh razstav doma in na tujem, šele po vojni se je od¬ O N C A FEBRUARJA 1936 tegnil javnemu nastopanju, se le poredkoma pojavljal na umetnostnih prireditvah tako, da je bil mlajši generaciji že skoro nepoznan, čeprav je do zadnjega slikal. Posmrtna razstava je pokazala plod njegovega dela od početkov prav do smrti. Peter Žmitek je bil pravi Gorenjec: po očetu iz Bohinja, po materi iz Selške doline. Rodil se je 28. junija 1874 v Kropi kot sin kovaškega mojstra. V rodu je bila domača umetnost skoro obrt. Zlasti po materini strani so se razni sorodniki že prej ukvarjali z rezbarjenjem in slikanjem. Tako ni čuda, da je tudi Petra Žmitka že zgodaj zanimalo slikarstvo. Prve pobude je pa dobil pri svoji teti v Selcih, ki je slovela kot spretna in priljubljena slikarica svetih podob, katere so kmetje od blizu in daleč radi kupovali. Žmitka je vodila pot preko ljubljanske obrtno-strokovne Peter Žmitek Dr. Edo Šlajmer KRONIKA VO šole na Dunaj, kjer je dovršil najprej umetnostno obrtno šolo avstrijskega muzeja, hkrati pa obiskoval akademijo, kjer je imel za učitelja slikarja Griepenkerla, slovečega klasicista. Na Dunaju se je še prav posebno navdušil za Rusijo in rusko kulturo, tako da je po dovršenih študijah zapustil domovino in odpotoval v Petrograd, štiri in dvajset let star. V Rusiji je ostal štiri leta. Najprej je obiskoval šolo pe- trograjskega imperatorskega društva za pospeševanje umetnosti, nato pa je na ondotni akademiji po končanih naukih opravil profesorske izpite. Učil se je v specialnih šolah pri zgodovinskem slikarju K. J. Makovskem, nato pri Pavlu O. Kovalevskem, znanem slikarju živali. Naj¬ važnejši je bil študij pri lliji J. Rjepinu, kjer se je izpo¬ polnjeval v slikanju aktov, študiral pa tudi zgodovinsko in žanrsko slikarstvo. Ko je leta 1902. moral zaradi bolezni zapustiti Rusijo, je odšel v Prago, kjer je delal dve leti. Obiskoval je ondotno akademijo in se učil pri slikarju Hynaisu, znanem prijatelju Jurija Šubica. V teh praških letih je Žmitek, ki je iz Rusije prinesel dovzetnost za ne¬ kam suhi slikarski realizem, izredno mnogo pridobil. Pri Hynaisu se je navzel smisla za barvne vrednote in ro¬ mantičnega gledanja na svet. Že v Pragi se je Žmitek seznanil s slikarjem Rihardom Jakopičem, in ko je leta 1904. prišel za stalno v Ljubljano, se je takoj pridružil Savanom. še istega leta je razstavil z njimi pri Miethkeju na Dunaju, kjer se je vršila tedaj prva slovenska razstava. Nato je prav do povojne dobe redno razstavljal, da je ni skoro razstave, katere se ne bi bil udeležil, živel je stalno v Ljubljani, zadnjih pet in dvajset let v lepi stari empirski Recherjevi hiši na Rimski cesti št. 2, kjer je v II. nadstropju v balkonski sobi tudi slikal. Kot profesor na ljubljanski realki je bil leta 1933. zaradi bolehnosti upokojen s pet in dvajsetimi leti službe. Bolezen, ki si jo je nakopal v Rusiji, ko je v hudi zimi na lovu padel v močvirje in skoro zmrznil, se je pa močno slabšala. Operacija in zdravljenje po bolnicah ni moglo vrniti zdravja izčrpanemu telesu in popoldne pred svetim večerom lani je zatisnil oči. Pokopali so ga na štefanji dan pri Sv. Križu. Žmitek je bil izredno marljiv in plodovit. Bil je tudi nenavadno mnogostranski. Kot eden prvih med Slovenci se je poskušal v žanrskem slikarstvu. Tudi pri nas sta znani kompoziciji Pred nevihto in Umetnikova tragika, ki izvirata še iz ruske dobe, pa Prošnja cerkvica (»Berač Poe«) iz leta 1903., ki je zdaj v Narodni galeriji, in druge. V kasnejših letih se je nekaj časa vdajal simbolizmu, slikal je pa tudi prav pogostoma realistične prizore iz lovskega in kmetskega življenja, mnogo portretiral, s po¬ sebno ljubeznijo se je pa posvetil slikanju živali, zlasti psov. Kot strasten lovec in vnet prijatelj prirode je gojil tudi pokrajinarstvo ves čas, zlasti so sveži in sočni nje¬ govi akvareli. Mnogo se je ukvarjal s slikanjem narodo¬ pisnega gradiva in je ohranil marsikatero zanimivost, ki je že izginila ali jo pa bo napačna želja po modernosti prav kmalu uničila. Zbiral in risarsko ali slikarsko ob¬ deloval je motive narodne ornamentike in jih objavljal v raznih muzejskih izvestjih. Med njegove najboljše slike sodijo Ribe (zdaj v Narodni galeriji). Povest o cesarju, Slovenska idila, Hrvatice, Pod kozolcem, znane so Na¬ slada, Crimen et poena in še več drugih. Delo Petra Žmitka je danes razmetano po vseh koncih in krajih. Več sto slik je v tujini, največ na Ruskem, na Češkem, pa tudi po Zgornjem štajerskem in na Dunaju. Precej del iz zadnjih desetletij je v zasebni lasti doma. Tudi naše javne zbirke hranijo posamezne Žmitkove slike. Bilo bi prav, če bi Narodni muzej zbral vsaj vse njegove narodopisne akvarele in risbe, da jih ohrani pred izgubo. Pa tudi Narodne galerije dolžnost bi bila, da si pridobi najboljša žmitkova dela, ki bodo mogla dostojno repre- zentirati tega umetnika, ki je v življenju našel tako malo priznanja. Kolektivna spominska razstava bi morebiti po¬ kazala, da so se Zmitkovi sodobniki motili v svoji sodbi o njegovih delih. K. Dobida. Koderman Karl se je rodil kot sin nadučitelja dne 9. ja¬ nuarja 1882 v Frankolovem. Gimnazijo je študiral v Celju in Mariboru, maturiral je v Celju 1901. Pravo je obiskoval na univerzah na Dunaju, v Pragi in v Gradcu, kjer je bil tudi promoviran 1. 1906. Nato je bil vojak v Trstu. L. 1907. je postal koncipient na Dunaju, se preselil 1909 v Ptuj k dr. Horvatu, od 1. 1910. do 1912. je bil pri dr. Hrašovcu v Celju in 1913 v Ljubljani v pisarni dr. Krisperja - To¬ minška. L. 1913. je napravil odvetniški izpit in se naselil kot odvetnik v Mariboru. Odvetniško pisarno je vodil do 1. 1932., ko ga je napadla sladkorna bolezen, za katero je umrl v Dobrni 18. oktobra 1935. — Pokojni Koderman se je udeleževal aktivno društvenega in političnega živ¬ ljenja na Slov. štajerskem. V Celju je bil eden vodilnih članov nove narodnonapredne stranke, v Ptuju eden od vodij bojkotnega gibanja Slovencev proti Nemcem in šta- jercijancem, v Mariboru pa v povojni dobi ideolog demo¬ kratskega in samostojnodemokratskega političnega delo¬ vanja. Narodnostno brezkompromisen se je uveljavljal s svojo borbenostjo za slovenske jezikovne pravice po vsem predvojnem Slov. štajerskem, široko izobražen v vseh strokah javnega življenja, zlasti v pravu in v politični zgodovini, je deloval od gimnazijskih let dalje kot publi¬ cist v časopisih narodnonapredne in povojne demokrat¬ ske stranke in to redno anonimno. Maribor se ga posebej spominja kot člana prevratnega mariborskega Narodnega sveta iz let 1918 do 1919. Hren Anton se je rodil kmetskim staršem v Kompoljah 12. januarja 1880. Dovršil je dva razreda gimnazije v Ljubljani in istotam učiteljišče z maturo 1901. Kot učitelj je služboval v Ljubljani in v Središču, kot nadučitelj v Stopercah (1904—1908), na Ciril-Metodovi šoli na Muti (1908—1919) in nato do svoje smrti 9. februarja 1936 v 76 KRONIKA Dr. Tomaž Romih Dr. Fran Tekavčič Studencih pri Mariboru. Med svetovno vojno je bil 1914 do 1915 kot srbofil v vojaškem preiskovalnem zaporu. — Udejstvoval se je na narodnoobrambnem, prosvetnem, gospodarskem in stanovskem polju. Bil je sotrudnik »Slov. branika«, »Koledarja DCM«, v prosvetnem življenju je ustanovil in vodil Sokola ter Ljudsko univerzo v Studen¬ cih, v gospodarskem in stanovskem je ustanovil in vodil mariborski Učiteljski dom, deloval pri Zadrugi državnih nameščencev v Mariboru in bil član osrednjega odbora Zveze nabavljalnih uradniških zadrug. Aktivno je deloval v učiteljskih strokovnih organizacijah ter pisal zlasti v strokovno učiteljsko časopisje. Poleg spisov iz tekočega narodnega, političnega in stanovskega življenja je skupaj z J. Kontlerjem izdal prekmurske pripovedke. Psevdonim Kompoljski. Dore Drofenik, višji kontrolor direkcije drž. železnic v Ljubljani, umrl 2. januarja. Ob prevratu je kot prometnik na glavnem kolodvoru pregovoril in zadržal vlak hrva¬ ških vojakov, da so počakali srbske ujetnike s polkovni¬ kom švabičem, ki so potem združeni ustavili prodiranje italijanske vojske. Bil je dobrovoljec v bojih na Koroškem in se je udeležil osvoboditve Maribora. Tilka Zbašnikova, umrla 6. januarja, vdova po dvornem svetniku in pisatelju dr. Franu Zbašniku, znana delavka v humanitarnih in kulturnih društvih. Dr. Fran Tekavčič, umrl 6. januarja, odvetnik, svoj čas član izpraševalne komisije na juridični fakulteti. V svo¬ jih mladih letih je pridno deloval pri Dramatskem dru¬ štvu in je bil dalj časa intendant slovenskega gledališča v Ljubljani. Matija Bončar, umrl 8. januarja, gostilničar in znani delavec v gostilničarski organizaciji. Janko Popovič, umrl 27. januarja, veletrgovec, doma in v tujini poznani izvoznik živine, odlikovan na raznih svetovnih razstavah za prvovrstno rejo prašičev. Makso Repše, umrl 31. januarja, eden najstarejših črko- stavcev in meščan ljubljanski. Anton Stacul, umrl 31. januarja, znani trgovec z deli¬ katesami. Ing. Alojzij Pikel, umrl 5. februarja, postal žrtev viharja v Krajini, ko je vršil svojo službo. Josipina Kozakova, umrla 6. marca, lastnica štrajzlove gostilne, znanega zbirališča meščanov in politikov. Franc časi, umrl 31. decembra, kanonik v Mariboru, prej župnik po večjih župnijah štajerske, nazadnje v Trbovljah, kjer je bil po prevratu eno leto in pol gerent občine in načelnik posojilnice. Prepotoval je veliko sveta, bil je znan turist ter pevec in organizator pevskih zborov po krajih svojega službovanja. Fanica Stermecki, soproga veletrgovca in podpredsed¬ nika mestne občine v Celju Rudolfa Stermeckija, je umrla 4. februarja. Vinko Resman Ljudevit Stlasny Dr. Tomaž Romih, ravnatelj meščanske šole v p., umrl 15. decembra v Novem mestu. Rodil se je 18. decembra 1853 v Dobju pri Planini nad Sevnico, v gimnazijo je hodil v Celju, na univerzo pa v Gradcu. 1887 je postal stalni strokovni učitelj na deški meščanski šoli v Krškem, kateri je bil 1906 postavljen za ravnatelja in je v tem svojstvu stopil 1923 v pokoj. 12 let je bil tudi krški župan in v to dobo spada ustanovitev občinske hranilnice in občinske bolnišnice. Država ga je odlikovala z redom sv. Save, združenje meščanskošolskih učiteljev s častnim članstvom, mesto Krško pa z imenovanjem za častnega meščana. Kornelij Majdič, cand. ing., umrl 3. januarja, iz znane Majdičeve rodbine v Kranju, ene najstarejših industrij¬ skih rodovin v Sloveniji. Ignacij Supan, umrl 15. decembra, upokojeni šolski upravitelj v Brežicah, ki jim je bil od 1928 do 1932 župan. Franc Lipej, veletrgovec v Brežicah, umrl 6. januarja. Bil je prvi slovenski trgovec v Brežicah, kjer se je naselil pred 33 leti in je moral zaradi svojega slovanskega pre¬ pričanja do prevrata mnogo pretrpeti. Bil je odbornik pri brežiški posojilnici, od 1932 pa do svoje smrti pa načelnik Ljudske posojilnice. Vinko Resman, industrijec in posestnik v Radovljici, umrl 30. decembra. Bil je večkratni župan ter sploh eden najodličnejših javnih delavcev Gorenjske. Za njegovega županovanja se je zgradilo novo postajno poslopje ter se razširila postaja, napravljeno je bilo letno kopališče ter dograjeno novo poslopje za radovljiške urade. Bil je so¬ cialen človek, ki je vselej rad podpiral dobrodelne usta¬ nove, siromake, cerkev in univerzo. Država ga je odliko¬ vala z zlato kolajno za državljanske zasluge. Ivan Jalen, veleposestnik in lesni trgovec, umrl 17. fe¬ bruarja v Ratečah. Stekel si je zaslug za alpinistiko in je veliko pripomogel za zgraditev koče na Vršiču. Rateški župan je bil 12 let. Ljudevit Stiasng, umrl 5. marca v Slovenjgradcu, sreski šolski nadzornik v pokoju. Bil je pedagoški pisatelj, veliko je pisal tudi o turizmu ter o svojih potovanjih po širnem svetu. Janko Tavčar, industrijec v Mariboru, umrl 8. marca. KOMUNALNE VESTI Ljubljana. 23. decembra je prisegel novi občinski svet v prisotnosti banskega svetnika dr. Guština. Ob tej priliki je imel predsednik mestne občine ljubljanske dr. Adlešič svoj nastopni govor, v katerem je naznačil smernice dela, ki se ga bo imela lotiti nova uprava. Dr. Ivan Stanovnik ni sprejel imenovanja za člana mestnega sveta. 26. so po¬ li R O N I K A 7 1 zdravili novega predsednika zastopniki mestnih uradni¬ kov, nižjih uradnikov, služiteljev in delavcev pod vod¬ stvom direktorja Jančigaja. Predsednik jih je prosil, naj bodo v svojem delu korektni in jim je obljubil vso svojo pomoč, drugi dan pa je uradništvo s posebno okrožnico opozoril na točno in vestno službovanje ter na prijazno občevanje s strankami. Na prvi seji mestnega sveta dne 30. XII. so se konstituirali posamezni odbori, soglasno je bil odobren predlog, da mestni svet protestira proti mo- nopolizaciji šolskih knjig, v tajni seji pa je bilo odpove¬ dano službeno razmerje trem pogodbenim uradnikom, državnim upokojencem. Mestni statistični urad je izvršil štetje prebivalstva v priključenih občinah. Moste štejejo 7557 prebivalcev, Vič 7533, Zgornja šiška 5147, Stepanja vas (in občina Do- brunje) 1176, priključeni del občine Ježica 1098 in del občine D. M. v Polju 108, skupaj torej 22.619 prebivalcev, tako da šteje Velika Ljubljana približno 85.000 prebivalcev in ima 8 župnij ter 1 kuracijo. V Ljubljani (brez okolice) je bilo 1. 1935. zgrajenih 71 novih hiš s 192 stanovanji, adaptiranih pa 24 s 27 stanovanji. Vode je porabila Ljub¬ ljana z okolico 5,425.230 m 3 , elektrike pa 9,125.428 kilo¬ vatnih ur, pri čemer je dobavila elektrarna Češenj 5,570.870 kwh, KDE pa 3,554.558 kwh. Padavin je bilo 15257 mm. Umrlo je 1166 oseb, od njih domačinov 669, ostali so bili tujci v zavodih, rojenih je bilo 2146 otrok, domačinov 699, tako da znaša mortaliteta 10'5°/oo, nataliteta pa 10'9°/oo. Mestni fizikat je izdal o zdravstvenih razmerah v Ljub¬ ljani zelo pregledno in izčrpno poročilo. — Za cigarete in tobak sploh je potrošilo prebivalstvo 1. 1935. lepo vsoto 33,361.000 Din. — Na seji obč. sveta dne 30. januarja je bilo sklenjeno: prositi kraljevsko vlado, da se vrne samo¬ upravnim hranilnicam pravica do sprejemanja novih pu- pilarnih vlog in da se razveljavijo one določbe, ki pred¬ pisujejo oddajo pupilarnega denarja Državni hipotekarni banki; da bo mestna občina zaporedoma tri leta votirala po 900.000 Din za zgraditev občinske bolnice, ki jo bo zgradila, čim bo odpadel njen prispevek za drž. bolnico; da se ukine zgradarina za prave kmetovalce v območju mesta Ljubljane; da se bo Ljubljana skušala osamosvojiti kot samostojen cestni okraj. — Mestna občina je razgrnila svoj proračun za leto 1936/37., ki izkazuje 103,759.657 Din dohodkov in prav toliko izdatkov. Svojo proračunsko sejo je imel mestni svet 11. marca. Na proračune slovenskih avtonomnih mest se povrnemo, čim bodo odobreni od mi¬ nistrstva financ. Mariborski mestni svet je na svoji izredni seji 28. ja¬ nuarja sklenil znižati prejemke mestnim uradnikom na višino prejemkov državnih uradnikov. S tem bo prihra¬ njenih letno 220.000 Din. Tudi je bilo sklenjeno znižati cene električnemu toku za trgovce v reklamne namene (za transparente in razsvetljavo izložb) za 50—75%. — Na seji mestnega sveta dne 28. februarja je bilo sklenjeno, da da mestna občina za zgradbo radijske oddajne postaje, ki je za Maribor nujno potrebna, brezplačno potreben prostor pri vodarni pri Teznu, gramoz in pesek; v imenu mestnega sveta bo vodil nadaljnja pogajanja »delovni od¬ bor za zgradbo radijske postaje v Mariboru«; da se po¬ rabijo grajski prostori za muzej in za študijsko knjižnico, za potrebe mestnega sveta in za poslovne prostore in skla¬ dišča, ko bo ta sklep odobril spomeniški urad v Ljub¬ ljani, za kompenzacijo za brezplačne prostore, ki jih bo imela banovina v gradu za svoj arhiv, se zahteva od ba¬ novine prispevek za muzej in arhiv. Ukinitev zasebnih klavnic. Mestni svet je v svoji seji 12. decembra 1935 sklenil obvezno uporabo mestne klav¬ nice za klanje za javno porabo na vsem teritoriju mest¬ ne občine celjske. Pogodba med KDE in mestno občino celjsko, ki je do¬ bivala doslej elektriko iz Fale, je bila v začetku januarja podpisana in je dobavna cena za elektriko mnogo ugod¬ nejša ter bo Celje odslej plačevalo povprečno 53 par na kw uro, dočim je znašala sedanja cena 75 p. Na seji celjskega mestnega sveta 18. januarja je bilo sklenjeno: kupiti posestvo Kvaternikovih za ceno 1,390.000 Din, da se tam uredi mestna ubožnica; kupiti Kullichovo posestvo za garažo mestnih avtobusov ter sezidati delav¬ ski azil; odobreni so bili tudi za to potrebni krediti. Sklenili so se koraki, da se tlakuje cesta od Koprivnice do Dečkove ceste. KRAJEVNI DOGODKI LJUBLJANA Reševalna postaja je v letu 1935. napravila 2837 voženj, od teh 790 izven ljubljanskega ozemlja. Požarov, pri katerih so gasili mestni poklicni gasilci, je bilo 1. 1935. 41, med temi 2 velika (pri Koslerju in v Vevčah). Opazovalna postaja za veter. Sredi decembra 1935. je dobila Ljubljana na stolpu ljubljanskega gradu posebno opazovalno postajo za veter, opremljeno z avtomatom, ki samostojno beleži skozi 24 ur jakost in smer vetra. Tako bomo imeli v nekaj letih lepo zbirko diagramov, ki bodo pojasnjevali vetrovne razmere ljubljanske kotline. Tujski promet v Ljubljani v l. 1935. Ljubljano je obi¬ skalo 1. 1935. 64.577 tujcev s 150.466 nočninami. Od teh jih je bilo 48.533 iz Jugoslavije, 4074 iz Avstrije, 2972 iz Italije, 2937 iz češkoslovaške, 2373 iz Nemčije, ostali iz drugih držav. Med tujci niso vračunani tisoči udeležencev Evharističnega kongresa, ker ti po večini niso prenočevali v hotelih. Društva. Ob koncu 1. 1935. je bilo v Ljubljani 750 dru¬ štev, črtanih je bilo 28, na novo prijavljenih pa 43. Poštno-čekovni promet, število čekovnih računov pri ljubljanski podružnici je lani naraslo od 6410 na 6736. Prirastek na čekovnih vlogah pa znaša 12,000.000 Din (stanje ček. vlog 196.4 milij. Din). Ustanovitev poklicne posvetovalnice v Ljubljani je ob¬ ravnavala 21. jan. sklicana anketa na banski upravi. Po poročilu inspekt. Prešla se je formuliral sledeči predlog: ustanovi se naj poklicna posvetovalnica in posredovalnica le za trgovske in obrtniške vajence s centralo v Ljubljani in ekspozituro v Mariboru. Za finansiranje se naj obrne banska uprava tudi na mestna načelstva in posamezne korporacije. Kmetijska poizkusna in kontrolna postaja, ki se je usta¬ novila 1. 1898. in je doslej poslovala v nezadostnih pro¬ storih, se bo, kakor kaže, v letu 1936. na novo uredila. Mestna občina je za zgradbo novega poslopja podarila lepo, 6000 m 2 veliko parcelo v bližini carinarnice, banska uprava je postavila v ta namen v proračun 100.000 Din in drž. uprava hoče skozi več let za zgraditev poslopij dajati po 200.000 Din. Narodna galerija je imela 25. januarja občni zbor. O pomenu Narodne galerije je govoril predsednik Windi- scher. Zanimanje za njo bi bilo treba zanesti v vse sloje našega naroda. Narodna galerija bi morala biti visoko nad trenjem vsakdanjosti trajno v živi dotiki z narodom. Z gmotnimi žrtvami naj bi tisti, ki jim je sreča mila, po¬ kazali umevanje tudi za žive umetnike. Obžalovati je, da so sredstva galerije tako skromna, zlasti ker je nujno po¬ trebna zgradba za umetniške razstave. Gospodarske konference 26. januarja v Trgovskem do¬ mu se je udeležilo ca. 1000 ljudi. Glavni govor je imel Gjuro Jankovič, zlasti o nameravanih javnih delih (že¬ leznicah, cestah) in o likvidnosti denarnih zavodov. Zelo tehtni poročili sta podala tudi minister Ulmanski (o po¬ ložaju lesne industrije) in podguverner Lončevid, ki je obljubil izboljšanje kreditne politike narodne banke. Skle¬ njenih je bilo več resolucij o organizaciji zunanje trgo¬ vine, prometnih zvezah in tarifih, o zaščitni carini in raz¬ merju drž. podjetij do zasebnih. 78 KRONIKA Bolniška blagajna samostojnih trgovcev se je ustanovila v Ljubljani 28. januarja 1936. V ljubljanski klavnici se je promet 1. 1935. izdatno dvignil, tako zlasti pri teletih in prašičih. Sploh je iz številk zadnjih let razvidno, da se okus Ljubljančanov vedno bolj razvija od govejega k svinjskemu mesu. Med zaklanimi prašiči je bilo 1988 namenjenih za izvoz v Nemčijo. Za izvoz v Anglijo so dali hrvatski trgovci v hladilnici zamrzniti 9 vagonov puranov, vsak vagon do 2000 puranov. Žejna Ljubljana. Leta 1935. so Ljubljančani popili 3.052.000 1 vina, t. j. 171 1 manj kot leta 1934. Piva pa 678.000 1, t. j. 114 1 več kot prejšnje leto. Poraba žganja pada naglo od leta do leta. Ljubljanski želodec. Konzum perutnine je od 1. 1934. znatno padel, porasel pa je konzum rib. Sadja so za¬ užili 3,137.000 kg, leto preje pa 3,577.000 kg. Tudi mleka so Ljubljančani manj zaužili: 5,669.000 1 (6069 tisoč 1). Na Ljubljančana pride povprečno 80 1 mleka. Na dan pa zaužije Ljubljana ca. 18.0001 mleka. Porasel pa je konzum krompirja, zelja in repe — kar za 15 %. Zasedanje banovinskega sveta se je začelo v nedeljo, 16. februarja. Predvsem se je obravnaval banovinski pro¬ račun. Zanimiva je bila zlasti razprava o elektrifikaciji banovine, ki je napredovala zlasti od 1. 1930., za izvedbo celotnega elektrifikacijskega programa pa je bilo treba še 76 milj. Din. V KDE in druge manjše elektrarne je in¬ vestiranih blizu 48 milj. Din. Obširneje se je razpravljalo zlasti o elektrifikaciji Dolenjske. Zelo živahna je bila tudi obravnava o javnih delih. Ureditev cestnega omrežja v ba¬ novini bi stala pol milijarde Din. Zelo temeljita in ob¬ sežna je bila debata o banovinskih socialnih ustanovah in o žalostnem stanju naših bolnišnic. Urejena so naša zdravilišča, ki napredujejo od leta do leta. Obsežna de¬ bata se je načela tudi o brezposelnosti in javnih delih. Za častnega konzula poljske republike je bil že pred meseci imenovan konservator in član mestnega sveta dr. France Stele. Konzulat je začel poslovati 3. februarja Za popolnitev univerze, to je za ohranitev tehnične fa- Kultete in za medicinsko fakulteto — obenem za pove¬ čanje in reorganizacijo državne bolnišnice je začela aka¬ demska mladina živahno akcijo. Akad. založba je izdala o tem vprašanju posebno brošuro. V lem času smo obhajali obletnici rojstva dveh sloven¬ skih pesnikov: 9. januarja 80-letnico rojstva Antona Aškerca, 6. marca pa 100-letnico rojstva Josipa Stritarja. Mestna občina bo obema postavila spomenik. Za vseučiliško knjižnico so načrti in proračuni odo¬ breni, licitacija je že razpisana in se bo knjižnica že letos začela graditi. Vsedržavni 3. gostinski kongres bo v Ljubljani v dneh 3.—5. junija t. 1. S kongresom bo zvezana gostinska raz¬ stava v prostorih velesejma, ki ji bo namen, pokazati jav¬ nosti razvoj in stanje gostinskega obrta v Sloveniji in poudariti njegov pomen za narodno gospodarstvo. Pro¬ gram razstave obsega zlasti: 1. zgodovinski razvoj gostin¬ ske obrti (stare listine, razglasi, diplome, literatura), 2. modeli in slike važnejših starih in sodobnih obratov s ti¬ pičnimi primeri za posamezne pokrajine, 3. notranja oprema, stara in nova, 4. zunanjost obratov: stara zna¬ menja, skulpture, vogalni kamni, napisi, 5. značilni naslovi gostiln, 6. gostinska znamenja: cagarji v naravi ali po¬ snetkih, 7. modeli krajev z znamenitimi gostilnami, zve¬ zanimi z večjimi zgodovinskimi dogodki in osebnostmi, 8. jedilni listi, izdani ob svečanih prilikah, 9. statistične tabele o gibanju obratov, o njih gostoti in obdavčenju, o umrljivosti in boleznih moškega in ženskega članstva in uslužbenstva, 10. gostinski tisk: časopisje, knjige, letaki, 11. tujski promet in gostinstvo, 12. alpinizem in gostin¬ stvo, 13. gostinstvo in šušmarstvo, 14. gostinski vrtovi, 15. gostinstvo v letoviščih in zdraviliščih, 16. obrt, industrija in gostinstvo, 17. razstava pogrnjenih miz, 18. razstava specialnih jedi, 19. razstava gostilniških vin. — Program Anton Aikerc Josip Stritar je zelo obsežen in bo pokazal sedanjo našo gostilniško kulturo v najlepši luči, kakor tudi njeno zgodovinsko tradicijo. Želeli bi, da bi tudi ljubljanski tujsko-prometni svet pokazal v sliki in besedi naše stare, že izginule ljub¬ ljanske hotele in gostilne. MARIBOR Foto-klub v Mariboru. V četrtek, 9. januarja se je usta¬ novil v Mariboru Foto-klub. Mariborska kaznilnica je štela konec 1. 1935. za zamre¬ ženimi okni 471 obsojencev, od teh 26 dosmrtnih. V 10 letih (1925—1935) je bilo pogojno odpuščenih 570 kaz¬ njencev, od teh pa je bil pogojni odpust preklican samo 21, ker so znova padli v pregrehe, 87 jih pa še prebiva na pogojnem dopustu. Od preobrata do danes je iz zavoda pobegnilo 100 kaznjencev, 77 je bilo izmed njih areti¬ ranih, 10 se jih pa še skriva. Od ustanovitve kaznilnice (1889) je bilo v zavod sprejetih 13.463 obsojencev. Preložitev ceste Maribor — Kamnica. Na proračunski seji je obravnaval mariborski cestni odbor tudi preložitev ceste Maribor—Kamnica. Pokazalo se je, da bi bila naj¬ primernejša rešitev tega važnega cestnega vprašanja, da se cesta preloži ob Dravi mimo mariborskega otoka. Po¬ leg modernega cestišča predvideva načrt, ki ga je banska uprava že odobrila, posebno pešpot ob cesti do otoka. Pri komisijski razpravi 11. januarja, ki jo je vodil podžupan Franjo Žebot, so pokazali prizadeti lastniki veliko razu¬ mevanje za preložitev ceste. Če se uresniči ta načrt, bo kopališče, ki je najlepše v srednji Evropi, zvezano z lepo cesto naravnost do mostu. Proračun stroškov znaša 1 in pol milijona Din in je cestni odbor že ustavil v letošnji proračun prvi obrok 300.000 Din. žejni Maribor. V letu 1935. se je po legalni poti po¬ točilo v Mariboru 1,356.202 1 vina, 404.287 1 piva in 43.891 1 žganja, torej na leto in glavo 52 1. Vina pa, ki ga proda¬ jajo vinogradniki po hišah, računajo, da se je potočilo nad pol milijona litrov. Tujsko-prometna zveza v Mariboru se je na plenarni seji 18. januarja obširno bavila s pogoji za letošnjo tuj¬ sko sezono, ki so zelo ugodni, zlasti z ozirom na to, da bo tujski promet v Italiji omejen radi draginje in vojne z Abesinijo. Sklenila je zlasti: 1. živahnejšo propagando na pomladnih velesejmih, 2. izdati reprezentativen pro¬ spekt v več jezikih in prospekte za posamezna zdravili¬ šča. 3. Posebno dobrodošel bo novi Badiurov prospekt »Po Sloveniji« v nemškem jeziku. V Ptuju se bo ustanovila podružnica »Putnika«. Kabel Beograd—Maribor namerava zgraditi poštno mi¬ nistrstvo, tako da se mednarodni telefonski promet ne bo več izogibal naše države. Tudi ne bo kabel izpostavljen vremenskim neprilikam. Stal bo pa 180 milijonov Din, kar bo pa plačano s presežki dohodkov v 10 letih. Isto¬ časno bo podaljšan avstrijski kabel od Wildona do meje. KRONIKA Mariborski gasilci so najbolj zaposleni v državi. V Slo¬ veniji je glede požarov na prvem mestu okraj Murska So¬ bota, na drugem pa Maribor, desni breg. Čete gasilske žu- pe Maribor desni breg so gasile lani pri 73 požarih, pri katerih je znašala škoda skoraj 3‘/a milijona Din. CELJE Regulacija Savinje. Meseca decembra 1935 se je dovršila prva etapa regulacije Savinje, počenši od Tremerja proti Celju na 2100 m dolgi progi. Stroški, h katerim so pri¬ spevali po določenem ključu država, banovina, občina ter oba okrajna cestna odbora, so znašali 2,386.609 Din. Da se korito Savinje razširi in poglobi, je bilo izkopanih 121.566 m 3 zemlje in gramoza. Kolavdacija se je izvršila v dneh 25. decembra do 1. januarja. Druga etapa obsega 1 km dolgo progo ob vodi navzgor proti Celju. Uspeh regu¬ lacije se je že sedaj razločno opazil, ker se je visoka voda nemoteno odtekala. Treba bi pa bilo najeti daljnoročno posojilo, da bi se regulacija do Celja s preložitvijo želez¬ niške proge pri celjskem ovinku mogla dovršiti v dveh do treh letih. Društveno življenje v Celju. Vseh društev na teritoriju celjske občine je 112. Od teh 8 nemških, 3 društva so se med letom razšla, eno je bilo obnovljeno. Regulacija Savinje. 12. januarja se je vršila v Celju konferenca za drugo etapo regulacije Savinje, za katero znašajo stroški 2,470.000 Din. Ob tej priliki je predložil gradbeni vodja ing. Mursa elaborat za vsa regulacijska dela od konca druge etape do promenadne brvi v mest¬ nem parku. Stroški bi znašali 26 milj. Din, in sicer polo¬ vico za regulacijo Savinje, polovico pa za odstranitev obeh železniških mostov in preložitev proge. Zato je bilo sklenjeno, naj se predvsem zagotovi prispevek železniške uprave. PTUJ Na proračunski seji mestnega sveta so se poleg pro¬ računa, na katerega se še povrnemo, čim bo odobren, obravnavala še nekatera druga zanimiva vprašanja. Z adaptacijo prostorov v dominikanskem samostanu, ki so bili dani v najem za tkalnico, se je že pričelo. Po pro¬ jektu bodo za sedaj stavili v obrat 32 tkalnih strojev. V proračunski debati se je poudarjalo, kako potrebna je razširitev bolnišnice, ki jo naj bi izvršila banska uprava. I Z KOMUNALNO-POLITIČNEGA IN TURISTIČNEGA ČASOPISJA Naša samouprava, časopis za finansijski život bano¬ vina i opština. Beograd 1935. Urednik Radovan Draško- vič, viši inšpektor min. finansija. Izhaja mesečno. — V letu 1935. je bilo priobčenih več preglednih člankov zlasti o stanju naših samoupravnih financ: Draškovič, Stanje samoupravnih posojil v kraljevini Jugoslaviji; Računo- vodstvena in blagajniška služba pri naših samoupravah, Novi banovinski budžeti; Pregled o finansiranju naših samoupravnih teles; Finansiranje bodočih samouprav. Dr. Eugen Sladovic iz Zagreba je priobčil več zanimivih člankov o nacionalno - socialistični občini, dr. Alfred Lajtner o komunalnih vprašanjih v raznih evropskih dr¬ žavah. Edini slovenski sotrudnik je dr. Leopold Grošelj s člankom: o finansiranju samouprav (ali potom doklade na državne davke ali potom posebnih davčnih objektov). Dr. Arnautovičev (Beograd) članek o mestnih financah in zakonu o mestnih občinah podčrtava važnost in nuj¬ nost zakona o samoupravnih financah. List opozarja sproti na najvažnejše zakone, prinaša stalno analize budžetov naših samouprav in zanimiv listek. Krog sotrudnikov je sicer še ozek, vendar se stalno širi. želimo »Naši samo¬ upravi« najlepši razvoj in jo priporočamo. Sportsko-turislički Llogd, zabavni putnički petnaesto- dnevni časopis, Beograd, Knežev spomenik 5, letno 72 Din, urejuje Voj. A. Mijokovič. List je službeni organ Jugosl. turing-kluba, Srpskega planinskega in turističnega dru¬ štva in Smučarskega kluba Beograd. S tem je že pove¬ dano, da ni namenjen inozemcem, ampak našemu doma¬ čemu občinstvu, zlasti potujočemu, ker je na razpolago v železniških vagonih. Informira o športu sploh, zlasti o beograjskem športu vseh panog, ima poseben gledališki pregled, goji feljton in humor in vsebuje zelo mnogo re¬ klame. Oblika se je v teku zadnjega pol leta izdatno zboljšala, tako tudi papir. Smer lista in vsebine spo¬ znamo n. pr. iz sestavkov lanske 22. številke: Boravak vodje nemačkog športa von čamera v Beogradu, Putnikov veliki decembarski izlet u Beč, Putnikov Božični izlet u Slovenačku i Austriju, Zima na Pohorju, Predratne sport- ske generacije, Spremanje naših smučara, Sta znači Olim- pizam za nas. Koncertna sezona u Beogradu, God. skup- ština saveza skauta, Lovno jahanje, Pozorišni pregled. Povlastica u vožnji na železnicama, Umetnički dogadjaji u Zagrebu, Privredni pregled, Otvaranje saobračaja na pruzi Beograd-Pančevo. Sp. t. Lloyd se razvija v vse¬ stransko informativen športski list. Savremena opština, ki jo izdaja dr. Miloslav Stojadino- vič, je bila doslej subvencioniran organ Zveze mest kra¬ ljevine Jugoslavije, ki pa hoče odslej izdajati svoje ne¬ odvisno glasilo. Poleg principielnih člankov o komunal¬ nih vprašanjih zastopa list zlasti tudi težnje občinskih uslužbencev. Do pred kratkim je pri listu sodeloval tudi S. Vidakovič. V letniku 1935 je napisal praški socialni ideolog dr. Peter Ženki članek o brezposelnosti (št. 1—2). Važen je tudi članek I. Obradoviča, avtorja gradbenega zakona, o tem zakonu. Savremena opština se ozira tudi na probleme selskih občin. Izhaja sicer v 12 številkah, vendar običajno le šestkrat letno v dvojnih zvezkih. Je pa precej draga: 200 Din letno, za male občine in usluž¬ bence pa 100 Din. Uprava je v Alekse Nenadoviča ulici štev. 1. POPRAVKI Pri prvi in drugi razpredelnici starostne razdelitve prebivalstva Ljubljane po ljudskem štetju z dne 31. de¬ cembra 1880, objavljeni na strani 301. in 302. četrte šte¬ vilke preteklega letnika naše revije je treba pri prvi vstaviti nadpis »moški«, pri drugi pa »ženske«. Razen tega je pomakniti ves drugi stolpec obeh razpredelnic (»poročeni(e), v %, vdovce (vdovele), v %, ločeni(e), v%«) tako navzdol, da se nahajajo končne vsote (3440, 2677, 324, 2 52, 19, 075 ozir. 3409, 25 38, 1396, 10 39, 18 in 013) v isti črti s končnimi vsotami prvega stolpca, kar so pazljivi čitatelji itak sami že lahko popravili. Na strani 28 pod sliko »Profesorski zbor novomeške gimnazije« beri prav: od leve na desno: Riedl, Hrovat, Nachtigall, Ogorek, Poljanec, Klemenčič, Pečar, Derganec. Spodaj: Brežnik, Vovk, Stanger, Fischer, Staudacher in Koprivšek. » Kroniko « izdaja Mestna občina ljubljanska. Za izdajateljico odgovoren prof. Evgen Jarc, za uredništvo, upravo in inseratni del odgovoren Pavel Debevec. Tiska Učiteljska tiskarna, zanjo odgovoren France štrukelj. — Ponatis člankov in slik dovoljen samo z dovoljenjem uredništva. Rokopisi se ne vračajo. »Kronika « izhaja k krat na leto in stane za vse leto Din 60 '—, za pol leta Din 30 '—, za četrt leta Din 15 '—. Za inozemstvo Din 100 '—. Posamezna štev. velja Din 30’ . Naroča se: Mestno načelstvo, kulturni oddelek, Ljubljana. SO KRONIKA A4estn& plin&rn& ljubljanska Meščan, ki živi z dukom časa, uporablja za kuko in peko, likanje, pranje, ogrevanje vode, cen¬ tralne in druge kurjave enako kakor tudi obrtnik za lotanje, varen je, suSenje itd. « le plin! lesl/eva cesta Št. 2,8 Telefon št. 2?-77 biblioteka UNIVERZ? V Uub'iani (UCDSIOVANSKA TISKARNA LJUB L|ANA oIPSSck