15

FRANCE STELE

BIZANTINSKE IN PO BIZANTINSKIH
POSNETE MARIJINE PODOBE
MED SLOVENCI

FRANCE STELfi

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine
podobe med Slovenci

Pobudo za študij vloge bizantinske umetnosti pri katoli¬
ških Slovanih, posebej pri Slovencih mi je dal pred dvajsetimi
leti ob prvem mednarodnem kongresu bizantologov v Buka¬
rešti prof. G. Millet v zvezi s pripravami za spominski zbornik,
posvečen Uspenskemu. Prigovarjal mi je, naj ustrežem njegovi
želji brez ozira na predvideno malopomembnost izsledkov že
zato, da bi bilo enkrat združeno vse, kar je danes mogoče po¬
vedati o vlogi bizantinske umetnosti pri slovanskih narodih.
Izsledek, ki je sedem let pozneje izšel, je bil, kakor sem že prej
domneval, res malenkosten , 1  ni pa bil brezpomemben zame,
ker mi je dal povod, da sem se začel zanimati za Marijine
milostne podobe in njih zvezo z bizantinskimi tipi. Edino tu
se mi je odpirala možnost ugotovitev, katere bi mogle postati
važne za bizantologijo, posebno če jih ne omejimo ozko na
slovensko področje, ampak jih zajamemo v kar mogoče obsež¬
nem kultumozemljepisnem področju, najmanj pa z ozirom na
srednjo Evropo in posebno na katoliške Slovane sploh. Ta
široki okvir se mi je zdel toliko bolj potreben, ker mi je po¬
stalo kmalu jasno, da, kar velja za Slovence, velja več ali manj
za vzhodne alpske dežele splošno, brez ozira na slovansko ali
nemško prebivalstvo. Razen tega pa sem takoj spoznal, da je
gradivo, ki prihaja v poštev, umetnostno tako malo pomembno,
da največkrat sploh ne vzbuja zanimanja radi svoje umetnost¬
ne kakovosti, ampak samo kot takozvana nabožna podoba, ki
je ikonografski, likovno umetnostno uresničen izraz molilne
ali meditativno pobudne ideje. Opredeljeno pod vidikom ikono¬
grafske, umetnostno zgodovinske pomožne panoge pa je tudi
to gradivo obetalo nekaj splošnih, kolikor že ne strogo umet¬
nostno zgodovinsko pa vsaj umetnostno zemljepisno in kul¬
turno zgoodvinsko pomembnih izsledkov.

Pod tem vidikom sem torej opazoval in zbiral močno- raz¬
treseno in doslej nikjer registrirano, pri umetnostno topograf¬
skih zapiskih pogosto prezrto gradivo, upoštevajoč božjepotne
in druge posebnemu češčenju namenjene podobe, podobice,
slike na steklu, na panjskih končnicah in podobno brez ozira

1  L'art en Slovenie et le Byzantinisme, v knjigi G. Millet,  Art by-
zantin chez les Slaves II., Pariš 1933, str. 381—393.

3

368

France Stele

na njih ljudski ali kultivirano umetnostni izraz. Izločil sem
tipe, ki so bili, kakor podoba Marije vedne pomoči, popularizi¬
rani šele v novejšem času ali ikone, ki so prišle k nam po
prvi veliki vojski z emigranti, ter upošteval samo take spome¬
nike, ki so se izkazali kot stara posest dežele. Tako sem tu
sledeča izvajanja oprl na take spomenike, ki pričajo o kakr¬
šnemkoli vplivu bizantinskih ali od bizantinskih izpeljanih
ikonografskih tipov na versko duhovni svet poldrugo tisočletje
sedanji zemljepisni položaj zavzemajočih slovenskih ljudi.

Naša raziskovanja pa so ves čas obdržala v vidu vso kato¬
liško srednjo Evropo, predvsem vse katoliške Slovane ter so
jasno pokazala, da se slovensko ozemlje pod vidikom vloge in
vplivov bizantinske Marijine ikonografije v velikih potezah nič
ne razlikuje od zapadnoevropskega, predvsem seve srednje¬
evropskega sosedstva, čeprav se opazijo manjše kulturno¬
zgodovinsko in kultumozemljepisno povzročene posebnosti.

Že Kondakov 2  je opazil, da se gostota njemu znanih, v lite¬
raturi kot bizantinske označenih Marijinih podob v katoliški
srednji in zapadni Evropi redči od juga proti severu in od
vzhoda proti zapadu. Pravilno je ugotovil, da gre tam, kjer se
omenjajo bizantinske ikone v Nemčiji, Franciji, Angliji in
Španiji, kar po vrsti za izdelke italobizantinskih delavnic XV.
do XVIII. stol. V teh deželah so se namreč nabožne ikone v
srednjem veku kmalu umaknile nabožnim kipom in kipcem.
To velja v glavnem tudi za slovensko ozemlje. Toda vzhod-
nejši zemljepisni položaj katoliških zapadnih in severnih Slo¬
vanov že sam povzroča, da je vloga bizantinskih in bizantini-
zujočih ikon tu večja kakor v sosednjih nemških deželah . 3 4 5  Pri
tem ne smemo prezreti tudi dejstva, da so bile te slovanske
dežele cerkveno in versko politično ter državno ali kulturno

2  N. P. Kondakov, Pamjatniki hristijanskago iskusstva na Afone,
S. Petersburg 1902, str. 140 sl.

3  Prim.: St. Beissel,  Wallfahrten zu Unserer Lieben Frau in Legende
und Geschichte, Freiburg i. Br. 1913, ki daje na str. 295—493 pregled božje-
potnih milostnih podob s kratko označbo po deželah. — Guilielm. Gump-
penberg,  Marianischer Atlas von Anfang und Ursprung 1200 wunder-
thatiger Maria-Bilder, 4 deli, Munchen, bey Sebast. Rauch 1673. — Ro-
hault de Fleury,  La Sainte Vierge. Etudes archeologiques et icono-
graphiques II. Sanctuaires et images, 1878. — N. P. Lihačev,  Istoriče-
skoje značenije italo-grečeskoj ikonopisi. Izobraženija Bogomateri v pro-
izvedenijah italo-grečeskih ikonopiscev i jih vlijanije na kompoziciji neko-
toryh proslavljennyh russkih ikon, S. Petersburg 1911. — N. P. Konda¬
kov,  Ikonografija Bogomateri. Svjazi grečeskoj i russkoj ikonopisi s
italjanskoju živopisju rannjago Vozroždenja, S. Petersburg 1910. — A. I.
Uspenskij,  Izobraženije Bogomateri, Moskva 1905.

4  Prim. razen že naštete literature posebno še Pietro Bombelli,
Raccolta delle Immagini della Beatissima Vergine ornate della Corona d'oro
dal R mo  Capitolo di S. Pietro, 4 zvezki, Roma, Stamp. Salomoni, 1792.

5  Jos. Maurer,  Marianisches Niederosterreich. Vervollstandigt von
P. Georg Kolb  S. J., Wien 1899.

4

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med> Slovenci 369

politično skozi stoletja odvisne od dveh središč, kjer je bila
vloga bizantinskih ikon izredno velika, od Rima * * 4  ali vsaj Ita¬
lije splošno, in od Dunaja. 5

Pa tudi pri katoliških Slovanih samih se opažajo glede
tega precejšnje razlike. Po literaturi in po lastnih opazovanjih
v Narodopisnem muzeju na Dunaju, kjer je zbrano gradivo iz
vsega nekdaj avstrijsko-ogrskega področja, na razstavi »Das
kleine Andachtsbild« v Gradcu 1. 1933, v deželnih muzejih alp¬
skih dežel, v muzejih v Pragi, Ružomberku, Bratislavi, Buda-
pešti, Poznanju, Krakovu, Varšavi in v Zagrebu ter na poto¬
vanjih po Galiciji, Slovaški, Podkarpatski Rusiji, Dalmaciji,
Hrvatski in Slovenji sem prišel do tehle zaključkov: Vloga bi¬
zantinskih in bizantinizujočih Marijinih ikon je drugačna pri
Čehih in Slovencih, ki ne mejijo neposredno na bizantinsko
vzhodnoevropsko kulturno sfero, kakor pri Poljakih, Slovakih in
Hrvatih, ki se tega sveta neposredno dotikajo, predvsem pa
drugačna kakor pri Ukrajincih unij atih (katolikih z vzhodnim
obredom v Vzhodni Galiciji, na Hrvatskem in v kranjsko-
hrvatsko obmejnem Žumberku), ki so z vzhodnim obredom
obdržali tudi celo vrsto za bizantinsko krščanski vzhod značil¬
nih izročil ter ikonografskih predstav. Različno, po zemljepisni
legi razložljivo razmerje do bizantinskih ikon pri katoliških
Slovanih se prav značilno izraža že v tem, da je med Slovenci,
ki so poleg Čehov najbolj zapadna slovanska skupina, naj¬
popularnejša Marijina podoba v svojem sedanjem izrazu čisto
zapadnjaška Marija Pomagaj (Maria-Hilf), čeprav po svojem
ikonografskem tipu in poreklu tudi ona izhaja iz bizantinskih
in bizantinizujočih prednic; 6  pri Poljakih pa predstavlja sve¬
tovno znano narodno versko zaščitnico čudodelna Mati Božja
Czestochowska, ki kot italijanska kopija neke Hodigitrije še
prav jasno nosi znake bizantinske ikone. 7

Razlika pa je tudi med Slovenci in Čehi, čeprav oboji pred¬
stavljajo v polnem pomenu te besede z zapadno evropsko kul¬
turo najbolj prepojeni del Slovanov. Vloga bizantinskih ikon
je namreč pri Čehih precej globlja kakor pri Slovencih, kar
ustreza večji vlogi bizantinizma v razvoju češke umetnosti
sploh, tesnejši zvez z ognjiščem delavnosti slovanskih apo¬
stolov, solunskih »Bizantincev« sv. Cirila in Metoda in nju¬
nim izročilom ter po večkratni državno politični skupnosti s

“A. Stegenšek, Ob stoletnici siike Marije Pomagaj na Brezjah,

Ljubitelj krščanske umetnosti I., Maribor 1914, str. 33—42. — Prim. tudi:

kr. Mijatev,  K'm ikonografijata na Bogorodica-Umilenie, Izvestija na

B lgarskija arheologičeski institut III. (1925), str. 165—193 in G. Bal s,

Maica Domnului Induratoarea, Bukarešt 1930.

7  M. Skrudlik,  Krolowa korony polskiej. Szkice z historji malar-
stwa i kultu Bogorodzicy w Polsce, Lwow 1930, sl. 11 in 12. — Stan.
Tomkowicz,  Obraz Matki Boskiej Cz?stochowskiej, Prače komisji historji
sztuki, zv. V., Krakow 1932, str. 117—156.

24

5

370

France Stele

Poljsko ali Madjarsko omogočenim stikom z vzhodnim krščan¬
skim svetom. Dočim je slika o vlogi bizantinskih in bizantini-
zujočih podob med Čehi v novem veku približno ista kakor
pri Slovencih in v srednji Evropi sploh, pa namreč vzbuja po¬
zornost starejša, konec srednjega veka na Češkem nastala sku¬
pina še danes močno češčenih Marijinih podob, katerih bizan¬
tinsko poreklo se ne izraža samo v ikonografskem tipu, ampak
pogosto v posnemanju njihovih zunanjih posebnosti) predvsem
temne barve polti in pod . * * * * 8  Čeprav gre z izjemo Madone brez-
nicke, ki skuša vemo posneti zgubljeni roudnicki, bizantinski
ali italo-bizantinski original, v največ primerih, za katere so
značilne Madona doudlebska, Madona mostecka, Madona Vi¬
denška in druge, za tipično češke predelave vzorov, je vseeno
gotovo, da tudi ti vzori največkrat niso bili izrečno bizantinski,
ampak tudi že v duhu zapadnega pojmovanja po siensko
toskanski šoli XIII. in XIV. stol. čustveno nabožno predelani
ikonografski tipi . 9  Zdi se nam pa, da ima prav Oettinger , 10  ki
postavlja tezo, da so poleg italobizantinskih in siensko toskan¬
skih Madon vplivale tudi Čehom preko sosednjega, slovanskega
področja dostopne pravoslavne predloge. In prav v tem vidimo
razlago za osupljajoče dejstvo, da ni nikjer razen v sosednjih
vzhodno slovanskih deželah vloga originalov in kopij po
»črnih« bizantinskih Madonah večja kakor pri v osrčju srednje
Evrope ležeči češki umetnosti . 11

Ozke kulturne zveze med Češko in Poljsko od pokristja¬
njenja dalje, posebno pa pod prvimi Jagiellonci in pod Luksem¬
buržani se izražajo tudi na Poljskem v tem, da je poleg mnogih
med Poljaki češčenih bizantinskih ikon in italobizantinske Ma¬
rije Czestochowske pri njih prav vloga bizantinizujočih čeških
ikon največja. Med najlepše spada t. zv. Krakovska Madona
v cerkvi Sv. Rešnjega Telesa (Božego Ciala) v Krakovu, ki je
tje pribežala v času husitskih homatij; njen italijansko trecen-
tistično mili izraz, stopnjevan po značilni liričnosti čeških bi¬
zantinizujočih Madon je doživel tudi na Poljskem in sosednjem
Slovaškem svojevrstno, bizantinskim vzorom vedno bolj odmi¬
kajoče se nasledstvo . 12  Kako velika je na Poljskem vloga bizan¬
tinskih ikon, se kaže predvsem tudi v bogatih, tipično bizantin-

8  A. Matejček in J. Myslivec, Češke Madony goticke byzantin-

skych typu. Pos. odtis iz Pamatki archaeologicke, nova vrsta, 1. IV.IV.

(del XXXX.), 1934—35. — E. Wiegand,  Die bohmischen Madonnen

(Disertacija), Wiirzburg, Mayr, 1936.

8  M. Skrudlik,  o. c., str. 24—26.

10  K. Oettinger,  Altbohmische Malerei, Zeitschrift fiir Kunst-

geschichte, VI. zv. Berlin 1937, str. 397—406.

11  O. c., 406.

12  Prim.: A. Matejček in J. Myslivec,  o. c., str. 16—18 in sl. 17.
— M. Skrudlik,  o. c., str. 26. — N. Csanky,  A bartfai Madonna-kep,
Az orszagos magyar szepmuveszeti muzeum evkonyvei X. (1940), Buda-
pest 1941, str. 47—74.

6

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 371

skjh dragoceno kovinskih »oblekah«, pokrivajočih slike razen
obrazov in rok; značilne za to so: Czestochowska, »Matka Boža
Milosiema« v Suslawicah pri Sandomierzu, Rožnovenška Ma¬
rija Snežna v dominikanski cerkvi v Krakovu, Rožnovenška
Hodigitrija iz nekdanje karmelitske cerkve v Krakovskem
predmestju v Varšavi, Najsvetejša Mati Božja slikarja Luke v
cerkvi sv. Rešnjega Telesa v Krakovu in druge. 12a  Bogata kovin¬
ska obleka povzroča tudi, da učinkuje italijansko baročno,
strogo versko obnovitveno zasnovana Marija Priprošnjica
Ostrobramska v Vilni, za katere razlago pa vseeno ne moremo
prezreti ikonografskega tipa Marije Priprošnjice bizantinske
Deisis, nazadnje vendarle kar kot pristno bizantinska ikona . 13

Poleg te za posebni izraz teh ikon tako značilne zunanje
poteze pa moramo pri Poljakih v obilni meri računati z ikon¬
skimi tipi, posredovanimi jim po stoletnem državno političnem
sožitju z uniranimi in pravoslavnimi Ukrajinci, Litovci in Belo¬
rusi iz rusko bizantinskih središč Marijinega češčenja.

Svojevrstno je razmerje do bizantinskih in bizantinizujočih
ikon tudi pri Hrvatih. Tu namreč ni vplivala samo soseščina
pravoslavnih Srbov, ampak v raznih delih Hrvatske še bolj so¬
žitje s priseljenimi uniatskimi Ukrajinci, ki so zavzeli eno naj¬
bolj vidnih postojank na skrajni severozapadni hrvatski meji
v Žumberku; drugod pa, kakor v Primorju in v Dalmaciji, je
tesni naslon na beneško umetnost posredoval tudi značilno
beneško bizantinske oblike nabožnih podob. Čisto bizantinske
tipe Madon so sprejeli Hrvatje starohrvatske Dalmacije že v
prvih stoletjih svojega pokristjanjenja, čeprav se nobena ni
razvila do splošno veljavne vloge . 14  Drugi in tretji val teh
motivov se je uveljavil med dalmatinskimi Hrvati in tudi v
zaledju po delih bizantinsko dalmatinskih ter nato benečansko
dalmatinskih slikarjev; posebno prvi so slikali za pravoslavne
in katolike. Kotor, Dubrovnik in Zadar so bila glavna torišča
grško dalmatinskih slikarjev. V XIV. in XV. stol. pa so delo¬
vale domače, beneško vplivane delavnice v različnih dalmatin¬
skih središčih z viškom v delu Nikolaja Božidareviča v Du¬
brovniku na prehodu v renesanso. To domače slikarstvo je po¬
pulariziralo med Hrvati v italijanski zgodnji renesansi tako
priljubljeno Marijo Dojiljo, Mater Ljubeznivo, ki je ikonograf¬
sko izhodišče tudi za Marijo Pomagaj, in razne oblike sedeče
Hodigitrije. Vendar so vse te Madone toliko oddaljene od
Prv otnih b izantinskih ali italobizantinskih tipov, da največkrat

u ’ a  Prim. o tem Ks. SZfcz§sny Dettloff,  Madonna z Buku, Biuletyn
Historji sztuki i kultury III. (1935), str. 364—374.

13  M. S k rud lik,  o. c., str. 228—241, sl. 92 in 93. — Isti,  Tajemnica
obrazu Najšw. Marji Panny Ostrobramskiej, Kurjer literacko-naukowy,
Krakow 1932, leto IX., št. 14, str. I. in II.

14  M. Abramič,  Quelques reliefs d'origine ou d'influence byzantine
en  Dalmatie, L'art byzantin chez les Slaves II., Pariš 1933, str. 317—331.

24 *

7

372

France Stele

od prvotnega ikonografskega vzora ni ostalo drugega kakor
ideja. Razen tega pa se opaža v Dalmaciji po katoliških cerkvah
in hišah razmeroma veliko število Marijinih ikon poznobizan-
tinskega izdelka. Nekatere izmed njih so bile nedvomno pri-
nešene po mornarjih iz raznih grških krajev, druge pa kažejo
posebnosti beneško kretske ikonopisne šole; 14a  prezreti ne sme¬
mo tudi vloge domačih pravoslavnih, pa tudi katoliških ikono-
piscev in njih zvez z delavnicami sosednjih srbskih področij.
Ta skupina je tudi v katoliškem okolju polnovredno uveljavila
znane bizantinske, pogosto v smislu italobizantinskega razvoja
po čustvenem izrazu ljudstvu bolj približane tipe. 15

V ožji današnji Hrvatski, kjer je narodna verska zaščit-
nica v poznogotskem kipu upodobljena Hodigitrija v Mariji
Bistrici, je vloga bizantinskih in bizantinizujočih ikon približno
taka kakor med Slovenci; opažajo pa se značilna medsebojna
vplivanja v krajih, kjer žive katoliki v soseščini pravoslavnih
ali uniatov. Posebno priljubljenost je doživel tip Marije Doji¬
lje (Galaktotrofusa — Mlekopitateljnica). Temu tipu pripada
čudodelna, tudi med Slovenci zelo češčena Marijina podoba na
Trsatu, ki je umetnostno skromen italobizantinski izdelek v
2. pol. XIV. stol., poklonjen od papeža Urbana V. trsatski cer¬
kvi. 16  Druga, tudi iz poznega XIV. stol. izvirajoča Marija Doji¬
lja je naslikana po neznanem italijanskem slikarju XIV. stol.
na zid krasila enega stebrov v cerkvi sv. Marka, v Zagrebu.
Tretja, iz kapele v Medvedgradu, se nahaja sedaj v Stross-
mayerjevi galeriji v Zagrebu in je izdelek kretske šole konca
XVI. ali zač. XVII. stol. 17  Posebnost hrvatskega gradiva je v
severozapadni Hrvatski in tudi v sosednjih obmejnih sloven¬
skih krajih razširjeno češčenje poljske Marije Czestochowske,
ki je posledica zvez v teh krajih kulturno in versko zelo de¬
lavnih nekdanjih pavlinskih samostanov s poljskimi pavlinci.

V okviru hrvatskih dežel ima, kar tiče naše vprašanje, po¬
sebno, na razmere v južni Dalmaciji spominjajočo vlogo Bosna,
radi mešanega sožitja pravoslavnih s katoličani. Med števil¬
nimi ikonami v Sarajevu (samo v stari srbsko pravoslavni
cerkvi jih je okr. 300) in drugod je mnogo takih, ki so nastale
tam, kjer pravoslavni in katoličani skupaj žive, kakor v juž¬
nem Primorju, ali pa so bile toliko preslikane, da jih lahko
porablja ena ali druga skupina. 18  Zastopani so najrazličnejši
tipi pravoslavnih in katoliških Marijinih podob.

14 a prim. k temu Sergio Bettini,  La pittura di icone cretese-venezia-
na e i Madonnieri, Padova 1933.

16  Prim. Lj. Kar a man,  Notes sur l'art byzantin et les Slaves catholi-
ques de Dalmatie, L'art byzantin chez les Slaves II., str. 332—380, po¬
sebno III. poglavje: Les icones d’epoque byzantine tardive en Dalmatie-

18  Apolinar Braničkovič,  Gospa Trsatska, Zagreb 1926, str. 6—7.

17  A. Schneider,  Slika Majke Božje »Galaktotrofuse« iz kapele
Medvedgradske, Narodna starina, Zagreb 1931, 23. snop., str. 320—332.

8

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 373

Glede Slovakov, ki meje podobno kakor Poljaki neposred¬
no na unirane in pravoslavne Rusine ali Ukrajince, pa mi je
dalo poseben migljaj glede vloge po cerkveni nabožnosti pro¬
pagiranih bizantinskih nabožnih podob v ljudski domišljiji gra¬
divo zbrano v Slovaškem muzeju v Ružomberku. Če to gra¬
divo pod tem vidikom vzpoiedimo s slovenskim, vidimo, da
je vloga bizantinskih ikon pri Slovakih mnogo večja kakor pri
Slovencih, ki jih široki pas katoliških Hrvatov ločuje od pravo¬
slavnih'! -Ea slovensko ljudsko umetnost so razen tudi drugod
po srednji Evropi splošno razširjenih slik na steklu posebno
značilne poslikane panjske končnice. Čeprav igra Marijina
podoba prav odlično vlogo v obeh vrstah, v bogatem, nam zna¬
nem in številno v Etnografskem muzeju v Ljubljani zbranem
gradivu panjskih končnic bizantinizujočih podob sploh ni; slike
na steklu, pri katerih pa je treba podobno kakor pri novejših
barvno tiskanih podobah računati z uvozom iz pogosto zelo
oddaljenih krajev, poznajo sicer tudi par bizantinizujočih, rahlo
poljudno prestiliziranih Madon kakor je Marija Snežna ali
Marija Tolažnica v cerkvi pri Sv. Petru na Vrhu nad 2elim-
ljem, ni pa mogoče ne za to ne za ono dokazati, da bi bila
dosegla tisto priljubljenost kakor Marija Pomagaj ali razne
stilizacije baročno oblečenih Marij z Detetom v naročju. In že
ugotovitev, da slovenska ljudska likovna domišljija v primeri
s slovaško skoraj ne pozna bizantinskih in bizantinizujočih
tipov, katere so vpeljavah kot predmet oficielnega kulta, se
nam zdi v zvezi z našim vprašanjem važna. Dokaz nam je, da
teh tipov doma niso izdelovali, pa se tudi za nje niso zanimali
pri importu od drugod, kjer bi jih bili, če bi se bil zanje zani¬
mali, nedvomno lahko dobili, posebno ker je dokazano do-
našanje slik na steklu tudi iz Slovaške. Slovensko gradivo
v tem oziru popolnoma ustreza gradivu ostalih alpskih dežel.
Kako značilno drugačen je v tem oziru položaj v slovaški
ljudski umetnosti: V skromni zbirki slik na steklo v Ružom¬
berku sem ugotovil primere Galaktotrofuse, Hodigitrije, Eleuse,
izhajajoče od italijanskega vzora, in dunajski Mariji Potschki
sorodno Marijo z Detetom. Tipe ikonografskih vzorov vselej
upoštevajo, posameznosti pa spreminjajo v zapadnem duhu.
Tako se Jezusovo blagoslavljanje po vzhodnem načinu pri
Hodigitriji spreminja v kazanje, otrok Potschke Marije pa je
dobil svetovno kroglo v roko.

18  Gj. Mazalič, JedncC neobična slavska ikona, Glasnik Zemaljskog
muzeja u Bosni i Hercegovini, XLV. (1933), str. 95—114. O št. 157 muzejske
galerije v Sarajevu, ki predstavlja doprsno Marijo z detetom in je bila
Prvotno pravoslavna, a je bila predelana za katoliške potrebe, pravi, da je
še danes taka, da lahko služi obema verama, — Isti,  Kritska škola i njezini
primerci u Sarajevu, Glasnik Zemalj. muzeja u Bosni i Hercegovini, XLIX.
(1937), str. 55 sl.

9

374

France Stele

Ta značilna razlika med odzivom slovenske in slovaške
ljudske upodabljajoče domišljije na bizantinske ikonografske
tipe, nam postane še bolj jasna, če si predstavimo usodo, ki jo
je v slovenski umetnosti doživela ena izmed najbolj razširjenih
rimskih bizantinskih ikon, Hodigitria iz cerkve S. Maria Mag¬
giore. Prvotni tip so v baročni dobi točno prenesli v najrazlič¬
nejše kraje češčenja te podobe tudi v Sloveniji. Širile so to
češčenje posebno po zmagi nad Turki pri Lepantu 1. 1571 bra¬
tovščine sv. Rožnega venca. 19  V Sloveniji je dala ta pod ime¬
nom Marija Snežna znana podoba celo ime kraju v Slovenskih
goricah. Drugo, še pomembnejše njeno svetišče pa je župna
cerkev pri Mariji Devici v Puščavi. Tu pa je v glavnem oltarju
slika nadomeščena s kiparskim posnetkom, ki podaja dokolen-
ski stoječi original, dopolnjen v sedečo celo postavo. Original
je drugače ikonografsko točno posnet (sl. 12). Kako pa so se kas¬
nejši rodovi malo zavedali ikonografske značilnosti originala,
nas poučuje vrsta drugih posnetkov v isti cerkvi: Na banderu
iz XVIII. stol. je slikar še precej vestno posnel kip v oltarju.
Na drugem banderu iz 1. 1832 pa se je tipična drža Marijinih
rok spremenila tako, da je desnica ostala kakor na originalu,
levica pa opira Jezusov hrbet. Na rezljanem antependiju veli¬
kega oltarja iz srede XVIII. stol. pa so opuščene vse bistvene
poteze originala tako, da je mesto njega nastala nekaka ba¬
ročna Glykophilusa. Na rezljano okrašenih vratih iste cerkve
iz 1. 1882 levice Marijine sploh ni več videti, Detetu pa so me¬
sto knjige dali zemeljsko oblo. Kako malo se je od službeno
cerkvene strani uvedeni prvotni tip udomačil v ljudski domiš¬
ljiji, dokazuje tudi značilno dejstvo, da so pri Mariji Snežni,
kjer je bilo v XVII. stol. vpeljano češčenje podobe iz cerkve
S. Maria Maggiore s posnetkom rimskega originala, v novej¬
šem času staro sliko, na katero se je vezalo izročilo o pode¬
ljenih milostih, nadomestili z novim, popolnoma prostim po¬
snetkom, ki kaže v polni postavi stoječo Mater Božjo z Dete¬
tom na rokah.

Že doslej povedano zadostuje za dokaz, da pri Slovencih
ni mogoče govoriti o globlje zakoreninjenem bizantinizmu,
ampak da gre pri tu znanih primerih samo za neko število
bizantinski videz vzbujajočih spomenikov, ki so bili vpeljani
po službenem cerkvenem prizadevanju 20  iz razlogov, katerih
kulturnozgodovinske pogoje bomo pozneje nakazali.

19  Skrudlik, Krolowa . .. str. 64—65.

29  N. pr. po prizadevanju reda in bratovščine kakor Hodigitria iz
cerkve S. Maria Maggiore (Skrudlik,  Krolowa... str. 64—65), Madonna
di perpetuo succursu (Cl. M. H en z e C. SS. R., Mater de perpetuo succursu,
Bonnae 1926), Mati Božjega dobrega sveta (Skrudlik,  o. c., str. 114—118)
itd. Prim. o tem tudi St. B e i s s e 1, Wallfahrten . . . str. 88—94.

10

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 375

Marijinemu češčenju namenjene podobe med Slovenci,
katere vzbujajo kakorkoli interes s stališča bizantinizma, lahko
razdelimo v dve, za vse srednje in zahodno evropsko ob¬
močje značilni vrsti, v srednjeveško in predvsem baročno.

Srednjeveška skupina iz kasne romanske in zgodnje got¬
ske dcube obsega številne, na katoliškem zapadu zelo češčene
Marijine kipe, za katere je značilno, da kažejo jasne znake
ikonografskega porekla od dveh glavnih bizantinskih tipov,
Nikopoie in Hodigitrije. V Sloveniji predstavljajo ta tip trije
najstarejši ohranjeni Marijini kipi, v župni cerkvi v Vele-
sovem 21  (sl. 13), v kapelici v Krakovem v Ljubljani (sl. 11) in
v župni cerkvi v Solčavi 22  (sl. 10). Prvi je iz l.pol. XIII. stol.
in pripada še strogo reprezentativnemu romanskemu tipu;
mlajša dva sta iz 2. pol. XIII. stol. in predstavljata z reliefoma
v samostanski cerkvi v Seckau-u in na portalu t. zv. Leech-
kirche v Gradcu eno skupino. 23  Oba kažeta že za zgodnjo go¬
tiko značilno čustveno spremembo bizantinskega vzora: Ma¬
rija naginja glavo kakor pri Madonah italobizantinske smeri;
v Krakovem nudi Detetu sadež, v Solčavi pa ga boža po pod¬
bradku in se tako spreminja v Ljubeznivo Mater.

Značilno za slovensko gradivo je, da v njem ni najti so¬
časnih sledov čustveno obogačenih tipov renesančne dobe,
ki so tako značilni za pozni srednji vek v Italiji, ki so tako
sugestivno vplivali tudi nazaj na značaj bizantinskih ikon na
vzhodu ali, kakor smo spredaj videli, na Češkem, in se nova,
po številu tipov mnogo bogatejša skupina pojavi šele v dobi
baročne verske obnove od začetka XVII. stol. dalje. Predvsem
spadata sem dve še danes zelo popularni, za baročno dobo zna¬
čilni Marijini podobi, ki izhajata od italobizantinskih tipov, a
sta v popularnih oblikah izgubili razen ikonografske ideje že
vsako sled bizantinske dediščine, Mati Božja dobrega
sveta,  katere češčenje se je širilo iz Genazzana v Italiji, in
Marija Pomočnica.  V obeh primerih gre za inačice Eleuse,
kakor jo predstavlja Mati Božja Vladimirska iz XII. stol. in
mnoge druge bizantinske ikone na zapadu in vzhodu. V obliki,
kakor jo je naslikal Luka Cranach star. 1. 1517, je ta podoba
po smrti avstrijskega nadvojvode Leopolda II. zaslovela kot
milostna podoba v cerkvi sv. Jakoba v Innsbrucku po vseh
alpskih deželah, na Bavarskem in celo v Italiji ter postala
najznačilnejši ikonografski izraz Marijinega kulta v novi dobi
za vso srednjo Evropo, Slovencem pa v XIX. stol. narodna

21  Fr. Stele, Ljubitelj kršč. umetnosti I., Maribor 1914, str. 46—52.

22  A. Stegenšek,  Dekanija gornjegrajska, Maribor 1905, str. 6, sl. 6.

23  K. Garzarolli von Thurnlack,  Mittelalterliche Plastik in
Steiermark, Gradec 1941, str. 19—22.

11

376

France Stele

zaščitnica. 24  Njeno češčenje so posebno po zmagi nad Turki
pri Dunaju 1683 širile bratovščine. Tudi v Sloveniji so znane
kopije iz baročne dobe in se ena, iz XVII. stol., še danes časti
v Križankah v Ljubljani; druga je na srednjem stranskem
oltarju v frančiškanski cerkvi v Ljubljani; tretja iz srede
XVIII. stol. pa v grajski kapeli na Zduši pri Kamniku. Vizi-
tacija 1. 1685 omenja v podružnici na Rupi pri Kranju v glav¬
nem, 1. 1653 postavljenem oltarju sliko »ad normam et simili-
tudinem B. M. Virg. Passaviensis«. Iz sr. XVIII. stol. je Bergan¬
tova slika v grajski kapeli v Mali Loki. Največjo priljubljenost
pa si je pridobila okr. 1. 1800 za cerkev na Brezjah po Leopoldu
Layerju naslikana, danes milostna podoba, 25  ki se je po izrazu
že precej oddaljila od Cranachovega originala.

O češčenju genazzanske Matere božje dobrega sveta 26
med Slovenci v baročni dobi pričajo še danes mnogi nji po¬
svečeni oltarji in podobe v zasebni posesti. Menda ni bilo
pomembnejše cerkve, ki bi ne bila imela take slike. Ena se
še danes časti v stranskem oltarju pri frančiškanih v Ljub¬
ljani; zelo lep je njen oltar v župni cerkvi na Gomilskem iz
2. pol. XVIII. stol.; mnogo kopij je naslikal Fortunat Bergant;
najzanimivejšo za stranski oltar v župni cerkvi v Mošnah.

Poleg te pa je bila posebno v XVIII. stol. med Slovenci
najbolj razširjena bizantinska »črna« Marija, dopasna Hodi-
gitrija, ki je znana pod imenom Marija Ljudska (de Po-
pulo«  ali »von dem Volk«), Predstavlja na zlatem ozadju
naslikano po izrazu strogo in v bizantinskih značilnostih
močno poudarjeno dopasno Hodigitrijo z Detetom na levi
roki. Iz frontne drže je njeno telo za eno tretjino premak¬
njeno proti desni; desno roko drži s stegnjenimi prsti pred
prsi, z levo drži rob plašča in opira sedeče Dete. Obleko
ima pod vratom speto z veliko zaponko rombične oblike okra¬
šeno s kamni in napisom De Populo B(eata) V(irgo). Ob glavi
so grške kratice njenega imena. Jezus z desno blagoslavlja,
v levici pa drži knjigo. Na prvi pogled je to posnetek enega
najbolj razširjenih tipov bizantinskih Marijinih podob in pre¬
cej spominja na Cz§stochowsko, rusko Iversko in celo na
Marija Snežnico. Če pa jo bliže pogledamo, opazimo kot njeno
posebnost položaj pod Jezusovim sedalom navzdol obrnjene,
s prsti rob plašča držeče leve roke, ki se v bizantinskih pri¬
merih le redko opaža. Med pravoslavno bizantinskimi ikona¬
mi smo opazili to značilnost na freski iz samostana Vrdnika

24  Prim. tudi St. Beissel,  Wallfahrten... str. 100—105.

25  Razen spredaj omenjenega A. Stegenška  prim. tudi Jos. Dos tal,
O nastanku podobe Marije Pomagaj na Brezjah, Bogoljub 1944, str. 89—92.

24  St. Beissel,  Wallfahrten . .. str. 89—91.

12

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 377

iz 1. 1785. 27  Izmed rimskih bizantinskih Madon pa ti ustreza
samo Hodigitria v cerkvi S. Maria Aegyptiaca. 28  Med Slovenci
se zdi, da njeno češčenje, o katerem pričajo izredno številne
slike v zasebni lasti, v cerkvah in predvsem v grajskih kape¬
lah, ni prodrlo globoko v ljudstvo in se je omejevalo na
samostanske, duhovske in plemiške kroge- Slike si po večini
zelo ustrezajo, znani pa sta dve inačici, ena, nedvomno starejša,
ki kaže Marijo in Jezusa brez kron (sl. 14), mlajša pa s kronami
in pogosto, toda ne vselej, z napisom »Roma Anno 1735« na kro¬
nah nad čelom (sl. 15). Najbolj znano središče češčenja te podobe
je bilo v Brnu, kjer so jo častili v avguštinski cerkvi. Tja je
prišla iz posesti cesarja Karla IV. 1. 1356 kot častita, po svojeni
postanku sv. Luki ev. pripisana Marijina podoba, prinešena
po izročilu na začetku VI. stol. iz Konstantinopla v Milan.
L. 1736. je bila kronana. 29  Zanimivo je, da ena izmed naših
slik izrecno potrjuje svoje brnsko poreklo. Primerek v mest¬
nem muzeju v Mariboru ima namreč na hrbtu zapisek:
»F. Adalberto ab Immacul: Cone. B. M. V, Ord. Carmel. Strict.
observ. Pr. Afini suo perdileeto amoris et memorie ergo
donum dedi Thomas Franciscus Weis Ciuis Brunensis 1670
6. Mayi.« Tudi zapiski na naših podobicah izpričujejo njeno
častitljivo izročilo. Na podobici take slike v cerkvi v Planini
v zbirki g. P. Wintra v Ljubljani je Marija označena kot
Wegweiserin (= Hodigitria) in spodaj dodano: »Uhralts

Gnadenbild Mariae aus Candia, welches in der Vicariat-Kirche
zu Planina in Crain zur Abwendung der Pest Verehret wird.«
Razlika od glavnega tipa pa je v tem, da ima Marija nad
čelom na pokrivalu in na desni prsni strani okrasni našivek
v obliki križa, Dete pa v levici mesto knjige svitek. Druga
podobica te Marije se nahaja v zbirki gosp. A, Gabra v Ljub¬
ljani. 30  V isti zbirki pa je v knjižici Altariolum Thymiamatis...
Augsburg 1709, katere avtor je po Dolničarju ljubljanski fran¬
čiškan P. Anton Lazari, na str. 167 ob začetku lavretanskih
litanij bakrorezni posnetek '.e slike signiran z E. Baeck sc.
s podpisom »Deiparae Virginis Mariae Effigies a S. Luca
E(van)g(e)l(i)sta formata, olim Costan(tino)p(o)li, Mediolani,
Pragae, nune Brunae in Movaria ob Anno 1356 miraculis
clar(issi)ma.« Glavni doslej meni znani primeri te podobe
pri nas so bili: V grajski kapeli v Velenju datirana 1660;
v Marijini cerkvi v Celju iz konca XVIII. stoletja; v zapušči-

27  V. Petrovič in M. Kašanin, Srpska umetnost u Vojvodini od
doba despota do ujedinjenja,,,Novi Sad 1927, sl. 98.

2 “ Rohault de Fleury,  o. c., II. zv., str. 39.

28  St. Beissel,  VVallfahrten ... str. 121, 301, 318. — Pozornost zbuja,
da imajo kronani slovenski primerki letnico 1735. Ali se ni Beissel za eno
leto zmotil. — Posnetki na podobicah: A. S p amer,  Das kleine Andachts-
bild vom XIV. bis zum XX. Jhrh., Miinchen 1930, tab. XXIII. in LXXVIII.

Litografija iz okr. 1820, Prag bei Hoffmann.

13

378

France Stele

ni slikarja Rih. Jakopiča v Ljubljani, pridobljena po njegovi
izjavi iz gradu Brdo pri Lukovici; v frančiškanski cerkvi
v Ljubljani iz sr. XVIII. stoletja; v mestnem muzeju v
Ptuju; v mestnem muzeju v Mariboru; v cerkvi na Savi pri
Jesenicah, kronana z 1. 1735.; v gradu v Murski Soboti,
kronana 1735; v kapeli v proštiji v Novem mestu iz sr. XVIII.
stoletja in pri prof. Fr. Steletu v Ljubljani. Imamo pa še tri
primere, ki dajejo podobo v drugih zvezah; tako v kapelici
gradiča v Oplotnici nošeno od angelov, iz XVII. stoletja;
v grajski kapeli v Rakovniku pri Št. Rupertu iz 2. pol. XVII.
stoletja jo obdajata ra desni sv. Anton Padovanski, na levi
sv. Benedikt; v stranskem oltarju sv. Jožefa v župni cerkvi
v Rušah pa je v atiki naslikal Janez Andrej Strauss sv. Luko
pri slikanju domnevnega originala naše podobe. Kakor že
zgoraj omenjeno, se nekatere od teh slik razlikujejo od ve¬
čine tudi po tem, da ima Marija okrasni našivek v podobi
križa, Jezus pa svitek, druge pa tega nimajo. Vsiljuje se
torej rahel dvom o tem, ali gre pri vseh za posnetek brnske ali
ne in ali ni mogoče pri nas deloval v nekaterih primerih tudi
ikonografsko enaki rimski primer iz cerkve S. Maria Aegyp-
tiaca. Pozornost vzbuja tudi ime po brnski posnete podobe,
pod katerim je znanas pri nas. »Madonna del Popolo« je namreč
dobro znana, tudi sv. Luki pripisana, italobizantinska podoba
iz XIII. stol., ki se časti v cerkvi S. Maria del Popolo v Rimu
in katere češčenje je bilo tudi drugod razširjeno. 31  Tudi ta je
Hodigitria, razlikuje pa se od naše po tem, da ima Marija
v duhu italobizantinskih podob XIII. stol. glavo rahlo nag¬
njeno k levi rami in da Dete drži z levico opirajočo se Mari¬
jino levico za palec. Nam najbližji posnetek te slike iz 1. 1469.
se časti v župni cerkvi na Otoku na Vrbskem jezeru. 32  Razen
imena torej ta rimska podoba nima nič skupnega z brnsko.

Izmed Hodigitrij je bila dalje, kakor smo že omenili, tudi
med Slovenci v baročni dobi posebno češčena Marija Snež¬
ni  c a iz cerkve S. Maria Maggiore v Rimu. Kopija te slike,
izvršena po Fort. Bergantu, iz sr. XVIII. stol. se nahaja v za¬
sebni lasti v Ljubljani (sl. 16).

V posnetkih, posebno na podobicah je bila med nami
znana tudi Hodigitria iz zakladnice v Maria Zellu, t. zv.
Schatzkammerbild.  Maria Zeli je bila namreč tudi za
Slovence zelo priljubljena božja pot. Najvažnejša teh kopij
je znana iz gradu Pišece.

Kraji ob hrvatsko-štajerski meji so poznali tudi češčenje
Cz§stochowske Hodigitrije.  Kult se je širil iz sosednje
Hrvatske, kjer so ga vpeljali pavlinci, tudi k nam. Najvažnejše

31  Prim.  Bombelli  o. c. II., str.  53.  — Gumppenberg  o, c. št. 26.

32  H. P. M e i e r,  Maria Worth, Reifnitz und Keutschach, Celovec,
str. 10 in sl. str. 12.

14

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 379

središče njenega češčenja je v župni cerkvi v Kostrivnici.**
Milostna podoba se je do 1. 1767 nahajala pri oltarju sv. Apo¬
lonije v cerkvi sv. Lenarda pri Kostrivnici in je že takrat slo¬
vela kot čudodelna. Prinesel jo je tja neki romar iz Cz§sto-
chowe. Izrecno se poudarja, da je bila dotlej na Štajerskem
neznana. Drugo središče njenega kulta na Štajerskem je bilo
od 1. 1692 v kapucinski cerkvi v Radgoni. 34  V Dolenji Lendavi
pa so hranili v župni cerkvi še pred nekaj leti že skoraj pro¬
padlo sliko te Marije, prenešeno tja iz grajske kapele.

Edini primer češčenja te ikone na Kranjskem je bila slika
na oltarju iz srede XVIII. stol. v grajski kapeli gradu Brdo
pri Lukovici.

Precej razširjeno je bilo tudi češčenje Marije Pečke
(von Potsch). Središče tega češčenja je podoba na velikem
oltarju stolnice sv. Štefana na Dunaju. 35  Gre za tip Hodigitrije.
Njena posebnost je rosa mistica v Jezusovi levici. Naslikana
je bila po bizantinski predlogi 1676 in se je nahajala prvotno
v grškokatoliški cerkvi v Pocsu v komitatu Szabolcs na Ogr¬
skem. Slavna je postala po tem, da so 1696 in večkrat pozneje
opazili, da se solzi. L. 1697 so jo prenesli na Dunaj. Pri nas
poznam spomenike tega češčenja v lopi cerkve sv. Trojice
nad Vrhniko (dat. 1737; sl. 17), v zakristiji stolnice v Mari¬
boru, v atiki stranskega oltarja cerkve sv. Uršule v Dramljah,
v gradu Boštanj pri Grosupljem in iz zbirke Strahi sedaj v
Nar. muzeju.

Tip jokajoče Hodigitrije predstavlja tudi slika na stran¬
skem oltarju na Žalah v Kamniku iz 1. 1776. 36  Napis pravi, da
je posneta po milostni podobi v frančiškanski cerkvi na otoku
Schiilt (Šolta?), ki je 1715 večkrat jokala.

V mestnem muzeju v Ptuju pa hranijo sliko v lice ranjene
Marije, najdeno v Ptuju kot staro rodbinsko lastnino. Ozna¬
čena je kot ranjena Marija iz Vatopedi in slikana na tiskano
podlago z grškim in cerkvenoslovanskim besedilom v 1. pol.
XVIII. stol. v Benetkah. K nam je zašla nedvomno slučajno.

Lep primer v ljudski likovni izraz prestavljene Hodigitrije
italobizantinskega tipa, ki je bil tako plodovit na Češkem, je
slika na steklu s slovenskim podpisom »S: Maria :Trosht« v
cerkvi sv. Petra na Vrhu nad Želimljem. Prikazuje nam Mater

33  Podatki po »Annales de Restauratione seu translatione Parochiae
Costreinizensis anno 1768« in po »Fundamentum Devotionis Beatae Mariae
Virginis de Czestahaul!), seu Poloniensis vulgo« v župnijskem arhivu v
Kostrivnici.

34  Prim. Kauperzovo podobico iz 1. 1772. iz razstave »Das kleine
Andachtsbild« v Joanneju v Gradcu 1. 1933.

35  J. Maurer,  o. c., str. 4 sl. — St. Beissel,  VVallfahrten. . .
str. 120/121 in 315/316.

30  Fr. Stele,  Politični okraj Kamnik I., str. 35.

15

380

France Stele

Božjo do pasu z Detetom na desni roki, z levo pa ga opira pri
kolenih. Dete z desno blagoslavlja po bizantinskem načinu,
v levi pa drži svitek (sl. 18).

Glavne ikonografske poteze, svitek, blagoslavljanje, drža¬
nje Jezusa pri kolenu, se strinjajo s t. zv. »Die schone Ma¬
ria«, ki jo je okr. 1518 prosto po bizantinski Madoni Luko¬
vega tipa v »stari kapeli« v Regensburgu naslikal Albrecht
Altdorfer. 37  Posnetek te v XVI. stol. zelo češčene bizantinizu-
joče podobe se je ohranil tudi v cerkvi na Ptujski gori. 38
Nastal je verjetno konec XVI. ali zač. XVII. stol. in predstav¬
lja ikonografsko križanje s popularnimi italijanskimi rene¬
sančnimi Madonami XV. stol. Kakor dokazuje pred prsi s
stegnjenimi prsti po bizantinskem načinu položena Marijina
levica, je za vzor služil Altdorfer jev lesorezni posnetek »Lepe
Marije«, 39  ki se od oljne slike razlikuje prav po drži levice in
po dodatku renesančne vaze s cvetjem na levi. Jezusovo bla¬
goslavljanje je nadomeščeno s cvetlico v desni, leva pa drži
mesto svitka ptička.

Drugo najbolj razširjeno skupino bizantinizujočih Mari¬
jinih podob med Slovenci predstavlja Marija Dojilja  (Ga-
laktotrofusa, Mlekopitateljnica). Ta, na krščanskem vzhodu
in zapadu enako priljubljeni tip, so do nedavnega podobno
kot Eleuso-Umilenije, ki je ikonografski vir brezjanske Marije
Pomagaj, šteli med izrazite italobizantinske kreacije. Tako je
mislil celo Kondakov; 40  zato je govorila njegova izrazito
čustvena vsebina, predvsem pa priljubljenost te snovi v itali¬
janskem zgodnje renesančnem slikarstvu. Danes pa vemo, 41
da je bil ta motiv znan že koptskemu slikarstvu v VII. stol.;
domneva se celo ikonografska zveza z egipčansko Izido in ni
dvoma več, da je bil v Italijo prenešen nekako v XII. stol.
Slovensko gradivo pozna ta tip v treh oblikah. Prva se opira
na milostno sliko Matere Božje na Trsatu (sl. 21). Ena kopija
se je nahajala od 1756 ali 1757 dalje v frančiškanskem samo¬
stanu v Kamniku. 42  Druga, iz XVII. stol., se časti v župni
cerkvi v Preserju (sl. 19).

Zelo češčena je bila Marija Tolažnica,  strogo fron¬
talno sedeča, do kolen vidna Marija Dojilja z Detetom na

37  E. Buchner, Albrecht Altdorfer und sein Kreis. Gedachtnis-
ausstellung zum 400. Todesjahr Altdorfers, Amtlicher Katalog, Miinchen
1938, str. 8—9; sl. 23.

38  Fr. Stele,  Ptujska gora, Celje 1940, str. 35 in sl. 21.

38  E. Buchner,  o. c., sl. 22.

40  Ikonografija Bogomateri, str. 320 sl.

41  G. Millet,  Recherches sur 1'iconographie de 1’evangile aux XIV.,
XV. et XVI. siecles, Pariš 1916, str. 627 sl. — A. Matejček in J. My-
slivec  o. c., str. 18—22.

42  Fr. Stele,  Politični okraj Kamnik I., str. 65.

16

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 381

desni strani prsi, ki so jo častili pri kapucinih v Ljubljani;
znana je v različnih posnetkih na podobicah (sl. 24). Kult te
slike v Ljubljani se je pričel po zaobljubi nekega moža iz
spremstva cesarja Karola VI., ko se je mudil 1. 1728 v našem
mestu. O tem poroča knjižica Consolatrix Afflictorum Maria
Trosterin der Betriibten, Bitt fiir uns. Eigentlicher Bericht von
dem Ursprung deli Marianischen Gnaden-Bilds unter dem Titul
Consolatrix Afflictorum, Trosterin der Betriibten. Laybach,
gedruckt bey Adam Friderich Reichhardt Laa. Buchdr. Ljub¬
ljanska slika je bila posneta po dunajski, ta pa po prvem vzoru,
ki so ga 1720 začeli častiti v Rimu.

Razen teh je bila slika Marije Dojilje pri kapucinih v
Celju; tja je bila prenesena v novejšem času iz kapucinskega
samostana pri Sv. Križu na Vipavskem; ena v kapucinskem
samostanu v Škofji Loki; ena v cerkvi v Praprečah pri Luko¬
vici; ena pa v grajski kapeli na Brdu pri Lukovici; J. Veider
sodi o zadnji, da jo je naslikal Fr. Jelovšek.

V Mekinjah pri Kamniku pa se nam je ohranila svoje¬
vrstna slika do pasu vidne strogo frontalne Marije krvaveče na
čelu, s stoječim, v dolgo suknjo oblečenim Jezusom v naročju,
iz XVII. stol. (sl. 22). Jezus z desno roko blagoslavlja, z levo
drži trak z napisom: »In gremio Matris sedet sapientia Patris«;
z licem se dotika desne strani golih materinih prsi. 43  V bistvu
gre za posnetek slike Sedeža Modrosti  iz  Re  v Italiji;
posebnost mekinjske pa je motiv golih prsi, kar kaže na kri¬
žanje ikonografske ideje Sedeža Modrosti z Galaktotrofuso.
Izhodišče češčenja je Re v Valle di Vegezzo blizu Lago Mag-
giore. 44  Slavna je postala po krvavitvi iz čela, ko jo je 29. apr.
1494 nek človek kamenjal. Bizantinski ikonografski izvor je
nedvomen, čeprav je v zapadnem smislu predelana. Gre za
zapadno inačico t. zv. Nikopoie. Na vzhodu ji ustreza ikona
Pečerske Matere Božje. 45  Odličen primer tega tipa predstavlja
Marijina podoba na bogato vezeno okrašeni »zastavi carjev
Szujskih« iz XVII. stol. v Muzeju Czartoryskich v Krakovu
(Inv. št. I. 819). Drugo središče kulta podobe iz Re je v župni
cerkvi v Klatovih na Češkem (sl. 23) , 46  Pri nas poznamo razen
motivno obogačene mekinjske še sliko v župni cerkvi v Pod-
kloštru in z 1. 1647 datirano popolnoma preslikano kopijo v
cerkvi sv. Miklavža nad Celjem. Kot Dojilja je označena tudi
v baročni inačici pri jezuitih v Ljubljani.

43  Fr. Stele, Politični okraj Kamnik I., str. 304.

44  B o m b e 11 i, o. c. I., str. 506.

45  St. Beissel,  Wallfahrten . . . sl. 103.

40  Kratka zprava o zazračnem obrazu Panny Marie uctivanem v
dčkanskem kostele v Klatovech, Klatovy 1905.

17

382

France Stele

Podobno ikonografsko misel izraža slika na bogatem tronu
sedeče, ljubeznivo k objemajočemu jo Detetu glavo nagiba¬
joče Matere Božje na zlatem ozadju, katere en primer se je
ohranil v župni cerkvi pri Št. Janžu na Dravskem polju (sl. 25).
Neposredni vzor utegne biti italijansko renesančen; tron in
zvezda na levi rami Marijini pa kažeta na zvezo z bizantin¬
skimi tipi. Drug primer tega tipa iz 2. pol. XVIII. stol. sem
videl 1. 1931 na razstavi v Škofji Loki.

Poseben primer imamo v sliki v kapucinski cerkvi v
Ptuju, prineseni tja iz meniškega kora frančiškanskega samo¬
stana pri Sv. Križu na Vipavskem. Slika je iz XVII. stol. in
prikazuje na bogatem tronu z bizantinsko baročnimi ogelnimi
nastavki sedečo dopasno Marijo s krono na glavi. Desno po¬
laga na bizantinski način s stegnjenimi prsti pred prsi, z levo
opira na levem kolenu sedeče kronano, čez kolena s tenčico
pregrajeno golo Dete, ki se igra s ptičkom, sedečim na nje¬
govi desnici. Na bizantinsko poreklo kaže razen trona, zvezda
na desni rami in vsa drža Marijina (sl. 26).

Čisto osamljena v našem gradivu je po svojem ikonograf¬
skem tipu slika Marije z razpelom v roki v kapeli gradu na
Bizeljskem (sl. 20). Tudi kot spomenik bizantinskega slikarstva
je bolj zanimiva kakor vse ostale naše bizantinske in bizanti-
nizujoče podobe. Predstavlja nam do pasu vidno, pol v svojo
levo obrnjeno Marijo, ki z nagnjeno glavo opazuje mrtvo
Sinovo truplo na razpelu, katero drži z obema rokama. Ob glavi
ima grške kratice Marijinega imena. Na tabli na križu je
latinski napis I. N. B.(!) I. Podoba predstavlja t. zv. Threno-
duso in ustreza enemu izmed najbolj znanih tipov te vrste. 47
V oltarju na Bizeljskem se nahaja od 1. pol. XVIII. stol. dalje,
gre pa nedvomno za slučajen prenos k nam in z bizantinizmom
med Slovenci nima nikakega stika.

*

Rezultat našega pregleda je torej, da med Slovenci ni
pravih bizantinskih Marijinih podob; po večini so to kopije
v vsi srednji Evropi češčenih milostnih podob, ki so jih pro¬
pagirale bratovščine. V redkih primerih, ko gre za resnične
bizantinske primerke, so ti posledica osebnega zanimanja njih
lastnikov in so bili širšim ljudskim plastem popolnoma neznani.

Zgodovinsko je opisano spomeniško gradivo v svojem
značaju in tipih odvisno predvsem od sledečih pogojev:
Zapadnoevropsko mariansko spomeniško gradivo zrelega
srednjega veka izhaja, kolikor ne izvira v posameznih pri¬
merih mogoče neposredno iz starokrščanskih vzorov, pred-

47  A. Schneider, O tipu Bogorodice »Trenoduse«, Hoffillerov zbor¬
nik, Zagreb 1940, str. 465—478.

18

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 383

vsem 'Od treh, takrat v bizantinski umetnosti že popolnoma
razvitih glavnih tipov in njihovih inačic; posebno pa, kakor v
Sloveniji vendarle od Hodigitrije in Nikopoie, od sedeče in
stoječe Marije z Detetom v naročju. Tem iz bizantinske umet¬
nosti prevzetim osnovnim tipom Marijinih podob je dajalo
pobožno izročilo, da je njih prvotne vzore naslikal evangelist
Luka, avtoritativno veljavo pravih Marijinih portretov. Zapad-
no evropska umetnost jih je nato po svojem lastnem umetnost¬
nem razpoloženju razvijala dalje tako, da so kmalu izgubile
značilnosti svojega ikonografskega porekla, dobivajoč dru¬
gačen pomen, ustrezen osebnostno človeškemu in realistične¬
mu izrazu. 48

Drugi val zanimanja za bizantinske ali vsaj bizantinizu-
joče Marijine podobe ali po njih posnete vzorce se pojavi v
zapadni Evropi in, kakor smo videli, tudi pri nas v baročni
dobi. Razložiti ga moremo, kakor se zdi, v veliki meri iz de¬
loma zavedne in hotene težnje po verskim potrebam ustrezni
rešitvi naloge nabožne podobe, ker jo je posvetno čustveno
razpoloženje renesanse speljalo na krivo, verski pobudnosti
ne več ustrezajočo pot; velik del tega gibanja je nedvomno
razložljiv iz zgodovinsko dokazane ojačitve katoliškega Mari¬
jinega kulta kot reakcije na ikonoborstvo protestantov, ki se
je obračalo predvsem tudi proti Marijinemu češčenju; ta reak¬
cija je nujno budila spomin na čase bizantinskega ikono-
klazma in na častitljive, z Lukovim izročilom zvezane starin¬
ske Marijine podobe, ki se jih je krščanski vzhod po preteku
preganjanja tem bolj navdušeno oklenil; prezreti pa ne sme¬
mo končno tudi vloge bizantinskih originalov, ki so bili pred
turško nevarnostjo rešeni na katoliški Zapad, in njihovih kopij.

V zvezi s prvim omenjenim momentom pa zasluži posebno
pozornost vprašanje problema nabožne podobe na katoliškem
Zapadu sploh. Ni namreč mogoče prezreti, da se cerkveni
ideal katoliške nabožne podobe v praksi nikoli ni preveč raz¬
likoval od ideala pravoslavnega krščanstva. 49  Umetnostno zgo¬
dovinsko je po spredaj povedanem dokazano, da je srednje¬
veška zapadna marianska ikonografija izšla v največji meri
od bizantinske, prav tako pa tudi, da je ustvarila italobizan-
tinska umetnost XIII. stol. po eni strani nove oblike bizantin¬
ski ikonografiji, saj so Eleusa, Galaktotrofusa, Glykophilusa
in Am61yntos dozorele šele po njenem čustvenem razpolo¬
ženju; po drugi strani pa .je utemeljila edini zapadni tip Mari-

48  K. Kunstle, Ikonographie.. . I., str. 618—635. — St. Beissel,
Geschichte der Verehrung Marias in Deutschland wahrend des Mittelalters,
Freiburg im Br. 1909, str. 157—175, 327—351.

40  Fr. Stele,  Cerkveno slikarstvo. O njegovih problemih, načelih in
zgodovini, Celje 1934, str. 118—152.

19

384

France Stele

jine nabožne podobe, Ljubeznive Matere, iz katerega sta se
razvili slavni zapadni Marijini upodobitvi Mati Božja dobrega
sveta iz Genazzana in Marija Pomagaj Luke Cranacha star.
G. Millet 30  je pravilno zapisal, da je rodilo ozko sodelovanje
med Vzhodom in Italijo, ki se je pričelo z XII. stol., tako za
Vzhod kakor za Zapad najboljše sadove, saj je posledica tega
sodelovanja umetnost trecenta.

Precej prav pa ima tudi veliki mojster marianske ikono¬
grafije, N. P. Kondakov, ki ugotavlja, 51  da začne okrog srede
XVI. stol. ikona, nabožna podoba, na Zapadu izumirati, na
Vzhodu pa živi dalje. Popolnoma bi mu pa vseeno ne mogli
pritrditi. Res je sicer, da je začela v dobi renesanse, ki je bila
humanistično realistično in čustveno, pa celo čutno dražljivo
razpoložena, tradicionalna nabožna podoba izumirati; res pa je
tudi, da se je začela okrog srede XVI. stol. podobno kakor v
Rusiji 52  tudi v katoliški cerkvi uveljavljati reakcija v prilog
prave nabožne podobe. Izraz tega razpoloženja so določbe
25. seje tridentinskega koncila 1. 1563 o cerkvenih podobah;
sad tega gibanja, ki se je uveljavljalo tudi v posebne vrste
umetnostni literaturi, se jasno izraža v delih Sassoferrata,
Carla Dolci j a in drugih slikarjev baroka. 53  Istočasno pa po¬
staja kult bizantinskih, takozvanih Lukovih Marijinih podob,
naravnost moda. 54

Tu se nam samoposebi vsiljuje vprašanje, kaj je prav
za prav nabožna podoba. Kar čudno se zdi, da se je versko
ikonografsko raziskavanje največkrat izogibalo načelni po¬
globitvi v to vprašanje, ki tako še do danes ni popolnoma
zadovoljivo rešeno. V polpreteklosti in sodobnosti so vpraša¬
nje cerkvene umetnosti pogosto načenjali v teoriji in tudi
v praksi, vsa ta prizadevanja pa niso rodila sadov, ki bi jih
bila ustvarjajoča praksa v večji meri priznala. Posebno resno
se je v obeh smereh prizadevala takozvana beuronska umet¬
nost. Njene podlage je knjižno obdelal njen teoretik P. Jos.

50  Recherches sur 1'iconographie de 1’evangile . .. str. 685.

51  o. c. I. zv., str. 4.

52  G. Ostrogorskij,  Les decisions du »Stoglav« concernant la
peinture et les principes de 1'iconographie byzantine, v L'art byzantin chez
les Slaves, I./2., str. 393 sl.

53  W. Weisbach,  Der Barock als Kunst der Gegenreformation, Ber¬
lin 1921, posebno str. 203—222, III. pogl. Die gegenreformatorische Kunst
und das Heilige. — J. v. Schlosser,  Die Kunstliteratur, Dunaj 1924,
str. 378—384. — Hubert J e d i n , Entstehung und Tragweite des Trienter
Dekretes iiber die Bilderverehrung, Tiibinger Theolog. Ouartalschrift 116
(1935). — ft. Male,  L'art religieux apres le Concile de Trente, Etude sur
1’iconographie de la fin du XVle siecle, Pariš 1932, str. 1—17. — M. Skrud-
lik,  o. c., str. 9/10.

51  E. Male,  L'art religieux apres le Concile de Trente, str. 28—29.

20

Bizantinske in pa bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 385

Kreitmaier S. J . 55  Pozornost vzbuja, da je po tej sodobni kon¬
cepciji katoliški ideal nabožne podobe zelo soroden idealu
ikone na krščanskem vzhodu. To ponovno potrjuje zgoraj
izraženo trditev, da sta si v tem oziru ostala ideala obeh
glavnih krščanskih cerkva enaka ; 58  dokazuje pa tudi, da gre
pri tem za množično psihološko globoko v svetu naših pred¬
stav zasidran način doživljanja, katero je mogoče realizirati
samo po posebni, namenu ustrezajoči likovni organizaciji po¬
danega in z vidom sprejetega . 57

Prav gotovo bi se splačalo poiskati in odkriti te psiho¬
loške podlage in jih ilustrirati z ikonografsko zgodovinskimi
izsledki. Vendar to samo posredno zadeva našo današnjo
nalogo. Za naš namen namreč zadostuje, če opozorimo na
rezultate dosedanjih raziskavanj tega vprašanja, kakor jih je
kratko posnel Kondakov v uvodu v svojo tehtno Ikonografijo
Bogomateri in v ekskurzu o čudodelnih podobah Matere Božje
na Atosu . 58  Vse pozornosti vreden poskus opredelitve pro¬
blema nabožne podobe je napravil Erwin Panofsky . 59  Ne
moremo pa popolnoma pritrditi njegovemu mnenju, kolikor
Friedlander izključuje iz pojma nabožne podobe t. zv. repre-
zentacijsko upodobitev (»Reprasentationsbild«) in zanj pri¬
znava samo lirično razpoložene ustvaritve, kakršne so se
uveljavile posebno od italobizantinskih in sienskih novih
konceptov XIII. stol. dalje. Kajti ni res, da bi samo ta lirična

55  Beuroner Kunst. Eine Ausdrucksform der christlichen Mystik 4. in
5. izd., Freiburg im Br. 1923; posebno str. 75 sl. (Die hieratische Kunst-
absicht). — A. Pollmann,  Vom Wesen der hieratischen Kunst, Beuron
1905. — R. Guardini,  Liturgische Symbolik v knjigi Vom Geist der
Liturgie, Freiburg im Br. 1922, str. 46 sl.

a “ Prim. poglavje Konfessionelle Kunst v knjigi J. Kreitmaierja
Von Kunst und Ktinstlern, Freiburg im Br. 1926, str. 135 sl. Tu ugotavlja
za nas važno dejstvo, da se pri likovnih ustvaritvah resnično nabožne
smeri zabrisujejo konfesionalne razlike med krščanskimi cerkvami. Tako
je Kristus protestanta Thorwaldsena brez ostanka sprejemljiv za katolika,
katerega tudi prav nič ne moti pri Kristusu pravoslavne ruske umetnosti
ali pri arianski umetnosti mozaikov v Raveni; to pa izvira prav iz tipizira-
nja, ki je lastno nabožni umetnini (o. c., str. 139).

57  Prim, Kreitmaier,  o. c., str. 141: »Bildet sich ein ikonographischer
Typus heraus, so ist das nicht so sehr eine naturnotwendige Entwicklung,
sondern beruht auf stillschweigender Obereinkunft der Gemeinschaft. Ist
aber ein solcher Typus geschaffen, so halt das Volk mit zaher Entschlossen-
heit daran fest.« Kot primer navaja ljubezen Nemcev za umetnost Nazaren-
cev 1. pol. XIX. stol. Mi bi lahko dodali, da to velja tudi za katoliške
Slovane; še bolj značilno pa je, da je nazarenski ikonografski svet zelo
močno vplival tudi na krščanskem vzhodu.

58  Pamjatniki hristjanskago' iskusstva na Afone, str. 140.

r ’“ »Imago Pietatis«. Ein Beitrag zur Typengeschichte des Schmerzens-
manns« und der »Maria Mediatrix« v Festschrift fiir Max J. Friedlander
zum 60. Geburtstage, Leipzig 1927, str. 264: ».. . die Tendenz, dem betrach-
tenden Einzelbewu6tsein die Moglichkeit zu einer kontemplativen
Versenkung  in den betrachteten Inhalt zu geben, d. h. das Subjekt mit
dem Objekt seelisch gleichsam verschmelzen zu lassen.«

25

21

386

France Stele

vrsta omogočala pobožnemu opazovalcu kontemplativno
pogrezanje  v njihovo vsebino, kar je nedvomno pogoj za
vsako nabožno podobo, ampak prav isto velja za reprezenta-
cijske, čustveni vsebini tuje podobe. Dokaz za to so nam naj¬
izraziteje reprezentativne upodobitve Kristusa, Marije in svet¬
nikov v bizantinski umetnosti. 80

Težavo, ki se je pokazala Fanofskemu, pa je po našem
srečno premagal v že spredaj omenjeni razpravi o Stoglavu
Ostrogorskij, ko je razliko med zapadno in vzhodno, katoliško
in pravoslavno nabožno podobo takole karakteriziral: 81  »Tan-
dis qu'en Occident 1'image sainte sert a provoquer un certain
mouvement religieux et un etat  d ame  pieux, par la de-
scription pittoresque, Finterpretation et 1’evocation du per-
sonnage represente, 1’icone orthodoxe est un moyen de
communion  entre celui qui prie et Dieu, la Vierge ou les
saints, un moyen de rapprochement avec la substance trans-
cendent de la Divinite. Cest pourquoi la precision du portrait,
la conservation du type ancien, ne sont pas essentiels pour
le catholicisme Occidental, tandis qu'ils sont absolument in-
dispensables pour l'orthodoxie orientale. De la: dans la pein-
ture religieuse de 1'Occident, plus de liberte, d'elan, de
variete; dans la peinture religieuse de 1'Orient, incompara-
blement plus de purete, de severite, dans les types icono-
graphiques des saints, de la Vierge, et aussi du Sauveur,
dont le type, au point de vue du sens religieux, est si
souvent imparfait chez les maitres d'Occident meme chez les
maitres de genie.« Na drugem mestu pravi: 82  »Nach by-
zantinischer Auffassung bedeutet ein Bild, das Christus in
seiner menschlichen Gestalt darstellt, eine Bestatigung der
Realitat und Vollkommenheit seiner Menschwerdung. Dem
Wesen nach ist das Bild von der auf ihm dargestelten Person
natiirlich grundverschieden; dennoch besteht eine reale Ver-
bindung zwischen dem Bild und dem Abgebildeten, dem
Archetyp, dessen Gestalt und Namen das Bill zeigt.« Zato
mora nabožna podoba zgodovinske poteze arhetipa z vso do¬
segljivo točnostjo podajati. Na tretjem mestu 63  pa pravi, da
vodijo čutno zaznavni simboli k poznanju transcendentnega,

c ‘°  Prim. s tem označbo hieratične umetnine pri Kreitmaierju  v
Beuroner Kunst, str. 75 sl., posebno 79—81: Nabožna umetnost bodi akt
molitve, tuja vsakemu bližnjemu namenu naj služi Bogu, naj bo teološka
l'art pour l’art. »Der aesthetische Genufi soli dem Christen ebenso wie die
ganze sinnlich und geistig wahrnehmbare Schopfung eine Stufenleiter zu
Gott sein« (str. 80).

81  Les decisions . .. str. 399.

82  G. Ostrogorskij,  Rom und Byzanz im Kampfe um die Bilder-
verehrung, Seminarium Kondakovianum VI. (1933), str. 73—87.

“G. A. Ostrogorskij,  Gnoseologičeskija osnovy vizantijskago
spora o sv. ikonah, Seminarium Kondakovianum II. str. 51.

22

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 387

ki se za njimi skriva, ker vežejo ta svet z onostranskim sve¬
tom. To pojmovanje pa je zasidrano globoko v značilni verski
miselnosti pravoslavnega vzhoda. 64  Kakor temelji vsa stavba
pravoslavne grške dogmatike po svojih filozofskih podlagah
na platonizmu, tako vodijo tudi temelji naziranj bizantinskih
častilcev ikon 8. in 9. stol. preko poganskih in krščanskih
novoplatonikov k Platonovemu nauku. Ta ugotovitev se strinja
s Henrykom Cichowskim, 65  ki je v svoji študiji o filozofskih
podlagah vzhodnega bogoslovja zaključil: Pri katolicizmu in
pravoslavju gre za dvoje že a priori različno fundiranih
duhovnih sistemov, ki izhajata od dveh glavnih šol antičnega
krščanstva, od antijohijske in aleksandrijske šole. Neoplato-
nizem, ki je podlaga aleksandrijske, je ustvaril tudi takozvano
gnozo, na katero se opira značilno mistično razmerje vzhod-
njega kristjana do božanstva in ki je postala tudi osnova
zapadnemu kristjanu pogosto težko razumljive pravoslavne
ikonske umetnosti. 66

Po povedanem se nam ne zdi umestno ločevati reprezen-
tacijsko upodobitev (Representationsbild) od nabožne upodo¬
bitve (Andachtsbild), kakor je to storil Panofsky, ampak bomo
raje govorili o dualizmu z ozirom na pojmovanje nabožne
podobe v krščanskem svetu. Eno plat tega dualističnega se¬
stava predstavlja reprezentacijska upodobitev, ikona, ki je
značilen produkt vernosti pravoslavnega vzhoda, drugo plat
pa čustveno vzpodbudna nabožna podoba, ki je prav tako
značilen produkt vernosti katoliškega zapada. Da gre za dvoje
po globljem bistvu v verstvu enotno zasidranih dualistično
vezanih pojavov, dokazuje zgodovinsko dejstvo, da se niti
ena niti druga stran čistim izrazom enega ali drugega
tipa ni nikdar popolnoma zapirala, ampak sta se prav na¬
sprotno v kritičnih momentih svoje zgodovine oba tipa prav
uspešno podpirala in izpopolnjevala. Spomnimo se samo zopet,
kako so italobizantinske, za katoliške potrebe ustvarjene
nove oblike posredovale značilne in za nadaljni razvoj ikone
plodovite zapadnjaške poteze Vzhodu in kako je strogi bizan¬
tinizem malo poprej oplodil slabo razvite ikonografske pred¬
stave Zapada. Za rešitev našega, v tej razpravi načetega vpra¬
šanja, pa je važno predvsem, da je bizantinizem s svojo strogo
ikono priskočil Zapadu na pomoč tudi pri borbi za uveljav-

04  O. c., str. 50. — O tem tudi Kn. Jevgenij Trubeckoj,  Umozrje-
nije v kraskah, Moskva 1915 in Dva mira v drevnerusskoj ikonopisi.
Moskva 1916. — G. Wunderle,  Um die Seele der heiligen Ikonen. Eine
r eligiospsychologische Betrachtung, Wiirzburg 1937.

66  Przegbjd Powszechny (Krakow), No. 554, februar 1930.

*® V tem oziru primeri z gornjim naziranje Kreitmaierja v naši opom¬
bi str. 60; ali A. Pollmanna  o. c., str. 7 in 11, ki zahteva, da umetnost
m oli,  da v vidni formi proglaša primat Logosa pred Ethosom.

zn*

23

388

France Stele

ljenje prave, cerkveno ustrezne nabožne podobe v zvezi s
celotnostno versko obnovo baroka: Katolicizem je namreč
tedaj s svojimi nabožnimi podobami uvedel v češčenje lepo
število bizantinskih in po bizantinskih vzorih posnetih Mariji¬
nih podob ikonskega značaja. Marijina ikona iz cerkve S. Maria
Maggiore, S. Maria del Popolo ter sploh naraščajoče češčenje
Marijinih podob, ki jih je pobožno izročilo vezalo na upodo¬
bitev Matere Božje po sv. Luku, so zgovorni dokazi za to.
Pa tudi v naši dobi imamo primer močno razširjajočega se
češčenja rimske ikone bizantinskega tipa Amolyntos, Madone
vedne pomoči (Madonna de perpetuo sucursu), ki se opira na
redemptoriste in posebno, 1. 1876. ustanovljeno bratovščino.

Za razmerje baroka do problema nabožnih podob in za to,
da je bil ideal nabožne umetnine, kakor ga je proglasil
Tridentinski koncil in po njem propagiral posebno Molanus,
v bistvu soroden z bizantinskim, imamo značilen primer iz
zgodovine »bizantinske« milostne podobe v Cz§stochowi. B7
Njo so namreč 1. 1621. poljski škofje proglasili za vzoren tip
Marijine podobe in čisto na določbe Stoglava spominja, če je
katoliški škof v Wilni v pastirskem pismu 1. 1710. postavil
zahtevo naj se nabožne podobe izvršujejo po starih vzorih.

Poleg tega, iz latentno danega, prirojenega splošno
krščanskega čuta za bistvo nabožnih podob izvirajočega
načelnega pojmovanja pa sta pospeševali češčenje bizan¬
tinskih in po bizantinskih posnetih Marijinih podob tudi
reakcija na protestantovsko ikonoborstvo in zapadni Evropi
grozeča turška nevarnost. Razne protestantovske ločine so se
obračale pogosto prav ostro proti Marijinemu češčenju.® 8
Ikonoborske ideje je propagiral že Wiclif in po njem Husiti;
višek so dosegle pri raznih protestantovskih reformatoričnih
gibanjih v XVI. stol., posebno pri Kalvincih in Zwinglijancih.
Tako je v Luthrovi odsotnosti pometal Karlstadt 1. 1522. slike
iz cerkva v Wittenbergu, nekaj let nato so Zwinglijanci v
Švici uničili mnogo dragocenih umetnin; isto se je zgodilo
1. 1566. po reformiranih luterancih na Nizozemskem. Pod vpli¬
vom češkega husitizma je imelo ikonoborstvo posebne uspehe
v zahodnih delih Poljske. Sklepi Tridentinskega koncila, stor¬
jeni v prilog češčenju svetih podob, tudi sami zadostno pri¬
čajo o ikonoklastičnih nagnjenjih v reformaciji. Tudi med
Slovenci je obstajal ikonoklastični duh; izrecno se je obračal
posebno proti češčenju Marije. Kot izrečni nasprotniki Mariji-

e7  M. Skrudlik o. c., str. 11 in 17.

68  E. Male, L’art religieux apres le Concile de Trente, str. 19—107
(L’art et le Protestantisme). — St. Beissel,  Geschichte der Verehrung
Maria« im 16. und 17. Jahrhundert, Freiburg im Br. 1910, str. 100—117. —
Skrudlik  o. c., str. 110—118.

24

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 389

nega češčenja med slovenskimi protestanti se navajajo 69
Wiener, Mertlinc, Dragolic in Rokavec; na Štajerskem je
neki pridigar učil, da kdor časti Mater Božjo, zagreši toliko
kakor če bi častil hudiča. 70  Tudi vodja slovenskih reformator¬
jev, Primož Trubar, je vsaj dejansko stal na istem stališču,
saj je črpal iz spisov Zwinglijevih učencev Bullingerja in Pelli-
cona, ki jih imenuje izrečno svoja duhovna očeta. 71

Preganjanje in celo množično sežiganje nabožnih podob
pa je podobno kakor ob času bizantinskega ikonoklazma
močno dvignilo navdušenje pobožnih množic za preganjane
podobe. 72  Male 73  in Skrudlik 74  izrečno podčrtujeta veliko
vlogo Marijinega češčenja pri protireformacijskem gibanju.
To gibanje je vplivalo celo na sosednje pravoslavne dežele. 75
Da je katoliški barok v tem gibanju čutil notranjo zvezo z od¬
porom proti bizantinskemu ikonoklazmu, dokazuje 1. 1611. pri
cerkvi S. Maria Maggiore v Rimu za ikono Marije Snežnice
postavljena razkošna kapela in vsebina njenega slikarskega
okrasja. 76

Mnoge bizantinske ikone pa so dosegle posebno spošto¬
vanje na zapadu, ker so se pred turškim prodiranjem rešile
iz premaganih, nekdaj krščanskih ozemelj. Ikone iz Carigrada,
Krete in od drugod ali njih posnetki so postale izredno priljub¬
ljene. Odlično se to izraža v marianskih spomenikih v baročni
dobi hudo ogroženega in končno pred uničenjem rešenega
Dunaja 77 , ki je kot državno središče slovenskih dežel naravno
s tem vplival tudi pri nas.

Slovenske dežele so bile pri tem gibanju pasivne. Dina¬
stični ali cerkveni oziri so povzročili, da se je med nami
uveljavila ta ali druga teh nabožnih podob in se to izraža v
spredaj podanem pregledu zadevnega spomeniškega gradiva.
Glede seznama si ne domišljamo, da bi bil- popolen in bi se

39  Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije,
Ljubljana 1929, str. 25 in 26.

79  O. c., str. 22.

71  O. c., str. 23. — J. Gruden,  Zgodovina slovenskega naroda,
str. 614.

72  Za bizantinski ikonoklazem prim. O. Ostrogor.skij,  Studien zur
Geschichte des byzantinischen Bilderstreites, Bresslau 1929.

73  O. c., str. 29—48.

74  O. c., str. 112—113.

75  St. Beissel,  Wallfahrten*.. . str. 5—8.

76  Male,  L’art religieux apres le Concile de Trente, str. 25—28.

77  Prim. zgodovino dunajskih Marijinih podob pri J. Maurer in
G- Kolb,  o. c.; posebno Marija Potschka pri Sv. Štefanu (str. 4 sl.), Hodi-
gitria pri sv. Mihaelu (str. 18), Madonna de perpetuo sucursu (str. 36 sl.)
ali slika, ki jo je cesar Ferdinand III. izročil 1. 1656 cerkvi bivših karmeli¬
čanov pri Sv. Jožefu na Dunaju (str. 22) in druge.

25

390

France Stele

tak trud verjetno niti ne izplačal; nedvomno pa je slika, ki
nam jo podaja, tipična in za odgovor na stavljeno vprašanje
vseskozi zadostna. Načrtna propaganda za razne izmed teh
podob po raznih redovih in bratovščinah je bila za to glavni
pobudnik. Ker je bil po vsem tem povod za širjenje bolj
oficielen, v vodilnih družbenih plasteh mednarodno zasidran,
se zdi, da drži spredaj ugotovljeno dejstvo, da so vsi ti pred¬
meti nabožnega češčenja ostali precej tuji ljudski domišljiji.

V zvezi s tem naj nam bo dovoljena še splošno zaključna
pripomba v interesu podobnih, kulturno zgodovinsko gotovo
ne brezpomembnih študij. Že pred štiridesetimi leti je Konda-
kov v svoji spredaj citirani knjigi o Atosu ugotovil, da je bila
takratna literatura o božjepotnih milostnih podobah še čisto
na zgodovinsko antikvaričnem stališču in zato malo ali skoraj
nič ne nudi ikonografski in umetnostno zgodovinski znanosti.
To stanje se tudi do danes bistveno ni spremenilo. Tudi danes
se še ne smemo zanesti, da je res, če čitamo ali slišimo o
bizantinskih podobah na Zapadu, ker ni nikdar gotovo, da ne
gre za novejše kopije ali italobizantinske izdelke. Zato bi
bila strokovno izvedena topografska raziskava vsega gradiva
v zahodni Evropi nujno zaželena. Kajti predvsem bo treba
ločiti resnično bizantinsko od tistega, kar je samo tako ali
drugače vplivano po bizantinskih vzorih. Razen primernega
opisa bi bilo posebno potrebno sodobnim načelom ustrezno po-
snetje vseh teh spomenikov. Iz topografske porazdeljenosti
originalov in kopij, pratipov in iz njih izpeljanih oblik bo ne¬
dvomno mogoč marsikak kulturno zgodovinsko pomemben
izsledek. Od tega bi imela korist verska kulturna zgodovina
pa prav tako poznanje bizantinizma v njegovih najbolj daljnih
in drugače nedosegljivih odmevih.

Byzantinische und byzantinisierende marianische Andachts-
bilder bei den Slowenen

Inhaltsubersicht.  — In Verbindung mit der Frage
iiber die Rolle der byzantinischen Andachtsbilder bei den
katholischen Slawen untersucht die gegenwartige Abhandlung
das einschlagige Material, soweit es bisher bei den Slowenen
bekannt ist. Der breite Rahmen, in welchem diese Unter-
suchung angelegt ist, erwies sich als desto notwendiger, da man
die Frage nach dem Byzantinismus bei den Slowenen nur als
eine Teilfrage des Problems des Byzantinismus in Mittel- und
Westeuropa im allgemeinen und bei den katholischen Sla-
wen im besonderen aufstellen kann, anderseits aber das in
Betracht kommende Material an sich fast durchwegs kiinstle-

26

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 391

risch wenig bedeutend ist und es mir in solchen weiten
Zusammenhangen zur Geltung gebracht werden kann. Fasst
man aber die Frage unter dem ikonografischen Gesichtspunkte
als die Frage nach dem Ursprung, der Rolle und der Ver-
breitung der besonderen Kunstgattung des Andachtsbildes an,
kann man sich doch, wenn nicht schon direkt kunsthistorisch,
so wenigstens kunstgeographisch und kulturhistorisch wert-
volle Resultate versprechen. Die gegenwartige Abhandlung
stiitzt sich auf das Studium der Wallfahrtsbilder, sonstiger
Andachtsbilder, der sogenarmten kleinen Andachtsbilder,
Flinterglasmalereien, Bdenenstockmalereien tmd ahnlichen
ohne Riicksicht darauf, ob es sich um volkstiimliche oder
kultivierte Kunstausserungen handelt. Ausgeschieden worden
sind aber Typen, die erst in der neueren Zeit popularisiert
wurden, so wie auch Ikonen, die in den letzten Jahrzehnten
durch Emigranten ins Land gebracht worden sind.

Schon Kondakov hat beobachtet, dass die Haufigkeit der
in der Literatur als byzantinisch angefiihrten marianischen
Andachtsbilder im katholischen Mittel- rmd Westeuropa vam
Siiden gegen Norden und vom Osten gegen Westen abnimmt:
er hat ganz richtig konstatiert, dass es sich in Deutschland,
Frankreich vmd Spanien, wo die Andachtsikone im Mittel-
alter sehr bald Andachtsstatuen und -Statuetten Platz macht,
wenn byzantinische Ikonen erwahnt werden, durchwegs um
Werke italabyzantinischer Werkstatten des XV. bis XVIII.
Jhrh. handelt. Schon die geographische Lage des katholi¬
schen Westslawentums bringt es also mit sich, dass hier die
Rolle der byzantinischen und byzantinisierenden Ikonen gros-
ser sein muss als in den angrenzenden deutschen Landern.
Hiebei ist nicht zu ubersehen, dass diese slawischen Lander
kirchlich oder religionspolitisch wie auch staats- und kultur-
politisch von zwei Zentren abhangig waren, in denen beiden
die Rolle der byzantinischen marianischen Ikone sehr gross
war, von Rom und Italien liberhaupt und von Wien.

Aber auch im katholischen Westslaventum selbst ist ein
Unterschied zu bemerken: Die Rolle der byzantinischen und
byzantinisierenden marianischen Ikonen ist bei den Tschechen
und den Slowenen, die sich nicht unmittelbar mit der byzanti-
nischen osteuropaischen Kulturwelt beriihren, eine andere
wie bei den Polen, Slowaken und Kroaten. Es ist ja charakte-
ristisch, dass bei den Slowenen das marianische National-
paladium die in ihrer weitesten Verwandtschaft wohl auch auf
byzantinisierende und byzantinische Urahnen zuriickgehende
Maria-Hilf bildet, das weltbekante Nationalpaladium der Polen
aber eine italobyzantinische Hodigitria, die wundertatige
Muttergottes von Cz§stochowa bildet. Eine Stichprobe im
slovakischen Museum in Ružomberok hat uns einen weiteren

27

392

France Stele

scheinbar sehr wichtigen Wink gegeben: Die Rolle der von
der offiziellen Religiositat propagierten byzantinisierenden An-
dachtsbilder in der Phantasie des Volkes, wie sie in den Wer-
ken der Volkskunst dokumentiert wird, ist bei den Slowaken,
die unmittelbar an die orthodoxen oder unierten Ruthenen
oder Ukrainer angrenzen, eine wesentlich andere wie bei
den Slowenen, die von der kompakten orthodoxen Welt durch
die breite Schichte der katholischen Kroaten getrennt werden.
Wass die bildende Kunst anbelangt, sind fiir die slowenische
Volkskunst besonders die bemalten Bienenstocke und die
Hinterglasmalereien charakteristisch. In diesem reichen Ma¬
teriale ist mir bisher kaum ein byzantinisierendes Motiv auf-
gefallen; auch nicht in der marianischen Ikonographie, die
darin eine besonders wichtige Rolle spielt. Auch hier nimmt
den ersten Platz Maria-Hilf oder eine stilisierte, barockan-
gezogene Maria mit dem Jesukinde auf den Armen ein. Die
Volksphantasie der Slowenen ist also vom Einfluss der byzan-
tinischen und byzantinisierenden Andachtsbilder des offiziellen
Kultes fast vollkommen unberiihrt. Anders steht die Sache
bei den Slowaken, wie uns davon die kleine Hinterglasmale-
reiensammlrmg des Museums in Ružomberok belehrte: Wir
konstatierten dort zwei Beispiele der Galaktotrophousa, beide
jener verwandt, die auch in Slowenien verehrt wird F  eine
Hodigitria und eine Eleusa, die deutlich auf eine italienische
Vorlage zuriickgeht, sowie eine der Maria von Potsch ver-
wandte Hodigitria. Die Typen der ikonografischen Urbilder
werden iiberall festgehalten; es werden aber gewisse Ziige
in die westlichen umgesetzt; so wird das Segnen des Kindes
hei der Hodigitria ins Zeigen umgedeutet, und dem Kinde der
Potscher eine Weltkugel in die Hand gegeben.

Dieser Grundunterschied zwischen dem Verhalten der slo-
wenischen und slowakischen Volksphantasie gegeniiber byzan-
tinischen ikonographischen Typen wird uns noch klarer, wenn
wir das Verhalten der slowenis|chen bildenden Kunst gegeniiber
dem bekannten, auch in der katholischen religiosen Kultur
allgemein verbreiteten Typus der Hodigitria von Maria Mag-
giore in Rom untersuchen. Der Urtypus ist in der Barockzeit
in verschiedene Andachtsorte genau ubertragen worden. So
wurde zu Maria Schnee in den Windischen Biicheln eine
aus dem 17. Jhrh. stammende gemalte Kopie verehrt; in der
Kirche der Mutter Gottes in der Wuste im Drautale verehrt
man aber seit der Mitte des 17. Jhrh. eine Statue, die zwar
das Vorbild nach unten zu einer sitzenden Ganzfigur erganzt,
es aber sonst genau festhalt. Wie wenig aber der Typus selber
den spateren Generationen wichtig erschien, daruber belehren
uns eine Reihe von spateren Repliken. Auf dem geschnitzten
Antependium des Hauptaltars aus der Mitte des 18. Jhrn.

28

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 393

sind iiberhaupt alle wesentlichen Ziige des Originals ver-
lassen und eine Art barocke Eleusa daraus gemacht worden.
Wie wenig sich der von offizieller Seite eingefiihrte Urtypus
der Volksphantasie bemachtigt hat, beweist auch der zweite
oben genarmte Wallfahrtsort, wo die genaue Kopie, mit der
die Verehrung eingefiihrt wurde, in neuerer Zeit durch ein
ganz freies Abbild einer stehenden Muttergottes mit dem
Jesukinde ersetzt wurde.

Die Denkmale, die vom Standpunkte des Byzantinismus
in Slowenien irgendwie vom Interesse sein konnen, lassen sich
fur die mittel- und westeuropaischen Verhaltnisse allgemein
charakteristisch in zwei Gruppen einteilen: 1. Mittelalterliche,
aus der Spatzeit des romanischen und der Friihzeit des goti-
schen Stiles. Diese Gruppe, der eine grosse Anzahl der im
katholischen Westen sehr verehrten friihen Muttergottes-
statuen angehort, ist dadurch charakterisiert, dass sie deutlich
von den byzantinischen Haupttypen der Nikopoia und der sitzen-
den Hodigitria abgeleitet wird. In Slowenien vertreten sie die
drei altesten erhaltenen Muttergottesstatuen: von Velesovo,
von Krakovo in Laibach und von Sulzbach in Siidsteiermark.
Die erste aus der Mitte des 13. Jhrh. gehort noch dem romani¬
schen streng reprasentativen Typus an; die jiingeren zwei ge-
horen in die gleiche Werkstattgruppe wie die Mutter Gottes
auf dem Hauptportal der Leechkirche in Graz und die Madonna
von Seckau und zeigen schon die fur die friihe Gotik charak-
teristische gefuhlsmassige Vermenschlichung des Urtyps: Maria
neigt das Haupt wie bei den Madonnen der italobyzantinischen
Richtung: in Krakovo reicht sie dem Kinde eine Frucht,
wahrend sie es in Sulzbach unter dem Kinn liebkost tmd so
zu einer Art Eleusa wird.

2. Die neuzeitige Gruppe umfasst hauptsachlich verschie-
dene, in der Barokzeit durch die Jesuiten und andere kirchliche
Grden propagierte Typen. Es sind das zunachst zwei von der
Eleusa abgeleitete, sehr populare Muttergottesbilder, die Maria
Hilf nach der Fassung, die sie durch L. Cranach den Ae.
bekommen hat, und die Madonna vom guten Rate aus Genaz-
zano. Von den »schwarzen« Madonnen war die večbreitetste die
sogenannte Maria de Populo, deren Urbild sich in der Augu-
stinerkirche in Briinn befindet. Dem Typus der Hodigitria
gehoren die Maria Schnee aus S. Maria Maggiore in Rom,
jene von Czestochowa in Polen und das Schatzkammerbild von
Maria Zeli an. Verbreitet war auch die Verehrung der weinen-
den Mutter Gottes von Potsch aus dem Stephansdom in Wien.
Als alter Besitz des Landes uberliefert ist auch eine in Venedig
gedruckte Ikone der verwundeten Mutter Gottes von Vato-
pedi. Als Maria Trost wird das einzige uns bekannte in Hinter-
glasmalerei ausgefiihrte slowenische Hodigitriabrustbild be-

29

394

France Stele

zeichnet. Ebenso vereinzelt ist eine Wiederholung der schonen
Maria v on Regensburg nach dem Holzschnitte Altdorfers. Sehr
beliebt ist der Typus der Galaktotrophousa. Eine Variante stiitzt
sich auf das VVallfahrtsbild von Trsat; die zvrnite auf die so-
genannte Maria Trosterin der Betrubten, deren Kult von Wien
zunachst zu den Kapuzinern nach Laibach iibertragen wurde.
Bekannt war auch das Gnadenbild des Thrones der Weisheit
von Re in Italien. Zeichen der Abstammung von byzantini-
schen Vorbildem tragt auch eine in mehreren Repliken be-
kannte, auf reichem Trone sitzend dargestellte Mutter Gottes
mit dem Kinde. Ganz vereinzelt ist aber eine seit der ersten
Halfte des XVIII. Jhrh. in der Schlosskapelle von Bizeljsko
verehrte Threnodousa, die ein gutes Beispiel der byzantini-
schen Ikonenmalerei der Barockzeit darstellt.

Wie aus dieser Aufzahlung ersichtlich ist, sind richtige
byzantinische Ikonen imter den Slowenen sozusagen un-
bekannt; meistens handelt es sich um Kopien nach intematio-
nal verehrten byzantinischen und byzantinisierenden Typen,
deren Verehrung durch Orden und Bruderschaften propagiert
wurde. Geistliche und Adelskreise scheinen an ihrer Verbrei-
tung fast auschliesslichen Anteil gehabt zu haben.

Historisch ist dieses Material aus folgenden Grundlagen
hervorgegangen: Das westeuropaische marianische Denkmal-
material des hohen Mittelalters geht im allgemeinen soweit es
nicht vielleicht hie und da mittelbar auf friihchristliche Vor-
bilder zuriickgeht, von den damals schon in der byzantinischen
Kunst vollkommen festgelegten vier Haupttypen des Marien-
bildes und ihrer Varianten aus, hauptsachlich aber ebenso wie
in Slowenien doch von der Hodigitria und der Nikopoia aus.
Diese ubernommenen Grundtypen, denen die fromme Tradi-
tion, die in ihnen Wiedergaben des authentischen, vom Evan-
gelisten Lukas gemalten Marienportrats sehen wollte, eine un-
laugbare Autoritat verschaffte, wurden von der westlichen
Kunst dann nach dem ihr innewohnenden Kunst- und Aus-
druckswollen weiter entwickelt und verloren recht bald die
charakteristischen Merkmale ihrer ikonographischen Herkunft
zu gunsten einer individuell-menschlichen, vor allem gefiihls-
massig realistischeren Behandlung.

Die zweite Phase, die des Auftretens der byzantinischen
oder wenigstens byzantinisierenden ikonographischen Typen
in der Barockperiode, lasst sich, wie ich glaube, zum grossen
Teile aus einer teils bewussten, teils vielleicht unbewussten
Auseinandersetzung des katholischen Westens mit dem Pro¬
blem des Andachtsbildes, das durch die Renaissance auf
Abwege geraten ist, erklaren, teils aber aus der historisch
erwiesenen Steigerung des katholischen Marienkultes als
Reaktion auf den Ikonoklasmus der Protestanten, und endlich

30

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 395

aus dem Einfluss der in dem katholischen Westen vor der
Turkengefahr Schutz suchenden byzantinischer Originale und
ihrer Kopien.

Eine besondere Aufmerksamkeit verdient im Zusammen-
hang mit unserer Frage das Problem des Andachtsbildes im
katholischen Westen iiberhaupt. Es ist namlich nicht zu iiber-
sehen, dass das Ideal des katholischen Andachtsbildes von
jeher von dem des orthodoxen Christentums nur wenig abwich.
Kunsthistorisch ist ja geradeso, wie das oben liber die mittel-
alterliche marianische Ikonographie des Westens Gesagte,
ervviesen, dass die italobyzantinische Kunst des 13. Jhrh. einer-
seits sowohl der byzantinischen Ikonographie neue Formen
schuf, indem sie die Eleusa, die Galaktotrophousa, die Glyko-
philousa und die Strastnaja begriindete, als sie anderseits auch
die Grundlagen des einzigen westlichen marianischen Andachts¬
bildes schuf, aus dem die beriihmten Typen der Muttergottes
vam guten Rate von Genazzano und der Maria-Hilf von
Lukas Cranach dem Ae. hervorgegangen sind. G. Millet hat
richtig gefolgert, dass die enge Kooperation zwischen dem
Orient und Italien, die im XII. Jhrh. begann, fiir den Osten
sowohl als auch fiir den Westen die besten Friichte trug; die
Kunst des italienischen Trecento ist ihre Frucht.

Doch auch der Grossmeister der marianischen Ikono¬
graphie, N. P. Kondakov, hat ziemlich recht, wenn er im I.
Bde. seiner Ikonografija Bogomateri konstatiert, dass um die
Mitte des 16. Jhrh. die Ikone im Westen auszusterben beginnt,
•vvahrend sie im Osten weiterlebt. Ganz beipflichten mochten
wir ihm jedoch nicht. Denn, wie es auch wahr ist, dass im
Laufe der Renaissance, die humanistisch realistisch, auf die
Ausserung des Gefuhlslebens und sogar der Sinnlichkeit ein-
gestellt war, das traditionelle Andachtsbild im Absterben be-
griffen war, so ist es anderseits auch wahr, dass, ahnlich wie
um die Mitte des 16. Jhrh. in Russland, auch in der katholi¬
schen Kirche eine Reaktion zu gunsten des wahren Andachts¬
bildes einsetzte und ihre Frucht auch in der Kunst, in den
Werken des Sassoferrato, Carlo Dolci und anderer deutlich
erkennbar ist.

Es drangt sich uns nun die Frage auf, was eigentlich unter
dem Begriffe Andachtsbild zu verstehen ist?

Merkwiirdiger Weise ist einer tieferen Erforschung dieser
Frage sogar die religios ikonografische Forschung ausgewichen
und hat sie bisher noch nicht einwandfrei geklart. Diese Frage
wurde zwar in der Gegenwart und Halbvergangenheit in
der Theorie und Praxis der Kirchenkunst oft aufgeworfen,
ohne dass sie in der schopferischen Praxis breiter anerkannte
Friichte getragen hatte. Am emistesten hat sich damit in bei-
den Richtungen die sogenannte Beuroner Kunst auseinander-

31

396

France Stele

gesetzt. Literarisch hat ihre Grundlagen ihr Th^oretiker P. S. J.
Kreitmeier in dem Buche Beuroner Kunst festgelegt. Auffallen-
der Weise ist das Ideal auch nach dieser neuesten Fassung
demjenigen der Ikone der ostlichen christlichen Kirche sehr
verwandt, und bestatigt neuerdings die oben aufgestellte Be-
hauptung, dass sich diesbezuglich die Ideale der beiden christ¬
lichen Hauptkirchen gleich geblieben sind. Ein Beweis dafiir,
dass es sich hier um eine massenpsychologisch tief wurzelnde
Erlebniserscheinung handelt, die nur durch eine bestimmte
formale Organisation des von der Kunst Dargebotenen und im
Geiste Angeschauten ermoglicht wird.

Beim Katholizismus und der Orthodoxie handelt es sich
namlich um zwei philosophisch schon a priori verschieden
fundierte geistige Systeme, die auf die zwei Hauptschulen des
antiken Christentums, auf die Schule von Antiochia und jene
von Alexandrien, zuruckgehen. Der Neoplatonismus, der die
Grundlage der zweiten schuf, schuf auch die sogenannte
Gnosis, die ein bestimmtes Verhaltnis des ostlichen Christen
zur Gottheit schuf und auch zur Grundlage seiner, dem westli-
chen Christen oft so schwer verstandlichen Ikonenkunst wurde.

E. Panofsky mochte das ostlichchristliche Representa-
tionsbild, die Ikone, von dem katholischen Andachtsbilde
trennen wo!len. Unserer Uberzeugung nach ist es aber eher
am Platze von einem Dualismus auf dem Gebiete des christ¬
lichen Andachtsbildes zu sprechen; der eine Typus ist ein
charakteristisches Produkt der ostlichen, der andere der west-
lichen Religiositat. Es hat aber seinerseits sowohl die italo-
byzantinische Neuschopfung dem Osten Wichtiges und Frucht-
bringendes vom Geiste des Westens gegeben, als anderseits
auch der strenge Byzantinismus im Hohen Mittelalter von sei-
nem Geiste dem Westen. Nrm ist er dem Westen auch bei der
Wiedereinsetzung des echten Andachtsbildes am Anfange des
Barocks zu Hilfe gekommen: Der barocke Katholizismus hat
neben seinen eigenen manche byzantinischen und byzantini-
sierenden Ikonen in Ehre gebracht. Die Madonna aus Maria
Maggiore, Maria de Populo und neuerdings Madonna de per-
petuo succursu sind die besten Beispiele dafiir.

Neben der Reaktion zu Gunsten des wahren Andachts¬
bildes sind bei der Forderung des marianischen byzantinisie-
renden Andachtsbildes ferner auch die Reaktion auf den pro-
testantischen Ikonoklasmus und die Turkengefahr mitwirksam
gewesen. Calviner und Zwinglianer aber auch andere Prote-
stanten haben sich feindlich gegen die Marienverehrung ge-
wendet. Es kam sogar zu massenhaften Verbrennungen von
Andachtsbildem, was, ahnlich wie zur Zeit des byzantinischen
Ikonoklasmus, die Begeisterung fiir die verfolgten Andachts-
bilder bei der glaubigen Masse hob. Ebenso sind eine Reihe

32

Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci 397

von byzantinischen Ikonen dadurch in besondere Ehren ge-
kommen, weil sie Fliichtlinge aus besiegten, ehemals christ-
lichen Gebieten gewesen sind. Ikonen aus Konstantinopel,
Kreta und andere, aber auch ihre Kopien sind zur Beliebtheit
gekommen, was uns besonders das damals von den Tiirken
arg bedrangte Wien in seinen marianischen Denkmalern
beweist.

Slowenien selber ist bei ali dem Geschehen passiv ge-
wesen. Dynastische und kirchliche Riicksichten haben bewirkt,
das hier dieses oder jenes Andachtsbild, das in unsere Inter-
essensphare talit, zur Verehrung gelangte. Die systematische
Propagierung gewisser Bilder durch Orden hat das andere
dazu beigetragen. Da der Grund der Verbreitung eher ein
offizieller, von oben herbeigefiihrter war, ist das eine Erklarung
mehr tur die oben betonte Tatsache, dass alle diese Andachts-
objekte der Phantasie des Volkes ziemlich tem geblieben sind.

Zum -Schluss noch eine im Interesse ahnlicher Studien
begriindete Bemerkung: Schon Kondakov hat vor vierzig
Jahren in seinem Athosbuche konstatiert, dass die damalige
Literatur liber Wallfahrtsbilder noch auf einem rein historisch
antiquarischen Standpunkte gewesen ist und sie ftir die Kunst-
und ikonographische Wissenschaft wenig oder tast gar nichts
Brauchbares lieferte. Dieser Zustand hat sich auch bis heute
noch nicht wesentlich geandert, und es ist auch heute noch
nicht sicher, wenn wir liber byzantinische Bilder lesen oder
horen, dass es sich in Wirklichkeit nicht um neuere Kopien
oder italobyzantinische Schopfungen handelt. Eine topogra-
phisch angelegte Untersuchung des gesamten Materials in
Westeuropa ware deshalb ausserst enviinscht, damit man endlich
einmal tiber das Echtbyzantinische darin und das nur vom By-
zantinischen irgendwie Beeinflusste ins klare kame, Ausser den
genauen Beschreibungen ware besonders eine entsprechende
Aufnahme aller dieser Denkmale zu wtinschen. Aus der topo-
graphischen Verteilung der Originale und Kopien der Ur- und
abgeleiteten Typen werden sich aber 'sicher auch andere
kulturhistorisch ivichtige Folgerungen ziehen lassen und der
Nutzen <sowohl der religiosen Kulturgeschichte als auch der
Kenntnis des Byzantinismus in seinen femsten und sonst
schwer verfolgbaren Ausstrahlungen zu gute kommen.

33