57_KRONIKA
loog
1.02 Pregledni znanstveni prispevek	UDK 930(436-89=163.6)
Prejeto: 30. 3. 2009
Peter Vodopivec
dr., univ. profesor in znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino. Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana
e-pošta: peter.vodopivec@inz.si
0 knjigijosipa Šumana in sodelavcev Die Slowenen (1881)
IZVLEČEK
Zanimanje za zlasti nemško pisana zgodovinopisna besedila, nastala w 19. stoletju, je bilo ze w času po drugi svetovni vojni skromno, v zadnjem času pa je še upadlo. Pri tem so bila med v 19. stoletju objavljenimi zgodovinopisnimi publikacijami, ki so obravnavala slovensko zgodovino, nesporno dela, ki so imela ne le dokumentaren, temveč tudi strokovno-informativen pomen in so še danes zanimivo ogledalo tedanjega zgodovinskega obzorja. Eno takšnih del je knjiga Josipa Sumana in sodelavcev Die Slovenen, ki je leta 1881 izšla v zbirki Narodi Avstro-Ggrske češko-dunajskega zaloZnika Karla Prochaske. Članek predstavlja zbirko Narodi Avstro-Ggrske in Sumanovo knjigo ter kritične odzive nanjo.
KLJUČNE BESEDE
zgodovina zgodovinopisja, slovenski jezik, zgodovina, književnost, narodi Avstro-Ogrske
ABSTRACT
ON THE BOOK BY JOSIP SUMAN AND CO-WORKERS DIE SLOVENEN (1881)
Interest in particularly in German language written historical texts from the 19th century was already in the time after World War II unpretentious, and it has decreased in recent time. Among in the 19th century issued historical publications dealing with Slovene history were undoubtedly works that not only carried documentary but as well professional-informative significance and are still an interesting mirror of the then historical horizon. One such work is the book by Josip Suman and co-workers Die Slovenen, which was published in 1881 in the series Nations of Austria-Hungary by the Czech-Viennese publisher Karl Prochaska. The article presents the series Nations of Austria-Hungary, Suman's book, and critical responses to it.
KEY WORDS
History of historiography, Slovene language, history, literature, nations of Austria-Hungary
Olga Janša Zorn se je po odhodu z Oddelka za zgodovino Filozofske fakUltete v Ljubljani (1980) posvetila raziskovanju kranjskega deželnega zgodovinopisja v 19. stoletju in je leta 1988 obranila doktorsko disertacijo o Historičnem društvu za Kranjsko, ki je osem let pozneje izšla v knjižni obliki.1 V disertaciji in razpravah o posameznih avtorjih in njihovih publikacijah je prepričljivo razkrila, da so bile sodbe o deželnem, zvečine v nemškem jeziku pisanem zgodovinopisju, ki so jih po drugi svetovni vojni zastopali ugledni raziskovalci slovenske zgodovine, v marsičem prestroge in preveč "podcenjujoče",^ strokovna in izdajateljska dejavnost Historičnega društva za Kranjsko in njegovih članov pa pomembnejša in bolj pestra, kot so bili pripravljeni priznati njihovi kritiki stoletje pozneje. Slovensko zgodovinopisje je po mnenju Janša Zornove v 19. stoletju v okvirih deželnih zgodovinskih društev opravljene in na straneh njihovih glasil objavljene raziskave preveč spregledovalo in premalo upoštevalo, marsikaj, kar je bilo napisano in izdano, pa je - ne glede na pomen, ki ga je imelo ob izidu ali pozornost, ki jo je tedaj vzbudilo -utonilo v pozabo.3
Olga Janša Zorn se je v svojem raziskovanju zgodovinopisja v 19. stoletju v glavnem omejila na Kranjsko in v kranjskem Historičnem društvu delujoče zgodovinarje, podobne raziskave pa bi bilo nedvomno treba opraviti tudi za druge s Slovenci poseljene pokrajine in ne le za 19., temveč tudi za 20. stoletje. Toda če je bilo zanimanje za v 19. stoletju objavljena, zlasti nemško pisana zgodovinopisna besedila že v obdobju po drugi svetovni vojni precej skromno, je v zadnjih desetletjih še opazno upadlo. Z zgodovino zgodovinopisja na Slovenskem se danes bolj poglobljeno in načrtno ukvarjajo le redki raziskovalci, spregledanega in izgubljenega iz spomina pa je razmeroma veliko - včasih se celo zdi, da vedno več. V 19. stoletju v notranjeavstrijskih oz. slovenskih deželah nastalim zgodovinopisnim besedilom je neredko res primanjkovalo strokovne širine, kritičnosti in natančnosti, zaradi česar so iz današnje perspektive bolj kot v vsebinskem pogledu zanimiva zaradi gradiva, ki so ga uporabljala, in zaradi virov, ki so jih povzemala, a hkrati so med njimi tudi dela, ki so imela v času objave nesporen pomen in so danes zanimivo ogledalo tedanjega zgodovinskega obzorja in gledanj na zgodovino.4
Takšno delo je tudi knjiga Josipa Šumana in sodelavcev Die Slovenen, na katero želi opozoriti ta zapis. Knjiga je izšla kot prvi del desetega zvezka zbirke Narodi Avstro-Ogrske (Die Völker Oesterreich-Ungarns), ki jo je v začetku osemdesetih let 19. stoletja pod naslovom "etnografski in kulturnozgodovinski opisi" (Ethnographische und cultur-historische Schilderungen) začel izdajati znani češ-ko-dunajski založnik Karl Prochaska. "Posebna značilnost avstro-ogrske monarhije je, da se na njenem ozemlju srečujejo skrajne meje evropskega vzhoda in zahoda ter prevladujoča evropska ljudstva: Germani, Slovani in Romani", so v uvodni besedi v zbirki objavljenih zvezkih pojasnjevali založnik in njegovi uredniki. "Geografija, zoologija, botanika in mineralogija Avstro-Ogrske so prikazane v številnih znanstvenih obravnavah," so ugotavljali. "Narodopisje in kulturna zgodovina njenih narodov pa sta skoraj neobdelana", saj se "tudi najnovejša in najboljša zgodovinska dela o Avstro-Ogrski posvečajo samo zgodovini cesarstva in države in le mimogrede osvetljujejo narodnost", čeprav je ta "duhovni temelj zgodovinskega dogajanja in velikih dejanj, ki so jih izvršili njeni narodi..."5 Zbirka založbe Karla Pro-chaske naj bi bila poskus razširitve obzorja v tej smeri in na osnovi povezovanja narodopisja in kulturne zgodovine zasnovana predstavitev vseh narodov Avstro-Ogrske, ki naj bi v duhu sprave in z zornega kota vseh njenih delov v uravnoteženo zasnovanih knjigah prikazala celovito podobo "njenega razvoja, napredovanja in stanja".^ Založba je natančno določila vsebinsko zasnovo in obseg posameznih knjig, ki so ju morali upoštevati avtorji, celotna zbirka pa je obsegala dvanajst zvezkov. Trije so bili posvečeni Nemcem v Avstriji, na Češkem, Moravskem, v Šleziji, na Ogrskem in v Transilvaniji, eden Tirolcem in prebivalcem Vorarlberga, eden Madžarom, eden Romunom na Ogrskem, v Transilvaniji ter Bukovini, eden Judom na Ogrskem, štirje pa Slovanom: osmi zvezek zbirke je tako predstavil "Čeho-Slovane", deveti Poljake in Ru-tene, deseti v dveh delih Slovence in Hrvate, enajsti pa naj bi obravnaval južne Slovane v Dalmaciji, na "južnem Ogrskem" in Bosni in Hercegovini.7 Poseben zvezek je bil namenjen še Ciganom na Ogrskem in v Transilvaniji. Po prvotnem načrtu naj bi vsi zvezki izšli do srede leta 1882, vendar se je izhajanje zavleklo vse do leta 1884 oz. 1885, ko je bil
Janša Zorn, Historično društvo [a Kranjsko. Prav tam, str. 276. Gl. tudi: Janša Zorn, Gospodarska in socialna zgodovina, str. 301. Prav tam.
V tej luči se zdi danes prestroga v začetku šestdesetih let preteklega stoletja v učbeniku Struktura in tehnika zgodovinske vede zapisana ocena Boga Grafenauerja, ki je t. i. predznanstveno zgodovinopisje (do leta 1870) v slovenskih deželah precej posplošujoče označil za "diletantsko". Gl. Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 223. Sicer pa je to, da "kaže" lokalno in deželno zgodovinopisje na Slovenskem v
19. stoletju "znake velikega diletantizma", menil že Milko Kos (Pregled slovenske historiografije, str. 8-21, cit. po: Kos, Srednjeveška zgodovina Slovencev, str. 12-13). Šuman, Die Slovenen, Prospect (brez paginacije). Prav tam.
Knjiga je leta 1884 izšla pod nekoliko spremenjenim naslovom: Die Serben im südlichen Ungarn, in Dalmatien, in Bosnien und Herzegovina, napisal pa jo je - kot prvotno predvideno - Theodor Stefanovic Vi ovski, urednik književnega časopisa Srbska zora na Dunaju.
Z izidom zadnje knjige program zbirke uresničen.^
Med avtorji v zbirki izdanih knjig je büo kar sedem srednješolskih profesorjev. Trije so bili pisatelji, pri čemer bil eden med njimi tudi politik, drugi časnikar, tretji pa zgodovinar in pedagog. Eden med avtorji je bil književni kritik in urednik in le eden univerzitetni profesor.^ Zbirka je bila torej povsem očitno namenjena širokemu krogu bralcev in naj bi bila po prvotni zamisli, ki jo je založnik, ko jo je začel uresničevati, zaradi previsokih stroškov opustil, tudi ilustrirana,!^ njeni zvezki pa naj bi bili napisani strnjeno in strokovno ter vsak
Naslovnica Šumanove knjige Die Slowenen.
^ Knjige niso izhajale po v prvotnem načrtu zabeleženem vrstnem redu, saj je na njihov izid očitno vplivala predvsem dinamika priprave rokopisov. Zadnje je tako z zaporedno št. 2 izšlo delo Josefa Bendla: Die Deutschen in Bömhen, Mähren und Schlesien in sicer v dveh delih; prvi je izšel leta 1884 in drugi leta 1885. To je bila tudi edina knjiga v zbirki, ki jo je napisal drug avtor, kot je bil prvotno predviden.
^ Profesor na univerzi v Krakovu je bil Josef Szujski, avtor 9. zvezka zbirke o Poljakih in Rutenih, ki je izšel leta 1882.
10 Slovenski narod, št. 284, 14. decembra 1881, Listek - Die Völker Oesterreich-Ungarns, Ethnographische und Cultur-historische Schilderunden, Die Slovenen von Josef Suman.
zase zaključena celota. Svojevrstna izjema v tem pogledu je bil deseti zvezek, ki je bil razdeljen v dva dela - v dve med seboj ločeni knjigi. Avtorja obeh sta bila Slovenca: prva knjiga, ki jo je napisal Josip Suman s sodelavci, je predstavljala Slovence, druga knjiga, ki jo je pripravil Josip Stare, pa je obravnavala Hrvate.11 Na Hrvaškem živeči in delujoči Josip Stare je bil v času njenega izida že uveljavljen zgodovinar, slovenskim bralcem znan ne le kot zavzet popisovalec hrvaškega kulturnega dogaKanKa in pripovednik, temveč tudi kot pisec polKudne in priljubljene Občne zgodovine, ki je od leta 1874 izhajala pri Mohorjevi družbi. Stare s svojo knjigo o Hrvatih sicer ni bil zadovoljen in mu je bilo - kot je tik pred njenim izidom pisal Franu Levcu - žal, da "je delo prevzel". "Rad bi bil vsaj tradicijonalno literaturo spravil v posebni oddelek, ali nisem imel potrebnih knjig, a tukajšna knjižnica (tedaj je bil gimnazijski ravnatelj v Bjelovaru) jih tudi - nima," se je pritoževal.12 Pred smrtjo (1907) je knjigo o Hrvatih za Mohorjevo družbo pripravljal tudi v slovenščini, vendar dela ni dokončal.1^
Medtem ko je bil avtor knjige o Hrvatih zgodovinar, pa Ke bil pisec in urednik knKige o Slovencih jezikoslovec - slavist. Leta 1836 v Zgornji Ročici pri Sv. Ani v Slovenskih goricah rojeni Josip Suman je po končani gimnaziji v Mariboru najprej študiral klasično jezikoslovje in germanistiko v Gradcu, nato pa Ke nadalKeval s študiKem obeh smeri in slavistike na DunaKu, kKer Ke nanK močno vplival Fran Miklošič. Po končanem študiju (1859) je bil gimnazijski suplent, učitelj in profesor v Mariboru, leta 1872 pa Ke moral zaradi nasprotovanKa mariborskih Nemcev, ki so mu zamerili aktivno delovanKe v slovenski čitalnici in slovenski politiki ter nKegovo zavzemanKe za nižKo gimnaziKo s slovenskim učnim Kezikom, zapustiti Maribor.14 Po več pritožbah, med drugim na cesarKa, Ke bil prestavlKen na elitno akademsko gimnazijo na Dunaju, kjer je poučeval naslednjih dvanajst let - vse do leta 1884, ko je bil imenovan za
11	Stare, Josef: Die Kroaten im Königreiche Kroatien und Slavonien.
12	Bernik, Pisma Frana Levca, str. 228. Gl. tudi: Slovenski biografski leksikon, 10, str. 450.
13	Slovan, 5/1907, str. 222.
14	Josip Suman je bil soustanovitelj, tajnik in v letih 1866-67
predsednik slovenske čitalnice v Mariboru, bil je med soustanovitelji Slovenske Matice in leta 1863 pobudnik in organizator proslave tisočletnice prihoda Cirila in Metoda med Slovence, dvakrat pa je na slovenski listi (neuspešno) kandidiral za poslanca v deželni zbor. Leta 1870 se je na taboru v Kapeli zavzel za uveljavitev slovenščine v srednji šoli in skupaj z Janezom Majcigerjem, Jankom Pajkom in Francem Žagarjem na vlado na Dunaju naslovil spomenico za ustanovitev nižje gimnazije s slovenskim učnim jezikom v Mariboru. Trije podpisniki spomenice - vsi gimnazijski profesorji, med njimi pa tudi Suman so bili zato prestavljeni na novo delovno mesto zunaj spodnje Štajerske. Gl. Sedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru, str. 102-118. Slovenski biografski leksikon, 11., str. 724.
Josip Šuman (1836-1908). (dLib)
gimnazijskega ravnatelja v Ljubljani. Cd leta 1890 je bil deželni šolski nadzornik na Kranjskem,^ po upokojitvi pa se je pod vplivom zeta Ivana Suš-teršiča še enkrat poskusil v politiki, ko je leta 1901 (neuspešno) kandidiral na listi katoliške narodne stranke za državnozborskega poslanca.1^ Drugače pa se v Ljubljani ni aktivneje vključeval v javno in culturno življenje. Večino strokovnih publikacij in člankov je napisal in objavil v času bivanja v Mariboru in na Dunaju, pri čemer se je v strokovnem pogledu - kot Miklošičev učenec - posvečal predvsem jezikoslovju. Njegovo najobsežnejše delo je bila Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni, ki je leta 1881 izšla pri Slovenski matici, sodeloval pa je še pri pisanju knjige o Slovenskem Stajerju (1868) ter pisal o Slovanih in slovanstvu. Knjigo o Slovencih za zbirko Narodi Avstro-Cgrske je pripravil v času bivanja in poučevanja na Dunaju. Sam je napisal poglavja o slovanski oz. "slovenski" pra-
15 Suman pri tem tudi v času bivanja v Ljubljani ni spadal med katoliške konservativce. V svojem mariborskem obdobju je bil sploh precej svobodomiselnih nazorov, na kar ne kažejo le njegovi prijateljski stiki s štajerskimi mladoslovenci, temveč tudi to, da je, čeprav leta 1871 med ustanovitelji Katoliškega tiskovnega društva, skupaj z Jankom Pajkom in Antonom Tomšičem iz društva izstopil, ko so se med odborniki zaostrili odnosi zaradi papeževih protestov proti italijanski zasedbi Rima. V društvu so po tem prevladali duhovniki, Slovenski gospodar pa Ke postal glasilo katoliškega tabora. Gl. Sedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru, str. 104.
domovini, naselitvi in pokristjanjenju, o razvoju in rabi slovenskega jezika ter o umetnosti in znanosti, hkrati pa je k sodelovanju pritegnil profesorja mariborske realke Franza Faschinga, ki je v knjigo prispeval poglavje o "zgodovini s Slovenci poseljenih dežel", profesorja na ptujski gimnaziji in narodo-pisca Franca Hubada, ki je popisal slovenske šege in običaje, in bibliotekarja univerzitetne knjižnice na Dunaju dr. Franca Simoniča, ki je bil pisec poglavja o slovenski književnosti.16
Slovensko časopisje je o izidu knjige Die Slove-nen zvečine poročalo z nezadržano hvalo in navdušenjem. "Večkrat smo uže v 'Novicah' povdarjali potrebo knjige, ki bi Nemcem, ki nas poznajo skoro večidel iz lažnjivih judovskih listov, prikazala odkritosrčno naše stanje, naše razmere in našo literaturo," so 14. decembra 1881 pisale Novice. "Tej želji na lep način ustreza prekrasna knjiga: 'Die Slovenen', katero je sestavil naš neutrudljivi pisatelj gosp. Profesor Suman... Mi to knjigo toplo priporočamo vsakemu Slovencu, kakor tudi vsem drugim, ki se hočejo seznaniti z našimi razmerami..."17 Podobnega mnenja je bil tudi pisec poročila v Slovenskem gospodarju dr. Jožef Pajek, ki je pod naslovom Izvrstna knjiga o Slovencih nemški pisana ugotavljal, da ni že dolgo bral "nobene knjige s toliko zadovoljstva, ko Slovence g. prof. J. Sumana".18 V Slovenskem narodu je na zbirko in njen zvezek o Slovencih opozoril Maks Pleteršnik. "Cd vseh strani je bila radostno pozdravljena misel založnika Prohaske izdati delo, ki naj bi temeljito in nepristransko popisalo narodopisno razmerje in kulturni razvitek vseh pod habsburškim žezlom združenih narodov," je pisal. Pleteršnik je sicer "natančno presojo" zbirke "prepuščal strokovnjakom", toda zvezek o Slovencih je "živo priporočal" in pri poglavjih, ki jih je napisal Suman, posebej omenjal, da so "spisana vestno in pregledno", "različna mnenja učenjakov" o nekaterih vprašanjih kot npr. "naselitvi Slovencev", "staroslovenščini" in "staro bolgarščini" pa razložena "kratko in jasno".19 Da bi morali "Slovenci takšno knjigo oskrbeti že leta 1848", saj bi si tako "prihranili mnogo nepotrebnega boja z zaslepljenimi sovražniki", je menil tudi Simon Rutar v Ljub-
16	C Francu Hubadu in Francu Simoniču, Slovenski biografski leksikon, 1., str. 355-356, in Slovenski biografski leksikon, 10., str. 313. Franz Fasching pa je bil od leta 1870, ko je prišel v Maribor iz Celovca, profesor nemškega jezika, zemljepisa, zgodovine in stenografije na mariborski realki. Za podatek se najlepše zahvaljujem Urški Zupan, biblio-tekarki na domoznanskem oddelku Univerzitetne knjižnice v Mariboru in Igorju Zemljiču, bibliotekarju Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.
17	Novice, gospodarske, obrtniške in narodne, list 50, 14. decembra 1881, str. 402.
18	Slovenski gospodar, 12. januarja 1882, str. 10-11.
19	Gl. op. 10. Da je avtor članka Maks Pleteršnik, opozarja
Marko Kranjec v Slovenskem biografskem leksikonu, 11., str. 724.
Ijanskem zvonu, ki je Slovencem posvečeni zvezek Narodov Avstro-Ggrske z zgodovinopisnega vidika edini ocenil bolj podrobno, stvarno in kritično.20 Knjigo je z "radostnim srcem" pozdravljal v upanju, da bo "še marsikaterega sovražnika Slovencem izpo-korila in sčasoma boljše nazore o naših težnjah razširila", vendar isti sapi ugotavljal, da "naše veselje ni popolno", saj ima knjiga "občutne nedostatnosti", zaradi katerih ne "podaje ... popolne slike o našem narodu".21
Po Rutarjevem mnenju naj bi bila ena največjih pomanjkljivosti knjige, da "ne podaje načrta zgodovine Slovencev, nego samo dežel, po katerih stanujejo Slovenci". Posebej kritičen je bil do Faschin-govega pregleda "zgodovine slovenskih dežel", ki naj bi pritrjeval trditvam "stare 'Presse', da je šele Bleiweis "ustvaril slovenski narod", Slovenci pa so "narod brez preteklosti, kakor tudi najbrž brez bodočnosti". V knjigi naj bi namreč ne bilo "nikjer (jasno) povedano", da so se Slovenci "kedaj čutili in vedli kakor jeden narod", da so stanovali v deželah, ki so bile nekdaj politično združene" in so bile tudi tedaj, ko so se politične vezi, ki so jih povezovale, pretrgale, tesno povezane med seboj. V tej luči je avtorjem zameril, da niso omenili "staroslavne vojvodine Koroške", ki je "slovenske dežele" še vse do zadnjega četrtletja 11. stoletja povezovala v "samo jedno administrativno celoto",22 hkrati pa opozorili na združitev "vseh slovenskih in le slovenskih dežel (čeravno nekaterih že deloma ponemčenih) v jedno politično celoto" pod "notranjeavstrijsko vlado" v Gradcu v času od 16. do 18. stoletja. Slovenci pač, kot je menil Rutar, kljub "razkosanosti" v razne dežele od konca 18. stoletja, niso postali "poseben narod" šele leta 1848 in tudi njihovo ime "Slovenija" tedaj ni bilo novo, saj so "povsodi, kjer so se naselili, imenovali svojo zemljo Slovenijo (Sclavinia)", kar bi morali avtorji knjige prav tako jasno razložiti in povedati.23
Rutarjeva ocena Šumanove knjige se je zdela uredniku Ljubljanskega zvona Franu Levcu "izvrst-na",24 toda v resnici je bila kar preveč stroga, v kri-tikovih nacionalno vznesenih opozorilih na domnevno prezrt slovenski zorni kot pa tudi zgodovinsko nekritična. Šuman in njegovi sodelavci dela o Slovencih sicer res niso utemeljili v premišljenem narodnozgodovinskem "načrtu", nesporno pa so ga zasnovali s slovenskega stališča in z vidika slovenske narodne celote. Že Šuman je tako v uvodnem pri-
spevku Die Wohnsitze der Slovenen razmeroma natančno opredelil ozemlje, ki so ga Slovenci naseljevali ob koncu 19. stoletja. Na severu naj bi to segalo do približne črte v smeri od Beljaka do Radgone, na jugu - v Istri in Trstu - do Jadranskega morja, na zahodu (na Goriškem in jugozahodnem Koroškem) pa vse do avstrijsko italijanske meje oz. na področju videmske prefekture celo preko nje. Slovenci naj bi na vzhodu živeli še na Ggrskem (v županijah Vas, Veszprem in Zala), medtem ko naj bi na črti od Jadranskega morja do reke Mure mejili na Hrvate, pri čemer pa naj bi, kot je po Miklošiču menil Šuman, slovensko govorili tudi na Hrvaškem živeči kajkavci. Vseh Slovencev, (vendar brez "hrvaških Slovencev") je bilo v osemdesetih letih 19. stoletja po Šumanovih navedbah 1.300.000, večina med njimi so bili katoliki, na Ggrskem pa je živelo tudi 15.000 slovenskih protestantov. Pri tem naj bi bili Slovenci v avstrijski monarhiji pomemben dejavnik, na eni strani kot "mejni sosedje" proti Italiji, na drugi pa kot vmesni člen med nemškim in "drugim" južnoslovanskim prebivalstvom, s katerim so bili "jezikovno in po izvoru v najbližjem sorod-stvu;.25
Šuman se je na Miklošiča skliceval tudi v poglavjih o Starosti in pra-bivališču Slovencev ter njihovi naselitvi v "današnji domovini", hkrati pa se je pri pisanju obeh obširno oprl še na Šafarika. Kar zadeva "starost" in "pra-bivališče" Slovanov naj bi po Šumanu obstajali dve različni gledanji. Nekateri zgodovinarji so - kot je pisal - trdili, da so bili Slovani priseljeno ljudstvo, ki je šele v 5. stoletju po Kristusu skupaj s Huni, Gbri in drugimi "azijskimi barbari" prodrlo v Evropo, drugi pa so ugotavljali, da so po jeziku in izvoru pripadali "evropski skupini" Indoevropejcev in so se v Evropi naselili istočasno z "evropskimi sorodniki". Šuman je bil prepričan, da "postaja" ta teza z razmahom "jezikoslovnih znanosti" iz dneva v dan bolj verjetna in je posebno pozornost namenil Šafarikovemu stališču, da so Slovani že v "najstarejšem času" prebivali na obsežnem ozemlju od Jadrana do Vzhodnega morja ter od Gdre do izvirov Dnjestra in Dona, pri čemer naj bi bili Slovani tudi baltiški in jadranski Veneti.26
20 Simon Rutar, Die Slovenen, Ljubljanski zvon II/1882, str. 53.
2! Prav tam, str. 54.
22	Tu je mislil na Veliko Karantanijo.
23	Rutar, (gl. op. 20), str. 54-56, 113-114.
24	"Kritika o Šumanovi knjigi je tako izvrstna, da si boljše ne
morem želeti", je 18. januarja 1882 pisal Rutarju. "Kdor jo
je bral, vsak jo je hvalil". Gl. Bernik, Pisma Frana Levca, str.
56.
25	Šuman, Die Slovenen, str. 1-3. Po mnenju Simona Rutarja pa je bil Šumanov oris slovenskega narodnega o2^mlja vseeno premalo natančen in je menil, da bi se moral Šuman opreti na Kozlerja in Czorniga in natančneje "opisati ... narodnostne meje", ki jih poskušajo slovenski nasprotniki "vsak dan ... skrčiti". Rutar, gl. op. 20, str. 113.
26	Šuman, Die Slovenen, str. 4^13. Po Rutarjevem mnenju so bila Šumanova opozorila na Šafafikovo tezo o slovanskem izvoru jadranskih Venetov povsem odveč in neprimerna. "Zdi se nam, da bi se moralo v tem oddelku marsikaj o Šafarikovi hipotezi izpustiti," je pisal. "Sličnost imen baltiških in jadranskih Venetov ne more nikakor dokazati njih sorodnosti ... drugače bi morali tudi egipčanski Mameluccos sorodni biti brazilskim XVI. stoletja in genfskim l. 1526." Rutar, gl. op. 20.
Toda o tem, kakšen naj bi bil delež Slovanov med prebivalci "današnjih" slovenskih dežel v času rimskega gospostva, naj bi ne bilo znanega nič gotovega, zelo verjetno naj bi bilo le, da so se "Slovenci" v Panonijo in Norik naselili šele po odhodu Lan-gobardov v 6. stoletju skupaj z 0bri in sicer z vzhoda, z območij okoli Črnega morja in spodnje Donave. Suman je v tej zvezi opozarjal na Miklošičevo tezo o jezikovnem sorodstvu Slovencev z romunskimi ("dačanskimi") in bolgarskimi Slovani, hkrati pa tudi na tesne slovenske sorodstvene vezi s Hrvati in Srbi. V isti sapi je ugotavljal, da so Slovenci prvotno poselili precej obširnejše ozemlje, kot so ga naseljevali ob koncu 19. stoletja, saj naj bi izvorna ločnica "med slovanstvom in nemštvom" potekala od izvira Drave do reke Salzach ter ob Salzach in Innu vse do Donave. V zadnjem delu poglavja o "slovenski" naselitvi se je ustavil še pri Sa-movi "zvezi", ki naj bi združila češke in moravske Slovane ter "karantanske Slovence" v prvi neodvisni slovanski državi, ki "jo pozna zgodovina". 0b koncu pa je omenil neodvisno Karantanijo, ki naj bi nastala po razpadu Samove zveze in ohranila samostojnost do leta 748, ko je prišla pod "bavarsko oz. frankovsko nadoblast".^7
Suman je v knjigo po krajšem poglavju o "kulturnih razmerah med poganskimi Slovenci" prispeval tudi obsežno poglavje o "pokristjanjevanju Slovencev". V njem je sicer uvodoma povedal, da se je krščanstvo med "slovensko" govoreče prebivalstvo širilo iz dveh smeri: na eni strani prek Ogleja in s posredovanjem "italijanske duhovščine" in na drugi prek Salzburga in z misijonskim delom "nemških duhovnikov", vendar Ogleju ni posvetil večje pozornosti, razmeroma podrobno pa je orisal začetke frankovsko-bavarske in salzburško misijonsko dejavnost ter zlasti delovanje Cirila in Metoda.^8 Kot je pisal, se je krščanstvo v Karantaniji širilo vzporedno s krepitvijo in širjenjem bavarske oz. fran-kovske oblasti, pri čemer s popolno frankovsko podreditvijo Slovanov (788) za misijonsko dejavnost "zahodnih duhovnikov" med karantanskimi "Slovenci" ni bilo več ovir. Omenil je pomembnejše salzburške škofe oz. nadškofe, njihove stike s ka-rantanski knezi, najstarejša karantanska cerkvena središča in prve škofe na slovenskih tleh, obenem pa opozoril na brižinske spomenike, njihov nastanek in jezikovno-zgodovinski pomen. Toda vse to je bil le nekakšen uvod k osrednji temi poglavja o pokristjanjevanju - prikazu delovanja Cirila in Metoda v Veliko-Moravski in Spodnji Panoniji. Suman je namreč nesorazmerno obširno popisal poreklo in
27	Suman, Die Slovenen, str. 14-27.
28	To je zmotilo tudi S. Rutarja, ki je kritično ugotavljal, da se v knjigi "čuje le malo o prizadevanji oglejskih patriarhov za izpreobrnjenje Slovencev", čeprav so "ti pokristjanili večino Slovencev in so v tem celo na Koroškem tekmovali s sa-ligradskimi višjimi pastirji..." Rutar, gl. op. 20, str. 115.
predzgodovino prihoda "solunskih bratov" na Veliko Moravsko in v Spodnjo Panonijo, njuno zavzemanje za uveljavitev slovanskega bogoslužja na Mo-ravskem in v "neodvisni slovenski kneževini" kneza Koclja, njuno misijonsko dejavnost in iskanje podpore v Rimu, po Metodovi vrnitvi na Moravsko in v Spodnjo Panonijo pa tudi njegova cerkveno organizacijska prizadevanja in spore z "nemškimi duhovniki". Posebej se je zadržal pri vprašanju o jeziku, ki sta ga v bogoslužje uvajala Ciril in Metod in po predstavitvi Safarikove "starobolgarske" in Miklošičeve "staroslovenske hipoteze", pritrdil mnenju zadnjega, da je bil jezik Cirila in Metoda in njunega bogoslužja "staroslovenski". Ob koncu poglavja o "pokristjanjevanju" je dodal še kratek prikaz nastanka in značilnosti glagolice in cirilice ter spisek "sta-roslovenskih spisov", prevodov in bogoslužnih knjig.29
"Osnutek" zgodovine s Slovenci poseljenih dežel, ki ga je za čas od "Samovega epohalnega nastopa" do začetka 19. stoletja napisal Franz Fasching, se je, kot je kritično opozoril Simon Rutar, res zvečine omejeval na oris njihovega političnega razvoja, Slovencem pa je posvetil nekoliko več pozornosti le v začetku, pri opisu zgodnje koroške zgodovine, in na koncu, v povzetku, ko je opozarjal na napredujoče zmanjševanje "slovanskega rodu" in krčenje njegovega prvotnega ozemlja od razkroja Samove države dalje. Po Faschingu se je z vključitvijo Karantanije v frankovsko državo začel proces ponemčevanja: uprava je postopoma prehajala "v nemške roke"in "slovenski poglavarji so odstopali prostor nemškim grofom". Vseeno naj bi se na Koroškem ohranila "eine eminente slovenische Antiquität" - obred ustoličevanja koroških vojvod. Fasching je obred slikovito opisal in poročal, da so se mu sprva "uklonili" tudi Habsburžani, saj je bil še leta 1414 po "starodavnem slovanskem običaju" ustoličen vojvoda Ernst Železni, pozneje pa naj bi ga nameraval obnoviti "Slovencem posebej naklonjeni" in slovenščine vešči cesar Maksimiljan, vendar svoje namere zaradi vojn ni uspel uresničiti.^0 Slovenski "rod",^1 ki so ga razkrajali nemški koloni, plemiško-podložniško razmerje ter škofje in samostani, ki so širili katoliški nauk v nemškem jeziku, bi v toku časa doživel usodo Srbov, če se ne bi razvoj s Habsburžani in dvigom njihove monarhije med "velike sile" obrnil v novo smer. Z notranjo konsolidacijo in ureditvijo habsburške države, ki naj bi potekala od utrditve habsburške državne samostojnosti in razglasitve avstrijskega cesarstva v začetku 19. stoletja, naj bi bila sprva "rahlo plameneča" ideja narodne enakopravnosti v skladu z "zahtevami pra-
29	Suman, Die Slovenen, str. 36-66.
30	Prav tam, str. 69-70.
31	Fasching je uporabljal izraza "Volksstamm oz. Stamm".
Simon Rutar (1851-1903). (dLib)
vičnosti" in narodnimi odnosi v monarhiji "povzdig-njena v državno načelo", pri čemer pa naj bi bilo njeno v "soglasju z zgodovinsko avtonomijo dežel in potrebno državno enotnostjo" uveljavljeno uresničevanje še vedno predmet "notranje ustavnih vprašanj". Na načelo enakopravnosti naj bi po - Fa-schingovih besedah - svoja upanja opiral tudi "sodobni ostanek slovenskega naroda", ki je dotlej izgubljal življenjski prostor na vse straneh: na severu zaradi ponemčevanja, na zahodu (s strani italijanskih držav in Benetk) in vzhodu (v panonski nižini) zaradi asimilacijskih pritiskov in na Hrvaškem zaradi doseljevanja "hrvaško-srbskega prebivalstva".32 Faschingov prikaz zgodovine s Slovenci poseljenih dežel od zgodnjega srednjega veka do 19. stoletja je bil torej, kar zadeva slovensko zgodovino, res skromen, toda Slovencem ne nenaklonjen, vsebinsko pa sta ga dopolnjevali poglavji o slovenskem jeziku in njegovi zgodovini ter slovenski literaturi, ki sta ju napisala Josip Šuman in Franc Simonič. Suman se je po uvodni, po Miklošiču povzeti ugotovitvi, da je slovenščina med živimi slovanskimi jeziki najbliže "staroslovenščini" in opozorilih na njene značilnosti, razmeroma obširno razpisal o njeni razširjenosti in rabi. Tako je najprej omenil, da povezuje Slovence na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem od Trubarja dalje skupen
knjižni jezik, ki ga z njimi ne delijo le ogrski Slovenci, k Slovencem pa je vse do "jezikovne meje", potekajoče od Virovitice mimo Belovarja do Kapele in Lupoglave, prištel tudi hrvaške kajkavce, ki so imeli - kot je pisal - od leta 1836 skupen knjižni jezik s "pravimi Hrvati". Bralcem je nadalje sporočal, da je bila slovenščina že v 9. stoletju zapisana v glagolici, cirilici in latinici, "pisni spomeniki" v slovenskem jeziku in latinici pa so segali tudi v 10., 14., 15. in 16. stoletje. Sicer pa je latinski črkopis slovenščini - kot je opozarjal - leta 1584 prilagodil Adam Bohorič, leta 1844 pa ga je s prevzemom ga-jice priredil in posodobil Janez Bleiweis. Slovenski jezik naj bi pri tem v 13. stoletju govorili še po vsej Koroški, kar naj bi dokazovala pesnitev pesnika Ulricha von Lichtensteina, ki ga je leta 1255 deželni knez ob prihodu v deželo pozdravil z besedami: "Buge was primi gralva Venus", kot Slovenci pa naj bi se "odkrito in brez zadržkov" opredeljevali tudi nekateri najuglednejši Kranjci "svojega časa", med njimi diplomat Sigmund Herberstein, ki mu je "bila slovenščina v veliko pomoč" pri poslanstvu v Rusiji, "prvi kranjski zgodovinar" Schönleben, "znani pisec Slave vojvodine Kranjske" Valvasor, škof Hren in Carbonarius (Oglar), zdravnik ruskega carja Petra Velikega.33 Konec 17. in v 18. stoletju, zlasti za Jožefa II, naj bi se nato ne le na Koroškem in Štajerskem, temveč tudi na Kranjskem okrepilo po-nemčevanje, toda slovenska literatura je že po smrti Jožefa II. znova oživela, za kar je imel posebne zasluge "nepozabni baron Sigismund Zois", ki je v svojem "narodnem salonu" zbral najplemenitejše može, pesnike in pisatelje "slovenskega naroda", in jih spodbujal k ustvarjanju. V 19. stoletju so si nato drug za drugim sledili: čas francoske vlade, ki je slovenščini na Kranjskem in v zahodnih "področjih" priznala več pravic, kot jih je imela dotlej, Met-ternichovo obdobje, ko je ponemčevanje zopet doživljalo poln "razcvet", leto 1848, ki je narode zdramilo iz spanja in prebudilo v novo življenje ter Bachov režim, ki je slovenščino sicer zatiral, vendar je ni mogel "izbrisati". V šestdesetih letih pa se je v Avstriji začelo ustavno življenje in z njim "teoretično" oznanjanje načela narodne enakopravnosti, ki mu bo "zdaj", kot "je upati", sledila tudi njegova "praktična uresničitev".34
Suman je nadalje popisal dolgotrajna prizadevanja za uveljavitev slovenščine v šolstvu, v uradih in javnosti. V tej zvezi je najprej opozoril na vlogo
33
32 Šuman, Die Slovenen, str. 77-78. Tako kot Šuman je očitno tudi Fasching sprejel Miklošičevo stališče, da so hrvaški kajkavci Slovenci.
34
Gregor Oglar/Voglar- Carbonarius je bil rojen leta 1651 v Naklem na Gorenjskem, medicino pa je študiral na Dunaju, v Bologni, Padovi in Rimu. Sprva je služboval na Koroškem in Štajerskem, okoli leta 1690 pa je odšel na priporočilo cesarja Leopolda I v Moskvo, kjer je postal osebni zdravnik carja Petra Velikega. Carja je med drugim spremljal na več potovanjih, v domovino pa se je vrnil šele leta 1715, dve leti pred smrtjo. Zupanič Slavec, Gregor Voglar. Šuman, Die Slovenen, str. 106-111.
slovenščine v stanovskih protestantskih šolah na Kranjskem in v času protireformacije v jezuitskem kolegiju v Ljubljani, hkrati pa omenil zasluge grofa Edlinga za razvoj "slovenskega šolstva" za Marije Terezije in slovenska predavanja "kranjskega slovenskega kmeta" Antona Janše o čebelarstvu v dunajskih Augartnu in Belvederu. Kako živahno je bilo "narodno življenje" ob koncu 18. stoletja, naj bi razkrivale predstave v ljubljanskem gledališču, kjer naj bi "diletanti iz višjih stanov" v "polni hiši in ob velikem veselju občinstva" uprizarjali slovenska gledališka dela. Slovenske napeve naj bi bilo podobno slišati pri italijanskih operah, Linhart pa je - kot je spomnil Suman - prav tedaj napisal svojega Matička. Pod vplivom takšnega ozračja naj bi leta 1810 pod Primčevim vodstvom ustanovili tudi "societas slovenica" v Gradcu in dve leti pozneje slovensko stolico na graškem liceju. Na Kranjskem in "v zahodnih (slovenskih) področjih" naj bi v začetku 19. stoletja nemščino v normalnih šolah povsem nadomestili s slovenščino Francozi, ki naj bi jo v srednjih šolah uvedli tudi kot učni predmet. Toda po njihovem odhodu je v šolstvu zopet zavladala nemščina, slovenski na| bi bili le stolici na ljubljanskem in graškem liceju. Suman se je tako v zadnjem delu prikaza položaja slovenščine v šolstvu obširneje ustavil predvsem pri razmerah po letu 1848. Te je zopet orisal precej podrobno in kritično, hkrati pa je prikazal težnje po ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani leta 1848 in uveljavitvi slovenskih predavanj na graški univerzi v začetku petdesetih let 19. stoletja. "Prizadevanje za slovenske šole temelji v samoohranitvenem nagonu in ga ni mogoče tolmačiti kot narodno sovraštvo", je ugotavljal. "Da o zadnjem ne more biti govora, pa kaže že način poučevanja nemščine v srednjih šolah". Sicer pa naj bi bilo načelo enakopravnosti še "na trhlih nogah" tudi kar zadeva rabo slovenščine v uradih. Ta naj bi, kot je pisal Suman, nikoli povsem prenehala, toda v stiku s preprostim ljudstvom naj bi brez prevajalca še vedno največ uradovali nižji uradniki, ki marsikje sami slabo obvladujejo slovenščino, v pisnem urado-vanju pa naj bi sploh prevladovali nemščina in ob "italijanski meji" italijanščina. Slovenci bodo morali torej tudi v tem pogledu še počakati na uveljavitev enakopravnosti v prihodnosti.35
Najobširnejše besedilo v knjigi je bilo Simo-ničevo poglavje o slovenski literaturi, ki so mu ne le Rutar, temveč tudi kasnejši kritiki precej prepričljivo očitali "preobilnost" in nepreglednost.36 Simo-
35 Prav tam, str. 111-122.
Rutar je ugotavljal, da obsega Simoničev "oddelek" kar "četrtino knjige" in je vsekakor "preobilen, zlasti ako se po-mišlja, da je ta sestavek Nemcem in sploh tujcem namenjen, katere ne more zanimati vsaka podrobnost, kakor nas domačine". Gl. Rutar, op. 20, str. 118. Ivan Grafenauer pa je v kritiki Wuttejeve knjige Kärntens Freiheitskampf, v kateri se je Wutte skliceval na Simoniča, zadnjega sploh oz-
ničev prispevek je bil res napisan neselektivno in preobremenjeno z imeni in podatki, toda avtor je poskušal njegovo periodizacijo utemeljiti v razvoju slovenske literature od reformacije dalje, ki ga je razdelil v tri obdobja: od "Trubarja do Pohlina", od "Pohlina do Bleiweisa in začetka izhajanja Novic" ter " od leta 1843 do sodobnosti". Pri tem je pri vseh obdobjih navedel in označil najpomembnejše literarne ustvarjalce od Trubarja, Bohoriča in Dalmatina v času reformacije, prek Janeza Svetokriš-kega v 17. oz. v začetku 18. stoletja do Pohlina, Deva, Kumerdeja, Japlja, Popoviča, Gutsmanna, Vodnika in Kopitarja ob koncu 18. stoletja ter Primca, Jarnika, Čopa, Prešerna in Vraza v prvi polovici 19. stoletja. Pri nekaterih med njimi se je ustavil tudi bolj podrobno, kot pri Trubarju, Dalmatinu, Vodniku in Prešernu, ki naj bi bil "prvi slovenski klasični pesnik" sploh, obenem pa je opozoril na pomen Zoisovega mentorstva in mecenstva, na Kranjsko čbelico in krog Bleiweisovih Novic. V prikazu obdobja od ustanovitve Bleiweisovih Novic do "sodobnosti" je nekaj več pozornosti namenil Lovru Tomanu, Josipini Turnograjski, Antonu Ja-nežiču in Antonu Martinu Slomšku, medtem ko je druge pesnike in pisatelje (med njimi Vilharja, Levstika, Mandelca, S. Jenka, Erjavca, Mencingerja, Jurčiča, Stritarja in Kersnika) navedel le iz imenom. Posebej je omenil tudi v letih 1848/1849 izhajajoče slovenske časopise, izid Wolfovega nem-ško-slovenskega slovarja leta 1860, ustanovitev Družbe sv. Mohorja, Slovenske matice, Dramatičnega društva in Katoliškega tiskovnega društva ter začetek izhajanja Slovenskega naroda, Slovenskega gospodarja in Stritarjevega dunajskega Zvona. Si-monič je svoj oris slovenske literature vse od začetkov, četudi neuravnoteženo in neenakomerno, zasnoval z vidika celotnega slovenskega prostora, pri čemer se je večkrat bežno ozrl tudi na prekmurske Slovence, na koncu pa še na ljudsko pesništvo in literarni razvoj hrvaških kajkavcev, kar je povzročilo na Hrvaškem nemajhno razburjenje.37
Razmeroma obširno je bilo tudi poglavje o "slovenskih navadah in običajih", ki ga je za Die Slovenen napisal Franc Hubad, Suman pa je delu dodal še kratko opozorilo na glasbeno in likovno ustvarjalnost na slovenskem ozemlju ter s slovenskega ozemlja izvirajoče znanstvenike. Pri tem je med glasbeniki omenjal Janeza Krstnika Dolarja, Gašparja in Kamila Maška, Benjamina in Gustava Ipavca, Miroslava Vilharja, Antona Försterja in Antona Heydricha, med slikarji Dominika Kalina, Simona Grahovarja, Giuglia Quaglia, Franca Jelov-
načil za bibliografa, ki ni "niti zgodovinar, niti literarni zgodovinar". Gl. Grafenauer, Literarno-zgodovinski spisi,
str. 447.
37 Suman, Die Slovenen, str. 122-172. Za odzive na Simo-ničevo pisanje na Hrvaškem gl. Rutar, op. 20, str. 118.
ška, Valentina Janšo, Franca Kavčiča, Josip Tomin-ca, Matevža Langusa, Antona Karingerja in Janeza Subica, od znanstvenikov pa Popoviča, Dolinerja, Kopitarja, Miklošiča, Cižmana, Simona Subica, Štefana, Strupija in posebej Jurija Vego.38
Knjiga Die Slovenen seveda ni bila izvirno strokovno delo, temveč poljudna, širokemu krogu bralcev namenjena kompilacija, ki je temeljila v avtorjem v osemdesetih letih 19. stoletja dostopni literaturi in gradivu. Njeni pisci so na njenih straneh povzemali in predstavljali, kar so o slovenski zgodovini in jezikovnem ter kulturno-zgodovinskem razvoju vedeli in prebrali, hkrati pa tudi, kar je bilo po njihovem mnenju o Slovencih, njihovi preteklosti ter uspehih in neuspehih treba in vredno povedati nemškim in tujim bralcem. Sumanovi Slovenci so v tej luči zanimivo zrcalo poznavanja in razumevanja slovenske zgodovine med tedanjim slovenskim izobraženstvom. Vseeno so po prvih, razmeroma prijaznih odzivih, ki so jih bili deležni ob izidu, na Slovenskem naglo utonili v pozabo. Slovenski zgodovinarji, književni zgodovinarji in jezikoslovci knjige že v naslednjih desetletjih skoraj niso več omenjali, redka in zvečine kratka opozorila nanjo, pa so se praviloma omejevala na njene pomanjkljivosti, vsebinska nesorazmerja in netočnosti. Toda pri tem je bila in vse do prve svetovne vojne ostala za slovenščine nevešče bralce v monarhiji in zunaj nje pomembno in marsikje edino s slovenskega vidika napisano referenčno delo. V monarhiji so jo imele skupaj z ostalimi zvezki zbirke Karla Prochaske številne knjižnice (tudi vojaške), nanjo pa so se priložnostno sklicevali ali pa jo kot literaturo navajali tudi nenemški strokovnjaki, ki so pisali o habsburški monarhiji, Slovanih in Slovencih (tako pri Francozih Louis Leger in nekateri drugi poznavalci slovanskega sveta, pri Britancih pa Robert William Seton Watson). Prav zato se jo je zdelo zanimivo - kot ilustracijo zgodovinskega obzorja slovenskega izobraženstva v osemdesetih letih 19. stoletja in kot tujcem pred prvo svetovno vojno dostopno referenčno delo - znova nekoliko obširneje priklicati v spomin.
VIRI IN LITERATURA
ČASOPISNI VIRI
Ljubljanski zvon, 1882.
Novice, gospodarske, obrtniške in narodne, 1881.
Slovan, 1907.
Slovenski gospodar, 1882.
Slovenski narod, 1881.
LITERATURA
Bernik, France: Pisma Frana Levca, Druga knjiga. Ljubljana Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, Korespondenca pomembnih Slovencev 4/II, 1971.
Grafenauer, Bogo: Struktura in tehnika zgodovinske vede. Ljubljana : Univerza v Ljubljani, 1960.
Grafenauer, Ivan: Literarno-zgodovinski spisi. Ljubljana : Slovenska matica, 1980.
Janša Zorn, Olga: Gospodarska in socialna zgodovina v delih Petra Pavla Radiča (Radicsa) -prispevek k zgodovini zgodovinopisja. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana : Založba ZRC, 1999, str. 301-313.
Janša Zorn, Olga: Historično društvo za Kranjsko. Ljubljana : Modrijan, 1996.
Kos, Milko: Pregled slovenske historiografije. Jugo-slovenski istoriski časopis 1, 1935, str. 8-21.
Kos, Milko: Srednjeveška zgodovina Slovencev. Ljubljana : Slovenska matica, 1986.
Slovenski biografski leksikon 1-4. Ljubljana : Zadružna gospodarska banka, ZRC SAZU, 19251991.
Stare, Josef: Die Kroaten im Königreiche Kroatien und Slavonien. Die Volker Oesterreich-Ungarns, Etnographische und culturhistorische Schilderungen, Zehnter Band, 2. Hälfte. Wien - Teschen : Verlag von Karl Prochaska, 1882.
Sedivy, Jan: Profesorji klasične gimnazije v Mariboru. Casopis za zgodovino in narodopisje, 6/41, 1970, št. 1, str. 102-118.
Suman, Josef: Die Slovenen. Die Völker OesterreichUngarns, Ethnographische und culturhistorische Schilderungen, Zehnter Band, 1. Hälfte. Wien und Teschen : Verlag von Karl Prochaska, 1881.
Zupanič Slavec: Zvonka: Gregor Voglar - Carbo-narius (1651-1717), zdravnik carja Petra Velikega (http://vestnik.zsd.si/st2-10/st2-10-649-651. htm).
38 Suman, Die Slovenen, str. 173-183. Navedenih je bilo seveda še več, tu omenjam le najbolj znane in ugledne med njimi.
ZUSAMMENFASSUNG
Das Buch Josip Šumans und seiner Mitarbeiter Die Slovenen (1881)
Der Verfasser weist auf die Abhandlungen von Olga Janša Zorn im Bereich der Geschichte der Geschichtsschreibung in Slowenien im 19. Jahrhundert hin und stellt fest, dass das Interesse für die im 19. Jahrhundert vor allem in deutscher Sprache verfassten historiographischen Texte, das bereits in der Zeit nach dem Zweiten Weltkrieg bescheiden war, in letzter Zeit noch abgenommen hat. Unter den im 19. Jahrhundert veröffentlichten historiographischen Publikationen, die die slowenische Geschichte behandeln, befanden sich zwei-feHos Werke nicht nur von dokumentarischer,
sondern auch von fachlich-informativer Bedeutung. Wie sie den damaligen historischen Horizont widerspiegeln, ist noch heute von Interesse. Eines dieser Werke ist das Buch von Josip Šuman und seinen Mirarbeitern Die Slovenen, das 1881 in der Sammlung Die Nationen Österreich-Ungarns des böhmisch-österreichischen Verlegers Karl Pro-chaska erschienen ist. Der Beitrag stellt die Sammlung Die Nationen Österreich-Ungarns und Šumans Buch sowie kritische Reaktionen darauf vor. Šumans Buch wies zweifelsohne Mängel auf, war aber das erste populärwissenschaftliche und synthetische, zugleich aber fachlich begründete und vom slowenischen Standpunkt verfasste Werk über die Slowenen in deutscher Sprache, auf welches sich in den darauffolgenden Jahrzehnten deutsche und nichtdeutsche Autoren stützten und beriefen, die über Slowenen und Slawen der Habsburgermonarchie schrieben.