LJUBLJANSKI ČASNIK
i
M
I 9urili 21. Vetkifja truma
lS&O.
Vradue naznanila.
Njegovo c. k. veličanstvo je blagovolilo sledeče lastnoročno pismo poglavarju krajnske kronovine poslati:
„Ljubi grof Chorinsky!
S pravim zadovolenjem sem se pripričal, akoravno sim le malo časa v krajnskem voj-vodstvu bil, de so mi prebivavci te deželi, ki so svojo nepremaklivo zvestobo do moje hiše v naj bolj britkili časih v djanju pokazali, v resnici z globoko in odkritoserčno ljubeznijo uda-ni. Na celem popotvanju, posebno v glavnem mestu v Ljubljani sim od tega ravno tako obilne kakor žive dokaze sprejel. Čast, ktera se mi je skazala, me je, ker jc izrek enakiga mnenja, serčno razveselila, in potreba mi je, de v teh besedah svojo hvalo za to izrečem, kar Vam naložim očitno na znanje dati.
Tudi Vam, ljubi grof Chorinsky gre moja hvala za zveste in koristne službe, ktere ste moji hiši in deržavi med Vašo dozdajno službo storili. Prepričan sim, de boste z enako go-rečostjo tudi zanaprej za blagor dežele sker-beli, ktero vladati sim Vas z zaupam zavolj Vaših doskušenih lastnost poklical.
Terst 13. maja 1850. Franc Jožef s. r.	Bach s. r.
15. velkiga Travna 1850 je bil izdan in razposlan VI. del deželniga zakonika in vlad-niga lista za krajnsko kronovino, kizapopade:
Naznanjenje zapopada postav in ukazov v delili XXI.—XXX. občniga deržavniga zakonika in vladniga lista 1850. — Ukaz e. k. krajnskiga poglavarstva od 11. Svečana 1850 Zastran razstavljenja in vkvartiranja žandar-merije. — Ukaz c. k. krajnskiga poglavarstva od 2. Sušca 1850. Razglašenje začasniga poduka za politiške oskerbne oblastnije v rečeh kupčijstva, obertnijstva in javnih stavb. — Razglas c. k. komisije za oprostenje zem-Jjiš na Krajnskim od 8. Sušca 1850. Dovoljenje, de podložni zapopadene letne zneske opravičenim plačajo. — Ukaz c. k. krajnskiga poglavarstva od 8. Sušca 1850. Naznanjenje določb zastran dohodkiniga davka, od de-narstviniga ministerstva 25. dne Svečana na vprašanje nekiga poglavarstva danih, in krajn-skimu poglavarstvu poslanih, de se po njih ravna. — Razglas c. k. notrajno-avstrijanske in primorske apelacije od 18. mal. Travna 1850. Zastran dobe, v kteri novi sodi v moč pridejo.
Okrajnimu glavarstvu je na znanje prišlo, de okrajni prebivavci sploh mislijo, kakor de bi bile dozdajne ribške pravice odpravljene, in de je ribe loviti vsakimu na prosto voljo dano. To ni tako. Kteri so dozdaj pravico do ribštva imeli, jo imajo še zdaj in tako dol go, dokler o tem ne bo drugih postav danih. Seganje v ribške pravice in motljenje vpravi čenih ribčev se mora in se bo na terjanje vpra vičenih po postavah kaznovalo.
To se s tem na znanje da.
Ces. kr. okrajno glavarstvo.
V Kamniku 13. vel. travna 1850.
Politiške naznanila.
Sedem naglavnih grehov naših šol.
(Konec.)
Ceterto greši pri naših šolah stara nem-ikutarija, ki stori de ljudi več skerbi nemška beseda, kakor pa beseda božja, jih več veseli na pol nemško govoriti, kakor pa iz celiga serca Bogu služiti. Kdo poreče, de ni temu taka? Pred tridesetemi leti nisi najdel v naših šolah slovenskiga katehizma, k nar vc-čimu je kaki medel mali katekizem na pol po nemško, na pol po slovenje otrokam v rokah bil; pa otroci so znali le nemško stran gladko citati, slovenske strani pa malo, ali clo nič, zakaj abeceda je bila za mlade slovance nemška. Molili smo pred šolo in po šoli, pa le po nemško. Clo sveti roženkranc smo vprocesjah po nemško žebrali, in se bahali svoje inerzle nemške molitve. Peli smo v cerkvi tudi po nemško, in tako službo božjo Slovencam nekako zmedli. Po ovakim najdemo male mestica (sloveno-gradece), terge in sela terdo slovenske , v kterih je po taki ncmškutarii vsa služba božja izblojena. Nekoliko cerkve moli litanije po nemško rekoč: Bitt fiir uns! drugi pa po slovensko rekoč : Prosi Boga za nas ! Eni : Sveto, drugi: Heilig pojo, ali pa nar rajši molče. Božja beseda se na leči po slovensko oznanuje, na godru pa po nemško poje. Ali ni taka zmešnjava po Babilonsko? In naj se duhovski pastir loti tako krivo razvado poravnati, nemškutarji se nad nja vsipljejo, kakor seršeni serditi. Takim je po slovensko peti, ali pa moliti preporedno, kakor bi ljubi Bog slovenskiga ne razumel. Še huje napak ravnajo, ki v šoli katehizem slovenski mladini po nemško učiti dajo. šola, cerkev in pa očetova hiša se morajo za roke deržati. Kar se otrok od matere in očeta nauči, ima šola napredovati, in sveta cerkev veršiti. To se pa le v enim in tistim jeziku po pravi pameti v domačih šolah zgodi.
Kako verlo smo svoje dni katehizem po nemško iz glave znali, ki smo imeli dobro glavo; ali iz serca zlo slabo, saj še prav razumeli nismo, kar smo klepetali. Tako se keršanski nauk le slabo uči, in beseda božja za nemško besedo zamenja.
To žalostno istino nam tudi iz Moravskiga nekdo poterdi pisaje: Pri nas je en zarod, šola nemška, cerkev češko - slovenska. Duhovski učitelji so mogli za dobro vzeti, ako sojini učenci merzle besede po nemško povedali. Bila je šega nar pridniši šolce s pozlateno svetinco na persih počastiti. Ošabno so taki osvetinčani neumskuni med drugimi ljudmi hodili, in nekako svoje vernike slabo obrajtali, ki so po domače molili, in keršanski nauk le po slovenje znali. —	.
Nar veči škodo je pa taka ncmškutarija v domači kojitvi (reji) mladine naredila. Kdo ne ve, kako lepo in skerbno so svoje dni po slovenskim svoje otroke Bogu služiti, in se po keršansko nositi učili, vadili, in kako čedno podučen in keršansko privajen se je mladenč po sveti podal, je deklica kočo svojiga očeta
in matere zapustila! Dedek in babica, oče in mati,starji sestre in bratje,tudi hlapci in dekle, dro vsi so si z veseljem prizadjali mla-denče in deklice v keršanskim nauku podučiti, keršanskiga djanja privaditi. Detetu se je že v zibeli milo pelo, njemu pri pestvanju čedno pripovedovalo. Ko je dete izhodilo in gladko govoriti jelo, so ga zraven molitve tudi lepih pobožnih pesmic naučili, de sta jih zali dečko ali zala devojka za božično koledo ku-uieju, ali kumi (botru ali botri) zapela. Otroci pri petih ali šestih letih stari so že po dvajset in še več milih pesmic znali, in tako mično peli, de jih je bilo veselje čuti. Pesmice bile so čedno pobožne, ki so serce omehčile in pa za Boga in pa za čednost ogrele. Lehko je v šoli take otroke za vse dobro in pošteno obrediti, ako se modro poliva,kar se je vse-jalo doma, in na serce nauki sade, ktero je bilo v domači hiši iz niladiga skerbno oralda-no. Beseda šolskiga nauka po tem dobro zemljo najde.
Ali v šoli niso vsiga tega clo nič obrajtali. Po kaj vse to, so djali nemško-šolski možje? Pri očitni skušnji imajo otroci le po nemško moliti, le po nemško peti; sama nemšina velja. — Kako otroci doma Bogu služijo, kako si doma kratek čas delajo, za vse tako se po nemških šolskih napravilih šolski učitelji zmeniti nimajo. Kar se v cerkvi, in doma godi, vse tako šolo ne skerbi. Le kar je noviga in pa po nemško, to je v šoli veljalo. — In poglej , kaj je iz tega prišlo ! Domače svete pesmi so potihnile, molitve onemagale; šoleov je bilo sram po slovensko moliti, po domače zapeti. Lepe, svete stare šege so po takih nemškutarijah svojo pravo ceno zgubile. Po tem najdemo pri teržanih, in pa pri na pol ponemčanih selanih nar več ljudi brez vere, brez strahu božjiga, ki so za vse božje merzli ko led in pa terdi ko les. Kdo božji bo take lesene zmerzljake za božje kraljestvo opet oživil in ogrel? Taki divjaki rastejo tam,kder domača reja otrok šole ne podpira in sveta cerkev ne blagoslovi". Kakova v Moravji,ta-kova je tudi pri nas.
Peto pregreho imajo na sebi tudi naše šolske bukve ali knige, ki niso v domačim duhu pisane, pa tudi JjubigaBoga premalo in preporedko v mislili imajo. Take so med drugimi naše Kratke Povesti ali Kleine Erzah-lungen, ki dajo otrokam brati, kako je Janžek pervokrat v šolo prišel; kako jetudillozika v šolo hodila, ali sta se kaj pokrižala, se pa clo kaj ne pove. Še le v dveh poslednjih pri-povestih opomnijo, de Bog vse vidi, in vse ve, de se mu otrok skriti ne more, kadar greši. Serce vsiga poduka mora biti, kar je gospod Bog Abrahamu djal: „Prcd mano hodi, in popolnama bodi!" Ova reč bi imela tudi v vsili šolskih knigah svitlo in toplo solnce biti, pa kaj de ni! Bolje služi: Berilo za male šole na kmeti h, ktero povesti svetiga pisma otrokam brati daja; tode dovolj ubrano ni, ter s pričakovanjem Odrešenika konča. Tudi naši katehizmi so nekako merzlo zloženi bolj za glavo, kakor za serce napravljeni. Ako
duhovski učitelj keršanski nauk po golim katekizmu goni, in otročajev za izveličanski nauk ogreti ne zna, bo glava polna, serce pa prazno ostalo. Taki šolci se mnozih reči uče, za šolo veliko znajo, za življenje pa do malo ali pa toliko, ko nič. Le modro keršansko življenje otrok je dobre šole gotov zvedok.
Šesto pregrešenje pri naših šolah ježalostno o p u š č e n j e c e r k v e n o - š o 1 s k i h praznikov, pobožnih družb in bratovšin ko jih so naši predniki dosti zalih imeli. Otroci imajo doma o božiči svoje jaslice , o veliki noči svoje pirhe ali pisanke, in taki sveti obredi jih tudi za božje reč/ ožive. Kader pa domu odrastejo in v šolo gredo, malo cerkveniga oveseljenja in podbujenja najdejo. Ali se je čuditi, de jim za božje kraljestvo serce umerje za vse posvetno pa oživi, dokler jim svet to liko veselic na glediši, na plesiši, po vsih kotih in krajih ponuja? Svoje dni so imeli niži šolci svetiga Alojzja svojiga posebniga pri poročnika; celo devetnino so mu veselo obhajali s prejeino svetih zakramentov, s pobožnim petjem in z molitvami. Imeli so viši šolci svoje Marjanske braterne, v kterih so Marijo devico mladenčev kraljico in posebno zavetnico ča stili, njej svojo nedolžno serce darili, in se Mariini mogočni priprošnji perporočali. Take cerkvene družbe so bile nekdaj moške kreposti žlahen cvet. Vse te pobožne šege so po naših šolah pozeble, obletelo je njih cvetje po tini takim se ni čuditi, de na drevji seda-njiga šolanja košatiga perja veliko najdemo, sadu pod perjem pa dobriga malo.
Sedmo greše vsi tisti vladarji in šol ski po stavodajavci, stariši in učitelji, koji hočejo šole vse le posvetne imeti, in ravno zato jih sveti materi katolški cerkvi vzeti, božjimu duhu dati slovo, posvetnimu duhu pa veličastinprestol postavili, šolsko mladino pred vsim za minljivi svet izšolati, ne pa za večnost. Očetje gledajo le na modre glave, ma tere na čedno telo in pa berhko nošo. Posvetni oblastniki hočejo pred vsim dobre deržavljane pogumne vojake imeti; za lepo serce, za poštene može in žene, za pobožne kristjane izšolati, je v posvetno zamišljenim ljudem po sledna, ali pa clo nobena skerb. Torej se priporoča našim šolam vaja po vojaško igrati, skakati, in se poskušati, kteri je hujši, ali pa bolj močin. Radi bi, naj bi že šolci znali sejati in orati, drevje saditi in cepiti itd.— Vse to in tako je dobro in prav, ako šolska mladina za take opravila prekilova ni, in ako so pa školniki v stanu, vse te reči otrokam za-stopno razkladati. Pa enoje še bolj potrebno: po keršansko pravično živeli, in ta nauk se ne sme v nemar pustili. K timu je potrebno olroke večkrat v cerkev peljati, ako svete maše ni, saj enkrat v tednu kake litanije ali kratke molitve za stariše in dobrotnike, za cesarja, za duhovsko in deželsko gosposko opraviti, pa tudi za se Boga poprosili, de bi se lahko in pa dobro učili. V vsaki šoli naj se napišejo Jezusa zlate besede: „Išite pred vsim bo-žjiga kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo naverženo". — „Kaj pomaga človeku , naj si ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi".
Nar hujši zmoti ste dve,kojih posvetni, hudobni duh posebno v naših časih ljudi uči: Boga pozabiti in pa nič delali. Tirna zmolama ima tudi šola v okom iti, in pa pred vsim dveh reči mladino učiti: „Moli in delaj!" Kdor se teh dveh reči v šoli prav zuči, 011 svojo hišo na skalo pozida, vsi viharji sveta mu nje po-derli ne bodo. In ravno takih šol nam je kcr-vavo potreba.	Ljubomir.
Avstrijansko cesarstvo.
Terst. Iz Tersla naznani daljnopisno naznanilo, de se je cesar 15. maja dopoldne v
Lipico podal. O petih je mnogo gospodov k cesarju k obedu povabljenih bilo. Na večer je cesar vglediše šel. Po gledišu je narodna straža baklado napravila.
Njegovo veličanstvo je sklenilo do večera 18. maja v Terstu ostati.
Terst. Poveljnik teržaške narodne straže je cesarju sledeče pismo podal.
svitli avstrijanski
„Posvečeno veličanstvo,
cesar! Narodna straža teržaškiga mesta se spoštovavno bliža v organih svojiga oskerb-niškiga svetovavstva svitli osebi vladarja, de zagotovljenje zvestobe in udanosti zreče."
„Barve, s kterimi se narodna straža kinči, so svitle austrijanske hiše, ktere je cesar Friderik III. zvestimu mestu v dar hrabrosti podelil; barve Vaše hiše, so še naše, in so nam zlo drage; tista zvestoba, ki se je nad našimi očetami čislala, mi smo jo čisto in neoskrunjeno v dnevih nevarnost, ktere smo z božjo pomočjo srečno prestali, obvarvali; narodna straža je tudi v tej dobi za orožje prijela, de je pravice Vaše krone branila in vstavne pravice varovala, ktere ste Vi svojim narodam podelili."
„Cesarsko veličanstvo! narodna straža ter žaškiga mesta, ki je vedno zvesta v natanj čnem dopolnenju važnih dolžnost, stavi nepre makljivo zaupanje v milost, ktero je Vaše veličanstvo v našo zvestobo in nepremakljivo uda nost postavilo, ki nikdar ne bo jenjala in za vedno živela."
Terst 15. maja 1850.
Oskerbniško svetovavstvo narodne straže Njegovimu veličanstvu.
Njegovo veličanstvo je sledeče odgovorilo:
„Z veseljem izrek udanosti sprejmem, kteriga meni v imenu teržaške narodne straže prinesete".
Vi ste v naj težavniših časih visoke znam-nja nepremakljive zvestobe dali".
„Jez ne bom tega nikdar pozabil, in sim po-polnama prepričan, de, ako bi se prigodilo, de bi kdaj spet domovini nevarnost žugala, bosle ravno tako stali.
Terst. Teržaško občinsko svetovavstvo je 13. maja njegovimu veličanstvu sledeče pismo izročilo:
C. k. veličanstvo! Odborniki tega zvesto-udaniga mesta, se bližajo z neizrekljivim veseljem Vašimu cesarskimu veličanstvu , de bi Vas v imenu celiga mesta pozdravilo in globoko zahvalo za milost izreklo, ktere ste Vašimu mestu blagovolili podeliti, ker ste naše pravice poterdili, naše provincielne zadeve do-očili, in vstavo podelili v blagor razvitja njegove zdajne in prihodnje osode".
Ta milost je tako velika, de je nikdar ne bomo pozabili ne mi, ne naši vnuki".
„Ta milost je poroštvo za dobri vspeh, kteriga ima neomejen zaup, kteriga dobromisleči prebivavci v svojiga vladarja stavijo, kiji potem naprave podeli, ki so za njih posebne razmere naj bolj pripravne".
„Gospod! Ce je v zmešnjavah, v potresih tako silnih časov, ki so po božji milosti prestani, če je v divjih bojih in bitvah, zavolj kterih so druge Vašimu žezlu podveržene dežele terpele, če je med tem časam ena ljubezen in en up med nami vedno živel; je bila ljubezen do našiga postavniga kneza in do njegove svitle hiše, je bil up na prerojenje rodov in mogočnost Avstrije".
„Gospod ! ta mogočnost bo tudi delo in ponos Vaše vlade".
„Ona se bo toliko hitreje vstanovila, ako se Vaši narodi brezpametnim zmislim odpovedo, npo nič druzem ne hrepene, kakor po tistem, ar lasten prid povišuje, pod varstvam svobodnih vladnih pravil, ktere ste jim Vi podelili."
„Gospod! V tem slovesnem trenutku ponovimo pogodbo, ktero so naši predniki pred pet
sto letmi storili; svojevoljno so onisvitlimvladarjem Vaše hiše zvestobo in udanost prisegli, mi smo to obljubo v srečnih in nesrečnih časih zvesto deržali, — zdaj z noviga to poterdimo, in vaši vnuki bodo nam po zvesti poti sledili do pozniga zaroda".
„Naj blagovoli Vaše veličanstvo tudi zana-
prej naše mesto in vsakiga posebej v svoje varstvo sprejeti".
Njegovo veličanstvo je potem v laškem jeziku sledeče odgovorilo:
„Odkritoserčno se Vam zahvalim za zagotovljenje zvestobe in udanosti, ktero v imenu mojiga udaniga mesta Tersla izročite. Tako slovesno sprejetje, kakoršno mi je mesto Terst napravilo, mi je za resnico dobro jdelo, in me z noviga prepričalo, de so bile zveze neomeje-niga zaupanja, ktere že toliko stoletjev to mesto z mojo hišo vežejo, z potresi zadnjih let le še bolj vterjene in za vse čase nepremakljive storjene. Terst, zdaj središe avstri-janskiga mornarstva in kupčije, bo po svobodnih napravah mogočno v deržavi in premožno. Zahvalite svoje somestjane za sprejetje, kteriga so mi pripravili, in zagotovite jih moje cesarske milosti, ktero vsakimu od Vas posebno varjeni.
Celjovec. V „SiidsIav. Ztg." se iz Ce-Ijovca piše, de so tamošnji učitelji sklenili, de se ima slovenski jezik od 3. gimnazjalniga razreda navzgorej v vsakem razredu po Jž uri na teden učiti, in sicer eno uro za rojene Slovence in drugo za rojene Nemce.
Štajarska. (Konec pastirskima lista.) Edinost keršanskiga sveta pod papežem, poslancam viši volje, in cesarjem, močnim varham pravice, je bila velika, lepa misel; pa tudi takrat je terdoto le nepopolnama obtesal, in zdaj kaj taciga izpeljati, bo pametnimi! človeku ravno tako pristalo, kakor našim vojakam svetovati, se z oklepam pokriti, v kterem se je Bogomir boulonski pod ozidjem Jeruzalema bojeval. Cerkev je velika bratovska zaveza, v njenem svetišu je pravi blagor človeštva shranjen. Ni zastonj beseda obljube zadonela : „Glejte, jez ostanem pri vas do konca sveta!" Nepremenljiva v premembi časov in mnenja, narav in postav , narodov in deržav kaže na razgernjene skrivnosti božjiga kraljestva in na postavo ljubezni, ki svet zmaga, ona ostane zidana na aposteljne in Jezusa Kristusa. Če m za pomočke gre, po kterih se ima resnica in milost razširiti in v človeško serce vsjati, takrat stopnje izobraženosti in navad narodov, kterim kruh življenja lomi, za resnico v nje delavnost segajo : ker ona dela za ljudi in po ljudeh. Sredni vek si deržave ni mogel drugač misliti, kakor od cerkve odvisne, in ko je cerkev mazi.lno olje posvečenja na glavo posvel-niga vladarja razlila, je tudi posvetni vladar za svojo dolžnost spoznal, zoper tiste meč izdreti, ki so božje kraljestvo na zemlji z zmoto in razceplenjem skušali kalili. Tako je bilo v naj lepšem času sredniga veka. Pozneje se je tudi na dobičke posvetnih mogočnikov gledalo. Na špansko inquisitio naj deržava odgovor da: ker bila je popolnoma kralju podveržena, in ško-fam, ki mu niso dopadli, komej manj strašna, kakor Judam in Mavram. Ko se je edinost vere razpočila, je deržava svoje stanje k cerkvi premenila, akoravno se od temeljne podlage keršanstva nikdar ni odločila, de bi ne bila strašno kaznovana svoje pomote zapazila. Cerkev ne želi ponovljenja pomočkov, ki so bili vedno zlo dvoumna dobrota. Ona od deržave druge pomoči ne tirja, kakor tisto, ktero je vsaki pravični družbi dolžna. Te pa ne more v nemar pustiti. Druziga orožja ona ne potrebuje kakor Gospodovo besedo, ktera po njegovi obljubi, in po njegovem blagoslovu dušo kakor dvorezni meč presune. Pa mi smo cerkvene kazni spet dobili? O
4
— 59 —
tamota, o divjaštvo! zdaj bomo vidili ljudi v pepelu pred cerkvenimi vralmi stati. Tovarši moje skerbi in mojiga truda, obstojim, močni čut sramote nas presune , me zavolj nas , temveč zavolj naših rojakov, med kterimi je mar-sikter pošten mož glede na svojo lastno cerkev tako neveden. Ko je bilo keršanstvo v stiski, ko ji je meč rabeljna in žrelo leva žugalo, je živela v veliki večini kristjanov moč vere in ljubezni, ktero pozneje le v posamez nih izgledih zapazimo. Grehi, kterih zdaj še spomniti ne smemo, de bi se nad vljudnostjo ne pregrešili, so bili takrat predmetglobokiga zaničevanja: ne de bi kristjani bratovske ljubezni ne bili poznali, ktero so, kakor celo pagani terdijo, očitno kazali, ampak ker je bil zveličar njih duši zlo blizo , in jim je velikost greha, zavolj kteriga je na križu umeri, globoko v serce vtisnul. Ne le občina svetnikov, ampak večidel tudi grešnik sam je za nemogoče deržal, de bi se bil tisti, ki je z gre-ham keršansko ime ognjusil, pri darovanju no-viga zakona vdeležiti, ali telo čistiga jagnjeta prejeti zamogel, dokler ni greha in pohujšanja z dolgo, očitno pokoro zbrisal. Ko je gorečnost pri večini začela pešati, je tudi očitna pokora nehala, in proti koncu enajstiga stoletja, tedaj pred osem sto letmi, je že iz navade prišla. Ako se kaka boječa duša očitne pokore straši, recite naravnost: Noben škof ne misli očitne pokore spet vpeljali! Ni treba se vam bati, de bi se vam očitalo, de se la-žete: ker cerkvena pokora ali sovražtva vredna policijska naprava, ktere po pravici ne zagovarjamo , ali pa tirja naravne resnobe, kar se pa z sedaj ni m časam ne veže. Kar cerkvene kazni sploh zadene, ima vsako družtvo pravico, take ude, ki sprejetih dolžnost ne store, pod gotovimi pogoji iz svoje srede pahniti. Te pravice se ne sme In se ne bo cerkev nikdar odpovedala, ker sama svojih pravic ne sme zatajiti. Ona pa tudi ne sme terpeti, de se to le ako deržavna moč dovoli, sme goditi. Ako se katolčanu cerkvena dobrota, na ktero ima pravico, ne more brez dovoljenja deržave odreči, se ne smemo pritožiti, ako se deržava tudi v spovednice meša, in s tem v središe svetiša pridre. Zares je tudi neka luteranska oblast pred dvajsetimi leti to poskusila; vendar pa je še o pravem času od takiga namena odstopila. Zbrani Škoti tedaj niso brez pre-vdarka nasledkov, ne de bi sredni vek spet vpeljali, ne de bi svojo moč pokazali, cerkvene kazni obvarovali; oni so to zavolj eniga pravila storili, kteriga ne smejo vničiti, ako hočejo samostojnost cerkveniga življenja obvarovati.
Pa mi smo otroci eniga samiga Boga, ki je že v starem zakonu obljubil, de pripognjeniga tersta ne bo zlomil in llečiga stenja ne vgas-nil; ki je že v starem zakonu skesanim govoril: „Ako bi bili vaši grehi kakor škerlat, bodo beli kakor sneg, in ako bi bili rudeči kakor karmezin, bodo beli kakor ovna!" Duh cerkve je in je bil duh krolkosti; ona le zato kaznuje, de z kaznijo zdravi, le de grešnika na pravo pot pokore pripelje in njegovo dušo reši. Ker bi kazen večluidih kakor dobrih nasledkovimela, pusti ona dolžnika njegovi vesti in tihi spo-vednici. Zares je življenje in navada sedaj-nosti taka, de bi cerkvene kazni le zlo redko kje božjimu kraljestvu na zemlji koristile. Iz koga se pa sklepa, de bodo škofi na vse kraje žareče prekletstva metali ? Tridentinski shod ukazuje naj veči skerb v cerkvenih kaznih imeti; na Dunaju zbrani škofi so sklenili znaj veči previdnostjo v tej zadevi ravnati. Ako bi kteriga cerkvene kazni strašile, pokažite mu v Belgio. Tam imajo škofi že 20 let popolno svobodo, vsako cerkveno kazen po cerkvenih postavah naložiti, in ali se je kdaj čez nje slišalo tožiti? Pa še to, kar bi za Belgio bilo,
se ne da na naše razmere oberniti; pa naše razmere se bodo tudi vestno prevdarile.
Cerkev se ne imenuje zastonj mati. Nje izgled je pastir, ki zgubljeno ovčico z neizmerno poterpljivostjo v pušaviiše, nje mojster je tisti, kije življenje dal za svoje prijatle in na križu molil za svoje sovražnike; krotkost in vsmile-nje sta angela, ktera jo spremljata, in ljubezen je sonce, ki na nje pot sije; vendar tista prava ljubezen, kije dragocenost serca in dih življenja človekoviga. Cerkev nič ne ve od mehkužnosti, ki ima slabe čute, kteri je dobro in hudobno jednako. Ona oznanuje resnost prepričanja, moč čuta dolžnosti, češenje do svetiga. Če pa te dobrote svet zgubi, sc mora v nesnago in kri svet vdreti. To se nam že tretje leto ne z besedo ampak z silo dogodb oznanuje. Kdor tudi zdaj neče slišati, naj saj tega ne misli, de potrebe časa pozna.
Pred šestnajst sto letmi je djal en mož redkih dušnih darov, kteriga so opominjali, keršanstvo zoper obrekovanje in krive sklepe pa ganske učenosti braniti: Ko so zoper našiga Gospoda in zveličarja krive priče vstale, je on obmolčal, on na obdolženje ni nič odgovo ril: ker on je bil prepričan, de njegovo celo življenje in njegove dela bolj zanj govore, kakor vsak govor. Tako tudi cerkev spriča, de so obrekovanja in natolevanja zoper cerkev in vero laž, in vera, ki je lepši kakor vsako drugo pisanje človeškiga uma, jih tako podre, de jim sence resnice ne ostane. To tudi velja od naredb in postav, v kterih je cerkev od previdnosti peljana nasledke tisučletne skušnje zastavila. Ue se razkačenim sovražnikam beseda vzame, in dvomi in skerbi zapeljanih zgube, ni boljšiga sredstva, kakor de se cerkev pokaže kakoršna de je. To je naloga, ktero je nam Gospod ukazal speljati. Velik trenutek je to: ker od zdaj se začne po širokih deželah nova doba za božjo cerkev! ,Se vise gro-monoseči oblaki nad Evropo, še zija brezden strasti in naklepi pogube preže na vgoden trenutek; še korači sovražtvo božje in dolžnost z oholim čelam in se baha z približevanjem zmage. Vsemogočni pa pomigne in opore zbeže, ki so mnogo bogoudanih naklepov vsmerlile in ob pogum pripravile. Mi stopimo na plan v čisti svobodni zrak cerkveniga življenja. Kaj se ima tedaj zgoditi ? De o kratkem veliko rečem : Cerkvena zavest se mora v katolčanu oživiti in v resnici razjasniti; katolčan naj se uči, kaj dc pomeni, ud tistiga biti, kteriga glava je Kristus. Ako se je to naučil, je tudi zveza med časam in večnostjo terdna, in vedno globokeje se bo v serce verniga vkoreninilo, de je pozemeljsko življenje popotovanje proti večni domovini. Neizmerni prostor njegoviga bitja se mu za celoto pokaže, časno blago primerilo vrednost dobi; oblak se od oči dvigne, strast se vtolaži, mir pride v njegovo serce stanovat, vsaka bogodopadljiva reč se vterdi in očisti in z višjim blagoslovam napolni. To je namen, za kteriga moramo mi, ker je nam skerb za dušni blagor izročena, posebno sker-beti, in pomen svobode, ktero je domača cerkev zadobila, v tem obstoji, de nam v ta namen več sredstev pri rokah stoji.
Težko butaro odgovornosti morajo zdaj pred drugimi listi nositi, kteri so dolžnosti prevzeli, ktere je Gospod aposteljnam naložil, ko je rekel : Kakor je mene Oče poslal, vas jez pošlem ! Škofi so se, kar je njih opravilo tirjalo, za pravice cerkve potegnili; oni dobri stoje pri Bogu in ljudeh, pri svojih občinah in der-žavi, de bodo vse storili, kar človeški trud zamore , de bodo vsako zopet pridobljeno pravico za novo poroštvo keršanskiga napredka, to je napredka v spoznanju in zvestobi do dolžnost storili. Vendar se mora previdnost z gorečostjo združiti. Kdor se v presilni tek spusti, kmalo opeša. Že sim sedemdeset vaših|
naj bolj skušenih sobratov k dvodnevnem posvetovanju združil, sim jim svoje želje in naklepe predložil in tisto razjasnenje prejel, h kterimu jih je skušnja in dobro poznanje kraj-nih razmer zmožne storilo. Kmalo bom vas povabil, pogovore ponoviti, ki so pod imenam pastoralni pogovori znani; ker oni žive duh duhovniga in pripomorejo k edinosti v delu duhovnim pastirjem. Pomnoženje in pripravna vravnava sredstev, po kterih se gorečost in bratovske misli v občini vnamejo, je predmet mojiga živiga sočutja. Nekoliko se je že zgodilo , nekoliko bo o kratkem v djanje stopilo. Sicer mi je komej potreba naznaniti, de brez moje naredbe ali dovolenja v dozdanjih navadah duhovnih opravil nobene premembe potreba ni.
Važne reči se še potresujejo, in Oče milosti", od kteriga vsak dober dar pride, naj dodeli, de se bodo v čast njegoviga svetiga imena izpeljale. Drugi predmeti so taki, de jih moramo popred prestolu svetiga Petra predložiti, in od naslednika tistiga, kije bil za skalo cerkve postavljen, poterjenje sprositi. Pa pervoinnaj važniši, kar v resnici cerkev pomladi, zanto-reino brez mude, v tej uri začeti. Ako so gospodovi duhovni z vero in junakoserčnostjo kakor aposteljni navdani, ne zamore nobena posvetna moč njih djanja v spone vkovati, in, ako padejo, je njih kri rodovitno seme kristjanov. Ako gospodovi duhovni posvetniga v sve-tišu išejo, ako so oni — kar Bog obvaruj — v grešnih mrežah zapleteni ali leni in nemarni, malo pomaga, če imajo tudi naj veči svobodo. Na nas se operajo naredbe, v kterih zor noviga dneva pozdravljamo, ali bodo enake iskri, ki je na mokro močvirje padla, ali bodo ogenj ponovili v gospodovi hiši! To je čas milosti, to je dan blažnosti: ker gospod je veliko nad svojim ljudstvam storil. Odpo-vejmo se torej vsim strastim; kterih dom je prah, hodimo v luči, ki od Očeta luči pride. Torej vas opominant in prosim, delivci božjih skrivnost! ko pervikrat, ko ste te verstice prebrali, k oltarju čistiga jagnjeta stopite, storite ponovljenje velike spravne daritve v praznovanje ponovljenja, kterimu naj Kristova nevesta skoz našo službo in z nami vred nasproti gre. Narpred prosite za vladarja, kteriga je Bog k velikimu delu vstvaril. Hvaležno sc tudi tistih spomnite, ki niso gledali, kaj predum in zastarano mnenje pravi, ko so resnico pričali. Potem se posvetite Gospodu, ker iz podobe kruha vam v serce gleda, nerazdeljeno za vodivno orodje, de bo, kar smo zaupno pričeli, veličastno končano. Bodite občinam izgled verske moči, po kteri bolni, v vročinski soparci preganjan svet hrepeni; bodite občinam živ izgled tiste prave bratovske ljubezni, ktere podoba se v razdertje vsih človeških in božjih postav napačno rabi! Učite z besedo in djanjem, kako ljubezniv je Bog tistim, ki se njega boje! Na noge torej za Boga in v božjem imenu! Na noge za človeštvo: ker le v Bogu jc blagor! Amen. Oano v Gradcu 6. maja 1850.
Jožef O t h m ar. Auslrijanska. Marke za frankiranje pisem so bile že c. k. poštnim vradnijam poslane.
Serbska. Iz Zcmuna se piše od 6. maja v „Sudsl. Ztg." Za oživJjenje bogoslovskiga nauka sta bila dva učitelja na belgraškem bogoslovju iz Petrograda v Belgrad povabljena, in sta tudi že prišla. Trije učenci se v Moskvi uče in trije v Kiewu na ruske strožke, de bodo zainogli v svoji domovini na serbskem učitelji bogoslovja postati. — Danes sta bila tukaj dva turška pašata,ki sta,kakor se pripoveduje pobegnila, in se bosta v Carigrad na parobrodu podala. Ona imata teške z zlatarn napolnjene zaboje, z kterimi se bosta pred ko ne, lahko opravičila.
Galicia. Zlo se pripoveduje,de se bo mesto Lvov uterdilo. Že lelašnje leto se bo delo pričelo.
Tuje dežele.
Iz bosniške meje 12. maja. V Krajni je sedaj prdcej mirno. Vstajniki so saksebi šli in le v Bibaču je še četa od 300 mož pod poveljstvam znaniga Ivediča. Čujese,de hoče zadnje sklepe vezirja dočakali, in še le potem, ako bodo ti vstajnike zadovolili, bodo oni zaksebi šli. Muselimi iz Kraj ne in z njimi bogati Turki so v Travnik pobegnili, de bi kervave boje z vstajniki odvernili in svoje blago škode obvarovali.
Rusovska. „Gazetta di Zara" pripoveduje, de je čez 40 brodov v Dardanelle prišlo. To gotovo veliko vere ne zasluži. Pravi nadalje, de je neapolitansko brodovje vse pripravljeno in de bo prišlo v Terst avstrijansko brodovje pomnožiti.
Nemška. Deržavni zbor v Erfurtu se bo mesca junija spet pričel. Po sklepu knežkiga shoda bo Prusija deržavne ministre zvolila.
Francoska. Daljnopisno naznanilo iz Pariza
pove, de se je v Creuzolu 6000 delavcov puntalo, ki so hotli kraj v svojo oblast spraviti. General Castellani jih je pa v sredo dobil.
Razne naznanila.
■— Iz verjetniga vira naznani „Pester Mor-genblatt", de je vojskovodja baron Hainau gospo Suzano od Meslenyi k sebi poklical, in jo vprašal, ako bi bila dovoljna Košutove otroke v Malo Azijo k očetu poslati. Gospa od Meslenj i se je za tako milost živo zahvalila in je sklenila, jih poslati. Otroci so torej že na poti spreniljeni od njih odgojitelja gospoda Karady proti Kiutahii. Ne ve se še ali se bodo na Donavi ali pa skoz Terst po morju na pot podali.
—	Srejnsko svetovavstvo v Terstu je za brod „Radecky" 6000 gld. podarilo.
—	Ime znaniga vojskovodja Bema na Oger-skem, je bilo te dni na vešale obešeno, in je od 5 zjutraj do 5 zvečer veselo.
•— V Stonu so se novi potresi pripetili. Podreti nimajo skorej nič več, ker je že vse razrušeno.
—	Na otoku v Komarnu je bilo 120 bark, ki so jih cesarski madjarskim vojakam vzeli, na dražbi prodanih.
—	Katoliško družtvo na Dunaju dobro napreduje, ima že okrog 5000 udov, med kterimi jih ja mnogo višjiga stanu.
—	Dunajska posadka obstoji iz 17 polkov; 25,000 mož štejejo.
—	Zanesljive novice pravijo, de je bilo že za 50 milijonov ogerskih banknotov izročenih in požganih. Košut pa jih je naredil za 60 do 70 milijonov.
—	Razun Ogerskiga je na Avstrijanskem 16 kamornih prokuratur z 567 vradnikov, 37 vradni služabnikov in 133 penzjonistov. Stroški za te vradnije so pretečeno leto znesli 299,000 gld. v srebru. Sliši se, de se bodo te vradnije skorej iz noviga vstanovile.
—	Kramar iz Podgorice kantonskiga treb-niškiga poglavarstva je 14. t. m. na poti od Gašteja pri Šmartno do Krajna 400 gld. v banknotih zgubil, in je zavolj tega čisto obo-žal. Kdor te denarje najde, je prošen jih c. k. policiji v Ljubljani izročiti.
Kamniti svatje.
Kaj tam tez na gori v visoki zrak moli? Al so razvaline i z starodavnih dni? Al na paši ovce obseva solnčni plani? Gled do tjekej seže, pa kaj da je ne znam.
Razvalino niso in čeda ovija ne, Svatje so kamniti, ki v solncu se blišče.
V	kazen okamnele že gleda mnogi rod, Čakajo prihodno-rojenim dnem nasprot.
Pravlica uči da po letu je bilo Ko k poroki šli so svatovi v cerkvice, Ki, Marii sveta, je blizo stala tam: Palil je svatove žareči solnčni plam.
Hiša jih ne sprejme, ni drevja senčnega, Spod nobene skale studenec ne šumijo , Obnemaga družba, jo žeja stiska zlo, Jezik se prilipne na vsahnjeno nebo.
In med vsemi svati nevolja čtije se, Kratkočasite šale zmed njih so zginule, Godcev igra vmolkne. Prevzetna zavolj let Svojih sreče, jame nevesta sobice klet":
„0 solnce bodi kleto, o kleto večni čas! Solnce ti sovražno, ki pališ tukaj nas, Z morja več ne vstani, ne vozi se več krog. Spremeni naj v terdi te kamen večni Bog!"
Strašno kletev mlada nevesta zgovori, Bog pa kletev čuje, in kazen pošlje ji; Hoče premaknuti nogo — pa vrasčena Je kot korenina v žemljico hrastova.
„0 moj dragi ženin! priteci mi v pomoč! Ude mraz mi kerci, oči odeva noč, Noge so postale mi kamen merzel, terd, Po telesu celem se že razšira smert!"
„Strašno se maščuješ ti solnce nad manoj! Najin pir končan je, moj ženin — Bog staboj! Hoče govoriti še dalje, še naprej, Smert r jo skalo merzlo v spremenula je zdej.
Ko spremembo vidil tak grozno ženin je, Hče bežati — kamen oklene mu noge — Zbere moč, se terga na levi, desni kraj, Teža pa orjaška potegne ga nazaj.
Roke vije, v rokah še roji gorka kri, Z neba prosi milost, ni z neba milosti,
V	pomoč kliče svate, ne vsinili se ga svat,
V	tožbe odpre usta, v tožbo zadnjikrat.
„Gorje! moram vmreti na svoj poročni dan! Bog pravični vmreti, oh vmreti rok strašan! Ker je preklinjala nevesta moja te? Kako grenka smert v mladosti je!"
„Kri! napoji žile mi popuščene spet, Verni se v oserčje življenja sladki cvet!" Smert na jezik vleže se merzla ženinu, Smert kamnita vgasne življenja svečo mu.
Svatje še v obupu so smertjo se bore , .Jeden se upera, dviguje od zemlje Da za sabo kmalo bi dvignul njeni tlak, Pa nazaj telebi ga kamen spet težak:
Drugi mirno čaka osode, da vmori Smert mu sok življenja, smert tekočo kri; Godcov spredej tropa, in poleg svata svat Se spremenili v steber kamniti je od zad.
Družba okamnela zdaj v sinji zrak moli, Kakor razvaline, iz starosvetih dni, Pravlica oznani da, jo na sodni dan Bode grom oživel trobente spet glasan.
Gornicki.
Kraljevič Marko
iz serbskih narodnih pesem.
Dokler še živa, izvirna rosa poezije, življenje, vero, šege in zgodovino ljudstva, napaja, nosijo vsi značaji in podobe v pesnih, pravlicah izvirnosti utisk. Kakor se hitro omika, znanje in otes ljudstvu pridruži, zgubi pesniška žila moč lastnega stvarjenja. Narava se vinakne izkustvu. Na mesto specieinega stopi splošno. Dokazi tega nam so Španija Francija, Angleži, in ž njimi dovolj severnih dežel; tega nas prepriča Nemška in tiste Sla-venske zemlje v izhodnej polovici Evrope, kjer je europejska otesanost stari značaj ljudstva spodrinula. španske in francoske romance starjih dob, angleške in šotske balade, severske pravlice so bogate podob, ktere skozi in skozi, kreposti in slabosti zgodovine tistega ljudstva nosijo, iz čegar domišljave so rojene. Zgodovinsko bitje tacih oseb ni vselej tolike važnosti, kolikoršno jim ljudstvo prideva. Tega ljudstvo ne praša. Zgodovinska nar ime-nitneja oseba se z ljudstvom včasu nar manj spovzame, človek manjega pomena je pa kot bi bil zato rojen, da ljudstvo svojo nasočost, minulost in bodočost, svoje tožbe, želje in upe v njem utelesi, ga s vsim okinči, mu vse prednosti da, ki so mu le mogoče. Tako je v serbski zgodovini Kraljevič Marko, tacega je ljudstvo v svojih pesmih nevmerljivega storilo.
Marko ne seže nikakor vtečno v zgodovino svoje dobe, toda toliko važniši je on zgodi-vini svojega naroda. V času, ko je serbskega žezla moč od Dalmatinskega priniorja do čer-nega morja, od desnega brega Donave do Moree segla; v času, ko je Dušan Mogočni, kralje k svojim vazalom prišteval, svobodna mesta podjarmil, sosednje mogočnike svoje prijatle imenoval, se je Marko na dvoru tega kralja rodil iz kolena Nemanjev. Njegov oče, v serbskih pesmih grozna prikazen, sin pečin, ki ga je Cara blagovoljnost na dvor poklicala, in ki ga je Dušan z naslovom kraljevem okinčil, je bil Vukašin, varh Uroša, edinega Dušanovega sina, zadnje mladike od kolena \emanjev, posilnek in ropar serbske krone, začetek konca velicega serbskega carstva. Njegova mati je bila Jevrozima, sestra hercegovskega Vojvoda Momčila, kterega je pravlica vsemi krepostimi junaka okrasila, od ktere-
ga pesmi pričajo, da je v družbi svojega krilatega konja aJabučilo" imenovanega, neizrekljivo dosti junaških činov doprinesel.
Znamenito je, kako pravlica, njo, pohlevno, ljubeznjivo, milo, deklico v zakon Vukašina pripelj a, potem ko je ta okolo, sebi popolnom enako Vidosovo, nezvesto ženo Momčila v zakon želil, in jo v izdajstvo nezmaganega junaka pregovoril.
Sramotno je pervo konju Jabučilu hinavska žena peruti odžgalo, nar bolje orožje pokazi-la; in Momčila napadejo na lovu Vukašinovi hlapci, ko je v svoj grad hitel po orožje in po krilatega konja ga izdajo kopjem Vukašina. Vmirajoči Momčil morivcu odpusti, nui brani z Vidosavo v zakon stopiti.
— — — Vukašine kraju! *f) Ti ne uzmi moju. Vidosavu Vidosavu, moju nevesticu Jer c, i tvoju izgubiti glavu. Danas mene u tebe izdala, A sjutra če tebe i drugoga; Več ti uzmi moju milu seju, Seju moju milu Jevrozimu. Ona če ti svagda vjerna biti, Bodice ti k'o i ja, junaka.
ce
orožje vbitega moža v dar prinesla, hlapčoni v roke, ki so jo konjem raztergati dali.
Potem je Momčilov grad. spomin tacega ker-vavega djanja do tal porušil, in popeljal Je-vrozimo v Skadar **), v svoj grad na Bojani. Rodila mu je sina Marka in Andria, od pervega poje pesem:
A Marko se turi na ujaka Na ujaka vojvodu Momčila.
(Pes. 25. , stili. 304 — 305) Narod v svojih pesnih ni zabil, pravi junaški velikosti nasproti ki sa je nad Momči-lom, Markovem ujcom razodevala, zaničljivo, lazečo, prekanjeno zvijačo Vukašina ojstro za-paliti. Ko je Vukašinu Vidosova, misleča se že kraljico na strani hudobnega moža, orožje Momčila prinesla, ni nobena stvar Vukašinu dobro stala.
Sto Momčilu bilo do koljena , Vukašinu po zemlji se vuče; Što Momčilu taman kalpal bio Vukašinu na ramena pada, . Što Momčilu taman čizma bila Tu Vukašin obje noge meče; Šlo Momčilu zlatan prsten bio, Tu Vukašin tri prsta zavlači; Što Momčilu taman sablja bila Vukašinu s aršin zemljom vuče; Sto Momčilu taman džeba bila , Kralj se pod njom ni dignut ne može. (Pes. 25. stih. 274-285.)
*) Vse te pesmi so v drugi knjigi, po Vuku 1845 izdanih serbskih narodnih pesem; torej bomo samo št. pesmi in stih (verz) imenovali.
**) Skutari.
džeba turška beseda (oklep.)