K
Maloliik rerkien list«
Danica izhaja vsak petek na cel poli, in velj& po poŠti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta t gld. 20 kr.. - M. rt leta 1 pld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za čoert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik , izide
Danica dan poprej.
Tečaj XXI.
V Ljubljani 27. listopada 1868.
List 48.
Sveto toe Marino.
Žari z neb& višave Za Božjim mi Ime NajslajSe, — v nišave Tolažno za serce, Me z upom napolnnje, In serčnost mi deli, Me milo zveseljuje, Solzice vse >u»i.
Njihov svit spremlja vedno Me, kamor koli grem, Vsak dan, — c'lo uro slednio Pomoč njegovo zvem. Če dvom serce obhaja, Skeli pekoča vest, Mi svit pokaže z raja, Zdravilo za bolest.
Če zlobni svet napada, Če tare me britkost, Mi v tem Imenu nada Zašije in serčnost, Ko kličem iz globine Serca sveto ime, Me sladka moč prešine, Vse stiske zapusti.
Ko truma mi togotno Skušnjav pogin proti, Sladko ime milotno Jo zmaga, odpodi; In to Ime, ki zlija Mi v serce vir dobrot, Je tvoje, o Marija! Lepota vseh lepot.
Oj, da bi vsi ljubili, Devica čista Te, Da Tvoje bi slavili Ime sladkosti vse! — Ono bi jim svetilo, Kazalo pravo pot,
V	nebesa jih vodilo Rešilo vsakih zmot.
Presladka ti Kraljica, Naj vredno Te častim! Ko loči se dušica, Pa milost zadobim: Da zadnjič ime milo: Marija! — zgovorim, Da bi mi zažari 1 o
V	nebesih, ko zaspim.
Rad oslav.
Ostudaa sver.
Ostudna zver človeštvo zalezuje , Ki žali Bog! — se malokje pogreša, Ki na potoke solz med jed pomeša, In zlasti starim dneve ogrenjuje.
V kamnitnem sercu ona gospoduje, Nje zlobo kaže mnogih starč'kov pleša. — Premnogo mater, v delu ko opeša, S strupenim zobom ljutost nje vgrizuje.
Veliko jam je na pokopališči
Ostudnica prezgodnjih izkopala;
Pa še na neha, Se jih koplje nove! —
Ki bereš to, oserčje si preišči, —
In blagor ti! če zver ni v njem divjala,
Ker ta pošast se — „nehvaležnost" zove.
R a d o n 1 a v.
Spomini mladostni shofa Brute-a iz strašne dobe prehucife francoske.
(Dalje.)
Smert častitega gosp. Duval-a, fajmoštra ▼ Laignelet-u
(Lenjelft).
Bil sem pričujoč, ko je bilo naznanjeno gosp. Du-val-u, imenitnemu zdravniku v Rennes-u, da so mu umorili starejšega brata, opata Duval-a, fajmoštra v Laignelet-u, ki je duhovnija na deželi, blizo 18 milj od Rennes-a. Vidil sem opata Duvala enkrat ali dvakrat v hiši brata
njegovega v Rennes-u, imel je kakih 40 45 let, prav milega in prijaznega obličja, krotkost je bila v resnici poglavitna lastnost njegova. Ves čas preganjanja je opravljal z neutrudljivo gorečnostjo svojo sveto službo, ravno tako vdan svojim ovčicain, kakor so bile one njemu prav posebno vdane.
Kervolokom zasledovavcem je prišlo od nekod na uho, ker vedno so duhovne zalezovali, da bo šel gosp. Duval v neki noči kerstit otroka revnih ljudi, stanu-jočih v majhni koči v gojzdu na meji njegove duhovnije. Vsedli so se na prežo blizo poti, po kteri so ve-dili, da bo prišel.
Pozno zvečer se je napotil s svojim vodnikom, in pridši blizo morivcev je vidil, da mu ni moč več uiti. Vodniku je rekel, da edino, kar bi mogla storiti, je to, da se jim derzno bližata, morda bi jih ravno ta derznost nekoliko omamila. Vodnik ostane zadej, duhoven pa koraka dalje, kakor bi ne slutil nič nevarnosti. Komaj pa pride na mesto, kjer so ga Čakali sovražniki, stopi eden naravnost k njemu, mu vzdigne klobuk z glave ter mu reče: „Si mar ti Duval?" Drugi pa, ki so za njim prišli, so mu nastavili puške na persi, ter so ga pri tisti priči vstrelili. Vodnik, blizo stoječ, je zbežal v tem trenutku, in ni mogel druzega naznaniti, kakor kar sem zdaj povedal. Starši otrokovi so slišali puško počiti, pa si niso upali iz hiše. Ko so menili, da so mo-rivci že odšli, se napravijo o nočni tihoti skazat truplu dragega dušnega pastirja poslednjo čast; pokopali so ga blizo mesta, kjer je bil umorjen. O kako se mi rine v spomin gnjusoba onih časov, ko to pišem!
Duhoven pa kmet skupaj zvezana in peljana na strelise pojeta bilje za mertre.
Nekega jutra sem sedel zgodaj pri učenji — okoli pol šestih, kar zaslišim Čudoma od daleč peti na ulici : „Libera me Domine". Urno je šlo pevstvo dalje in glasovi so se vedno bolj razločevali, bližajoči se prostemu prostoru, na kterem je stala naša hiša. Dve leti že ni bilo slišati takovih pesem po ulicah, zato skočim urno k oknu vidit, kdo da poje. Vidil sem četo kacih dvajset do trideset vojakov, ki so viharno gnali dva moža skup vklenjena, oba kmečko napravljena; vender sem pa tudi spoznal, da je eden duhoven; černi do ram viseči lasci, dolga brada, še celo klobuk na glavi, so mi še dobro v spominu.
Jaz, le predobro vedoč, kaj da vse to pomeni, hitim k vratom, pa ven ju spremljat. Ve3 sem bil raz-began, nekaj tudi plašin, ker navadni strah mi je težil serce, pa tudi presunjen smertnega petja. Bil je namreč mašnik, ki je tako sam sebi „Libera<< pel, in ubogi kmet je stopal prav čversto zraven njega; da se lahko misliti, da bil je prav resno gledajoč, pa vender brez
kacega znamnja boječljivoati. Kolikor pomnim, so vojaki, ki so sicer navadno z jetniki burke delali in jih zasramovali, ta dva molčč gnali. Sel sem po prostranem prostoru za njimi. Na cestnem ovinku je duhovnik kon-> čavši „Libera" začel peti „Miserere." Tudi kmet je opravljal svoje molitve, kar se pomnim, vender si ne morem obraza njegovega tako natanko predočiti, kakor duhovnega, ki je imel kakih 50 let, je bil srednje velikosti, in kakor sem že rekel, s kratko rujavo haljo, po kmetovsko.
Šli so prav hitro; kajti zapustil sem jih na koncu ceste, kjer jim je bilo še kratke ulice prehoditi, da bi prišli do očitnega sprehajališa, kamor si jih nisem upal nasledovati; pa komaj pndem do naše hiše, že sem slišal puške počiti, in bila sta v večnosti. Šel sem koj v hišo , pa hitel k materi in njeni prijatlici, gospodičini Chateaugiron ovi, naznanit, kaj sem vidil. Rekli so mati: „Tudi nama je znano, in ravno kar sve za nju molile."
Še se spomnim na pogled moje matere tisti trenutek, — pogled, iz kterega se je brala žalost, pa tudi neka stanovitnost. Tudi še vem, da se je koj potem podala vsa družina po svojih opravkih, kakor bi se ne bilo nič posebnega zgodilo, ker smert je bila o onem času kaj vsakdanjega.
Edino, kar je bilo bolj nenavadno, je bilo to, da se mu je dovolilo bilje peti za mertve, in pa tako zgodnja ura, o kteri so ju usmertili. Morda so ju pozno po noči še le obsodili, in da je imel poveljni Častnik željo odverniti ljudstvu razdraženost — že iz kakega vzroka, ali kar je še verjetneje, bil je malomaren ter je mislil, sej je vse eno, jih zjutraj zgodaj iz tega sveta spraviti, ali pa o kaki poznejši uri dneva. Ne spomnim se več dobro imena obsojenca, mislim da mu je bilo ime Bou-tier, ali kako drugo temu podobno.
Gregor Rihar s Hlada te i).
Ktere napeve in koliko jih je zložil.
Prav iz serca nam je rodoljub Podratitovski spregovoril v poslednji Danici besedo o preizverstnih napevih našega neumerljivega skladatelja ranjc. gospoda Riharja, ter omenil, da „z dolgočasno zategovanimi pes-mami boš pri Slovencu malo opravil; zoper naravno čut njegovo so, pa je ; zastonj bos pričakoval, da bi se vkoreninile med narodom, kteri je otožno-milega značaja, ki se pa tudi rad v veči živost razlija; torej tudi temu primerne pesmi." Kar je primerno in ljubo Nemcu, morebiti tudi Severoslovanu, to ni več Jugoslovanu, ki se v duhu viema že bolj s Talijanom. Po tem so vrav-nani tudi Rinarjevi napevi. Ne rečemo, da bi se tu in tam ne dalo marsikaj popraviti ali praviloma povzdigniti v lože in bolje soglasje; pomni naj se, da Rihar je bil samouk in se ni vadil leta in leta na slavnih godskih ali glasbenih učiliščih in vstavih.
Da pa Šlovenci izvedo, ktere napeve in koliko jih je ranj. Rihar zložil, damo tu precej popolno kazalo njihovo.
Iz pervih Potočnikovih bukvic je napevov za svete pesmi 79, in so naslednji: 1 Juterna, 1 Večerna, ♦i Maš, 1 Oče naš, 1 Zahvalna, 1 Spokorna, 1 Vera, upanje, ljubezen, 3 od sv. Obhajila, 5 od sv. Rešnjega Telesa, 1 Adventna, 3 Sveti večer, 1 Novo leto, 2 Raz-glašenje Gospodovo, 1 Sladko ime Jezus, 2 od Svečnice, 10 Postnih, 3 Velikonočne, 1 Križev teden, 1 Nebohod, 2 Binkoštni, 1 Sv. Trojica, 1 Cerkveno žegnanje, 10 od Matere Božje, 15 od Svetnikov in Svetnic, 1 od Vernih duš, 1 Novi mašnik, 1 Nebesa, 1 pred žegnom in po žegnu ali blagoslovu.
Iz druzih Potočnikovih bukvic jih je 44 napevov, in sicer za te-le pesmi: 1 Sveta maša, vsaki
razstavek z drugim napevom, 2 Čemi maši, vsaki raz-stavek na drugi |napev, 1 od Darovanja ali ofra; 1 Novi mašnik, 1 pri škofovem obiskanji, 2 Sv. Rešnje Telo, 1 Jezus (sv. Bernarda), 1 Počešenje svetih peterih ran Jezusovih, 1 Sv. Serce Jezusovo, 1 Adventna, 1 Sv. Križev pot, 1 Sveti večer, 1 Zadnji dan leta, 1 Velika noč, 10 Matere Božje, 1 Sveti roženkranec, vsaki del na dva napeva, 1 Angelj varh, 16 Matere Božje.
Cveteroglasno jih je postavil v 1. zvezku 13 Slava Marije; v 2 zv. 5 za sv. Obhajilo in 5 Matere Božje; v 3. zv. 13 Matere Božje, 2 k Jezusu (za sv. Obhajilo), 1 Sv. Duh, 1 Sv. Cecilija, 1 Spokorna: v 4. zv. 12 Matere Božje; v 5. zv. 16 Matere Božje. Potlej jih je 24 pol, v kterih je 62 Matere Božje, 3 za sv. Obhajilo, 4 Sveti večer, 6 od Svetnikov in Svetnic, 1 Ozir v nebo, 2 Molitev, 1 Gospodov dan, 1 Zaupanje v Boga, 1 Svečnica, 1 Kje je kristjana dom, 1 Angelj varh.
Po tem v dveh zvezkih: v 1. zv. je 8 sv. maš; 1 Adventna, 2 Božični, 1 K Jezusu, 1 Pri žegnu; v 2. zv. 2 sv. Maši (pri pervi vsaka kitica po svojem napevu), 1 O kropljenju med letom.
V knjižici „Thesaurus" je 21 himen ali slavo-spevov o sv. Rešnjem Telesu in sicer, če pojo sami moški ali same ženske ali pa oboji skupaj ; razun teh 13 „Tantum ergo."
Venec čveteroglasnih pesem za kratek čas, v kterem jih je 17 na pr.: Na razhodu (za zborinčve-terospev), Slava Slovencem, Žalosten glas zvonov, Savica, Večerna, Kristjana dom, Flosarji ali plavičarji, Komu (Koseskemu), Oda vinski terti, Tolažba (dvakrat), Večeren sprehod, na Prešernovem grobu, Prašanje — Odgovor, Zvezde, Peričnik, Misijonarjem v slovo.
Narodne pesmi, 15 napevov za trojespev, čve-terospev in glasovir, na pr.: Noč na Blejskem jezeru, Delapust, Kaj me v serce peče, V spomin Prešernov, Napitnica, Prijatelj, Tukaj, Tolažnik, Jutranja, Večerna, Življenje, Dobre misli, Zgodnja cvetka, Pesem veselih mlatičev, Moj vertec. Besede so raznih pesnikov.
Vseh skupaj je tedaj natisnjenih doslej 382 napevov, kar jih je zložil slavni Gregorij Rihar. Kakor se nam je naznanilo, se tiska ravno sedaj še posebna Maša, vsaki razstavek s svojim napevom.
Gregor j a Rihar ja mlajšega so natisnjeni v posebnem zvezku naslednji deseteri napevi: 2 Maši, 1 Dobremu Pastirju (za sv. Obhajilo), 1 Sedem besedi Jezusovih na sv. križu, 2 Matere Božje, 1 Sv. Jožef, 1 Ss. Ciril in Metod, 1 Ss. Hermagora in Fortunat, i Sv. Frančišek Ksaverjan.
Na sv. Cecilije dan 1868.	—.r.
Mihec nagone.
Poglavje XII.
Magonče na počitnicah.
Magonček sicer ni šel rad na počitnice, ker se je bal slabih priložnost; vender so ga pa poslali o neki priliki na oddih v Morialdo, da bi se šolskega truda nekoliko opočil. Vodja sam ga je tje spremil z nekterimi druzimi tovarši. Na potu jih je bil vjel dež in vsi so bili premočeni; sprejel pa jih je vitez Marko Go-nella, kteri vselej dobrotno sprejme mladenče Salezija-niša, kadar koli pridejo v uni kraj, ki je pri Novem gradu d' Asti.
Dal jim je preobleko, potem jih je prav obilno in radodarno pogostoval. Kadar se dobro opočijejo, se odpravijo dalje. Cez nekaj časa pa Magonček zadej ostaja. Eden tovaršev meni, da je truden, se mu približa, vidi pa, da tiho šepeče.
—	Si truden, jeli, dragi Magonče ? ga vpraša. Tvoje noge čutijo pritežnost te poti?
—	O ne; prav nič truden, do Milana bi še lahko šel.
—	Kaj pa si rekel zd&j-le, ko si grede med seboj govoril ?
—	Molil sem rožni venec Marije Device za unega gospoda, ki nas je tako lepo sprejel. Ne morem mu z drugim poverniti, torej prosim Boga, da bi na prošnjo Marije Device pomnožil blagoslov nad to hišo, in naj bi mu stoterno to povernil, kar nam je storil.
Treba je vediti, da tako priserčno hvaležen je bil za vsako, tudi majhno dobroto. Se posebno priserčen pa je bil do svojih navadnih dobrotnikov v Salezijanišu. Zlasti svojemu vodju je z mnogimi pismi in raznotero za to hvaležnost na znanje dajal, da je bil sprejet v ondotno napravo. Imel je med drugim navado vsak dan iti sv. Rešnje telo obiskat in tamkaj nekoliko moliti za vse tiste, ki so mu, kakor si bodi, dobro storili. Svojemu vodju je večkrat rekel: Ne včm, kako bi Vam hvaležnost skazal za veliko ljubezen, da ste me sprejeli v napravo. Prizadeval si bom z lepim obnašanjem to povračati, in molil bom vsak dan k Bogu, da naj blagoslovi Vas in vaš trud. Gorke solzice hvaležnosti so se mu svetile v očeh, kadar je tako govoril. Govoril je rad od svojih učenikov, ki so mu kakor si bodi pomoč skazovali, — govoril pa vselej s spoštovanjem; nikoli se ni sramoval spoznati svoje revšine po eni, in svoje hvaležnosti po drugi strani. Večkrat je rekel: Bridko mi je, da nimam pomočkov, da bi skazoval hvaležnost , kakor želim; vem pa dobro, kaj mi dobrega store, in dokler bom živel, ne bom pozabil svojih dobrotnikov ter bom prosil za nje Boga, da naj vsim obilno povračuje.
Tako hvaležnost je skazoval tudi takrat, ko je bil novograški prošt povabil mladenče na veselo pojedino v svojo hišo.
Na večer tistega dne je rekel svojemu vodju: ako ste zadovoljni, bom šel jutri k sv. Obhajilu za gospoda prošta, ki so nas danes tako serčno razveselili. To pa ne le da mu je bilo privoljeno, temveč tudi drugim se je priporočilo, da naj po njegovem zgledu store, kakor imajo navado v tej napravi o tacih prilikah.
V Morialdu gred6 mladenči nekega dne na razvedrilo v bližnji ložič. Eni so leteli za gobami, drugi za kostanjem, za orehi; drugi so imeli opraviti z listjem in več enacega, s čimur so imeli prav prijetno razjasnilo. Vsi so vživali veselje, — kar Magonče tiho tiho potegne izmed družbe domu. Eden ga spazi, in misleč, da mu je kaj slabo, gre za njim. Mihec meni, da živi človek nanj ne pazi, gre v hišo, za nikogar ne praša, ne govori z nikomur, gre pa naravnost v cerkev. Uni, ki je šel za njim, ga najde pred altarjem sv. Rešnjega telesa klečati, kjer je molil toliko zbrano in pobožno, da bi mu človek skorej zavidil.
Pozneje je bil prašan, kakošen namen je imel, da se je tako nepričakovano odmaknil od svojih tovaršev in šel tiho sv. Rešnje telo obiskat. Močno se bojim, je djal, da bi utegnil zopet Boga razžaliti, torej hodim Jezusa v sv. Rešnjem telesu prosit moči in stanovitnosti, da bi mogel ostati v njegovi milosti.
Drugi čuden primčrljej, pravi pisavec, se je dogodil ravno tiste dni. Neki večer, bili so vsi naši mladenči v pokoju, zaslišim jok. Lahno lahno grem k oknu in zagledam Magončeta v kotu na vertu, da je gledal mesec, se jokal in zdihoval. Kaj ti je, MagonČek, ga po-prašam, ali ti je slabo? To pa ga je zbegalo, ker je menil, da je sam in ga nihče ne vidi, torej ni vedil, kaj bi odgovoril. Kadar vprašanje še ponovim, mi je odgovoril s temi-le določnimi besedami:
—	Jokam se, ko premišljujem mesec, kteri že to-
liko stoletij zredoma sveti v nočnih teminah, in ni nikoli nepokoren ukazom svojega Stvarnika, jaz pa, ki sem še tako mlad, jaz ki sem s takim umom obdarovin, ki bi bil mčgel biti čez vse zvest Božjim postavam, — jaz sem mu bil tolikrat nepokoren in sem ga žalil sto-in stoterno. Nato se v novo zajoka. Potolažim ga z nekterimi besedami, on pa se vmiri ter gre zopet počivat.
Zares je občudovanja vredno, da mladenček komaj štirnajsterin let je imel tako imenitno razsodnost, toliko prevdarnost; pa je vender res tako, in lahko bi še veliko druzih dogodkov povedal, ki vsi vred razkazujejo, da mladeneč Magonče je bil zmožen premišljevanj, ki so daleč presegale njegovo starost, posebno pa v tem, da je v vsaki reči spoznaval roko Gospodovo, in dolžnost vsih stvari, da morajo Stvarniku pokorne biti.
Tri mesce na Jnirarem.
XXXII.
(Jakopov studenec. Jožefov grob. Garirim in Hebal. Sihem. Prenočevanje v šotorih. Misijonska hiša. Samarijanski tempel in stari rokopis. Posnetek iz zgodovine: Časi očakov ; Abiinelek; deljenje v dve kraljestvi; asirska sužnost; sovraštvo z judi in tempelj na Garicimn: pod Rimljani; evangelij v Samarii; Simon vražnik ; Justin mučenik : Samarijani pregnani z Garicima in kerš. cerkev M. D. ondi zidana ;
Sihem pod musulmani, križarji; Ibrahim pasa. Sedanji stan.)
Devetnajstega malega travna popoldne. Kacih 20 minut od Kapluza (Sihem-a) na majhnem gričku, ki se naslanja na goro Garicim, je sloveči Jakopov vodnjak, kjer je bil Zveličar Samarijanko poznanem pogovoru spreobernil in s tem tudi veliko sere v bližnjem mestu Sihemu ali Siharu pridobil za resnico. (Jan. 4, 5 id.) Vodnjak je v skalo vsekan in prav globok, toda s podertinami je posut; vidi se obok in razdertije ter kosovi stebrov iz sivega granita. Pod obokom je velika dvorana in sredi nje omenjeni slavni vodnjak. Že ob času sv. Jeronima je bila nad vodnjakom zidana lepa cerkev v podobi križa, ki je bila pa od Saladinovih trum razdjana 1. 1178.
Do 1000 stopinj dalje proti severu v dolini Mahma, ob znožji gore Hebala, je štirioglat zid, v sredi kterega je grob iz kamna z nekterimi olepšavami. In ta spominek je po izročilu grob egiptovskega Jožefa. Tu sem so bili namreč preneseni njegovi ostanki iz Egipta. Tu je bila Jožefova lastnina, pristava, ki mu jo je bil dal Jakop, njegov Oče. Judje, samarjani in musulmani imajo ta grob v veliki časti.
Grede dalje proti mestu po dolini Mahma smo imeli tedaj ob levi goro Garicim, ob kteri je Jakopov studenec, in ob desni goro Hebal, ob kteri je Jožefov grob. Proti jugovzhodu je Ruidžib. Po dobro obdelovani dolini in skoz oljkovske loge smo dosegli posiednjič masto Napluz. Akoravno je mesto precej veliko, je vender tudi tukaj brez primernih naprav za popotnike in treba nam je bilo unkraj mesta v šotorjih prenočiti. Pravil nam je g. vodja Horman , da so prebivavci prenapeti in pred malo časom še jezdariti niso pustili skoz mesto; sedaj nam pa vender ni nihče branil, akoravno so nas morebiti nekteri malo čudno gledali. Ponoči smo imeli k temu še dež, ki je peršal skoz šotorje; meni je bil vse zglavje zmočil. Vender smo bili mi še prav srečni mem naših mukerjev (dragomanovih najemnikov s konji), ki so mogli biti celo noč v mrazu in dežju na straži, ter so na konje in našo robo pazili, da bi kdo kaj ne pokradel.
Pred noč j 6 smo bili šli nekaj malo ogledat mestne znamenitosti. Vidili smo katoliško misijonsko hišico, kjer se mašuje, zakaj kapela se to skorej ne more imenovati. Ondotni misijonar je bil odšel v Nazaret, kjer je imel kake tri dni ostati. Vidili smo šolo in nekaj zvezkov z arabskimi pisarijami, dva šolarčka in pa mladenča
Davuda (Davida) Silfita, 16letnega Naplužana, ki se menda za duhovna uči. Stara ženica, blezo kaka redovnica, je ob enem služabnica misijonska in v tako imenovani kapeli prenočuje. Iz tega se vidi, v koliki silni revšini živi peščica ondotnih katoličanov. Nobeden ni znal druzega govoriti razun arabščine. Katoličanov je neki tukaj do 50 duš, več je grekov, naj veči del je mohamedanov, prav malo pa jejudov, kakor tudi ostankov nekdanjih samarijanov, ki so imeli tempelj na bližnji gori Garicim.
Obiskali smo potem samarijanskega velikega duhovna, ogledali samarijanski tem pel v mestu ob znožji gore Garicim. Samarijani so še slabeji s svojo vero kot judje, ker sprejmejo samo petere Mojzesove bukve za pravo sv. pismo. Pokazal nam je veliki duhoven od davno sloveči stari rokopis iz Mojzesovih bukev, ki se oadi hrani; pisal ga je menda veliki duhoven Abisua, sin Fineesov, mlajši Aranov, in bil bi po njih terditvi do 3500 let star. Toliko je gotovo, da je visoke starosti. Samarijansko pisan, je v veliki sreberni pušici zvit in vsa pušica ima samarijanske napise izrezane. Prav postavni mož je bil spodobnega obnašanja, njegova deržina — morda hčere — je bila pa silo žlobodrava in zijalasta z nekim starcem vred, ki so nas nadlegali za bakšiš ali darila, kakor sploh druga derhal na Jutrovem.
Škoda, da v tako znamenitem mestu nismo mogli delj časa ostati in bolj na tanko ogledati tudi okolice, zlasti gore Garicima in podcrtin samarijanskega tem-peljna na nji. Imenitno, še preden smo prišli v mesto, je obdolje ter vboknjena podoba pečin ob obojni strani hriba Garicima in Ebala, za vojske prav pripravno. O koliko vojsk se je tukaj bilo! Po mestu, kakor sploh na Jutrovem, je polno ljudstva po ulicah, po delavnicah, ki so očitno ob poti itd., in vse je bolj umazano in vsednje. Ulice so navadno prav ozke, velike pa, po kterih smo jezdarili, so bile širji.
To je, kar sem v naglici vidil; zdaj moram pa vender tudi še kaj zgodovinskega omeniti.
Napluz, nekdanji Sihem, ima tako obširno zgodovino, da bi se dale samo o tem mestu dosti velike bukve popisati. Že iz časa Abrahama, Jakopa, Jožefa, zlasti pa od Abimeleha in ločenja pod Salomonom je to mesto znamenito. Abraham, ko je bil šel iz Harana in je deželo Kanaan prehodil, je bil prišel blizo Sihema, kjer je altar postavil, in mu je Bog obljubil, da bo njegovemu zarodu dal to deželo. Jakob je bil kupil polje v okrajni tega mesta. Poslal je bil tudi sina Jožefa v Sihem, da naj pogleda, kako je z brati. Abimelek, sin Gedeonov, se je bil dal v Sihemu razklicati za oblastnika v Izraelu, bivši pokončal 69 sinov Gedeonovih.
Po Salomonovi smerti se je dal Roboam v Sihemu za kralja razklicati, ker je pa po svetu mladih rekel, da bo ljudstvo s škorpijoni tergal, je deset rodov od njega odstopilo in izvolili so si Jeroboama kralja. (3. Kralj. 12.) Jeroboam je vterdil in razširil mesto Sihem, ki je bilo nekaj časa stolno mesto novega kraljestva.
»Salmanasar je bil Izraelce gnal v asirsko sužnost, kjer so bili pomešani med nejevernike in so zraven Jehova molili tudi lažnjive bogove. Vernivši se iz suž-l.osti so prosili v Jeruzalemu, da naj bi se tudi oni vdeležili zidanja tempeljna in zidov. Judje pa jih niso hotli spoznati za mlajši Abrahamove in so njih darove za tempelj serdito odbili. To zaničevanje je bilo začetek silnega sovraštva med obema ljudstvoma, in bilo je toliko hujši to razdvojenje, ker je zadevalo vero in narodnost. Zidali so potem samarijani svoj lastni tempelj na gori Garicim, ki je bil ves podoben unemu v Jeruzalemu. Jožef Flavij pripoveduje, da od tistega časa je bil ta tempelj tudi pribežališe odpadnih judov. Sihem je bil odsihdob glavno mesto v Samarii. Leta 132
pred Krist. rojst. je bil Janez Hirkan razdjal tempelj na Garicimu.
Sihem se je pozneje do Rimljanov ravno tako so-vražljivo obnašal, kakor prej do judov; v zadnji judovski vojski so bili torej Rimljanje mesto razdjali, in napravili so ondi rimsko naselbo, ki je dobila ime Nea-polis, in od tod je sedanje ime Napluz ali Nabluz.
Evangelij dosti jasno pripoveduje, koliko sovraštvo je bilo med judi in samarijani. Samarijanka se je torej kej začudila, kako da Jezus, ki je iz Judeje, njo vode prosi. Tudi Sihar ima neki od zaničevanja svoje ime, ker „šakar" v hebr. (v arab. sakar) pomeni „pijan biti," natezaje na pijanost, ktero so judje samarijanom očitali.
Jezus in aposteljni pa , ne glede na mednarodno sovraštvo in pikanje, so iskali vse za resnico pridobiti, ker tudi po Samarii so sv. evangelij oznanovali. Sv. Filip n. pr. je bil v Samarii pridobil keršansko srenjo, ktero sta potlej apostelj na Peter in Janez tudi poterdila ali birmala. (Dj. ap. 8, 14. id.)
V Samarii pa je tudi Simon vražnik, hud nasprotnik sv. cerkve, počenjal svoje burke. Temu nasproti pa je bil ravno iz Samarije doma tudi Justin mučenik, veliki branivec resnice, izmed očakov apologetov. Pozneje je bil ondi škofijski sedež in prelati tega mesta so bili na cerkvenih zborih v Anciri, Niceji, Jezuzalemu.
(Konec tega oddelka nasl.)
Ugled po /Slovenskem in dopisi.
Iz deželnega zbora. (Obravnava o šolskem nadzorstvu.) Po dokončani splošnji obravnavi je poročevalec dr. Toman imel še besedo. Naj povzamemo po štenografičnih spisih nekoliko iz njegovega obširnega govora.
Poročevalec dr. Toman: Nadjati se je bilo, da priložnost taka se ne bode spustila iz rok, kakor je današnja pri posvetovanju postave o šolskem nadzoru, pri kterem se zamore tako liberalno govoriti, kakor je pre-častiti g. Dežman govoril in razlagal — duh od razjasnjenega duha — (Veselost). Vendar vse, kar je gosp. Dežman, poslanec velikih posestnikov, tukaj nam povedal, zelo nasproti s tem stoji, kar je drugi poslanec velikih posestnikov in sam veliki posestnik povedal nam včeraj. (Veselost.)
Ko bi hotel, bi znal nazaj priti na vse, kar je g. Dežman povedal in mu odgovoriti na to, če bi kaj jedra imelo.
Slediti mu hočem v tem, kar ima na videz kaj veljave, in pokazati, da njegovi izreki ne 3lone na resnici in postavi, in da njegove misli ne morejo koristiti deželi naši.
Gospod Dežman pravi, da mi v deželnem zboru ne merimo po tistem merilu, kakor meri vlada o postavi, ktero je ona predložila zastran tega, kako se ima so-stavljati kraj ni šolski nadzor.
Jaz mu rečem, da, ako smo mi kaj prenaredili postavo, od vlade nam predloženo, smo jo toliko in tako prenaredili, da smo dali enako pravico vsim tistim, ki imajo govoriti kaj v šoli, ki imajo ljubezen do šole in otrok, in ki zamorejo v šolskem svetu po svoji vednosti koristiti šoli.
O tem poročilo pravi, da cerkev, učiteljstvo, narod in deržava so za to poklicani. Zato se je postava po tem načelu naredila, druzega se ni storilo.
Sicer smo se sploh skerbno deržali meje, ki je postavljena v deržavni postavi od 25. majnika 1868. Lahko bodem dokazal, da sta gospoda Dežman in Kaltenegger oba v zmoti, in da je vsak v zmoti, ki tako, kakor ona dva mislita, misli in govori, da smo le v enem samem stavku kaj svetovali, kar bi čez mejo deržavne postave šlo.
Če g. Dežman pravi, da je poročilo tako poveršno, da ne sega globoko, mu odgovarjam, da je poročilo res kratko, pa vendar vse tisto obsega in vtemeljuje, kar je treba, več pa ne, da pa, čeravno je g. Dežman dolgo deklamiral, vendar ni nič dokazal (Smeh). Kratke temeljite govorice več dosežejo, kakor dolge, in prepričajo bolje, kakor pa taka lektura, ki toliko časa vzame.
Tri tedne, pravi nadalje, je bila ta postava v od-borovih rokah in hoče kriviti nektere poslance od nase stranke za to, če odborniki njegove stranke niso pogosto hodili v odbor; naj bi njim očital, da so izostajali od sej, in da zarad njih poprej ni mogla ta postava priti na rešitev.
Gosp. Dežman je klical nam zastopnikom, ki smo sedeli v deržavnem zboru, naj vprašamo svojo vest, ali smo ravno tako, kakor govorimo zdaj, govorili v deržavnem zboru, in kakor deržavna postava zahteva; na to mu rečem, da smo ravnali ravno tako, in kakor postava zahteva; v nje mejah smo se deržali, kar bom pozneje dokazal.
Kteri duh veje v postavi? vpraša. Duh ravnopravnosti (Veselost), ravnopravnost mora vladati v vseh pri-merljejih, v vseh razmerah deržavljanskih, to je, ne duh, ki podira, ampak duh, ki zida hišo narodu. Ravnopravnost je neobhodno potrebna tudi v tem, kar se tiče šolskega nadzornega sveta; če ne, bo spet prevaga na eni ali drugi strani, in ravno to, kar ni šlo zarad ene strani, bi bilo nevarno zarad druge strani, in potem bi se znalo zgoditi, da bi šola sama nič ne veljala. To misel naj bi g. Dežman prevdaril. V teh rečeh imamo dobro premisliti, da ne postavimo take prevage enega elementa, kteri se je okrepil v šoli birokracije, in bi šole gotovo bolj slabil, kakor po misli gosp. Dežmana duhovščina (Pravo! na levici!).
Gosp. Dežman pravi, da čemo nekako skrivaj arti-kelce spraviti v postavo; protestiram zoper to, da bi se bilo kaj skrivaj delalo, da bi se v postavodavstvu moglo kaj skrivati; očitno smo svoje misli postavili, in če ne mislijo enako z nami drugi govorniki, naj ne razžaljujejo.
Ali žalibog, da je razžaljenje tu navadna stvar, in to mi mora priterditi vsak, da žaljenje prihaja zmiraj od une strani, in ne od naše.
In, ako se sklicujete, da ni res tako, da je od naše strani šlo, skušate vi le pomotiti občinstvo, vi skušate s tem pravo podobo stenografičnih zapisnikov nekako kaliti; ali sej se je vse med pričami godilo, in priče se ne morejo zatreti. To sem izustil zato, ker se je raz-žaljevalo v vsaki seji in na zadnje se nam vriva obnašanje tako, ki je vladalo na tej strani, kteri sem zdaj na odru bliže, kakor sicer, ko sedim. (Veselost.)
G. Dežman je popisal izrejo naše duhovščine, in mislim, da on sam ni bil veliko drugače izrejen, kakor v naši gimnaziji in liceji (Dobro! veselost na levici), in on je sledil iz tega, kako malo je izobražena naša duhovščina, in da malo vpliva sme imeti do šol. Prečastiti g. Dežman, povem vam, da ste to prehitro izustili; ozirajte se na duhovščine po drugih deželah; jaz mislim, da čast naše duhovščino se ne sme nikakor oskruniti; noben stan v deržavi ni tako čist, da bi smel eden na drugega kamenje lučati. Naša duhovščina zasluži, da jo častimo, da! naša duhovščina posebno zarad nje skerbi do šol zasluži, da smo ji hvaležni, in da jo povzdigujemo, ne pa oskrunujemo. Ali ni tudi iz naše duhovščine prišlo mnogo izverstnih veljakov?
Pokazati bi mogel mnogo zgledov, kako se derži naša duhovščina svojega poklica, oznanjevati pravo vero in izobraževati ljudi ne le samo doma, temveč tudi v daljnih neznanih krajih.
Amerika priča temu. Sel je pred nekimi tridesetimi leti iz naše duhovščine mož v daljno Ameriko in ko je
pred nekimi leti prišel kot starček 90let starše enkrat nazaj v svojo domovino, jo ogleda, solze svoje zadnje ločitve potoči, in gre spet nazaj delat v svojem svetem poklicu, in zopet tam oznanuje sveto vero in razširuje izobraženje med divjaki. In ta časti vredni rojak tudi premore še več. Sklenil je za amerikansko vlado mir in pogodbo z divjim narodom, ktere ne bi zamogla vlada sama skleniti. To je en zgled — in tacih je več.
In drugi veljak — slavni naš Knoblehari Ali ni on šel v Afriko, v kraje, kjer še popred ni stopala nobena peta evropejska? Ali on ni na vse strani izobraževal tam ljudstva? Ali ni on imel toliko učenosti, vednosti in modrosti, ali ni on toliko izverstnega nabral in spisal, da so ga občudovali, da so mu zavidali Francozje in Angleži?
In kje se je on izredil? Ali ne tudi na tisti poti, ki jov je g. Dežman zasramovalV
Če je pa naša duhovščina tako, kakor g. Dežman pravi, neizobražena, kako se more gosp. Dežman vendar še hvaliti, da ima toliko prijateljev med duhovščino (Smeh)?*) „Ex socio cognoscitur homo!" Ako so tako neizobraženi njegovi prijatli, kako vendar more gospoda Dežmana »izobraženi in svitli duh" ponašati se s takimi prijatli, kajti soditi bi se moralo, da človek, ki se z neizobraženimi peči, sam mora malo biti izobražen.
G. Dežman pravi nadalje, da izvira nevarnost zarad šolskega nadzornega sveta zato, ker smo tukaj postavili, da duhovni pastirji pridejo va nj, in če še katehet pride in učitelj, bodo se potem zvezali in vkup deržali, zakaj učitelj se vendar le še duhovnov derži. Vendar se je malo zabliskalo njegovim željam, ko se je spominjal zadnjega shoda učiteljev in kako da se je tam govorilo, namreč, da bi ne bil presladak učiteljem jarem duhovščine. Ali ne sledi iz tega, kakor gosp. Dežman pravi, da bodo učitelji zdaj bolj samostojni in da le komaj čakajo, da se ta duhovna zveza neha?
Kaj se pa bojite po tem te zveze v šolskem nadzornem svetu?
Če dosežejo to, po tem se ni bati, da bi duhovni in učitelji v kraj nem svetu vkup deržali. Kaj se tedaj bojite te zveze?! Ko se že ravno od učiteljskega shoda govori, naj povem, da jaz sem bil tudi priča, ko je res mnogo izverstnih misli na dan prišlo v tem učiteljskem zboru; posebno se je spoznalo, da je neobhodno potrebno to, da šole postanejo čisto slovenske. To se je spoznalo in iz tega vzroka, ker, ako se mladina uči v nemščini, si s tem glavo ubija in jo na zadnje tudi ubije, tako, da si nič ne pridobi dobrih vednosti, in še svojega maternega jezika, kterega otrok saboj prinese, se popolnoma ne nauči. To je tisti učiteljski shod ojsobito spoznal in nobeden zoper to ni bil! (Klic na levici: Cujte!)
Prečastiti g. Dežman je rekel, če beremo v naših časnikih eden ali drugi artikelj, ki toliko kadi zdanjemu šolstvu, smemo si misliti, da te artikelj ne pišejo duhovni sami. Gospoda moja, rečem, da, kar je meni znano po naši deželi in kakor sem čul ter kakor sem kot odvetnik imel priliko viditi, duhovščina naša za naše šole osobito veliko dela in sicer v mnogih zadevah. Duhovni se trudijo, da spravijo vkup ljudi, da začnejo šolo, in veči del so do zdaj duhovni bili tisti, ki so vstanovljali šole in po tem pa še v šoli podučevali in to veči del zastonj. Zato g. Dežman ni nič dokazal, da duhovni nič ne veljajo in da nimajo nobenih zaslug za šole, ni dokazal da so slabo ravnali, ni jim mogel nič vzeti, pa o tem še konečno govorim. Vendar pa naj rečem, ko bi znalo biti, da bi bil kteri duhovnik take artikeljne
*) O. Dežman se je bil namreč v svojem govoru pohvalil, <1 a ima veliko prijatlov med duhovni. Ali ni tudi to eua znanih „Tagblattovih resnic?"	Vr.
o šolah v časnike pisal, da jim smemo bolj verjeti, kakor pa tistim artikeljnom od „Besitza" in „Inteligencije" po drugih časnikih.	(Dalje nasl.)
i\'a visokem Gorenskem, 26. vin. Čudapoln je Bog v svojih delih! Peter, borni ribič, iz judovske od Rimljanov zaničevane dežele, pride ko neznan ptujec v rimsko mesto, in vpričo naj mogočnejšega sovražnika keršanske vere, cesarja Nerona, postavi svoj škofijski sedež. — Celih 300 lčt so neverni cesarji sv. cerkev preganjali in sicer tako silovito, da se popisati ne da; kristjane so morili, da zemlja kervi skorej popivati ni mogla; posebno pastirje sv. cerkve mučijo in morijo, da je groza. Tri in trideset papežev je poredoma mu-čeniško smert storilo. Ali pri vsem tem je sv. cerkev lepo napredovala; kri mučenikov je bila seme kristjanov. Se več. Ročno v začetku keršanstva so krivoverci v krilu cerkve se vzdignili, ki so edinost vernih ter-gali, in jih veliko zmotili in k odpadu od resnice pregovorili. Ali pri vsem tem je čistost nauka v njenem krilu ostala neoskrunjena. Ako vse to premislimo, kdo ne bo spoznal, da je tukaj Božja roka, da je resnično Bog začetnik svete katoliške cerkve, in da kakor je On, ki jo je tako čudapolno razširil, je tudi le On, ki jo vsim nevihtam nasproti ohrani.
Naj veči dar božji je sv. resnica. Kakoliška cerkev sama uči vse resnice za večno zveličan je; ona je steber resnice, ker pravo vero uči, in vera sv. Petra vedno pri njej ostane; na stolu sv. Petra bo resnica vedno ostala in celi svet razsvetila. — Škofje, ktere je sv. Duh postavil cerkev vladati, združeni z apostoljskim stolom, nikdar zmot učili ne bodo, kakoršnih sedanji čas novi tako imenovani „nemškokatoličani" širokoustno trosijo, in pa samo takošne zmote, ki se mesenim mehkužnikom naj bolj priležejo, da jih ložej na svojo stran dobe, ob-rekujejo in psujejo namestnike Kristusove, namreč duhovne in škofe, ker vedo, da s takošnim djanjem mehkužnim slabovernikom naj bolj strežejo.
Posamezni školje se sicer že tudi utegnejo zmotiti, ali vsi v edinosti s papežem, poglavarjem sv. cerkve, se v tem, kar nauke sv. vere zadeva, motiti ne morejo. Kristus jim je namreč obljubil, da ostane pri njih do konca sveta. — On je pa tudi obljubil, da vse peklenske moči njegove sv. cerkve zmagale ne bodo. Preganjanje, krivovere in razuzdanost kristjanov je trojno orožje, s kterim je pekel sv. cerkev zmagati skušal. Kervoloki so jo hotli zatreti, njene pastirje ob čast in poštenje spraviti; krivoverci so njene nauke pačili in kvarili; in koliko si je tudi prizadjal bogatajec Volter, ki so ga očaka nevere imenovali. Bil je sicer bistra glava, pa že z mladega prešeren, ošaben in razujzdan, torej je tudi zmožnosti v hudo obračal. — Naredil je pozneje z več druzimi zvezo, sv. vero v Kristusa popolnoma iz sveta iztrebiti, in zavezniki so se imenovali „bratje v belcebubu." Da bi se njih delo pospešilo, so dajali dokaj preklinjevavskih in bogotajskih bukev po ceni med ljudi. — Na več krajih so dajali učeniki zastonj takošne bukve, da so jih ljudje brali. Voltčra je to zelo veselilo, ter je svojim „bratom v belcebubu" djal: da so njih bukve postale splošnji katekizem vsih narodov do Moskve, da ima modrijanstvo nikar le po Francoskem, ampak tudi po Angleškem in Laškem dokaj prijatlov, in da ga med (ienfom in Bernom več kristjana ni. To je bila le gola baharija, vender se vidi, da bratje v belcebubu niso zastonj semena nevere sejali. Strašen sad je iz njega dozorel. Zatorej je pruski kralj Friderik Volteru pisal: „Zdaj, ko so jezuiti prepodeni, se bo kmalo cerkev po-zgubila; čudo bi bilo, ko bi se rešila, in vi, ljubi moj očak, bote še veselje doživeli, stari cerkvi grobni napis i:arediti." — Ali, belcebub obrača, oberne pa Bog ; že liavno davno so brezvernemu Volteru in pruskemu kralju,
kakor tudi njunim „bratom v belcebubu" bili grobni napisi narejeni, ako se jih je Ho spomnil; ali sv. katoliška cerkev pa vkljub vsim silovitim napadom brez-vernih bezniških mavtarjev še zmiraj veličastno na skalo sv. Petra zidana stoji, in bo stala do konca sveta. — Zakaj Kristus je za svojo cerkev molil, „da ne jenja njena vera." *)
Kolika neizrekljiva sreča za nas, da smo rojeni v krilu edinoresnične cerkve: da smo udje edinozveličan-ske cerkve, ki je prava mati živih, ktera nas živi z mlekom, besede Božje, nas krepči s kruhom življenja. Vse, kar ona ukazuje, je sveto; vse kar stori, častito; vse kar svetuje, dobro; vse kar zaverže, hudo in nevarno. Svete nam torej morejo biti njene zapovedi, tenko in zvesto jih dopolnujmo kakor zapovedi Božje. „Kdor sv. cerkve ne posluša," govoriJKristus, „ta naj bo kakor nevernik in očitni grešnik." Častitljive naj nam bodo njene šege in njeni obredi, s kterimi službo Božjo opravlja, in vsikdar spoštljivo od njih govorimo, da bomo tako njeni hvaležni in pridni otroci, in ko njo za svojo duhovno mater spoznamo in spoštujemo, da tudi Bog naš oče ostane. —
Zvesto in stanovitno se deržimo tega stebra resnice; ne dajmo se motiti, ne z lažmi in obrekovanjem, ki se tolikrat zoper njo slišijo; ne z goljufnimi nauki, ki jih krivoverci in drugi sovražniki sedanjega časa tako slad-koustno trosijo in hinljivo pravijo, da nam hočejo le oči odpreti, dolgo skrito resnico razodeti, in stari, čisti nauk perve cerkve in pervih kristjanov zopet odkriti! Ne verjemite jim, lažnjivim prerokom v ovčji koži, ker ko bi tudi angel z nebes prišel in drugač učil, kakor sv. rimska katoliška cerkev uči, naj bo preklet. — Deržimo se torej z otroško zvestobo svojih škofov, ki so z rimskim papežem v sveti edinosti združeni in nas zmote nikdar učili ne bodo, in ostanimo do poslednjega dih-ljeja zvesti otroci sv. rimsko-katoliške cerkve, ki je edini čoln, v kterem se iz valov grešnega sveta v nebeško domačijo srečno in varno peljemo.
K o r e n e c.
Iz Ribnice. Dan veselja in serčne radosti za ribniško faro je bil 16. vinotoka, ker dobila je toliko časa željno pričakovanega vis. čast. g. fajmoštra in dekana Martina Skubica. Do Pekla so prišli naproti verli Ribničani svojemu novemu pastirju, serčno so jih sprejeli in pozdravili in v velikem številu spremljali. Že tam so pokali možnarji ter naznanili veseli prihod novega gosp. dekana tudi prebivavcem bližnjih vasi. Ljudje so jih med potjo povsod serčno veseli pozdravljali. Ko se bližajo Gorenji vasi, se zopet razlega možnarjev ger-menje, iz visocih lin pa se veselo glasijo vbrani zvonovi. Pod Gorenjo vasjo pričakuje v dve versti postavljena šolska mladost z zelenimi vejicami v rokah svojega prihodnjega učenika, in v belo oblečena dekli ca jih pozdravi v imeni šolske mladosti ter jim podi v znamnje serčnega spoštovanja in verne vdanosti lep cvetlični šopiček. Pridši skoz terg s spremljanstvom gred6 naravnost v malo leseno cerkvico, v kteri se je začasno obhajala Božja služba in se delili sv. zakramenti. Eden duhovnih pomočnikov jim podd blagoslovljeno vodo pri vratih, izpostavi sv. Kešnje telo in zapoje „Te Deum laudamus." Vsa zbrana množica zapoje navdušeno zahvalno pesem in d£ se blagoslov. Gosp. dekan se gi-njeni zahvalijo za lepi in serčni sprejem ter izrečejo serčno željo, da bi vsi zadovoljni skupaj živeli vedno v miru in ljubezni. Kaj lepo in veselo je bilo v tergu
*) Volter sam, bistra glava, se je pri vsi hudobii bal za svojo kožo. trikrat v bolezni je preklical svoje zinote in našel tolažbo v «s. zakramentih, — tudi četertič 5e je želel: pa ni imel več te milosti.	Vr.
ta dan; možnarji so pokali in zvonovi in zastave iz vi-socih lin so oznanovali slovesnost. —
Dokončala se je slovesnost tega dnč prav za prav S. listopada. Trojno prazničnost smo obhajali tisti aan; v pervo zahvalo za zemeljske pridelke in ob enem za srečno dodelanje nove cerkve. To so tudi prav lepo omenili prečastiti g. stolni dekan dr. Janez Zl. Pogačar v vvodu svojega izverstnega ogovora. — V drugo smo obhajali blagoslovljenje lepe nove farne cerkve sv. Štefana, papeža mučenca, ktera dela čast ne samo dragim faranom, ampak tudi vsim tistim, ki so k njenemu ve-liČastvu pripomogli. Ribničani so si postavili spomin, ki bo še prihodnje stoletja oznanoval njihovo pobožnost in gorečnost za Božjo čast vkljub vsim viharjem sedanjega časa. Blagoslovljenje Božje hiše je prav ginljivo in spominja človeka prav živo na lastno opravičenje pri zakramentu sv. Kersta. Po blagoslovljenji je cerkev pripravljena za Božjo službo, pa vender še ni posvečena. Tako je človek po zakramentu sv. Kersta sicer opravičen, zares tempelj Božji, pa še ni doveršen v svetosti, — še nima polnosti gnade sv. Duha. To zadobi človek pri zakr. sv. birme v moči sv. Duha; cerkev, Božja hiša, pa postane popolnoma sveta, kadar jo posvetijo škof, sv. kat. cerkve viši pastir. To misel so prav lepo izpeljali prečastiti govornik po izreku sv. Pavla: „Kristus )e umeri v naše opravičenje, in je vstal v naše posve-Čenje." —
Obhajali pa smo tudi slovesno vmestovanje novega že imenovanega prečast. duhovnega pastirja in dekana. Po pravici se je smelo reči: ,,To je dan, kterega je Gospod naredil." Vse je bilo ginjeno, ko so gosp. stolni dekan zbranim ovčicam izročili novega dušnega pastirja, ki jim bo zanaprej lomil kruh življenja in jih napajal s krepčavno pijačo, ki teče iz sedmerih virov sv. zakramentov. Zvesto je poslušala množica, ko so pripo-ročevali novemu duhovnemu pastirju z drago ceno odkupljene ovčice, ljubo mladost, može in žene, gospodarje in gospodinje ter vse skup. Tebi izročim vse. Vodi vse po pravem potu, in Gospod naj dodeli, da boš mogel reči pred večnim sodnikom, kadar pride veliki dan plačila: Zahvalim Te, o Gospod! nobenega tistih nisem zgubil, ktere si mi dal. — Pač marsikteri poslušavcev je na take besede v globočini serca zdihnil: Amen — zgodi se! —
Serčno veselje se je razodevalo po cerkvenem opravilu še v duhovski hiši, kjer smo obhajali ob enem tudi častiti god ravno vpeljanega gosp. dekana Martina. Pri obedu je bilo nazdravi jenih več napitnic, kakor: Svitlemu cesarju Frančišku Jožefu, patronu ribniške fare; Njih veličanstvu cesarju Ferdinandu, ki so za novo cerkev 500 gl. podeliti blagovolili; svitli cesarici Mariji Ani, ki so tudi podelili 200 gld. avst. v.; milostnemu knezu škofu Jerneju; prevzvišenemu gosp. deželnemu poglavarju; zastopniku visoke vlade, gosp. okrajnemu poglavarju, prečastiterau gosp. stolnemu dekanu, novo-vpeljanemu gosp. dekanu, celi Ribniški fari itd. Naj bi se tudi vse spolnilo, kar je bilo navdušeno nazdrav-ljanega.	Podribniški.
Iz Notranjskega, konec listop. — Vsakega zvestega katoličana serce se je veselilo, ko je vidil, s kakim izverstnim vspehom se je na Blokah sv. misijon obhajal. Ko so g. fajmošter unški vidili, kakošen sadje tamkaj sv. misijon rodil, niso mirovali, dokler tudi oni niso svoji mali fari napravili tega duhovnega veselja. Naznani toraj Danica svojim bravcem, da smo tudi na Uncu sv. misijon imeli, in sicer od 11. do 19. t. m. Znani v. č. trije očetje iz Jezusove družbe so sv. Martina dan, ki je patron unške fare, začeli sv. poslanje in so ga sklenili v dan sv. Elizabete s prav ginljivim govorom in z zahvalno pesmijo. Na čast unškim farma-
nom bodi tukaj rečeno da so se v prav obilnem številu misijonskih govorov vdeleževali, in daso s prav majhnim izločkom vsi sv. zakramente prejeli. Ce ravno je bil sv. misijon prav za prav samo za unško faro — ker je tudi cerkevca pretesna za druge fardne — je prišlo vendar iz vsih bližnjih fari prav veliko ljudi semkaj, kteri so prav pazljivo poslušali govore in prejeli ss. zakramente. Ne bom popisoval vsih slovesnost, sej nam jih je Danica že iz drugih krajev prav zanimivo popisala; le toliko rečem, da so se verli očetje zopet skazali prave misijonarje, prave poslance Gospodove, kteri imajo veliko moč do človeških sere, kterih beseda serca ogreje in voljo živo k dobremu spodbudi. Naj Gospod podeli svoj blagoslov, in gotovo se bo sad sv. misijona v lepem življenji in dvorih delih vernikov živo razodeval. Bog Vam plati, verli očetje! Vaš trud za blagor naših duš; Bog poverni pa tudi častitemu pastirju unškemu, da Vas je povabil, ter svojim ovčicam napravil duhovno veselje, veselje kakoršnega svet nima in ga toraj tudi dati ne more. Spoštovani duhovni pastirji, napravljajte tudi v drugih farah svojim ovčicam svete misijone; prepričali se boste, da ne bojo brez koristi. Misijoni so pa še posebno živa potreba tam, kjer je ljudstvo mlačno in nemarno, kjer sv. vera peša, kjer ima satan v spačenih ljudeh svoj misijon in misijonarje, ki druge pohujšujejo in zoper cerkev, duhovne jezike brusijo. Tem misijonarjem hudobnega duha postavite nasproti misijonarje Jezusove — jezuite.	Bogomil Zajec.
JU«*/ je hej movepa pm domačem te totfem mretuf
(Izpraševanje vesti.) Naši nasprotniki nam očitajo , da se zoper liberalstvo borimo, pa to ni tako. Pravo liberalstvo se strinja tudi s katoličanstvom, ker katoliška vera se daje zediniti z vsako deržavno zistemo, ona nič ne iše, kakor da se ji puste pravice , ktere so ji po Bogu dane. Kadar tedaj katoličani pobijamo liberalizem, menimo vselej lažnjivi ali psevdoliberalizem.
Tega prevzetnega malika pa ni težko spoznati. Ta laži-liberalizem je kakor Nebukadnezar s svojim stebrom, ki hoče, da naj bi vsi pred njim padli in ga molili; če ne: pa v razbeljeno peč z njimi! Laži-liberali-zem ima ljudstvo sploh za neumno in topoglavo, in kaj hudo se jezi, da ljudstvo njegovih naukov ne sprejme, posluša pa v tako velicih gnječah jezuitovake misijone, in vse verjame svojim duhovskim pastirjem. Laži-libe-ralizem čisla samega sebe v vsih rečeh za nezmotljivega; zato ne more zapopasti, kako da bi cerkev v veri nezmotljiva bila. Zastran svoje vernosti si ne da čisto nič oponašati taki liberalec, toda v svoji prevzetnosti se on ne podverže cerkvi, temuč je svoj ve-rodajavec, prerešetuje stare tradicije, kakor pravi, razdeva in razbija verske nauke s kladvom in dletom prostega preiskovanja in iz tega še le izberskuje to, kar se njegovemu bolnemu kusu dozdeva biti dobro zerno. Katoliški nauk pa je, da „katoliški kristjan mora za terdno verovati vse, kar je Bog razodel in kar nam sv. katol. cerkev veleva verovati."
Lažnjivi liberalizem svobodo v zvezde kuje, pa ne prizadeni! da bi hotel kdo drugač prostost vživati, razun kakor on veleva in hoče. Naj manj pa ta grintovi liberalizem privoši cerkvi, kteri iše hitro vse pograbiti in pokrasti, kar ima, in zato po nji bije in maha, da bi jo omamil in potem oropal. Pri vsem tem pa psevdo-liberalec vendar za stanovitno terdi, da je „dober kato ličan," kajti le on sam ve, kdo je „pravi katoličan," in ne od sv. Duha vladana cerkev. Ali Kristus je rekel: „Iz njih sadii jih bote spoznali." Opazujte pa jih, kako se tem „dobrim katoličanom" veselja oči žare, kako si zadovoljno roke manejo, ako govor zadene na inkvizi-
cijo, ako se ta ali una verska resnica taji, ako se spregovori, da naj se n. pr. celibat odpravi, ako se kaj reče o nenravnosti posameznih duhovnov, ali da naj se prazniki odpravijo; ali kako veselo dihte, kadar poglavarju sv. cerkve nevarnosti Čez nevarnosti žugajo! Zakaj se pa ne veselite, vi tako „dobri katoličani," kadar verli zgodovinarji in pisavci overžejo laži, ki se po časnikih in bukvah zoper cerkev in njeno osebstvo berskajo? Zakaj tako priserčno radi pobirate in razširjate vsako smet zoper cerkev, Škote, duhovstvo? Zakaj ste bili vi „dobri katoličani" tako nezadovoljni, ko je bil tolovaj Ga-ribaldi pri Mentani premagan? Zakaj ste nevošljivi sv. Očetu za vinarje, ki jim jih dobre katoliške serca v njih britkosti v pomoč pošiljajo, — vi, ki vender še do drugovercev, judov prečudno ljubezen kažete? Vi pravite, papež naj bo tako reven, kakor Kristus Gospod. Kolika brezmišljenost! Jezus, začetnik in nevidni poglavar sv. cerkve, je Bog, in ne potrebuje posvetne oblasti; papež pa je vidni poglavar in zgolj človek, kteri bi brez časnih pomočkov velikim potrebam vesoljne sv. cerkve ne mogel kaj, in ne cerkvene samostojnosti ohraniti. Povejte tedaj, vi „po imenu liberalci," ali niste vi lažniki in hinavci? Poprašajte svoje serce in spoznajte vender sami sebi resnico, ker to že tako vemo, da vaš napuh ne dopusti, da bi jo pred svetom spoznali!
Španjsko. Kožice, ki so jih liberalci sadili za novo Španijo, se jim v teraje spreminjajo1, ali prav za prav, sami so kačje zobe sejali s svojim ropom in trinoškim preganjanjem. Možem, ki so na čelu, vpada njih vpliv. V scvilski okrajini so imeli že komunistiške grabeštva. Naznanuje se cela versta oporek ali protestov zoper na-silstva sedanjih oblastnikov, in to celo od liberalske strani. Jaenski škof je pisal naravnost ministru za pravice in se pritožuje zavoljo pregnaja jezuitov, odprave vincenške družbe, izganjanja redovnic. Rezno grabežljivemu ministru k sercu žene, kaj to če reči, ako tisu-čere deržine zaupljivo izročč svoje sinove v dobro od-rejo očetom jezuitom, vlada pa jim njih rednike kar iztira! Kaj bodo deržinski očetje, kaj deržine spanjske rekle, kaj si rezni in prevdarni možje mislili o taki prostosti? Pa tudi, kaka čast bode to za deželo, ko bo vidila svojega škofa za vsakdanji živež beračiti, ko so dosihmal bili ubogi in sirote lepota njegovega dvora! O gospejski peticij v Madridu, ki jih je podpisanih 621, smo že unkrat govorili. Liberalec Jože Gonzalez Riaz zatertje vinčenske družbe imenuje napad na človeško prostost. Tako oporekajo pa cele cerkvene okrajine zoper nasilstva.
Is Afrike. Vikši škof v Algiru mlgsp. Lavigerie je bil to leto v Rimu in v dveh zaslišanjih je sv. Očetu Piju IX obširno naznanil verske razmere svoje škofije. Papež ga je pohvalil za njegovo neutrudljivo delavnost v blagor arabskega prebivavstva in razodel je zadovolj-nost nad tem, da se je nadškof v razporu s francosko vlado modro obnašal. Na prošnjo nadškofovo je papež privolil, da naj se v Sahari napravi apostoljska na-mestnija (vikarija), ker ondi živč mnogi rodovi, pri kterih so se vkljub islama dozdaj ohranili nekteri spomini keršanstva; verujejo na pr. v enega Boga, ne spoznavajo korana za svete bukve, skazujejo spoštovanje sv. križu itd. Izmed Evropejcev , razun dveh ali treh popotnikov, še nihče ni prišel dosedaj do teh prebivav-cev po Sahari. (BI.)
Novo berilo iz vsih vetrov. Novi avstrijanski poročnik za Rim groi Trautmansdorf je že šel na svojo službo. — Iz Pešte se odmeva neki glas o spravljanji s Cehi, ki pa ni še zanesljiv. Tudi Poljci si menda poslednji čas precej upanja delajo. Kromeriska vstavna
osnova, ki je vgodna narodnostim in samoupravi, mislijo, bi utegnila biti pripravna podlaga za spravo s Sloveni. — Na Dunaju je umeri ondotni mestni župan dr. Zelinka. — Hervaška sprava z Ogri je dognana in hervaški poslanci so že prišli v ogerski zbor. — Rovar Macini je menda v Lugani umeri. — V Insbruku je lončarski druže v prepiu svojega tovarše tako po sancu udaril, da je kmali potem umeri. Ubijavec in ubiti sta Parca. Poboj in uboj sta si pač rada soseda!
—	Visoka Porta menda hoče Bulgarom pustiti pravico, da si smejo parijarha sami voliti, k temu polno samoupravnost (avtonomijo) v šoli in srenji. Že se dela zadevni ferman.
Iz Ljubljane. Pri zboru kmetijske družbe pretekli torek je bilo čez 60 udov zbranih; tudi c. k. deželni predsednik in deželni glavar pl. dr. Wurzbach sta bila pričujoča. Predsedoval je podpredsednik dr. E. Kosta, ker gospod Fidel Terpinec se je predsedništvu zavoljo starosti odpovedal, sklenili pa so menda ga prositi, da bi to častno opravilo še ohranil. Gr. Potočki, minister za kmetijstvo, je bil za častnega uda izvoljen. — Gosp. Fid. Terpinec je kupil grajšino v Škofji loki. — Beseda v čitalnici za obleko ubožne šolske mladine v nedeljo-večer je dala 223 gl. — Prizadevsnje za „ka-toliško čitališče," ki se ima v Ljubljani napraviti, se je zopet jelo buditi in upati je, da v kratkem se bode moglo kaj več o tem povedati. — Citalniško pevstvo je pretekli ponedeljek napravilo veselo serenado gosp. dr. Jan. Bleiweisu k njegovemu godu. — Te dni so gg. fajmoštri dobili naravnost od c. kr. deželne vlade — in ne po škofijstvu — ukaz zastran zapisovanja v kerstne, poročevanske in mertvaške bukve. Vlada vsled vis. patenta od 20. febr. 1784 te zapisnike sebi prilastuje in pravi, da zapisovanje mora biti v edinosti z deržavnimi postavami, akoravno vlada ni in ne more temu nasproti biti, ako cerkev v oziru na nove zakonske postave ima posebne zapise (Vormerkungen) za cerkvene namene in v edino cerkveno rabo. Potem takem tirja ukaz, da naj duhovni pastir tudi sklenieni civilni zakon v poročevanske bukve ravno tako zapiše, kakor po cerkveno sklenjene zakone. Ukaz prepoveduje izraz „Nothzivil-ehe" in hoče izraz „vor der weltlichen Behorde ge-schlossene Ehe;" ravno tako veleva, da naj se otroci iz civilnega zakona v kerstnih bukvah pišejo za „ehe-lich." Enako da ima veljati v oziru na kerstne liste in legitimacije, pri kterih poslednjih se prepovedujejo izrazi: „Legitiraation ledigl. pro foro civili; ali: pro foro ecclesiastico legitimirt durch nachgefolgte Trauung." to je opomnjeno tudi oziroma na mertvaške bukve. Poslednjič je pristavljeno v ukazu do fajmoštrov, da so te veleve naznanjene tudi čast. kn. škof. ordinarijatu.
—	Te dni je c. kr. deželna sodnija tudi iz ljubljanske kn. škofijske pisarnice po storjenem protestu vzela nekaj pisem v oziru na sodbe v zakonskih rečeh.
V Terstu so postali častni kanoniki pp. nn. gg.: Anton Ukmar, fajm. in dekan v Tomaju, mestna fajmoštradr. Janez Glavina in Anton Hrovatin, in gimnaz. katebet Ferd. Stavdaher.
—	Eno lepo imamo povedati o ,,Tagblattu." Začelo ga je laži sram biti; ne mara, da se poboljša, ker spoznava, da lagati je gerdo. Vendar naj bi to vedil, da laž se z nečimernimi zagovori izmiti ne dd.
Dobrotni ciarori.
Za sv. Očeta. R. 2 gld: Sv. Oče, papež-kralj! sprosite meni in ovčicam gnado spokornega življenja.
—	Po A. Lah: 5 gl. v pap., 6 desetič st. den., 1 gl. sr. nov. den., 1 gl. v nov. dvajset. —
Odgovorni vrednik: Laka Jerai). —
Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.