325
Šolske stvari.
„ Vdovsko učiteljsko društvo'4 — »slovensko "učiteljsko društvo" in pa »narodna šola"
na Kranjskem.
„Novice" so skoz ves čas svojega obstanka imele in še imajo posebno skrb za pospeh in razvoj slovenskega šolstva; zato si štejejo v dolžnost, spregovoriti nekoliko besed o zborovanjih, katere so 27. dne septembra meseca imela v Ljubljani zaporedoma gori navedena društva.
Najprej naj povemo, da na podlagi našemu narodu dobro znanega pregovora: „z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo**, in po starodavni pošteni slovenski šegi snidili so se oni dan ob 8. uri udje imenovanih društev v St. Jakobski cerkvi k sv. maši, katero so služili prespoštovani gospod prost dr. Anton Jarc. Ako povemo, da število nazočih udov, žalibog, ni bilo ravno obilno, vendar zadovoljno pripoznamo, da bili so sami odlični poštenjaki in najkrepkejše moči našega narodnega šolstva, ki se ne sramujejo, pokazati se pred vsem svetom za zveste katolike in neustrašene sinove svoje slovenske domovine. Po končani sv. maši pričelo se je kmalu   zborovanje v dvorani katoliškega društva.
Po dnevnem redu vršile so se najprej obravnave „Vdovskega učiteljskega društva" pod predsedstvom g. prosta dr. Jarca. Na drobno ne mislimo o dotičnih razpravah govoriti, ker bilo bi to preobširno; povedati pa hočemo, in na čast tega društva tudi moremo, da glede na obilno število slovenskih učiteljev le mala pe-
ščica izmed njih (67), ki pa za svojo in svojih ljubih prihodnost hvalevredno skrbijo (med tem številom se nahajajo tudi gosp. prost dr. Jarec, se ve" da le kot dobrotnik društva), ima zdaj premoženja 34.550 gold. v obligacijah, katerih obresti se obračajo za podporo vdovam in sirotam onih učiteljev, katere je nemila smrt že pobrala njihovim rodovinam. Navzoči gospodje udje dobili so v roke vsak svoj natančni račun od 1. sept. 1876. leta do konca avgusta meseca 1877. 1., ki se na-tisnen nahaja tudi v 17. listu „Učit. Tovarša".
Pri obravnavah „Slov. učiteljskega društva" so se razgovorov o šolskih knjigah na slov. ljudskih šolah in o pomočnih knjigah vdeležili mnogi gg. učitelji , katerim radi priznavamo , da so v tej zadevi istiniti strokovnjaki. Razgovori vršili so se tako parla-mentarnično koretkno in so segali stvari tako do jedra, da je le škoda, da se ni nahajalo pri teh obravnavah tudi kaj tacih gospodov, ki bi dobri in pravični reči pomagati mogli na noge. Mnogo govornikov razodelo je blago voljo, delovati z vsemi močmi na zboljšanje slovenskih učnih in pomočnih knjig, ko bi upanje imeli, da bi se njihova dela sprejela, dala v natis, ter vpeljala se v občno rabo; — ne pa tako , da se s te-škim trudom zgotovljene knjige dad6 naposled v raz-sojo možem, ki slovenščine še popolnoma zmožni niso (kakor se je zgodilo z gosp. Praprotnikovim „berilom") in bi konečno pisatelji ne vedeli, kako in kaj. — Tudi obravnava, „kako naj se goji petje in godba v selških ljudskih šolah" bila je tako temeljita in djanska, da je bilo le pomilovati, da se je vsi slovenski učitelji od prvega do zadnjega vdeležili niso. Ako nazočnost pri takih razgovorih ni za učitelje sploh najboljša praktična šola, potem ne vemo, kaj bi ta naslov zaslužilo. Zato izrekamo živo željo, naj bi „Učit. Tovarš" prinesel vse dotične obravnave na drobno popisane.
(Konec prihodnjič.)
333
Šolske stvari.
„Vdovsko učiteljsko društvo'1 — »slovensko »učiteljsko društvo" in pa „narodna šola"
ua Kranjskem.
(Konec.)
Ker nekaterim bralcem „Novic" namen društva „narorina šola" morebiti ni do dobrega znan , naj jim povemo, da ima ono društvo nekako enakost z našo velecenjeno „Mohorjevo družbo", se ve, da le na drugem polji. Enako marljivi čebelici nabira tudi ono od udov društva in od dobrotnikov denarne doneske, nakupuje na debelo razno šolsko blago, na priliko, šolske knjige, papir, peresa, svinčnike, črtalnike, lepo-pisne, pravopisne in risanske zvezke (teke), računske stroje, fizikalna učila, bralne skrinjice itd., ter jih raz-deluje slovenskim šolam za revne otroke. Sklep računa „Narodne šole", ki se je tudi tiskan nazočim gospodom razdal (priobčil ga je tudi 19. list „Uč. Tovarša"), kaže od 28. septembra 1876. do 27. septembra 1877. 1. prihodkov 676 gold. 78 kr., stroškov pa 517 gold. 18 kr. Kot največega dobrotnika tega društva v preteklem letu moreta se imenovati: „narodno predavanje v Ljubljanski čitalnici", kar je društvu dalo dohodkov 142 gld. 10 kr., in pa častita^ Ljubljanska hranilnica, ki mu je darovala 100 gold. Čast, komur čast! Za take znamenite milodare naj govori pred vsem svetom javna zahvala. Ne moremo si pa kaj, da ne bi „Narodne šole" toplo priporočili vsem onim , ki jim je Bog dal sredstva, da morejo take naprave zdatno podpirati, pa tudi onim, ki imajo sploh usmiljenje do ubožne šolske mladine , ker s tem lahko veliko pripomorejo k pospeševanju poduka in omike med našim narodom. — Tudi bi bilo želeti, da bi gg. gostilničarji po mestih in deželi , ki se svojega rodoljubja in narodnosti ne sramujejo, izpostaviti dovolili v svojih gostilniČnih prostorih na primernem kraji ,,n a b i r a i n e skrinjice" (Sammel-buchsen), katere društvo „narodne šole" vsakemu rado posije, ki se za to oglasi. Dostavili bi le še nasvet, naj bi se pri osnovi novih takih skrinjic napravil na zunanji strani napis: „Milodari za ubožno slovensko šolsko mladino",  ali pa naj bi se posebej na-
pravili taki napisi na papir, vložili se v okvir in pod steklo, ter obesili se nad nabiralno skrinjico. Marsikak sold bi morebiti cepnil v take nastave. Pregovor pravi: „kdor prosi, slobodno nosi", in mi menimo, da bi mnogo tacih skrinjic po vsej deželi dalo precej prihodkov dobri in koristni stvari, „nLrodni šoli" namreč.
Želeti bi bilo dalje, da se tudi pri oporokah (testamentih) ta in uni tega društva s kakim doneskom spomni.
Sploh menimo, da je letošnje zborovanje omenjenih treh društev na deležnike naredilo vtis, na vsako stran koristen in prijeten , ki jim ostane v milem spominu. Stavili bi sto na eno, da marsikak učitelj bi bil prišel še blizo, ko bi se bil nadjal tako mikavnega izida.
Po skončanem zborovanji so se družbeniki združili v Virantovi gostilni k skupnemu obedu, kjer je vladalo med vsemi tako iskreno in srčno prijateljstvo, da je moralo vsacega v dno duše veseliti, kdor je videl prijazno družbo. Po obedu, med katerem je bil dospel iz slovenskega Stajarskega od prijatelske roke po telegrafu pozdrav, šli so se še zbrani tovariši s preč. gosp. proštom dr. Jarcem skupno fotografirat. Ta slika bo gotovo vsakemu izmed nazočih ostala drag spominek na koristno in prijetno dovršeni dan.
In k sklepu rečemo: Bog daj, da bi k letu osorej o zborovanji omenjenih treh društev videli v Ljubljani zedinjene zopet vse letošnje sodeležnike, in poieg njih še mnogo mnogo druzih sobratov.    Naj tako bo!
-k.