PEŠEC V PROMETU
Število tirov se povečuje, prehod čez progo je vse težji. Vendar eni iz navade, drugi pa iz nuje dan za dnem divje prehajajo progo ob šoli Vide Pregarc, kjer je bil že
davno obljubljen prehod. Koliko je vredno življenje? Nič bolje ni slab streljaj vzfaod-nejše, kjer zapornice kar naprej počivajo na asfaltu Pokopališke
uBce. Avtomobilisti ubirajo daljšo pot, pešd pa čakajo in pre-žijo na trenutke med odhajajo-čimi in prihajajočinii hitrimi vlaki, da jo uberejo na drugo
stran. Plezanje čez ograjo je po-stalo povsem normalen in stalen pojav. Ne gre pa za plezanje ob-jestnežev, temveč je to nuja, ki je prej žaljiva kot smešna. Žaljiva za vseh tistih sto in sto delovnih Ijudi, ki tu že desetletja dvakrat dnevno kolnejo, zgubljajo živce in dajejo na tehtnico življenja.
Morda bi to težavo vsaj nekoliko omilil Viator? Ali ne bi avtobusa iz Zaloga in Zadobrove ustav-Ijala ob križišču Kajuhove in Za-loške ceste namesto pred postajo milice in bi delavd lahko sli v »center« moščanske industrije ob Kajuhovi in se onstran pod-voza razkropili v Kemično, Teol,
Saturnus, Izolirko, Močna knni-la, Tovorno postajo, Indos, Mi-neral, Yulon in druge delovne organizadje, nastajajoče v novi industrijski coni. Morda pa kako drugače, da le ne bi bila ogrožena življenja in se delovni človek ne bi poniževal (tekst S. Gertica, foto M. Povše)