LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLII. letnik                             1922                                5. številka
Lucien Tesniere:
Ob tristoletnici Moiierovega rojstva.
f"!^^^"™^ lavnosti, katerim je dal povod spomin na velikega
^^fMrtl^     komika, te same po sebi privedo na vprašanje, za*
lt^SHi§Ki    kaj povzroča Molierova obletnica tako veličastne
^fe^^j^A   in   tako   vesoljne   slovesnosti, dočim se praznuje
^      LJ      J|  spomin na marsikaterega drugega pisatelja daleko
manj sijajno. Če odgovorim, da zato, ker je Moliere
velik mož, nisem pojasnil zadeve, saj moj odgovor je močno po?
doben Sganarellovemu, ki razklada  Gerontu: Ako  je vaša hči
nema, prihaja to odtod, ker je prišla ob uporabo govorice. Temu
očitku se ognem samo s tem, da poskusim točneje ugotoviti, zakaj
in v čem zasluži Moliere pridevek «veliki mož».
Na tisoče načinov lahko načrtaš Molierovo sliko, vendar po mojem mnenju ne bo nobena tako podobna kakor tista, pri kateri si vzameš kot izhodišče bistvo njegove komike, te sposob* nosti, spravljati ljudi v smeh, katero je imel v tolikšni stopnji. Kdo še ni čul govoriti o Molierovem smehu? Da ga opredelim, hočem izkoristiti eno Molierovih navodil, ki nas vabi, naj jem* ljemo življenje z dobre strani, t. j. raje v smehu nego v solzah. Razpravljati nameravam, kaj je pravzaprav Molierov smeh in kakšne misli nam utegne vzbuditi.
Malo je v dušeslovju definicij, ki bi jih bilo težje opredeliti kot ono o smehu. Vsi vemo, kaj je smeh, in radi se od srca na* hahljamo, kadar nanese; čim pa je treba stvar natančno obrazložiti, smo v hudi stiski, in najboljši dušeslovci niso doslej prišli preko vodenih formul, v katerih skoro ne moremo spoznati pravira • veselosti. Gospod Bergson, za katerega gojim sicer največje občudovanje, nas resno in slovesno uči: bistvo smeha je inter= ferenca vrst.1 Jaz zase bi odkritosrčno pomiloval komičnega pisatelja začetnika, ki ne bi vedel iz lastne izkušnje, kaj je smeh,
1 Glej Ljub. zvon 1920, Vebrovo razpravo: Bergsonova teorija smešnega. (Op.  prev.)
—   257   —
17
X                   Lucien Tesniere: Ob tristoletnici Molierovega rojstva.                   55
a bi bil prisiljen buditi smeh v občinstvu na podlagi tega obrazca s tem, da bi postavil v svojih veseloigrah vrste in jih potem iz? prepletel. NMi dosti bolj pametno, kratko in malo priznati, da sodi smeh med mnogotere pojave, katerim poznamo učinke, ne moremo pa jim določiti vzrokov?
Tako je ravnal vsaj Moliere, kateri si ni nikoli kdovekaj belil las z metafiziko smeha in se je zadovoljil s tem, da nas pripravlja v neukročen krohot, v globok smeh, ki se obrača na vse človeške zmožnosti hkratu.
Molierov smeh je namreč popoln smeh, ker so njegove prvine vzete naravnost iz življenja, ki je samo tudi nekaj mnogotnega, ter je zategadelj toli pester in pisan, da nimamo dovolj obsežne formule, ki naj bi raztolmačila njegovo nenavadno različnost. Molierov smeh je najprej skoro fizični smeh, ki mu splošno pra* vimo grohot, kadar ga izzove vnanja smešnost, n. pr. beseda, kretnja ali položaj, in ki se pojavlja vsakikrat, kadar se Moliere ne povzpne nad burko in spletkarsko veseloigro. Kadar pa se spusti v komedijo šeg in navad, je prav tako sposoben, pripravljati nas k bistveno bolj vzvišenemu smehu, ki ima svoj izvir v smešnih plateh običajev njegove dobe. Na še višji stopnji je Moliere mojster smešljivosti, ki poteka iz večnih značajev in s katero se poji takozvana karakterna šaloigra. Molierov smeh izvira potem* takem obenem iz godčevske glume, iz nravne komedije ter iz komedije značajev.
Ali pa je s tem rečeno, da bi morali pripraviti vnaprej za proučevanje Molierovih del troje strogo ločenih predalčkov, pre= motriti vsako šaloigro posebej, ji prilepiti prikladen napis in jo uvrstiti v dotično pregrado? Pogostem in upravičeno so se uprli proti tej samovoljni razvrstitvi Molierovih šaloiger, češ, nobena ne spada izključno v enega izmed treh vzorcev. Gola resnica je, da je Moliere v slednji svoji komediji izrabil zdaj zaporedno, zdaj sočasno trojni vir, ki mu ga je nudila njegova umetnost in ki ga hočemo zaporedoma pretresti.
Če je odmeril v svojih šaloigrah precejšen prostor lahkemu smehu, katerega vzbujajo smešne kvante nekaterih njegovih oseb, je Moliere samo nadaljeval tradicijo, ki se je bila ustalila na francoski pozornici v dobi,-ko je začel sam nastopati. Komedija namreč še ni bila dosegla one popolnosti, do katere je bil Cors neille ravnokar pripravil tragedijo. Na odru se je šopirila kot edina vesela umetnost: godčevska šala. Odondod je izšel Moliere ter ponesel komedijo do najvišjih vrhuncev umetnosti. Celo v svojih najbolj vznesenih komedijah ni zatajil načina, katerega
--   258   —
X                    Lucien Tesniere: Ob tristoletnici Molierovega rojstva.                   X
se je bil naučil, če verujemo izročilu, pri slovečem laškem pavlihi Scaramucci. Ta zvestoba napram Scaramuccijevemu postopanju se dobršno razlaga iz življenjskih okoliščin Molierovih, ki je umel biti učenec, preden je postal mojster, in se je znal predvsem prilagoditi velikemu nauku, ki mu ga je dajalo življenje.
Ivanu Krstniku Poquelinu ni bilo ob rojstvu sojeno, da bo postal velik umetnik, kakršen je bil; njegov oče, tapetnik kraljeve hiše, ga je bil namenil za svojega naslednika, saj vrlemu, pre* prostemu komorniku se še sanjalo ni o nesmrtni sinovi slavi.
15. januarja 1622. se je Moliere rodil v stari zgradbi ulice Saint* Honore. Njegova vzgoja je bila primerna za bodočega opnarja. Toda roditelji so računali brez deda Poquelina, ki je posebno rad vodil svojega vnuka k zabavnim predstavam. Tako je dobil deček silno veselje do gledališča in učenja. Zaman se je oče upiral: slednjič ga je le poslal k jezuitom, kjer je ostal pet let.
Ko je bil goden, je Moliere na kol obesil kraljevo tapetništvo in se je kljub očetovim očitkom odločno spustil v komedijo. Prvič je nastopil v Parizu, pridruživši se glumski družini, Bejartovim, in ustanovil 1' Illustre Theatre. To gledališče je bilo vse prej ko slavno in je moralo v kratkem propasti. Videč, da ni zrel za Pariz in da se mu bo težko naenkrat opomoči od poloma, je Moliere sklenil zapustiti prestolico in potovati po deželi.2
Tu se pričenja za Moliera dolga, temna doba, o kateri se je vzlic raziskavam moglo ugotoviti le malo neomajnih podatkov. Vrnivši se v Pariz, je igral pred kraljem Ludovikom XIV., ki je v priznanje izrednega talenta podelil Molieru naslov: načelnik Go* spodove čete (Gospod = kraljev brat) z dovoljenjem, da sme uporabljati gledališče Petit Bourbon izmenoma s četo italijanskih igralcev. Poslej mu ni presehnila kraljeva naklonjenost, in ko so - čez dve leti jeli podirati Petit Bourbon, katerega so nadomestila sloveča louvreska stebrišča, mu je dal kralj solnce dvorano v Palais*Royalu in letno plačo 6000 frankov, ki jo je Moliere kot globok poznavalec človeškega srca delil s svojimi tovariši, da si ne bi nakopal njih sovraštva. Za tem so njegovi igralci postali kraljeva četa.
Sledečih 15 let je bil Moliere kakor dotlej obenem igralec, gledališki ravnatelj in dramski pisatelj. Njegovo življenje nudi
2 K temu koraku ga je prisililo tudi pobožnjaško Društvo Svetotajstva, o katerem trdi Mercure de France 1.1.1922., da je po načrtu preganjalo vlačuge in glumače. O tem 131etnem pregnanstvu pravi Faillon: «Moliere je čakal v po* krajini na smrt saintssulpiškega župnika, da se je mogel vrniti v Pariz» (Vie de M. Olier).   (Op. prev.)
—   259   —                                       17*
j<                    Lucien Tesniere: Ob tristoletnici Molierovega rojstva.                    K
najlepši zgled delavnosti, saj ga je smrt presenetila, ravno ko je igral svojega Namišljenega bolnika: mahoma je začel bruhati kri, prenesli so ga na dom, kjer je čez par ur izdihnil dušo, star 51 let (17. februarja 1673.).
Sredi svoje glumske čete, med preprostim ljudstvom po provin* cijalnih mestih, v nizkih družabnih slojih je naš avtor zajemal živi vir svojemu smehu. Tu se je navadil besedne komike, kakršno sre* čujemo vsevdilj pri njem, čeprav so nekateri kritiki trdili, da najdeš besedno šalo zgolj izjemoma v Molierovih spisih.
Samo nekaj primerov. Harpagon je tako skop, da ne pravi nikdar: «Dam (= voščim, želim) vam dober dan», ampak vedno: «Posodim vam dober dan». In prosluli doktor Purgon preti svo= jemu bolniku Arganu, če se noče ravnati po predpisih, da bo pal «iz bradipepsije v dispepsijo, iz dispepsije v apepsijo, iz apepsije v lienterijo, iz lienterije v disenterijo, iz disenterije v hidropizijo, in iz hidropizije v neživnost». Ne pozabimo končno na krohotno domislico v baletu, ki zaključuje komedijo namišljenega bolnika, visoki zbor zdravnikov, lekarnarjev in strežnikov, ki nosijo brizglje=klistirke, hrustajo tako popačeno latinščino, da bi se Ciceron v grobu obrnil.
Dignus, dignus est entrare In nostro docto corpore.
In ko predsednik izpraševalne komisije izroči Arganu zdrav? niško diplomo, mu podeli: Virtutem et puissanciam Medicandi, Purgandi, Seignandi, Percandi, Taillandi, Coupandi Et occidendi Impune per totam terram.
Kdor bi po vsem tem trdil, da Moliere ni izkoriščal besedne smešnosti, bi po mojem prevdarku zagrešil grdo netočnost.
Ravnotako se je Moliere navadil pri svojem dolgotrajnem proučevanju komičnega posla, pripravljati občinstvo k smehu s pametno porabo gibov in kretenj. Kajti priznati je treba, da tudi komika kretanja zavzema dokaj prostora v njegovem gledališču. Ne pozabimo pa, da je bil Moliere sam čuda spreten in sposoben, vzbujati veselost med gledalci, in mnogo sočasnih svedokov so* glasno priča, da se je umel sijajno kremžiti, zvijati in zvirati. Seveda se je naučil te okretnosti z bistrim opazovanjem vsak* danjosti. Iz taistega živega vrelca je črpal Moliere smeh, ki ga rodi komičnost položajev. To komiko srečate pri njem slednji trenutek. V Smešnih preči jozah sta sladkavi Magda in Katinka nedostojno pokazali vrata velikašema Du Croisvju in La Grangeu; ta dva pa jo kruto napleteta gizdavkama: pošljeta k njima svoja hlapca
—   260   —
X                     Lucien Tesniere: Ob tristoletnici Molierovega rojstva.                     X
Mascarilla in Jodeleta, ki nastopata kot plemiča in uspeta bolje od svojih gospodarjev... V Skopuhu je Harpagon zateleban v Marijano, potemtakem sinov tekmec... V Učenih ženah se Trissotin in Vadius odkraja obsipata s pohvalo, slednjič pa si brusita v obraz zagovednost in mazaštvo.
Naposled naletimo pri Molieru pogostoma na šaljivost, ki se izcimi iz nameravane ponovitve kakega izraza. «Brez dote!» po? navija v vsakem hipu lakomec, ko zavoha za svojo hčer ženitev, ki ga ne bo stala počenega groša, in ta «brez dote» je nespremens ljiv ugovor vsem razlogom, ki mu jih oponašajo. Moliere se je jako zavedal komičnega učinka, ki ga napravi opetovanje dolo* čenih besed, in je celo prav dobro vedel, da doseže smešni učinek svoj višek, kadar je formula vselej natanko podobna. S tega sta> lišča je zanimivo, primerjati sloveči galejski prizor v Skapinovih zvijačah z nastopom v Cvranovem Ukanjenem pikolovcu, po katerem je posnet. Cvrano de Bergerac izpreminja obrazec, a pri Molieru se glasi vsikdar: «Ampak kaj je vraga vtikal nos v to galejo?»
Ako je Moliere znal tolikanj izrabiti žilo, iz katere vre hihit in hohot v izvestnem družabnem sloju, se je to zgodilo zaradi tega, ker je sam živel v tej družbi, ne da bi jo bil preziral. Nasprotno: kakor Malherbe, tako je tudi on iskal svojih jezičnih učiteljev med težaki, ceneč ljudsko govorico zbog njene živosti in žilavosti. Čim je dokončal igro, mu je bila baje prva skrb, iti jo citat dekli, stari Laforetovki, kateri se pač ne more očitati krasnorečje. Kadar je njegova krščenica jela zehati, je Moliere razparal mesto in ga pričenjal znova. Če pa je kazala zanimanje, mu je bil spis dober in ga je lahko izročil narodovi sodbi.
Moliere bi bil lahko marsikomu vzor, kako se ne smeš preveč , oddaljiti od ljudstva, če hočeš ostati v resnici, in kako ne gre zametavati dolgotrajnega praktičnega učenstva, ki stoprav sezori prvovrstne mojstre.
Da se je Jean Baptiste Poquelin omejil na omenjene oblike
smeha, bi bil kajpada največji šaljivec one dobe, ne bi pa bil
Moliere. Najbolj pohvalno ni pri njem, da je umel porabiti bur?
kasti smeh, ampak da ga je znal ohraniti celo v delih, kjer pro*
' učevanje šeg ali proučevanje značaja budi dobro voljo.
Moliere je bil namreč globok motrilec svojedobnih običajev in mi ne bi mogli dodobra dojeti njegove velike izvirnosti, ko bi si odmislili dobo, v kateri se je pojavil, in družbo, v kateri je živel. Samo če vpoštevamo vse te činitelje, utegnemo povsem pravično oceniti bistrovidnost, s katero je Moliere znal ločiti med
—   261    —
H                  Lucien Tesniere:  Ob tristoletnici Molierovega rojstva.                   x
napravami, ki so bile vredne obstanka in so res obstale, in med več ali manj abotnimi modami, katere je ošvrkal v svojih kome* dijah in z osmešenjem pripomogel do njih razpada.
Tri družbene skupine, ki se je Moliere najosorneje obregal obnje, so: precijoze, t. j. bedasto prevzetne in v slovstvo zaljub* ljene ženske, zdravniki ter ošabni, zabogateli meščani.
Ze v Smešnih prečijozah je Moliere razgalil napake sladkobnih napihnjenk, pozneje pa še enkrat navalil nanje v Učenih ženskah. Danes ne bi razumeli Molierovega ravnanja, če se ne bi zamislili v tedanji čas. Precijoznost je bolezen okusa, ki se hotoma sili, se preneveda ter umetnici v vedenju kakor v govorici, v duhu kakor v čustvovanju. Precijoznost v obnašanju je ena oblika posvetne spogledljivosti, namaziljene in namokane uglajenosti. Stari Gor* gibus se po vsej pravici srdi nad zlorabo v Učenju in lišpanju, ki ga stane krvavih denarjev:
«Te preklicane fuflje bi me menda rade ugonobile s svojo mažo. Kamor se ozrem, ne vidim drugega ko beljak, deviško mleko in vsake bere kramo, ki ji še imena ne vem. Odkar smo tu, so potrošile slanine za najmanj dvanajst prašičev, in štirje hlapci bi živeli vse dni ob ovnovih nogah, kar jih one porabijo.»
Precijoznost v kretanju se nujno druži s spakovanjem v govo* rici, in jezik precijoz je prav tako pretirano prečiščen in prevejan. Iz strahu pred navadno, vsakdanjo besedo se branijo, rabiti pravi izraz, reči bobu bob in popu pop: zaradi tega segajo venomer po parafrazah, po bedastem opisovanju. Sveča? Kako prostaška beseda! To pristoja kvečjemu slugi, odličniki pa poreko bolj izbrano: nadomestek solnca. Takisto postane kupica vode no>-tranja kopel in zobje bodo ustno pohištvo. Kdor se češe, si raz* labirintuje lase.
Čustvena precijoznost je popolnoma obsežena v proslulem zemljevidu nežnosti, kjer se jezero brezbrižnosti in morje sovra* štva mejašita s trgom Nežnim ob Hvaležnosti in z mestom Uslužicami.
Precijoznost duha pa obstoja v smešnem nagnenju do alego* ričnih prispodob, ki so zopet privedle do pravcatega izrazoslovja, močno priljubljenega v Franciji početkom 17. veka.
Pred tem položajem se je nahajal Moliere; hoteč ga pobijati, je napisal Smešne krasnoslovke in Učenjakarice. Sicer pa ne moreš oponašati Molieru, da bi si bil kaj izmislil, in glasoviti «Sonet na kraljičino Uranijo» v Učenih ženskah je vzet doslovno iz «Zaljubljenih spisov v vezani in nevezani besedi« gospoda Cotina. Če je Trissotin abbe Cotin, je ravno tako jasno, da ni
—   262   —
5<                    Lucien Tesniere: Ob tristoletnici Molierovega rojstva.                   a
Vadius nihče drugi ko slovničar Menage. Pogosto so opotikali Molieru, da je izročil javnemu zasmehu sonet enega svojih ne* srečnih sobratov v književnosti. Ta kritika meri mimo cilja. Res da je sonet na princeso Uranijo o njeni mrzlici docela brez* pomemben, a v tem se ne razlikuje od velike množice drugih sonetov, skovanih v isti dobi. Kar pa je hotel Moliere osobito prerešetati, to je trapasti način, kako učene ženske sodijo ta sonet. V njem je odstavek, ki je kratkomalo za nič. V mislih imam raz* vpiti «Reci karkoli« (Quoi qu'on die), ki nima trohice smisla in je le za lase privlečen stik. Molierov prizor je komičen ravno zaradi tega, ker nesrečne učenjakinje občudujejo bas ono puhlo in prazno mašilo.
Ah, kako je ta «reci karkoli« čudovit! Ta «reci karkoli« pove več, nego se zdi, in pri njem si mislim milijon besedi.
Po vsem tem se nam ne bo videlo neobično, če prosi Phila* minte beležnika, ki sestavlja za njegovo hčer ženitno pogodbo, naj šteje doto v minah in talentih ter označi datum po rimski šegi z idami in kalendami.
Ampak, utegne ugovarjati kdo, kadar Mascarille napoveduje, da preliva v madrigale vso rimsko zgodovino, presega Moliere meje verjetnosti. Pa vendar jih ne, saj je leta 1676. Benserade obelodanil prevod Ovidovih metamorfoz v rondelih. In Magda? lenka iz Smešnih precijoz pada po 13 letih v iste napake, kakor Učene žene, ki se zamikajo ob Mascarillovi iznenadnici (im? promptu), ki pričenja z medmetoma: Oh, oh! in ko sama vzklikne:
«Raje bi bila napravila ta ,Oh, oh' nego epsko pesnitev.«
Košate besede dobričine Chrvsala, ki trdi, da razume ženska zadosti, kadar njen duh «loči telovnik od hlač«, so dale nekaterim povod, da dolžijo Moliera antifeminizma. Na to ni težko odgovar* jati. Najprej je bil Moliere slabo oženjen z igralko Armando Bejartovo, čije vihravost mu je povzročala okrutne muke, in samo prirodno bi bilo, ko bi bil pisatelj obsodil v svojem delu izvestne ženske značaje. Predvsem pa nam je poudariti, da se je žensko gibanje razvilo stoprav v XIX. stoletju in da ne gre šteti » mu v zlo, ker ni poznal feminizma dvesto let naprej. To pa tem bolj, ker je Moliere med svojimi vrstniki najmanj protiven šib? kemu spolu, saj meni taisti dobričina Chrvsale: Strinjam se s tem, da bodi ženska v vsem poučena.
Kar oponaša Philamintu in kar obsoja Moliere, to je zlasti pretiravanje te smeri, kakor bomo videli v kratkem.
—   263   —
Lucien Tesniere: Ob tristoletnici Molierovega rojstva.                     X
Ako preidemo v svet zdravnikov,, opazimo tudi tu, da je ta družba kar izzivala kritiko. Lečnikom je imel Moliere povedati marsikako grenko v brk, osobito njih odpor proti napredku. Ko je sloveči angleški zdravnik W. Harvev odkril krvni obtok, je nastal vik in krik med vrači, ki so napovedali dosmrtni boj ob* tokarjem: To preudarjeno upiranje prosveti napada Moliere, ko prisega medicinski kandidat, da bo pri vseh vprašanjih starega mnenja, bilo dobro, bilo slabo (in omnibus consultationibus an* cieni aviso aut bono aut mauvaiso).
Zategadelj pa, ko gospod Diafoirus ali Driskovič hvali svojega sina, končuje, rekoč: «Kar mi ugaja na njem in v čemer sledi mojemu zgledu, je to, da se slepo oklepa nazorov naših prednikov in da ni nikoli maral razumeti in poslušati razlogov in poskusov takozvanih odkritij našega stoletja o krvnem obtoku ter drugih naziranj iste bire.»
Moliere je pač moral imeti izredno bistrega duha, da se je znal pridružiti dobri stranki v sporu, ki ni spadal v njegovo stroko.
Razen zdravnikov pa je presojal mišljenje vse dobe, mišljenje, ki hoče po vsej sili izhajati a priori ter iz umišljenih gesel iz* vajati resničnost, namesto da bi izhajalo iz empiričnega, preizkus? nega opazovanja dejstev ter induktivnim potem sklepalo na splošne ideje. Prehod od prve oblike umovanja na drugo spada med pridobitve XIX. veka in znamenito je, da jo je Moliere za* slutil 200 let poprej.
Mladi Diafoirus sodi pač med one duhove, ki hočejo vse iz* kopati iz lastne notrine in bi se smatrali za onečaščene, ko bi se ponižali do beleženja eksperimentalnih podatkov:
«Že dve leti, odkar hlače trga po klopeh,» pravi stari Diafoirus, «ga ni kandidata, ki bi bil napravil več hrupa v borbah naše šole. Vse se ga boji, in ni ga čina, kamor ne bi šel razpravljat do skraj* nosti za nasprotno trditev. Trden je v prepiru, krepak ko Turek v svojih načelih, ne popusti nikdar za las od svojega prepričanja in zasleduje kako modrovanje  do  zadnjih kotičkov logike.»
Če si je naposled Moliere privoščil obogatele, nadute in ne* čimerne meščane, si jih je lahko, saj jih je bilo na prebitek ob njegovem času, in spretni komedijograf je umel pokazati smešne učinke žlahtnega meščana, ko n. pr. ta zaverovanec klikne: «Moja hči bo grofica, vsem ljudem na kljubu, če me pa razjezite, jo povojvodim.»
V celoti Molierovih prigovorov zoper tedanje običaje, pa naj se že spravi nad zdravnike, nad učene babe ali nad meščanske plemiče, leži skupna podlaga. Graja jih vse, češ da hočejo izven
—   264   —
X                     Lucien Tesniere: Ob tristoletnici Molierovega rojstva.                     x
narave. Po njegovi misli zdravniki nimajo prav, ker bi radi po? pravljali prirodo, namesto da se učijo pri nji. Enako je narava namenila ženskam, da postanejo raje soproge in matere, nego da bi se vadile zlagati madrigale in citati latinski. Slednjič pa tudi ljubi meščan, ki se želi požlahtniti, skuša zaman ostaviti svojo naravo. Tu pa naletimo pri Molieru na velik prirodni nauk: po tem spoznamo v njem učenca in sledbenika modrijana Gassen? dija. —
Nazadnje moramo Molieru v čast podčrtati, kako je znal po? kazati dovolj značajne moči, da se je obdržal sredi spletek in kovarstev, ki so se porajala zavoljo njegovih kritik. Sicer so ga v boju podpirali ugledni prijatelji, kakor Boileau, Racine in de La Fontaine; razen tega ne pozabimo na mogočno pokrovitelj? stvo Ludovika XIV., ki ga je vedno ščitil. Navzlic temu pa je moral prenašati silovite naskoke svojih sodobnikov: neustrašnost, s katero je kljuboval vihram, nam kaže, kako se brani in žago? varja preverjenje, ki ga smatramo za utemeljeno.
Kar bo Molieru večno v čast, je to, da je znal poleg burk in poleg smešnosti nravi naslikati dovršene človeške tipe ter iz? vabiti višji smeh iz globokih in nemenljivih napak človeške na? rave. Zlasti v štirih igrah nam je podal vzor pravcate komedije značajev: Don Juan, Skopuh, Tartuf in Mizantrop.
Don Juan je človečanski primer mladega, blestečega, petičnega in zapeljivega sina, ki pa je brezbožen razuzdanec in samopašnež.
Harpagon pa je najbolj dovršena utelesitev lakomnosti. Dobro izkoriščene poteze v njegovem značaju nas drezajo k smehu. Ta stiskač priporoča svoji sobarici, naj preveč ne drgne pohištva, da se ne bi obrabilo, in ponuja «veliko» kupico čiste vode svo? jemu sinu, ki mu je slabo. Poslušajmo, kako daje navodila kuharju •pred ženitbo: «Osem ali deset nas bo, napravite pa kar za osem. Kadar je hrane za osmero ljudi, je ni premalo za deset.» In kaka tenko vestnost pri sestavi jedilnika: «Treba bo takih stvari, katerih se ne poje bogvekaj in ki najpreje nasitijo, kake dobre, hudo mastne bravine v obari, kake pečenine z mesom in pošteno obložene s kostanji.»
Tartuf je vzornik lažne pobožnosti in licemerstva. Pod vide? zom pretirane svetohlimbe skriva hinavec globoko hudobijo in zna vam ubrati svoja načela s svojim vedenjem na tak način, ki glasno in jasno govori o njegovem značaju:
Ljubezen, ki na večne stvari nas veže, stremljenja po časnih ne izpodreže.
—   265   —
X                     Lucien Tesniere: Ob tristoletnici Molierovega rojstva.                  5<
In imenitno nam opredeli to, kar bi se lahko nazivalo prožna vest:
Nekatere slasti nam brani nebo, a z njimi se pobotati težko ne bo. Kakor nanese različna potreba, zrahljati svoji vesti spone je treba. In če v dejanju kaj zla nabere se, vse s čistostjo namena opere se.
Na tej poti zabrede Tartuf tako daleč, da ne loči več točno hudo od dobrega:
Zlo nastane samo, če pride na dan, in grešiti na tihem, se ne pravi grešiti.
Kar zadene Alcesta, je to nekak hipohonder ali turobnež, ki sovraži ljudi z neozdravno mržnjo. Ni pa mu dovolj, da slabo misli o svojem bližnjiku, še v obraz jim pripoveduje svoje mnenje z robato odkritostjo, ki mu povsod nakopava neprijateljev. Tu kaže malce poudariti, kako je razumeti Alcestov značaj, odkar je veliki zaletel J. J. Rousseau zamotal vprašanje. Jean*Jacques, ki je imel po naravi duha tako na nepravem mestu, kakor ga je imel Moliere po naravi na pravem, ni razumel Mizantropa, ozi* roma ga je umel narobe. Kot prijatelj prirode in sovražnik človeka nalik Alcestu očita Molieru, da je čednost osmešil. Ako pa pri? čnemo previdno devati v red vse ideje, ki jih je zbrodil Rousseau, opazimo, da ta kritika ne zadene. Moliere nikakor ne presoja Alcestove čednosti, temuč pretiravanje te čednosti:
Med svetom je treba dostopne kreposti. Grajo zaslužiš lehko vsled prevelike modrosti. Popolni razum ogiba skrajnih se mej, veli, da še v pameti mero imej.
Ta štirivrstičnica nam izlušči jedro Molierove istinite misli: - ker se je mnogo učil pri življenju, je zajel v njem velik nauk umerjenosti, in kar osobito prerešetava, to je presiljenost. Vsaka vrlina, če se prenapenja, postane po njegovem hiba, ali ako hočete, napake stopajo paroma, po* dve in dve v opreki, krepost pa se nahaja v pravi sredini. Zategadelj izroča zasmehovanju vse po* stene duhove, ki gredo do skrajnosti s svojimi značaji in postajajo po tem neznosni za svojo okolico. In zares, težko da je Moliere ošibal grehoto, kateri ne bi mogel najti protiuteži. Brez dvoma
—   266   —
5S                      Lucien Tesniere: Ob tristoletnici Molierovega rojstva.                     j{
se nam gabi Harpagonova skopost, a Don Juanovo razsipnost obsojamo prav tako. In ako je Moliere pravilno ožigosal Alcestovo surovo odkritost, se spomnimo, da tudi ni bil nežen za Tartufovo svetopetništvo. Lakomec očividno preveč tišči v svoje koristi, toda prav takisto je napačno, ravnati z njimi tako lahkomiselno kot Alcest, kadar vzklikne, izgubivši svojo pravdo:
Dva tisoč frankov morda me stala bo, pa za dva tisoč mi pravo dala bo, da nad krivico človeško bruham in za ljudi nesmrtno jezo kuham.
Končno še zadnja opreka: Don Juanova brezbožnost je prav tako odurna kakor Tartufova kriva pobožnost.
Vsi značaji, ki nam jih predstavlja Moliere, kažejo pretira? vanje kake lastnosti; ravno s tem pa pisatelj lahko dosega ko* mične učinke ter vzbuja smeh v nas. Po njegovi sodbi naj ima komedija tako visoko vzgojno vrednost kakor najlepša propoved in smeh, ki vre iz značaja, naj poraja v nas stud pred napako. Kot globok dušeslovec je Moliere smatral ne brez vzroka, da treba jemati ljudi, kakršni so; če pa hočeš izpopolniti človeško naravo, moraš izhajati raje iz te narave same nego iz načel po* snete, dogovorjene morale. Ve, da se človek predvsem boji biti smešen, in zato skuša osmešiti hibo: kdor se bo ogibal smešnosti, se bo ognil hibi. Potemtakem se nikomur bolj ne prilega nego njemu slavno Santeulovo geslo: Castigat ridendo moreš, z na? smehom popravlja nravi.
Ako bi rad ljudem pristudil njih sebičnost, se zaveda, kako
malo bi vplival na njih značaj s tem4e vodilom: Samopridnost je
" grd pogrešek. Zatorej dene rajši rodbinskemu očetu tak4e stavek
v usta: «Nravita hči se mora z največjim veseljem omožiti s tem,
ki koristi zdravju njenega očeta.»
To nas nehote dreza k smehu in v svoji notranjosti si pravimo: Jaz se že nikoli ne izpostavim sličnemu posmehu. In dosežen je globok nravstveni učinek, ki ga je nameraval Moliere.
Ta moralni privid, ki se izloča iz Molierovega smeha, daje temu smehu okus trpkosti, katero včasi pozneje vzbuja in ki jo je pozneje tako dobro občutil Alfred de Musset, govoreč o
Tej možati veselosti, tako tožni in brezdanji,
da moral bi jokati, ko baš si se smejal.
—   267   —
X                      Lucien Tesniere: Ob tristoletnici Molierovega rojstva.                     j{
Pa ravno zaradi tega globoko človečanskega in vznositega prikaza je bil Moliere več ko zgolj glumač in snovaček zvijač in spletek. Ker je znal izkopati smeh iz globine psihološko večnih značajev, je še sam zaslužil nesmrtnost. Njegovo delo se ne obrača samo na nekatere ljudske tipe, obrača se na celokupno človeštvo. Zato pa pri njem hvala kakor graja ne poznata mej. Ako ga je napadel W. Schlegel, je samo ponovil prigovore, katere so naperili vanj Bossuet, Bourdaloue, Fenelon, La Bruvere in J. J. Rousseau. Toda spričo teh imen ne pozabimo omeniti poleg legije njegovih francoskih občudovalcev njegovih dveh preko* renskih zagovornikov, Goetheja in Nietzscheja, katerima lahko še pristavimo za Anglijo ime igralca Kemblea.
Kemble? mi porečete, kdo je ta Kemble? To je velik angleški glumec, katerega so vzprejeli leta 1800. v Parizu igralci Fran* coskega Gledišča in o katerem se pripoveduje sledeča zgodbica: Napravili so sijajno gostijo na čast angleškemu glediščniku in pomenek se je kajpada sukal o teatru. Ker so francoski tovariši hvalili Corneillea, jim je Kemble odgovoril približno to4e: «Brez dvoma, gospoda, Corneille je lep ženij, ampak on ni bil self* made man. Dobil je bil izvrstno vzgojo in pred njim je bil prišel Malherbe, da mu je krčil pota s čiščenjem jezika. Naš Shakespeare ga torej daleko nadkriljuje, zakaj bil je sin siro? masnega trgovca, v napol barbarskem veku, pa se je vendar sam po sebi dvignil do take višine, da ga ni še nihče nikoli dorastel.» Francoski sobesedniki toliko da se niso priznali za poražene, kar poskusi eden njih, Michot, rešiti položaj, omenivši Moliera. Kemble pa se ni dal geniti kar tako, temuč je odvrnil s pristno britansko lenokrvnostjo: «Brez dvoma, Moliere, ampak Moliere ni bil Francoz.» — «Kako,» so vzklikali, «ne Francoz, ali je bil morda Anglež?» — «Ne,» odgovori Kemble, «tudi Anglež ni bil, bil je človek.» In ker so bili francoski igralci precej zmedeni, je Kemble pristavil: «Predstavljam si, da je Bog v svoji •dobroti, hoteč dati človeštvu zabavo komedije, še ustvaril Moliera in ga spustil na zemljo, češ: ,Človek, pojdi slikat, razveseljevat in, če mogoče, poboljševat svoje vrstnike.' Moliere je pač moral ne? kam pasti. Tokraj ali onkraj -morske ožine. Mi nismo imeli sreče tisti dan, zdrknil je na napačno plat. A nič ne de! Jaz trdim, da je ravno tako naš kakor vaš. Je4i samo vas slikal? Ali zabava samo vas? Ne, slikal je vse ljudi, vsi se naslajajo ob njegovih spisih in vsi so ponosni na njegovega duha. Predalčki carstev in
X
Juš Kozak: Tehtnica.
X
stoletij se izbrišejo pred njim: Ta ali ona dežela, ta ali ona doba nimajo pravice, lastiti  si  ga.  On  sodi v človeštvo,  on sodi v
večnost!«3                             (iz francoskega rokopisa poslovenil A. Debeljak.)
3 Članek je okrajšano besedilo govora, ki ga je imel avtor 15. prosinca pod pokroviteljstvom Franc. Instituta v veliki dvorani ljubljanskega vseučilišča.
Juš  Kozak:                          f                                                       <Nadaljevanje.>
Tehtnica.
6.
ozno popoldne se je pripeljal Priba. Na dvorišču se je njegov prožni korak ponašal z zavestjo moči in oblasti; čim bližje je prihajal k Žakljevim vra* tom, tem nemirnejše so mu begale majhne oči. Tre* petajoč so prsti pritisnili na kljuko. — Na široki pisalni mizi so ležali popisani papirji; cel šop se jih je razsul po tleh. Veter bi jih ne mogel srditejše razpihati. Roka pa, ki se je trudila urediti uporne številke, je obnemogla po* čivala na mizi.
Tam zunaj je na sivih pečinah vzplamtela žerjavica. Čez dan jo je slepilo solnce, a hladni večerni veter je zanetil krvavi žar, da je odseval na nebu in na Žakljevem obličju, utrujenem od kljubovanja.
«Torej vse resnica, kar si sporočil?« Priba se je zavalil v naslanjač.
«Majemo se, morda celo pogrezamo! Vsaka ura prinaša kaj novega. Razdražili smo sršenovo gnezdo. Stari Škrinjar že steguje svoje strupeno želo.»
«Naša stranka ga je najbrže razkačila. Nevarna zadeva zanj!»
«Stranka, prokleto čudna stranka, ki je ni in ne bo. Lepi denarci so odplavali z njo. Naše lastne ljudi je stari gad samo z zamahom roke prisilil, da so umolknili. V rokah jih je imel, kaj hočeš. Zdaj pa se strupena semena upora, ki smo jih sejali, maščujejo nad nami. Vraga, z lepimi ljudmi smo se spečali.»
«Govori točneje: ti, ne mi!» se je poskušal zasmejati Priba.
«Jaz, seveda jaz, toda z menoj vred vas vzame hudič!«
«No, kaj nameravaš?«
«Nameravam? Nič! Odgovarjati je treba na udarce, treska* joče od vseh plati. Počakam ugodnejšega trenutka, da se vržem zopet nanj. Vohati, edino vohati, kdaj napoči prilika.«
«Kako z denarjem?«
—   269   —