879 PESMI Federico Garcia Lorca PESMI KASIDA O TEMNIH GOLOBICAH Na lovorjevih vejah temni golobici. Ena je bila sonce, druga luna. Sosedi, sem jima rekel, kje bo moj grob? V moji vlečki, je reklo sonce. V mojem grlu, je rekla luna. In jaz, ki sem šel mimo, z zemljo ob pasu, sem videl orlici beli in deklico, čisto golo. Ena je bila druga in deklica je bila nihče. Orlici, sem jima rekel, kje bo moj grob? V moji vlečki, je reklo sonce. V mojem grlu, je rekla luna. Na češnjevih vejah sem videl golobici, čisto goli, ena je bila druga in obe sta bili nihče. NOKTURNO Silno me je strah mrtvih listov, strah me je vrtov, polnih rose. Federico Garcia Lorca 880 Spat grem; če me ne zbudiš, ti ob boku pustim svoje mrzlo srce. Kaj poje tam v daljavi? Ljubezen. Veter v oknih, draga moja! Podaril sem ti ogrlico iz jutranjih biserov. Zakaj me puščaš samega na tej poti? Če greš silno daleč, bo moja ptica žalovala in zeleni vinograd ne bo dajal več vina. Kaj poje tam v daljavi? Ljubezen. Veter v oknih, draga moja! Nikdar ne boš vedela, sfinga bela, kako zelo sem te ljubil vsa ta jutra, ko je deževalo in je na suhih vejah razpadalo gnezdo. Kaj poje tam v daljavi? Ljubezen. Veter v oknih, draga moja! TOŽBA V rumenih zvonikih se oglašajo zvonovi. 1 881 __ Njihov glas se širi nad rumenimi vetrovi. Smrt gre po poti, ovenčana z velimi oranžnimi cvetovi. Kar naprej igra neko pesem na beli lutnji in poje, poje, poje. V rumenih zvonikih utihnejo zvonovi. Veter iz prahu gradi srebrno ladjo. (DREVO, DREVO) Drevo, drevo, suho in zeleno. Dekle zalega obraza obira oljke. Veter, ljubimec stolpov, jo grabi za pas. Mimo pridejo štirje jezdeci, na andaluzijskih konjičih, oblečeni v modro in zeleno, v dolgih temnih plaščih. »Pridi v Kordovo, dekle.« Dekle jih ne posluša. Mimo pridejo trije bikoborci, vitki v bokih, v oblekah barve pomaranče in z meči iz starega srebra. »Pridi v Seviljo, dekle.« Dekle jih ne posluša. Ko večer postane rožnat, svetloba razpršena, Federico Garda Lorca 882 pride mimo mladenič, z vrtnicami in mirtami lune. »Pridi v Granado, dekle.« In dekle ga ne posluša. Dekle zalega obraza še naprej obira oljke, s sivo roko vetra, z utesnjenim pasom. Drevo, drevo, suho in zeleno. AMPARO Amparo, kako si sama v svoji hiši, v belo oblečena. (Ravnik med jasminom in nardo.) Slišiš čarobne vodne curke svojega dvorišča in tihi rumeni trilček kanarčka. Zvečer vidiš, kako drhtijo ciprese in ptice, medtem ko počasi vezeš črke na napeto platno. Amparo, kako si sama v svoji hiši, v belo oblečena! Amparo, kako težko ti je reči: ljubim te! GAZELA GRENKE KORENINE Je grenka korenina in svet s tisoč balkoni. Vrat vode ne more zlomiti še tako majhna roka. 883 PESMI Kam greš, kam greš? Je nebo s tisoč okni - spopad plavih čebel -in je grenka korenina. Grenka korenina. V stopalu noge skeli notranjost obraza. In v posekanem drevesu strta noč. Ljubezen, krvnik moj, kar griži svojo grenko korenino! VRNITEV Rad bi se vrnil v otroštvo. In iz otroštva v senco. Odhajaš, slavček? Pojdi. Rad bi se vrnil v senco. In iz sence v rožo. Odhajaš, vonj? Pojdi! Rad bi se vrnil v rožo. In iz rože v svoje srce. Odhajaš, draga? Zbogom! (V moje samotno srce!) ZBOGOM, SONCE! Zbogom, sonce! Vem, da si mesec, a tega ne bom zaupal nikomur, sonce. Federico Garda Lorca______________________________________________884 Skrivaš se za zaveso in obraz si pokrivaš z belim prahom. Podnevi, kmetova kitara, ponoči, mandolina Pierrota. Saj je vseeno! Tvoja želja je ustvarjati pisane vrtove. Zbogom, sonce! Ne pozabi, kako te ljubi školjka, starka na balkonu in jaz... ki se igram s svojim srcem kot z vrtavko. PRVA IN ZADNJA MISEL Čas ima barvo noči. Neke tihe noči. Na veliki luni kaže Večnost dvanajst. In Čas je zaspal za vedno v svojih stolpih. Vse ure nas varajo. Času so ostala samo obzorja. Izbral in prevedel Ciril Bergles