-----    364    -----
Slovensko slovstvo.
Drobtince za novo leto 1858. Učiteljem in učencom, atarisem in otrokom n poduk in kratek čas. Na svetlo dal Mihael Stojan, brastovški dehant.    V Celovcu natisnil in založil Janez Leon.
Med bukvami, našemu ljudstvu priljubljenimi, se čislajo že 12 let „Drobtince." Tudi 13. tečaj se lepo vver-stuje svojim prednikom, in s tem je v kratkem veliko rečeno. Prečastiti naš gosp. dehant Stojan so spet skerbno doveršili nalogo marljivega vrednika in rodoljubni pisatelji so pripomogli spet letošnje leto namen doseči, ki so si ga 55Drobtincea pred 13 leti napisale na čelo.
Kakor vsaki tečaj zaljša tudi letošnjega podoba domačega svetnika. Sv. Justa Teržačana vidimo letos; podobo in popis njegovega življenja so darovali prečastiti teržaški prost gosp. M. Verne. Sledeči sostavki se verstijo tako, da je za vsacega bravca obilo lepega berila; spisi so večidel izvirni; beseda je gladka domača brez pretesnega omejenja le na to ali uno podnarečje slovensko. Dva posebno mična življenjopisa nahajamo v letošnjih,, Drobtincah": eden je slavnega maršala Slovana grofa Radecki-ga, drugi škofa teržaškega gosp. Matevža Ravnikar-ja, Dr. Bleivveis je v ,5Novicah" leta 1845 po sporočilu gosp. kanonika Pavšek-a spisal življenjopis rajnega škofa, dokler so v Ljubljani bili, kterega so v „Drobtincaha prečastiti kanonik Kovačič, njih nekdanji kaplan, podaljšali  z   napisom  tistih   dogodb,   ki   spadajo   v  življenje
slavnega moža in iskrenega Slovenca, ko so nastopiti višje duhovno pastirstvo v Terstu. Med mnogimi mirnimi rečmi beremo resnično povestico, ki so jo rajni škof Ravnikar večkrat pripovedovali; mika nas jo povedati tudi tukaj : „Bilo je v V ... . v neki kerčmi več mestnjanov, in na to, da so se do sitega najedli in napiti, začnejo čez svojo slovensko deželo in slovenski jezik zabavljati. Ravno tam in pri tisti mizi se pa znajde tudi neki stotnik. Ta posluša in posluša nekoliko časa to nerodno žlabudranje. kar se naenkrat vzdigne in jo tako s pestjo po mizi vreze, da vse zarožlja, rekoč: Jaz pa tako velim: da siehern, ki se svoje dežele in pa maternega jezika sramuje, je nehvaležen in zarobljen cepec, in naj še tako imenitna oseba bo! Vsi kakor s kropom poparjeni omolknejo, verli stotnik nemškega rodu pa se zopet vsede, svoje kosilice brez vse zabave dokonča in se nazadnje prijazno od svojih še zmiraj nemih družnikov poslovi." — Pri marsikteri mizi bi pač še dandanašnji želeli kakega takega stotnika, da bi udaril ob njo, kadar ptuji, ki jejo slovenski kruh, ali pa domači, ki ne znajo nobenega jezika, zabavljajo našemu jeziku. — Prav mikavna je tudi zgodovina Marijnega Celja, popis poti tje itd. in pa še več družili reči. — Sklenemo to priporočilu „Drobtiuc" s serčno željo, da bi vsako leto tako krepke izhajale in da bi nevtrudljivi gosp. vrednik obilo pomočnikov vedno imeli!