Naš reporter »prenoči!« v Viatorjevem »rumenčku« Noč nekega taksista SAP-VIATOR nudi Ljubljaučanom s svojo specializirano TOZD — TAXI tudi taksi sto-ritve. Kakšna je ta služba v resnici? Ali ustre-za sodobnim zahtevam? Je dovolj učinkovita? Je našemu mestu potrebna? Odgovore na ta vprašanja smo iskali pri lovarišu Jaiiezu Prelcu, vodji prometno komeicialne službe TOZD, v piaksi pa je to učinUovitost prevetjal podpisani B. septeinbra 1979 od 19. do 5. ure naslednjega dne. •^ TOZD TAXI ima 100 vozil, večinoma ma-lih žab in nekaj golfov s štirimi vrati. Ru-meno obarvanim vozilom se na bokih šopiri črn napis RADIO TAXI, kar pomeni, da j.ili na najbližje pozivno mesto usmerjajo lahko preko centrale. Vozila upravlja skoraj 130 voznikov, po minimalnih zahlevah te službe jih manjka vsaj še 30. S svojimi voznimi ti-palkami pokrivajo celotno ljubljansko ob-močje, na posebno željo strank pa hitijo tu-di v oddaljenejše kraje kakor Kranj, Domža-le, Vrhnika, Brnik pa tudi Zagreb, Koper, Reko, Novo Gorico in še kam. • Osnovni pogoj za delo voznika taksija je vsaj 3-letno posedovanje vozniškega dovo-ljenja, dobro pozrtavanje mesta, uspešno opravljeni različni pregledi in psihični testi. Od 30 prijavljenih kandidatov je zadnjikrat na situ ostalo komaj 5 (pet)- uspešnih kandi-datov. Delo poteka izmenoma podnevi in po-noči, vsaki delovni noči sledi 24-urni počitek. • Osebni dohodki voznikov in voznic (za-poslujejo namreč tudi blizu 10 voznic) se gib-ljejo med 7.000 in 10.000 dinarji, pač odvisno od števila voženj, inkasa, kvalitete opravljenih uslug. Povprečna starost kolektiva je 2b let, nesreče ali nezgode so zelo redke. Tovariš Prelec in ostali io zatrjevali, kako je TOZD TAXI v neenakopravnem položaju v primer-javi s privatnimi taksisti. Le-ti imajo svoje vožnje obremenjene praktično z nižjimi da-jatvami, stroški. Nckoč sta si bila družbcni in zasebni sektor močno v Iaseh, zdaj se vsaj prepirajo ne, navsezadnje se dobro med se-boj poznajo in vsi skupaj morajo živeti. • Vilharjeva 24, 8. septembra ob 19. uri. Na asfaltni ploščadi goste vrste rumenih vo-zil. V mehkem toplem zraku se izza temne gmote šišenskega hriba še svetlika izginja-joči oraiižnovijolični soj. Predstavimo je vi-sokemu bradatemu šiškarju, 33-letnemu Mihi Luznarju. Prijazno se je režal: • »Midva?« • »Aha ...« Zlezeva v rumcnka, se namestiva in v zvočniku zaškriplje: • »074, na železniško postajo ...« • »Razumel, hvala ...« Vožnja je hitra, trdna in zanesljiva. Par-kirava v gnečo in živ-žav ob robu pločnika med avtobusno in železniško postajo ... • »Prost?« • »Da, izvolite ...« Moški srednjih let z majhno hčerkico in utrujeno soprogo, ves okinčan s počitniško prtljago zahteva: • »Tesarska ulica številka ...« Spretna vožnja skozi mesto in že hitiva nazaj po pozivu na Ciril-Metodov trg. Pobe-reva sivolasega močno nakodranega Italija-na in hajd z njim v hotel ILIRIJO, kjer člo-vek izstopi. Tudi Miha obvesti centralo, pri-voščila si bova kavo. Natančrio ob 20. startava s prijetno majavim tovarišem na krovu. Od-loživa ga v bližini AGROSTROJA. Ob 20.15, v TIKVEšU pobereva vojaka z dekletom, švignemo v Savsko naselje in potem samo z uniformirancern v kasarno na Poljanski cesti... Potniki so večinoma tihi, mirni, po-vedo le naslov, poravnajo voznino in izsto-pijo... Voziva še v Roško ulico, na Poljan-ski nasip, Klinični center, železniško postajo, hotel SLON, ponovno na železniško postajo, samski dom ... • 21.55 pred Ljudsko kuhinjo vkrcava tro-jico močno doziranih korenjakov. Smer — Štepanjsko naselje. Veseljaki zelo živahno in sila glasno razpravljajo o nadaljnjem vese-ljačenju in dobri kapljici... Zdi se, kakor da z vsako stranko v vozilo vstopa del naše-ga nenavadnega vsakdana in ga po kratki vožnji ponovno zapušča. Miha je prilagodljiv, že peto leto opravlja to delo, zna se poglab-ljati v stranke: • »Vcš, moraš se. Kadar je družba vese-la, sem še sarn vesel, če je potnik resen, sera tudi jaz resen. Seveda se pogosto moram na vse kriplje otepati razpoloženih \rabil na ko-zarček ali dva. Služba je služba ...« • Mihova vožnja je hitra, spretna, obenem previdna. Doslej spodrsljaja ni iinel, človek v tem poslu mora biti zelo pazljiv in navse-zadnje ga doma pričakuje mlada žena in ljubka hčerkica. Nadvse rad ju ima ... • 22.00, 22.15, 22.30, 22.45 ... Vožnje v Ccn-tru, voziva paraplegika, trojico deklet, osam-ljenega fanta pa na Rakovo jelšo ... Na želcz-niški postaji se Miha ponovno javi: • »Mami! Sem na trgu OF številka 6 ...« • »Kje?«, začudeno sprašuje prijeten žen-ski glas. Miha prhne v smeh: • =>Poduro!" • »Aha, postaja ...« • Pred žolto vrsto taksijev se maje moč-no vinjena ženska srednjih let in glasno psu- Je: • »Ti že pokažem, baraba smrkava .. .«¦ Jezno opleta z velikim pletenim cekarjem. Nenadoma ji jeza uplahne in nekontrolirano bru.hne v nebrzdan smeh. Lepa predstava njimoidočim... . • Skok z zaljubljeno dvojico za Bežigrad in vožnja v taksistični center. Natanko ob 23.00 naju tam postrežejo z močno vročo ka-vo, prijazna disponentka Anica Matulič pa vmes usmerja fante na cestiščih. • 23.15 hotel Bellevue, par z ohceti, 23.30 prcvoz treh brundajočih veseljakov, 23.45 po-novno železniška postaja. Pozornc poslušava taksista, ki se, stoječ pred vozilom spredaj, žolčno prepirja z vinjeno stranko: • »Ma, če še vozite s taksijem, morate imeti denar!« - • »Saj imam ...« Človek je segel globoko v žep in potegnil na svetlo štiri hudo pomečkane desetake. • »Več nimam ...« • »Račun je dvanajst starih jurjev tova-riš ...« • »Pa nlmam več, če pravim ...« • »Ne morem vam vaše prevažanje plače-vati jaz ...« • »Pelji me domov, tam imam ...« • »Dobro ...« Zlezeta v golfa in se usmerita na Reslje-vo. Minuta, dve in iz najinega zvočnika bes-ni hudo povišan glas: • »Bemti! Pobegnil mi je!« Miha pcfleg niene se napeto zdrzne hipo-ma trdno zgrabi tipko: • »Kje?« • »Teče po Trubarjevi v smeri Roga...« • »Tine, France! Lov!« Med ostrim ukazovanjem sva že škripala izza pločnika, ostro zavijala, se neverjetno bliskovito znašla blizu Zmajskega mostu, dr-vela po Petkovškovem nabrežju, se nenado-ma z ugasnjenimi žarometi spretno vzpenja-la po stopnišču y bližini Roga in že drvela nazaj po Trubarjevi v smeri^Resljeve: • »Konec! Ujet!«, je javil glas^ • »Veš; se je trdo smehljal M-iha: >-drži-mo skupaj, moramo ...« • Hotel LEV 24.00. V Šiško voziva mlajši par, javiva odmor in se med klepetom baše-va s sendviči. • 0.45 z železniške postaje voziva trojico v Samski dom OBNOVE. Drsenje po skoraj praznih ulicah je udobno, mladeniči družno prispevajo po 20 din, za borih 6 starih jurjev so si zanesljivo prihranili dobro urico pe-šačenja... • Na ostrem ovinku ob robu cestišča sedi fant, poleg stoječe dekle z nestrpnimi kret-njami ustavlja rumenka: • »V Crnuče! Pctem se rahlo skloai: »Gre-va?«, proseče sprašuje sedečega. Mladenič trmoglavo še nižje skloni glavoT • »Ne!«, useka ostro. Dekle sede, razočarano zmigne z rameni in ukaže: • »Hitro! Izgubila sva avtomobilske klju-če...« 1.10... Stojiva pred ograjeno zgradbo v Crnučah, taksimeter glasno klopota: tk, tk, tk, tk ... Vsota raste. Miha je zahteval akon-tacijo: • »Zakaj akontacijo? Glej, številka je že prav lepo visoka, stranka izstopi, pohiti v hišo, jo pri zadnjih vratila zapusti in jaz lah-ko čakam do sodnega dne. Seveda ie večina ljudi poštenih, vendav pa, kadar se človek namerava voziti z avtobusom, letalom, ladjo ali vlakom, vozovnico vedno plača vnaprej, ne?« Pravkar se vrača dekle močno objoka-no: • »Ključev nisem našla, prosim peljite me domov ...« 200 metrov dalje je izstopila... Miha je zelo izkušen... 2.30 — sediva v centru Vilharjeve 24. Za-tišje! Mir ... Mesto dremlje ... Tudi ni pri-meren datum, veseljaki so prisilieni nekoli-ko mirovati... Prihajajo tudi drugi fantje in lahko poslušamo nočne zgodbe ... • 3.15 v hotel UNION'"dostavljaya terano-poltega gosta, kroživa .ob nebotičniku, stoji-va. 4.00 v hotelu ILIRIJA dvigneva trojico simpatičnih možakov, ki so še"namenjeni k prijatelju na poscbno dober uvožen ko-njak... • 4.40 parkirava na Trgu OF, pod uro. Razleze se gosta siva megla, noč se umika bledemu svitu in Miha utrujeno seže po mi-krofonu: »Mami!? Lahko?« • ¦ ' »Da Miha, čas je ...« Zlagoma prispeva na Vilharjevo 24. Pre-gled avtomobila, izročitev gotovine, pod-pis ... Sežemo si v roke. Srečno fantje in dekleta! Bogomir Šefic