Podpišite peticijo za mir v Vietnamu!
V teku je podpisovanje peticije na italijanski parlament, naj se zavzame za to, da bo vlada napravila potrebne korake pri zavezniški vladi ZDA za prenehanje bombardiranja v Vietnamu in za sklenitev miru. Podpise sprejemajo na sedežu CGIL (Ul. Pondares, 8); v kulturnem krožku «Morandi» (Trg Stare mitnice — Barriera vecchia 11) na
sedežu stranke PSIUP (Trg Stare mitnice 11); v pisarni Zveze partizanov in bivših političnih preganjancev — AMPI in ANPPIA (Ul. Zonta 4); na sedežu KPI (Ul. Capitolina 3) in v krožku «Rinaldi» (Ul. Madonnina 19) v Trstu.
Cenje bralce vabimo, naj podpišejo peticijo za mir v Vietnamu !
0 Jalnu m škarjair
V- pretekli številki «Dela» je bilo v zvezi intervjuvom tajnika združene PSI-PSDI v Trstu Arnaldom Pit-tonij'em v «Primorskem dnevniku» z dne 26. febbruarja t. 1. izrečeno mnenje, da bi bilo dobro, mimo trenutnih polemik, začeti konkretno in konstruktivno razpravo o slovenski problematiki med strankami, ki se za rešitev problematike pozitivno zavzemajo. Zato pa se nam zdi zelo spodbudno za takšno razpravo, da je «Katoliški glas» z dne 2. marca t. 1., ne glede na nekatere demagoške in «stare» antikomuni-stične izpade, skušal s svojega zornega kota odgovoriti na stran, ki jo je «Delo» objavilo 17. februarja letos v zvezi s slovenskimi vprašanji in zlasti še v zvezi z vprašanjem uporabe slovenskega jezika v predstavniških telesih naše dežele.
Naš list in stranka sta pripravljena na takšen način obravnavanja in razprave, ker se bodo le tako razčistili nekateri pojmi, kar pa ne bo v škodo Slovencev in Italiji, saj se problemi Slovencev prav gotovo ne morejo reševati na podlagi dviganja betonskega zidu med političnimi Skupinami in strankami, ki se za iste probleme zanimajo.
Najprej pa bi bilo treba spraviti z diskusijskega področja element, ki marsikdaj zasenčuje ali bi lahko zasenčeval takšno razpravo: element dobre ali zle namernosti pri obravnavanju določenih problemov, zlasti pa še slovenskih. In pri tem se bomo dotaknili «načelnega stališča» uredništva «Katoliškega glasu» do komunistov. V članku tega lista se pravi, da s komunisti ne morejo imeti nobenega opravka in da «demokratično čuteči in narodno zavedni Slovenci» bi morali odklanjati KPI, (četudi» bi ta stranka dala •Slovencem vse tisto, kar «obljublja». Ne glede na dejstvo, da je veliko, zelo veliko število Slovencev, ki se s temi «načeli» ne strinja, kar dokazujejo vse povojne volitve, ne bi bilo pravilno že uvodoma začeti z «etiketiranjem» (naj se mi oprosti ta «grozen» izraz) in z delitvijo Slovencev na tabor «dobrih» in tabor «slabih», ker bomo drugače prišli do zaključka, da je «dobrih Slovencev» samo 10.000! Poleg tega bi takoj prišli do pomanjkanja komunikacije med temi «dobrimi» in «slabimi» in zato bi bila vsaka razprava odveč. A ne samo to: mi, s svoje strani, nismo nikoli odrekali Slovencem okrog «Katoliškega glasa» «demokratičnosti» in «zavednosti» in jim nismo niti nikoli odrekali pravice, da izpovedujejo lastne ideje in da se za te ideje z vsemi demokratičnimi sredstvi borijo, a naj tudi nam dovolijo isto. Prav zaradi tega nismo nikoli postavljali vprašanja dobro — ali zlonamernosti ljudi Okrog «Katoliškega glasa» in, če smo jih kritizirali v določenih prilikah, smo jih le iz političnega stališča, zaradi političnih stališč, zaradi določenih stališč. Želimo si, da ljudje okrog «Katoliškega glasa» Obravnavajo našo stranko in nas, ki smo v tej stranki, prav tako in nič več.
Ker pa nas «Katoliški glas» od-
klanja iz «načelnih (morda bi bilo bolje reči: iz ideoloških) razlogov, a istočasno zatrjuje, da je za «dialog», sprejemamo tudi to možnost, kar je prav gotovo velik korak naprej v primeri s prejšnjimi leti, ko se nam ni dajala niti ta možnost, a — to trdim — ne morda iz ideoloških, pač pa zgolj iz trenutnih političnih razlogov, ker tedaj še ni bilo enciklik velikega papeža Janeza XXIII. in ni bilo med pristaši «Katoliškega glasa» močnejšega gibanja tistih katoličanov», ki se zavedajo, da ni in ne more biti pravičnejše družbe brez sodelovanja širših množic, katerih sestavni del je — hočeš nočeš — tudi KPI.
Ne bomo se spuščali v razpravo, kdo je ali ni demokratičen, kdo je ali ni totalitaren, kdo priznava ali ne priznava svobode, kdo je ali ni človek. Hočemo se ustaviti le na obtožbi, da Slovenci, če so komunisti, ne morejo biti narodnjaki. To je težka obtožba, ki jo zelo pogosto-ma slišimo iz ust prvakov «Slovenske skupnosti». Ml nočeno dajati nobenemu pečata narodne zavednosti ali mlačnosti, a ne vemo, kako si kdor koli upa «zapečatiti» nekaj desettisoč Slovencev, ki sledijo KPI, s tem, da jih kar na lepem proglasi za «odpadnike» ali pa celo za «janičarje». Ce se ne motimo, je vsa predvojna in povojna zgodovina dokazala, da slovenski komunisti niso bili nikoli zadnji v izpovedovanju svoje narodne pripadnosti in so bili vedno v prvih vrstah, ko je šlo za izpričanje narodne pripadnosti. Zato so tudi s svojimi lastnimi očeti in brati krvavo plačali, po tej vojni pa z raznovrstnimi diskriminacijami. Ni dober Slovennec samo tisti, ki ima možnost, da to izpoveduje s «sigurnega» ekonomskega položaja. Dober Slovenec je tudi in predvsem tisti, ki je tvegal nekaj za svojo narodnost in vsakodnevno tvega in se ne odreka narodnosti zaradi mamila dobrego položaja in dobrih perspektiv. KPI pa je v vseh letih svojega obstoja dokazala, da noče nobene narodne mlačnosti ali asimilacije in se je proti temu vedno borila, ker ve, da je le dober narodnjak tudi dober komunist in (ker ve, da je njena prvenstvena dolžnost zagotoviti tudi v svojih vrstah tisto enakopravnost, za katero se bori v družbi. Dovolj je, da si uredništvo «Katoliškega glsaa» preskrbi sezname komunističnih izvoljenih zastopnikov in komunističnih voditeljev, pa bo videlo, kako se dejansko in ne samo formalno spoštujejo Slovenci in kakšno besedo imajo v KPI. Torej, ne moremo na noben način pritrditi «Katoliškemu glasu», ko pravi, da je lahko Slovenec samo tisti, ki je v «Slovenski skupnosti». Mi n.pr. nismo nikoli trdili, da so edini pravoverni Slovenci le člani Komunistične partije, saj je v režimu demokracije vsakršen poskus monopola nad narodom ali nad slojem naroda kar se da nestvaren in škodljiv.
A sedaj, povrnimo se h konkretnejšim dejstvom. «Katoliški glas» KAREL ŠIŠKOVIC (Nadaljevanje na 4. strani)
Sestanek Odbora za slovensko šolo v Trstu
Na pobudo Sindikata slovenske šole v Trstu se je dne 13.3.1967 sestal Odbor za slovensko šolo ki je
Po dolgem zavlačevanju
Razpis natečaja
za 65 učiteljskih mest
proučeval različna pereča vprašanja slovenske šole.
Predvsem je razpravljaj o poučevanju latinščine v drugem razredu srednje šole. Odbor za slovensko šolo je zavzel enotno stališče, da se pouk latinščine v drugem razredu srednje šole, in to iz pravnih, iz pedagoških in iz didaktičnih razlogov lahko veže samo s poukom slovenščine.
Odbor za slovensko šolo
Šolski skrbnik v Trstu je z datumom, 11. marca razpisal poseben natečaj za stalna mesta slovenskih učiteljev, in sicer za 55 stalnih mest v rednem staliežu, od katerih 19 na osnovnih šolah v tržaški občini in 36 v drugih občinah tržaške pokrajine ter 10 mest za nadštevilčni stalež.
Natečaja se lahko udeležijo začasni učitelji, ki imajo usposobljenost-no diplomo in poučujejo ali so poučevali na osnovnih šolah najmanj tri leta. Kandidati se lahko prijavi-
ooooooooooooooooooooooooooooooo ooooooooooooooooooooooooooot
Velika zmaga levice na volitvah v Franciji
Komunistična partija Francije je močno napredovala, golisti pa so nazadovali
Na parlamentarnih volitvah v Franciji so sile združene levice dosegle veliko zmago. Najbolj se je uveljavila Komunistična partija. Sedanji golistični režim je nazadoval. Ta režim bo im/el v novem parlamentu zelo tvegajočo večino.
Generalni tajnik KPI tovariš Lon-go je v izjavi o izidu volitev v Franciji med drugim poudaril, da odpi-.ra odlični uspeh združene levice in veliki uspeh francoske komunistične partije nove perspektive za Francijo in za vso Evropo. Longo nato ugotavlja izreden pomen enotnosti in še zlasti poudarja potrpežljivo, vztrajno in dosledno politiko enotnosti francoske komunistične partije, s čimer se ustvarja 1
nov položaj vseh levih sil, zlasti glede odnosov med socialisti in komunisti. Dejstvo, da so volivci izredno disciplinirano oddali glasove za kandidate in da stranke niso prejele samo seštevka glasov, priča, da je enotnost pritegnila tudi neopredeljene.
Nato ugotavlja Longo, da je francoski primer tudi nauk za naš položaj, ko je levi center že v kronični krizi, in da ta primer potrjuje stanje v drugih evropskih državah, ko je prišlo na Finskem do sodelovanja s komunisti v vladi, kar v treh evropskih državah (Belgija, Holandska in Avstrija) pa do razbitja koalicije levega centra, do prenehanja sodelovanja med socia-1 listi in demokristjani.
jo k natečaju samo v eni pokrajini. Rok za predložitev prošnje in dokumentov zapade 60 dni od dneva objave razpisa natečaja.
Izpit za ta posebni natečaj bo samo usten. Na kolokviju bodo člani izpitne komisije ugotovili stopnjo strokovne pripravljenosti kandidata ter njegove sposobnosti za izvrše-vanje učiteljskega poklica. Kandidat bo moral dokazati, da podrobno pozna vsebino učnih programov za osnovno šolo na splošno in še posebej za slovenško šolo, itd.
Razpis tega natečaja, ki ga sicer pozdravljamo, prihaja z zelo veliko zamudo. Zakon o slovenski šoli iz leta 1961 veleva razpis natečaja v teku šestih mesecev po uveljavitvi zakona. Torej natečaj bi bil moral biti razpisan že leta 1961. Kdo je kriv, da ni bil prej razpisan? Koliko pisem z zahtevo po spoštovanju določil zakona je romalo v Rimu ! In koliko krat se je tišk zavezmal za to vprašanje. In koliko krat so naši parlamentarci posredovali za rešitev tega vprašanja! Ne verjamemo, da je zakasnitev povzročila birokracija pač pa smo prepričani, da so jo povzročili tisti krogi, ki ne marajo slovenske šole. Demokristjani, ki se laste monopola oblasti so nedvomno poglavitni povzročitelj zakasnitve. Sokrivi pa so tudi vsi tisti, ki demokristjane podpirajo.
Spričo vsega tega je hvalisanje prvakov «Slovenske skupnosti», ki sedaj poskušajo pripisati «zaslugo» za razpis natečaja sebi, odveč.
Razpis je bil izbojevan od vseh sil, ki jim je usoda slovenske šole pri srcu, je rezultat tudi nenehnih prizadevanj naših parlamentarcev, ne pa miloščina, ki naj bi jo bili dali demokristjanški veljaki «Slovenski skupnosti» v zameno za usluge, ki jim 'jih nudi.
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
Predlog deželnih svetovalcev KPI: Priznanje žrtvam posebnega sodišča
Deželni svetovalci KPI, tovariši Pellegrini, Sema, Siškovič, Co-ghetto, Bosari, Moschioni, Calabria in svetovalec PSIUP, tov. Bettoli so dne 23. februarja letos izročili predsedniku deželnega sveta De Rinaldiniju vprašanje v zvezi s 40-letnieo ustanovitve posebnega sodišča. V vprašanju je rečeno :
«Dne 1. februarja 1966 je preteklo štirideset let od dneva, ko je posebno sodišče, ki je povzročilo toliko žrtev in gorja, začelo poslovati. To sodišče je nadvse kruto ravnalo zlasti z Italijani, Slovenci in Hrvati naše dežele, ki so 'zakrivili’ le to, da so lju- ! bili pravico in svobodo ter so se zanju tudi dosledno borili.» '
Naši svetovalci in svetovalec PSIUP vprašujejo, naj deželna uprava da potrebne pobude za to, da se dostojno spomni vsega tega in predvsem, da se mladim pokolenjem posreduje to stran zgodovine in junaškega boja pro-tifašistov ter da se osebam, ki so bile prizadete, odnosno svoj- 1 cem že umrlih ljudi, ki so bili preganjani in obsojeni, izkaže izraze solidarnosti.
Vprašujejo tudi naj deželna uprava, sporazumno s predsedstvom ministrskega sveta priredi slovesno komemoracijo žrtev posebnega sodišča; naj se poimenuje eno od ustanov dežele po teh žrtvah ; naj se, sporazumno z univerzo in specializiranimi
zavedi in z združenji bivših protifašističnih političnih preganjancev razpišejo natečaji za razprave in diplomske izpite na temo: dejavnost posebnega sodišča, posledice te dejavnosti, protifašistični boj in odporništvo v naši deželi ; naj se izroči osebam, ki so bile Obsojene ob posebnega sodišča ali v primeru, da so te že umrle, njihovim svojcem, priznanje s strani deželne uprave za prestane žrtve; naj se dodeli posebna podpora osebam, ki so bile obsojene in izkaže vsestranska solidarnost; osebam pa, ki so bile obsojene in niso v duhu do žavne ustave še v celoti rehabilitirane, naj se nudi konkretna pomoč pri postopku za dosego te rehabilitacije.
2- DELO
17.3.1967
GOVORI • RAZGOVORI • RAZGOVORI • RAZGOVORI * RAZGOVORI « RAZGOVORI • RAZGOVORI • RAZ
imimairaiianiiiaiiifimiimaiiaiiaiiiiiaiiaiiaiiaiiBiiaiiaiiaiiBiiaiiaiiiiiaiiaiiaiiaiiaiianiiiaiiaiiaiiaiiaiiaiiairaiigiiiitaiiiiw^
Razlaščanje zemljišča v dolinski občini
Slovenska Benečija kliče, joče, prosi...
V	sredo, 8. marca je bil v Boljun-cu zbor volivcev. Sklicala ga je dolinska občinska uprava. Župan tovariš Dušan Lovriha je govoril o aktualnih občinskih vprašanjih. V razpravi, ki je sledila govoru župana, so sodelovali številni občani. Med drugim smo na sestanku slišali tudi naslednje :
V	dolinski občini se je stvarnost v sedanji povojni dobi, zlasti pa v zadnjih letih, bistveno spremenila. Nekoč sta bila tu zelo razvita kmetijstvo in vinogradništvo. Tudi oljčni nasadi so rodili lepe sadove. V zadnjih letih je Ustanova za industrijsko pristanišče razlastila številne kmete. Na večjem delu nižinske površine so zgradili tovarniške objekte, katerim so se pridružili še naftovodni objekti. Kmetje so bili težko prizadeti. Ustanova, ki je nasilno odvzela zemljišča, jim ni dala ,kar bi jim bila morala dati. Ni upe"1, c vala dejanske vrednosti rodovitne zemlje, vinogradov, njiv in travnikov. Znana je borba, ki so jo prizadeti vodili skupaj z občinsko upravo, strokovnjaki in političnimi organizacijami, ki so na strani naših ljudi Deloma, je ta borba bila uspešna, deloma pa tudi ne. Toda, kot kaže, nevarnost novih razlastitev ni še odstranjena. Ustanova za industrijsko pristanišče še vedno grabežljivo preti. Tokrat najbolj preti Boljuncu. Po nekaterih načrtih, ki jih je ta ustanova izdelala povsem brez vednosti prizadetih kmetov in za hrbtom dolinske občinske uprave, naj bi razlastili nadaljnjih 1.750.000 kv. m. zemljišča, to je skoraj vse zemljišče, ki spada pod Boljunec in se nahaja severno od pokrajinske ceste, ki pelje iz Domja. Razlastitveni okvir naj bi objel celo občinsko športno igrišče v Boljuncu in velik del novega boljunskega naselja, ki se nahaja ob omenjenem športnem igrišču. Vrednost tega zemljišča in zgradb, ki so na njem, gre v milijarde. Koliko bodo prejeli razlaščeni, ako bo načrt uresničen? Ali bodo domačini našli zaposlitev v morebitnih novih obratih? In koliko jih bo tu zaposlenih? Ali ne bi kazalo, da bi se zavzeli za to, da bi podjetja, ki imajo-ali bodo imela svoje obrate v dolinski občini obvezala, da bodo pri zaposlitvi dajala prednost domačinom in da bi tem domačinom neka ustano-
Prihodnjič bomo objavili sestavek o drugih aktualnih vprašanjih, ki še posebno živo zanimajo dolinske občane.
Iračana :
Upravičene pritožbe živinorejcev
živinorejci v Gročani (občina Dolina) se pritožujejo, ker pokrajinska uprava ni še poskrbela za postavitev cbcestmih znamenj, ki bi voznike motornih vozil opozarjala, da so ob cesti, ki pelje iz Peska v Gročano pašniki. Nevarnost je zlasti velika v času, ko gre živina na pašo.
Pokrajinski svetovalec Mirko Kapelj je te dni poslal pristojnemu pokrajinskemu odborniku zadevno vprašanje ter ga povabil, naj poskrbi, da bodo ustrezna obcestna zna-rtienja, tako pri Pesku, kjer se od državne ceste odcepi pokrajinska cesta, ki pelje v Gročano, kot ob izhodu iz te vaši, čimprej postavljana.
Ustanova za Industrijsko pristanišče dela za hrbtom
dolinske občinske uprave
va omogočila ustrezno strokovno izobrazbo?
Rekli smo, da Ustanova za industrijsko pristanišče dela načrte za hrbtom dolinske občinske uprave, kar je skrajno krivične. Nič čudnega, da je dolinski občinski svet (poleg številnih korakov, ki jih je po drugih poteh napravila občinska uprava) že aprila 1966 odobril resolucijo, ki pravi:
«Občinsši svet je iz časopisnih vesti izvedel, da so se na sedežu Trgovinske zbornice v Trstu (18. aprila 1966) zbrali zastopniki omenjene Zbornice, Zveze industrij cev, Zveze trgovcev, Ustanove za industrijsko pristanišče in Središča za gospodarski razvoj ter govorili o nadaljnji razširitvi področja industrijskega pristanišča na območju dolinske občine.
«Občinski svet seznanja javnost, da občinska uprava ni bila niti obveščena o tem, katera zemljišča, naj
r proti interesom občanov
bi prišla v poštev za gradnjo novih industrijskih obratov,če površina ki bi prišla v poštev, je v skladu z občinskim regulacijskim načrtom, niti, to, kakšne industrijske obrate nameravajo graditi, ker občinska uprava ni zastopana v nobeni od zgoraj navedenih ustanov.
«Zato občinski svet, ob upoštevanju, da je bil že nasilno razlaščen velik del občinskega zemljišča v prid Ustanove za industrijsko pristanišče in naftovod, odločno protestira proti takemu postopku cmenjenih ustanov.
«Občinski svet pooblašča odbor in župana, da naredita vse potrebne korake v obrambo koristi dolinskih občanov ter da se upreta vsaki nadaljnji razširitvi, področja industrijskega pristanišča, na škodo koristi dolinske občine. Morebitni novi industrijski obrati bi se morali graditi samo na določeni površini, ki jo predvideva občinski regulacijski načrt».
Na šporinem igrišču v Buljuncu.
Benečija kliče, joče, prosi...
Tančica obžalovanja, ki smo jo predolgo pretegnili čez Nadižo in Rezijo se trže.
Predolgo se je dopuščalo duhovno trpljenje, kolikor je še zavestno, tisočev naših ljudi...
Ko sem šel v Videm, na nabor, seni v kasarni spoznal starejšega očeta, bivšega alpinca, ki je bil lam na zdravniškem pregledu zaradi invalidnine in sinovega odpusta. Zvečer, ko smo legali k počitku, in so se razpredali običajni razgovori nabornikov, se je iz kota razleglo: «Fantje, hudič vas meči, kar po naše jo zapojmo...»
Iz razgovora sem zvedel, da je očka alpinec iz Benečije. «Joj, fantje, če bi moja hčerka ne silila v tujino in bi se lahko družila z vami, bi ne lazili zanjo samo...»
No, tako je: petnajstletno dekle iz Benečije ni pač moglo poznati več ali manj enotnih izjav, pisem, člankov, študij...
«CE BI NE SILILA V TUJINO...»
Če bi ne klicala tujina z glasom kruha mladih in starih iz Benečije, bi -drugače gledali tudi na narod, jezik, knjige... Tako pa se iskrice slovenščine krešejo samo pri Predanu v Čedadu in maloštevilnih cerkvah, kjer koncil kljubuje škofu, ki ne razume ali noče razumeti nove stvarnosti.
Govoriti resno o Benečiji in Reziji, in Kanalski dolini, to je govoriti o gospodarskih vprašanjih kmeta in delavca, industrializaciji in višji cenitvi sadov kmečkega dela.
TO PA JE POLITIČNA BITKA!
Politična, ker je treba v deželnih organih sprožiti vprašanje gospodarskega načrta za preporod gorskih
področij (Karnija in Benečija), ker je treba iz stvarnega položaja kmetov v Benečiji prožiti v boj za nov odnos pri prodajanju pridelkov, da se zaustavi izseljevanje.
V deželnih krogih govorijo o nekem načrtu, o industrijski coni pri Špetni Slovanov od Nadiži. Načrt je treba preučiti in obogateti, saj je tudi iz narodnostnega vidika važno, če se emigranti vrnejo na svoje domove. Da se pa uresniči je treba sprožiti akcijo med emigranti in njihovimi svojci doma. Geslo o ponovni združitvi ločenih družin izseljencev bo močnejše od sirupa, raznih v klik Vidmu ali Čedadu.
Stopiti do ljudi, govoriti z družinami, pomeni tudi premostiti ustrahovanje, ki ga policijske oblasti še danes izvajajo.
USTAVA VELJA TUDI OB NADIŽI, to mora vedeti tudi vsak «čuvar javne varnosti», ki lazi za domačini, ki so morda spregovorili z našim človekom «iz mesta» ali poslušali petje pevskega zbora!
Od premostitve ustrahovanja do ustvarjanja enotnosti med beneškimi kmeti in čedadskimi delavci je pot kratka, pa čeprav ne brez ovir.
Znano je, kako pospešuje revščino preostalega kmečka prebivalstva nerentabilnost zemlje, ki daje predvsem sadje in vino, kostanj in koruzo, mleko in sir od živinoreje.
Toda nerentabilnost ni samo odvisna od zemlje. Veliko pripomore k temu monopol odkupa, ki brezobzirno izkorišča kmeta in mu plačuje za pridelek tako nizke cene, da ni kmetu jasno, ali zasluži ali stroškov sploh ne more kriti.
Izkušnja, ki se tudi te dni izvaja v
STOJAN SPETIČ (Nadaljevanje na 4. strani)
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooouoooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
Trebče: neizpolnjene obljube
Tržaška občinska uprava pozablja na potrebe vasi
Ljudski dom v Trebčah je pravo vaško središče. Vsak večer je v njem zelo živahno. Vaje pevskega zbora, trening športnikov, sestanek, prijateljsko srečanje. Ne mine večer brez aktivnosti. Od časa do časa je v dvorani tudi večja prosvetna, pa tudi zabavna prireditev. Ob takih prilikah je dvorana premajhna.
Pevski zbor «Primorec» — tako se imenuje tudi prosvetno in športno društvo — marljivo vadi pod vodstvom Oskarja Kjudra. Pripravlja se na koncert, ki bo čez nekaj mesecev v Ajdovščini. Kot je znano je septembra lani gostoval v Trebčah sijajni pevski zbor «Srečko Kosovel» iz Ajdovščine. Trebenci bodo letos vrnili obisk. Vipavske rojake želijo presenetiti...
Tudi letos je bilo 8. marca zelo živahno v Trebčah. Dvorana je bila kot je večkrat, premajhna. In zakaj bi ne bila, ko je bil vendar tako pester kulturni in zabavni spo. • red v čast ženam in dekletem. Domačinka Olga Stukler je skrbno pripravila skupino najmlajših pro-svetarjev. Recitirali so in peli; peli tako, kot Trebenci znajo peti. Nastopila je tudi godba.
Pogovarjal sem se s tovariši, ki . požrtvovalno vodijo vso aktivnost v trebenskem Ljudskem domu. Med drugim so mi naročili : «zapiši besedo pohvale vsem tistim, ki so kakor koli sodelovali na proslavi Dne-
va žena; zapiši besedo pohvale godbi in otrokom, poudari pa pohvalo tovarišici Olgi». Željo zelo rad iz--poln jujem.
O vprašanjih, ki so v Trebčah žele občutena, naj naštejem danes samo nekatera.
Že pred leti je bil v Trebčah javni telefon. Danes tega ni več. Tu nas ne zanima zakaj ga je gostilničar odpovedal, zanima pa nas to, zakaj SIPE ne poskrbi za postavitev javne telefonske kabine na prostem, take npr. kot so jo pred krat-
kim postavili na Opčinah. Telefon je potreben.
S tržaško občinsko upravo niso v Trebčah prav nič zadovoljni. Ta uprava na Trebče vedno pozablja. Obljube, ki so jih dali občinski upravitelji že pred dolgimi meseci in celo leti, niso še izpolnjene. Npr. cesta, ki vodi od avtoceste v vas ni še v celoti dokončana. Cestišče že, toda obcestnega zida še ni. In vendar so vaščani brezplačno odstopili zemljišče za razširitev ceste. Zahtevali so samo to, da jim ob.
Proslava 8. marca v Trebčah.
čina zagotovi obzidje. Zagotovila je že, toda samo zagotovila. In veste zakaj ni še izpolnjena obljuba? "Zato, ker je zmanjkal cement.
Zdelo se bo neverjetno, a je resnično. Pri hiši štev. 6 so naredili samo en cementni stebrič, za drugega ni bilo dovolj cementa... Pri hiši štev. 8 je zid — kakšno presenečenje — dokončan. Pri hiši štev. 11 je lastnik naredil ograjo iz... starih gumijevih koles, ker «komun ni imel cementa» ! Nekdo je ogradil zemljišče z bodečo žico. Vse to, ker «komun ne premore nekaj vreč cementa» !
Omenjeno cesto v vasi prečka pokrajinska cesta, po kateri je v vseh urah dosti prometa. Koliko nezgod je že bilo na kritičnih stičiščih! In vendar se občina za to nè zmeni. Niso bila izpolnjena zagotovila, ki jih je pristojni občinski odbornik svojčas dal občinskemu svetovalcu tovarišu Padovanu. «In vendar bi navadna opozorilna tabla in na cestišču z belilom napisana beseda STOP tako malo stala! Tam ni cementa, tu menda ni barve, nevarnost pa trajna in je lahko usodna ! Ali imajo občinski možje kaj vesti?»
MIRKO KAPELJ
(Prihodnjič sestavek o športni dejavnosti in o usodi, kateri je zapisano trebensko športno igrišče, danes vežbališče raznih «šoferskih šol»).
17.3
1967
DELO • 3
Nov enotni poziv za mir v Vietnamu
Švedska organizacija za, mir je dala pobudo za sklicanje mednarod- ; ne konference o Vietnamu. Pobudo £o podprle štiri mednarodne organizacije : Mednarodna zveza za razorožitev in mir, Svetovni mirovni svet. Mednarodna organizacija nasprotnikov vojne in Mednarodni urad za mir. Sprejet je bil naslednji poziv:
«Ljudje vsega sveta zahtevajo konec vojne v Vietnamu in neodvisnost za vietnamsko ljudstvo na podlagi ženevskih sporazumov iz leta 1954.
V človeških srcih se je po nedavnih izjavah voditeljev Demokratične republike Vietnama, da bodo stiki z Združenimi državami Amerike mogoči, če bodo brezpogojno in stalno ustavljeni bombardiranja in druga sovražna dejanja zoper Severni Vietnam, vzbudilo novo upanje.
Nekaj vladnih voditeljev se je pridružilo zahtevi, naj vlada ZDA ustavi bombardiranje. Navzlic temu pa je Johnsonova uprava bombardiranje ne le obnovila marveč tudi okrepila. To neprehodno stopnjevanje potiska svet bliže h katastrofi svetovne vojne.
Pri nasprotovanju bombardiranja so se združili ljudje, ki imajo sicer različna mnena. Povizamo vsakogar, naj se pridruži usklajenemu prizadevanju, ki naj doseže prekinitev bombardiranja in s tem prvi bistveni korak k praktičnemu miru.
Največje mednarodne mirovne organizacije so sklicale svetovno konferenco o Vietnamu, ki bo v Stockholmu od 6. do 9. julija 1967. Udeležili se je bodo parlamentarci, predstavniki sindikatov, verskih organizacij, univerz in drugih skupin.
Konferenca se bo osredotočila na najpomembnejše vidike vietnamskega boja za neodvisnost in na zgodovino prizadevanj za mir. Preučevala bo poročila o mednarodnih vidikih vojne, o uporabi napalma, strupenih kemikalij in plina, o naraščajoči osamljenosti ZDA zaradi njihove vietnamske politike in o gmotni podpori drugih delov sveta Vietnamu. Preučila bo, kako bi bilo mogoče vplivati na javnost in vlade, da bi krepkeje delovale v prid koncu vojne v Vietnamu.
Vse ljudi, ki žele mir in neodvisnost za Vietnam, pozivamo, naj se pridružijo tej svetovni konferenci. Le nenehno in skupno prizadevanje milijonov ljudi z vsega sveta lahko preusmeri razvoj od vojne h konstruktivnim akcijim, ki jih terjajo potrebe človeštva».
Socialistične države za mir v svetu in sodelovanje med narodi
V frebruarju je bil v Varšavi sestanek predstavnikov socialističnih držav, ki so članice varšavskega pakta. Razpravljali so o vprašanjih evropske varnosti. Moskovska «Pravda» je o tem sestaniku zapisala tudi sledeče :
«Udeleženci pogovorov so imeli pred sabo važne naloge. Predstavniki Bolgarije, Madžarske, Nemške demokratične republike, Poljske, Romuni je, Sovjetske zveze in Češkoslovaške so obravnavali vprašanja v zvezi z napori socialističnih držav, usmerjenimi v zmanjševanje mednarodne napetosti, krepitve miru in sodelovanja v Evropi. Na sestanku iso prijateljsko izmenjali mnenje o razvoju stanja na evropski celini po juliju 1966, ko je bila v Bukarešti sprejeta deklaracija o utrditvi miru in varnosti v Evropi.
Dogodki so pokazali pravilnost in globino analize, ki je bila narejena v romunski prestolnici: V tem času so se v Evropi okrepile težnje po popuščanju napetosti in odstranitvi usedlin hladne vojne, po odstranitvi ovir za normalni razvoj evropskega sodelovanja, o poravnavi sporov. In to je predvsem rezultat odločnih akcij bratskih socialističnih držav.
Sovjetska zveza in druge socialistične dežele, vse skupaj in vsaka zase utirajo pota k popuščanju napetosti. Splošno znani so konstruktivni predlogi držav, članic varšavskega pakta, usmerjeni v okrepitev evropske varnosti.
Eden poglavitnih dejavnikov krepitve miru v Evropi je Nemška demokratična republika. Ob novem letu se je vlada te republike obrnila na vlado Zahodne Nemčije s predlogi za vzpostavitev odnosov med obema nemškima državama, da bi se obe državi odpovedali uporabi sile, priznali obstoječe meje v Evropi, na polovico znižali izdatke za vojsko, se odpovedali atomskemu orožju in storili vse druge ukrepe, katerih uveljavljenje bi privedlo do krepitve miru in varnosti.
Varšavski sestanek se je časovno ujemal z obiskom Kosigina v Angliji. lakih stikov in srečanj voditeljev socialistični držav z voditeliji Francije, Italije in drugih zahodnoevropskih držav je zadnje čase bilo več. Tudi to je važno usmerjanje zunaje politične dejavnosti socialističnih držav v interesu popuščanja napetosti in zbliževanja evropskih narodov in dežel. Posebej je treba omeniti koristen razvoj stikov s Francijo, ki ima trajni značaj.
Težnje po popuščanju napetosti zadevajo na sile agresije in reakcije, ki so za to, da bi se napetost še povečala. Sedanja politika Združenih držav Amerike v jugovzhodni Aziji, ki je privedla do razplamte-vanja agresione vojne proti vietnamskemu ljudstvu, ograža neposredno tudi mir v Evropi. Ameriška politika prinaša avropskim narodom tem večjo nevarnost, ter se čedalje bolj prepleta in naslanja na dogovor z militarističnimi silami Zahodne Nemčije.
V	Bonnu še naprej zahtevajo spremembo evropskih meja. Bistvo ekspanzionistične politike zahodno-nemške vlade je v pretenzijah na izključno predstavništvo vsega nemškega naroda v mednarodnih odnosih. Bonnslka vlada, tudi po prihodu novega kanclerja Klesingerja, ne kaže, da namerava spremeniti svoj odnos do načrtov o tem, da bi Zahodna Nemčija dobila jedrsko orožje. Veliko vznemirjenje zbuja tudi naraščanje revanšističnih in neonacističnih sil, ki znatno vplivajo na politično in družbeno življenje v Zahodni Nemčiji.
V	teh razmerah sovjetska vlada, kakor tudi vlade bratskih socialističnih dežel niso mogle pustiti niti najmanjše nejasnosti v pogledu svojih gledišč o sedanjem položaju v Nemčiji.
Da hi sredi Evrope odstranili žarišče vojne nevarnosti, je nujno potrebno, da se v Bonnu odpovedo okostenelim dogmam minulosti Za aktivizacijo boja proti silam vojne in reakcije, za mir in za popuščanje napetosti so sovjetska in druge socialistične države pripravljene sodelovati z državami zahodne Evrope, tudi z Zahodno Nemčijo, za razvoj dobrih sosedskih odnosov, za krepitev miru in to na podlogi spoštovanja načel mirnega sožitja med državami z različnim družbenim sistemom.
Aktualno
vprašanje
«Ero» je navdušil vse obiskovalce predstav v Kulturnem domu, toda koliko večji uspeh bi bil, ako bi si ga lahko ogledali vsi. ki so si to želeli. Vemo, koliko ljudi je moralo oditi od blagajne, ker ni bilo prostora in kdo bo preštel tiste, ki niso prišli do blagajne zaradi visokih cen?
Zakaj vse to?
Ker je Kulturni dom premajhen za take predstave!
Tedaj se spomnimo izjav, ki jih je z odra Kulturnega doma dajal tržaški občinski odbornik Dušan Hreščak na koncertu Slovenske filharmonije: «Stari časi so minili in občinski kulturni hram, teater Verdi, bo odprt tudi Slovencem!
Zanima nas, če je bila izjava resna ali samo predvolilni golaž-
Če je Hreščak govoril resno, tedaj nas zanima, zakaj ni Opera z Reke nastopila z «Erom» v Verdiju, kjer bi obisk bil gotovo trikrat večji in bi se lahko vodila bolj pravična politika cen.
Gostovanje reške Opere v tržaškem Kulturnem domu
„Ero z onega sveta“
navdušil vse občinstvo
Pretekli teden je kot gost tržaškega Slovenskega gledališča nastopila v Kulturnem domu v Trstu Opera z Reke. Tri predstave komične opere «Ero z onega sveta» si je ogledalo izredno mnogo ljubiteljev gledališke umetnosti. Veliko pričakovanje je bilo poplačano s še večjim uspehom. Reški umetniki so, izredno navdušili vse, ki so jih imeli priliko gledati in poslušati.
Opero «Ero z onega sveta» je, po libretu znanega hrvaškega književnika in gledališkega delavca Milana Begoviča, uglasbil največji sodobni hrvaških skladatelj opernih in sin-foničnih del Jakov Gotovac.
Kratka vsebina: Djula, prikupna hčerka premožnega kmeta Marka, je po materi sirota, bi se rada omožila. Uverjena je, da jo bo osrečil fant, ki bo prišel «z onega sve-
Prizor iz opere «Ero z onega sveta»
0000000000000000000000000000000 lOOOOOOOOOouoOl IOUOUI JOOl n lOOOO
Z občnih zborov
PD „Jezero“ in „Kras“
Prejšnji teden sta imeli prosvetni društvi «Jezero» v Doberdobu in «Kras» Dol-Poljane svoja občna zbora.
Ne bomo se spuščali v podroben potek obeh občnih zborov. Kar želimo poudariti je predvsem volja prosvetarjev obeh društev do vsestranskega kulturnega delovanja in zavest, da je prav prosvetno delovanje na vasi glavni činitelj za ohra nitev narodne zavesti med slovensko narodno manjšino. Mladina hoče delati in se zaveda, da je za to potrebno vložiti precej truda in požrtvovalnosti. Obstoj pevskih zborov, (ki so velikega pomena) pa ne more pritegniti vse mladine. Danes mladina želi tudi druge oblike prosvetnega in športnega delovanja.
Razen pevskih zborov deluje na Goriškem samo glasbena šola, ki je bila ustanovljena šele pred nekaj leti. Že za to je treba precej truda j in požrtvovalnosti pevcev, gojencev in učiteljev. Toda sam trud in požrtvovalnost ne zadostujeta, treba je predvsem tudi ustreznih denarnih sredstev, nujno potrebni so tudi primerni društveni prostori. Pevski zbor P.D. «Kras» Dol-Poljane, mora še dandanes, po 15. letih svojega obstoja, vaditi v neprimernih prostorih, ker nima svojega sedeža. Doberdobci so v tem primeru na boljšem toda prosvetna dvoranica je premajhna, da bi lahko dostojno služila svojemu namenu | in potrebam vaščanov.
| V Doberdobu je poleg prosvetne ! tudi Občinska dvorana, a je zaen-I krat neuporabna. Občina je že
napravila ustrezne prošnje in načrte, toda problem je, kdaj bodo pristojne oblasti odobrile načrt in nakazale za to primerna sredstva. Obstoječe stanje brezdvoma otežko-ča prosvetno dejavnost omenjenih društev.
Ob ustanovitvi avtonomne dežele so tudi doberdobski prosvetarji pričakovali finančne podpore od deželnih oblasti. Dejstvo pa je drugačno. Finančni prispevek 9,5 milijona lir ki ga je deželni odbor razdelil slovenskim kulturnim ustanovam, je šel v glavnem nekim fantomatičnim društvom, medtem, ko so prosvetna društva, ki v resnici obstojajo in že vrsto let delujejo, dobila le kake drobtinico. Skrajni čas je, da bi slovenski prosvetarji bili deležni večje podpore in ta naj se razdeli na demokratičen način.
Slovensko gledališče
Kulturni dom v Trstu
V	soboto, 18. t. m. ob 17. uri in v nedeljo, 19 t. m. ob 16. uri
FILIBERT BENEDETIC
Ne vednd kakor lastovke
drama v delih
V	četrtek, 23. t. m. ob 21. uri
premiera
LUIGI PIRANDELLO
SAJ IMI ZAR t. S
komedija v treh dejanjih
ta». Prikupni Mičo plane pred Djulo, medtem ko je v skupini deklet, ki ličkajo koruzo. Pove ji, da prihaja «Z onega sveta» ter da ji sporoča željo njene pokojne matere, naj se čimprej omoži. Djulina mačeha Doma poizveduje, kako je z njenim prvim možen «na onem svetu». Mladenič ji pove, da se rajnemu tam slabo godi, da ga muči žeja in nima denarja, da bi si kupil vina in Žganja. Doma hoče priskočiti na pomoč svojemu prvemu možu, steče v hišo, vzame mošnjo cenikov ter jih izroči Eru z naročilom, naj jih ponese njenemu rajnemu možu. Ko to izve drugi Domin mož se silno vzemiri ter razjezi, saj so bili cekini njegovi. Z veliko skupino hlapcev pohiti za fantom z denarjem. Toda fanta ne najde. Ero se zateče v neki mlin, in si nadene mlinarjevo obleko. Opeharjeni Marko pride v mlin, a ne spozna Era, zato gre naprej. V mlin vstopi Djula in fan tu obljubi ljubezen. Končno jo Ero, njen izvoljenec odpelje, še prej pa naroči nekemu pastirčku, naj pove Marku, da je ženin Ero popeljal njegovo hčerko v «raj». Končno se vrneta zaročenca, Djula prosi očeta, naj ji oprosti, Ero pa pove, da je bilo vse le šala, ker je hotel preveriti Djulino ljubezen. Denar, ki mu ga je bila izročila Doma vrne Marku, ta pa ga, potem, ko pristane na poroko, izroči hčerki Djuli. Sledi poročno rajanje in vsa zapletenost se srečno zaključi v veselje vseh prisotnih.
O premieri opere «Ero z onega sveta» v Kulturnem domu je. naš sodelovalec zapisal: «Izvedba 'Era Z onega sveta’, ki so jo nam posredovali gostje z Reke, je bila sijajna in je napravila izreden učinek na številno občinstvo. Bogata slovanska melodija, ki je sproščeno in neposredno vela z odra, je vsebovala izredno moč osvajanja Uprizoritev je stopnjevala tako po svoji umetniški dovršenosti kot po svoji učinkovitosti.
Orkester, pod taktirko dirigenta V. Beniča, je dobro izpeljal svojo nalogo. Bil je ritmično zanesljiv in gotov pri niansiranju med forti in fortissimi, čeprav je ponekod s pihali nekoliko razbijal značilnost južnoslovanskega melosa. Med izvajalci moramo v prvi vrsti omeniti prisrčnega tenorista Ljubomira Strgačiča, ki je v naslovni vlogi ta ko pevsko kot igralsko povsem prepričal. Zelo občutena in pevsko dognana je bila kreacija Zorke Wolf kot Djule. Od vseh jr igralsko najbolj prednjačil Franjo Godec kot Marko, njegovo ženo Domo pa je zelo posrečeno podala alt is tka Blanka Zec. Nadvse prepričljivo in nepozabno bufo figuro je ustvaril Tu-gomir Alaupovič kot mlinar Sima. Zelo ljubka je bila Darinka Segata v vlogi pastirčka.
Zbor pod vodstvom Ina Peršiča je povsem zadovoljil, zlasti sproščen in dognan pa je bil v drugem dejanju in ob koncu tretjega dejanja. Plesi Olge Orlove so bili zelo prijetni. Preprosta a funcionalna je bila scena Antona Žitniča, razgibana, čeprav v nekaterih prizorih nekoliko preveč statična pa je bila režija Dinka Svobode».
Na sobotni predstavi so bile neka-:'ere vloge zamc-njcifs s solisti zagrebške Opere. Ta predstava je še bolje uspela kot premiera, najbolje pa je uspeha zadnja predstava v nedeljo popoldne.. Na kpneu predstave se aplavzi kar niso mogli poleči in plesni ansambel je moral ponoviti svojo točko. Med vsemi sta se z'asti odlikovala solista baleta Vera Vdsilijevič in Mustafa Zubič.
4 • DELO
17. 3.1967
Iz goriške pokrajine
Vojaške služnosti zavirajo gradnjo avto ceste
____S tržaškega ozemlja
Za postavitev dvojezičnih
napisov ob pokrajinskih cestah
Vojaške služnosti še vedno zavirajo gradnjo avto ceste Villesse-Go-rica-Ljubljana Minister za javna dela je izjavil, da še vedno čakajo na privoljenje, ki bi ga moral dati «Demanio Aeronautico». Šele po tem privoljanju bi lahko dokončali ustrezne načrte.
Gre v bistvu za tisti del ceste pri Gorici, ki bi peljal mimo tamkajšnjega letališča. Za ostali del trase je bil dosežen sporazum z vojaško oblastjo v Vidmu.
Toda še vedno je nerešeno vprašanje financiranja tega dela. Znano je, da je država nakazala le dve milijardi lir, toda dela bi stala tri milijarde in dvesto milijonov. Obstaja bojazen, da se bo prav zaradi pomanjkanja sredstev vprašanje avto ceste zavleklo, kar bo predvsem v škodo goriškega gospodarstva.
Ni še nič konkretnega glede mednarodnega železniškega prometa na progi med Gorico in Novo Gorico. Prav zato je pred nekaj dnevi deželni svetovalec tovariš Bergomas poslal deželni upravi zadevno vprašanje.
8. marec na Goriškem
Preteklo soboto so žene in dekleta iz Števerjana priredile proslavo 8. marca v prostorih prosvetnega društva «Briški grič» na Valerišču. Nastopili so domači pevci in gojenci glasbene šole. Mladinka iz Števerjana, ki je nagovorila prisotne je v uvodu dejala, da 8. marec druži vse žene sveta, ki se borijo za napredek in enakopravnost. Tudi briške žene hočejo ob tej priliki izpričati svojo zahtevo, naj se uresničijo cilji, ki so si jih zastavile žene med narodnoosvobodilno borbo. Med probleme, ki čakajo še na rešitev je navedla pravice slovenske narodne manjšine, za katere se mora boriti tudi slovenska žena.
Podobna proslava je bila preteklo, nedeljo v prosvetni dvorani v Gorici. Med številnim občinstvom je bila prisotna tudi pokrajinska svetovalka Marija Selič in kot gost predsednica Zveze italijanskih žena .(UDI) Maria Tomadin. Predstavnica slovenskih žena Erika Pavlin je v govoru poudarila željo vseh žena, da se v svetu ohrani mir in da se v Vietnamu preneha vojna. Omenila je nadalje vlogo slovenske žene v zamejstvu za ohranitev etničnega in kulturnega značaja Goriške.
Tov. Franc Jarc iz Ronk umrl
V petek 10. t.m. | so v Ronkah poko- I pali 47-letnega tovariša Franca Jarca, rojaka iz Doberdoba.
Na zadnji poti i so ga spremljali številni znanci in prijatelji z goriškega Krasa, iz Ronk in sosednjih furlanskih vasi. Prisotni so bili župan občine Ronke tov. Blasutti, deželni svetovalec Jarc, občinska odbornika iz Doberdoba, tovariša Peric in Cerne, vodja skupine PSU občiskih svetovalcev iz Ronk Doria Riciotti, član tajništva goriške federacije KPI Aldo Franco, 'pokrajinski tajnik ZKMI Knez, zastopnik kmetijske zadruge Pelcš, tajniki' sekcij KPI iz Ronk in okoliških vasi.
Pri odprtem grobu so pevci iz Ronk, Doberdoba, Dola in Poljan ubrano zapeli dve žalostinki pod
vodstvom pevovodkinje Pavline Komel. Marsikomu se je ob slovesu od dragega prijatelja in tovariša potočila solža, saj je bil tovariš Jarc zelo priljubljen zaradi resnosti in požrtvovalnosti in obenem zaradi njegovega veselega značaja.
Pokojni tovariš je že v zgodnji mladosti okusil trdo delo in borbo za obstanek na skopi kraški zemlji. Ob začetku druge svetovne vojne je služil vojaški rok v italijanski vojski, po razpadu fašizma pa se je vključil v partizansko gibanje. Kot poklicni šofer je prevažal hrano in drugi material edinicam osvobodilne vojske.
V	povojnih letih je aktivno sodeloval v sekciji KPI v Ronkah, kjer je bival. Zaradi požrtvovalnosti in dinamičnosti so ga Slovenci dvakrat izvolili za svojega predstavnika v občinski svet v Ronkah. To funkcijo je vestno opravljal do novembrskih volitev. Čeprav je že takrat bolehal se je vseeno aktivno udeležil zadnje volilne kampanije v Ronkah. Na številnih zborovanjih in sestankih slovenskih tovarišev je bil prisoten in je s tehtno in vneto besedo dobril tovariše k delu. Tolikih naporov je zmožen samo človek, ki močno zaverovan v svoje ideale in ima pred seboj jasno začrtan cilj, Njegovo življenje, katero je do zadnjega trenutka svojih moči posvetil partiji in delavskemu razredu pa naj bo v vzgled posebno mlajšim tovarišem.
Ohranili ga bomo v trajnem spominu.
Žalujočim svojcem, predvsem ženi in otrokom tudi «Delo» izraža občuteno sožalje.
Prešernove proslave
V	nedeljo 5. marca, je bila v
prosvetni dvorani v Gorici Prešernova proslava, katere se je udeležilo veliko število ljudi iz mesta in podeželja. Nastopilo je 5 pevskih zborov z Goriškega in dva s Tržaškega. Predstavnik SPZ Gorazd Vesel, je prisotnim obražil pomen proslave in prikazal lik Prešerna — pevca in narodnega buditelja. Ob zaključku proslave so združeni pevski zbori zapeli tri pesmi od katerih sta najbolj ugajali «Zdravica» in pesem i «XIV. Divizije», kateri so morali po- j noviti.	|
Tudi Prešernova proslava, ki je bila preteklo nedeljo v Doberdobu je dobro uspela. Nastopila sta moški pevski zbor. «Oton Župančič» iz Štandreža in moški pevski «Jezero» iz Doberdoba. Clan Slovensko-ga gledališča iz Trsta Stane Raztresen je recitiral nekaj Prešernovih pesmi. Domačin, študent Karel Černič, ki je otvoril proslavo je poudaril, da je Prešernov rojstni dan upravičeno postal kulturni praznik Slovencev, saj je prav Prešeren s svojo ustvarjalnostjo v veliki meri prispeval k narodnemu preporodu Slovencev.
Pokrajinska svetovalca Mirko Kapelj in Albin Škerk sta pretekli teden poslala predsedniku tržaške pokrajinske uprave vprašanje, v katerem ga vprašujeta, če namerava podvzeti potrebne ukrepe za postavitev dvojezičnih napisov ob pokrajinskih cestah, predvsem v slovenskih vaseh in v krajih, ki so pretežno slovenski.
Kot je znano so občinske uprave na podeželju že postavile dvojezične table, seveda samo ob cestah, ki spadajo v njihovo pristojnost in ob \hodu v vasi. Temu vzgledu bi morala slediti tudi pokrajinska uprava.
O postajališčih na progah *R* in „C“
Občinski svetovalec KPI Giuseppe Muslin je poslal pristojnemu tržaškemu občinskemu odborniku vprašanje v zvezi s postajališči na avtobusnih progah «R» in «C». Na Reški cesti ob hiši štev. 135 (pri Magdaleni) je postajališče proge «R» na odprtem ter na zelo izpostavljenem mestu, kjer ni najmanjšega zatočišča v primeru slabega vremena ah burje. Zato bi tam bilo potrebno zgraditi ustrezno čakalnico. Čakalni- ] ca je potrebna tudi na Trgu Pesta- I lozzi, kjer je postajališče obeh zgoraj omenjih prog.
Vprašanje sen. Vidalija
Senator Vidali je poslal ministrom za zunanjo trgovino, za delo, socialno skrbstvo in trgovinsko mornarico vprašanje, v katerem zahteva, ugotovitev, kdo so odgovorne osebe za nezaslišan poseg grške vojne mornarice na ladji «San Marco», 'katere posadka je stavkala v zvezi z zahtevo o obnovi delovne pogodbe.
V vprašanju senator Vidali med drugim poudarja, da je omenjetai dogodek povzročil veliko nezadovoljstvo med pomorščaki. Poseg grške vojne mornarice, ki je odvezala ladjo in tako prisilala mornarje, da stopijo na svoja službena mesta, je nezaslišan, posebno ‘zaradi obnašanja povèljnika ladje, ki je dovolil, da se ta odveže, ter še posebej zaradi nastopa konzula italijanske republike v Pireju, ki je baje zahteval ta poseg na pobudo ladjarske družbe «Adriatica».
Prispevek za „Delo“
Ob drugi obletnici smrti Ivana Sulčič daruje družina Sulčič iz Križa 1.500 lir za «Delo».
Darovalcem naplepša hvala.
Nadaljevanje
O »platnu in škarje h“
pravi, da se tudi iz praktičnih vidikov «Slovenska skupnost» in Slovenci ne smejo povezati s komunisti, ki da nudijo Slovencem le be-
sede. Zato se je treba pogajati s tistimi..., «ki imajo platno in škarje v rokah».
Tu se naše mnenje krepko oddaljuje od mnenja «Katoliškega glasa». In ne zaradi tega, ker bi biti proti temu, da se menimo s tistimi, ki «imajo platno in škarje v rokah», temveč zaradi tega, ker mislimo, da vsaka demokratična sila, ki deluje v določeni družbi, ima platno in škarje v svojih rokah skupno z vsemi ostalimi silami, ki so ali niso na oblasti. Izhodiščni pojem «Katoliškega glasa» je po našem zgrešen, saj izhaja iz predpostavke, da bodo sedanje vladne sile imele vedno v svojih rOkah platno in škarje in da je ta položaj ovekovečen. Mi pa smo mnenja, da pomeni demokracija čedalje večje razširjanje območja Oblasti. Menimo tudi, da so «oblasti» tudi tiste sile, ki trenutno niso zastopane v konkretni obliki oblasti, ker so del družbe in pomagajo ustvarjati sliko družbe. Komunisti so sestavni del te politične slike in brez njih bi bila ta slika okrnjena. Vsaikdo mora direktno ali indirektno računati z njimi, ker so in tudi oni pogojujejo vsako dejanje v politični konstelaciji, in mislimo, da hi bila nesreča za vse, ne samo za «Katoliški glas», pač pa ludi za demokratične sile v Krščanski demokraciji, če jih ne bi bilo. Oni so pogojevali boj proti fašizmu narodno osvobodilno borbo, vse povojne bitke in pogojujejo tudi rešitve slovenskih vprašanj v Italiji. Mislimo celo to, da brez njih ne bi bilo niti «Slovenske skupnosti», ker bi prav prevladovale ekstremne nacionalistične sile v italijanskih strankah, kar bi bilo privedlo do likvidacije slehernega poskusa sa-molc-lovenskih političnih organizacij-
Ne samo to. Mi mislimo da smo «oblast» in se tega zavedamo, zato ne gremo k trenutni oblasti s kapo v roki, da bi nekaj moledovali, pač pa zahtevamo, naj se uveljavijo demokratična načela za vse, ker tako piše v ustavnih listinah, ki smo jih pomagali pisati tudi mi in ne kot moledovalec pač pa kot po-gojevalec. Nam ni všeč, da hodi «Slovenska skupnost» k tistim, ki «imajo platno in škarje v rokah», s kapo v roki, ker takšen način pojmovanja odnosov med političnimi silami rodi slabe kompromise namesto dobrih. Zato jo marsikdaj kritiziramo. Trditi, da smo komunisti v «hladilniku», pomeni povedati ndkaij, kar je zgodovinsko neresnično. Ni treba, da omenjamo antifašistično borbo ali povojne bitke, zadosti je, da se ozremo na čase, ki so nam najbližji: kdo je dosegel s konstruktivnimi predlogi, da se je zgradil moderen sedež slovenskega liceja in trgovske akademije v Trstu; kdo je dosegel, da se bodo spoštovala slovenska krstna imena, kdo je dosegel, da je bilo črno na belem napisano v deželnem zakonu, da eksistira resor za slovenske zadeve; kdo je dosegel, da je ali bo ustanovljen urad za slovensko problematiko pri deželni vladi, itd. itd.?
Mi hočemo reči, da ni treba biti s kapo v roki pred «oblastmi», ker smo vsi oblast, ker vsi sestavljamo popolno sliko sedanje družbe. Mi kritiziramo «Slovensko skupnost» zaradi tega, ker se marsikaj da doseči ne samo s kapo v roki, a tudi in predvsem brez nje. Se da doseči s tem, da se je v vrstah udeležencev «oblasti» ali izven teh vrst, ker se je treba zavedati, da je treba ostati izven teh vrst v trenutku, ko bi nas kakršen koli kompromis preveč stal. Mi ne odreka mo pravice «Slovenski skupnosti», da .pomaga» večini levega centra,
--------------»
jo kritiziramo pa v trenutku, ko strankarske koristi, ki pogojujejo njeno udeležbo v tej večini, za-temnjujejo vseplošne koristi Slovencev, ki kakšenkrat bi velevale, da izstopi iz te večine. Predvsem pa kritiziramo dejsvo, da se zaradi te večine, ki je strankarska in zelo strankarsko obarvana, pozablja, kako je nujno da v nekaterih vsesplošnih slovenskih vprašanjih, o katerih se vsi strinjamo, nastopamo enotno, kar se je v preteklosti dogajalo zelo pogostoma, medtem ko je sedaj tako redko, ker Botteri tega noče.
Benečija
Italiji, t.j. «Zeleni most» bi za Benečijo imela velik pomen.
«Zeleni most» je vez kmetov s sindikalnimi organizacijami, ki skrb c, da med tovarniškimi delavci izvedejo kampanjo. Pod njihovim okriljem pripeljejo k izhodu delavnic tovornjake blaka (sadje, sir, riž, vino), ki se prodaja vo taki ceni, da gresta kmet in delavec zadovoljna domov. Ta je kupil po ceni, ki je nižja od tiste v trgovini, oni pa prodal po trikrat, štirikrat višji od tiste, ki mu jo nudi grosist. Še več, večkrat se neposredna prodaja spreminja s posredno, ko za isto ceno proda kmet (bolje: večja skupina kmetov) malemu trgovcu, ki se po sindikalni organizaciji približa delavskim družinam.
Tako bi morda beneškemu kmetu dali nekaj poguma, konservativni «bonomiani», ki je šovinistična in protikmečka pa zadali oster udarec.
SLOVENCI V BENEČIJI NISO SAMO KMETJE, SO TUDI KATOLIČANI!
To je zadnja važna ugotovitev. Pri temelju naše narodnostne problematike v Benečiji je torej tudi odnos cerkve do narodnosti, kakor tudi odnos tukajšnjih ( tržaških in gori-ških) katoličanov do beneških bratov,
«BOM», ki se tiska v Benečiji, na zasebno pobudo skupine slovenskih duhovnikov, bi lahko vršil širše prosvetljensko delo. Marsikje sa Župnijske dvorane edini center v beneških vaseh, kjer lahko prodre slovenski duh. Kje so tedaj razni odri in odrčki, ki malone mesečno nastopajo na Tržaškem ali Goriškem? Take večerniške jzrireditve bi lahko bile eho izmed najučinkovitejših sredstev, ki bo jutri obrodilo sad — zahtevo po slovenskem pouku!
Mi res nismo na konju, toda Slovencem iz Benečije je naš položaj še oddaljeni cilj.
Naj ga dosežejo, zavestno in politično, ob razbitju demokristjan-skega monopola, ki je v deželnem merilu kriva za položaj v Benečiji. Dogovoril levega centra večkrat obidejo odgovornosti DC, ki je v vsej deželi ENA.
Stranke levega centra naj si postavijo roko na srce in preizkusijo vest: ko se v Benečiji in na Trbiškem, v Kanalski dolini govori o slovenskih pravicah zmerjajo oblasti ljudi s komunisti.
Slovenski socialistični tovariši vedo, kako stoje stvari. Upam, da vedo tudi za svojo politično dolžnost, ki kliče k enotnemu nastopu. Levi center ne more rešiti (in noče) beneških Slovencev. Naša dolžnost je torej ustvariti take okoliščine, da bo spet aktualen. Pri vsem tem ima važno vlogo tudi Dežela,
DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino List izhaja dvakrat na mesec Celoletna naročnina 1000 lir Direktor Marija Bemetič Odgovorni urednik Anton Mirko Kapelj Uredništvo in uprava; Trst - Ul. Capitolina 3 - Telef. 44-046 ; 444)47
Tisk: Tip. Riva - Trst - Ul. Torrebianca 12
Preteklo nedeljo je bil v Trstu občni zbor Kmetijske zadruge. Na njem so razpravljali tudi o splošnih in posebnih vprašanjih kmetijstva. (Na sliki delovno predsedstvo občnega zbora)