ti 13 GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA Grosuplje 1984 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE 13, 1984 Izdano v spomin 140-letnice rojstva Josipa Jurčiča in v počastitev občinskega praznika občine Grosuplje, dne 29. novembra 1984 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA 13. zvezek GROSUPLJE 1984 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE Izdaja Občinska konferenca SZDL Grosuplje, ureja uredniški odbor: France Adamič, Ivan Ahlin, Cvetko Budkovič, Ive Krevs, Tine Kurent in Stane Valentinčič Glavni urednik prof. dr. France Adamič 61000 Ljubljana, Janežičeva 1, tel. (061) 214-819 Odgovorni urednik Ivan Ahlin 61290 Grosuplje, Taborska 17, tel. 771-117 Lektor prof. Marija Janežič Korektor prof. Jakob Miiller Prevodi izvlečkov prof. Doris Debenjak Naslov uredništva in uprave: 61290 Grosuplje, p. p. 11 Žiro račun OK SZDL Grosuplje 50130-678-56052 Zbornik občine Grosuplje izhaja s prispevkom SO Grosuplje, Občinske izobraževalne skupnosti Grosuplje, Občinske kulturne skupnosti Grosuplje in s prispevki organizacij združenega dela, ki so navedene v oglasnem delu. Tisk Tiskarna Ljubljana, Ljubljana, Tržaška 42 1000 izvodov Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72 daje Republiški komite za kulturo mnenje, da šteje publikacija: 13. zvezek ZBORNIKA OBČINE GROSUPLJE med proizvode, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. (Odlok Rep. komiteja za kulturo, št. 4210—112/84 z dne 19/04/84) 4 VSEBINA DOGODKI IN PODOBE IZ NOB Avguštin Lah V kroniki Cejščanov piše.......... 7 Janez Perovšek-Pelko Nepozabni krajevni praznik v Šmarju-Sap . . 13 NASA OBČINA IN OBČANI Janez Koščak Razvoj občine Grosuplje v letih 1980 do 1983 . . 21 Ivan Ahlin Gibanje prebivalstva, hiš in stanovanj od leta 1910 do 1981 v 210 naseljih občine Grosuplje . . 43 Ciril Stanič Reke, potoki, studenci, ponikalnice, ribniki, močvirja, mlake in mokrice........53 Jakob Muller Kovačije in kovači (III)..........63 Franc Kalar Ustanovitev in delovanje sokolskega društva v Ivančni Gorici od leta 1925 do 1941 .... 69 KNJIŽEVNOST, KULTURA, PROSVETA IN ZNANOST Štefan Barbarič Jurčičeva odločitev za časnikarstvo..... 75 Joža Mahnič Oton Zupančič in Louis Adamič....... 85 France Adamič Stiki Juša Kozaka in Louisa Adamiča .... 99 Mihael Glavan Adamič.eva zapuščina v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani........... 109 Aleksander Bassin Viktor Magyar 1934—1981 ......... 119 Jakob Muller Slovnica krajevnih imen grosupeljske občine . . 123 Fanči Sarf Narodopisci na Grosupeljskem....... 133 Slavko Ciglenečki Utrdba Korinjski hrib v arheoloških obdobjih . . 145 Emilijan Cevc Stukature v stiškem vhodnem stolpu iz leta 1620 ................ 161 Hilda Lučovnik Kulturne dejavnosti s prispevki mladih piscev . 173 Frančiška Perme-Gale Puščava pod Taborom .......... 189 Darja Pesmi ................. 193 KRONIKA IN RAZGLEDI Franc Pajnič Jurčičeva domačija — muzej na prostem . . 197 Koordinacijski odbor Samostan Stična — kulturni in zgodovinski spomenik................199 *in Marijan Tršar Prva umetnostna galerija v občini Grosuplje . . 201 Tine Kurent Litoželezni prefabrikati in drugi izdelki dvorske železarne v grosupeljski krajini....... 20.'! Tine Kurent Delineacija graščine Brinje pred Grosupljem . . 209 Edo Gale Deset let glasbene šole na Grosupljem .... 213 France Adamič Naši kraji in ljudje, bibliografija občine in občanov ................ 217 DOGODKI IN PODOBE IZ NOB V KRONIKI CEJSCANOV PISE ... Avguštin Lah* V spomin partizanski družini Miklič, vas Cesta v Dobrepoljah, (tedaj) št. 38 I Dobrepolje, kdo lepo ti ime je dal? Kdo cesto staro s kamni tlakoval, kdo vode tok v tem kraju je iskal in knjigo prvo narodu je daroval, kdo kraje te pred tujci varoval, se za svobodo narodovo bojeval? Tvoj človek, o dolenjski kras! Na bregu tam sta delavec in kmet, sta revščina in sreča, podobno kot kras in polje, gozd in kamen, podala si roko, bila en svet. II Ko mir večerni je oznanil zvon in sonce je za goro utonilo, nad Cesto kakor veter se razlilo je blago petje: bil je majhen zbor, družina trudnih delovnih ljudi, ki v pesmi si srca utrip kali: kam, fantje, pojdemo nocoj, nocoj, ko je tak svetla noč? Na vas, na vas grem — k ljubi v vas! Na Mikličevi mizi prazna skleda in žlice so bile krog nje. * Prof. dr. Avguštin Lah, glavni urednik redakcije za SRS Enciklopedije Jugoslavije JLZ (Parmova 33, Ljubljana), slavnostni govornik na proslavi v vasi Cesta v Dobrepoljah 29. 5. 1983 v Tednu varovanja in obujanja tradicij narodnoosvobodilne vojne na Dobrepoljah '83. Opomba: Cejščani so prebivalci vasi Cesta. Bilo jih sedem ali osem je, kdo ve. Hvaležnost materi za žgance sijala je otrokom iz oči in za besedo toplo, usmerjajočo, ki jo enako so čutili vsi. Očetove zidarske roke trde so bile, a tople, ko segel fantom je v lase in hčeri je prenekateri ponudil roko in voščil srečno pot, da dela bi in kruha našli si drugod. Potem je druga pesem, tretja in nešteta bila molitev te družine. Oh, daj cvetico, dekle zalo, da si na prsi jo pripnem, da tebe k sebi si prižmem poprej, ko v tuje kraje grem . . . A kadar je k počitku leglo jih v isti sobi pet in več in dihanje samo bilo je čuti, se misel ni takoj v sen vtopila, v neznano daljo se je izgubila k sinovom, bratom in sestram, ki z gnezda tega šli so v svet prostran. Pletilja, delavka, šivilja, gostinka in natakar, slaščičar, rudar, zidar in gospodinja — po svoje vsak so kruh služili, in kadar dela dal ni tuji gospodar, po skorjo so domov hodili. III Na bregu tam je hiša stala. Bila je stara čez sto let, iz kamnov ploskih skladana in streha s slamo skopana, bolj nizka, dolga, okna majhna, na vsaki strani dva po dva. Na sredi črna kuhinja z ognjiščem, na levo »hiša« in v njej kmečka peč, na desno »kamra«, v kotu kakšna reč. Ne dimnika bilo ni, ne vodnjaka, zato je prinesena kaplja vsaka iz vaškega studenca bila zlata. Tu poleg hiše bil je hlev kamnit, na zgodnji strani v breg zarit. Okoli nekaj drevja, v bregu pašnik in zgoraj hosta, njive pa nobene. Zato pa farovž dal v najem jim dve je. Navadno v hlevu kravica je stala, ki ena je za kup otrok jim mleka dala. IV Za mrzlo zimo je pomlad prišla, a čudna je bila — devetintrideseta, je težke slutnje in nemir prinesla. In enainštiridesela še huje, ta z vojno je prišla in s tujci. Sovraštvo z njimi je prišlo v deželo in ljudstvo, razdvojeno, je trpelo. A nekateri vedeli so, da ljudska fronta vstaja in se začenja nova doba. Nova! Tedaj so fantje puške poiskali.. . Nemir in strah prerasel je v gnev, da se boriti moramo, je bil odmev in klic mladini, naj gre v boj! V gozdovih smreka je medila, med bukvami podrast je klila, za skalami bedel sršenov roj ... Jeseni Nace v Mozlju na Kočevskem mladino zbral je na aktivu frontnem: ne bodo nas fašisti več dušili, zdaj piše se usoda nam po sili, a mi smo kakor kamen trdni in v boj gremo, da rešimo se smrti! Očetu prvi sin podal je roko, si puško je oprtal in odšel v svobodo. Tam v rudniku, v podzemnem rovu je Franc doživljal vso tesnobo, ko pot mu je curljal po hrbtu. Za koga, vraga, naj le kopljem, za te nemčurje tu nad nami? Za tujce mar, ki so se v nas zazrli? Nič več! In pljunil je, ko je iz jame pogledal v dan svetlobni. Vprašal je še: hej, knapi, kdo z menoj gre? Po puško šel je in izginil v poljani. Tja v hoste kličejo nas partizani! Potem je Jože, slaščičar, bil tretji, ki ni več mogel gledati fašistov. Se drugi Mikliči razmišljali so isto. Pa Blažev Ivan, fantje od drugod krenili so na isto pot. V Kjer tujec gospodari, se ljudje na dve skupini razdelijo: večini hlapčevanje se upre in za osvoboditev se borijo, med njimi pa, ki se bojijo, dovolj je eden bil, ki s prstom je pokazal domačijo, »kjer gnezdo partizansko si redijo«. Nesrečo je izzival s tem, za vso vas je priklical tragedijo. Iz doline prihrumel je trop fašistov. Bilo je 24. julija 42. Zagnali so se v vas. Povsod, krog hiš, na robu hoste, tam in tod bilo jih je kakor na cesti kamna. Zvon ni zvonil k preplahu. Ljudje poskrili so se v strahu, fašisti pa kričali: trenlaoto, i komunisti, partizani, eko fuoko! Oseminlrideset: številka hiše, partizanske Mikličeve hiše. Bilo je malo, kar so v njej dobili. Hlev bil je prazen. Vsi ušli so. Potem se je pod streho pokadilo in plamen je vzkipel z vso silo, požiral slamo je, ostrešje suho. Visoko so letele iskre kot ob kresu. Poginil polh je na drevesu. Fašistov trop se v ogenj je zazrl in vik in krik počasi je zamrl: ostal je kup pepela in kamnit skelel, v zidovih črne line kot oči iztekle grozeče v požigalce so srepele. Ko dan se je prevesil v mrak, nad vas je legel dim težak. Zgorelo tisti čas v dolenjskih hribih še mnogo hiš je in vasi, zločin je zakon bil, in kri. S plamenom vsakim se upor je širil! Tak je ostal spomin na revščino in na ponos, da narod sam, četudi bos, ne bo pokleknil v lastni gnoj. Od Mikličev še trije šli so v partizane. Očeta, mater in tri hčere so Nemci odpeljali v taborišče. VI Med kamenjem in drevjem nek večer pehal se Tone Miklič je, kurir, in važno sporočilo nesel za brigado. Za hip se je ustavil, pogled na rodno Cesto ga je ves prevzel, čeprav več domačije ni imel. .. Zamrla blaga pesem fantov je, le še odmev rafalov slišal je. Utrujen se na bukev je naslonil in zdelo se mu je, da z vseh strani prihajajo kolone, na konjih fantje, dekleta nosijo zastave, vsi po jo: svobodo nesemo in pomlad z njo za naše polje, za deželo vso! Tedaj se zdrznil je, premagal svoj nemir, kot srna pohitel po hosti je kurir. VII Zdaj v kroniki Cejščanov piše: uničili so partizansko hišo — trinajst je svobodnjakov v njej živelo, jih pet po taboriščih je trpelo, a šest se hrabrih partizanov je bojevalo zoper genocid tiranov. Večkrat je Mikličevih tekla kri in Jože, dvajsetletni komisar, v Stehanji vasi padel je za našo stvar. V viharju vojne marsikaj zgori, a narod, ki za svobodo se bori, ta ne propade, on živi! NEPOZABNI KRAJEVNI PRAZNIK V SMARJU-SAP Janez Perovšek-Pelko* V vasi Smarje-Sap so 10. septembra 1983 na tamkajšnjem krajevnem prazniku zelo prisrčno in slavnostno proslavili 40-letnico osvoboditve vasi Smarje-Sap in cele grosupeljske doline ter 40-letnico ustanovitve Levstikove brigade. Krajevna skupnost je ob sodelovanju vseh družbenopolitičnih organizacij, osnovne šole v Šmarju — zlasti pa organizacije Zveze borcev tega kraja in občine Grosuplje pripravila bogat program praznovanja. Na predvečer praznika so priredili gledališko predstavo, nato pa je ob kresu pel moški pevski zbor Smarje-Sap. Ze na ta večer je prišlo toliko ljudi, da je vse prevzemalo prijetno pričakovanje velikega dne. Na mlajih in slavolokih in vseh hišah so že plapolale zastave. Drugi dan so se začeli zbirati borci Levstikove brigade že od 8. ure zjutraj naprej. Prihajali so z avtobusi in z vlakom. Borce z onstran meje iz okolice Trsta pa tudi iz okolice Kopra so pripeljali posebni avtobusi. Prišlo je 219 borcev; če pa štejemo še njihove družinske člane, ki so jih pripeljali s seboj — jih je bilo 316. Ze dolgo se brigada ni zbrala v tolikšnem številu. Lestikovce so sprejemali in pozdravljali člani Zveze borcev Smarje-Sap s predsednikom Jakom Perovškom in člani odbora Levstikove brigade s predsednikom Venčeslavom Kolencem-Vencljem. Vsakomur so domači borci ponudili šilce žganja in pecivo ter takoj ustvarili prijetno razpoloženje. Vojaški zabavni orkester vojašnice Ljuba Sercerja je igral partizanske in narodne pesmi. Ob 9. uri so odprli fotografsko razstavo o Levstikovi brigadi, dokončni osvoboditvi Šmarja in o borcih krajevne skupnosti, v kar so borci domačini vložili dosti truda. Poleg tega je osnovna šola pripravila razstavo ročnih del krajanov. Obe razstavi sta zbudili izredno zanimanje in pritegnili množičen obisk; ljudje so natančno ogledovali vsako sliko posebej. Za obiskovalce je bila razstava izredno doživetje. Ob 10. uri je bila v družbenem domu slavnostna seja. Slavnostni govor je imel predsednik skupščine Krajevne skupnosti Matjaž Zaviršek. Nato je predsednik izvršnega sveta Krajevne skupnosti Izidor Jerovšek podelil zaslužnim krajanom in organizacijam priznanja. Delegati Krajevne skupnosti in skupnosti borcev 8. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade Frana Levstika so obiskali grobove padlih in spomenik žrtvam ter položili vence. Ob 11. uri je imela Levstikova brigada redni občni zbor, na katerem so sprejeli poročilo o delu odbora in dopolnitev statuta; razdelili so tudi spominske medalje ob 40-letnici ustanovitve Levstikove brigade. * Ljubljana, YU 61000, Pod topoli 87; dipl. ing., agr. Ob tej priliki so obdarovali tudi dva partizanska zakonska para iz Levstikove, ki sta se poročila v partizanih pred 40 leti. To so bili Avgust Volk-Jurče, prvi komandant Levstikove brigade, z ženo Minko Lampič in Franc Zavodnik-Jon z ženo Mimo. Poročil jih je prvi politkomisar Levstikove brigade. Oba para sta pripeljala s seboj na proslavo vse otroke, tako da jih je bilo poln oder. Vesele in zabavne čestitke so obema zvestima zakoncema kar deževale. To je še posebno dvignilo prisrčno posebnost tega zbora. Kulturni program je napolnil domači pevski zbor, učenci osnovne šole Smarje-Sap, folklorna skupina iz Račne in vojaki z ansamblom vojašnice Ljuba Sercerja. Posebno toplo so borci pozdravili nastop svoje soborke, operne pevke Bogdane Stritarjeve, ter soborca in nekdanjega šefa propagande brigade, glasbenika in pevovodjo Janeza Kuharja. Slavnostni govornik na zboru je bil Janez Perovšek-Pelko. Njegov govor je živ prikaz bojev Levstikove brigade pred 40 leti pred Ljubljano in onstran nekdanje nemške meje. Govor se glasi: Slavnostni zbor! Najprej naj v svoji rodni vasi Šmarje-Sap prisrčno pozdravim vse so-borce iz Levstikove brigade, vse sorojake Smarčane, s čimer mislim tudi vse vaščane tukajšnje krajevne skupnosti. Zahvaljujem se vsem tistim, ki so že lani predlagali, naj bi letos prišla na ta praznik semkaj tudi Levstikova brigada. Zato zdaj skupaj proslavimo slavne obletnice in slavne dni naše zgodovine! Naj ob tej priliki ponovno seznanim borce Levstikove brigade in goste, da so Smarčani ustanovili prvi odbor Osvobodilne fronte 8. septembra 1941. Po čudnem razpletu zgodovine je čez dve leti na isti dan 8. septembra kapitulirala fašistična Italija. Ustanovitev odbora Osvobodilne fronte so Smarčani proglasili za krajevni praznik, ki ga slave vsako leto na drugo soboto v septembru. Ta sobota je letos padla na 10. september. Poleg tega je 10. september dan prve osvoboditve Smarja-Sap, kajti 10. septembra so za italijansko vojsko izpraznili tukajšnjo postojanko tudi šmarski belogardisti. Zato pomeni 10. september tudi prvo osvoboditev tega kraja izpod okupatorjev in domačih izdajalcev v drugi svetovni vojni. Spomnimo se obenem, kaj je iste dneve pred 40 leti doživel Levstikov udarni bataljon. Razorožil je italijanske posadke ob železniški progi od Novega mesta do Semiča; ob Krki pa italijansko posadko v Soteski in Straži 9. septembra. 2e tretji dan po kapitulaciji Italije je glavni štab Slovenije, bivajoč v Soteski, 10. septembra ustanovil 8. slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado Frana Levstika, ki se je tedaj formirala iz Levstikovega udarnega bataljona v Dolenjskih Toplicah. Istočasno so v Kočevju ustanovili iz Zahodnodolenjskega odreda 9. brigado, na Golem pa 10. ali Ljubljansko brigado iz prostovoljcev, ki so prihajali iz Ljubljane in Sercerjeve brigade. Vse tri brigade so poklicali v Zdensko vas, kjer so 14. septembra iz njih ustanovili novo 18. divizijo. Levstikova brigada je med potjo na ta ustanovitveni sestanek 18. divizije razbila 500 belogardistov, zbranih v Žužemberku, ter očistila od belogardistov Suho krajino vse do Šentjurja pri Grosupljem. Osemnajsta divizija se je 21. septembra premaknila iz Zdenske vasi na bojno črto od Mokrca in Krima do Ljubljane ter ob nemški meji do Sv. Križa pri Litiji — zdaj Gabrovka. Levo od 18. divizije od Logatca pa vse do Pivke, Brkinov, Istre in Trsta se je razpotegnila 14. divizija, desno od 18. divizije od Višnje Gore do Gorjancev in Kolpe pa je branila osvobojeno ozemlje 15. divizija. V sklopu take razporeditve je dobila Levstikova brigada najvažnejši položaj in nalogo, da brani bojno črto pred Ljubljano. Takrat je imela Levstikova brigada samo 3 bataljone s 446 borci, ker je v Zdenski vasi odstopila okoli 80 borcev za novoustanovljeni Dolomitski odred in se predolgo mudila v partizanom nenaklonjeni Suhi krajini. Ostali dve brigadi 18. divizije sta bili skoraj dvakrat številnejši. Deveta brigada je štela 724 borcev in se je razmestila na Barju od Krima do Lavrice z zaledjem v Zelimljem in na Golem. Ljubljanska brigada je štela 737 borcev in je bila najprej kot divizijska rezerva na sektorju Rob—Male Lašče— Ponikve, kasneje pa je okrepila levi bok 9. brigade na sektorju Pikov-nik—Velike Bloke—Nova vas. Levstikova brigada je razmestila svoje enote 21. septembra v tukajšnjih krajih takole: 1. bataljon na Pijavo Gorico, 2. bataljon na Škofljico— Lanišče—Lisičje—Molnik, 3. bataljon v Podgorico in Spodnjo Slivnico ter štab brigade v Ponovo vas. Spopadi z močnimi sovražnikovimi patruljami okoli 70 mož na Orlem so zahtevali okrepitev fronte pred Ljubljano. Zato se je 1. bataljon 24. septembra premestil s Pijave Gorice na Lisičje in Orle; na Zalog se je ugnezdila brigadna baterija treh topov, 3. bataljon je odšel na Lipoglav bliže k nemški meji, ker je bil določen za ofenzivne sunke čez mejo, štab brigade pa je prišel v soboto, 25. septembra, iz Ponove vasi k Hribarju na Sap. V nedeljo, 26. septembra, sem prvikrat govoril osvobojenim Smarča-nom izpred nekdanje gostilne Kužnik, zdaj imenovane pri Majolki. Okoli mene se je zbrala kar velika množica sorojakov, pred cerkvijo pa je ostal čisto sam tedanji župnik Ravnikar, zvest klerofašizmu ljubljanske škofije. Spominjam se še, da sem takrat med drugim rekel: »•Belogardisti so si prisili na svoje kape mrtvaško glavo — znak smrti, mi pa smo si prisili rdeče zvezde — znak boja za boljše življenje!« Čeprav je iz krajev od Grosupljega do Lavrice odšlo največ mož in fantov v Cankarjevo brigado, ker je bila dober teden pred Levstikovo brigado prva tukaj, so vendarle prihajali v Levstikovo brigado vsak dan novi borci iz bolj oddaljenih vasi okoli Grosupljega, Šmarja in Škofljice. Posebno močan dotok je bil iz same Ljubljane. Poleg tega je na koncu septembra glavni štab Slovenije razformiral Kočevski odred in poslal njegov 1. bataljon v Levstikovo brigado. 30. septembra smo ga nastanili na Malem Vrhu. Tako je Levstikova brigada že deset dni po prihodu na fronto pred Ljubljano štela štiri bataljone ter dvakrat več borcev — in sicer okoli 900. Prav tisti dan, ko se je Levstikova brigada premaknila iz Zdenske vasi pred Ljubljano — to je 21. septembra — se je zbralo 500 mož nemške vojske in belogardistov v Litiji; začeli so prodirati proti osvobojenemu ozemlju. 22. septembra so presenetili Cankarjevo brigado in vdrli čez Leskovec v Višnjo Goro. Pred prihodom so mesto zbombardirali, potem Janez Perovšek — Pelko med govorom pa izropali. V Višnji Gori so uničili 4 poslopja, pobili 7 ljudi, 10 pa so jih ranili. Nemci so organizirali vdore v osvobojeno ozemlje tudi na i-ektorju 14. divizije. 14. in 19. septembra so prodrli prav do Cerknice; 3. oktobra so napadli iz Borovnice in Rakeka 9. in 10. brigado na Bezu-Ijaku, Begunjah in Koži jeku. Obe brigadi so potisnili v notranjost osvobojenega ozemlja, a sta čez nekaj dni zasedli prejšnje položaje. Po napadu Nemcev na Višnjo Goro je Levstikova brigada resno pričakovala napad iz Ljubljane proti Škofljici. Zato so njeni borci hiteli kopati strelske jarke od Lavrice do Škofljice na pobočjih nad cesto, prekopavali 80 tudi cesto in razdrli železnico. Ukopavali so se na Lisičjem in na Molniku. Sovražnikove sile nasproti Levstikove brigade so bile v Ljubljani nemške enote 133. polka planinskih lovcev, enote 19. SS policijskega polka in orožniške enote Alpenland. Omenjene nemške enote so skupno štele 1600 mož, vojaško odlično izšolanih in z bogatimi bojnimi izkušnjami. Okoli 300 domobrancev je bilo v šentjakobski šoli, 300 domobrancev pa na Rakovniku. V manjših postojankah je bilo: v župnišču na Rudniku 35 domobrancev, pri Sv. Urhu okoli 80 domobrancev, v obmejni postojanki Pečar nad Sostrem 40 Nemcev in v župnišču na Prežgan j u 45 graničarjev in policije. Nemci so se v napadih lahko posluževali tudi šestih letal strmoglavcev, tankov, avtoblind in motoriziranih enot ter močnega topništva na Ljubljanskem gradu. Na takšno sovražnikovo soseščino je mejila Levstikova brigada. Kot vojaška enota je bila od naštetih sil dva in polkrat manjša, slabše oborožena, devetdeset odstotkov moštva pa je bilo brez vojaške izurjenosti in brez bojnih izkušenj. Široko zastavljeni napad iz Ljubljane proti Škofljici je štab Levstikove brigade 2. oktobra iznenadil, kajti obveščevalna služba ga o njem ni obvestila. Tistega jutra je novi komandant brigade major Jože Mirtič-Zidar, kasneje proglašen za narodnega heroja, nič hudega sluteč odšel v spremstvu operativnega oficirja poročnika Jožeta Sviglja ogledovat 3 batalj on na Lipoglav. Medtem so začeli z Ljubljanskega gradu ob 9. uri obstreljevati Lisičje, Lanišče, Škofljico, Zalog in Ig. Ob enajstih se je pojavilo šest strmoglavcev in bombardiralo iste cilje. Močna motorizirana kolona s 3 tanki in avtoblindami pa se je pomikala iz Ljubljane proti Lavrici in tamkaj trčila na prednje položaje 2. bataljona. Tedaj je dobro zaščiten v strelski jami borec Ernest Zamida hudo ranil šoferja blindc in blindo poškodoval, da ni mogla naprej. To je Nemce zmedlo. Komandanta brigade smo obvestili na Lipoglav, naj se brž podviza na Škofljico in na Lisičje, kjer brigada brani, da sovražnik ne bi prodrl na Škofljico, v Šmarje in Grosuplje, kot je imel v načrtu. Iz štaba brigade smo po telefonu pozvali podporočnika Jožeta Zobca, odličnega komandirja topovskega oddelka na Zalogu, naj se takoj vključi v boj ob cesti Lavrica—Škofljica. Dosegel je točen zadetek topovske granate, ki je prevrnila sleme neke hiše na nemške vojake za njo, pri tem ubila nemškega oficirja, ki je poveljeval prvi črti, in uničila minomet, ki je malo prej odvrgel mino na Zamidov okop in Zamido ubil. Takoj za tem je topovska granata iz Zaloga zadela drugi tank, da se je prevrnil v jarek. Tako se je skrhala ostrina nemškega glavnega napada proti Škofljici in se spremenila v pozicijsko obstreljevanje. Potem so Nemci okrepili prodiranje čez Sela in Orle, da bi razbili obrambo 1. bataljona na Lisičjem, da bi čez Lanišče in Škofljico skočili 2. bataljonu v hrbet. Toda tudi tu so se nemško-domobranski juriši jalovo končali s sedmimi mrtvimi in še več ranjenimi. Ker jim je čelni napad na Lisičje spodletel, so se lotili prostora med Lisičjim in Molnikom in uspelo jim je 3. četo 1. bataljona potisniti na pobočje Molnika, niso se pa upali napredovati skozi vrzel, ker bi jih lahko med napredovanjem ukleščili z dveh strani. Ob 20. uri so se Nemci in domobranci s hudimi izgubami vrnili v Ljubljano, ne da bi dosegli zastavljene cilje. Levstikova brigada je 2. oktobra vzdržala vse napade Nemcev in domobrancev bolj s čvrsto odločnostjo kakor z vojaško izurjenostjo. Ta zmaga levstikovcev je bila v okviru celotne obrambe osvobojenega ozemlja zeio pomembna. Nemci so ponovili napad 23. oktobra, a ga je Levstikova brigada zavrnila še z večjo učinkovitostjo. Takrat je Lisičje branil 4. bataljon. Tako se je utrdila pred Ljubljano trdna obrambna črta, ki ni popustila vse do velike nemške ofenzive v začetku novembra. Pozabiti ne smem omeniti, da je med obrambnimi boji pred Ljubljano 3. bataljon prodrl čez takratno nemško mejo ter uničil nemško obmejno postojanko Teličar v noči na 7. oktober. Potem je ob sodelovanju ??. bataljona v obrambnih zasedah popolnoma razbil nemško obmejno postojanko Pečar v noči na 11. oktober. Največ uspeha pa sta doživela 1. in 3. bataljon 15. oktobra v skupnem napadu na nemško obmejno postojanko Prežganje. V uničenih obmejnih postojankah so levstikovci zaplenili velike količine orožja in vojaškega materiala. Zlasti zimski plašči in številne vojaške uniforme so jim v mrazu zelo koristile. To so bili najslavnejši dnevi in meseci Levstikove brigade. V veliki nemški ofenzivi pa se je morala brigada iz teh krajev čez Hudo Polico umakniti na Mokre in Krim. Po trpljenju, po ostrih bojih in izgubah so bili tisti boji enaki najtežjim bojem, ki so jih kakšne enote 2 — Zbornik Udeleženci proslave 40-lelnice Levstikove brigade v Šmarju-Sap 1983 narodnoosvobodilne vojske prebile v zadnji vojni, najsi bo v Sloveniji ali drugod po Jugoslaviji. Pred štiridesetimi leti smo izgubljali tovariše soborce na bojnem polju, v ječah in taboriščih, zdaj jih kosi smrt zaradi bolezni in starosti. Od vseh datumov našega življenja nam vklešejo v kamen samo dva: datum rojstva in datum smrti. Datum smrti je pomembnejši zato, ker se na ta zadnji dan potegne pod življenjem dokončna črta za seštevek delovanja slehernega človeka. Vsota prizadevanj borcev narodnoosvobodilne vojske Slovenije in Jugoslavije je pustila v zgodovini globoko in neizbrisno sled, kajti naš boj ni bil samo boj za osvoboditev Slovenije, Jugoslavije in Evrope izpod okupatorja — bil je še mnogo več. Zaustavil je namreč napredovanje fašizma, teroristične, strahotne in povampirjene oblike kapitalizma. Premagali smo tisti svetovni nazor, ki je vpeljal prevaro, nasilje, mučenje in ubijanje za osnovna razmerja med ljudmi in narodi. Fašizem je zatiral demokracijo in enakost. Poveličeval je nadvlado naroda gospodarja nad drugimi narodi, ko naj bi bil nemški narod tako imenovani herrenvolk nad vsemi drugimi narodi. Nemški nacizem, italijanski in japonski fašizem so našli izdajalce in posnemalce v vsaki deželi — povsod so se ustanavljale fašistične stranke in gibanja; celo v Angliji in Ameriki pa tudi v Sloveniji in v vasi Smarje-Sap. Fašizem je hotel prerasti v vladajoči svetovni sistem. Fašistično gibanje je sklepalo trdno zvezo z najbolj nazadnjaškimi silami kapitalizma in sveta, h katerim je pred 40 leti pripadala tudi rimsko-katoliška cerkev pod vodstvom papeža Pija XII. Kaj je bil Pij XII. pred izvolitvijo za papeža? Bil je italijanski kardinal z imenom Pacelli. Pred izvolitvijo je bil veleposlanik oziroma papeški nuncij pri Hitlerju v Berlinu. Kardinal Stepinac, ljubljanski nadškof Rozman in šmarski župnik Ravnikar so veleizdajalsko služili fašizmu zaradi sodelovanja rimsko-katoliške cerkve s fašizmom. Zato so morali nekateri fantje iz naših vasi pod pritiskom duhovnikov k beli gardi in kasneje k domobrancem. Postali so domači fašisti in izdajalci samo zaradi take politike rimsko-katoliške cerkve oziroma Vatikana in papeža. Te korenine fašizma in antikomunizma so bile v katoliški cerkvi zelo globoke, toda v desetletjih po vojni so bile popolnoma odkrite in razkrinkane pred celim svetom. Glavna stvar našega življenja, naše Levstikove brigade in vseh naprednih svobodoljubnih sil tega sveta je torej zmaga nad fašizmom in nacizmom, ki so mu tako preprečili prerasti v svetovni vladajoči sistem. Ta sistem bi slovenski narod popolnoma uničil. Druga velika zasluga borcev je, da so uspešno obnovili porušeno domovino, povezani v trdno enotnost skupnih naporov vsega prebivalstva. Dosegli smo blagostanje in tak razcvet gospodarstva, ko so si delovni ljudje zgradili na tisoče novih domov in ko tudi kmetje zidajo nove hiše, čeprav prejšnje niso brez uporabne vrednosti. Vse plasti prebivalstva je zajela taka ali drugačna porabniška strast. Pri vsem tem gospodarskem in porabniškem vrenju so se pozabile stare vrednote, ki smo jih gojili partizani. To so tovarištvo, ko drug drugemu pomagamo reševati življenje. To je najbolj prisrčno in iskreno prijateljstvo. To je skromnost v oblačenju, bivanju in hrani. To je bilo pazljivo varčevanje celo pri uporabi municije. To je bilo skrajno poštenje v gmotnem pogledu, ko se je kraja pri kmetu ali pri soborcu kaznovala s smrtjo. Negovali smo pogum in smešili strahopetnost. Zadnjih petnajst let se je namesto plemenitega poguma uveljavila razkošnost, ošabnost, objestnost, potrata in malomeščanstvo, ko nekaterim strokovnjakom pa tudi prvoborcem noben načrt ni bil dovolj velik in so izgubili zdravo presojo, kaj sploh zmoremo. Takim pojavom bi morale organizacije Zveze borcev, ZK in SZDL posvečati še posebno pozornost ne samo z verbalnim obsojanjem, temveč tudi tako, da se škodljivi elementi odstranijo vsaj s takojšnjo upokojitvijo. Taki negativni pojavi so v Sloveniji KSrting v Velenju, slabo sestavljene pogodbe za izgradnjo atomske električne centrale, za IMV Novo mesto in še kaj bi se našlo. INA na Hrvaškem in Naftagas v Vojvodini sta med seboj tekmovala, kdo si bo prisvojil monopolno rento in diktiral celotnemu jugoslovanskemu trgu z izdelki s predelavo surove nafte. Številne velikanske tovarne, za katere so zelo drage stroje in opremo že uvozili — so obvisele v zraku, ker takih finančnih bremen, zlasti pa potrebnih deviz ni zmogla cela Jugoslavija. Samoupravljanje so v nekaj republikah in pokrajinah vzeli v zakup avtokrati, ki so sami s pomanjkljivim znanjem in neodgovornimi strokovnjaki zadolževali svojo pokrajino ali republiko na rovaš cele Jugoslavije. Če so med temi funkcionarji tudi naši soborci, zahtevamo, da se brez odlašanja upokojijo — ne pa da se selijo iz republike na federacijo ali iz federacije v republiko oziroma pokrajino. Vsa čast borčevski organizaciji v Velenju in novinarjem, ki so začeli oster boj proti potratnosti, privilegijem in kriminalu sploh. Nasproti Janez Perovšek-Pelko je med borbo poročil dva para, ki sta na odru s svojimi otroki in vnuki. To sta Avgust Vovk-Jurče in Micika Lampič ter Franc Zavodnik-Jon in Mirna, stanujoča na Grosupljem. Ob tej priložnosti jih je briffada obdarovala temu naj se uveljavlja poštenost, varčnost, skromnost, znanje, delavnost in premišljen pogum. Borci ne moremo več kaj prida pomeniti v proizvodnji in gospodarstvu, toda veliko lahko storimo za pravilno ravnanje ljudi, za ustvarjanje dobrih odnosov, za povezovanje generacij in pri prenašanju izkušenj. To pa ni malo. Naj na koncu želim vsem borcem Levstikove brigade in prebivalcem krajevne skupnosti Smarje-Sap trdno zdravje, dolgo življenje ter vsakdanjo srečo in zadovoljstvo. NAŠA OBČINA IN OBČANI RAZVOJ OBČINE GROSUPLJE V LETIH 1980—1983 Janez Koščak* Gospodarstvo Cilji, ki smo si jih v gospodarstvu postavili leta 1980, so bili dokaj visoki, izvirali pa so iz dogovora o temeljih srednjeročnega plana občine Grosuplje za obdobje 1976—1980. O tem smo pisali že v 11. številki Zbornika občine Grosuplje. Tu naj navedemo le, da smo v tem dogovoru predvidevali 10 % realno rast družbenega proizvoda oziroma za 4 % hitrejšo rast, kot je bila dogovorjena na ravni republike. Ob načrtovanju razvoja za srednjeročno obdobje 1981—1985 smo že vedeli za recesijo v svetovnem gospodarstvu, za našo veliko zadolženost, za potrebo po zmanjšanju uvoza in povečanju izvoza, za potrebo po prestrukturiranju gospodarstva, za omejevanje vseh oblik porabe itd.; pa vendar smo v dogovoru o temeljih družbenega plana občine Grosuplje za obdobje 1981—1985 še vedno optimistično predvidevali povečanje realnega družbenega proizvoda po povprečni letni stopnji 4 %, skupne porabe 3,6 %, splošne porabe 3,6 %, čistih osebnih dohodkov in sredstev za skupno porabo v delovnih organizacijah 3,6 % ter sredstev za reprodukcijo po stopnji 6,2 %. Pričakovali smo, da bo zaposlenost naraščala po letni stopnji 2 do 2,5%. Ob predvidevanju take rasti gospodarstva so bile načrtovane tudi še vedno precej obsežne investicije, zlasti v industriji, kmetijstvu in preskrbi. Po sprejetju planskih dokumentov za obdobje 1981—1985 pa so se začele razvojne možnosti hitro in bistveno spreminjati na slabše. Ta neugodna gibanja so se kazala zlasti v nezadostni usmerjenosti izvoza na konvertibilno področje, naraščajoči inflaciji, stagnaciji proizvodnje, porastu izgub, problemih oskrbljenosti proizvodnje s surovinami in repro-materialom. Prišlo je do bistvenih odstopanj od načrtovanih usmeritev. Močno spremenjenim razmeram je bil v letu 1982 z aneksom prilagojen dogovor o temeljih družbenega plana občine Grosuplje za obdobje 1981—1985. S to spremembo je predvidena letna stopnja rasti družbenega proizvoda 1,7%; v prvih letih bo znašala le okoli 0,8%, družbeni proizvod v gradbeništvu pa naj bi bil v teh letih celo za 3 % letno nižji od družbenega proizvoda, doseženega v letu 1980. Delež gradbeništva v družbenem proizvodu, ki je v letu 1980 znašal 28,2 %, naj bi se v naslednjih letih znižal na okoli 24 %. Cisti osebni dohodki in sredstva za skupno porabo v organizacijah združenega dela naj bi naraščali po povprečni letni stopnji 1 %, splošna poraba 0 %, skupna poraba 0,5 %, sredstva za reprodukcijo po povprečni letni stopnji rasti 2,6 %. Stopnja rasti zaposle- * Predsednik skupščine občine Grosuplje, Yu 61290. nosti naj bi bila 1 %• Z aneksom je bil skrčen tudi obseg predvidenih investicij. Težko stanje v jugoslovanskem in slovenskem gospodarstvu, ki je imelo oziroma še ima značilnosti gospodarske krize in se kaže torej zlasti v neravnovesju v tokovih reprodukcije, v visoki inflaciji, počasnejši gospodarski rasti, zaostrovanju strukturnih neskladij, naraščanju nezaposlenosti ipd., torej ni moglo obiti gospodarstva v občini Grosuplje. Padec tečaja dinarja je bil v tem obdobju izredno velik. Poleg spodbudnih vplivov na izvoz in destimuliranje uvoza je imel seveda še druge učinke. Sprememba tečaja dinarja glede na »košaro« enajstih konvertibilnih valut je v zadnjih letih znašala: leta 1979 — 9 %, 1980 — 41 %, 1981 — 28 %, 1982 — 42 % in leta 1983 — 90 %. V Sloveniji so cene na drobno v letu 1980 narasle povprečno za 30,9 %, leta 1981 za 45,1 %, leta 1982 za 29,4 % in v letu 1983 za 40,4 %. Življenjski stroški so se v Sloveniji povečali v letu 1980 za 29,8 %, leta 1981 za 42,6 %, leta 1982 za 30,1 % in leta 1983 za 40,3 %. V občini je bilo ob koncu leta 1983 37 temeljnih organizacij združenega dela, enovitih delovnih organizacij in delovnih skupnosti s pod-dročja gospodarstva ter 32 manjših obratov in delovnih enot s področja gospodarstva, katerih sedež organizacij združenega dela je bil zunaj občine. Nekatere od statusnih sprememb na področju gospodarstva v letih 1980—1983 so: S 1. 1. 1980 je začel v prostorih zadružnega doma Ambrus delovati obrat Elektrotehne Ljubljana — TOZD proizvodnja in servis ELPIS. V obratu, ki je zaposloval 7 delavcev, so izdelovali plastične folije in sestavljali drobne električne elemente. Obrat je v letu 1983 prenehal zaradi likvidacije TOZD. S 1. 1. 1980 je dotlej enovita delovna organizacija INGRAD Vrhnika postala temeljna organizacija združenega dela Splošnega gradbenega podjetja Grosuplje. Kmetijska zadruga Stična je bila v letu 1980 prerazporejena iz dejavnosti industrije v dejavnost kmetijstva. Po uspešnem referendumu z dne 23. 12. 1980 je leta 1981 začela poslovati v okviru delovne organizacije LIVAR Ivančna Gorica TOZD VIPO — Vzdrževanje in proizvodnja orodij z dejavnostjo: strojno ter clektrovzdrževanje in avtomehanična delavnica. Skupščina občine Grosuplje je z odlokom v letu 1981 ustanovila Zavod za prostorsko, komunalno in stanovanjsko urejanje Grosuplja. Osnovna dejavnost zavoda je urbanistično in prostorsko planiranje, načrtovanje zelenih površin, parkovnih ureditev in zasaditev, izdelava lokacijske dokumentacije in pridobivanja soglasij ter geodetski posnetki terena in zakoličenje objektov. Izvaja investicijske posle in inženiring za samoupravne interesne skupnosti in druge naročnike, opravlja ekonomske posle, raziskave, analize, planiranje, svetovanje s področja urbanizma, komunalnega in stanovanjskega gospodarstva ter drugih družbenih dejavnosti, pridobiva, pripravlja, komunalno opremlja in oddaja stavbna zemljišča ter opravlja zadeve, ki jih Zavodu poveri skupščina ob- čine, opravlja tudi vsa strokovna dela za komunalno SIS, stanovanjsko SIS ter za samoupravno interesno skupnost za ceste. Obrat Agrostroja Ljubljana v Ivančni Gorici je s 1. 1. 1982 začel poslovati kot TOZD Albin Grajzer Ivančna Gorica z dejavnostjo: proizvodnja poliestrskih silosov in epoksialnih premazov. Vzdrževanje lokalnih (po starem; občinskih) cest je s 1.7.1983 prevzelo od prejšnjega vzdrževalca cest Universala Ivančna Gorica Cestno podjetje Ljubljana, TOZD Vzdrževanje. S 1. 1. 1984, ko se je v celoti začel uresničevati novi zakon o cestah, pa so ceste postale osnovno sredstvo Cestnega podjetja Ljubljana, TOZD Vzdrževanje cest. Najpomembnejši podatki o rezultatih gospodarjenja so razvidni iz naslednjih tabelaričnih prikazov: Celotni prihodek gospodarstva v občini (v milijonih din) Leto Znesek Verižni občina indeks rasti SRS 1980 5.611 137 134 1981 7.730 138 137 1982 9.367 121 129 1983 13.107 140 147 OPOMBA: Indeksi so bili izračunani na celotne zneske. Zaradi zaokroža-nja zneskov in manjših kasnejših popravkov, ki jih je napravila SDK, pride pri preračunavanju do majhnih razlik, kar velja za vse tabele. Na nizko rast celotnega prihodka pa tudi dohodka je v letih 1982 in 1983 vplivalo predvsem področje gradbeništva, zlasti Splošnega gradbenega podjetja Grosuplje — TOZD Splošne gradnje in v letu 1983 tudi TOZD Kovinsko-lesni obrati. Delež celotnega prihodka, ustvarjenega na tujem trgu V občini Leto znesek v milijonih din delež v % 1980 315 5,6 1981 4521 5,9 1982 614 6,6 1983 1,156 8,8 Največji izvozniki v tem obdobju so bili DO LIVAR Ivančna Gorica, TOZD Motvoz in platno Grosuplje, Black and Decker Grosuplje in ISKRA — TOZD Stikalni elementi Dobrepolje. Prihodki, doseženi s prodajo izdelkov na tujem trgu, so bili razmeroma nizki, saj je bil delež izvoza v jugoslovanskem družbenem proizvodu po pisanju Gospodarskega vestnika št, 8/84 za leto 1983 približno 24 %, kar pa je vrhnja meja, ki jo je skoraj nemogoče zvišati. Po pisanju iste revije je delež izvoza v družbenem proizvodu razvitih držav v razponu od 9 % do 15 %. V podatke o vrednosti izvoza seveda niso vključeni podatki o izvozu živine in kmetijskih pridelkov pa tudi ne podatki o izvozu lesa, ker vse to izvažajo organizacije združenega dela, ki imajo sedež zunaj občine Grosuplje. Porabljena sredstva v gospodarstvu . .... ,. ,. , J (v milijonih din) Leto Znesek Verižni indeks rasti občina SRS 1980 .'i.(147 1981 5.372 1982 fi.590 1983 9.513 139 140 123 144 135 139 130 149 Doseženi dohodek v gospodarstvu (v milijonih din) Leto Znesek Verižni indeks rasti občina SRS 1980 1.764 1981 2.359 1982 2.777 1983 3.594 131 134 117 129 132 133 125 143 Povprečno število zaposlenih v gospodarstvu v občini (brez obratov) po stanju ob koncu meseca , .... ., ,. . J (v milijonih din) Leto Število Verižni indeks rasti občina SRS 1980 5.517 1981 5.623 1982 5.686 1983 5.960 103 102 101 105 102 101 100 101 Povprečni čisti osebni dohodki v gospodarstvu občine . . Povprečni OD Povprečni OD Verižni indeks ^TO din v Sloveniji občina SRS 1980 8.275 1981 10.804 1982 13.481 1983 16.611 11.236 14.155 18.175 119 1119 131 131 125 126 123 128 Realni osebni dohodki delavcev v gospodarstvu so se glede na povečanje življenjskih stroškov zmanjševali, in sicer leta 1980 za približno 9 %, leta 1981 za približno 8%, leta 1982 za približno 4% in leta 1983 za približno 12 %. V vseh štirih letih je izkazala izgubo le delovna organizacija Stolarna Dobrepolje, in sicer v letu 1981 v znesku 6,6 milijona din. Nastala je zaradi nezadostno dosežene višine dohodka. Izguba je bila delno pokrita iz lastnih rezervnih sredstev, iz sredstev SOZD Slovenijales in iz občinskega rezervnega sklada. V letih 1980, 1982 in 1983 pa je naše gospodarstvo sklenilo poslovanje brez izgub. To lahko štejemo za pomemben uspeh, saj so slovensko gospodarstvo pestile v tem času dokaj velike izgube, ki so samo v letu 1983 znašale 12,9 milijarde din. Narodni dohodek na prebivalca Leto V občini V Sloveniji Mesto občine med 60 slovenskimi občinami 1979 G9.904 90.902 39 1980 94.363 117.779 37 1981 131.744 153 835 37 1982 147.119 107.640 43 OPOMBA: Podatka za leto 1983 še ni. Mariborske občine niso izkazane ločeno, pač pa mesto kot celota. Vzroki za to, da je občina v letu 1982 zdrsnila na 43. mesto po narodnem dohodku na prebivalca med 60 slovenskimi občinami, so predvsem v tem, da se je obseg investicijske dejavnosti iz leta v leto zmanjševal, v občini pa imamo poleg Splošnega gradbenega podjetja Grosuplje, ki je ustvarjalo skoraj tretjino celotnega prihodka v občini, še vedno pa ga ustvarja nad četrtino, še nekaj organizacij združenega dela, ki proizvajajo investicijsko opremo. Razumljivo je, da te organizacije niso mogle v kratkem času preusmeriti svoje dejavnosti v obsegu, ki bi zagotavljal približno enako rast celotnega prihodka in dohodka kot v prejšnjih letih. V zadnjih letih obravnavanega obdobja je bil v občini dan večji poudarek industriji, zlasti kovinskopredclovalni, obrti in kmetijstvu. Naložbe v gospodarstvu V letu 1980 so bile dokončane zlasti naslednje naložbe: — Zaključena je bila gradnja skladiščnega objekta in poslovnih prostorov DO GUMA Grosuplje. Površina teh prostorov je 1.113 m'. — Prenovljena je bila samopostrežna trgovina in bife Mercatorja — TOZD Dolomiti na Grosupljem. Odkupili so prostore bivše Pekarne ter jih vključili v objekt. Skupna površina prenovljenega in razširjenega objekta je 673 m-, kar jo dvainpolkrat več kot pred adaptacijo. Prenovljeni objekt je bil odprt 10. 9. 1980. — V Inštalacijah Grosuplje so končali izgradnjo odprtega skladiščnega prostora na površini 2.000 m2 z odprto pokrito skladiščno lopo. — Precej dela je bilo opravljenega na področju agromelioracij v Suhi krajini — na Kalu, Kamnem Vrhu in Korinju. Nekatera hidromelioracijska dela so bila opravljena pod Pecami ob potoku Sentjurščica. Akcija za izvedbo komasacije 150 ha kmetijskih zemljišč na območju Radohove vasi pa je propadla. — V ISKRI Zmaj — TOZD Specialne baterije Šentvid pri Stični so modernizirali tehnologijo in povečali proizvodnjo. — ABC Pomurka — DO Tabor Grosuplje, TOZD Gostinsko podjetje Polževo je s prezidavo prostorov na gostinskem vrtu Grosupeljčana zgradilo obrat Pivnica, ki ima 35 sedežev. Obrat so odprli septembra 1980. —. Sredi novembra so bila končana dela pri gradnji, opremi in ureditvi okoli nove farme za 300 krav-mlekaric v Boštanju. — Območna vodna skupnost Ljubljanica-Sava je opravila regulacijo Stiškega potoka in Višnjice. Zgrajen je bil nov armiranobetonski most na cesti Ivančna Gorica—Višnja Gora, pod katerim Stiski potok prečka to cesto. Namesto starega lesenega mostu čez Višnjico je bil pri mlinu Vodotučna zgrajen nov železobetonski most, dolg 14,2 m. V letu 1981 so bile končane zlasti naslednje naložbe: — Industrijsko montažno podjetje — DO LIVAR Ivančna Gorica je 18. 12. 1981 odprlo novo tovarno hladnovodnih armatur v Ivančni Gorici. Novi proizvodni prostori merijo 4500 m2. Zgrajen je bil tudi prizidek, ki meri 500 m2 — v njem so prostori, namenjeni družbenemu standardu. Kuhinja lahko v eni izmeni pripravi 700 obrokov. Opravili so tudi zunanje ureditve čez 10.000 m2 asfaltnih površin, To je bila v tem času največja gospodarska investicija v občini. — Iskra Avtomatika — TOZD Stikalni in zaščitni elementi Dobre-polje je dokončala gradnjo novih poslovnih prostorov za proizvodnjo bi-metalnega releja. V novih prostorih so delavci v Dobrepoljah pridobili 1750 m2 novih površin. — DO TABOR Grosuplje je 26. 5. 1981 odprl nov oskrbovalni center Market Dobrepolje s prodajno površino 840 m2. To je bil tudi dotlej največji objekt DO Tabor glede na prodajno površino. Oskrbovalno središče ima samopostrežno živilsko trgovino, mesnico, oddelek tekstila in obutve ter oddelek pohištva in tehničnega blaga. Objekt je bil odprt 26. 5. 1981. — Kmetijska zadruga Stična je 1. 10.1981 odprla v Zagradcu na Dolenjskem novo zbiralnico mleka, trgovino z repromaterialom za kmetijstvo, bife in samopostrežno trgovino. Prodajno-odkupni center v Zagradcu ima 1.131 m2 pokritih površin in 2500 m2 odprtih, ograjenih skladiščnih površin. — Kmetijska zadruga Stična je 7. 8.1981 odprla v prostorih, kjer je bila prej klasična trgovina, novo samopostrežno trgovino v Radohovi vasi. — PTT Ljubljana — TOZD Kočevje je ob občinskem prazniku 1981 odprla v Zagradcu na Dolenjskem nove poštne prostore s površino 90 m2. Gradili so jih v sklopu stavbe Kmetijske zadruge Stična v Zagradcu. —. Kmetijska zadruga Stična je 20. 11. 1981 odprla v zadružnem domu na Muljavi prenovljeno samopostrežno trgovino. V trgovini je 60 m2 prodajnega in 30 m2 skladiščnega prostora. Trgovina ima trikrat več izdelkov kot prejšnja klasična. — V DO Turist — TOZD Motel Grosuplje so zasteklili in uredili letno teraso, da bo uporabna tudi pozimi. S tem so v restavraciji pridobili 70 novih sedežev, tako da jih je sedaj 240. Poleg tega so tudi obnovili kuhinjo in bazen. — V DO Tekstil — TOZD Motvoz in platno Grosuplje so zgradili novo proizvodno halo s koristno površino 1.150 m2 in 250 m2 nadstrešnice. Kupili so tudi 12 okroglih tkalskih strojev. — V Kovinastroju Grosuplje je decembra 1981 stekla poskusna proizvodnja v novem obratu pomivalnih strojev. — TOZD Sinoles Ivančna Gorica je rekonstruiral obrat v Ivančni Gorici. — Mercator — TOZD Pekarna Grosuplje je zgradila silose za skladišče večjih količin moke. — V POZD Elektroservice Grosuplje so zgradili nadstrešnico in skladišče vnetljivih snovi. — Kmetijska zadruga Stična, Kmetijska zadruga Dobrepolje in Kmetijska zadruga Ljubljana — TOZD Grosuplje so investirale večje zneske tudi v zasebno kmetijstvo. — Na območju Ratik so bila opravljena hidromelioracijska dela. Tudi na Grosupeljskem polju je bilo očiščenih 9 km melioracijskih jarkov, na območju Šmarja je bilo izboljšanih 60 ha zemljišč, opravljene so bile agromelioracije na območju Kal—Rutenca, Pece, Mala Dobrava in Mala Račna, in sicer skupaj na 44 ha zemljišč. Na Crnelskem polju so bila opravljena večja hidromelioracijska dela. Izdelan je bil idejni projekt za komasacijo 180 ha zemljišč v k. o. Videm in Podgora. Napravljena je bila tudi pedološka študija Muljavskega polja za izvedbo hidro- in agromelioracij na površini ca. 50 ha. V letu 1982 so bile končane zlasti naslednje pomembnejše naložbe: — V Agrostroju — TOZD Albin Grajzer Ivančna Gorica so zgradili sušilnico in pralnico poliestrskih silosov. Ta gradnja je predstavljala zadnjo fazo celotnega tehnološkega procesa proizvodnje poliestrskih silosov in posod, ki so namenjene agroživilstvu. — DO Tabor Grosuplje je 6.6. 1982 dal v obratovanje dodatnih 1.000 m2 skladiščnega prostora na Grosupljem in s tem povečal centralno skladišče od 3.000 na 4.000 m2. — Kmetijska zadruga Stična je 11. 6. 1982 odprla v Ambrusu novo zbiralnico mleka, prenovljeno trgovino z reprodukcijskim materialom za kmetijstvo, samopostrežno trgovino in bife. Prenovljeni prostori obsegajo 180 m2. — Tekstil — TOZD Motvoz in platno Grosuplje je podpisal samoupravni sporazum o sovlaganju v izgradnjo tovarne HIPOL Odžaci, in sicer v višini 120 milijonov din, za proizvodnjo polipronilen granulata. S tem si je naša tovarna zagotovila letno dobavo 3000 ton tega granulata, kar je 75 % letnih potreb tovarne Motvoz in platno. — DO Tabor — TOZD Polževo je od zasebnega lastnika odkupil pen-zion Rubin na Grosupljem ob Cesti na Krko. Penzion je novi lastnik odprl 3. 8. 1982. — Elektrotehna Ljubljana je od SGP Grosuplje kupila nove poslovne prostore na Adamičevi cesti na Grosupljem in v njih uredila sodobno trgovino elektrotehničnega materiala, gospodinjske opreme in bele tehnike. Trgovina in skladišča merijo približno 300 m-. V občini Grosuplje smo s to trgovino dobili že 65. prodajalno. — TOZD Prašičereja Stična je začel z rekonstrukcijo farme prašičev v Stični in gradnjo vzporednih objektov. Po zaključku investicije naj bi se proizvodnja prašičev povečala od sedanjih 10.500 na 20.000 letno. Prenovljene objekte in naprave sproti vključujejo v proizvodnjo. Investicija pa bo v celoti dokončana leta 1984. — Trgoavto Koper, ki je delovna organizacija v sestavu SOZD Mer-cator, je ob koncu leta prišel na Grosuplje. Prodajalno je uredil v prostorih starega gasilskega doma ob Adamičevi cesti, katerega lastnik je SGP Grosuplje. Prodajalna je specializirana za prodajo avtomobilskih rezervnih delov, koles in mopedov, pnevmatik ipd. Razen tega prodaja tudi nekatere športne rekvizite, predvsem za zimske športe. V letu 1983 so bile končane zlasti naslednje investicije: —■ Veterinarski zavod KRIM Grosuplje, ki opravlja svojo dejavnost v občinah Grosuplje, Ljubljana Vič-Rudnik, Vrhnika, Logatec, Cerknica in Ribnica, zelo načrtno skrbi za pridobivanje in urejanje primernih prostorov V vseh svojih delovnih enotah. Pred občinskim praznikom so na Grosupljem odprl 210 m2 novih poslovnih površin v prizidku in nad-zidku. Tu so sedaj prostori uprave, knjižnice, jedilnice, centralno skladišče zdravil in repromateriala, centralna pozivna dežurna služba ter pokrita dezinfekcijska postaja, garaže in prostor za živali, ki so na opazovanju. V letu 1983 so uredili tudi radio zveze med veterinarji. — Stolarna Dobrepolje je v letu 1983 zgradila novo trafo postajo, kupila stiskalnico, črpalko in oscilirno vrtalko ter obnovila kompresor, brusilni stroj in kotel ter dodatno odkupila zemljišče za prestavitev ceste. — Kmetijska zadruga Stična je prenovila in modernizirala skladišče semenskega krompirja v Ivančni Gorici, tako da je sedaj glede na tehnološki postopek med najbolj urejenimi v Sloveniji in Jugoslaviji. Zmogljivost skladišča se je povečala od 650 na 1.000 ton. — V Lesnini Ljubljana — TOZD Splošno mizarstvo Grosuplje so 26. 11. 1982 odprli in dali v uporabo nov obrat družbene prehrane. Stari objekt so porušili. — Razmeroma velika vlaganja so bila v letu 1983 v DO Tabor Grosuplje, saj so pridobili skoraj 1.000 m2 novih prodajnih površin ali 23 % na že obstoječe prodajne in gostinske. Dne 26.4.1983 so odprli novo samopostrežno živilsko trgovino Market Mrzle njive na Grosupljem, ki meri 490 m2. Obnovili so gostinski obrat Na klančku v Senvidu pri Stični. Za občinski praznik 1983 bi morali odpreti na Grosupljem na Adamičevi cesti nov salon pohištva, ki meri 345 m2. Zaradi zakasnitve pri ureditvenih delih je bil salon odprt 31. 1. 1984. — Delovna organizacija Kovinastroj Grosuplje je ob dokončanju prve etape investicijskega projekta dne 10. 6.1983 odprla oziroma predala svojemu namenu še novo barvarno in obrat družbene prehrane z dvonamenskim zakloniščem. Prva etapa investicijskega programa vsebuje poleg barvarne in obrata družbene prehrane še izgradnjo lastne energetske baze s transformatorsko postajo, ogrevanjem in prezračevanjem ter kompresorsko postajo z razvodi komprimiranega zraka. Istočasno je delovna organizacija zgradila in opremila tudi 1.700 m2 montažnih in skladiščnih površin. Zaradi krepitve razvoja in izboljšanja tehnologije so iz provizorijev preselili in preuredili ter delno na novo opremili prototipno delavnico, orodjarno in prostore konstrukcije. V dvonamenskem zaklonišču, deloma pa tudi v drugih prostorih, so uredili garderobe. Kuhinja v novem obratu je hkrati prodajno razstavni salon za nove izdelke. — V Iskri Zmaj — TOZD Specialna baterija Šentvid pri Stični so zaključili naložbo v vertikalne komunikacije. — V Splošnem gradbenem podjetju — TOZD Kovinsko-lesni obrati je bil 17. 3. 1983 tehnični prevzem I. faze investicije v obrat za proizvodnjo gradbene opreme in jeklenih konstrukcij na Grosupljem. Ta faza je obsegala gradnjo hale in lakirnice, garderob, sanitarij in pisarniških prostorov. — Opravljene so bile male melioracije na 130 ha zemljišč pod Spodnjo Slivnico in pod Seli. Agromelioracije so bile izvršene na 35 ha zemljišč, in sicer na Vrheh, Debečem, Obolnem, v Radohovi vasi, Glogo-vici, Ponovi vasi, Račni in Petrušnji vasi. Pri agromelioracijah na Vrheh so sodelovali brigadirji, udeleženci zvezne mladinske delovne akcije Suha krajina 1983. — V k. o. Videm in Podgora je bila zaključena komasacija 90 ha kmetijskih zemljišč, kar je pol manj, kot je bilo prvotno predvideno. S 16 ha družbenih zemljišč na Peči je bilo odstranjeno sadno drevje ter s tem zemljišča ponovno uposobljena za neovirano strojno obdelavo. Družbene dejavnosti V planskih dokumentih je bilo določeno, da mora naraščajočemu gospodarstvu v ustreznem obsegu slediti tudi razvoj družbenih dejavnosti. Prednost naj bi imelo področje vzgoje in izobraževanja ter otroškega varstva. Zaradi močno zmanjšanih materialnih možnosti je bil v tem času zgrajen le šolski center Ivančna Gorica-Stična, odpovedati pa smo se morali gradnji šole na Grosupljem, večjim adaptacijam ter dozidavam obstoječih objektov, kakor tudi gradnji telovadnic v Šmarju in Šentvidu pri Stični oziroma vse to odložiti na kasnejši čas. Iz dogovora o temeljih plana občine je bilo izpuščeno tudi določilo o zbiranju sredstev za razširitev prostorskih zmogljivosti zdravstvenega doma — TOZD Grosuplje. Z aneksom k dogovoru o temeljih družbenega plana občine je bilo dogovorjeno, da bodo imeli prednost osnovni programi, dodatne pa bomo izvajali v skladu z materialnimi možnostmi. Prav tako smo se dogovorili, da ne bomo širili pravic uporabnikov storitev na področju družbenih dejavnosti. V letu 1980 je na področju družbenih dejavnosti poslovalo 11 organizacij združenega dela, in sicer 4 centralne osnovne šole, gimnazija v Stični, Splošnoizobraževalna knjižnica, 2 OZD na področju zdravstva in 3 OZD na področju socialnega varstva. V letih 1980 do 1983 je bilo več statusnih sprememb. Najpomembnejše od njih so bile: — S šolskim letom 1979/80 je začasno prenehala delovati podruž-na šola Korinj, ki je delovala v sklopu centralne osnovne šole Stična. Učenci s Korinja so bili prešolani na podružnično šolo Zagradec na Dolenjskem. — Skupščina občine Grosuplje je 15. 7. 1981 sprejela sklep o ustanovitvi Glasbene šole Grosuplje — v ustanavljanju. Šola je delovala od 4.2.1974 kot glasbeni oddelek pri Zvezi kulturnih organizacij Grosuplje. V šolskem letu 1978/79 pa je bil odprt dislocirani oddelek tudi v Ivančni Gorici. Čeprav je oddelek začel delovati pri Zvezi kulturnih organizacij Grosuplje, je do ustanovitve novega zavoda deloval v okviru Glasbene šole L j ubijana-Vič, ki je učencem tudi izdajala spričevala. Sedež zavoda Glasbena šola Grosuplje — v ustanavljanju je na Grosupljem, Partizanska c. 5. — Skupščina občine je 25. 2. 1981 sprejela sklep o ustanovitvi šolskega centra družboslovne in kovinarske usmeritve Ivančna Gorica-Stična — v ustanavljanju. Skupščina je izhajala iz predpostavke, da bo zakon o osnovni šoli in tudi zakon o usmerjenem izobraževanju dovoljeval enovito delovno organizacijo. Ker pa do takih sprememb predpisov ni prišlo, ni bilo mogoče konstituirati šolskega centra kot enovite delovne organizacije, temveč le kot delovno organizacijo s temeljnimi organizacijami združenega dela. Zato so bili proti koncu leta 1982 izvedeni ustrezni postopki, po katerih je bil ustanovljen in konstituiran šolski center osnovnega in srednjega izobraževanja Josip Jurčič Ivančna Gorica. Gimnazija Stična je spremenila dejavnost in postala Srednja šola družboslovne usmeritve Ivančna Gorica kot TOZD v okviru šolskega centra, druga temeljna organizacija združenega dela je postala Osnovna šola Stična, konstituirana pa je bila tudi delovna skupnost skupnih služb. — Leta 1983 je Skupščina socialnega varstva občine Grosuplje ustanovila Zavod za socialno delo — v ustanavljanju kot enovito delovno organizacijo za izvajanje strokovnega socialnega dela. — Skupščina občinske skupnosti socialnega skrbstva je leta 1983 sprejela sklep o ustanovitvi zavoda Dom starejših občanov Grosuplje v izgradnji. — Skupščina občinske kulturne skupnosti je na seji dne 21. 12. 1983 sprejela sklep o ustanovitvi Zavoda za kulturo in izobraževanje Grosuplje — v ustanavljanju, ki je po tem sklepu začel poslovati 1. 1. 1984. Skupščina občine pa je na seji vseh zborov istega dne sprejela sklep O uvedbi likvidacijskega postopka za Splošno izobraževalno knjižnico Grosuplje in za Glasbeno šolo Grosuplje. Oba zavoda naj bi se namreč vključila v Zavod za kulturo in izobraževanje Grosuplje oziroma naj bi ta Zavod nadaljeval tudi z dejavnostmi odpravljenih zavodov. Gibanja osnovnih elementov v družbenih dejavnostih \ ^y miujonlh din) Leto 1980 1981 1982 1983 Osnovni podatki M . x . w % .m M . Stan. hiše Prebivalci S s m a 79. Mala Stara vas 85 16 92 18 70 16 64 15 82 17 87 19 68 19 80. Mala vas k. o. Ponova vas 69 12 69 12 92 17 85 17 92 19 94 25 111 31 81. Mala vas k. o. Zagr. in Zd. v. 190 37 192 38 152 32 157 33 150 36 151 37 139 36 82. Male Cešnjice 67 19 75 19 68 16 70 16 64 19 68 21 75 22 83. Male Dole pri Šentjurju 46 13 54 13 50 9 45 9 40 9 29 9 23 9 84. Male Kompolje 25 5 30 6 38 8 38 8 30 9 25 8 23 9 85. Male Lese 52 15 55 15 58 15 50 14 50 14 39 13 38 11 86. Male Lipljene 181 34 143 33 124 24 123 28 109 26 68 25 65 27 87. Male Pece 31 6 24 6 21 4 25 4 21 4 21 4 17 4 88. Male Rebrce 45 8 43 9 45 7 34 7 37 7 33 7 26 7 89. Male Vrhe 43 10 55 9 39 7 38 7 37 8 20 7 28 8 90. Mali Kal 33 7 21 6 28 6 28 5 23 5 27 6 23 8 91. Mali Konec 26 7 26 7 29 7 26 7 27 7 26 6 23 7 92. Mali Korinj 109 24 131 29 110 24 95 22 80 19 74 19 62 15 93. Mali Vrh pri Šmarju 98 17 96 23 122 25 123 30 132 26 154 43 235 61 94. Malo Crnelo 47 9 45 9 42 10 41 11 54 12 44 11 39 12 95. Malo Globoko 57 13 68 13 52 11 57 11 47 12 47 12 50 16 96. Malo Hudo 92 20 100 21 109 19 103 21 105 21 114 38 130 44 97. Malo Mlačevo 131 22 142 22 103 21 92 21 101 22 81 25 105 31 98. Marinča vas 96 17 110 18 85 18 74 19 118 17 86 21 84 25 99. Medvedica 80 13 79 13 56 12 60 12 48 11 46 12 38 11 100. Mekinje nad Stično 76 19 60 18 61 16 64 16 59 16 69 20 73 20 101. Metnaj 191 37 167 36 141 28 149 29 135 29 109 31 95 31 102. Mevce 36 6 27 6 30 6 30 6 27 5 20 5 16 6 103. Mleščevo 111 25 126 25 135 26 82 19 88 20 97 22 86 31 104. Mrzlo Polje 45 7 25 4 31 7 41 T 39 7 40 11 24 7 NASELJE Prebivalci Stan. hiše Prebivalci Stan. hiše Prebivalci Stan. hiše Prebivalci S I 3 2 cn a Prebivalci Stan. hiše Prebivalci Stan. hiše Prebivalci S i in 5 105. Muljava 155 33 189 34 226 45 227 44 247 48 234 61 260 70 106. Nova vas 55 10 46 10 45 9 42 9 42 10 42 10 45 11 107. Obolno 31 10 39 6 27 6 25 6 21 5 16 5 14 4 108. Oslica 53 12 71 13 66 12 55 12 51 12 58 16 48 18 109. Osredek nad Stično 26 6 27 5 21 4 21 4 13 4 12 4 10 4 110. Paradišče 92 11 74 11 45 10 47 10 54 10 49 10 50 11 111. Pece 83 17 92 18 103 18 92 18 91 17 81 17 62 18 112. Peč 77 14 76 15 73 14 67 14 82 14 67 15 71 14 113. Perovo 88 16 120 19 136 22 128 23 122 24 114. Peščenik 51 10 30 10 52 16 89 18 69 18 64 17 63 20 115. Petrušnja vas 163 39 167 37 156 36 167 38 151 36 147 40 147 43 116. Planina 34 5 26 5 30 5 33 5 28 5 20 4 15 4 117. Plešivica pri Žalni 124 20 109 20 87 19 90 19 91 19 84 20 66 20 118. Podboršt 93 22 86 20 75 21 74 21 75 19 107 25 83 22 119. Podbukovje 162 39 183 40 169 32 168 33 129 35 132 35 127 34 120. Podgora 178 40 181 38 160 37 138 36 115 34 126 31 112 32 121. Podgorica 183 30 207 34 236 35 129 20 108 20 82 21 76 20 122. Podgorica pri Podtaboru 43 10 57 10 67 10 58 10 57 10 39 9 32 12 123. Podgorica pri Šmarju 68 14 78 14 82 14 78 13 71 14 57 14 47 16 124. Podpeč 177 35 149 33 141 32 129 32 118 31 116 30 117 29 125. Podsmreka pri Višji Gori 6 1 40 8 78 8 58 8 40 8 41 8 39 10 126. Podtabor pri Grosupljem 137 29 121 29 124 30 142 31 156 32 145 40 147 42 127. Pokojnica 52 15 74 14 58 13 65 15 66 16 69 21 57 18 128. Polica 244 45 245 48 243 51 225 51 243 52 227 58 247 71 129. Poljane pri Stični 65 13 75 13 63 12 55 12 46 9 34 7 33 7 130. Polje pri Višnji Gori 45 8 47 8 34 5 41 6 42 6 39 7 31 6 NASELJE POPIS 1910 POPIS 1931 POPIS 1948 POPIS 1953 POPIS 1961 POPIS 1971 POPIS 1931 Frebl- Stan. Prebivalci 5 I 2 2 M C Prebivalci S k 3 2 tn 5 Prebivalci G v 3 i tn H Prebivalci S ! 2 2 tn s 3 T! <0 — i p cu > 5 » rt ,ov)io*»t in. poduk. I »dajo in vroduja J. Jur< l< Št 1. V Maribora 15. januarja 1869 XII. iv * 0: 1 S H, (L, Hiidrhip.l V vitavo Hop poMavil Po Rv,ti.i da |«>Mlja In* Odljudno je, kur v terii In vsaka idvarra n /Hi će rrno v metulji je kali |>o»v:aai (»onidilo, )>rt«rtj je roža moje pomij« Na l>eli dan alovemki »vet prer Morda ju kritika olisodi (jutrsi, Posnemal flano svojega arin lun IVeairnove mi ntajnka lepotne ; Da pojma, silijo ljubezni me <;ii (llaamk XII 1 7!i Štefan nnrbarić je ta zanimivo in živahno nastavljena zgodba ostala brez nadaljevanja, torzo. Ze prvi odstavek, ki ga izpolnjuje zaneseno apostrofiranje obronkov vrhov in goric južnega Pohorja, odkriva, da si je Jurčič, živeč v novem okolju, v mestu ob Dravi, izbral doživljajsko pravkar odkrito pokrajino. »Srca ne bi imel, kdor bi te ne ljubil, kdor bi te domovini in slovanstvu ne branil, lepa, zelena dežela južnega Stajerja. In če podobe domače dolinice, v kateri si se rodil, dolinice, oklenjene s trto rodečo gorico in tem-nozelenim jelovjem, če nisi podobe te svoje dom,ačije povsod s seboj nosil po svetu: potem nisi vreden, da si tukaj svojih otročjih iger srečen bil.« (Samo še enkrat pozneje je zaživela Jurčiču ta pokrajina v literarni predstavitvi, v feljtonističnem romanu o Tattenbachu.) Poleg sveže ambientalne slike, ki se je Jurčiču vtisnila v spomin ob obisku Vošnjakovega vinograda na Visolah nad Slovensko Bistrico, deluje kot novost tudi pisateljev izbor nosilnih oseb. Dejanje sloni na štirih moških osebah: dva mlada izobraženca, ki kljub nasprotnim značajem vzdržujeta najboljše osebno razmerje, ob njiju sijajno očrtani starodobni podeželski župnik in imoviti pridobitnik — gostitelj, h katerega zidanici so vsi navedeni namenjeni. V dveh prijateljih pooseblja pisatelj dvojen, antipoden način pojmovanja ljubezni; kakor je to v povesti izrečeno: idealističnega in materialističnega. Konkretno, prvi med obema vse, tudi ljubezensko zvezo, ki si jo obeta z bogataševo hčerjo, razume izrazito ko-ristoslovsko, ne da bi to prijatelju kakorkoli prikrival, a drugi je »ves živega, idealnega ognja poln in ves romantičen«. Kar oznaki obeh prijateljev daje posebno vrednost, je način, s katerim se je Jurčič izognil črno-belemu slikanju oseb. Zlatic je res lahkomiseln in pretirano samozavesten, ni pa hudoben, kar pisatelj izrecno pove. Zeljo po materialnem vzponu v njem neti okolnost, da je izšel iz skromnih, siromašnih razmer. Njegov prijatelj Jelenovec, ki je sicer poln vsakršnih dobrih lastnosti, pa je v odnosu do sveta premalo dejaven in brez razvitih posebnih ambicij (»precej prost tistega veselja in življenja grenečega vpliva, ki ga mislečemu človeku daje spoznanje razdvoja nad tem, kar človek pričakuje in upa od sveta, in pa med tem, kar doseže in vidi«). Ne moremo si predstavljati, kako bi pisatelj nadaljeval in izpeljal zgodbo: očitno je, kot v mnogih njegovih zgodbah, v ospredju problem ljubezni in ženitve (zakona), toda že v nastavitvi se kaže problematizacija odnosov nemalo drugače kot v pisateljevi istočasni fabulistiki. Vsekakor škoda, da pisatelj zamisli ni pripeljal do konca. Ce se še bežno ozremo na slovensko politično življenje v letu 1868, lahko povzamemo, da je to leto pomenilo polno razvitje mladih, za soodločanje si prizadevajočih sil. Jasno so se jeli kazati pojavi diferenciacije proti pragmatično usmerjeni politiki malih korakov Bleiweis-Costove skupine, ki je ljubosumno varovala pridobljene vodilne položaje. Vendar mladoslovenska skupina okoli Naroda pred javnostjo ni hotela veljati za opozicijsko stranko nasproti konservativnim »starim«. Čeprav so domači nemški časopisi škodoželjno namigovali, da se v slovenskem taboru pripravlja razcep, je vodstvo Naroda vztrajalo pri poudarjanju narodne sloge in skupnega nastopanja proti napadalnemu liberalnemu nemštvu. Narodovci so duhovščini priznavali pozitivno vlogo in zasluge v narodno- kulturnem razvoju. Tistim pa, ki so želeli, naj se Narod bolj angažira v obrambo vere, je uredništvo odgovarjalo, da je »naša'narodnost v veliko veči nevarnosti kakor katoličanstvo« in je nevarnost utemeljevalo z naraščanjem vsenemške ekspanzije. In res, v oseminšestdesetem letu in nadalje so se množila znamenja, da postaja narodni položaj vse bolj ogrožen. Kranjski Nemci (z nemšku-tarji) so mobilizirali svoje sile, prizadevaje si pridobiti srednji sloj ne le s standardnimi gesli napredka in svobodne misli, marveč tudi t gmotnimi ugodnostmi (podpiranje obrtnikov). Ob političnem združenju z atributom »konstitucionalno« so v Ljubljani ustanovili še drugi dnevnik (Laibachcr Tagblatt), ki je pod Dežmanovim vodstvom razvil brezobzirno protislovensko napadalnost, nastopajoč pri tem v imenu prodirajoče liberalnosti časa. Protinarodne sile so se lahko oprle na privilegirani položaj plemstva in na gospodarsko moč večine imovitega meščanstva, posebej še na uradništvo in na posredno ali neposredno zaslombo centralističnih vladnih organov na Dunaju. Sledila je vrsta slovenskih političnih porazov. Tako je Ljubljana 1. 1868 izgubila narodno večino v mestnem odboru (zastopu), nato spomladi 1869 slovenskega župana, ki ga je dobila z začetkom ustavne dobe 1861. Napetost v javnem življenju so povečevali izgredi (najbolj je znan turnarski pohod na Jančje in uboj kmečkega fanta v Vevčah, maja 1869). Tudi dogodki ob mariborskih volitvah v februarju istega leta, ko so se slovenski volilni možje zaradi nemške samovolje umaknili z volišča, pričajo, da je boj za vodilne položaje, ali drugače povedano, za odločanje v javnosti, zlasti še v mestih, postajal čedalje bolj napet, hud in neizprosen. Tudi narodnjaki so začutili nujnost organiziranja lastnih političnih sil, tako v mestu kot na deželi. V Ljubljani so v jeseni 1868 ustanovili na-rodnopolitično društvo, ki je kmalu dobilo ime »Slovenija«, kar je že na zunaj poudarjalo njegov program. V nasprotju z nemško stranko so narodni aki lahko pokazali, da imaio za sabo močno množično zaledje v ljudstvu. Po prvih taborih v 1. 1868 (Ljutomer, Žalec) so se te množične prireditve v 1. 1869 nadaljevale. Najmogočnejši je bil tabor v Vižmarjah 17. maja, na katerem je poleg »mladih« prvikrat nastopil na takem množičnem vseslovenskem shodu dr. Bleiweis. Trideset tisoč zborovalcev je na taboru — množično kot še nikoli dotlej — izreklo vso podporo zahtevam po Zedinjeni Sloveniji in po enakopravnosti slovenščine v šoli in v uradu. Konec istega leta so ustanovili narodnopolitično društvo še v Mariboru. Med političnimi članki, ki jih je Jurčič 1. 1869 objavil v Narodu, je posebej vreden pozornosti malo znani podlistek z naslovom Malo poglavje o naših ženskah, napisan v povezavi z vižmarskim taborom. Zanj je značilno, da se zavzema za politizacijo žensk. V času, ko so nasploh ostajale ženske v ozkem krogu družinskih opravkov (vulgarno rečeno: pri kuhi in Pospravljanju), je Jurčič v članku nenavadno moderno posegel na zanemarjeno, a tako rekoč ključno področje narodne vzgoje, ki v detinstvu pač pripada najpoprej ženam, materam. Sklicevaje se na jugoslovanski družinski vzorec, je pisal: »...da je za vsak narod in njegov napredek blagostno, ako ima med više izobraženimi stanovi ženr.tvo, ktero razume in goji tudi resneje strani človeškega življenja, kterega pogled seza od BO Štefan Bnrbarić klavirja in kuhinjskih loncev nekoliko više, ktero ve, da svoje otroke, ki že so ali (ne treba zardeti se, bralka, ki nisi še prestopila zakonskega praga), še le bodo, izreja ne samo za svojih starih let veselje, nego celi človeški družbi in posebno domovini. Isto velja o ženstvu po kmetih.« Pisatelj želi, da bi se ženske primerno šolale in izobraževale tudi narodno-politično, od česar si obeta, »da bode po splošneji omiki razširila se tudi med prihodnje matere prihodnjih Slovencev ljubezen ne samo do osebnega roda, temveč tudi do naroda«. Kot primer za ugoden premik v nakazani smeri mu pride prav dekle z vižmarskcga tabora Franja Koširjeva. Na jesen istega leta so izšle na Dunaju Stritarjeve Pesmi. Po Prijateljevi mimogrede zapisani sodbi je to »po Klasju in Mladiki tretja znamenita publikacija, s katero se je mladoslovenska generacija sijajno uveljavila v razvoju slovenske literature« (pri čemer pa zbuja začudenje, da je ostal neomenjen Deseti brat). Iz Stritarjevega pisma Levstiku (med pripravljanjem Mladike, 8. jun. 1868) je razvidno, da je bil Jurčič ob Levstikovi podpori pobudnik, ki je nagovarjal dunajskega literarnega tovariša, pri katerem se je tista leta marsičesa naučil, naj izda pesniške stvaritve v samostojni zbirki. Po izidu Stritarjeve zbirke je Jurčič z vidnim poudarkom informiral o njej s priložnostno oceno. Obljubljenega nadaljevanja ocene ni bilo, ker je pisec — kakor sodi France Koblar v komentarju k Stritarjevim Zbranim delom I — po vsej verjetnosti že v prvi sapi napisal vse, kar se mu je zdelo vredno reči. Jurčič je z oceno izpolnil svojo podlistkarsko uredniško dolžnost, hkrati pa mu je zapis omogočil, da je lahko izrekel še nekaj misli o lirski poeziji nasplošno. Potem ko je recenzent najprej poudaril vlogo in nujnost kritičnega odnosa do nastajajočega obilnega ljubezenskega in domoljubnega pesnjenja, je izrekel splošno pohvalo Stritarjevim pesmim, predvsem zato, ker niso »narejene« in ker so privrele iz srca: »In ker so vzete iz srca, ker so tako resnične pesmi, znajo udarjati na skrivnostno struno, ki jo ima srce vsakega dobrega človeka.« Čeprav Jurčič ni bil lirik po naravi, je dobro opazil, da lirika posreduje doživljajske trenutke, govorico in resnico srca: »Vidimo duševno življenje, ki ga je živel v mladosti vsak, duševno življenje v njegovi borbi po čisti sreči, v te borbe radovanji, trpljenji in odpovesti. . .« Med pesniške kvalitete šteje izrazno izvirnost: »Dostikrat izrečeno je že, da se je na svetu že vse mislilo. Ali kakor smo si že vsi ljudje podobni, vendar ni še videl nihče dvej, ki bi si bila do najtanjše črte enaka ... In umetnik, ki zna svojim čutom in mislim živo podobo dati, je originalen. Ne gre torej za kaj, temuč v kaki sestavi in kako.« Kako je bil recenzentov imperativ je-zikovno-stilne kvalitete in formalne dognanosti blizu Stritarjevim nazorom samim! II V letu 1870 je dobilo slovensko literarno življenje vodilno, usmerja-jočo revijo: Zvon. V politiki so se trenja nadaljevala, vendar je bilo sredi leta v imenu skupnega nastopanja doseženo določeno soglasje (»sprava«) med obema taboroma. Konec leta je francosko-nemška vojna z zmago nemškega orožja aktualizirala razprave o političnih možnostih in perspektivah skupnega reševanja jugoslovanskega vprašanja. V razgibanem toku dogajanja je novinarsko veščemu Jurčiču pripadel viden delež. V tem letu se je pisateljev življenjski okvir nekoliko spremenil. Pri Narodu, ki se je otepal s finančnimi težavami, se je možnost drugega urednika močno poslabšala. Res je Jurčič prvotno nameraval ostati pri listu le za krajši čas, vendar se mu je zaposlitev, kakor se mu je spočetka zdela prehodna, podaljšala vse do začetka aprila 1870. Po nekaj manj ko dveh letih je pisatelj zapustil Maribor in skušal nadaljevati študij na Dunaju. Zdi se, da je bil zunanji razlog za to odločitev skromna zapuščina po teti. Koliko se je Jurčič na Dunaju lahko predajal študiju, ki ga je pred časom opustil, oziroma koliko se je oziral za službo v uredništvu federalističnega konservativnega lista Vaterland, ni jasno. Očitno je le, da je Jurčič tudi na Dunaju ostal bolj kot kaj drugega človek peresa, publicist: sodeloval je pri Zvonu, dopisoval v Narod. Preveč odprto je bilo v njem zanimanje za živo sodobnost, da bi se bil mogel zbrati ob sistematičnem akademskem študiju. Konec leta, ko so se razmere pri Narodu za silo uredile, ga je Tomšič ponovno vabil v Maribor in mu — ko je postalo jasno, da Zvon ne bo dalje izhajal — ponujal uredništvo lista, ki naj bi ga ustanovili v mestu ob Dravi z naslovom Pripovednik. Toda ta čas se je Jurčič v skladu s sklepi posvetovanja jugoslovanskih politikov v Ljubljani že odločil za časnikarsko službo v graničarskem Sisku. Pravzaprav je bil slovenski dogodek leta vzpostavitev določenega dialoga med »starimi« in »mladimi«, ob tem pa se je razplamtel nesrečni, lahko bi celo rekli tragični spor med Narodom, posebej med njegovim urednikom Tomšičem, in med Levstikom, ki je ta čas na Dunaju izdajal in pisal satirični list Pavliho (od maja do konca julija). Napačno bi bilo, če bi umevali nasprotja in spopadanja med obema slovenskima skupinama statično, mimo njune konkretne pogojenosti in ne upoštevaje konkretnih oseb, njihovih osebnih nagnjenj in temperamentov. Kolikor politična zgodovina (in zgodovina nasploh) teh komponent ne jemlje v pravi meri v poštev, nujno zapada v shematiko in poenostavljanje. Ni mogoče mimo nekaterih značajskih določilnic, npr. da je bil Zamik zelo inteligenten, vendar silno vihrav, da je bil Tomšič ognjevit, poln pobud, toda nagnjen k depresivnosti, da je bil — kar je dovolj znano — Levstik pokončen in dosleden, a hkrati nemalokdaj brezobzirno trdo-glav. Pomirjevalno je delovala beseda dveh štajerskih liberalnih duhovnikov: Davorina Trstenjaka in Božidarja Raiča. Tako je npr. Raič podpiral Narodovo usmerjenost k skupnemu vsenarodnemu nastopanju in hkrati zavračal stanovske tovariše, ki so začeli snovati politična društva na ka-ioliški verski osnovi, češ da »zaostajajo« za časovnimi terjatvami, premalo čislajo in uvažavajo nova razkritja, nove izume, nove pojave, oklepajo se preveč zastarelih oblik, vrednost novih zgodovinskih dokazov prezirajo ali v nemar puščajo . . . kar se ne bi godilo, ako bi umno in enakomerno z drugimi razumniškimi razredi napredovali . ..« (SN 1871, gl. Prijatelj, Kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848—1895, III, str. 341). Seveda tudi nasprotna »prvaška« grupacija ni bila nekakšen negativen protipol. Resda so se čez Bleivveisov avtokratizem vsi po vrsti prito- 8 — Zbornik zevali, ne le Levstik in Stritar, enako Vošnjak in Trstenjak, toda mož je nenavadno vešče obvladal oblike in načine, kako se približati mišljenju in potrebam podeželskega človeka. (V Bleiweisovem zborniku 1983 je najti vrsto prispevkov, ki to sodbo potrjujejo.) Tudi pri Costi (Blei-weisov zbornik 1909) je Dragotin Lončar odkril celo vrsto prvovrstnih potez. Zato se bodo sodobnemu človeku večkrat zdeli razlogi za nastajanje večjih ali manjših razporov med obema taboroma minimalni (vštev-ši prepir med Levstikom in Bleiweisom zaradi čitalniških prostorov ali Vodnikovega rokopisa itd.). Dobivamo vtis, da so pogosto razpore bolj kot kaj drugega netila taktična ali osebna nesoglasja. V tej luči je treba presoditi tudi najhujši polemični boj, ki se je vnel v samem mladoslovenskem taboru 1. 1870: boj med Levstikom in Stritarjem na eni strani in med Narodom, posebej njegovim urednikom Tomšičem na drugi. Očitno je, da je v tem sporu Jurčič podpiral Tomšičevo smer vsenarodnega sodelovanja. V jedru je ostrina vsega razpora izhajala iz določenega nesporazuma: Tomšič je dobesedno trepetal za obstoj mariborskega, to je svojega lista, medtem ko je Levstik vsako sodelovanje z Bleiweisovo skupino vnaprej v celem odklanjal. Narodovci so se precej zbližali s starimi že 1. 1869, ko je »prvaška« skupina pokazala določeno spravljivost in je prepustila predstavniku mladih poslanski mandat v Trebnjem. Še bolj so na obeh straneh začeli iskati skupen jezik, ko so se poslanci po češkem zgledu spomladi 1870 začasno umaknili iz dunajskega parlamenta, kar so močno propagirali pri Narodu. V tej zvezi je prišlo v Mariboru do dvakratnih pogovorov z vodjem slovenske parlamentarne skupine Lovrom Tomanom, prvič v aprilu, ko se je ta vračal z Dunaja in je tamkajšnje politične predstavnike na kolodvoru informiral o avdienci pri cesarju, in drugič, ko se je v maju, spotoma iz Ljubljane nazaj, ustavil za krajši čas v Mariboru in se pogovoril z narodovci o sklepih predhodnega ljubljanskega posvetovanja. Levstik je v Pavlihi pretirano ostro napadel zadnji sestanek (v pesmi z naslovom Na kolodvoru), kar mu je prineslo Tomšičevo slabo voljo in očitke. Ob tej pesmi je Jurčič v nedatiranem pismu iz začetka junija želel prepričati Levstika, da ta ni dobro razumel, kaj se je zgodilo ob Tomanovem obisku v Mariboru. V pismu beremo poleg drugega naslednje: »Toman ni odpustkov dajal (kakor je namigaval Levstik), temuč bolj prosil. Na pesem v Mariboru na kolodvoru so vsi Štajerci strašno hudi... Vse je čez te. Zdaj ne! pravijo, zdaj smo Slovenci vsi, kakršnikoli.« Isto stališče o dogodku je Jurčič ponovil v spominskem članku ob Tomšičevi nenadni smrti (v Narodu 3. junija 1871). Vendar je Levstik pri svojem radikalnem stališču vztrajal in tako hote ali nehote povzročil ostro reakcijo v Narodu (zaradi objave karikature Zamika v Pavlihi v julijski številki). Razpor, o katerem je slovensko zgodovinopisje večkrat razpravljalo, ga celo dramatiziralo na osnovi nepopolnih podatkov, ni pomenil popolnega razhoda med Levstikom in Mariborčani pa tudi ne nekega dokončnega moralnopolitičnega uničenja Levstika, kot se je kakšenkrat enostransko trdilo. Levstik je po novem letu 1871 spet našel pot sodelovanja z Narodom. (O tem tudi moj simpozij-ski prispevek v Levstikovem zborniku 1982). V jeseni istega leta je v slovenski javnosti pod pritiskom pruske invazije butnilo na dan — jugoslovansko vprašanje. Razpravljanje je podnetil hrvatski opozicijski časopis Zatočnik (8. okt.), ki je začel kombinirati rešitev perečega kritičnega stanja južnoslovanskih narodov, živečih v monarhiji, v upravni povezavi treh združenih hrvatskih pokrajin («troedina kraljevina«) s Slovenci. Ta politična zamisel je vodila najprej k sestanku v graničarskom Sisku in pozneje, v začetku decembra, v Ljubljani. Jurčič, ki je živel ta čas na Dunaju, se je v razpravljanje včlenil z uvodnikoma Slovenci in Hrvatje (15., 22. okt.). V teh člankih najdemo prve zametke Jurčičeve jugoslovanske politične ideologije, ki jo je slovenski pisatelj izdelal trdneje in jasneje kot katerikoli njegovih domačih sodobnikov. Zaupajoč v moč slovanstva in jugoslovanstva je nenavadno razumno, brez pretiravanja v katerokoli skrajnost zavračal »ilirsko« koncepcijo, naj bi se Slovenci v imenu višje integracije odpovedali lastnemu knjižnemu jeziku, kajti to bi bil nenaraven skok, ki bi se bridko maščeval, upoštevajoč resnico časa, »da moramo narod s pomočjo njegove ožje vlastitosti (individualnosti) zoriti, da moramo in moremo samo s čisto domačim svojim narečjem mnogo na nemštvo že na pol izgubljenega terena nazaj dobiti. (Poudarki pisateljevi.) S prevzemom ilirske štokav-ščino »bili bi pač pomnožili hrvatsko inteligencijo, ali prosti narod, naša glavna moč, bi bil v politični omiki zastal in nikakor ne tam, kjer je zdaj«, pa tudi izobraženstva bi ne bili obvarovali pred prehodom v tujo kulturno (malomeščansko »nemškutarsko«) sfero. Ponovno se je Jurčič vrnil k jugoslovanski temi v članku Slovanski jug in Srbi (SN 15., 17. dec). Članek predstavlja polemično repliko na stališče Svetozarja Mile-tiča v novosadskem listu Zastava. Miletić je nasprotoval načelom ljubljanskega kongresa, češ da je tak koncept že zaradi tega, ker pušča dele Jugoslovanov (konkretno: Srbijance) zunaj skupne države, napačen, zato je do neke neoprijemljive bodočnosti za zdaj odrival slovensko vprašanje med ožja avstrijska vprašanja. Jurčič je piscu v Zastavi oponesel, da ne pozna slovenskih razmer in se je izrekel proti njegovemu »egoi-stično-srbskemu« stališču ter je pribil z jasno perspektivo in nedvoumno: »Z zedinjenjem Slovencev med seboj — postavili smo prvi del našega programa za bodočnost na dnevni red, z idejo zveze s Hrvati — drugi del.-« Razgibano življenje velikega mesta je izvabilo Jurčiču tri Pisma z Dunaja (v podlistkovni obliki, 8., 10., 26. nov.). V prvem se je zamislil ob francoskem porazu v vojni s Prusi, razloge zanj je iskal v moralni razr-vanosti in v gnilobi javnega življenja (»zagnjilega socijalnega življenja«), h kateri da je v veliki meri prispevalo francosko moralno laksno in frivolno gledališče. Vendar se Jurčič ni navduševal za dunajski omledni in plehki repertoar, prav tako kot npr. Senoa ga je odločno zavračal; tretje pismo je skicirka iz parlamenta. Ko je začel na Dunaju izhajati (v začetku 1870) Stritarjev Zvon, ga je Jurčič ob vsej časnikarski zaposlenosti z obema rokama podprl, pač ne s kako obsežnejšo kompozicijo, marveč s krajšimi, a — kot zmeraj — živo napisanimi zgodbami. Prva, Lipe, je neproblemska, rahločutna fabula, ubrana na motiv, da mlada ljubezen ne zarjavi, druga realistična skica (»značajevka«) Pipa tobaka, o grotesknem zlomu zakona in življenjskem polomu zakoncev zaradi navidezne malenkosti, namreč ženine prepovedi možu, da ne sme kaditi, in tretja novelica Moč in pravica, postavljena v dobo po vrnitvi Avstrijcev po Napoleonovem porazu, z motivom ženine nezvestobe in njenimi žalostnimi posledicami. Iz Jurčičeve politične izkušnje je po Črti iz življenja političnega agitatorja (SN 1868) vzniknila še druga feljtonska črtica, ki prav tako kot prva po svoje ilustrira pisateljevo napredno usmerjenost. To je feljton Župano-vanje v Globokem dolu (SN 1870), v katerem pisatelj razgrinja sliko politične zaostalosti zakotne vasi v ustavni dobi. Iz novinarskih potreb je Jurčič v 1. 1870 pripravil za Narod še prevod znane Puškinove povesti Dobrovski (objavljenih je pet šestin izvirnika v dokaj svobodnem prevodu). (Odlomek iz širše študije) OTON ZUPANČIČ IN LOUIS ADAMIČ Joža Mahnič* Adamičev prihod v domovino je bil, kakor se zdi, obojestransko pripravljen. Tako je ameriški pisatelj že 4. marca 1932 poslal v Ljubljano tipkano pismo v angleščini, namenjeno »-jugoslovanskim ocenjevalcem in kritikom« romana Smeh v džungli. Adamič poudarja, da je delo treba razumeti hkrati kot njegovo avtobiografijo in splošen prikaz ameriških izseljencev. Knjiga sloni na resničnosti, vendar ne v nadrobnostih, temveč v tipičnih stvareh. Ameriškemu okusu na ljubo je moral skrbeti za zanimivo pripoved, fabulo, a ne na škodo kakovosti. To so nekakšne Adamičeve smernice za razumevanje ocenjevalcu in morebitnemu prevajalcu med Slovenci. Pismo je, kakor druga Adamičeva, v Zupančičevi zapuščini med pismi njegovih dopisnikov, in sicer v mapi XXV, a ni naslovljeno neposredno nanj (ovojnica z naslovom ni ohranjena). Najbrž je bilo poslano uredništvu Ljubljanskega zvona in ga je Fran Albreht izročil pesniku, ko se je ta morda sprva odločil za pripravljajočo se ameriško številko revije napisati oceno romana. in Yougoslavia: — My book is described on the iitle page as an auiobiography. It is an autobiography in a limited but essential sense of the word. The first part of the book deals ivith my early years in Slovenia, unth circumstances ivhdch prompted me to go to the United States, etc. What I teli is true only essentially. While the book is ostensibly a personal narrative, my aim in ivriting it was to give it a touch of univer-sality: that is, by telling my personal story, I ivanted to teli also the story ---more or less--of other immigrants from Slovenia. You will see, too, that I use the Lunder-Adamič incident in a dis-guised way. My purposes in this were several. One was to improve the narrative. In the first, as well as in the subsequent parts, I have adjusted other facts, characters, incidents, etc, for the same purpose. To capture the American altenlion, one must teli a »good story«. I have adjusted facts, characters, incidents, etc. also to give the narrative firmer connective tissue. For this I offer no apology, merely an explanation. 1. Adamičevo pismo ocenjevalcu romana To the reviewers and critics of »Laughing in the Jungle« New York, N.Y. March 4, 1932 * Ljubljana, YU 61000, Cesnikova 28; dr. liter, ved, habil. izr. prof. 0 France Adamič, Spomini in pričevanja o življenju in delu Louisa Adamiča, Prešernova družba 1983, str. 42. My purpose was to ivrite an interesting book; at the same time a trne one--not necessarily in its details, but essentially. I request that you bear this in mind. I make the same request to the possible translator o/ the volume intc the Slovenian. Sincerely Louis Adamič Pisatelj je z ženo Stello dospel na obisk v domovino 14. maja in se tu zadržal dobrih deset mesecev. Po prihodu se je najprej nekaj časa mudil doma na Blatu pri Grosupljem, da se je porazgovoril s sorodniki in rojaki. Mile Klopčič je organiziral srečanje nekaterih vidnejših slovenskih kulturnikov z Adamičem pri Čadu pod Rožnikom." Nato so ga vsak posebej vabili na svoj dom na večerjo in pomenek kulturniki Juš Kozak, Oton Zupančič in Fran Albreht. Pesnik je zapisal v svojem eseju Adamič in slovenstvo: »Spomladi se je prismejal k nam Amerikanec z dvema knjigama pod pazduho — Louis Adamič.« Kot darilo je namreč pesniku prinesel svojo zgodovino delavskega boja zoper kapitalizem Dinamit (1931) ter zgodbe svojega življenja in življenja drugih izseljencev Smeh v džungli (1932); obe deli sta hranjeni v pesnikovi knjižnici. Sam Adamič pa je naprosil starše, da so pripravili za nedeljo, 22. maja popoldne, pod cvetočimi jablanami na domačem vrtu srečanje in gostijo za njegove nove znance — slovenske kulturnike, obenem pa seveda za sorodnike in sovaščane. Tega prijetnega in koristnega srečanja — na njem so se pogovarjali tudi o prevajanju Adamičevih del v slovenščino — so se poleg gostitelja udeležili tudi Zupančič, Juš in Ferdo Kozak, Albreht, Leben, Klopčič, Mrzel, Klakočer in Melik z ženami, z njega so se ohranili štirje fotografski posnetki. Zupančič je v svojem nagovoru poveličeval podeželsko naravo in pomladansko razpoloženje, tamkajšnjo vas in njene ljudi in še posebej pisateljevo mater in očeta.1 »Slednjič je pričel govoriti o .izgubljenem sinu'; povedal je, kako je odšel v Ameriko in se vrnil. Nemogoče mi je podati njegove besede,« pravi Louis Adamič. »Nič drugega nisem mogel, kot da sem zadrževal solze.«2 Ko se je dodobra porazgovoril s sorodniki na Grosupljem in se seznanil s kulturniki v Ljubljani, je z ženo odšel k Bohinjskemu jezeru in tam prebil tri tedne v juniju. Bivanje v Jugoslaviji si je omogočal s štipendijo Guggenheimove ustanove, z njo je sprva nameraval študijsko prebiti leto dni v Rusiji, ter z avtorskimi honorarji od prevodov svojih del in sproti nastajajočih člankov, od njih so nekateri kasneje dali knjige Vrnitev v rodni kraj, snoval je pa tudi svoj naslednji roman Vnuki. Pismo, ki ga je 20. junija poslal Zupančiču, je spet angleško in tipkano. Pesnika prosi, naj prebere in presodi priloženi rokopis njegovega članka Immigrant's Return to His Old Country, ter izrazi željo, da bi ga prevedli v slovenščino — v resnici je izšel avgusta v Ljubljanskem zvonu z naslovom Američan v svoji stari domovini. V Bohinju sta z ženo ugotovila, 1 France Adamič, Oton Zupančič med nami, Zbornik občine Grosuplje 1978. 2 Vrnitev v rodni kraj (1934): Po devetnajstih letih. kako otroci poznajo Zupančičevega Cicibana; Stelli je prebiral pesmi iz te zbirke, oba sta nad njo navdušena. Naravne lepote Bohinja so oba očarale. 2. Adamičevo pismo Zupančiču Address lili the end o/ July: Sv. Janez ob Boh. jez. Thereafter: Grosuplje June 20, 1932 My dear Mr. Zupančič: 1 knoiv that you are one of the busiest men in Ljubljana, but I hppe that you can spare 30 minutes of your tirne and read the enclosed manu- seript--an article about an Immigrant's Return to His Old Country. Toivard the end of the seript you voill find a few rejerences to you. 1 hope you won't mind them. Also, ivhen you read it, please remember that 1 ivrote it for American readers. For the sake of brevity and jor other rcasons I took certain liberties unth Exact Truth, but the article is e s s ent i ali y true; indeed, it is true in at least 95 % oj the details. I should love to have the article translated into the Slovenian. 1 ujonder what you think oj this. A few days ago my wife and 1 were returning from Bohinjska Bistrica and caught up with a few children going from school. Thcy greeted us: »Dober dan!« To ivhich my wife ansivered: »Dober dan, Ciciban!« Whereupon ali the children began to recite your poem about the bee and Ciciban. . . I had read to my wife, and translated to her, most of your Ciciban book. She shares ivith me the opinion that it is a grand collection of juvenile poelry ... Please bc in no hurry to ivrite to me. As I say, I know that you are very busy. Bohinj is BEAUTIFUL--both of us think so. We send you and Mrs. Zupančič our best greetings and ivishes! Cordially, Louis Adamič Pesnik mu je odgovoril že čez kak teden z Bleda, kjer je kakor navadno v vili Kesslerjevih preživljal poletni oddih, in sicer po slovensko in lastnoročno. Potrjuje prejem Adamičevega članka, v njem pisatelj naše ljudi kot izseljenec nekoliko idealizira, članek je že oddal uredniku Ljubljanskega zvona. Ze ob romanu Smeh v džungli je spoznal, da ameriški pisatelj vnaša nove, sveže, nekonvencionalne poglede v pojmovanje slovenstva, ki »-bodo v marsičem povzročili revidiranje naših nazorov«, obremenjenih s predsodki. Pesnik napoveduje namesto prvotno nameravane ocene romana (če prvo Adamičevo pismo pravilno razumemo) esej Adamič in slovenstvo, kakor se mu že nakazuje ob mislih v njegovem romanu. Obisk pri Zupančičevih na Bledu je Adamič najavil najbrž s telegramom, ker ga v svojem prejšnjem pismu ne omenja. To in naslednje pesnikovo pismo sta ohranjeni v njegovi zapuščini v mapi XIV. 3. Zupančičevo pismo Adamiču Spoštovani in dragi gospod Adamič, Vaš lepi članek in Vaše pismo sem prejel in sem bil obojega vesel. Vi pišete, kolikor sem Vas doslej čital, zdravo in naravno in živo — in to je po mojem pravo. Mogoče gledate zdaj v prvem vzhičenju po toliko letih JotAi Ks> t^Ardu tJ/4«df **»t%MH> *^ J^W^^y•n-^} za. ^^c\ac\aaJL/ ^h ^j»ll^rtf&As^^ /i) cpIu^*. J vu»4a / Jersey, _ . , , _ , July 21. 1945 Dragi Juš Kozak: Tvoje vrste iz Bari (datirano 23. X. 44) sem prejel pred nekaj tedni. Hvala. Ni časa in moči, da bi pisal daljše pismo. Mogoče že veš kaj smo delali v Ameriki. To je sumo, da Ti povem, da se zanimam za Tvoj položaj — za položaj drugih slov. literatov. Ako boste trebali pomoči, še ne vem kako Vam bomo pomagali, ker je — in bo — precej zaprek, ali poskusili bomo vse kar bo mogoče. Ako mogoče, piši podrobno — faktično. Sem silno zdelan. Bil sem bolan; zd!aj zopet na nogah. Upam da Tvoje zdravje ni preslabo in da je družina zdrava. Pozdrav vsem Tvojim — seveda tudi Verdu. Sem opazil z velikim zanimanjem, da je F. v novi — prvi — slovenski vladi. Pozdrave tudi od Stelle. Louis Louis AdSamič (27) Tretje ohranjeno Adamičevo pismo Jušu Kozaku je bilo poslano na Jušev zasebni naslov v Ljubljani (Poljanski nasip) in prenaslovljeno v Šentvid pri Stični. Dragi Juš: Milford, N. N., Avg. 4, '47 Po naključju sem imel priliko sestati se z dr. Lavričem na dan njegovega prihoda v N. Y. in dal mi je Vaše pismo. Najlepša hvala! Upam, dta pero, ki ga boste dobili po njem bo tenko in da Vam bo po volji... Skoda, da niste mogli priti sem. Pisati obširno je skoraj nemogoče, ker stvari tukaj so silno zavite in komplicirane. Ko se pogovarjam z ljudmi ki pridejo iz Jugoslavije, se mi zdi, da vi tam prav tako malo razumete Ameriko kot vi mislite, da vas Ameriku ne razume... Dobil sem Novi svet s prikazom »Večerje v Beli hiši«. Hvala!... Hvala tudi za vašo sliko položaja v Sloveniji in Jugoslaviji. Ako ne pride do vojne, sem siguren, da bo razvoj domovine jak in zdrav... Novice o Kozakovih so Stello in mene silno zanimale Seveda starate se, ali mi se tudi ne mlajšamo. Jaz sem 49... Ne vem še kdaj prideva v J. Sem silno zadolžen. Zadnja 4 leta so mi vzela skoro vse. Tukajšnje gibanje v prid J. mi je vzelo skoro vse. Churchill me je tožil; to je stalo nekaj. Zdaj me pa jugosl. izbeglice v Londonu tožijo za ono kar sem pisal o njih tekom vojne. Se bom moral gmotno popraviti predno prideva, in ne vem koliko času bo to vzelo, kajti zdaj smo vsi levičarski pisatelji tabu. ... Dr. Lavrič je sijajen človek, kot ste rekli. Videl ga bom še predno se vrne. Zdaj potuje, menda je v Bostonu. Ali dobivate mojo revijo T&T? Pozdrav od naju obeh, Vam vsemi L. A. 26. Obenem s Kozakovim pismom z dne 23. oktobra 1944 je prispela iz Evrope, predvsem iz Jugoslavije in Italije, cela vreča pisem, časopisov in druge pošte. Kasneje mi je Louis pisal, da je imel z reševanjem te pošte nekaj tednov dela. 27. Pismo je prispelo z diplomatsko pošto na naslov: Pisatelj Juš Kozak, Ljubljana; žigosano z žigom Vojne cenzure Beograd (v cirilici) ter opremljeno s porto znamko za 1 din. ■SLS J. " r ^ I I/* An ^1 Med vrsticami pove, da je v slabem gmotnem položaju, ker mu je gibanje v prid Jugoslavije vzelo -skoro vse«, med vojno in prva leta po vojni pa ni nič dobičkanosnega napisal in izdal; Churchillova tožba ga je stala okoli 1000 dolarjev, obiski in številne prošnje za podporo, pomoč in nabavo predmetov za pomoči potrebne Jugoslavije pa so sproti požirali skromne dohodke. V takem stanju se ni mogel odločiti za obisk nove Jugoslavije (28). Četrto Adamičevo pismo je bilo kratko in napisano na roko: „ ... Sept. 14. 1947 Dragi Juš: Ravnokar sem se poslovil od dr. Lavriča, ki je bil danes nto obisku pri nas na farmi. Veliko sva govorila o Vas. Prinaša Vam dva peresa; prosim primite jih kot dar od mene — in veliko uspeha pri Vašem pisanju. Dr. Lavrič in dr. Brecelj potujeta po zraku 16. septembra na Pariš. Pozdrav Vam — Vašim od naju obeh! Louis Adami? Milford, N. J. Juš Kozak je medtem obvestil Adamiča o ruskem prevodu knjige Večerja v Beli hiši (Dinner at the White House, 1946). Peco Adamičevo pismo je zanimivo zaradi stališča, da za zdaj še ne more obiskati Jugoslavije. Dr. Lavrič ne sme sugerirati, naj ga povabijo. Louis Adamič, Milford, New Jersev Dragi prijatelj Juš Kozak: °cU 17> 1947 Dobil sem Vaše pismo v katerem poročate, da se je dr. Lavrič vrnil. Radoveden če ste prejeli moje prejšnje pismo, pisano takoj po prihodu dr. Lavriča tukaj. V tistem pismu sem pojasnil zakaj me zaenkrat še najbrž na bo v Jugoslavijo. Vaše prvo poročilo, da je »Večerja« prestavljena v SSSR. A čital sem precej dolge ocene knjige v važnih sovj. revijah. Pošiljam Vam vse številke mojega lista. Prosim recite dr. Lavriču, da zaenkrat ne sme sugerirati, da se me povabi, ker dvomim, da bom mogel priti. Toliko dela tukhj! (29) Pozdrave vam vsem od naju obeh. Louis Adamič se je vedno bolj vključeval v Progresivno stranko, ki je izbrala Wallacea za predsedniškega kandidata; že spomladi leta 1948 je potoval in predaval v nekaterih ameriških zveznih državah, kar potrjuje tudi naslednje pismo. 28. Revija Novi svet je izhajala prva povojna leta (1946—52). V drugem letniku je bil objavljen odlomek iz knjige Večerja v Beli hiši (Dinner at the White House, 1946). — O Churchillovi tožbi glej v knjigi Spomini in pričevanja. Prešernova družba, 1984, str. 148; — Med vojno in po vojni je Adamič izdajal lastni časopis — bilten za literarno dn družbeno kritiko Trends&Tides, nato pa Today and Tomorrou) (T & T). 29. V tistem času so začeli pripravljati organizacijo Wallaceove Progresivne stranke in predsedniške volitve. V pismu z dne 29. septembra 1947 mi je pisal, da pred letom 1949 ne bo mogel priti na obisk v domovino, »fclojti '48-ga imamo tukaj glavne volitve. Nekateri ljudje med naprednjaki mislijo, da jaz lahko vplivam na nekaj milijonov glasov in bi mi silno zamerili, ako ne bi bil tukaj,...« Šesto pismo Louis Adamič, Miljord, New Jersey, Dragi Juš: APril 22< 1948 S Stello sva se ravnokar vrnila s tri-mesečnega potovanja 9,000 milj z avtom) po Ameriki — za WallaceU — in sem baš odprl paket z Vašo zadnjo knjigo, Lesena žlica. Bom jo prečital čimprej mogoče. Hvala lepa. Najlepše pozdrave vam vsem! Louis Predsedniške volitve in kampanja za izvolitev Wallacea sta Louisa fizično zelo izčrpali, neuspeh pri volitvah pa ga je močno prizadel. V tem času so nekoliko popustili stiki z domovino in pogostost korespondence. Tudi v Kozakovi zapuščini ni nobenega pisma več, vse do obiska nove Jugoslavije leta 1949. Juš je bil na sprejemu ob Louisovem prihodu v Ljubljano, nato sta se pogosto srečevala. Dvakrat sem spremljal Louisa na obiskih v Šentvidu pri Stični, drugič zadnje popoldne pred odhodom v ZDA. Zaskrbljeno sta se pogovarjala o prihodnosti, o vseh nevarnostih našega socializma, o birokratizaciji in kultu osebnosti, o nujnosti humanizacije družbe ter nevarnosti tretje svetovne vojne. Istega večera je pre-zidij LR Slovenije priredil družabni sprejem, na katerem je Louis v več kot dveurnem govoru povedal svoje izkušnje, ocene in program, ki je objavljen v knjigi Orel in korenine. Juš Kozak na sprejem ni bil povabljen. Med obiskom v novi Jugoslaviji je Louis velik del časa prebil v Beogradu ter na potovanjih doma in v tujini. Dne 15. marca 1949 je poslal Jušu razglednico Pozdrave iz Firenc!, dne 20. junija Pozdrav iz Crnegore. dne 15. julija pa naslednje pismo iz Lovrana pri Opatiji, poslano v Ko-cenovo 6 v Ljubljani in prenaslovljeno na Sindikalni počitniški dom v Fieso pri Piranu (30). Sedmo pismo „ . j v July 15, 1949 Dragi Juš: Sem še vedno tukaj. Najbrž grem med koncem avgusta in sredo septembra. Tvoje 3 recepte za zdravila sem poslal svojemu apotekarju v New Yorku. Zdravila in razpršilec boš dobil v nekaj tednih. Garam. Ni časa, da pišem kaj več. Pozdrav Tebi in družini. Lojze (Louis Adamič) V tem času je žena Stella dobila več grozilnih in anonimnih pisem; zaradi slabotne in nežne narave je obolela, zato se je Louis na hitro odločil in se že sredi avgusta vrnil v Ameriko. V Kozakovi zapuščini sta hranjeni še dve kratki pismi, ki se nanašata na Kozakove osebne zadeve in potrebe. V pismu z dne 1. novembra 1949 piše: »Silno mi je hudo — prosim oprosti ako sem Te spravil v zadrego. Tukaj, v mojih sedanjih razmerah, 50 $ je precej . . .« V pismu z dne 5. februarja 1950 sporoča Ko- 30. Adamič je v juniju in juliju 1949 več dni bival v Lovranu, kjer je imel zvezo z Brioni ter se kdaj pa kdaj pogovarjal s Titom. zaku, da je njegova naročila opravil in da je delo, katerega se je lotil, nečloveška stvar (31). 31. Leta 1950 je že pripravil ogrodna poglavja za knjigo Orel in korenine. — Adamič je poslal Kozaku po lekarnarju atomizer. drugi aparat, mu je prinesla Marija Vilfanova; — Juš Kozak je bil razen Mileta Klopčiča edini med Adamičevimi prijatelji, med kulturnimi in družbenopolitičnimi delavci v domovini, ki je ob Louisovi smrti poslal družini sožalje! ADAMIČEVA ZAPUŠČINA V NARODNI IN UNIVERZITETNI KNJIŽNICI V LJUBLJANI Mihael Glavan* Louis Adamič je nedvomno eden največjih sinov slovenskega naroda tako zaradi svojega književnega dela kot zaradi izjemno velikega prispevka k narodnoosvobodilnemu boju Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov. Louis Adamič je bil človek zelo širokih razgledov, tako da upravičeno govorimo o »svetovih Louisa Adamiča«.1 Njegovi osebni človeški stiki so bili stkani ne le znotraj ZDA, njegove nove domovine, temveč zelo močno tudi med Slovenijo (in Jugoslavijo), njegovo rojstno domovino, in ZDA in celo med vsemi celinami. O sebi in svojem delu, o svojih sodobnikih in o svojem času je Adamič zapustil grmado najrazličnejših pričevanj, ki jih skupaj poimenujemo kot njegovo zapuščino. Popolnega pregleda nad vsemi temi gradivi še zdaleč nimamo. Bolje so obdelana ameriška hranilišča, zlasti zbirka v Univerzitetni knjižnici Prince-ton, medtem ko se temeljita obdelava Adamičeve zapuščine v Sloveniji šele prav začenja. Jedro Adamičeve rokopisne zapuščine v Sloveniji je v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Znano je, da je Louis Adamič osebno poskrbel, da je to gradivo leta 1948 prišlo v Rokopisno zbirko NUK, kjer se hrani večina rokopisnih zapuščin slovenskih književnikov in drugih pomembnih kulturnih delavcev. Adamič je »dne 28. oktobra (1948) z ladjo Radnik poslal vnaprej večji kovček z osebnimi potrebščinami in tri lesene zaboje... s knjigami in raznimi važnimi dokumenti. Pošiljka je bila naslovljena na Ministrstvo za prosveto LR Slovenije, ki bo deponiralo knjige in drugo v kako knjižnico«.2 To gradivo je po različnih peri-petijah res prišlo v Rokopisno zbirko NUK, ki jo je takrat vodil Alfonz Gspan, Louisov znanec še iz predvojnih časov. Poleg te osrednje in najobsežnejše zbirke v Sloveniji se hrani še veliko dragocenega gradiva na drugih mestih: zbirka dokumentov pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Slovenski izseljenski matici, Arhivu Slovenije in različnih hraniliščih pri sorodnikih in dopisnikih. Prav gotovo je naša nacionalna dolžnost, pa tudi pomembna in zanimiva strokovna naloga, da kolikor je le mogoče v celoti zberemo, strokovno popišemo in javno predstavimo vse Adamičevo gradivo, ki je v Sloveniji * Dipl. fil. — Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana, Turjaška 1. 1 Tak naslov ima knjiga Jerneje Petrič. Cankarjeva založba. Ljubljana 1981. 2 France Adamič, Spomini in pričevanja. Prešernova družba. Ljubljana ohranjeno. Prvi korak k temu je ureditev in popis Adamičeve zapuščine v NUK, kar bo kmalu opravljeno. Adamičeva zapuščina po obliki in vsebini Adamičeva zapuščina je tipična moderna zbirka, prva take vrste v NUK. Po obliki so ta gradiva pravi rokopisi (Adamičevi in drugih avtorjev), tipkopisi (običajni tipkopisi in kopije, kseroksne kopije, ciklostirana besedila) in tiski (separati, izrezki iz revij in časopisov). Knjižno gradivo v to zapuščino ni vključeno. Vsebinska opredelitev bi zahtevala daljše in poglobljeno strokovno analizo, v tem zapisu jo bomo le kratko označili. Zbirka vsebuje naslednje večje celote: Adamičeva dela, poročila in kritike Adamičevih del, Adamičeva pisma, korespondenco, tujo korespondenco, Adamič, ameriški Slovenci in Jugoslovani ter njihove organizacije, drugo gradivo. Adamičeva dela obsegajo velik del zapuščine, saj gre za več sto enot. Ta del je zvrstno izredno pester. Obsega prava umetnostna besedila, izvirna in prevedena, veliko večino pa tvorijo publicistična besedila, namenjena predvsem slovenskim Američanom, pa tudi ozaveščanju delavskega razreda nasploh, različni informativni sestavki itd. Tipološka analiza Adamičevih del še ni opravljena, zato se zdi najbolj smiselna kronološka razvrstitev. Posebej je treba poudariti, da v tej zbirki ni izvirnih rokopisov ali tipkopisov Adamičevih daljših del, ki so izšla v knjižni obliki, pač pa le nekaj krajših del. Veliko večino predstavljajo krajša umetnostna besedila in članki v obliki separatov in izrezkov iz revij in časopisov. Kritike Adamičevih del in poročila o njih so najbolj nenavaden del te zapuščine. Avtor sam, predvsem pa njegova žena Stella in njuni sodelavci so sistematično zbirali vse odzive na Adamičeva dela dn sploh vse njegovo javno delovanje. Zbrano gradivo je vsebinsko in oblikovno izredno pisano in za slovenske razmere zelo nenavadno. Američani so že tedaj imeli za tako gradivo posebne velike albume (40 X 30 cm) z vlož-nimi listi. Imenovali so jih serap books (knjige za izrezke). Časopisne založniške hiše so tiskale majhne listke rožnate barve, na katerih je bil že odtisnjen naslov časopisa in podatki o izdajatelju, zbiralec je dodal le še datum. V našem primeru so datumi odtisnjeni s štampiljko. Te listke so potem prilepili na zgornji del časopisnega izrezka in vse skupaj pritrdili (prilepili) v album. Na ta način je bilo mogoče na vsak list (z obeh strani) spraviti veliko izrezkov, ki so sicer pritrjeni, da se ne morejo izgubljati, vendar jih je mogoče listati in v celoti prebrati, čeprav se prekrivajo. V zapuščini je ohranjenih kakih dvesto listov (en album je ohranjen tudi kot celota) z več tisoč izrezki. Ti so urejeni tako, da so vsi odzivi na določeno Adamičevo delo zbrani skupaj, ne glede na to, kdaj so nastali. To načelo v bistvu upošteva tudi kronologijo nastajanja del, saj se kritike, poročila in informacije praviloma pojavljajo nekaj mesecev po izidu dela in le izjemoma tudi pozneje. Pretežna večina teh zapisov je seveda iz ameriškega časopisja, precej pa tudi iz slovenskega in drugega jugoslovanskega. Razmeroma veliko člankov in drobnih poročil je tudi o Adamičevi osebnosti, življenju in delu nasploh, zlasti po letu 1932, ko je avtor postal znana osebnost v ameriškem in slovenskem kulturnem in po- Značilna stran iz Adamičevega albuma s časopisnimi izrezki, kakor jih je sam uredil litičnem prostoru. 2al med odmevi na Adamičevo književno delo prevladujejo kratki, večinoma informativni sestavki, resnejših, daljših in bolj poglobljenih analiz je malo. V zbirki je tudi približno 160 Adamičevih pisem 80 naslovnikom. Med njimi je nekaj izvirnih drobcev, vse ostalo so kopije izvirnikov iz ameriške zbirke. Velika večina pisem je namenjenih ameriškim sodelavcem, po času nastanka pa so predvsem iz časa NOB. Za nas najbolj zanimiva so pisma sestri Ani, Edvardu Kardelju in Josipu Brozu-Titu. Posebej zanimiva je dokaj obsežna Adamičeva korespondenca, ki jo hrani NUK. Obsega tri obsežne mape večinoma izvirnih pisem Louisu Adamiču. To je najbolj dragocen del zbirke, ki je že doslej služil raziskovalcem, še bolj pa bo lahko sedaj, ko je korespondenca primerno urejena. V tem kratkem zapisu celotne korespondence ni mogoče primerno označiti, kljub temu pa bo morda zanimiva tudi kratka informacija o njenem slovenskem delu. Med pismi je 42 pisem 19 dopisnikov iz domovine (Slovenije in Jugoslavije). Najbolj zanimiva so pisma Juša Kozaka in Mileta Klopčiča. Kozakova pisma se vsa nanašajo na prevajanje in natise Adamičevih krajših in daljših literarnih del v tedanjih slovenskih revijah in v knjižni obliki. Prva štiri pisma so iz leta 1932, ko je bil Adamič v domovini in V stalnih stikih z Jušem Kozakom. Ta je imel veliko zaslug, da sta v slovenščini izšli Adamičevi knjigi Kriza v Ameriki (1932) in Smeh v džungli (1933). V naslednjih dveh pismih (1934, 1936), ki sta nastali po Adamičevi vrnitvi v ZDA, Kozak piše predvsem o kulturnem in založniškem položaju na Slovenskem in omenja nove Adamičeve knjige, ki so izšle v Ameriki. Se pred Kozakom se je z Adamičem povezal Mile Klopčič, že v tistem času znan pesnik in prevajalec. Prvih šest pisem je Klopčič pisal Louisu Adamiču v ZDA, še preden sta se 1932 v domovini osebno seznanila. Iz korespondence je razvidno, da se je Klopčič živo zanimal za Adamičevo literarno delo in o njem v naših revijah in časopisih tudi poročal. Pesnik je bil reden sodelavec slovenske izseljenske Prosvete, zato je sproti dobival informacije o Adamičevem uveljavljanju v ZDA, čeprav sam ni znal angleško. Zadnja tri pisma je Klopčič napisal, ko je bil Adamič v Sloveniji. V njih govori o sprotnem revialnem in literarnem delu, hkrati pa ga zelo jasno usmerja v spoznavanje takratnega položaja slovenskih delavcev. V zadnjem pismu (1932) natančneje opisuje krizo Ljubljanskega Zvona in vzroke zanjo. Od drugih jugoslovanskih dopisnikov so najpomembnejša pisma zagrebškega urednika dr. Milana Curčina, ki je poskrbel za prevode in izid Adamičavih del v Zagrebu (Dinamit — 1933, Smijeh u džungli — 1933). Med svojim bivanjem v Sloveniji se je Adamič povezal tudi z drugimi naprednimi slovenskimi književniki in kulturnimi delavci. Nekateri so s posameznimi pismi zastopani tudi v naši korespondenci, npr. Fran Albreht, Alfonz Gspan, Bratko Kreft, Stanko Leben in Tone Seliškar. Med gradivi, ki jih je v NUK prinesel Adamič, je tudi kakih 150 enot tuje korespondence. To so večinoma pisma in dopisi različnim združenjem in organizacijam ameriških Slovencev, uredništvom ipd., katerih član je bil tudi Adamič, zato so ta gradiva tudi prišla v njegovo zapuščino. Besedila so pomembna in zanimiva za vsestransko osvetlitev Adamičevega dela, pa tudi za splošno zgodovino ameriških Slovencev. Louis Adamič je bil voditelj ali dejaven član najrazličnejših organizacij ameriških Slovencev, npr. SANS, ZOJSA, pa tudi drugih združenj. Zanje je večkrat pisal različne programske sestavke, govore itd. Njegova dela pogosto niso avtorsko označena ali so skupinsko delo več sodelavcev. Ta gradiva pravzaprav tvorijo nekakšne arhivske celote posameznih organizacij, zato jih je mogoče uvrstiti v posebno skupino. Vsekakor so ta gradiva še nedokončno urejena in še čakajo natančnejše obdelave. To velja tudi še za manjšo skupino drobnih zapisov in izrezkov, za katere je zelo težko presoditi, kam bi vsebinsko najbolj ustrezno sodili. Zaradi živosti in sprotnega pretoka informacij, zlasti v vojnem času, je Adamič marsikaj, kar je najprej nastalo kot govor na sestanku ali prispevek v razpravi, poročilo o delu itd., kasneje preoblikoval v članek, pamflet, polemiko ali pismo in to objavil v množičnih občilih. Tako se gradiva pogosto povezujejo in prepletajo, neredko se pojavlja po več različic istega besedila. Med tem neopredeljenim gradivom je tudi marsikaj, kar so takratni časopisi prinašali o Slovencih in Jugoslaviji in je Adamiča toliko zanimalo, da je spravljal v svoj osebni arhiv. Vse to ima svojo dokumentarno in informativno vrednost in bo ob dokončni ureditvi zapuščine našlo ustrezno mesto. Adamičeva zapuščina NUK bo, kot rečeno, kmalu dokončno urejena in popisana ter v celoti dostopna strokovnemu raziskovalnemu delu. Enako potrebno pa je zbrati tudi vsa druga gradiva po Sloveniji, ki so že evidentirana, pa tudi tista, ki še niso znana. B — Zbornik VIKTOR MAGYAR 1934—1980 Aleksander Bassin Hiter odhod Viktorja Magvarja je pretrgal pot, ki jo je dvajset let izoblikoval slikar, uvrščen sicer v najstrožji izbor naivnih umetnikov Jugoslavije, s svojim delom in še posebej z obetavno napovedjo pa je tako uvrstitev zanikal. Sam je bil mnenja, da je slikar, ki pozna, se zaveda zakonitosti slikanja, ki sicer uporablja nekatere motive, ki jih uporabljajo tudi naivci — in ki jih od njih jemljejo prenekateri akademski slikarji: v svojem delu se pač ni želel izogniti določenim romantizmom, folklorno, simbolno obarvanim ikonografskim in tudi čistim likovnim elementom iz sveta naivnih. Pred 36 leti se je rodil številni družini prekmurskega cestarja v Tuhinjski dolini kot tretji otrok. Na učiteljišču v Ljubljani sta bila njegova učitelja slikar Mirko Lebez in kipar Lojze Lavrič. Finančna nemoč mu je preprečila, da bi po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu na ljubljanski akademiji lahko začel likovni študij. Sreča je bila, da je leta 1963 dobil službo na Čatežu na Dolenjskem, odkoder se je lahko povezal z vodjo, pobornikom in velikim učiteljem najstarejše, še živeče hlebinske generacije naivnih umetnikov prof. Krstom Hegedušičem in z njim gojil tesne stike do 1968. Stik z zagrebškim kulturnim prostorom je prišel ravno ob prodoru fenomena hrvatske naivne umetnosti; hkrati pa se je Magvar, ki se je zavedal, da mu ne pripada, pričel vračati v Slovenijo, priredil svojo drugo razstavo v Trebnem ter tako prav tam zarodil ustanovitev tabora naivnih in ljudskih slikarjev in kiparjev. »Dolenjska je moje veliko odkritje. Tu sem se rodil kot slikar.« Res je — gričevnati svet Dolenjske z vinogradi, belimi zidanicami in hišami, vedno zeleno travo in starimi vrbami ob potokih onkraj in tostran Gorjancev, z ostanki oziroma spomini na uskoško rodovno ureditev iz časa turških vpadov opisujejo pisci vedno na nekoliko romantičen način. Očitno je tudi, da je Magvar preživel dovolj časa na deželi, da je sprejel tako imenovano kmečko gledanje narave v krajini. Se pravi, da je ne gleda »kot izgubljen in zaželen raj, temveč kot nekaj, kar je dano v njegovi resničnosti, kot produkcijski prostor njegovega bivanja. Kar slika, je njegova lastnina, njegov vsakdanji kraj ... Slika ga v vitalni gostoti, v ve-dočem dogovoru tistih, ki narave ne občudujejo sanjaško, temveč jo poznajo...« (Oto Bihajli). Svoje zeleno obdobje (1963—70/71) je Magyar izrekel torej ob Dolenjski: to je njegova fantastika — pejsaž kroglastih gričev, s katerimi slikar »kolobari«, da se izogne statičnosti, širi prostorske plane s poudarjanjem prvega in s pomočjo grafičnih elementov, značilnih rogovilastih poganjkov in vertikalno umišljenih praznih kolcev za vinsko trto. Dobno vrčev je Magvar ponazoril s človeškim življenjem, ki se vrti okrog čebra: zaradi njega se človek spočne, v njem se rodi, pleše okrog njega, saj mu predstavlja neusahljiv življenjski vir, potem ko se je dodobra oznojil, da ga je napolnil, nazadnje pa se v njem tudi utaplja — počasi, toda dokončno . .. Zelenemu obdobju je sledilo rdeče (1971—74) in slikarjeva preselitev na Grosuplje: v tem času se je Magvar znova posvečal motivu mask, kurentov; groteskno izhodišče in aluzija na življenjske izkušnje so opredelile te likovne basni kot najpreprostejši način našega odtujevanja med seboj in hkrati nemoč izboljšanja, dokler se bo človeški rod skrival za maskami! In še velja opozoriti na en motiv, ki ga je Magvar razvil v tem času, ga ponovil v modrem obdobju (po 1975) ter razvijal tudi v risbi: razmerje človek ptica — leteči človek. S to motiviko je posegel slikar globoko v tiste naše duševne stiske, v katerih se meša domišljija, novodobno uresničenje in starodavna tradicija. Neskončno star prastrah pred letečimi živimi bitji na eni strani, dalje simbolično vedenje ptice, vnovič porojene iz ognja, sinonim večnega obnavljanja — na drugi strani pa polet človeka v vesolje — videnje modernega Ikara, soočeno z vsemi nevarnostmi in pretnjami, vsesplošni miselni nemir sodobnika. »... človek, ki leti, leti v mislih. Kaj ne počnemo tega pogosto prav vsi ?« [Odlomek iz knjige Viktor Magvar. Založba Control Data Arts Mlnneapolis, Minnesota, 1982 (Serija Yugoslav Naive Art).] Rdeče obdobje: 1971—1974 Leta 1971 se Magvar preseli na Grosuplje. V stari osnovni šoli je dobil stanovanje, na podstrešju iste stavbe pa si je uredil skromen atelje. Ali je dal tedaj slovo zeleni Dolenjski — kajti na Grosupljem se Dolenjska komaj začenja oziroma že konča. Očitno je, da je Magvar potreboval tak premik ali umik iz zelene Dolenjske, odkoder je odšel poln vtisov, mladostne svežine in ustvarjalnega nemira — hkrati pa bolj racionalen, premišljen in poglobljen v lastno slikarsko intimo. Kaj ga je privedlo do odločitve za rdečo barvo? Zapisana izjava o tem je naslednja: »Rdeča barva je najtežja. Narediti sliko iz rdečih tonov in nians, med seboj harmonično in izpovedno močno, je težko. Rdeča barva zahteva veliko razmišljanja, poskušanja in tudi poguma.«12 Hkrati pa Magvarja privlači rdeča barva sama po sebi. In v praksi se mu je zavestno »vsilila« že na marsikateri, v načelu še zeleni sliki. Seveda z določenim namenom in poudarkom, ki je nekaj let kasneje, kolikor se je pojavil podoben motivni problem, dobil znatno širše in pomembnejše razsežnosti. Toda o tem pozneje, ko bomo obdelovali posamezne cikluse slik. Dejstvo je, da učinkuje Magvar v tem rdečem obdobju dejansko zreleje, risba je učinkoviteje in bolj premišljeno zastavljena; izredna motivna širina potrjuje našo domnevo, da je razvoj dosegel novo stopnjo, v kateri so motivi, ki so izšli iz izrazitega folklorističnega izročila (ki smo ga obdelali v prejšnjem poglavju), prerasli v sodobne, aktualne teme. Vprašanje, ki si ga zastavljamo, potem ko smo obdelali Magvarjevo zeleno obdobje in ko smo po rdečem že na pragu modrega, pa se tiče take avtorjeve odločitve nasploh; v zgodovini umetnosti poznamo namreč izjeme, vsekakor pa redke primere, da bi se avtorji tako zavestno odlo- čali za tako imenovane barvne faze. V Magvarjevem slikarstvu je očitno, da gre za avtorjev preizkus lastne prenovitve, saj izhaja slikar v bistvu, kot smo že zapisali, iz iste motivike, želi pa ji ob prehodu le-te v poglobljeno, svežo temo dati novo kvaliteto. Magvarju se zdi, da je ta nova kvaliteta lahko prav sprememba barve oziroma bolje: podrejanje celotnega nadaljnjega slikarskega razmišljanja novemu barvnemu občutju, ki naj zadosti trenutno danim in možnim slikarjevim ambicijam. Očitno je, da Magvar iz svoje morfologije ne more ubežati; vedno znova se mora vračati vanjo in jo samo izpopolnjevati, opuščati njene šibke formalnosti, zadostiti pa njenemu bistvu. Koliko je v tem uspel, se bomo torej skušali prepričati pri podrobnem obravnavanju posameznih ciklusov novega, rdečega obdobja. Motivna kontinuiteta vsekakor obstaja med posamičnimi slikami kurentov, šem iz zelenega obdobja in serijo rdečerjavih, velikih, prostranih kompozicij na isto temo. Motiv, zvest tradicionalnemu izročilu o pojavu kurentov ob prehodu zime v pomlad, o njihovem spopadu, simboličnem in fizičnem, o vlogi mask in človeka nasploh in še posebej, tvori tedaj očitno idejno izhodišče v novem rdečem obdobju. »To so prizori iz našega vsakdanjega življenja, samo da jih prikazujem na svoj način.«n Prizori iz našega vsakdanjega življenja — smo tedaj to mi, te maškaradno odete figure z glavami prašičev, petelinov, medvedov, zajcev, lisic, mačk, samo da se po tipologiji mimike in glav razlikujejo med seboj? Očitno je, da si je Magvar privoščil tako groteskno izhodišče in aluzijo na življenjske izkušnje: o tem nas prepričujejo samo okolje, sam nastop teh maškaradnih figur, ki se giblje vsaka sama zase v nekakem monologu s seboj; s kretnjami skušajo osvajati čim več prostora okrog sebe, nato pa odtavajo druga za drugo po beli širni planjavi med rogovila-stimi poganjki. Magvar je v seriji mask dosleden glede prizorišča: belina, ki jemlje vid, belina, ki je lahko zimska, je pa predvsem prazna in pusta, nemočna, neoprijemljiva, sovražna. Te čudne »orante«, če bi nazvali le Magyarjeve figure s starim ikonografskim izrazom, posredujejo na najbolj neposreden in preprost način naše odtujevanje med seboj in hkrati nemoč kakršnegakoli izboljšanja, sožitja, dokler bomo nosili (bomo primorani nositi?) maske. V likovnih basnih z nazornim vizualnim sporočilom je slikar pred nami razložil pravi smisel mask v sodobnem kontekstu in drugi življenjski praksi: če primerjamo posamezne zoomorfne detajle maškeradnih figur, potem moramo priznati slikarju izreden posluh za groteskno poenostavitev fiziognomij ter značilnega telesnega zasuka. Kolikor so hiše, domovi na teh slikah podani nekoliko šablonsko, dobijo v dani celoviti groteskni situaciji svoj novi pravi, šablonizirani neinventivni smisel — kot ga moramo v sodobnem času in okoliščinah žal prepoznavati na vsakem koraku. Taka je torej nova Magyarjeva pripoved, pravzaprav izpoved o kurentih, o značilnih narodnih navadah, ki so se v tem rdečem obdobju upravičeno izgubile, ter prešle v novo kvalitativno stopnjo; pravzaprav lahko rečemo, gledano subjektivno glede na slikarja samega, da so dosegle eno njegovih najzrelejših umetniških stopenj, na drugi strani pa so izstopile iz pravljično-etnografskega, domačnostnega v občečloveški, mednarodno razumljeni oziroma interpretirani okvir. Nadaljnji ciklus slik, ki jih je Magvar predstavil v rdečem obdobju, se posredno veže na uprizarjanje kmečkega dela na polju, na vasi. Ce je bila prej ženska pojava samo bežna, pasivna spremljevalka izrazito aktivne moške moči in same tako rekoč ni bilo, pojavljala se je kvečjemu v paru z moškim ali izgubljena v množici, potem je prišlo v rdečem obdobju do bistvenega preokreta, bolje vrednotenja. V seriji slik, ki jih je Magvar posvetil izključno ženski pojavnosti, mu je spet uspelo preseči oziroma doseči novo kvaliteto. Posredno je pred nami zrasel spomenik kmečkim naporom, kmečki ženi: kajti Magvar jo je osamosvojil, postavil jo je čvrsto v krajino, eno, dve, tri, drugo ob drugi. Enkrat z že znanim petelinom pod pazduho, pri čemer jim pot domov simbolično usmerja strnjena rogovilasta ograja — bele hiše na daljnih gričih so zanje ko-manj vidne, kaj šele dosegljive! Ženske postave pa so zbite pod umišljenim, vendar trajnim bremenom, počasne so, skoraj klecajoče v hoji. Eno njihovih glavnih in očitnih bremen je že znani, zlovešči čeber, ki ga vdano in trajno prenašajo. In ne samo čeber: Magvar je predstavil pravo dolenjsko »kariatido« — s praznim čolnom na glavi nad svitkom! Seveda je simbolika na prvi pogled nekoliko izjemna: spomniti se moramo najprej Krke in prevažanja po njej s čolni, se pravi, da gre za obvezen življenjski rekvizit, ki pa ga je naš slikar v drugem »moškem« kontekstu predstavil še drugače, izrazito groteskno. Namreč možje na eni od slik, o kateri bomo še pisali, sede, se pravi se vozijo ali vsaj skušajo voziti v čolnu — toda na suhem, po travi. Kot da jih je življenje vrglo na suho, jih primoralo, da se borijo, temu pa v svoji pasivni nemoči še zdavnaj niso kos. In žena si je nadela še to breme, zavestno, da ga odnese, da pomaga svojemu življenjskemu sopotniku. Bo pri tem uspela ali pa ne — o tem nam slikar, ko je napotil te žene spet — med hišicami, ujetimi v rogovile — dalje v neznano, ničesar ne zna in tudi ne more povedati. Očitno je, tudi če bi hotel, da to presega njegove vizionarske sposobnosti. Pač — kajti ena nadaljnjih slik je vendarle še bolj zgovorna, hkrati pa pesimistična, zaprta do konca; isti dve ženi, ki sta krenili na pot s čebri na glavi med zaprtimi hišami in rogovilami, sta si zadeli v te čebre sebi enake, zaznamovane očitno še v otroškosti: drobne, z ruto pokrite ženske postavke; te komaj malo več kot z rameni segajo čez rob čebra ter brezbrižno zrejo predse. Pravzaprav jim obraza, kot pri Magvarju v tem času sploh, niti ne vidimo. Vdanost v usodo, prava fatalnost je v tem delu, interpretirana s to temo, popolno in dokončno! Če se vrnemo na napovedane slike moških v čolnu na suhem, potem lahko ponovno ugotovimo to življenjsko domislico Viktorja Magvarja, ki groteskno razsežnost v svojih delih tega obdobja samo še stopnjuje. In povezava s čolnom kot bremenom je takoj zopet tu: kajti medtem ko si dva moška očitno želita odpočiti v čolnu, saj sta se pogreznila v globok, usmiljeni spanec ob kitari, se v zadnjem planu tretjemu praznemu čolnu na suhem bliža ženska pojava. Svojo življenjsko nalogo, nujo bi morala izpolniti in si naložiti sredi bele bleščeče krajine čoln na glavo, potlej pa kreniti na pot proti daljnim gričem. Moški bodo ostali tu, za večno: »Nikoli se ne bodo premaknili, nikamor ne bodo odveslali, nikamor šli. Segnili bodo, strohneli bodo, dokler ne pride val in jih ne preplavi ...« V nadaljnjem logičnem sosledju odkrivamo v Magvarjevcm slikarstvu podobno motiviko, ki pa v bistvu samo še stopnjuje oziroma bogati sli-karjevo domišljijo, potem ko mu le-ta hkrati zagotavlja likovno opredelitev življenjske resnice. Delo je slikar podnaslovil Slepe miši. Gre za Magvarja spet izredno vebko in izdelano kompozicijo s pravimi orna-mentalno igrivimi nizi značilnih okroglih dreves, ki se vijejo vse do oddaljenih gričev. Med njimi pa se na visoki travi -vozi-« s čolnom dvojica moških, medtem ko se ob njiju in mimo njiju okorno giblje po prostoru še petero drugih. Le-ti ali kažejo gledalcu hrbet, se pravi da jih ne vidimo v obraz, ali pa imajo zavezane oči — kot v otroški igri slepe miši. Slikar nedvomno zastavlja zelo očitno in odkrito vprašanje: ali vidijo ljudje še kaj drugega okoli sebe razen sebe samih, ali se vsaj skušajo poiskati med seboj? Koliko so za to zmožni, če so se že tako rekoč vnaprej predali životarjenju v čolnu, brez iniciativ in domiselnosti. Zanje je tak pejsaž, kot je, pa čeprav razburljiv s svojo barvitostjo, maksimalno možni življenjski prostor, v katerem se bodo izgubili drug od drugega, razšli in se potopili globoko na dno — v vinski ali siceršnji samozadovoljni omami. Magvar je s to sliko, katere različice je kasneje, zlasti v modri fazi, še dodelal, dokazal, da je doživel izjemno močno skepso, da je odkril med ljudmi samo še razočaranje. Je temu vzrok resnična življenjska izkušnja — čeprav bi človek mislil, da mu pedagoško delo z otroki prizanaša s kruto življenjsko resnico, da je praktično zunaj medčloveških razmerij, oziroma da lahko vzpostavi z otroki sploh najprist-nejše stike. Toda očitno se je Magvar kako drugače dokopal do te neizbežne resnice današnjega časa, do tovrstne alienacije, za katero je — kot smo že prej ugotovili — našel sedaj, v rdečem obdobju, tako učinkovito upodobitev in značilno idejno-filozofsko razrešitev glodajočega problema v samem sebi. Poleg upodobitve dolenjskih »kariatid-« se nam zde slepe miši drugo izredno pomembno in smiselno dorečeno Magvarjevo delo. Posebno razmišljanje je treba posvetiti novemu in izredno obširnemu ciklusu Magvarjevega rdečega obdobja, to je razmerju človek — ptica — leteči človek. [Zdi se, da je s to motiviko, ki jo Magvar tudi izredno uspešno variira, posegel na večpomensko področje, globoko v tiste naše duševne stiske, v katerih se meša domišljija, novodobno uresničenje in starodavna tradicija. Neskončno star prastrah pred letečimi živimi bitji na eni strani, dalje simbolično videnje ptice, vnovič porojene iz ognja, sinonim večnega življenja in obnavljanja — na drugi strani pa človekov polet v vesolje — videnje modernega Ikara, soočeno z vsemi nevarnostmi in pretnjami, vse splošni miselni nemir sodobnika (»-Človek, ki leti, leti v mislih. Kaj ne počnemo tega pogosto prav vsi?-).] — To so neke vrste naše miselne asociacije na spet izjemno zanimiv Magvarjev ciklus, s katerim se lahko takoj identificiramo. Miselna širina tega ciklusa sama po sebi je spet pogojena z že večkrat omenjeno racionalno skepso, v katero se naš slikar vedno zateka po pomoč — po ustvarjalni vzgib; zdi se, da se je tokrat izognil svoji značilni groteskno izoblikovani situaciji, kar pa je njegovemu likovnemu izrazu, se pravi njegovi mnogovrstnosti, tokrat treba šteti samo v dobro. In če preidemo k posameznim delom tega ciklusa, moramo takoj uvodoma ugotoviti, da je samo enkrat upodobil svojega značilnega petelina v polni rdeči barvi: vendar je tudi ta že bistveno drugačen, morfološko spremenjen, oziroma se je že dvignil, odlepil od tal in nakazal svoj let pod nebo! Izpod neba pa ti rdeči ptiči z belimi perutmi in ostrimi rumenimi kljuni najprej napadejo v čolnih ždeče može; izpod rdečega neba se jih spušča še in še nad dvojico, ta pa se je vendar postavila v bran: eden z ostrimi vilami, drugi pa mami ptiče s sončnico, z njenimi semeni. Celotna kompozicija slike je izrazito vertikalna, ozka — zaradi omenjene spuščajoče se gradacije letečih ptičev. Kdo bo premagan v tem večnem boju z naravo, z njenim mitom? Slikar se je očitno postavil zoper pasivnega nebogljenega moža oziroma ga skušal opogumiti s tem, da mu je potisnil v roke orožje ali zvijačo. Se eno Magvarjevo delo potrjuje to našo ugotovitev: ptič, ki je šinil izpod neba, kot da se je obrnil, ko je iz čebra vstal v dlakavi rdeči kožuh odet mož in mu pomahal z roko! Nezaščitene, nebraneče se može pa je dvoje ptičev dobesedno dvignilo v zrak in jih odnaša s seboj. Za zanimiv, razpoloženjsko umirjeni inter-mezzo pa je slikar upodobil nekoliko bizarno tihožitje: iz čebra raste paprika s cvetom sončnice, ob čebru ležijo cele krošnje okroglih posekanih dreves, ki so tako zadobili obliko čudnih rdečih plodov, okrog obeh cvetov pa so trije ptiči zaokrožili v ostrem loku. In še eno podobno tihožitje si je privoščil naš slikar: dvoje malce zbeganih otrok je zaja-halo to čudežno ptico, ki se je spustila na tla, deluje pa pod njima umirjeno ter krotko. Posebej smo oddvojili eno od vertikalnih slik, ki tvori izredno kompliciran sestav večjega števila čolnov na zlatorumenem polju, z obkroženimi kmeti (z vilami, srpi, pričvrščenimi na kole, s kosami) in nizko nad njimi se spreletavajočimi rdečimi ptiči. Slikar sam razlaga to delo kot svoje intimno posvetilo kmečkemu puntu ob štiristoletnici velikega slovensko-hrvaškega upora. Se pravi, da predstavljajo ptice ne samo tisti nevarni del narave, s katerim se mora kmet spopasti, temveč prenaša slikar to agresivno simboliko v zgodovinski okvir, prepoznaven sicer predvsem po kmečkih rekvizitih — orožju, sicer pa prepuščen izrazito introvertirani duhovni razsežnosti našega slikarja. In če sedaj zapustimo ptico na tleh, kot je to storil Magvar, se na drugih slikah posvetimo nečemu nenavadnemu: človekovemu letu, pre-letavanju — moderni ikarovščini. Osnovni vzrok je znan, omenili smo ga že prej: tudi sodobni slikar želi pač na svoj način interpretirati kozmično vizionarstvo, da se izrazimo na kratko. Naš slikar ostaja seveda v lastnem motivnem svetu; lahko mu kaj dodaja, kaj odvzema, ne more pa ga bistveno spremeniti. Zato je naš leteči človek popolnoma navaden deželan, kmet — samo da ni nekje zbit, sključen v eno samo gmoto — temveč z razpetimi rokami, dobesedno odprtih oči. zagledan predse z ožarjenim obrazom. Ožarjenim tudi od žarkov rdečega uničevalnega sonca, ki mu bo, kot nekoč Ikaru, sežgalo peruti, da bo strmoglavil. In kam — nikamor drugam kot spet med svoje vrstnike, ki tavajo po čebru — tudi zanj, ki je previsoko letal v svojih mislih, je čeber že pripravljen. Naravnost vanj drvi, mimo rogljastih poganjkov in mehkih, poraščenih gričev. Je tedaj vsega konec? Za nekoga še ne, čeprav si pri- zadeva, da bi v premajhno kletko ujel čudežno žar ptico, na katero opreza z višine; v bistvu pa je ta ptica samo njegov domači petelin, le da ga s svojega visoko letečega »položaja« ne more (ne ume) prepoznati. Morda je tako zanj tudi bolje .. . malo umišljenega pa si lahko dovoli tudi naš umetnik: recimo — postaviti čeber na starinski kmečki stol sredi trde zime, se potopiti, stisniti v čeber, iz katerega toplote vzklije sredi takega mrzlega časa ogromna, večevetna marjetica. VIRI 1 Oto Bihajli Merin, Mojstri naivne umetnosti, Mladinska knjiga, Ljubljana 1972, str. 276. 2 Oto Bihajli Merin, Umetnost naivnih, Mladinska knjiga, Ljub-Ljubljana 1965, str. 32. I Oto Bihajli Merin, Mojstri naivne umetnosti, Mladinska knjiga, Ljubljana 1972, str. 244. '' Marijan Mušič, Novomeška pomlad, Obzorja, Maribor 1974, str. 55. ■ Marijan Mušič, prav tam, str. 62. 6 Vilko Novak, Slovenska ljudska kultura, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1960. 7 Oto Bihajli Merin, Mojstri naivne umetnosti, Mladinska knjiga, Ljubljana 1972, str. 200. s Ladislav Leskovar, Pomagati človeku-zmaju do višin, Nedeljski dnevnik, Ljubljana, 4. 7. 1976. !l Branko Somen, Zelena ptica na tleh, rdeči človek v zraku. Mladina, Ljubljana ??. .9. 1972. Oto Bihajli Merin, Mojstri naivne umetnosti, Mladinska knjiga, Ljubljana 1972. str. 114. II Oto Bihajli Merin, Umetnost naivnih v Jugoslaviji, Mladinska knjiga, Ljubljana 1965, str. 10. ■ Tatjana Pregl, Ne, nisem naivec, ITD, Ljubljana, 9. 2. 1975. SLOVNICA KRAJEVNIH IMEN GROSUPELJSKE OBČINE Jakob Miiller* V grosupeljski občini je 211 samostojnih naselij. Njihov seznam je mogoče prebrati v letošnjem ZOG, str. 44—52. Novejše spremembe so naslednje: Stranska vas se je združila z Grosupljem leta 1953, Sap s Šmarjem leta 1961, Jerova vas in Perovo z Grosupljem leta 1971, Razdrto s Smar-jem-Sap leta 1971, Lobček, zaselek Zagradca, pa se je 1983 osamosvojil. Krajevna imena, tj. imena uradno določenih naselij, so lastna imena, katerih knjižna pravilnost je v imonovalniku načelno določena v. uradnim zapisom in knjižnim razmerjem med črko in glasom, znotraj tega pravila pa se slovnica krajevnih imen ravna po oblikah, ki jih rabijo prebivalci naselja sami. Vendar je treba razlikovati polno uradno obliko imena od njegove pogovorne in narečne. Uradna oblika lahko vsebuje še posebni pristavek ali določilo, po katerem je mogoče razlikovati določen kraj od drugih krajev, ki imajo enako pogovorno obliko imena. V občini so npr. tri vasi Breg, zato je vsaka od njih še posebej določena z desnim pristavkom: Breg pri Dobu, Breg pri Velikem Gabru in Breg pri Zagradcu. Določila po bližnjem večjem kraju vsebujejo največkrat bližinski predlog pri, včasih je kraj določen višinsko s predlogom nad: Laze nad Krko, Mekinje nad Stično ipd. Glede na pokrajino sta natančneje ločevana Sentpavel na Dolenjskem in Videm — Dobre-polje; naselje, določeno z lego ob vodi (potoku), pa je Stranska vas ob Višnjici. Od drugih slovenskih Smarij se Smarje-Sap razlikuje po ve-zajskem pristavku. V pogovorni obliki se vsi taki in podobni pristavki izpuščajo: govori in piše se samo Mekinje, Breg ali npr. Blato za Spodnje Blato, Hudo za Malo Hudo ipd. Narečna oblika krajevnega imena se razen glasovno in oblikovno včasih tudi povsem razlikuje od knjižne, uradne; tako je narečno ime za Malo Goričico kar Gorica, Rožniku domačini rečejo Roženpah, itd. Druga večbesedna poimenovanja so sestavljena iz enega ali dveh levih prilastkov, med katerimi so v občini najpogostejša določila po velikosti, in sicer je 24 vasi s pridevnikom mali ter 19 vasi s pridevnikom veliki: Mala vas, Mala Račna, Male Cešnjice, Mali Korinj, Malo Crnelo, Mala Ilova Gora, Mala Stara vas itd. — Velika Dobrava, Velike Kompolje, Veliki Kal, Veliko Globoko itd. Po pogostnosti jim sledijo pridevniki, ki določajo lego kraja glede na višino: gorenji — 4 naselja, zgornji — 3, spodnji — 5, dolenji — 2: Gorenja vas, Gorenje Brezovo, Zgornja Slivnica, Zgornje Duplice — Dolenja vas, Spodnja Slivnica itd. Določila so navadno urejena parno tj. spodnji : zgornji, dolenji : gorenji. V narečju se navadno uporabljata sa- * Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU Ljubljana; dipl. fil. mo poslednji obliki: Guraja in Dulaja Slivnica. Parno poimenovanje k Spodnjemu Blatu je Gorenje Blato (pri Škofljici), vendar sta vasi oddaljeni kakih 10 km, zato je pogovorna oblika Spodnjega Blata skrčena. Tretje najpogostejše pridevniško določilo v večbesednih krajevnih imenih se nanaša na starost: Stari trg, Staro Apno, Mala oz. Velika Stara vas. Nova vas je ena sama, in sicer pri Višnji Gori. Drugi pridevniki so posamični: Mrzlo Polje, Ravni Dol, Krška vas, Stranska vas, Lučar-jev Kal itd. Za pomensko razumevanje nekaterih je potrebno vsaj nekaj zgodovinskega in jezikovnega znanja, npr. Kriška vas, Pristavlja vas, pri drugih pa je etimologija težja: Blečji Vrh, Ponova vas, Ma-rinča vas ipd. Med samostalniki večbesednih imen prevladuje vas, ki se pojavlja 24-krat, npr. Mala vas itd. Sledijo poimenovanja po vzpetini: Kitni Vrh, Male Vrhe, Višnja Gora, Mala Ilova Gora, Ivančna Gorica, Kamno Brdo, Podgorica itd. ter enobesedna Peč — takih samostalnikov je 29. Dolov oziroma Dol je 6, Kalov je v občini 5, Sela so 4, drugih poimenovanj je manj. Enobesednih krajevnih imen je v celoti 118, torej dobrih 58%. Od teh jih je 16 sestavljenih s predlogom: Podgorica, Predstruge, Za vrta Če, itd. Sklopljena imena se začenjajo s šent: Sentjurje (pri Velikem Gabru), Šentpavel, Šentvid. Med sklope verjetno sodi tudi Vrhpolje. Narečne posebnosti pri poimenovanju: (na prvem mestu je navedena uradna oblika): Brvace — Brce, Mala Goričica — Gorica, Ivančna Gorica Podivančna, Sela pri Dobu — Selo, Rožnik — Roženpah, Predstruge — Stac-jon, Podtabor — Sentjurje (raba se umika), Leščevje — Kravjek, Staro Apno — Skocjan. Pri zadnjih dveh imenih se zamenjujeta naselje in zaselek, pri čemer je Skocjan še zmeraj uradno ime za župnijo in šolo. Po veljavnem pravopisnem dogovoru se pišejo vse sestavine večbesednih krajevnih imen z veliko začetnico razen predlogov na neprvem mestu in tistih sestavin, ki kot občno ime pomenijo naselje. Torej se piše Višnja Gora, Bojanji Vrh itd., toda Dečja vas, Stari trg, Velika Stara vas, Laze nad Krko. V časopisju in drugje se večinoma še pišejo po starem, načelno precej nepredvidljivem pravopisu. Glasoslovje. Poleg splošnih glasovnih razlik med knjižnim in narečnim izgovorom, npr. akanja: Panikve za Ponikve, ejkanja: Cejsta za Cesta, ukanja: Dule za Dole, dvoglasnosti: Pieč za Peč, Luobček za Lobček, krnitve nepoudarjenih samoglasnikov: Brat'nce za Bratnice, St'denc za Studenec, Mal Konc za Mali Konec, Vin za Vino, premene nj z j ali n; Mal Korij za Mali Korinj, Mekine za Mekinje (?), premene lj z 1: Grasuple za Grosuplje — torej poleg teh in podobnih razlik je potrebno posebej navesti še nekatere značilnosti. Crka 1 v besedah Dol, Kal, dolski, kalski, Selci, selski, Obolnarji ipd. se izgovarja ustnično—ustnično, torej (dou), (kau), (douski), (kauski), (seuci), (seuski), (obounarji); skupina -ov- v besedah Glogovica, Cerovo, Ponova vas ipd. se izgovarja kot (6v). V obojem ni razlike med narečnim in knjižnim izgovorom. Pač pa je treba omeniti še nekaj posebnosti. Krajevno ime Ambrus se v narečju izgovarja tudi 'Ombrs, kar kaže, da je knjižna oblika najbrž akanjska. Podatek je etimološko zanimiv. Tudi za ime Gajniče prebivalci trdijo, da bi se pravilneje pisalo Gojniče. Sušica se med domačini in okoličani izgovarja kot Sica, Zagradec kot Zagrac, torej gre obakrat za zlogovne krnitve. Tolčane se v narečju izgovarjajo Tučane, Medvedici pa se reče Medvejca, kar kaže, da je zgodovinska oblika imena najbrž Medvedjica. Podobno je s Peš-čenikom, ki mu domačini rečejo Peščejek, iz česar se more sklepati, da je zgodovinska oblika najbrž Peščenjek ali Peščenjik. Ravni Dol se v narečju izgovarja tudi kot ena beseda Randol. In kot zadnjo zanimivost omenimo še Vrhpolje, kar domačini izgovarjajo Vrhpale ali Vrpale. Izgovor bi kazal, da je drugi del sklopa (?) prav tako »polje« kot v Kom-poljah, ki se izgovarjajo Kumpale. Toda taki razlagi nasprotuje sklanjatev imena Vrhpolje. Domačini namreč govorijo: doma sem z Vrhpala, živim na Vrhpali. Okoličani in tujci, ki slišijo Vrhpale pa sklanjajo ime po ženski sklanjatvi v množni: Vrpale. Vrpal, na Vroalah. Primer lepo ponazarja osnovno zakonitost slovničnih lastnosti, ki bodo opisane v naslednjem odstavku. Oblikoslovje. Na osnovi imenovalniške končnice ter pomenske jasnosti ali nejasnosti je mogoče napovedati sklanjatev 90 — 95 % krajevnih imen. Veljajo naslednja pravila: 1. krajevna imena na soglasnik so moškega spola, samo v primerih, ko so enaka občnim imenom ženskega spola, pa se sklanjajo po drugi ženski sklanjatvi. Nekaj zgledov: a) Ambrus, Metnaj, Videm, Breg, Dob, Gradiček, Zaboršt, Blečji Vrh itd. se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi, b) Peč, Podpeč, Dolenja vas, Velika Stara vas ipd. pa so ženskega spola, ker je beseda peč, vas ženskega spola. Posebnost v moški sklanjatvi je samo ime Vir, ki se v stranskih sklonih glasi: Virje, na Virju. Krajevna imena na -a so ženskega spola ednine ali pa srednjega spola množine, vendar zadnje samo takrat, kadar so občna imena, iz katerih so poimenovanja narejena, srednjega spola. Primeri: a) Cikava, Galina, Stična, Muljava, Žalna, Fužina, Medvedica, Huda Polica b) Sela, kar je množinska oblika k besedi selo, ki je bila nekdaj tudi slovenska. Imenom na -o se more predvidevati sklanjanje po naslednji zakonitosti: po samostalniški sklanjatvi se pregibajo, kadar so pomensko enaka občnim besedam srednjega spola, npr.: Selo, Vino, Kamno Brdo, Spodnje Blato, Staro Apno. V dolenjščini so navedene oblike zaradi okr-nitve končnega samoglasnika seveda moškega spola. Po pridevniški sklanjatvi pa grejo imena na -o, kadar so tvorjena iz občnih pridevnikov, npr.: Cerovo, Malo Hudo, Gorenje Brezovo. Pridevniškost nejasno kažeta obliki Obolno (Ob'ouno) in Malo ter Veliko Črnelo. Ker je pomenska oz. oblikovna utemeljenost v poslednjih primerih nekoliko nejasna, se poleg oblik iz Crnelega sliši pri nedomačinih tudi iz Crnela. Slovnično najmanj napovedljiva so imena, ki se končujejo na -e: lahko so ženskega spola, in sicer množinska, ali pa srednjega spola, ki se sklanjajo ali po prvi (samostalniški) ali drugi (pridevniški) sklanjatvi. Samostalniki srednjega spola (a) so pomensko motivirani: Vrhpolje, Mrzlo Polje, Bičje, Vrbičje, Podbukovje, Brezje. Zaradi te zakonitosti moremo obliko sem iz Hrastjega, imam hišo v Hrastjem, kot govorijo domačini vasi pri Grosupljem, imeti za narečno, torej knjižno neobvezno. Nenapovcdljivi samostalniki srednjega spola a) skupine so: Šmarje, Kočevje, Udje, Paradišče, Sentjurje. Samostalniki srednjega spola skupine b) so redki. V grosupeljski občini so to: Debeče, Grosuplje, Škofije in Skrjanče. Poslednji dve imeni se moreta jezikovno pojasniti kot po-samostaljena pridevnika: Skrjanče je izgubilo glas j (škrjančje kot zajčje, lisičje so občni pridevniki), zaradi česar je imenovalnik oblikovno enak najmočnejši, ženski skupini imen na -e, zato tujci Skrjanče tako tudi sklanjajo. Med domačini pa se je vendarle ohranila pridevniška sklanjatev: doma sem na Skrjančem. Podobna krnitev je še pri krajevnem imenu Orle (pri Lavrici), ki se je še ne tako dolgo tudi uradno glasilo Orlje. Škofije je pridevniška oblika za bolj navadno škofov oz. škofovo. Popolnoma nenapovedljivi sta sklanjatvi Debečega in Grosupljega, ki ima orodnik (z) Grosupljem, torej nepridevniški. Sploh se je Grosuplje v izgovoru prebivalcev, večinoma priseljencev, že tako »-normaliziralo-«, da se oblike z Grosupljega, na Grosupljem čutijo kot narečne, čeprav jih kot edine veljavne navaja knjižno pravorečje, medtem ko je prevladujoča živa pogovorna oblika iz Grosuplja, v Grosuplju. S spremembo druge sklanjatve v prvo se je spremenil celo mestniški predlog! Omahovanje se kaže v uradnih spisih in občinskem glasilu, zato menim, da bi jo moralo knjižno pravorečje upoštevati vsaj kot enakopravno dvojnico. Značilno vplivanje načela sistemskosti kaže dejstvo, da» stari« Grosupeljčani uporabljajo obliko -ega pri vseh drugih okoliških vaseh na -e: iz Brezjega, Hrastjega, Smarjega, Sentjurjega, Bičjega, Vrbičjega. Osnovno in statistično najmočnejše pravilo za imena na -e pa uvršča krajevna imena v množinsko žensko sklanjatev. Od vseh imen v občini je takih kar dobra petina, npr. Vodice, Zavrtače, Cešnjice, Poljane, Ponikve, Predstruge ipd, ki so tudi pomensko jasne, pa Tlake, Predole, Griže (v zahodni Sloveniji pomeni griža kamnit, pust, neobdelan svet), Troščine, Tolčane, Velike Pece, Male Kompolje itd. Narečna (množinska) oblika Brce je razvita verjetno iz Brdce, torej manjšalnice od Brdo. Posebne, mešane sklanjatve imajo Dole, Dol, v Dolih; Lipljene, Lip-ljen, v Lipljenih; Laze, Lazov, v Lazih; Luče, Luč, v Lučih; Vrhe, Vrhov, na Vrheh in po nekih podatkih tudi Mevce, v Mevcih (??). Ker so mest-niške oblike nenavadne, jih mnogi okoličani sklanjajo kot navadne ženske samostalnike: v Dolah, Lipljenah, Lazah, Lučah. Naglas. V slovenščini naglas ni pri vseh besedah oz. oblikah na istem mestu, vendar statistika kaže precej jasne zakonitosti. Ce gradivo nekoliko poenostavimo s tem, da upoštevamo samo samostalniško jedro imena (od Višnje Gore npr. samo Gora), dobimo naslednjo razpredelnico: 1. trizložnih imen je 81 ali 38,2 % 2. dvozložnih imen je 64 ali 30,2 % 3. enozložnih imen je 50 ali 23,6 % 4. štirizložnih imen je 17 ali 8,0 % Pri trizložnicah je naglas na drugem zlogu v 51 primerih (63%), na prvem zlogu pa v 30 primerih (37 %)• Navedimo nekaj zgledov iz b) skupine: Mleščevo, M. in V. Mlačevo, V. in M. Lipljene, V. in M. Kompolje, Leščevje, G. in D. Brezovo, Cagošče, Predole, Oslica, Praproče. Naglasno mesto se pri obravnavanih trizložnicah ne spreminja. Pri 57 dvozložnih imenih je naglas na prvem zlogu (89 %) in le v sedmih primerih je na zadnjem zlogu. Le-ti so: Ambrus, M. in V. Vrhe; Podboršt, Zaboršt, Podpeč, Šentvid. Kot vidimo, so med njimi 4 združenke, katerih nepredložna sestavina je enozložna. Ce bi upoštevali tudi to dejstvo, bi bilo v imenovalniku na drugem zlogu naglašenih komaj slabih 5% dvozložnic. Sest dvozložnih imen pa ima premični naglas: M. in V. Korinj — Korinja, Metnaj — Metnaja, Trebež — Trebeža in Potok — Potoka. Obliki: sem iz Višnje Gore ali z V. 'Ilove Gore' sta že močno starinski. Stirizložnice so naglaševane na enem od prvih treh zlogov, vendar prevladuje drugi zlog, še zlasti če upoštevamo, da so imena Pod-gorica, Zagorica, Zavrta če predložne sestavljenke. Pri enozložnih krajevnih imenih je -posebnost« beseda Dol, ki ima v rodilniku lahko tudi naglas na končnici, npr., iz Dednega Dola poleg mlajše oblike iz Dednega Dola. Predlog d in na v mestniku. Kateri predlog se v posameznem primeru uporablja, se skoraj ne da napovedati, saj se celo pri enakih besedah uporablja tu na, tam v, npr. — na Veliki Ilovi Gori : v Mali Ilovi Gori. Podobno še — na Blečjem Vrhu, na Bojanjem Vrhu, toda v Kamnem Vrhu, v Kitnem Vrhu. Morda se uporablja na nekoliko pogosteje pri a) pridevniških imenih (na Mlačevem, na Cerovem, na Grosupljem, na Debečem, na Globokem, na Hudem, na Mleščevem, na Obol-nem, na Skofljem, na Skrjančem — toda v Crnelem ipd.), pri šestih imenih, pomensko povezanih z vodo: na Kalu, na Studencu, na Virju (?), na Bregu, na Mlačevem, na Vodicah, na Udju (?), na Krki, na Potoku, na Sušici (?) na Gatini (?) — toda v Ponikvah, v Predstrugah. Pogosteje pa se uporablja v pri sestavljenkah: v Podgorici, v Zagorici, v Podbukovju, v Podpeči itd. Povsem zanesljivo je mogoče napovedati rabo predloga v pri krajevnih imenih, ki vsebujejo besedo vas, npr. v Bruhanji vasi itd. Imena za prebivalce naselij se delajo z obrazili -an, -čan, -ovčan, -ec, -ovec in -ar, pri čemer je pogovorna podstava pri večbesednih poimenovanjih naselij navadno enodelna, večdelna pa samo takrat, kadar bi moglo priti do nejasnosti. Npr. poimenovanje za prebivalce Velikega Korinja ali Malega Korinja je Korinjec ali Korinjčan, za izrecno medsebojno razlikovanje pa se uporabljata obliki Velikokorinjec ali Malokorinjec oz. Velikokorinjčan in Malokorinjčan. Podobno še Višnjan in knjižno Viš-njegorec. Iz nekaterih krajevnih imen se morejo delati imena za prebivalce iz ene ali druge sestavine, npr. prebivalci Lučarjevega Kala so navadno Lučarci, rečejo pa si tudi Kalani, kar je seveda manj razlikovalno, saj so Kalani tudi prebivalci vasi Kal, Mali in Veliki Kal in Rdeči Kal. Vendar se prebivalci zadnje vasi navadno imenujejo Rde-čekalci ali Rdečekalani. Pridevniki mali, veliki, spodnji, zgornji, stari, — torej večina najpogostejših določil pridevniških večbesednih krajevnih imen — niso nikoli uporabljani kot samostojna podstava za poimenovanje prebivalcev, npr. prebivalci Malega Vrha so Vrhovci ali Ma-lovrhovci, nikoli pa ne Malci, Malčani ali kako podobno. Pač pa so prebivalci Nove vasi Novljani, Bojanjega vrha Bojanjci, Dolenje vasi Dolenjci. Tudi v pogovorni obliki večdelno podstavo imajo navadno Ded-nodolci in Rdečekalci. Kadar kdo ne zna ali noče narediti samostalnika za prebivalca naselja, uporabi predložni pridevniški prilastek: prišel je tisti iz Artiže vasi, ona iz Gradička, z Brega ipd. Najpogosteje je rabljeno obrazilo — an: Lučan, Grižan, Trebežan, Pečan (za prebivalca Pec ali Peči). Po mehčanju oz. jotaciji nastajajo glasovne premene: Poličan (narečno Polčan), Rogatčan, Krčan, Dražan, Blačan, Zaborščan, Sajan, Hujan, Novljan. Skrajšano podstavo imajo: Blečan, Bičan, Ivančan, Stičan. Posebne narečne oblike pa so: Prenčan (prebivalec Primčne vasi), Starotrčan (Stari trg), medtem ko gre pri Ušanu (prebivalcu Visenj) samo za izgubo nenaglašenega i ter premeno nj z n — knjižno torej Višanj. Z obrazilom -čan se delajo med drugimi: Mrzelčan (Mrzlo Polje), Kamenčan (Kamni Vrh in Kamno Brdo), Starovaščan, Virčan, Videmčan zadnji si pogosto reče tudi Dobrepoljec, kar pa je seveda prebivalec pokrajine. Prebivalci Šmarja-Sap so Šmarčani, starinsko šmarci in deloma še Sapljani, prebivalci vasi Gabrje pa Gabrčani ali Gabrci, pri čemer so oni iz vasi blizu Stične največkrat že kar Stičani. Posebnosti so: Udenčan — etimološka oblika naselja bi mogla biti Udnje ali celo Vodnje, vendar se zdi veliko verjetnejše obrazilo -enčan, s katerim se preprečuje glasovna sprememba izglasnega d v j, kar bi dalo Ujčan; Lipenec ali Lipenčan. Obrazilo -ovčan je tvorno samo v primeru Bogovčan (Boga vas), kjer se uporablja, da ne pride do mehčanja, ki bi dalo nerazumljivega Bo-žana ali kaj podobnega. Obrazilo -an oz. -čan je zelo tvorno in pokriva, vsaj kot varianta, 75 % vseh imen za prebivalce naselij v grosupeljski občini, mogoče pa ga je uporabljati pri vseh imenih, razen nekaterih na -ar, kar Domeni v 95 odstotkih. Obrazilo -ec je bilo s spraševanjem ugotovljeno v 20 %, zelo pogosto pa se pojavlja kot inačica k oblikam na -an oz. -čan, npr. Muljavec in Muljavčan, Virčan in Virec, Grosupeljčan in Gro-supeljec (zastarelo). Razmerje med -ec, ki se narečno izgovarja -c, ter -an oz. -čan je razmerje med starejšo, umikajočo se obliko in novejšo, u vel javljajočo se. Samo -ec imajo po anketi med drugimi npr. naslednja imena: Mekinjec, Poljec, Troščinec (narečno Trošinec), Ponovec, Ilo-vec, Artižec, Ce.šnjevec (narečno Cešljevec) itd. Posebnosti so: Radenec, Bruhavanjec. Cisto druga osnova se uporablja za prebivalce Rožnika, Starega Apna in Podtabora: Roženpašec, Skocjanec in Šentjurec. Z obrazilom -ovec se delajo: Vrhovcc (prebivalec Vrha ali Vrhov), Brezovce, Hrastovec, Grmovec (narečno Grmuc), Dobovec (narečno Dobile) ter Hrastovec (Hrastov Dol, narečno Hrastuc). Obrazilo -ar je sorazmerno redko: Fužinar (narečno F'žnar), Hočevar, Lazar, Leščevar, Lobčkar, Obolnar, Zeleznikar (tudi Zelezničan) in Stacjonar (za prebivalca Predstrug), Peščenikar (narečno Peščejkar). Posebno obliko imajo prebivalci Gradička: okoličani jim rečejo Graščaki, sami pa se imenujejo Grnski. Poimenovanja za ženske so delana praviloma iz moških oblik, torej z obrazili: -anka, -ančanka, -ovčanka; -ka, -ovka, -arka ali -arica. Npr.: Kalanka, Dolanka, Sajanka, Stičanka; Grosupeljčanka, Muljavčanka (in Muljavka), Smarčanka, Zdenčanka, Starovaščanka; Bogovčanka; Bo-janjka, Ilovka, Selka ali Selčanka; Vrhovka, Brczovka; Lobčkarka, La-zarka; Fužinarica, Peščenikarica. Še v večji meri kot pri poimenovanjih za moške prebivalce se uporablja obrazilo -anka oz. -ančanka, in sicer celo tam, kjer so vprašanci navajali samo obrazilo -ec, kar kaže smer sodobnega besedotvornega razvoja. Pri nekaterih poimenovanjih so v rabi tudi različne oblike, npr. Dobovka (narečno Dabiika), še pogosteje Dobucka (narejeno iz moške oblike Dobuc), pa tudi Dobovčanka (kar bi bilo najbolj knjižno) in Dobljanka. Posebne pridevniške oblike so Grmu-ška ali Grmovka ter Hrastuška (prebivalka Hrastovega Dola), prebivalke Gradička se same imenujejo Grnske, okoličani pa jih imenujejo — nekoliko šaljivo — tudi Graščakinje. Savnik v Krajevnem leksikonu Slovenije navaja obliko Graščice in pri Grmu Grmovščice, ki jih sam nisem ugotovil. Množinske oblike so -ani ali -anje, druga je starinska in umikajoča se, enako tudi -čanje proti -čani ter -ovčanje in -ovčani, npr. Pečani in Pecanje, Višnjani in Višnjanje, Videmčani in Videmčanje, Hujani in Hujanje. Starovaščani in Starovaščanje itd. Imena na -ec imajo množino na -ci oz. -ovci, imena na -ar pa -arji: Ponovci, Radenci, Brezovci, Hočevarji ipd. Pri ženskih imenih v množini ni posebnosti; vsa imajo končnico -e: Dolanke, Smarčanke, Vrhovke, Lobčkarko. Naglas pri imenih za prebivalce je lahko na osnovi ali obrazilu: Dečjan, Skrjančan, Bogovčan; Selec, Ponikovec; Hrastovec (narečno) Hrastuc), Vrhovec, Brezovec, llovec; Lobčkar, Brežan, Bičan, Dupličan, Velik oglobočan, Paradiščan; naglas -an se vse močneje uveljavlja in mnoga imena imajo dvojnice, npr. Rogatčan in Rogatčan, Prapročan in Prapročan, Zelezničan ali Zeleznikar; Obolnar ipd. Načelno se more reči samo za obrazilo -ec, da ni končniško naglašeno. Ženske obrazilne oblike so ali nenaglašene ali pa dolgonaglašene; torej -anka ali -anka, -čanka ali -čanka: Stičanka, Novljanka, Grosupeljčanka, Blečanka, Lučanka itd. Pri drugih ženskih obrazilih ni naglasnih razlik nasproti moškim oblikam, v množini pa se kratkonaglašena edninska obrazila daljšajo, npr. Lučan — Lučani oz. Lučanje, Novljan — Novljani oz. Novljanje. Pridevniki, ki izražajo pomensko zvezo s krajem (in prebivalci kraja), se delajo z obrazilom -ski, pred katerim se soglasnik podstave spremeni v glas š. Pri večini večbesednih krajevnih imen se pogovorno dela pridevnik samo iz ene besede podstave — torej enako kot imena za prebivalce — iz dveh ali vseh sestavin pa le, kadar bi sicer bilo nejasno, na katero naselje se misli, npr. ilovski : velikoilovski, maloilovski; starovaški : malostarovaški, velikostarovaški, vendar samo kitenski, artiški ipd., kjer zamenjava s kakim drugim krajem ni mogoča. Pri nekaterih imenih se more delati pridevnik iz ene ali druge imenske sestavine, npr. Lučarjev Kal — lučarski in kalski, Stranska vas — stranski in vaški (druga oblika je v obeh primerih pomensko slabša, ker je veliko manj povedna oz. položajsko močneje omejena). Včasih so navadne tudi samo zložene podstave, npr. dedendolski, malo-konški. Od uradne oblike Smarje-Sap sta pridevnika dva: šmarski in sapljanski, vendar je drugi vezan samo na del naselja ter se sploh umika. Kadar je levo določilo krajevnega imena pridevnik na -ski -(š)ki, ostane ta oblika tudi kot samostojni pridevnik, npr. Kriška vas — kriški. Krška vas — krški. Pridevniki splošne zveze se navadno delajo iz imena kraja, pomensko pa se nanašajo na kraj ali prebivalce: grosupeljske ceste — ceste Grosupljega, grosupeljske navade — navade prebivalcev Grosupljega (nava- 9 — Zbornik de na Grosupljem?). Nekateri pridevniki imajo za podstavo ime prebivalcev, npr. lučarski fantje => fantje z Lučarjevega Kala. Enako še sap-ljanski, lobčkarski, obolnarski, hrastuški (narečno od Hrastuc), brezovški (od Brezovec), medtem ko je brezovški izpeljano iz Brezje ali Brezovi Dol. Nekateri pridevniki se delajo iz obeh podstav: sajski in tudi sajanski, kalski in tudi kalanski. Oblike s podstavo iz imena za prebivalce pa je mogoče razlagati tudi kot večdelno obrazilo, narejeno vzporedno z oblikami za prebivalce, kar bi dokazovala oblika udenski, ki ni narejena iz Udencev, ker bi se sicer glasila udenški. Zdaj pa še nekaj zgledov za vsako skupino. Obrazilo -ski: korinjski, pristavski, selski, maločnnelski, kompoljski, bojanjski, dolenjski; hujski, sajski; kitenski, videmski, ponikovski, vi-šanjski (Višnje), višnjanski ali višenjski ali višnjegorski; gabrski, hočev-ski, podbukovski. Obrazilo -anski: sapljanski, sajanski, kalanski. Obrazilo -ovski: vrhovski, brezovški, hrastovski (Hrastje, sicer narečno tudi hrastuški za Hrastov Dol), dobovski (narečno tudi dobuški in dobuski). Obrazilo -arski: lazarski, lobčkarski, obolnarski, peščenikarski (narečno peščejkarski), vendar fužinski. Obrazilo -(š)ki nastaja zaradi mehčanja izglasja podstave; zato je popolnoma pravilna oblika k obrazilu -ski: temeniški, škrjanški, blaški, šentviški, roženpaški (narečno za rožniški), bilki, vrbiški, bleski, stiski (narečno štiški po glasovnem prilikovanju), čušperški (narečno čušperski po glasovnem razlikovanju), ivanški (narečno podivanški ali spodivanški), petruški (krnjena oblika za Petrušnjo vas, ki bi sicer imela pridevnik petrušenjski). Oblike cerovški, kamenški, pristaveljški, gabrški, mrzelški, radohov-ški, bogovški je mogoče razlagati samo iz imen za prebivalce, narejenih z obrazilom -ec, ne glede na dejstvo, ali danes take oblike še obstajajo ali ne, torej iz: cerove-, kamene-, pristaveljc-, gabrc-, mrzele-, radohovc-, bogove- ter obrazila -ski. Za knjižni jezik navadne oblike so seveda tudi tu delane iz krajevnega imena samega in se zato glasijo: cerovski, kamenški, pristaveljški, gabrski, mrzelski, radohovski, bogovski. Med posebnostmi naj bo omejeno malo- ali velikoradenski, malo- in velikoli-penski ter grnski. Naglas pridevnika je na istem mestu kot naglas podstave, to je rodilnika imena: Muljave — muljavski, Metnaja — metnajski, Vrhov — vrhovski, Zabćršta — zaborški, Malega Korinja — malokorinjski, Višnje Gore —i višenjski (višnjanski je od Višnjana). Ponekod se zaradi zgodovinskih razlogov izmenjujeta širina, ki je mlajša, ter ožina, ki je starejša npr. Višnje gore — višnjegorski, Velikega Globokega — velikogloboški, Podgore — podgorski. Vse navedene podstave so bile nekdaj naglašene končniško, torej Višnje gore itd. Vendar se pojavljajo tudi že oblike, ki imajo enak naglas kot sodobne oblike podstave, torej tudi višnjegorski, podgorski. Za celovitejšo obdelavo jezikoslovne problematike krajevnih imen bi bilo zelo zanimivo (pa tudi težko) prikazati še, kaj posamezna imena pravzaprav pomenijo ali so nekdaj pomenila, zlasti tista, ki so pomensko zelo nejasna, npr. Ambrus, Grosuplje ipd. — vendar ta vprašanja ne sodijo več v slovnico, ampak k pomenoslovju krajevnih imen. VIRI Ustno anketiranje prebivalcev naselij grosupeljske občine, junij in oktober 1983. — Savnik, R. in drugi: Krajevni leksikon Slovenije, II, 1971. NARODOPISCI NA GROSUPELJSKEM Fanči Sarj* Etnologija (etnografija, narodopisje) je razmeroma mlada veda. Razvijala se je in se še razvija kot veja zgodovine, tesno pa se stika tudi z geografijo, sociologijo in drugimi vedami, še prav posebno z gospodarsko zgodovino, s katero ima vrsto stičnih točk. Etnologija raziskuje ljudsko materialno, socialno in duhovno kulturo, jo dokumentira in razlaga njen razvoj. Naloge vede se vzporedno z njenim razvojem večajo in poglabljajo, njen obseg se širi; za prikaz življenja ljudi, ki ga ima veda za cilj, je treba spoznati vso tvornost, vse pojave, vse okoliščine in vse vplive, ki oblikujejo ljudsko kulturo. Tako je etnologija znanost, ki s tem, da preučuje življenje ljudi, ga pojasnjuje in osvetljuje, prispeva k spoznavanju družbenega razvoja. Prelomnico v razvoju etnologije pri nas je postavil Etnografski muzej v Ljubljani, ko se je 1. 1948 odločil, da bo s terensko ekipo sistematično raziskal del dolenjskega ozemlja. Tako zastavljeno terensko delo je bila tedaj novost, novost zato, ker je muzej vzel za predmet svojega raziskovanja določeno območje in ker je bilo terensko delo or- Slika na deski, s katero je bilo zakrito okno v Paradišču * Ljubljana—Šentvid, YU 61210, Lotričeva 4. kustosinja v pok. ganizirano tako, da so člani ekipe hkrati raziskovali vsa področja ljudske materialne kulture (naselje, kmečki dom, notranja hišna oprema, zbirno gospodarstvo, lov, poljedelstvo, živinoreja, sadjarstvo, vinogradništvo, čebelarstvo, prehrana, promet, obrt in trgovina, noša), socialne kulture (ljudsko pravo, pravne šege in pravna statistika) in duhovne kulture (šege, medicina, verovanja, ljudsko znanje, pesništvo in pripovedništvo, glasba in ples, igre, umetnost). Da se je ekipa odpravila na Dolenjsko, na del tedanjega grosupeljskega okraja, ni bilo naključje. Kljub bližini Ljubljane je bilo tedaj v muzeju s tega območja znatno manj gradiva kot npr. z Gorenjskega ali iz Bele krajine. In prav nič — če izvzamemo za etnologijo le obrobno pomembna literarna dela dolenjskih pisateljev — ni bilo zapisanega in dokumentiranega o načinu življenja v tamkajšnjih vaseh. Ekipa muzeja je z denarno pomočjo Ministrstva za prosveto odšla na teren 1. avgusta 1948. Štela je 12 članov, občasno tudi več. Idejni pobudnik, organizator in vodja ekipe Boris Orel, tedanji ravnatelj Etnografskega muzeja, je vključil v ekipo tudi etnologe zunaj muzeja in sodelavce iz sorodnih strok, saj sta bila tedaj v muzeju zaposlena samo dva strokovnjaka, na univerzi pa so študirali etnologijo prvi študenti. Kot risarji so sodelovali dijaki Sole za umetno obrt. Za svoje sedem-tedensko delovno območje si je ekipa izbrala vasi tedanjih krajevnih ljudskih odborov Šentjurje, Skocjan in deloma Turjak; skupaj 24 vasi (369 hiš). Člani skupine za socialno kulturo, ki so izpolnjevali statistične obrazce, so obiskali vse hiše, člani skupine za materialno in duhovno kulturo pa so v vaseh iskali dobre zanesljive informatorje iz vrst starejših kmetov, obrtnikov, gospodinj in drugih, ki so spremljali razvoj domačih vasi in se zanimali tudi za preteklost. Ekipi niso ušli Glažarjeva hiša v Medvedici 1948 Zbomlk občine Grosuplje XIII, 1984 135 zlasti bivši občinski možje, mešetarji z živino, furmani, čebelarji, godci, stare babice, pevci, pravljičarji in še mnogi drugi prenašalci ljudskega izročila. Člani ekipe za materialno kulturo tudi niso prezrli nobene stare lesene hiše, nobene kašče, nobenega starega skednja, kozolca-top-larja, terilne jame in čebelnjaka; poiskali so lesene datirane ali rezlja-ne hišne strope, ustavljali so se ob rezljanih vhodnih hišnih vratih in v črnih kuhinjah. Zanimale so jih spremembe v gospodarstvu, staro poljedelsko orodje, jarmi, vozovi, načini dela in preživljanja. Zapisovali so si, fotografirali, merili, risali. Statistični popisni obrazci so vsebovali podatke o velikosti in tipu naselja (gručasto, vrstno, raztreseno), podatke o hišah (velikost, način gradnje, kritje, ognjišče ali štedilnik; število stavb, opis gnojišča in stranišča; število sob, število postelj, število ljudi); o načinu pridobivanja vode, osnovne podatke o štirih generacijah (prisotni, izseljeni, študentje), o socialnem položaju družine, načinu prevzema domačije, o preužitkarstvu, vrsti in velikosti zemljišča, ledinskih imenih, o številu živine ter drugi dejavnosti (domača ali samostojna obrt). Razen tega je član ekipe (pravnik-etnolog) zapisoval spomine na tlako in desetino, ženitovanjsko, otroško in dedno pravo, podatke o kupnih in drugih pogodbah, podatke o skupni zemlji, o pravicah in dolžnostih vaščanov, sosedov in drugih. Za vas Pece je na podlagi katastra, na podlagi ustnega izročila in z ugotavljanjem ponavljajočih se mejašev pri zemljiških parcelah ugotovil nekaj prvotnih kmetij, ki so se z dedovanji delile in vplivale na razvoj naselja. Člani skupine za duhovno kulturo so se zanimali za življenjske šege (rojstvo, poroka, smrt) in letne šege, zapisovali so slare pesmi, pravljice, anekdote, pregovore, igre, uganke, uvere, zagovore in ljudsko medicino. Rezultati terenskega dela prve etnografske ekipe, navedeni v številkah, so dokaz, da je bilo delo — za tisti čas in razmere — več kot uspešno. Etnografski muzej je pridobil 107 raznih etnografskih predmetov, 343 fotoposnetkov, 207 perorisb, 63 tehničnih risb in 40 zvezkov zapiskov. V zapiskih članov duhovne kulture je bilo poleg opisov ljudskih običajev zapisanih 25 anekdot, 43 pravljic, povedk in šaljivih zgodb, 137 pesmi, 214 ugank, 197 pregovorov in rekov, 26 otroških iger, 204 vraže itd.1 Socialne razmere na vasi v tistem času, se pravi v času, ko je novo obdobje šele stopalo čez prag, nam kažejo rezultati hišnih in družinskih popisov. V Šentjurju je tedaj v 27 naselje-ivh hišah živelo 120 ljudi. Vodo iz potoka je uporabljalo 19 družin, kap-nico 8 (4 filtrirano). Betonskih gnojišč je bilo 7, odprtih 15 (5 hiš brez gnojfclca), Samo 2 družini sta imeli stranišče v hiši (1 na izpiranje), 19 stranišč je bilo lesenih in 6 zidanih, vsa zunaj hiše. V 14 hišah so imeli štedilnik, 13 je bilo črnih kuhinj. V vseh hišah skupaj je bilo 58 sob, v teh 56 postelj (lastne postelje ni imel niti vsak drugi prebivalec). V osmih hišah so delali zobotrebce, 1 gospodar se je bavil še s prevozništvom, v vasi je bil 1 industrijski delavec, 1 zidar, 1 čevljar, 1 kovač, I mlinar in 2 krojača. V eni hiši so pletli košare. Iz generacije gos- 1 B. Orel, Etnografsko delo na terenu, Slovenski etnograf II, Ljubljana 1949. podarjev je bilo 23 ljudi izseljenih v Ameriko, iz generacije očetov pa 6. Ce pogledamo npr. vas Vino, nam glede na to, da ni središčno naselje, kot je bilo že tedaj Sentjurje, daje popis še bolj značilno podobo: v 15 naseljenih hišah je živelo 67 ljudi v 34 sobah z 29 posteljami. Trinajst družin je uporabljalo kapnico (4 filtrirano), 1 družina je imela vodnjak, 1 družina pa je hodila po vodo na studenec. Štedilniki so bili trije (1 v črni kuhinji), v 12 hišah so še kuhali v peči in imeli črno kuhinjo. Betonsko gnojišče je bilo samo eno, druga so bila odprta. Zerinova kašča v Šentjurju (Podtaboru) 1948 Trinajst stranišč je bilo lesenih, dve zidani (vsa zunaj hiše). V 10 hišah so delali zobotrebce, prebivalci petih hiš so se dodatno zaposlovali kot delavci pri kmetih. V tujino, v glavnem v Ameriko, je bilo iz generacije gospodarjev izseljenih 18 ljudi, iz generacije očetov pa 8.2 To je samo nekaj številčnih podatkov; če bi seštevali in preštevali dalje, bi lahko v teh okvirih dobili natančno, lahko tudi povprečno podobo stanja in razmer v tistem času. Težišče terenskega dela pa ni bilo zajeto v številkah. Število postelj npr. nam še ne pove vsega o bivalni kulturi Šentjurcev ali Vincev ali njihovih sosedov v času po zadnji vojni ali pred njo. Starejši domačini so povedali, da je bila »po starem« v vsaki hiši samo ena postelja (»špampet«), v katerem sta spala skupaj mož in žena. Oprema postelje je bila skromna: na deskah je bila slamnjača (»cuha«) iz domačega platna, napolnjena s plevami, reza- 2 Statistični popisni listi v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, fasc. X. nico ali lickanjem. Revnejši so imeli v postelji samo slamo, pregr-njeno z rjuho. Manjši otroci so spali v »odrcu« (nekakšen predal na kolescih) in v zibki, fantje na senu ali v hlevu. , »Odre« so podnevi potisnili pod posteljo. Zibka (»zibu) navadno ni bila poslikana, obvezno pa je bila na njej s kredo narisana morska taca (pentagram), da bi otroka ne tlačila mora. (Take tace so člani ekipe še lahko videli nad marsikaterimi vrati v hlev ali na svinjaku). Mencinova mama iz Rožnika, ki je tedaj imela 86 let, je še pomnila, kako so nekoč z zagovori in »črnimi bukvami« izganjali bolezen in hudobnega duha. O lovu na ptiče je pripovedoval Tončetov Jožek, ki je še sam, tako kot drugi, nastavljal po grmovju zanke in lovil brinovke, kose, cipce, cejlarje, šnefe, drakslarje in druge ptice. Prodajal jih je jajčarici ali ptičarju, ki je ujete ptiče kupoval po vaseh po 3 do 5 krajcarjev, nato pa jih vozil v Trst. Kraljičev stari oče (roj. okoli 1835) je baje za denar od prodanih ptic kupil novo peč. Kako hudo je bilo nekoč za vsak krajcar povedo podatki, da so nekoč gospodinje shranjevale pepel in ga prodajale zbirateljem po 10 krajcarjev za mernik. Pepel so še ob koncu 19. stoletja kuhali v Zabukovju in Velikem Osolniku. Iz kuhanega pepela so dobili »patošl«, tega pa prodajali tovarni za izdelovanje mila v Ljubljani. Lase so po hišah zbirale tuje ženske in v zameno dale šivanke, bučke, sukanec ali trakove. Člani ekipe so bili lahko še priče menjalnemu trgovanju: Ribničan je dal sito, rešeto, škaf ali drugo posodo za polno mero žita. Izdelovanje zobotrebcev je bilo v letih po osvoboditvi še prav tako živo kot v času med vojnama, ko so npr. v Malih Lipljenih izdelali v eni zimi okoli 30.000 butaric, v Skocjanu pa 15.000. Iskanje dodatnih virov za preživljanje potrjujejo tudi podatki o sezonskem delu, ki je bilo v navadi do okoli 1. 1890. Jože NuHčeva vrhhlevna kajža v Velikih Lipljenih, 1948 Pod, Ustnik in štala v Zabukovju, 1948 Sever-Hribar iz Malih Lipljen, rojen 1876, je pripovedoval, kako je že kot 15-letni deček odšel z očetom na Hrvaško v okolico Vinkovcev s skupino sezonskih delavcev, ki so ori oktobra do marca delali v tamkajšnjih gozdovih. Organizator tega dela je bil Zupane z Gradeža; rekli so mu »gospodar«. Skupaj je šlo okoli 30 fantov in mož iz Lipljen in sosednjih vasi. S seboj so vzeli »fantka«, da je nosil vodo in drva, kuril in kuhal koruzne žgance, ki so jih navadno jedli trikrat na dan. Spali so vso zimo v barakah v gozdu, od svita do noči pa so podirali hraste. Proti koncu osemdesetih let so se začeli izseljevati v Ameriko. Val izseljevanja je zajel domala vsako hišo. Nekateri so ostali tam nekaj let, nekateri za zmeraj. S pnslužcnim denarjem so največ obnavljali gospodarska poslopja ali dokupovali zemljo. To je le nekaj drobcev iz zapiskov, ki so nastajali morda zvečer pri mizi, polni zobotrebcev, morda pri pastirju na paši, morda v nedeljo popoldne, ko se je pri hiši zbralo več mož. Člani ekipe niso imeli delovnega urnika in nedeljo so pričakovali kot najplodnejši dan. Prav to pa jih je navezovalo na kraje in na ljudi, prav to je sproti lajšalo težo, ki so jo ljudje v prvih letih po vojni še občutili kot posledico vojnih strahot. Nikoli ne bom pozabila, kako veselo je bilo nekega večera »na kopici« v Rožniku, kamor smo bili povabljeni vsi člani ekipe in kjer smo plesali pozno v noč. In tudi ne, kako smo bili premočeni, ko smo tik pred nevihto pomagali spravljati seno ali kako smo tisto leto, že po končanem terenskem delu. z domačini lovili polhe. Srečania, spoznanja in doživetja so našemu delu dajala trdnejši okvir, pri ljudeh pa utrjevala zaupanje. Za naslednje leto (1949) si je muzej izbral območje krajevnih ljudskih odborov Šmarje, Polica in deloma Grosuplje, kar je pomenil.) na- Zbornik obfrme Grosuplje XIII, 19B4 139 črtno nadaljevanje dela iz prejšnjega leta. Etnologi so želeli spoznati etnološko pomembne pojave na zaokroženem geografskem območju z bolj ali manj enako problematiko. Na tem terenu so delali od 1. avgusta do 4. septembra. Bilo jih je 14, občasno 16. Pri delu so jim bile v pomoč posebne vprašalnice, ki so jih bili sestavili na podlagi strokovne literature pa tudi na podlagi spoznanj in izkušenj v prvi terenski ekipi. B. Orel je o njih zapisal: »Za naše lansko delo na terenu smo se organizacijsko in metodično pripravili, vendar se nismo hoteli preveč vezati na kake predpise in oblike dela, skonstruirane v Ljubljani. Kolektivno delo, tako kot je bilo naše, je bilo treba preizkusiti šele na terenu. Sedaj je spregovoril teren, ki je ekipi Etnografskega muzeja prinesel dragocena izkustva. Za delo v letošnjem letu bomo že lahko sestavili poseben priročnik z vprašalnimi polarni. Vendar pa bo treba še za vsak teren posebej misliti na posebna, terenu ustrezajoča vprašanja. Varovati se moramo tega najbolj, da bi namreč terensko delo s kakimi priročniki ali vprašanji poenostavljali ali šab-lonizirali.«3 Druga ekipa je zajela 28 vasi in po enem mesecu prinesla v muzej 145 predmetov, 42 zvezkov zapiskov, 331 fotoposnetkov, 165 prostoročnih in 44 tehničnih risb ter izpolnjene statistične obrazce za vse hiše. O delu ekipe sta poročala dnevnika Slovenski poročevalec in Ljudska pravica ter revija Tovariš/* Načina dela — da so se člani ekipe Notranjščina »štibelca« pri Stiberniku, Pece, 1948 * B. Orel, Etnografsko delo na terenu. Slovenski etnograf II, Ljubljana 1949, 113. ' Slovenski poročevalec, 4. 9. 1949. Ljudska pravica, 8. 8. in 11. 9. 1949, Tovariš, št. 38, 23. 9. 1949. Ognjišče s svinjskim kotlom v Velikih Lipljenih, 1948 vsako jutro natanko ob 7. uri zjutraj zbrali na krajšem sestanku, kjer so se posvetovali, drug drugega opozarjali na dobre informatorje ali pomembne pojave, nato pa se razkropili po vaseh — niso spremenili; vprašalnice so se izkazale za uspešne. Kot drobec iz zapiskov naj omenimo 3 stare domače plese «potovčenko«, »vrabčevko« in »sedem besedi«, ki so jih na tem terenu nekoč plesali ob zbornem petju. V času dela ekipe so jih poznali le še starejši domačini. 2al se prosvetni odsek krajevnega ljudskega odbora Šmarje ni zmenil za vabilo ekipe, da bi se skupno pomenili o načrtni gojitvi domačih plesov in da bi se mladina seznanila z njimi, tako kot se je zgodilo v Šentvidu pri Stični. Potem ko sta dve muzejski etnografski ekipi v jeseni 1. 1949 in v začetku poletja naslednjega leta delali na Koprskem, so se etnografi v letu 1950 spet vrnili na območje današnje grosupeljske občine, to pot v Šentvid pri Stični. To je bila peta terenska ekipa, po številu članov največja od vseh »Orlovih« ekip. Sodelovali so Etnografsko-etnološka stolica na ljubljanski univerzi. Akademija za glasbo, Glasbeno narodopisni inštitut v Ljubljani in Sola za umetno obrt. Tako je bilo v ekipi 19 ljudi (5 v skupini za materialno kulturo, 3 v skupini za socialno in 4 v skupini za duhovno kulturo; risarjev je bilo 7). Na terenu so ostali od 15. avgusta do 15. septembra. Območje njihovega I B. Orel, Ekipa etnografskega muzeja v šentviški okolici na Dolenjskem, Slovenski poročevalec 12. 10. 1950. dela je zajemalo 27 vasi (562 hiš) v krajevnih ljudskih odborih Šentvid pri Stični, Temenica, Radohova vas in Dob. Na tem terenu je B. Orel ugotavljal/' da se pri ljudskem stavbarstvu prepletajo sestavine zahodno osrednje slovenske hiše in vzhodne belokranjske hiše, se pravi, da je to geografsko območje, kamor so s posredovanjem stare furmanske ceste, romarjev in potujočih Kočevarjev prodrli vplivi z vzhoda, predvsem iz Bele krajine. Do podobnih ugotovitev so privedla tudi raziskovanja duhovne kulture. Dalje pravi Orel, da je zanimivo opažati, kako se novi kozolci, zlasti vezani, lepo in smiselno razvijajo iz starejših kozolcev, kajti funkcijska plat je pri njih še vedno odločilna. Tega ne moremo trditi o nekaterih novejših kmečkih hišah, ki preveč posnemajo hišice iz ljubljanskega predmestja in pri katerih so funkcijski momenti popolnoma ali večidel prezrti. Tesar, ki danes postavlja kozolec, pravi Orel, pa nima v mestu kaj podobnega iskati ter je prisiljen nasloniti se na tradicijo, ki jo je tudi gospodarsko življenje dobro preizkusilo. V zvezi s kaščo so etnografe zanimale stare velike žitne skrinje, ki so jih v preteklih časih, najbrž še pred nastankom kašč, splošno uporabljali za shrambo žita. Ta stara žitna skrinja predstavlja povečano obliko znane skrinje vzhodnoslovenskcga tipa s strešnim pokrovom. Tako skrinjo so člani ekipe našli že leto poprej na poliškem območju, toda navzlic skrbnemu spraševanju si niso znali pojasniti, kako je neki zašla v te dolenjske kraje. Ljudsko izročilo na šentviškem območju pa je razkrilo, da so take skrinje izdelovali Kočevarji in jih prodajali po Dolenjskem obenem s suho robo. Da bi bili poučeni o notranji hišni opremi in njenem razvoju, so etnografi pregledali vrsto najstarejših in najnovejših hiš ter ugotavljali pohištveni inventar in njegovo mesto ter funkcijo v hišnih prostorih. Zapisovalci podatkov o ljudskem pravu so v Dobu zvedeli za >-tlaško leso«, visok kamen, pri katerem so se zbrali kmetje pred odhodom na tlako, v Petrušnji vasi pa Strike pletejo, Sv. Pavel pri Šentvidu za »tlaško stezo«, po kateri so hodili v Stično na tlako. Presenetili so podatki o načinu udinjanja hlapcev in dekel, ki so nekoč na sv. Lucije dan na »družinskem« sejmu v Mišjem dolu stali ob cerkvi in se tako ponujali kmetom. Iz bogate zakladnice pravljic, ki jih je znal živo in prepričljivo pripovedovati Resnik — Anton Dremelj — iz Petrušnje vasi, je dr. M. Matičetov črpal gradivo za svoja raziskovanja ljudskega izročila še več let po prvem obisku pri tem pravljičarju. Srečanje s Kozlevčarjevim očetom iz Sada je, kar se da spoštljivo, z neprikritim navdušenjem nad znanjem, dobrim in zanesljivim spominom, razgledanostjo in sposobnostjo tega moža, nekdanjega župana, tedaj kmeta in čebelarja, opisal dr. Vilko Novak v Tovarišu" Ce povemo še, da je delo te ekipe obogatilo muzej za 143 predmetov, 47 zvezkov zapiskov, 565 fotoposnetkov, 233 perorisb in 22 tehničnih risb, smo povedali vse, kar lahko pove to kratko poročilo. Ljudskopro-svetno delo, ki so ga člani ekipe opravili z vrsto predavanj o ljudski kulturi ter z razstavami ob zaključku dela zadnjih dveh ekip, so etnologi imeli samo za skromno oddolžitev ljudem, ki so ljubeznivo in z razumevanjem sodelovali pri delu. Leta 1964, ko je Etnografski muzej z manjšo ekipo odšel v vasi med škocjanskimi griči, da bi ugotovil spremembe in razvoj v poldrugem desetletju, Borisa Orla ni bilo več med živimi. Izpod peresa Borisa Kuharja, novega ravnatelja Slovenskega etnografskega muzeja, pa je izšla samostojna publikacija Odmirajoči stari svet vasi (Ljubljana 1972). Tudi ljudi, ki so delo ekip najbolj obogatili, je bilo vse manj in manj. Mnogo tega, kar so slišali od očetov in dedov in kar so se od njih naučili, mnogo tega, kar so sami doživeli in spoznali, ter domala vse, kar jim je nalagal na rame boj za vsakdanji kruh, so nesli s seboj v grob. Podrle so se lesene hiše in kašče, izginili so stari vodnjaki, čebelnjaki, črne kuhinje, skrinje, zibke, skledniki, leseni plugi, izrezljani jarmi in vrsta drobnih predmetov, delo spretnih rok in hkrati dokumentov ljudske kulture. Nekaj pa so etnografi, ki so delali na tem koščku naše prijazne Dolenjske z ljubeznijo, požrtvovalnostjo in predanostjo, le oteli pozabe. Dokumenti, ki jih hrani muzej, bodo ostali najboljše in najzgovornejše priče razvoja in napredka, ki ga je z blisko vito naglico prinašal čas po osvoboditvi. OPOMBA: Vse slike so iz ARHIVA Etnografskega muzeja Slovenije. ETHNOGRAPHEN IN DER GEMEINDE GROSUPLJE Fanči Sarf Das slowenische ethnographische Museum hat im Jahr 1948 die er-ste groBere Forschungsequippe auf das Terrain entsandt, um an Ort und Stelle auf dem Gebiet von Šentjur und Skocjan (beides in der Gemeinde 11 Tovariš, št. 41, 18. 12. 1950, naslovna stran in sestavek Pri Kozlevčarje-vem očetu. Grosuplje) die materielle, soziale und geistige Volkskultur zu erforschcn. Die 7 Wochen dauernde Arbeit wurde in den Jahren 1949 und 1950 auf dem Gebiet von Šmarje und Šentvid bei Stična weitergefuhrt. Auf diese Weise konnte das Museum auf einem Teil des Gemeindegebiets von Grosuplje bedeutendes Material sammeln, das die damalige und altere Volkskultur dokumentiert und ihre Entwicklung ausleuchtet. Die in der Gruppe fur Sozlalkultur arbeitenden Forscher haben in insgesamt 79 Dbrfern jedeš Haus besucht und bcsondere statistische Vordrucke mit allen Da ten ausgcfullt, die den Sozialstand der Familien bezeichnen. Die Niederschrif-ten von Daten, die von zahlreichen Informanten, vorwiegend alteren bess-er informierten Einheimischen, gesammelt wurden, fiillen 129 Hefte. Die Mitglieder der Gruppe, die sich mit der materiellen Kultur befafJte, haben fiir das Museum 395 ethnologisch vvertvolle Gegenstande gesammelt, 1240 Aufnahmen gemacht und 605 freie Zeichnungen und 129 technische Zei-chnungen angefertigt. UTRDBA KORINJSKI HRIB V ARHEOLOŠKIH OBDOBJIH Slavko Ciglenečki* Med številnimi in pomembnimi najdišči, ki jih je v slovenskem prostoru odkril Jernej Pečnik, sloviti, a v več pogledih sporni arheolog-sa-mouk, doma iz dobrepoljske Ceste, je tudi Korinjski hrib nad Velikim Korinjem v Suhi krajini. Med arheološkimi najdišči se omenja zgodaj; že leta 1894 je namreč izšel v IMK opis postojanke s prvo označitvijo najdb. Na tem mestu ga je Pečnik ob svoji bogati terenski praksi uvrstil med najpomembnejša gradišča na Kranjskem. Kasneje je najdišče — najverjetneje zaradi težko dostopne lege — popolnoma zatonilo v pozabo. Vendar so Pečnikovi podatki vznemirjali arheologe, posebno še v času, ko so se v Sloveniji začela intenzivna raziskovanja najdišč iz pozne antike in preseljevanja ljudstev. Takrat je šele postalo jasno, kakšen poman imajo skrita, večkrat težko dostopna mesta na vrhu gričev, hribov in celo gora. Najdbe so pokazale, da je tu treba iskati zadnje ostanke staroselskega prebivalstva (romanizirani Iliri in Kelti), ki si je na teh r— - .....-— .........—....... .............- ■ — Pogled na Korinjski hrib z jugozahodne strani * Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Ljubljana, Novi trg 5, YU 61001 ro — Zbornik Obrambni stolp št. 1 hribih reševalo goli obstoj in preneslo antična izročila v čas, ko so sem prišli prvi Slovani. Njih kultura je v marsičem vplivala na naše prednike in tu je bilo mogoče iskati ključ za rešitev mnogih vprašanj v zvezi z naselitvijo Slovanov ter njihovim stapljanjem s staroselci. Tako je prišlo leta 19715 do ponovnih obhodov najdišča, leto kasneje pa je bil izdelan geodetski posnetek terena; vanj smo vrisali na površini izredno dobro vidne ostaline antične arhitekture. Najdišče je bilo nato vključeno v srednjeročni načrt raziskovanj pri Arheološkem društvu Slovenije in leta 1982 so bila opravljena prva sondiranja. Akcijo je vodil Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti iz Ljubljane. Takrat dobljeni rezultati so bili tako spodbudni in presenetljivi, da smo v okviru akcije Poznoantičnc zapore Slovenije delo lahko nadaljevali s sistematičnim raziskovanjem v letu 1983, ko smo izkopali vse ostanke arhitekture. Tako so ključni elementi utrdbe znani; da bi dobili zaokroženo podobo, pa bo treba od-kopati še grobišče, ki smo ga zasledili na severovzhodni strani hriba. Sele takrat bo mogoče odgovoriti na nekatera vprašanja, ki so jih dosedanja izkopavanja šele zastavila (posebno etnična struktura prebivalcev). Na tem mestu lahko samo skiciramo podobo tisočletnih dogajanj na tem imenitnem arheološkem najdišču, ki predstavlja novo pomembno postojanko v že tako bogati arheološki regiji (kompleks Stične, Valična vas idr.). Korinjski hrib s koto 728 m se dviga severno nad vasjo Veliki Korinj ter dominira nad dolino ob izviru reke Krke. Na severnem, zahodnem in južnem robu naravno odlično zavarovanega skalnega platoja (velikost 180 X 100 m) smo našli pravokotne obrambne stolpe. Na vzhodni in seve- rovzhodni strani ti zaradi skoraj navpične skalne stene niso bili potrebni. Skoraj natanko v sredini tako zavarovanega areala so ostanki zgodnje-krščanske cerkve s priključeno krstilnico v prizidanem prostoru. Na obširnem vmesnem delu smo s sondami skušali ugotoviti obliko in konstrukcijo drugih poslopij. To nam ni popolnoma uspelo. Najdbe so precejšnje, vendar nismo dobili nobenih ostankov arhitekture. Blizu je misel, da so bila ta bivališča začasna in zgrajena provizorično (najverjetneje šotori ali pa zasilne lesene kolibe). Za gradnjo večjih stavb prostor med stolpi in cerkvijo ni ugoden, saj je močno skalnat, le tu in tam je manjša krpa proste površine, ki jo je bilo mogoče uporabiti za bivališče. Zgoščene sledove bivanja smo ugotovili v samih obrambnih stolpih, v njihovi najbližji okolici in na nekaj metrov široki terasi, ki poteka ob samem robu postojanke. Stolpi št. 3, 4 in 5 so enako veliki (5,6 X 4,3 m), stolp št. 1 je najmanjši (5,1 X 4,7 m), stolp št. 2, ki je v spodnjem delu imel vodni zbiralnik, pa največji (6,4 X 6,2 m). Pri štirih stolpih je gradnja enovita, le najvišje ležeči stolp (št. 1) je imel dve stranici kasneje ojačani. Posebej skrbno je izdelan stolp št. 2, saj je njegov spodnji del predstavljal vodni zbiralnik, obrambne manevre pa so opravljali iz prostora nad njim. Debelina zidov v spodnjem delu je 1,7 m, vogali pa so bili v notranjosti zaokroženi. Pri stolpih št. 3, 4 in 5 znaša debelina zidu 0,7 m. Vodni zbiralnik je sprejemal vodo s svoje strehe in s strehe cerkve, ki je bila oddaljena le 20 m. Pod vodnim zbiralnikom je bilo na zunanji strani ob južnem zidu mogoče ugotoviti starejšo (poznoantično) fazo poselitve hriba, ki ji je nato sledila gradnja zidanih objektov. Obrambnega zidu med stolpi kljub več sondam nismo ugotovili. Verjetno je zadostovala umetno nasuta terasa nad skalami, morda pa bodo kasnejša raziskovanja pokazala tudi na obstoj palisade. Ostanki zgodnjekrščanske cerkve leže na dobro zaščiteni terasi tik pod skalnatim vrhom hriba. Orientirana je — z manjšim odklonom — proti vzhodu. Cerkveni kompleks sestavljajo ladja, veža in stranski prostor s krstilnico. Dolžina celote znaša 18 m, širina 9,2 m. Prezbiterialni del cerkve je nekoliko dvignjen. V sredini cerkvene ladje smo našli tudi večji, pravilno oblikovan kamen, ki predstavlja morda ostanek prižnice. Dobro je ohranjena apsida, ki zavzema celotno širino cerkvene ladje in je globoka 2,2 m. Na notranji strani je bila na apsido prizidana klop za duhovščino. Glavni vhod v cerkev je bil na zahodni strani, dva stranska pa na prehodu ladje v prezbitcrij. Levo od glavnega vhoda je v vogalu manjši, krožno zaključen prostor. Dolg je 2,2 m in širok 1,8 m. Po legi kot dimenzijah se ujema s podobnim prostorom v cerkvi na Rifniku. V severni polovici ladje je ohranjen estrih, na severni steni pa deloma tudi omet. V zahodni polovici stranskega prostora, ki je povsem odprt proti veži cerkve, smo odkrili pravokotno krstilnico, veliko 1,7X1,3 m, s pravokotnim bazenom za krščevanje. V JV vogalu veže smo našli obzidano grobnico z ostanki štirih skeletov in petimi lobanjami. Pridatkov ni bilo. S sondami smo ugotovili tudi nekropolo, ki leži na severnem pobočju hriba, nekaj deset metrov pod vrhom utrdbe. Izkopali smo izropano Obrambni stolp št. 2 zidano grobnico s približnimi notranjimi merami 270 X150 cm. Na obeh straneh grobnice smo zadeli na skeleta, od katerih smo v celoti odkopali le tistega na vihodni strani. Bil je brez pridatkov. Najdbe: (Številke se nanašajo na predmete, prikazane na treh tabelah. Gradivo je zrisala D. Knific-Lunder.) 1. Del ročaja bronastega srpa. Okrašen je z ornamentom plastičnih reber. 2. Bronasta igla s ploščato glavico. Kmalu pod vrhom sta na trupu igle dve odebelitvi. Prva je diskasta, druga svitkasta. Vmes je okras vzporednih črt, ki ga prekinjajo pasovi jelkovih vejic. 3. Del bakrene ploščate sekire. 4. Ploščata bakrena sekira. 5. Del loka in peresovine bronaste fibule. 6. Bronasta križna fibula s čebuličastimi glavicami. 7. Del bronaste okrogle ploščate fibule. Peresovina je železna. 8. Pozlačena bronasta ptičja fibula. Trup je okrašen s poševnimi vrezi v tehniki klinastega vreza, na mestu očesa je vstavljen rdeč almandin. 9 Del bronastega uhana z zanko. Košarica ni ohranjena. 10. Del bronaste spone z okrasom v obliki križa v obrobljenem polju. 11. Železna ovalna pašna spona z okrasom vstavljenih vzporednih srebrnih niti. Trn za spenjanje manjka. 12. Skrbno izdelano in v celoti ohranjeno koščeno vretence. Spodaj in zgoraj okrašeno s krožci s piko. Močni sledovi uporabe. 13. Del steklene jagode temno modre barve z rdečimi in svetlo modrimi pikami. 14. Noga in del ostenja steklenega kozarca svetlo zelene barve. 15. Dvovrsten koščen glavnik z deloma poškodovanimi zobci in štirimi železnimi zakovicami. 16. Ostanek dvovrstnega koščenega glavnika. Okrašen je s krožci s piko in ob straneh z dvema polkrožnima linijama. 17. Del dna in ostenja steklenega kozarca svetlo zelene barve. Viden je okras vzporednih belih steklenih niti. 18. Železna puščična ost s trnom za nasaditev. 19. Železna puščična ost s trnom za nasaditev. 20. Železna puščična ost s tulcem za nasaditev. Nad robom ustja tulca je luknja za pritrjevanje. 21. Triroba puščična ost s trnom za nasaditev. 22. Železna puščična ost s trnom za nasaditev. 23. Železna sekira. 24. Fragmentirano ohranjen lonec iz sivo rjavo žgane peskane gline. Izdelan je bil na vretenu. Okras v obliki večtirne valovnice ter gostih vzporednih navpičnih in vodoravnih črt. 25. Železna šivanka. 26. Železen ključ z zanko za obešanje. 27. Železen nož s ploščatim nastavkom za ročaj. 28. Železen lemež, ojačan ob robovih rezila in po celi dolžini hrbta. 29. Del železnih škarij. 30. Železen že bel j. 31. Železno orodje s polkrožnim nazobčanim rezilom. 32. Železen sveder. Številne odkrite najdbe in nekateri starejši (Pečnikovi) podatki nam omogočajo podati okvirno podobo, ki pa jo utegnejo dokončno analizirane in tudi kasneje izkopane najdbe še v mnogočem dopolniti. Najstarejšo sled življenja človeka na tem prostoru predstavljata najdbi dveh bakrenih sekiric. Odkriti sta bili na različnih mestih hriba. Prva, v celoti ohranjena, je bila najdena v zavetnem prostoru, zahodno pod koto 728, ostanek druge, podobne sekire pa je ležal na vzhodnem pobočju utrdbe, med zgodnjekrščansko cerkvijo in skalnim robom. Časovno bi lahko oba predmeta uvrstili v prehod med mlajšo kameno in bronasto dobo (eneolitik), približno od 22. do 18. stol. pr. n. š. Podobne sekire so bile odkrite v gradivu, izkopanem na koliščih ljubljanskega barja, Bezgečevi jami v Savinjski dolini, idr. V začetno fazo obljudenosti hriba sodi verjetno tudi lepo izdelano kamnito rezilo, ki predstavlja ostanek takrat že zastarele tehnologije, a se je ponekod zadržalo še dolgo v sicer že razvita kovinska obdobja. Najdeno je bilo v plasti pod kasneje obravnavano latensko hišo, a najverjetneje že v drugotni uporabi. Ti predmeti nam seveda o prvih prebivalcih Korinjskega hriba ne povedo veliko; težko bi govorili o intenziteti poselitve. Najdbe so bile raz- Obrambni stolp St. 3 vrščene v neposredni okolici skalnatega vrha hriba, zato smemo domnevati, da hrib ni bil obljuden v takšnem obsegu kot v kasnejših obdobjih. Morebitna raziskovanja v notranjosti postojanke bodo morda prinesla še več elementov iz tega časa, na mestih, kjer smo opravili sistematičen izkop, pa je kasnejša zidana rimska arhitektura močno poškodovala že tako plitve prazgodovinske plasti in zato o načinu bivanja v prazgodovinskih obdobjih vemo zelo malo. Med najstarejšimi najdbami in tistimi iz mlajših obdobij je precejšen časovni razmik — več kot pol tisočletja. Ali je bil Korinjski hrib takrat iz različnih vzrokov neposeljen ali pa le manjkajo značilnejše najdbe, je danes težko reči. Verjetnejša se zdi prva domneva, saj se ujema s tistim, kar vemo o podobnih postojankah v slovenskem prostoru sploh. Strnjena poselitev in najverjetneje tudi gradnja obrambnega nasipa na jugozahodni strani se začneta v obdobju t. i. kulture žarnih grobišč (13.—9. stol. pr. n. š.). V zvezi 8 tem je zelo pomemben depo bronastih predmetov, najden v gozdu pri vasi okoli leta 1871. Najdbe, med katerimi se omenjajo tudi zapestnice, sulice in sekire, so danes izgubljene, le Pečniku je uspelo pridobiti veliko tordirano ovratnico (hrani Narodni muzej v Ljubljani). Točna lokacija depoja ni znana, domnevati pa smemo, da je bil najden v bližini utrdbe na vrhu hriba, če ne — kar bi bilo logično — celo v njej. Prav tako smemo v zvezo s to naselbino povezati bronasto tulasto sekiro, ki je bila najdena v Malem Korinju. Z našimi izkopavanji smo iz tega obdobja pridobili več predmetov. Izstopata predvsem izredno lepo okrašena bronasta igla ter del brona- stega srpa. Oboje smo našli v sondah na zahodnem in južnem robu postojanke. V najgloblji plasti stolpa št. 5 pa smo poleg delcev prazgodovinske keramike dobili tudi lep, nekoliko zakrivljen bronast nož, ki prav tako sodi v ta čas. Razmeroma redki značilni predmeti nam skupaj z nekaterimi keramičnimi najdbami dokazujejo, da je bil hrib poseljen (in tudi utrjen) že v takem obsegu kot kasneje v svojem najpomembnejšem obdobju — času preseljevanja ljudstev. Med pomembnejšimi sosednjimi najdišči tega časa lahko omenimo le zakladno najdbo bronastih predmetov iz Udja, ki pa ne spričuje poselitvenega središča. Morda predstavlja le depo trgovca, ki je bil namenjen s Korinja (ali tja) pa ga je nevarnost prisilila k zakopu tega takrat tako dragocenega blaga. Od tega časa dalje se zdi, da je naselbina kontinuirano — včasih z večjo, včasih z manjšo intenziteto — živela vse do svojega konca, ki sovpada s prihodom prvih Slovanov v sedanji slovenski prostor. Pripomniti je treba, da se je funkcija utrdbe v različnih obdobjih spreminjala, tega pa žal ni mogoče dokazati z arheološkimi najdbami. Cas, o katerem na Korinjskcm hribu prav malo vemo, je železna doba. Iz starejšega obdobja (halštatsko) smo odkrili le nekaj značil-nejših lončenih črepinj, iz mlajšega (latensko) pa poleg delov značilnih ustij loncev tudi železno, slabo ohranjeno sponko. Vsekakor v tem času hrib ne predstavlja pomembnejšega najdišča, saj je že v začetku že- Temelji zgodnjekrščanske cerkve s krstilnico Zbornik ob«ne Grosuplje XIII, 19R4 153 lezne dobe zgrajeno v bližini gradišče na Viru pri Stični. To je bilo središče ne samo v ožjem prostoru, ampak je pojem za celotno jugovzhodno-alpsko halštatsko kulturo. Korinjski hrib je imel povsem obrobno vlogo, saj je bil preveč odmaknjen od ravnice. Ko bo naše keramično gradivo analizirano, bodo vsekakor zanimive primerjave z bogatim in dobro datiranim materialom iz Stične veliko prispevale k poznavanju kronologije Korinjskega hriba. Na terasi ob skalnem robu utrdbe, med stolpom št. 1 in 2, smo v sondi ugotovili ostanke manjše stavbe, zgrajene v tehniki suhega zidu. V njej je bilo ognjišče z latenskimi črepinjami, kar nam omogoča datacijo zgradbe v čas, ko so na hribu živeli Kelti. Stavbe ni bilo mogoče v celoti odkopati, zato njene mere niso znane. Tudi o zgodnjem rimskem obdobju so materialna pričevanja izredno skopa. V prejšnjem stoletju so odkrili v razvalinah cerkve sv. Jurija tik pod vrhom hriba sekundarno uporabljen rimski nagrobnik. Hrani ga Narodni muzej v Ljubljani. Napis omenja veterana L. Marcija Blanda, katerega predniki so bili doma v oglejskem prostoru. Služil je kot de-kurion v jezdni enoti cohors I Noricorum equitata, ki je imela štabno bazo v kaštelu Lugio (pri današnjem Mohacsu na Madžarskem). Po mnenju J. Šašla spada spomenik časovno v obdobje markomanskih vojn (167—180 n. š). Razen tega nagrobnika sodijo v rimsko dobo tudi nekatere drobne Grobnica z odkritimi skeleti v zgodnjekrščanski cerkvi Srebrn Justinijanov novec (močno povečan) najdbe (npr. bronasta fibula) ter močno zlizani novci iz 1. in 2. stol. Ob teh drobnih najdbah je mogoča dvojna interpretacija: a) opravka imamo z manjšo posadko na hribu, b) predmeti so bili — ker so močno obrabljeni —■ uporabljeni kasneje (v pozni antiki in med preseljevanjem ljudstev), kar pri nas niti ni tako izjemen primer. Na to kažejo predvsem stari novci in fibule v grobovih iz časa preseljevanja ljudstev v Kranju in na Rifniku. Vendar tudi prva varianta ni popolnoma brez osnove. Morda bi smeli pomisliti na manjšo graničarsko posadko na vrhu, saj je tu nekje tekla meja med Italijo in provinco Panonijo, ali pa je bila zasedba nujna le v času markornanskih vpadov, ko je bilo treba zavarovati važnejše ceste in področja. S Korinjskega hriba je sijajen razgled, kar je bilo morda odločilno pri postavitvi signalne postaje. Na ta vprašanja je danes z gotovostjo nemogoče odgovoriti, saj navedene najdbe niso bile nikjer odkrite v nedotaknjeni kulturni plasti, ampak vedno na prostoru, ki je bil kasneje preoblikovan in pozidan. Najdb iz pozne antike in preseljevanja ljudstev je mnogo več in bolj izpovedne so. To je obdobje, katerega začetek na eni strani ozna-čnie vladanie cesaria Dioklecijana (284—305), na drugi pa prihod Slovanov v te kraje (konec 6. stol.). Tudi znotraj tako omejenega časa je na postojanki čutiti večja nihanja. V grobem se zdi, da smemo drobne najdbe in predvsem ugotovljeno arhitekturo pripisati dvema fazama. Prvo, katere začetek bi glede na številne izkopane novce lahko datirali v drugo polovico 4. stol., karakterizirajo predvsem zelo enostavno grajene lesene stavbe (morda tudi šotori) in že v opisu hriba omenjeni sledovi zoglenele konstrukcije, ki segajo daleč pod temelje stolpa št. 2. Zdi se, da je bil hrib takrat periodično poseljen le ob večjih nevarnostih, ki so grozile prebivalcem ravninskega sveta ob važni rimski cesti Siscija—Emona. Pri tem mislimo na prehode vojska različnih pretendentov za cesarski prestol in kasneje preseljujočih se ljudstev, katerih magični cilj je bila Italija. Nerešeno ostaja vprašanje, ali smemo že takrat na hribu domnevati vojaško posadko. Začetek druge faze je težko časovno natančneje opredeliti. Po značilnih najdbah bi smeli domnevati, da sovpada z začetnim obdobjem vzhodnogotske vladavine v naših krajih ali pa z bizantinsko-gotskimi vojnami (535—556). V tej fazi je bila namreč zgrajena zidana arhitektura na vrhu hriba, ki daje postojanki značilen ton. Razpored obrambnih stolpov s cerkvijo v sredini kaže na vojaško postojanko — kaštel. V tem prepričanju nas potrjujeta še dve bližnji postojanki: Limberk s pred nedavnim odkritimi sorodnimi najdbami in že dalj časa znana utrdba na Križni gori pri Ložu. Izredna sorodnost teh postojank — poleg časovne tudi podobni tlorisi — kaže na enotno zasnovan sistem kastelov, ki so kontrolirali in varovali pomembno cesto. O tej nekoliko kasneje, sedaj pa se povrnimo k drobnim najdbam, ki so na Korinjskem hribu iz tega časa tako številne in pestre, da zelo dobro ilustrirajo življenje v takratnem času. Na prvem mestu so deli moške in ženske noše: sponke za obleko, spone za pas in jermenje, uhani, igle. Od koščenih predmetov, ki so jih deloma izdelovali v utrdbi, izstopa predvsem okrašeno koščeno vretence in različni glavniki. Nekaj je tudi zelo lepih uvoženih steklenih kosov (različni kozarci in kupe, steklene jagode). Najštevilneje zastopani predmeti so drobci različno ohranjenih lončenih posod, loncev, skodel, vrčev, amfor, krožnikov idr. Veliko je tudi pričevanj, ki govore o orožju prebivalcev postojanke in napadalcev. Med njimi prednjačijo različno oblikovane puščične osti. Večina izmed njih je bila najdena v okolici obrambnih stolpov in ima tope konice, kar pomeni, da so se puščice odbijale od zidu. Nedvomno predstavljajo ostanek orožja ob zadnjem obleganju trdnjave. Zelo dobro so zastopani primerki posameznega železnega orodja. Posebej zanimiv je lemež rala, ki je bil najden v plasti skupaj z Justini-janovim novcem (kovan okoli 562 n. š.). Najdba je važna predvsem zato, ker kaže razvitost poljedelske obdelovalne tehnike, kakršno so na naših tleh našli Slovani. Tu so še svedri različnih velikosti in oblik, noži, škarje, orodje za strojenje kož, različna dleta, šivanka, kladivo in nekateri predmeti, ki jim danes zaradi slabe ohranjenosti ne moremo čisto zanesljivo pripisati funkcije. Dokaj zapleteno je vprašanje etnične pripadnosti prebivalcev utrdbe. O tem odločajo največkrat predmeti noše, najdeni v grobovih, a pri tej postojanki še niso bili raziskani. Na podlagi naselbinskih najdb pa je takšna opredelitev zelo težka. Ptičja fibula vsekakor kaže na germanske nosilce (v tem času pridejo v poštev le Vzhodni Goti, ki so takrat zasedali naš prostor, ali morda v sklopu njihove vojske tudi Alamani). Tudi s srebrom okrašena pašna spona kaže v to smer. Je pa seveda veliko predmetov, ki jih lahko uvrstimo v kasnejši čas in so najdeni v glavnem v lango-bardskih grobiščih (nekatere puščice, del steklenega in koščenega inventarja, sekira). Na bizantinsko navzočnost ali vsaj zveze z Bizancem kaže značilna amfora in manjša spona. Večina gradiva (predvsem lončenega) daje slutiti, da imamo tu, prav tako kot na drugih sorodnih postojankah, opravka s staroselskim prebivalstvom, ki je bilo v službi vsakokratnega oblastnika. Domnevati smemo, da se je v okrilje dobro branjene utrdbe ob večjih nevarnostih zateklo tudi številno prebivalstvo iz širše okolice. Nedvomno pa je vprašanje etnične strukture močno povezano s funkcijo postojanke v istem času. Zato moramo prej na kratko opozoriti na problem ceste, ki je v pozni antiki vodila tu mimo in katere pomen je narasel — iz za sedaj neznanih vzrokov — prav v času preseljevanja ljudstev. Na cesto kaže dolgo zidovje pri Robu, ki je predstavljalo del obsežnega zapornega sistema, zgrajenega v pozni antiki. Zapiral je važnejše vpadnice in dohode proti Italiji. Odsek pri Robu je bil zelo pomemben, kot kažejo številni stolpi in dolžina zidu. Obrnjen je tako, da je lahko zapiral le cesto, ki je prihajala z vzhodne strani. Drug važen podatek je ime naselja Cesta v Dobrepoljah, ki je v virih omenjeno že leta 1141 in tako dokazuje, da so Slovani ob svoji poselitvi našli tukaj že staro cesto. Ce ti dve točki povežemo in vzamemo za izhodišče Ivančno Gorico, kjer je potekala magistralna cesta Siscija—Emona, dobimo skoraj ravno črto od Ivančne Gorice do Postojne; tam se je cesta navezala na že prej obstoječo rimsko cesto. In prav v neposredni bližini te trase ležijo Korinjski hrib, Limberk in Križna gora, trije kašteli, ki kažejo presenetljivo podobno arhitekturo in prav tako podobno drobno materialno kulturo. Potek ceste bo na posameznih sektorjih treba šele ugotoviti, vendar menimo, da je približno nakazana linija zanesljiva In šele v tej luči lahko razumemo zadnjo fazo na Korinjskem hribu. Med dosedaj raziskanimi najdišči v Sloveniji (Vranje, Rifnik, Kučar, Ajdna, Tinje idr.) nima dobrih analogij, ker gre za funkcionalno popolnoma drugačne naselbinske tipe. Se najbolj spominja na tloris poznoantične trdnjave v Velikih Malencah ob sotočju Krke in Save, ki je bila sicer deloma raziskana, a izsledki žal nikoli v celoti objavljeni. Bila pa je zgrajena za varstvo iste ceste. Tudi tam je Saria ugotovil s številnimi obrambnimi stolpi in obzidjem zavarovan plato, v sredi pa ostanke zgodnjekrščanske cerkve. Kakšna je časovna sorodnost med obema najdiščema, je težko reči, ker najdbe iz Velikih Malene razen domnevno langobardskega vrčka niso bile objavljene. Tlorisna zasnova pa obe postojanki močno zbližuje. Zakaj je ta cesta v času preseljevanja postala tako pomembna, da so jo zavarovali z vsaj tremi močnimi kašteli? Ali samo zato, ker je pred- stavljala najkrajšo vez med Siscijo in Akvilejo ali zaradi ugrezanja nekdanje magistrale, ki je vodila čez Ljubljansko barje? Morda so se hoteli izogniti Emoni, ki pa v tem času — kot kažejo dosedanje najdbe — ni predstavljala posebne ovire, saj je življenje v njej skoraj izumrlo. Ugibati bi smeli, da so bili v ozadju neki nam še neznani strateško-politični oziri. Kakorkoli že, odgovor bo treba poiskati v bodočih raziskavah na vseh omenjenih postojankah ob tej cesti. Morda pa bo tudi podrobno ovrednotenje bogatih najdb s Korinjskega hriba prispevalo k razrešitvi prav tega vprašanja, ki predstavlja danes enega izmed najzanimivejših problemov v času pred prihodom naših neposrednih prednikov. LITERATURA: Podrobnejši pregled literature o najdišču do leta 1965 je podan v delu Arheološka najdišča Slovenije (1975), 235 ss. Pri tem je treba opozoriti, da je Pecnikov opis Korinjskega hriba pomotoma prenesen pod lokacijo Mačkov vrh, kjer pa ni nikakršnih arheoloških sledov. Na tem mestu navajamo samo važnejše stare omembe in novejše zapise. Prvi pomembni zapis je pri J. Pečniku v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko 4 (1984), 11. Rimski nagrobnik (s fotografijo) je objavil B. Saria v Antike Inschriften aus Jugoslawien 227. Opis poznoantičnih ostalin sem podal v Varstvu spomenikov 21 (1977) 277, geodetsko izmero postojanke z vrisanimi stavbami pa v Arheološkem vestniku 30 (H'79) 460 ss, T. 2. O rezultatih izkopavanj so podana preliminarna poročila v Varstvu spomenikov 25 (1983), 258 ss; 26 (1984) v (tisku). Najobsežnejši pregled s kratko predstavitvijo najdišč Limberk in Sv. Lambert pod Pristavo nad Stično ter potekom rimske ceste sem dal v Arheološkem vestniku 36 (v tisku). ARCHftOLOGISCHER FUNDORT AUF DEM BERG KORIN.ISKI HRIB UBER VELIKI KORINJ Slavko Ciglenečki Auf dem Berg Korinjski hrib iiber dem Dorf Veliki Korinj in Suha krajina (Gemeinde Grosuplje) ist in den Jahren 1982 und 1983 ein um-fangreicher archiiologischer Fundort erforscht worden. Auf dem steilen, felsengeschutzten Berg mit der Meereshbhe von 728 m sind die Spuren von fiinf Wehrturmen, einer fruhchristlichen Kirche und viele Klein-funde aus verschiedenen archaologischen Epochen entdeckt worden. Die altesten Funde (Kupferaxte) stammen aus der fruhen Bronzezeit. Heute kann nicht mehr mit Sicherheit festgestellt werden, in welchem Umfang der Fundort besiedelt gewesen ist. Viel zahlreicher sind die Funde der Urnenfelderkultur. Bronzegegenstande (eine Schmuckna-del, eine Sichel, ein Messer) und zahlreiche Tonscherben zeugen von einer dauerhafteren und starkeren Besiedlung. Sehr spiirlich sind die Funde aus der alteren Fisenzeit, wahrend aus der jiingeren Eisenzeit Gebau-deteile mit einer Feuerstelle und verschiedene Gegenstande (vor allem Tonscherben) erhalten geblieben sind. Spater, in der friihromischen Zeit vvurde der Berg offensichtlich nur periodisch besucht, doch in der Zeit der Spiitantike setzt eine geschlossene Besiedlung ein. am vvahrschein-Hchsten kommt es dazu im 4. Jahrhundert. In dieser Phase wurden Holz- gebaude errichtet. Der Aufbau von gemauerten Gebauden, von VVehrtiir-men und der fruhchristlichen Kirche mit dem Baptisterium gehort an das Ende des 5. oder den Anfang des 6. Jahrhunderts. Die Fundstelle hatte damals eine militarische Funktion, sie diente aber zusatzlich auch als Zufluchtstatte filr die Bevblkerung der Umgcbung. Reichhaltige und zahl-reiche Funde aus der V61kerwanderungszeit (verschiedene Nadeln, Fibeln, Kamme, Munzen, Geriit, Keramik usw.) lassen die Vermutung zu, daB sie vor allem strategisch bedeutend war, daB sie sehr wahrscheinlich eine wichtige rbmische StraBe gegen Italien zu schutzen hatte. ŠTUKATURE V STISKEM VHODNEM STOLPU IZ LETA 1620 Emilijan Cevc* Leta 1603 je prešla stiska opatska palica v roke Jakoba Reinprechta, cio leta 1601 opata cisterijanskega samostana v Kostanjevici. Ta odločni, humanistično izobraženi mož je temeljito posegel ne samo v redovno življenje samostana, marveč tudi v njegovo zunanjo podobo. Stisko romansko cerkev je tako močno predelal in obokal v slogu zgodnjega baroka, da je svoj čas veljalo, da jo je kar na novo pozidal; dela so bila dokončana leta 1623. Razen tega je napravil v njej novo grobnico, postavil 13 novih oltarjev in dal vliti dva zvona. Ze leta 1606 je dokončal povečavo »stare prelature«, ki jo je začel zidati leta 1589 njegov prednik, opat Lovrenc Zupan. Močno sled je zapustil tudi v župnijah, ki so bile vtelešene samostanu. Prezidal je cerkvi v St. Vidu in v Višnji Gori, na Trški gori nad Novim mestom pa je bila ob njegovi skrbi v letih 1620—23 dozidana nova Marijina cerkev. Več cerkvam je oskrbel nove oltarne nastavke, kot na primer na Gradišču in v Zgornji Dragi, mnogim je podaril para-mente in liturgične posode. V Ljubljani je pozidal Stiski dvorec, na Gorenjskem predelal gradič Preddvor. Jezuitski cerkvi v Ljubljani je podaril oltar Jezusovega imena.1 Še pred smrtjo — 1626 — si je dal leta 1623 postaviti v stiski cerkvi monumentalen epitaf iz rdečega kamna, na katerem je upodobljen v visokem reliefu v slovesni liturgični opravi — plemenit, resen starec z nekoliko resigniranim, bradatim obrazom; napis v heksametrih pa opozarja na minljivost slave sveta in njegovih časti.2 Opat Jakob je Stično obogatil še z enkratno umetnino — s štukatu-rami v velikem vhodnem stolpu. Prav ob teh se želim v tej študiji po-muditi. Veliki severovzhodni stolp je njega dni varoval glavni vhod v samostan in še danes prehaja skozenj večina obiskovalcev. Opat Jakob je ta vhod poudaril z rustificiranim portalom, dvignil s predrtjem prvega nadstropja nad pritličjem nov banjast obok, fasado in notranjščino pa je dal okrasiti s štukaturami. Nad portalom so bili v ornamentalnih kartušah grbi cesarja, dežel in cistercijanskih samostanov — Stične same, Kostanjevice, Topuskega, Reina in drugih; zraven so bili napisi v plastičnih, * Ljubljana YU 61001, Slovenska akademija znanosti in umetnosti,; dipl. fil.; dr. se; znanstveni svetnik, dop. član SAZU 1 J, W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain. VIII, 701. — K. Crno-logar, Sittich, v: MDZK, Wien 1900, 168 sq, 171. — M. Mikuž, Vrsta stiskih opatov, Ljubljana 1941, 65. — J. Gregorič, Cistercijani v Stični, Ljubljana 1980, 81 sq. — S. Mikuž, Umetnostnozgodovinska topografija grosupeljske krajine, Ljubljana, 1978, 13 sq. 2 S. Mikuž. op. cit. 300. — E. Cevc, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981, 252 sq. U — Zbornik Stična, vhodni stolp samostana. Relief zadnje sodbe Stukiranih črkah. Ta slikoviti okras je na žalost odpadel, nekaj skromnih fragmentov pa je odkrila restavracija stolpa v letu 1983. Vidimo pa ga v Valvasorjevih grafikah tako v »Ehre« kot Topografiji Kranjske.3 Po ostankih bi sklepali, da je grbe izdelal isti mojster, ki je izoblikoval leta 1620 štukature v veži stolpa. A niti pri Valvasorju niti v ostankih na mestu samem ni sledu o nadangelih Mihaelu, Gabrielu in Rafaelu, ki naj bi bili upodobljeni ob grbih na fasadi stolpa/' Vsekakor je želel opat Jakob glavni vhod v ožji samostanski kompleks kar najbolj odlikovati; spremenil ga je v skoraj sakralen prostor, ki s svojim okrasjem spominja na poznorenesančne kapele ali studiole humanistov. Ko stopimo skozi portal, se namreč znajdemo v pravokotnem prostoru z vzdolžnim banjastim obokom, ki se vzpenja iznad šibkega venčnega zidca, obok, vrhovi vzdolžnih sten in zahodna ter vzhodna stena pa so okrašeni s figuralnimi in ornamentalnimi štukaturami: dva vojščaka ob vhodu, skozi katerega stopimo na dvorišče; dve veliki, po-dolžni kompoziciji Kristusovega trpljenja na spodnjem delu oboka, štirje reliefi zahodnih cerkvenih očetov na temenu oboka, na zahodni steni v ločnem vrhu ostanek reliefa s pokrajino in nad vrati v vzhodni steni Zadnja sodba/' Štukature so precej poškodovane, tako da jim je včasih 3 J. W. Valvasor, Ehre... VIII, 70.'S, XI, priloga ob str. 530. — Topo-graphia Ducatus Carnioliae modernae, 1679, št. 240. 4 S. Mikuž, op. cit. 279. ■ K. Crnologar, Kloster Sittich, v: MDZK N. F. VII, 1891, 232. — Isti, Sittich, op. cit. 171. — J. Srebrnič, Stična, Ljubljana 1919, 37 sq. — M. Zadni-kar, Stiski samostaln, Ljubljana 1969, 28. — N. Sumi, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969, 24. — F. Štele, Varstvo spomenikov, v: ZUZ XV, Ljubljana 1938, 100. — M. Zeleznik, Stična (Konservatorska poro- kar težko določiti vsebino. 2e leta 1892 je bila — verjetno po Crnologar-jevi zaslugi — sprožena pobuda, da bi jih restavrirali in leta 1908 se je dunajska Centralna komisija za varstvo spomenikov trudila, da bi delo res steklo.0 Toda šele med leti 1935—38, ko je še prenekateri del štuka-ture grozil, da bo odpadel, je podobar Karel Goetzl star. ogrožene partije utrdil in reliefe belo prebarval.7 Vnovič se jih je lotila restavratorjeva roka leta 1958 ali 1959. Tedaj je bilo ugotovljeno, da so bili figuralni deli spočetka tonirani v sivi barvi, ki naj bi spominjala na kamen, relief na zahodni steni naj bi bil bel in beli so bili tudi vsi ornamenti. Reliefi so bili vnovič utrjeni in levi vojščak na zahodni steni delno dopolnjen (kolikor so ostanki dopuščali rekonstrukcijo).8 Stukature so izdelane v visokem reliefu, nekatere figure pa so celo polnoplastične, pri čemer je štuk nanesen na leseno ogrodje in nato pritrjen na zid. A prav te figure so, z majhnimi izjemami, tudi odpadle, kakor npr. Kristus in desni razbojnik na reliefu Križanja. Nad vzhodnim vhodom je relief Zadnje sodbe. Ta je v vseh pisanih omembah posebej poudarjen, ker s svojo drastično pripovednostjo gledalce najbolj pritegne. Pokriva ves zaključni lok vzhodne stene. Kompozicija je po tradicionalnem ikonografskem programu razdeljena v tri pasove: v zgornjem je Kristus sodnik, v srednjem vstajenje mrtvih iz grobov, spodaj so zveličani in pogubljeni. V vrhu, ki ga oddeljuje venec oblakov, sedi Sodnik z zemeljsko kroglo pod nogami; od ust mu izhajata meč obsodbe in lilija zveličanih, roki pa širi v rešitev izvoljenih in v prekletstvo pogubljenih. Levo in desno sta Marija in Janez Krstnik kot pri-prošnjika (Deesis). Velika angela budita s trombama mrtve, ki vstajajo iz grobov ter jih sprejemajo angeli in hudiči. V spodnjem pasu na Jezusovi desni je skupina golih vstalih, ki jih vodi v nebesa angel s palmo v roki, zadaj pa jih spremlja angel z žezlom. V sredi se bojuje angel z ognjenim mečem z vragom za vstalega, nad to skupino pa je med grobovi vrag, ki nosi čez rame golo žensko. Desno od njega sprejema angel dušo, ki leze iz groba, zraven pa grabi drugo hudič s ptičjo glavo. Spodaj na desni (za gledalca, za Kristusa pa na levi) je široko odprto zmajevo žrelo, žrelo pekla; na njegovem kljunu sedi hudič z norčevsko kapo in piha iz pihalnika ogenj na duše, ki jih sprejema pekel. Prva je skupina, ki jo žene v ogenj hudič s koničasto kapo, in zadnji v njej je mož z nabranim ovratnikom, v dolgi suknji, s klobukom na glavi in s knjigo na hrbtu — v njej smemo pač prepoznati luteranskega predikanta. Za njim podi vrag z bičem moža in ženo. Zraven je angel z neko dušo in pod njim vrag, ki pelje v samo-kolnici skupino pogubljencev, nato pa večji hudič s kozlovsko glavo in z vilami, noseč v košu dva pogubljenca. 2e F. Štele je zapisal, da je kompozicija »bogata še čisto iz srednjeveške fantazije izvirajočih posameznosti«. In res najdemo vsebinsko podobne detajle na srednjeveških slikah Zadnje sodbe; pri nas sta v tej vrsti najbogatejši freski v župnijski cerkvi v Mengšu in v podružni cerkvi čila), v: Varstvo spomenikov VII, Ljubljana 1960, 234 sq. — S. Mikuž, op. cit. 282 sq. — E. Cevc, op. cit. 243 sq. 0 Notica v MDZK 1982, 184, — Tatigkeitsberichte, v: MDZK 1908 418 7 F. Štele, op. cit. 100. H M. Železni k, op. cit. 234 sq. Stična, vhodni stolp samostana. Relief Dviganja križa na Krtini.9 Morda bi bilo vredno opomniti tudi na lesorez Zadnje sodbe iz Malega pasijona Albrechta Diirerja (iz leta 1509/10). Kajti v Stični so predstave hudičev popolnoma severnjaško fantastične in sad še srednjeveške domišljije — pol ljudje, pol živali. Vrag, ki vleče dušo za lase, da bi jo iztrgal angelu, ima zajčjo glavo; drugi imajo kljunaste obraze; tisti, ki nese žensko čez ramena, ima rogove in k peklenskemu žrelu leti ne-topirjasta pošast s koničasto brado. Štukater si je gotovo pomagal z nekimi starejšimi predlogami, a vzore je po svoje predelal. Morda mu je prišla pred oči celo kakšna podobna kompozicija, kot jo najdemo na železni plošči-pečnici, ki jo je okoli 1550 v reliefu izoblikoval Philipp Soldan iz Frankenberga, in na kateri vidimo med drugim tudi vraga, ki pelje duše v samokolnici, in drugega z živalskimi rogovi, ki si je okobalil čez ramena golo žensko.10 Ker so se take pečnice iz litega železa širile daleč po Evropi, bi bilo lahko mogoče, da so zašle tudi v stiski samostan in tamkaj oplodile štukaterjevo domišljijo. Ze na gotskih kompozicijah Zadnje sodbe pogosto opazimo tako med zveličanimi kot med pogubljenimi dušami tudi zastopnike cerkvenega sta- 9 F. Stelć, Monumenta artis slovenicae I, Ljubljana 1935, 21 sq. — Isti, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969, 62 sq. 10 A. Kippenberger, Hauptwerke des Museums in Jubilaumsbau der Uni-versitat Marburg, (b. 1.) 27. — Tudi iz 5 listov sestavljeni lesorez Zadnje sodbe, delo Abrahama Bacha, zajema bržčas iz nekega podobnega vira kot stiski relief ali Soldanova plošča, (prim. npr. dolgonosega vraga s samokol-nico, vraga z golo žensko čez rame itd.), dasi kompozicija ni popolnoma enaka in je tudi mlajša od naše štukature. (D. Alexander — W. L. Strauss, The German single-leaf woodcut 1600—1700. New York 1977, si. str. 42—43.') Zbornik občine GrosupiTje XIII, 1984 165 nu od papeža do škofov in menihov. Na freski na Krtini se gnetejo v peklenskem žrelu papež (vidna je samo njegova tiara>, škof in menih, kar naj bi vernikom dopovedalo, da pred sodbo tudi služabniki Cerkve ne uidejo kazni, če je bilo njihovo življenje grešno. V času reformacije pa se je to moralno pojmovanje spremenilo — papež, kardinali, škofje, menihi so kar vprek veljali za služabnike Babilona in sovražnike »čistega Evangelija« in bili zato obsojeni v pogubljenje. Vse kaže, da odmeva ta misel tudi na Soldanovi reliefni plošči. Ko je oglejski vizitator Francesco Barbaro leta 1593 vizitiral oglejskemu patriarhu pripadajoče slovenske župnije, je zapisal, da so protestanti na podobah Zadnje sodbe uvrščali svoje predikante med zveličane duše, katoliške duhovnike pa med pogubljene; seveda je ukazal te upodobitve odstraniti.11 Tako stiski kot kostanjeviški cistercijanski samostan sta v času razcve-tajoče se protestantske reformacije doživljala hudo krizo. Opat Lovrenc se je moral nenehno spopadati z luteranskimi predikanti in najbrž je podobne težave doživljal tudi njegov naslednik, opat Jakob Reinprecht. Zato ni nič čudnega, da je relief Zadnje sodbe priostril in aktualiziral s protiluteranskim motivom: v peklenskem objemu se je znašel predikant s knjigo na hrbtu. Na nasprotni, zahodni steni stolpa se je ohranil v lunetnem polju samo zgornji del štukature: videti je nerealno pokrajino s strmim skalovjem, po njej pa so razsute cerkvam podobne stavbe, trdnjave in gobam podobna drevesa, ne zasledimo pa ostankov kakšnih figur. Zato ne vemo, kaj naj bi bil relief predstavljal, saj si v ozkem, zdaj praznem pasu, ki loči pokrajino od spodnjega roba reliefa, komaj lahko zamislimo kakšno fi- Stična, vhodni stolp samostana. Relief Križanja 11 Avg. Dimitz, Geschichte Krains III, Laibach 1875, 329. guralno skupino. — Ob straneh sta se ohranila ostanka ornamentalne ?tukature z maskaronoma, fantastičnima maskama, in s šopoma sadnih obeskov. — Levo in desno od vhoda sta na zahodni steni v krepkem reliefu upodobljena viteza v oklepih, a roke in glavi jima je čas uničil. Tudi tu smo v zadregi, koga naj bi predstavljala. Se najverjetneje gre za monumentalna stražarja vhoda. Na spodnjem delu severne krivine oboka se razteza podolgovat, na konceh zaobljen relief, ki je povzročil dosedanjim razlagalcem precej preglavic; manjkajo mu namreč prav tisti deli, ki bi vsebino že na prvi pogled približali. Spet je pred nami gričevnata pokrajina z nekaj fantazijskimi arhitekturami v ozadju, po njej pa je porazdeljena množica razgibanih oseb, ki se proti ozadju perspektivno manjšajo. Prav na levi je spredaj skupina štirih žena, zbranih okoli pete, onemoglo ležeče med njimi; zraven sta še mladenič in bradat mož s klobukom. Ob strani je košara (vedro?) s kladivom, z žeblji in vrvjo. Nato sledi skupina figur, katerih gibi se zde danes nejasni: med prvimi nam pade v oči oseba v nekakšni vojaški noši, ki vzbuja vtis, da pada vznak; ob njej so bradat starec, vojščak s sulico in mladenič s klobukom; spredaj je skupina s klečečim bradačem, ki napenja vrv, in treh oseb z odbitim zgornjim delom telesa. Bolj na desno je čepeča oseba, vidna s hrbta, za njo močno nazaj nagnjen vojščak, tretji, ki ima na glavi turban, pa se približuje v teku. Onkraj večjega praznega prostora sta spredaj dva moža v pogovoru in desni je v janičarski noši; za njima so trije konjeniki, od katerih ima prvi »rimsko« opravo, druga dva pa turško. Prav na desni je bradač s klobukom in v dolgi suknji. V ozadju je na levi med drevjem skupina ljudi, v sredi pa opazimo dva sedeča obsojenca z zvezanimi rokami, ki ju varujejo trije možje. Večina dosedanjih avtorjev, ki so omenjali stiske štukature, se s tem prizorom ni nadrobneje ukvarjala, nekateri pa so ob njem tipali v svet lokalnega izročila — da gre morda za prizor, povezan s stiškim samostanom, za ilustracijo dogodka iz zgodbe o Juriju Kozjaku ali celo za prizor ujetja Ivana Kacianerja; množica vojščakov je napeljevala tudi na misel, da je upodobljena zmaga cesarja Konstantina nad Maksencijem ali da gre za prizor najdenja sv. križa s sv. Heleno in bolnico ... Toda kolo v ozadju dokazuje, da se prizor odigrava na morišču. To morišče pa je Golgota-Kalvarija. Relief predstavlja namreč Dviganje križa s Kristusom, le da je križ, ki je bil pritrjen pred ozadje kot prosta plastika, odpadel. Toda njegovo mesto slutimo v praznini nad fragmentarnimi figurami v sredi. Stukater je namreč prekomponiral veliko po-dolžno sliko Križanja, ki jo je leta 1565 ustvaril Jacopo Tintoretto za Scuo-la di San Rocco v Benetkah;12 ta slika se je nato razširila v bakroreznih kopijah, med katerimi je najbolj znana tista, ki jo je na treh listih in zrcalno obrnjeno izdelal leta 1598 Agostino Carracci. Vendar je štukater Tintorettovo kompozicijo po svoje preuredil in jo tudi vsebinsko spremenil. Na beneški sliki Kristusov križ že stoji v sredi, križ z desnim razbojnikom pravkar dvigujejo, levega razbojnika — na gledalčevi desni — pa šele pribijajo na križ, ležeč na tleh. Skupina okoli onesveščene žene 12 E. v. der Bercken, Die Gemalde des Jacopo Tintoretto, Munchen 1942, slike 235—237. predstavlja od žalosti omedlelo Marijo, ob njej pa Magdaleno, Marijo Kle-opovo, Salomo in Marijino sestro.13 Toda medtem, ko je pri Tintorettu skupina žena in obeh mož — Janeza Evangelista in najbrž Jožefa Arima-tejca — zbrana v sredi slike tik pod Kristusom na križu, je v Stični pomaknjena na levo stran in tudi drže so delno spremenjene. Zato sem svoj čas celo pomislil, da bi utegnil biti Kristusov križ prav tako pomaknjen iz osredja na levo (kar bi narekovala tudi navzgor uprta pogleda Janeza Ev. in mlajše žene), a to bi se ne skladalo z evangelijskim besedilom, ker bi Kristus ne bil med obema razbojnikoma. Mislim, da je štukater prenesel Tintorettov motiv dviganja križa levega razbojnika na Kristusov križ in pri tem ohranil nekatere spremne osebe: v drži malce spremenjenega moža, ki nateguje vrv, potekajočo na rame križa, »nazaj padajočega« rablja, ki z dvignjenima rokama dviga križ, drugim figuram pa je spremenil držo in funkcijo in nekatere sploh opustil. Konjenike na desni najdemo na tem mestu tudi v Benetkah, a štukater je spremenil njihovo število in jih oblekel v turška oblačila. Tudi grič na levi in gruča ljudi pred njim sla posneta po Tintorettu. Štukater se torej beneškega vzora ni suženjsko oklepal, marveč je porabil njegove glavne momente, vrsto figur pa je prekomponiral, izpustil ali po svoje interpretiral nekatere nadrobnosti in je dodal po lastni domišljiji — krvniško kolo, zvezanega razbojnika, košaro z orodjem trplje- Stična, vhodni stolp samostana. Relief sv. Hieronima 11 Po nekoliko nejasnem evangeljskem opisu (Jan 19, 25), iz katerega ni razvidno, ali so bile ob Mariji pod križem tri ali štiri druge žene; tudi pri Tintorettu so štiri žene. Stična, vhodni stolp samostana. Relief sv. Avguština nja itd. Križanje samo je spremenil v »Dviganje križa«. In da je spremenil oblačila rabljev in vojščakov v turška (tudi janičar ne manjka na desni), je spet odmev zgodovine. Kristusovi rablji in vojščaki so se spremenili v »dedne sovražnike« našega ljudstva, v »Turke«, ki so nenehno ogrožali tudi Stično. In vprašanje je, če ni bradati možak v dolgi suknji in z ozkokrajnim klobukom, ki ga vidimo na skrajni desni, spet predikant, ki se je pridružil Kristusovim sovražnikom? Na južnem delu oboka je v enaki velikosti in enakem okviru upodobljeno Kristusovo križanje. Tudi tu sta odpadla križa s Kristusom in z desnim razbojnikom, ki sta bila kot polni plastiki pritrjena pred relief. Pokrajina je podobna kot na prejšnjem reliefu, le da je v ozadju bolj poudarjeno mesto Jeruzalem. V sredi stojita ob (zdaj manjkajočem) Kristusovem križu Marija in Janez Evangelist, klečeča Magdalena objema spodnji del križa, ob njej pa nataka manjši možak kis v čebrič. Levo od Marije dirja jezdec na konju, prav na skrajni levi kockajo vojščaki za Kristusovo suknjo, za temi pa vidimo še drugega jezdeca in bolj oddaljeno skupino figur. Na desni strani je ob križu levega razbojnika skupina jezdecev in vojščakov, eden je spet oturbanjen. Ob mesecu in soncu sta na nebu še dva napisna trakova, a napis se je ohranil samo na levem: »MY-STERIVM SALVTIS HVMANAE IN CRVCE / REPARATAE« (Skrivnost človeške rešitve, obnovljene na križu). Tudi to pot se je štukater zazrl v beneško smer, posredno spet k Tintorettu. Pri njem si je »izposodil« konjenike na straneh in ozadje z Jeruzalemom in beneški je tudi kužek ob Janezu Evangelistu. Ze Stane Mikuž1'' je opazil sorodnost med tem reliefom in sliko mnogofigurnega Križanja, ki je prešla v Narodno galerijo iz Šmarja pri Ljubljani, torej iz župnije, vtelešene stiškemu samostanu;15 slika je nastala ob koncu 16. stoletja in v mnogih nadrobnostih spominja na beneške vzore, ki pa so preliti v govorico severnega manierizma. Konjenik ob Mariji pod križem v Stični je skoraj enak konjeniku na šmarski sliki in skupina z onesveščeno Marijo na reliefu Dviganje križa kar sama vabi k primerjavi s šmarsko. Tudi arhitekture v ozadju so si na obeh kompozicijah podobne. Sta imela morda slikar in štukater pred očmi isto ali vsaj zelo sorodno predlogo? Tintorettovo Križanje? Tega so razen že omenjenega Carraccijevega bakroreza razširjale še druge grafike, na primer Sadelerjeve, in po njih so se ob velikem beneškem mojstru inspirirali slikarji in kiparji. Celovški slikar Anton Plumenthal star. je povzel Tintorettovo kompozicijo na postnem prtu za koroški Strassburg na Krki,1B miinchenski rezbar Chri-stoph Angermair na slonokoščenem reliefu (Miinchen, Schatzkammer der Residenz),17 kipar Pietro Francavilla na reliefu za Božji grob v Jeruzalemu (okoli leta 1596)18 itd. Na temenu oboka so v manjših podolžnih ovalih reliefi štirih latinskih cerkvenih očetov. Na severni strani sta sv. Ambrož in sv. Avguštin, na južni sv. Hieronim in sv. Gregor. Vsi sede na okrašenih renesančnih sedežih pred stebriščnimi arhitekturami, ki jih zgoraj povezujejo festoni. Ambrož sedi ob mizici z renesančnimi orlovskimi nogami in bere iz knjige; v ozadju je ločna arhitektura, v levem podločju je vaza s cvetjem. Napis v latinski majuskuli poimenuje svetnika: S. AMBROSI(VS). Avguštin si z desnico podpira glavo v premišljevanju, za njim je arkada z dvojnimi stebri in s školjkastim motivom nad biforami. Napis: S. AV-GVST(INVS). Bradati Hieronim pred arkadami iz stebrov in polkrožnih lokov piše na mizi, na kateri stoji križ; zraven sta lev in lobanja, na stebru visi kardinalski klobuk. Napis: S. HIERONI(MVS). Gregor sedi z rokama v naročju pred ločno arhitekturo; ob njem je papeška tiara. Napis: S. GREGORI(VS). Prostor med okviri s figuralnimi kompozicijami izpolnjuje ornamentika, sestavljena iz elementov renesančnih grotesk, trakov, kandelabr-skih motivov, cvetov in listov, bisernih kartuš in okovja; razvita je strogo simetrično. Prav v vrhu oboka je kombinirani stiski in Reinprechtov grb, pod njim so na traku kratice I. A. Z. S. (Iacob Abt zu Sittich) in spodaj je letnica 1620. Pod venčnim zidcem pa poteka po stenah okrasni pas iz festonov, obešenih izmenično v obročke in na ornamentalne glavice. Gre za ornamentiko, ki se je po antičnih vzorih spočela v renesansi in trajala pri nas še daleč v 17. stoletje; pridružujejo se ji na Nizozemskem porojeni motivi okovja in zavojčevja. Tako »okovje«, ki hoče posnemati kovinsko, na steno pritrjeno okrasje, je za zgodnje 17. stoletje zelo značilno. St. Mikuž, op. cit. 282. 15 F. Štele, Monumenta artis slovenicae II, Ljubljana 1938, si. 6. 1(i R. Milesi, Manierismus in Karnten, Klagenfurt 1973, 56 sq, 68 sq. tab. 106. 17 M. D. Grunwald, Christoph Angermair, Munchen-Ziirich 1978, 53, tab. 42. 18 A. Venturl, Storia dell'arte italiana X/3, Milano 1937, 826, si. 710. Poznorenesančno je pohištvo pri cerkvenih očetih in renesančne želijo biti arkade za njimi, ki pa delujejo kulisno ploskovito ter ne vzbujajo vtisa pravega globinskega prostora. S tem pa se nam že nakazuje tudi slogovna opredelitev stiskih štu-katur. 2e odvisnost od tintorettovske predloge nas usmerja v čas poznega manierizma, ki se kaže tudi v kopičenju gričev, skalovja, stavb, dreves in manjših rastlin in vseh mogočih nadrobnosti. Stukater je torej posegel po vrsti manierističnih elementov od tintorettovsko inspiriranih kompozicij do ornamentike, ni pa znal vnesti v celoto kompozicijsko logiko. Preglednost je zameglil še s pravim »strahom pred praznino«, ki očesu ne dovoli, da bi se spočilo. Ob gostobesedni pripovednosti se je štu-katerju razblinila oblika. Brez prepričljive notranje povezanosti je sestavljal različne figuralne skupine, ki jih je našel v predlogah, ni pa pazil na pravilna razmerja med njimi. Janez, Marija in Magdalena na reliefu Križanja po velikosti presegajo vse sosednje figure, celo jezdec na konju je manjši od njih. Obleke se gubajo nerealno, njihovi robovi so nemirni, kodrasto vzvalovani in gube so mehko cevaste. Obrazi so podobni maskam z velikimi nosovi in svetniki niso nič »lepši« od rabljev, a vsaj obrazi pogubljenih kažejo nekaj strahu in obupa. In dasi je mojstru spodletel poskus, da bi vlil telesom pod oblačili nekaj veljave, je vendarle dosegel delni globinski vtis, ko je v ospredje namestil velike, polne plastike, medtem ko proti ozadju plastičnost — hkrati s kar prenaglim manjšanjem figur — vse bolj upada in se preliva v plitev relief; arhitekturno ozadje pri cerkvenih očetih je pravzaprav samo še kulisna risba. Toda — po dekorativni strani je mojster dosegel kar srečen učinek. Vse kaže, da je imel glavni štukater tudi pomočnika, kateremu bi smeli morda pripisati ornamentiko girlandncga pasu in najbrž tudi relief Zadnje sodbe, na katerem so figure krhkejše, njihova draperija pa bolj zalomljena in strožjih obrisov. Vprašanje zase je ikonološka stran celotne dekoracije. Vsebino je narekoval štukaterju gotovo opat kot naročnik, a kakšnega celovitega vsebinskega izhodišča ne zaslutimo. Kompoziciji Dviganja križev in Križanja se zdita kot ikonografska podvojitev in cerkveni očetje na vrhu oboka nimajo na tem mestu prave upravičenosti. Tudi vojščaka na zahodni steni še nista razkrila svoje funkcije. Le relief Zadnje sodbe na vzhodni steni morda opozarja vstopajoče — kakor nad vhodi v cerkev — da se bližajo posvečenemu kraju in da se morajo zato očistiti grehov. Najbrž je pri vsebini sodelovala tudi potridentinska miselnost, ki se ne kaže samo v obsodbi luteranskih predikantov, marveč tudi v poudarku katoliške pra-vovernosti, utemeljene na nauku cerkvenih očetov. Ce bi namesto teh bile na oboku podobe štirih evangelistov, kar bi bilo po stari ikonografski praksi bolj razumljivo, bi se s tem vsebinski poudarek namreč nehote približal protestantskemu nauku o čistem evangeliju. Leta 1622 ali 1623 je dal opat Jakob štukaturno okrasiti tudi oboke prezidane stiske cerkve. Te štukature pa se omejujejo le na osamljene ornamentalne okvirje z grbi ali angelskimi glavicami v sredi. Na teh štu-katurah prevladuje kar geometrična strogost in plastično modelacijo je zamenjala krhka ploskovitost.l!) Stukater, ki je delal v cerkvi, ne kaže delavniške sorodnosti z mojstrom štukatur v vhodnem stolpu, dasi sta Stukature v kartuziji Mauerbach na Nižje Avstrijskem oba ujeta v manieristično stilno ozračje in oba porabljata elemente okov-ne ornamentike. Stukature iz leta 1620 so v svoji vrsti na Slovenskem enkraten in najstarejši spomenik. Rodile so se iz duha poreformacijskega časa in iz velike umetnostne ambicije opata Reinprechta, ki je s svojim programom tekmovala z umetnostno vnemo škofa Tomaža Hrena. Slogovno pripadajo poljudnemu manierizmu in razkrivajo umetnikovo ujetost med odmirajoče spomine na pozno gotiko in med — ne popolnoma podoživ-ljene — novosti, pritekajoč od sosednjih umetnostnih kultur. Stukater se je pošteno potrudil, a premagati je moral tehnične in kompozicijske težave, od katerih zlasti prve niso bile majhne. Eklektično je združeval italijanske (beneške, tintorettovske) in nizozemske elemente (v ornamentiki), v jedru pa je severnjaško ubran in se zato zdi bolj človek preteklosti kot prihodnosti. Vsekakor so stukature nastale na pomembni stilni in kulturnozgodovinski prelomnici tik pred nastopom prvih likovnih znanilcev zgodnjega baroka. Doslej nismo niti v Stični niti drugod na Slovenskem naleteli na kakšno drugo delo tega mojstra. Pač pa je svoj čas neki P. N. objavil notico, da naj bi bile stukature iz začetka 17. stoletja v kartuziji Mauerbach na Nižjem Avstrijskem delo stiškega štukaterja.20 Na žalost ta trditev nima teže, kajti stukature v dveh manjših kapelah v Mauer-bachu so nastale šele proti sredi 17. stoletja in kažejo popolnoma baročen značaj.21 1" E. Cevc, op. cit. 251, si. 188. 20 P. N. 800 Jahre Bcnediktinerstift Stična (sic!), Die Weltkunst X, štev. M/36, 1936, str. 6. 2 7-a prijazno posredovanje podatkov in fotografij mauerbachskih štu-katur se iskreno zahvaljujem g. prof. dr. Ernstu Bacherju na Dunaju. DIE STUCKATUREN IN DEM KLOSTEREINGANGSTURM IN STIČNA AUS DEM JAHRE 1620 Emilijan Cevc Der kunstsinnige Abt Jakob Reinprecht (1603—1626) hat dem Zister-zienserkloster Stična (Sittich) einen starken Petschaft seiner Tatigkeit eingepragt. So lieB er z. B. die romanische Klosterkirche vollstandig um-bauen und ausstatten, den Ausbau der »alten Pržilatur« zu Ende fiihren usw. Im Jahre 1620 wurde der Klostereingangsturm mit Stuckaturen geschmiickt, die das ganze Gew61be und einen Teil der Wand bedecken (Kreuzaufrichtung, Kreuzigung, Jungstes Gericht, vier Kirchenvater). Der manieristisch orientierter Stuckateur hat sich, besonders bei der Kreuz-aufrichtungsdarstellung an Tintorettos Komposition »Die grofe Kreuzigung« in der Scuola di San Rocco in Venedig angelehnt und bediente sich noch mittelalterlicher ikonographischer Schemen bei der Schilde-rung des Jiingsten Gerichts (mit antilutherischem Akzent). Tintorettos Elemente werden eklektisch zu neuen Komposition verarbeitet und mit manieristischer Ornamentik (Beschlagvverk, Festonen) verbunden. Ob-wohl sich der Meister um die Hervorbringung vollplastischer Formen bemiihte, reichte seine Schopfungskraft doch dazu nicht aus. Diese Stuckaturen sind die altesten in Slowenien. — Der Abt Jakob lieB auch das Gew61be der barockisierten Klosterkirche mit Beschlagornamentik und Wappen verzieren, doch sind diese Stuckaturen von einem anderen Meister ausgefiihrt vvorden. KULTURNE DEJAVNOSTI Hilda Lučovnik Četrto bienalno srečanje mladih literatov — sodelavcev šolskih in mladinskih glasil občine Grosuplje Četrto srečanje sodelavcev šolskih in mladinskih glasil je bilo desetega junija 1983. Letos je bilo srečanje v Dobrepoljah, gostiteljica pa je bila osnovna šola I. SPUB Toneta Tomšiča. Učenci-domačini so s svojim mentorjem naredili vse, da bi bilo počutje gostov prijetno. V večnamenskem prostoru šole so pripravili celo majhno spominsko razstavo del v teh dneh umrlega pisatelja Miška Kranjca. Zbrali so se vsi tisti sodelavci glasil, katerih sestavki so bili izbrani za javno predstavitev na srečanju. Srečanja sta se udeležila tudi tov. Igor Longika, novinar in urednik lista Pionir, in pisatelj tov. Lojze Kovačič. Povabila ju je komisija za lite-rarno-založniško dejavnost pri ZKO Grosuplje. Predsednica skupščine ZKO Grosuplje tov. prof. Cilka Žagar je najprej pozdravila vse navzoče, nato pa predlagala, da z enominutnim molkom počastimo spomin umrlega pisatelja Miška Kranjca. Nadalje je zaželela vsem navzočim prijetno počutje ob poslušanju branih del. Mentorjem pa se je zahvalila za vso požrtvovalnost, prizadevnost, potrpežljivost in vztrajnost ob vodenju li-terarno-založniških krožkov na šolah. Za tem pa je predsednica literarno-založniške komisije pri ZKO Grosuplje tov. Marija Tavčar prav tako pozdravila vse navzoče, še posebej pa oba gosta tov. Igorja Longiko in tov. Lojzeta Kovačiča. Med navzočimi so bili poleg ravnatelja šole tov. Eda Zgonca in drugih članov učiteljskega zbora še tov. Lado Rozman, tajnik ZKO Grosuplje, in tov. Hilda Lučovnik, predsednica zbora uporabnikov pri kulturni skupnosti občine Grosuplje. Tov. Marija Tavčarjeva je prosila mentorje, naj predstavijo dejavnost krožka na šoli — prav tako naj predstavijo izvajalce-bralce proznih sestavkov ali pesmi. Poslušali smo šestnajst proznih sestavkov in štirinajst pesmi. Komisija, ki je bila izbrana, da pretehta vrednost, izvirnost in domiselnost sestavkov, je izbrala štiri najboljše in te tudi priobčujemo. Po končanem programu so prejeli učenci-nagrajenci lepo knjižno darilo. Tudi vsak mentor je bil obdarjen s knjigo Lepote Slovenije v spodbudo za nadaljnje delo in skrb za mlade ustvarjalce. Seveda pa je vsaka šola dobila lepo vezana glasila zadnjih dveh let. Pred zaključkom srečanja sta povedala nekaj spodbudnih besed in pohval naša gosta na srečanju. Tov. Igor Longika je govoril o ured- Nagrajenke branih del: Mateja Prijatelj, Urška Krevs, Ana Groznik in Nataša Okrajšek niških problemih, o sami ureditvi in razporedu sestavkov v glasilih, o ilustracijah, o vsebini nasploh ipd. Tov. Lojze Kovačič je govoril o vrednosti sestavkov, domiselnosti in izvirnosti, pohvalil je prizadevnost pa tudi svetoval pa spraševal učence, kako izbirajo in kako najdejo snov za pisanje. Razgovor je bil živahen in za navzoče poln dobrih napotkov za nadaljnje delo. Zanimivo za oba gosta pa je bilo, da imajo šole vezana glasila za toliko let nazaj ter da ima skoraj vsaka šola svoje glasilo. Ob povratku domov so vsi obiskali še Muljavo, rojstni kraj pisatelja Josipa Jurčiča, si ogledali rojstno hišo, muzej in okolico domačije. To srečanje je bilo zares prijetno in bo ostalo vsem še dolgo v lepem spominu. Kaj in o čem pišejo mladi? Učenci osnovnih šol, srednje usmerjene šole in mladinskih zavodov v naši občini pišejo veliko. Kako in kaj pišejo? Kje dobivajo motive za svoje pisanje? Motive ali bolje osnovne misli jim daje okolica, v kateri živijo, pa ljudje, s katerimi živijo in delajo — ne nazadnje njih lastno življenje. Vsi vemo, da so mladi ljudje dobri opazovalci vsega, kar se okoli njih dogaja. Seveda pa tudi radi prisluhnejo pripovedovanju starejših, še zlasti, če pripovedujejo o minulih časih, opisujejo razvoj domačega kraja ali pripovedujejo o pretekli vojni. Objavljamo nekaj proznih sestavkov in pesmi, ki govore o občutju mladih, o njihovem hrepenenju, o ljudeh, katere dobro poznajo in s katerimi se je usoda kruto poigrala. Pesmi so stvaritve sedanjega časa. So izraz notranje tesnobe, groze in bolečine, pa pisana paleta barv, ki so jih videle oči mlade deklice v svoji domišljiji, morda tudi v resničnosti? Dogodke iz vojnega časa so si vtisnili v spomin in jih pozneje opisali po pripovedovanju staršev, sorodnikov ali znancev, ki so sami sodelovali v NOB. Marsikateri mladinec, mladinka pa sedaj spremlja, kako se razvija naša armada, saj bo nekoč sam član te moderne, sodobno opremljene armade. Mladi pišejo tako, kakor vidijo in občutijo, in to je izvirno, je njihovo! Moj oče Pred mnogimi leti ga je tujina vzela; kakor mnogi — je tudi on odšel, ker za vse njih domovina ni dovolj kruha imela, in obljubil nam je, da kmalu nazaj bo prišel. Potem odšel je in vsi smo jokali. Dolgo od njega sporočila ni bilo, naposled smo pismo le pričakali. »Tu v tovarni sem delo dobil, med tujimi delavci se govoriti učim in noč in dan stroji brnijo, ko pride večer, truden zaspim. A tega sveta ni mogoče vzljubiti, čeprav je tu lepo, in brez vas ne bom mogel vzdržati.« Odšli smo za njim, a tujina nas je takrat hladno sprejela, saj ne nas, le očetove roke je hotela. Ker pa čas za v šolo je napočil, je oče odločil, da slovensko šolo v domovini bom obiskovala ... in brez očeta, z mamo, bratom nazaj sem odpotovala. Obljubil nam je: »Saj kmalu bomo skupaj . . . počakajte leto, dve .. . potem tudi jaz ostal bom tukaj.« Minilo je leto, dve — osem let. . . oče pride in gre, na laseh njegovih že vidim srebrn lesket. Tujina, zakaj prav med tisočerimi ljudmi si izbrala našega očeta, da piješ mu moči in kri? Tujina, ti si prekleta! Urška Krevs, 8. d, Osnovna šola Grosuplje (nagrajenka) Smešna zgodba Oče je prinesel celo košaro jabolk. Lepih, velikih jabolk. Ko sem jih zagledala, so se mi začele takoj cediti sline. »Če hočem,« sem rekla bratu Darku, »lahko vsa jabolka, kolikor jih je, naenkrat pojem.« »Vsa?« »Seveda, vsa.« »Ne, ne moreš.« »Pa morem.« »Potem boš počila.« »Ne, ne bom počila.« »Pa boš! Košara je veliko večja kot tvoj trebuh. Poglej v zrcalo!« Skupaj sva odvlekla košaro pred zrcalo in postavila sem se zraven nje. Res je bila košara večja od mojega trebuha. »Si zdaj videla?« Vendar nisem hotela popustiti, zato sem rekla: »Lahko pa pojem veliko več kot ti!« »Ne moreš! Ne! Ne moreš!« »Boš že videl!« »Moja usta so veliko večja kot tvoja,« je rekel Darko in na široko zijal: »Kar poglej.« Se jaz sem zazijala, kolikor sem mogla. Tako sva nekaj časa stala pred zrcalom. Potem sem rekla: »Ampak jaz znam dosti hitreje jesti kakor ti.« »Ne znaš! Ne znaš!« mi je smeje odvrnil. »Pa znam! Pa znam!« »Bova videla,« je rekel poslednjič Darko. »Tekmovala bova. Hočeš?« »Prav, ampak kako?« »Sedla bova h košari in ko bom rekel: ,Zdaj', bova začela jesti. Nazadnje pa bova preštela ogrizke.« Tako sva odvlekla košaro nazaj v kuhinjo in jo postavila na mizo. Potem je rekel Darko: »Zdaj!« In vrgla sva se na jabolka. Zal sem zgrabila veliko jabolko. Saj vsak dobro ve, velikega jabolka ni mogoče tako hitro pojesti kot majhno. Pri tretjem jabolku je imel Darko že pol jabolka prednosti, ker je bil tako prebrisan, da je izbiral le najmanjša. To me je zelo ujezilo. Pa tudi tako hitro je jedel, da se mu je skoraj zaletelo. Pri osmem jabolku je imel že celo jabolko prednosti in mislila sem, da bo zmagal. Potem je nenadoma rekel: »Ne morem več.« »Jaz pa lahko,« sem rekla in jedla naprej in naprej. Tako sem ga dohitela in pri devetem jabolku sem zavpila: »Zmaga! Zmaga!« Vendar Darka ni bilo več v kuhinji. Takrat sem začutila, da se mi zelo mudi. Stekla sem k stranišču, ampak tam je že sedel Darko. »Hitro! Mudi se mi!« sem kričala in tolkla po vratih. »Ne gre,« je rekel Darko. »Ampak meni se mudi. Jaz sem zmagala. Pojedla sem devet jabolk. Prosim, Darko, pusti me noter!« Nič ni odvrnil, samo stokal je še naprej. Na srečo imamo še eno stranišče. Hitro sem odbrzela tja. Tako naju je našla mama. »Kaj pa je danes z vama?« je vprašala začudeno. »Tekmovala sva,« sva ji pojasnjevala izza vrat. »Tekmovala sva, kdo bo hitreje pojedel več jabolk,« naprej pa se je slišalo le še »mučno« stokanje in glasen smeh matere, ki se je kar zvijala na stopnišču, kjer je obstala. Nataša Okrajšek, I. letnik, Šolski center Josip Jurčič (nagrajenka) Vožnja z vlakom — tokrat potopis malo drugače Dobre volje sem stopila na železniško postajo. Kaj bi tajila: vesela sem bila, ker sem se znebila šivov po operaciji, še bolj pa zato, ker tistega dne nisem bila v šoli. Sama sebi sem se smejala, ko sem se spominjala začudenih obrazov medicinskih sester, ko so zvedele, da so mi operirali nogo zato, ker sem imela bodice morskega ježka. »Hi, hi,« so se hihitale, »zdajle pozimi ji bodo vzeli iz noge ježke.« Torej, dobre volje sem stopila na železniško postajo, sama sebi sem se smejala. Se preveč sem se smejala, saj sem se zaletela v precej nesreč-nežev, in ko sem se zavedla, kakšno zmedo sem povzročila, sem pokazala pravcate akrobatske spretnosti, da se nisem zaletela še v več ljudi. Neverjetno, kako slučajno človek odkrije svoj skriti talent (pri tem seveda ne mislim na sposobnost napraviti zmedo, saj to je moja stara znana in nepopravljiva lastnost, temveč akrobatske spretnosti). Stopila sem do voznih redov. Kar oddahnila sem se, da gre vlak v Novo mesto čez pičlih 10 minut. Na peronu so ljudje stali tesno drug ob drugem kot sardine v konzervi. Na tirih je stalo precej vlakov. Ja, vsekakor je na voznem redu pisalo tudi, na katerem tiru stoji vlak za Novo mesto, ampak to sem kratko malo spregledala in prav nič me ni mikalo se še enkrat prebijati skozi gručo ljudi, da bi šla pogledat, ali je tir A, B, C ali D. Konec koncev bi na vlaku moralo pisati, kam pelje. Ogledala sem si jih z vseh štirih strani, pa ni nikjer pisalo Ljubljana—Novo mesto. Vprašala sem torej sprevodnika, pa je bil zelo jezen, ker sem motila njegovo važno debato, ko pa bi lahko prebrala na tabli na vlaku. Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi trmasto vztrajala, da ne piše in pika. »Kaj ne piše,« in mi je šel pokazat. Gledal je, gledal, da sem se že zbala, da mu bodo izstopile oči, začel se je potiti, imel je zavidljivo lepo rdečo barvo. Ja, njegova avtoriteta se je močno zamajala. Potem je nekaj jecljal, da čeprav nič ne piše, je to vseeno vlak, ki ga iščem. V zadnjem trenutku sem stopila na vlak, ki je bil že prilično zaseden. Lepo sem se nahodila, preden sem našla prazen prosto-. Imela sem kar dober občutek: sama na štirih sedežih! Na, pa se je izkazalo, da le nisem prišla čisto zadnji trenutek na vlak, saj je za mano prišla ženska, oziroma so prišli veliki paketi, ki so se prinesli na ubogi osebi. In v trenutku je bil tisti kraljevski občutek spremenjen v bednega. Tovarišica s paketi se je usedla k meni, in ko je raztovorila, je bilo komaj še kaj p-ostora za miu. Nenadoma ie zače'a mrzlično brskati ni to-H;ci, še prej pa je vrečko, ki jo je bila imela v naročju, potisnila meni 12 — Zbornik v roke. Nisem slišala ne »prosim« ne »hvala« (pa naj še kdo reče kaj o obnašanju mladine!). Predme je potisnila list, na katerem je bil račun iz prodajalne, kjer je pozabila en paket. Trikrat sem ji morala prebrati telefonsko številko, ki bi jo, po mojem, lahko razbrala s pomočjo tistih očal na nosu, zaradi katerih, po pravici povedano, ni bila videti nič bolj učena. In potem je številko ponavljala vse do Višnje Gore in verjetno še dlje, da je ne bi pozabila. Sopotnici bi morala narediti še eno ali dve uslugi, pa sem se trdno odločila, da jo bom kar preslišala. V nasprotnem primeru bi mi verjetno ušlo (kar pa se tako dobro vzgojenemu mlademu človeku menda ja ne spodobi), da »ko sem bila jaz toliko stara kot ona, so nas učili reči prosim«. Mislim, da je bolje za njeno zdravje, da tega nisem rekla. V Anteni sem prebrala: — V vlaku so se prepirali, ali naj bo okno odprto ali zaprto. Ena ženska je rekla, da če bo tako vroče, jo bo še kap. Druga je tožila, da jo bo kap, če bo pihal veter. Nekdo je zlobno pripomnil: »Odprimo okno, da bo kap eno, nato pa zaprimo, da bo kap še drugo, in imeli bomo mir!« Pritajeno sem se zasmejala. Čeprav nisem videla, sem kar čutila zgroženi pogled sopotnice. Treba je povedati, da se ni bilo treba preveč truditi poslušati njene ukaze, saj sem bila tako rekoč prisiljena poslušati pogovor dveh žensk. »Ja, moja prijateljica je bila. Pa mi je kure krala, ja! Sekiro je vzela pa bum — pa je šla glava moje kure preč.« Z vsakim »ja« je pomenljivo prikimala in si hkrati zavezala vozel rute pod brado, kot da se je razvezal. (To niti ne bi bilo čudno, ko pa je tako hitela opravljati svoje prijateljice.) Na Grosupljem je vlak sumljivo dolgo stal. Med paketi sem si izborila prostor pod soncem oziroma pot do okna. Odprla sem ga in pogledala, kaj se dogaja zunaj. Po dolgem času je bilo zopet lepo vreme in nič me ni mikalo sedeti tu, ko pa bi lahko počela vse kaj drugega. Z drugega konca vagona se je oglasil znanec. Cez še in še glav sva si vpila tisti »živjo« pa »kako se imaš« in druge neobvezne obveznosti. Klepetulji, ki sta še vedno obirali isto žensko, sta me prezirljivo pogledali, češ kako si ju drznem motiti in se tako na glas pogovarjati. Sicer pa, Višnja Gora je bila vse bliže. Izkobacala sem se iz paketov. Tovarišici sta me bežno pogledali. Zamikalo me je, da bi jima za nasvidenje naredila baletni poklonček, pa sem se premislila. Nisem bila čisto prepričana, če bi znala ... Vlak se je ustavil, stekla sem proti izhodu. Bila sem že skoraj doma, ko je vlak v daljavi zateglo zapiskal. Morala sem si priznati, da je bila vožnja z vlakom kar zabavna. Ana Groznik, 8. razred OS Višnja Gora (nagrajenka) Slovo Kako dragi so bili vsi. Zgarani mož, najstarejša hčerka z najmlajšo sestrico v naročju in petimi otroki pred seboj. Niso razumeli, a vedeli so. Mama se poslavlja, odhaja v bolnišnico, ker je hudo bolna in je dolgo Zbornik obrtne Grosuplje XIII, 19114 179 no bo. Otrok v sestrinem naročju je zajokal: »Tudi on je začutil bridkost slovesa,« je pomislila mati. Zabolelo jo je pri srcu, solze so ji vrele v oči. Obrnila se je stran, da jih ne bi opazili. S pogledom je objela njive, vrtove, poslavljala se je tudi od njih. Spet se je obrnila proti družini. Otroške oči so nemo spraševale: »Nas boš res zapustila?« Razmišljala je. Otroci ne bodo več deležni materine topline, njenega smeha in petja. Zdaj se je poslavljala od domače hiše. Skoraj se je nasmehnila ob misli, da kljub vsem njenim naporom delo ni bilo nikoli opravljeno. Oblačila jih je, hranila, pestovala, poslušala njihovo prerekanje in jokanje. Vsiljevali so se ji, da bi jih pobožala. Spraševali so jo že, če jim bo kaj prinesla. »Seveda,« je rekla. »Kupila vam bom darila. Vsakemu nekaj lepega.« Otroški obrazi so se umirili. »Kdo, le kdo bo odslej skrbel zanje,« je skoraj krik-nila. Obrnila se je k možu in hčerki. Njuna obraza sta bila začudena. Očitajoče sta zrla v njene solze. »Le pojdi,« so ji rekli, »saj te bomo prišli obiskat.« »Le pridite, ne bom mogla živeti brez vas.« Z vajenimi kretnjami je pospravila mizo, zložila posodo in pometla kuhinjo. »Zdaj moram zares oditi.« Zaboleli so jo nemi pogledi, toda vedela je, da se za njimi skriva žalost. »Zbogom, dragi domaČi, zbogom. Pisala vam bom, poslala kaj.« Vsakemu posebej je podala roko in jo za hip obdržala. Smehljala se je, čeprav je bil njen bolni obraz močno zbegan. Oddaljevala se je s hrepenenjem po vrnitvi. Ozirala se je na hišo, na domače, na otroke, ki so ji mahali v slovo. V bolečini slovesa je onemela domača hiša, čas se je za hip ustavil. Vendar le za hip. Spet je bilo čutiti šumenje vetrov v bukovih vejah nad vasjo. Mati pa se ni vrnila nikoli več. Mateja prijatelj( 7 razred? Qg Dobrepolje Hrepenenje Mnogi se boste spraševali, po čem lahko hrepenimo mi mladi, ki imamo vsega dovolj. Vendar je to samo zunanji videz. Mnogi med nami pa smo osiromašeni mnogo bolj, kot so bili otroci takrat, ko niso imeli tort in potic. A imeli so topel dom. Čeprav so se najedli le krompirja v »oblicah«, ki jim je pogrel premrle roke, so bili srečni. Velikokrat se oziram okrog in vidim veliko srečnih ljudi. Vidim mlade pare, ki držijo za roko otroka, ki vesel poskakuje. Kar zavidam mu to srečo. Tudi jaz sem bila nekoč tako srečna. Zastrmim se skozi okno. Po licih mi zdrsne solza. Lepo je imeti topel dom, poln ljubezni in razumevanja. Lepo je živeti, če veš, da si nekomu potreben, da te nekdo čaka. Zal pa v mnogih družinah ni tako. Odrasli se naveličajo drug drugega. Nenehno nastajajo prepiri, ki sploh ne bi bili potrebni. Starši mislijo samo nase, ne pomislijo pa na otroke, ki ostanejo sami, razdvojeni med mamo in očetom. Dokler je otrok majhen, tega ne občuti. Ko pa odrašča, vse bolj in bolj potrebuje oba starša. Mogoče bi našel razumevanje pri očetu, če ga mama ne bi razumela, ali pa obratno. Tako pa ostaneš sam s seboj. Saj otroci ne zahtevamo veliko za svojo srečo. Včasih se bolj razveselimo toplega nasmeha kot pa zlate verižice. Starši hočejo z darili ku- piti ljubezen. Vendar ljubezen ni naprodaj. Otrok je vesel in srečen, če to lahko deli s starši, kadar z njimi sočustvuje, če jim je hudo, kadar se z njimi lahko veseli. Po vsem tem hrepenim tudi jaz. Hrepenim po toplem domu, ljubezni, sreči. Mislim, da z mano vred po tem hrepeni še na tisoče in tisoče otrok. A mi otroci smo prešibki, da bi svetu dokazali, da odrasli nimajo prav. Tisti otroci, ki večino dni preživimo v bolnišnicah in zavodih, pa smo prikrajšani še za marsikaj. Ker smo iztrgani od doma, smo še bolj občutljivi in ranljivi. Damjana Jakšič, 8. r. os. šole, v Zavodu za srčne rekonvalescente Šentvid pri Stični Ljudje, ki jih poznate Vsak dan srečujemo ljudi, katerih življenja ne poznamo, in redki med vso množico so, ki jih pozdravimo, zavedajoč se njihovih dejanj, pomena njih življenja, njihovih prizadevanj ali pa usode, ki se je poigrala z njimi. Med temi redkimi poznanimi sem izbrala lik žene in matere, kateri je življenje prineslo več slabega kot lepega in je postala znana zaradi zle usode, ki jo je spremljala. Jutri bo obletnica najbolj črnega dne v njenem življenju. Brezvesten človek je v prometni nesreči ugasil dvoje mladih življenj, njene 7-letne hčerke Andreje in 11-letnega sina Milana. Roke je zagrebla v obraz in med prsti so ji polzele solze; v njej pa je bil samo en krik: »Andreja in Milan ne smeta umreti!« Zvila se je kot v vetru trs, ko je zrla na parah dvoje najljubših obličij. Crnina in tema sta jo popolnoma obdali. Njen mož, oče otrok, v svoji brezmejni žalosti ni nikdar doumel te tragedije in je zato pogosto zvračal krivdo nanjo. Po njej so padali tudi njegovi očitki. Kot mula, ki ji naložiš veliko breme, je prenašala udarec usode, a ostala ji je še iskrica, zaradi katere se ni smela prenehati smejati: to je bil sin, ki je še ostal. Dan za dnem je bledega obraza s šopkom cvetja odhajala na pokopališče, trdno držeč za roko sina, ki mu je odslej posvetila vso svojo ljubezen in življenje. Njen mož si od usodnega dneva ni več prav opomogel, ampak je čez nekaj let tudi njegovo življenje ugasnilo nenadoma kot tleča iskra. Ponovno se je nad njo zgrnil črn oblak in jo zavil v žalostno temo, a samo za nekaj trenutkov. Ta preizkušena ženska je morala zbrati v sebi vse poslednje moči, saj jo je čakalo še trše življenje. V veliki hiši, ki je bila včasih napolnjena s petimi člani družine, je sedaj zavladala praznina in vsaka malenkost jo je spominjala na drage, ki jih ni bilo več okoli nje. Ni se smela predajati tem žalostnim občutkom. Poskrbeti je morala za svojega edinega sina, ki ji je ostal. Sedaj ni bila več samo mati, ampak je postala tudi gospodar, tako rekoč edina za vse pri hiši. Samo v poznih večernih urah, ko je njen sin že spal, si je dala duška in tedaj jo je žgalo v prsih kot pelin. Sin je odrastel iz njenega naročja in že ji pomaga gospodariti. Z garanjem v tovarni si je prislužila pokojnino. Življenje jo je prikrajšalo, da bi lahko dala svojo ljubezen lastnim otrokom in se je prav zato ver- jetno odločila, da jo bo sedaj podarjala drugim otrokom, ki jih varuje Vsakokrat ko jo vidim obkroženo z malčki, ki se jim zadovoljno smehlja, občudujem njen pogum in voljo do življenja. Na cesti je prav taka kot tisoče drugih žena, a vseeno mislim, da je to velika žena — naša soseda Angelca Strlekar. Meta Habjan, 8. b r., OS Louis Adamič, Grosuplje Barve Modra so morja, modro nebo, modri oblački, modro oko: modro, oj modro, modro je vse. Rdeče so zarje, rdeča so lica, rdeči dežniki, rdeča cvetlica: rdeče, oj rdeče, rdeče je vse. Rumeno je sonce, rumene so zvezde, rumena je hruška, rumena je luna: rumeno, oj rumeno, rumeno je vse. Zelene so trate, zeleni trakovi, zelene doline, zeleni gozdovi: zeleno, oj zeleno, zeleno je vse. Bel je snežec, beli oblački, bel je puhek, beli kolački: belo, oj belo, belo je vse. Zlata je sreča, zlati zlatniki, zlato je klasje in stolpi veliki: zlato, oj zlato, zlato je vse. Pisane barve, pisani svet, pisana je domišljija, pisano je vse. Sabina Koželj, 4. r. osnovne šole Zagradec Morilka Povezuješ mesta in vasi, segaš v svet na vse strani. Po tebi gredo vsi, ki se jim mudi, če pa se razsrdiš, jih umoriš. Ti si morilka današnjih dni, vendar brez tebe ni mogoče živeti. Ljudje te odevajo v asfalt, a tvojih morilskih strasti se ne da zatreti. Popotnike sprejemaš, jih vodiš tja, kamor si kdo želi. Ob vsakem času si kolone avtomobilov vesela, čeprav si vroča ali ledena. Tam avto nasmejanih otrok po tebi pelje se, a le ovinek in smeh na njihovih ustih zamre. Zakaj, ti vijugasta pošast, si jim izmaličila telo, obraz. Pod hribom starec počasi ob robu stopa, njegov obraz zamišljen je, a ti ga brez usmiljenja umoriš in mrtev zgrudi se. Po mestih se razpletaš in srd svoj razkazuješ, tvoje zakone morajo spoštovati vsi, saj brezsrčen sodnik si jim ti. Marsikomu si zagrenila življenje mlado, ker zaradi tebe je postal invalid. Na tebi madeži krvavi pričajo, da kruta si morilka ti današnjih dni. Ves svet se sprašuje, zakaj na tebi smrt, kosi, zakaj odgovora ne daš? tega ne ve nihče, ne jaz ne ti. . . Urška Krevs, 8. d r. — Osnovna šola Grosuplje Bila je igrača Ona je ženska, ustvarjena za ponižanje . .. Je živa lutka, namenjena igranju moškim . . . To je in to ostane, kajti ni ga boja, ki bi jo mogel osvoboditi; nobena bitka ne obstaja, da bi jo mogla povrniti v pravo življenje. Zbornik obrtne Grosuplje XIII. 10114 183 Skrivala se je jutrom in upirala nočem, s katerimi so prihajali vsi zlobni, da jo osvobodijo nedolžnosti.. . bila je krhka, kajti vzeli so ji njen notranji mir . . . Njen duh je počasi zamiral, kakor ob večerih tone sonce v pozabo dneva .. . Res, globoko je padla ... Vzeli so jo k sebi, ji vzeli, kar ji je bilo drago, in sedaj odhajajo ... Pred njimi stoji s hrbtom obupane starke . .. Od sramu ji je obraz obrnjen v tla, ljudje okoli pa so brezbrižni... Oni vedo, da je bila samo igrača za tuje roke.. . Sama s seboj se ni mogla, nikoli se ni smela igrati... Valerija Jordan, Dekliško vzgajališče Višnja Gora Ob dnevu JLA Lackova žlica Ob dnevu JLA se z mislijo pomudimo pri naši armadi, ki se je pred 41 leti rodila v mestecu Rudo. Tovariš Tito je 22. decembra 1941 v tem mestecu ustanovil prvo proletarsko brigado. Potem so brigade partizanov rasle po vsej okupirani domovini. V neenaki borbi, največkrat lačni, slabo oboroženi, so naši borci izbojevali neenak boj in zmago. Med vojno se je v naši vasi večkrat mudil kurir Lacko. Imel je motor, ki ga je podnevi varno skril v gostem grmovju. Bil je vedno dobre volje in vaški otročaji so ga občudovali. To je bil vojak, partizan, kurir. Lacko je podnevi večkrat zdel poleg motorja v Simkovem grmovju. Ponoči se je začelo pravo delo. Važna sporočila je bilo treba varno prenesti po skritih kurirskih poteh. Nekega večera se je oglasil v naši hiši. Stara mama mu je dala skromno večerjo. Ni še pojedel krompirja v oblicah, ko je pritekla teta iz vasi: »Beži! Vlasovci gredo!« Kurirja je vzela noč. Na mizi pa je ostala aluminijasta Lackova žlica. Ati — takrat šestleten fantič, jo je hitro skril v posteljo. Ni se mogel ločiti od nje. Saj je bila partizanova žlica. Mislil jo je vrniti, toda Lacko je čez nekaj dni odšel drugam. V našo vas ga ni bilo nikoli več. Najbrž je padel .. . Ampak žlica je ostala. Samo če se je kdo od bratov in sester posebej izkazal, je lahko jedel z njo. Mama jo je skrbno pomivala in nekam slovesno polagala na mizo. »Tukaj je Lackova žlica!« je tiho pripomnila. Danes se v svobodni domovini mladi fantje in dekleta učijo ravnati z modernim orožjem. Živimo v času, ki je poln surovih vojn in krivic. Vedno moramo biti pripravljeni, da branimo našo samoupravno socialistično domovino. To smo obljubili tovarišu Titu. In obljubo bomo držali... Piškur Bojan, 6. d, OS Stična Naša armada 22. decembra praznuje naša armada svoj rojstni dan. Letos bo stara 41 let. Tovariš Tito je dejal: »Kjer se vse ljudstvo upre sovražniku in se bori za svobodo, bo sovražnik gotovo premagan.« Tako so se poleg izkušenih mož in žena tudi pionirji pridružili boju za osvoboditev dežele. Pionirska organizacija je organizacija mladih, čeprav je »stara« že 40 let. Ustanovljena je bila po zamisli mladincev-skojevcev z željo, da bi tudi mlajši po svojih močeh pomagali v boju proti sovražniku. Zbirali so hrano, zdravila, prenašali pošto, pisali po zidovih sovražne parole in parali živce sovražnikom še na mnoge druge načine. O, pa tudi borili so se ti mladi borci, če je bilo treba. Na osvobojenih ozemljih so bile ustanovljene prve pionirske skupine po vzoru partizanskih enot. Te skupine pa so vodili komisarji in komandanti — pionirji. Tudi v Šmarju je bila ustanovljena pionirska organizacija. Naš kraj je bil majhen, zato se ni mogel primerjati z drugimi večjimi kraji niti po številu članov niti po njihovi opremljenosti. Naloga vseh pionirjev je bila, da so pomagali partizanom, po vojni pa so pomagali graditi porušeno deželo predvsem s pridnim učenjem. Armada — to smo tudi mi pionirji, ki letos praznujemo svoj jubilej. Naša armada je sestavni del države. Je moderno opremljena in za vojno dobro pripravljena, čeprav si vojne seveda ne želimo. Med vojno je naša armada dokazala, da lahko zmaga tudi vojska, ki nima najboljšega orožja, toda ima veliko ljubezni do domovine. Pionirji in mladi dobro vemo, da je bila svoboda priborjena s krvjo in izgubo premnogih življenj. Mojca Gruden, 7. r., OS Smarje-Sap Ob dnevu JLA Bliža se 22. december. Rada berem in tudi poslušam o dogodkih iz 2. svetovne vojne. Nekega večera smo sedeli pri lickanju koruze in poslušali, kako je naš »stric Jože«, prvoborec, pripovedoval o boju. Njegovo pripovedovanje se mi je zdelo zanimivo, zato sem ga prosila za intervju. Privolil je. — Ko ste odšli v partizane, ste bili še zelo mladi. Kaj vas je napotilo k odločitvi, da se boste bojevali? »Res je, bil sem star komaj 17 let, zato sem sam le nekoliko odločal o tem. Več so prispevali starejši. V naši vasi je delovala skupina belo- gardistov. Tudi mene so silili k njim, pa sem spoznal, da to niso napredni ljudje, zato sem se odločil in odšel k partizanom. A tudi drugi, na primer oče in bratranca, so bili včlanjeni v OF Hudo, pa sem se tudi jaz včlanil v to skupino kot mladinec. Se pravi, odločil sem se malo pod vplivom drugih in tudi jaz sem bil takih misli.« — V kakšni enoti JLA ste delovali? »V začetku sem deloval pri OF Hudo kot mladinec, pozneje pa pri VOS (Varnostna obveščevalna služba) Stična kot borec Stiske grupe. Mladinci smo zbirali sanitetni material (rjuhe, obleke, čevlje ipd.) in varovali Stično in druge bližnje kraje pred okupatorji. Ko pa se je VOS reorganizirala v VDV (Vojska državne varnosti), sem odšel na Notranjsko in sem bil tam kot borec. Tik pred zmago sem bil premeščen na letališče L 1 v Belo krajino kot kurir zaščitne čete.« — Ali vas je kaj mučilo domotožje? »Dokler sem deloval pri VOS Stična, sem lahko še obiskoval domače in mi ni bilo dolgčas. Ko pa sem odšel na Notranjsko in potem v Belo krajino, sem čedalje pogosteje mislil na dom.« — Na kaj ste največkrat mislili? »Najbolj sem premišljal, kako kaj doma oče in mama. Sanjaril sem tudi o svobodi ter da bi se spet najedel domačega kruha.« — Ali ste kdaj videli pred seboj smrt? »Res je, veliko je bilo takih trenutkov, najbolj grozno pa se mi je zdelo, ko smo branili dohod domobrancev na osvobojeno cerkniško ozemlje. Aprila leta 1944 smo dobili nalogo, naj gremo branit osvobojeno Cerknico. Takrat sem sodeloval pri 4. bataljonu VDV, in sicer pri 4. četi. Zvedeli smo, da se nam bliža četa domobrancev. Pripravili smo zasedo in takoj nato so se izza ovinka prikazali pivi domobranci. Nas je bilo okrog 70, domobrancev približno 150. Puške so pokale, kupi sovražnikovih trupel so se večali, ampak kar je, je. Spoznali smo, da bi se bilo treba umakniti. To smo hoteli narediti, pa smo ugotovili, da smo obkoljeni. Začeli smo izgubljati živce, pa se je med mnogimi domobranci pokazala prosta pot. Udrli smo jo čez. Ko so se domobranci zbudili iz začudenja, smo bili že na Slivnici. Ko smo se na zbornem mestu prešteli, smo srečno ugotovili, da smo še vsi živi in razen nekaterih tudi zdravi.« — Vsaka slaba stvar ima tudi dobro plat. Kaj pa najlepši dogodek? »Tudi teh je veliko. Najlepši dogodek pa je bil takrat, ko sem srečal tovariša, za katerega sem mislil, da je mrtev. Četrta četa četrtega bataljona, v kateri sem deloval jaz, se je po naključju srečala z drugo brigado. Rokovali smo se in v svoji roki sem začutil roko, ki se mi je zdela tako znana. Pogledal sem ga v obraz, enkrat, dvakrat in spoznal sem ga, svojega soseda Jožeta. Ko sem bil še doma, je nekega večera izginil. Pripovedovali so, da so ga odpeljali belogardisti. Takrat pa sem srečen spoznal, da je tudi on odšel v partizane.« — Bili ste eden mnogih srečnežev, ki ste 9. maja 1945 prišli v Ljubljano. Kako pa se spominjate tega dne? »Po prihodu v Ljubljano nas je pričakala vzklikajoča množica. Z oken, balkonov ali pa kar s pločnikov so na nas metali rože, nam ponu- jali pecivo in klobase. Ze med vojno je med borci krožila misel, da se po zmagi dobimo v ljubljanski gostilni Pri Figovcu. Zdaj se je to res zgodilo. Zbrali smo se in se še enkrat pogovorili o raznih dogodkih v boju. Izmenjali smo tudi naslove. Najboljši prijatelji pa so mi bili Lojze in Jože Oven in Slavko Medved.« — Ali vam je danes kot odraslemu možu žal, da ste se odločili za odhod v JLA? »Sploh ne. Kljub raznim težavam sem ponosen na to. Maščeval sem očeta, ki so ga belogardisti zverinsko ubili, maščeval sem mnogo svojih padlih tovarišev, maščeval sem njihove družine, ki so jih pobili, in eden mnogih tistih sem, ki smo prispevali k zdajšnji svobodi. Ne da bi se hvalil, rad sem pretrpel marsikaj, samo da zdaj lahko resnično živim v svobodni Jugoslaviji.« Mislim, da nam te besede tov. Jožeta dajejo tudi v današnjem času spodbudo za boljše delo in spoštovanje življenja v svobodni domovini. Jelka Zaletel, Osnovna šola Ferdo Vesel, Šentvid pri Stični Čuvarji naših meja Svobodni smo, živimo v socialistični miroljubni domovini. Živimo v svobodni domovini, ki so nam jo izbojevali Titovi partizani. Ponosni smo na junake in kurirje, ki so se borili za naš boljši jutri in dajali življenja za svobodo. Ljubimo svojo domovino in spoštujmo Titove partizane. Veliko krvi je preteklo med NOB in s to krvjo so prepojena naša polja in gozdovi. Junaki so darovali življenja za svobodo, za domovino. Ko živimo v svobodni domovini, se nam ni treba bati sovražnika, saj nad nami neprestano bedijo pripadniki JLA — čuvarji naših meja. Pripadniki JLA smo vsi, ki živimo v naši miroljubni domovini. V JLA se izpopolnjujejo mladi fantje za boj proti morebitnemu sovražniku, pripadniki JLA pa tudi pomagajo ob naravnih in drugih nesrečah. Ob poplavah, potresih in drugih nesrečah so vojaki prvi, ki priskočijo na pomoč. Pri izgradnji cest, mostov, vodovodov prav tako pomagajo vojaki. Največja naloga pripadnikov oboroženih sil pa je, da so čuvarji naših meja, da skrbijo, da ostane naša svoboda neomadeževana. V vsem tem se kaže ljubezen in spoštovanje pripadnikov JLA do domovine. Vsakemu mlademu fantu je čast in ponos služiti domovini. Hodimo po Titovi poti, kot je rekel: »Tujega nočemo, svojega ne damo!« Tega načela se tudi držimo in ga spoštujemo. Z drugimi narodi želimo živeti v ljubezni in sožitju, zato ne kratimo pravic drugim narodom. Vsi delavci in kmetje pa tudi pionirji in mladinci smo čuvarji naših meja. Saj smo vsi, ki se kakorkoli upremo nasprotniku, pripadniki oboroženih sil. Ni samo vojska tista, ki mora čuvati naše meje, tudi nam je naložena naloga, da jih varujemo, da branimo svobodo, ki so nam jo izbojevali partizani. Ni vsa moč v orožju, mi se lahko borimo tudi drugače: z moralo, z ljubeznijo do domovine, da živimo v slogi. V slogi je moč, sloga je tista, iz katere črpamo svojo moč. Tudi partizani so živeli složno, v ljubezni do domovine in zato so tudi zmagali. Naša armada je dobro oborožena; seveda imajo svetovne velesile mnogo boljšo oborožitev kot naša armada. Pa imamo vendar tudi mi kaj, česar svetovne velesile nimajo. Ta posebnost je predvsem letalo orel, ki je bombnik in lovec hkrati, zelo primeren za nizko preletavanje in je tudi okretnejši od ameriških bombnikov. Iz izkušenj vemo, da tudi najmočnejši sovražnik ne more premagati naroda, ki se bori za lastno svobodo. Hodimo po Titovi poti, po poti miru, tovarištva in sreče, ponosni smo, da živimo v Titovi Jugoslaviji. Mi živimo v miru, po svetu pa divjajo vojne, ljudje umirajo od lakote. Naša država si s svojo neuvrščeno politiko prizadeva, da bi v svetu zavladal trajen mir in sožitje med narodi. Vsi smo čuvarji naših meja, generacija Tita, hodimo po njegovi poti, po poti prijateljstva, miru in sreče. Obljubljamo, da ne bomo nikdar krenili s smeri, ki nam jo je začrtal. Tone Nučič, 8. a, OS I. SPUB Toneta Tomšiča, Dobrepolje PUŠČAVA POD TABOROM Frančiška Perme-Gale* Na hribu blizu Šentjurja in Taborske jame pri Grosupljem stoji osamljena cerkvica Tabor, ki je podružnica šentjurske fare. Posvečena je sv. Jerneju. Ta praznuje svoj god 24. avgusta, zato je tudi prva nedelja po njegovem godu cerkveni praznik — žegnanje. Na ta dan prihajajo k maši ljudje iz bližnjih in daljnih krajev. Snidejo se stari znanci, se pogovarjajo ter obujajo spomine na mlada leta. Tudi mladina se zbira okoli cerkve in si kupuje spominčke, katere je prinesel in razložil prodajalec. Okrog stojnice ne manjka smeha in spogledovanja fantov in deklet, ki izbirajo lectove srčke. Ti imajo v sredi ogledalca, na straneh pa visita papirnata trakca, popisana z raznimi pesmicami. — Fant kupi svojemu dekletu srce z napisom »•Bod' moja, bod' moja, ti bom lešnikov dal, boš tiste potolkla, ti bom drugih nabral.« Dekle, vsa rdeča od veselja, ker je dobila srček od svojega fanta, kateremu je ob žegnanju pripela za klobuk pušeljček iz nageljna, rožen-kravta in rožmarina, — mu kupi srček, a manjši — z napisom, ki ga draži in se mu posmehuje »Ne hodi za mano, ne boš me dobil, sem tist'ga fantiča, k' bo tebe spodil.« Poleg lectovih src si kupujejo še druge spominčke: zlate prstane, verižice, uhane, broške, koralde, zaponke za lase, ki so vse posute z biseri. To se sveti in leskeče! — Treba pa je tudi kaj sladkega, saj je vsega v izobilju: cenzeljci, sladke ribice, pisane cigarete, medeni štruklji, orehovi poljubčki »puserli«, na katere res ne smemo pozabiti. — Ko pa si vse zaželeno nakupijo, se veseli in razigrani prerivajo med množico ter si ogledujejo trdnjavo. Cerkvica je bila v turških časih trdnjava. Obzidana je bila z visokim zidom, v katerem so bile vdolbene line in skoz nje so potiskali topovske cevi. En tak top je še ohranjen v mežnariji. * Zapisala po pripovedi sestre Ane Gale 190 Frančiška l'erme-Gale Tabor pri Grosupljem Pri cerkvici je majhna mežnarija, v kateri je stanoval mežnar. Oskrboval je cerkev in zvonil. Štirikrat na dan se je obešal na vrv, ko je opravljal svojo dolžnost: ob štirih zjutraj je zvonil k danici, takrat je klical kmete na delo, ob sedmih k zajtrku, opoldne h kosilu, in ko je zvonil avemarijo, jih je klical z njiv. Za plačilo je imel stanovanje v mežnariji in nekaj njivic. Vse to pa ni bilo zadosti za preživljanje, zato je dobival še bero: nekaj mernikov žita, fižola ter prosene in ječmenove kaše. Tudi drv si je smel napraviti v gozdu, kolikor jih je potreboval. Dovolili so mu tudi, da je pasel v gozdu pod Taborom svojo kra-vico Marogo, ki ga je preskrbovala z mlekom. Za silo se je živelo, saj je okrog mežnarije raslo še sadno drevje, po gozdu pa gobe in jagode, katere je nabiral, ko je pasel. Nekega dne v jeseni je pasel svojo Marogo pod Taborom blizu Puščave. Ta kraj so imenovali tako po sv. Antonu Puščavniku, katerega kip je bil tam postavljen. Do njega so vodile ozke stezice med drevjem, po gošči. — Sv. Anton je bil velik priprošnjik za živino, zato je bil ob njegovem kipu postavljen prašiček. — Kmetje so ga častili in mu priporočali svojo živino. V ta namen so mu dajali denar v pušico, ki je stala ob kipu. Se bolj pa so ga častila dekleta, saj je bil priprošnjik za fante, može. Dekleta, ki bi se bila rada hitro omožila, so prihajala z darovi, mu prižigala sveče in ga krasila s cvetjem. Prinašala so mu tudi prašičeve gnjati, klobase in še druge darove... Kam je šlo to meso, ni bilo povedano. Da ga sv. Anton ni pojedel, je resnica. — Odnesel ga je lisjak na štirih nogah ali pa na dveh. Videl ga ni nihče. Zbornik obMne Grosuplje XIII. 19(14 191 Kmetje so prinašali darove ob dnevu, mu prižigali sveče, spuščali dar v pušico ter ga prosili za srečo in zdravje družini in živini. Dekleta pa so prihajala z darovi proti večeru, kajti nobena ni želela, da bi jo kdo videl in slišal, da moli in prosi za moža. Neki jesenski dan, ko je mežnar pasel svojo Marogo pod Taborom, je prišlo dekle z darom in prošnjo k sv. Antonu v Puščavo. Prinesla je prašičevo gnjat, ob kipu pa prižgala svečo ter ga okrasila s svežim cvetjem. Prisrčno je molila in prosila: »Preljubi sv. Anton, pomagaj mi, da dobim moža!« Tisti hip pa je zašumelo za grmom in mežnar je zavpil nad kravo, ki je rinila izza grma proti Puščavi: »MA-RO-GA!« Dekle, zatopljena v molitev in sv. Antona, je razumela: NE-BO-GA!« — Vsa otrdela in prestrašena se šele čez nekaj časa zave, pograbi gnjat, da jo odnese domov, in zavpije: »A tako, mi ga ne daš!« Takrat se Maroga pripase in pokaže roge izza grma. Ko jih dekle zagleda, se prestraši, misleč, da je prišel sem peklenšček ponjo. V strahu spusti meso iz rok, teče iz gozda proti domu in kliče na pomoč ... Bila je prepričana, da teče »rogati« za njo. Ni videla ne slišala mežnarja, kako je klical in tekel za njo; rad bi ji pojasnil in jo potolažil. Rad bi jo rešil strahu. Bal se je, da bi jo kdo srečal — tako bi šla sramota po fari in še naprej. Ni je dohitel, vedel pa je, da bi jo po vsem tem nihče več ne spravil v Puščavo k sv. Antonu. To resnično zgodbo so povedali Mijavčev oče z Goričice pod Taborom moji sestri Ani Galetovi, ko je učiteljevala v šentjurski šoli. Povedali so ji tudi, kako so v taborskem hribu lovili polhe, kako so čarovnice švigale po vsem hribu v podobi lučk. Imele so tako moč, da se je ves hrib »šajnal« pa spet ugasnil, kot bi mežikal. Dejali so, da do njih čarovnice niso imele moči: »Jaz sem se izmazal. Ko sem vse to videl, sem pustil polhe, pa jo pobrisal s hriba. Mijačev oče z Goričice (joto: Ana Gale) Najbrž se me je kje držalo praprotno seme, prijelo se me je kar samo, ko sem tapal za polhi po gozdu. Hudo in sitno je bilo, ko sem jo brisal s hriba domov brez polhov. Ampak v jeseni coprnice niso tako hude in jih tudi ni toliko kot poleti, posebno ako obrodi žir, ki se ga najejo prašički — mislim na prašičke, na katerih jahajo čarovnice. Najhujši so meseca krstnika. Takrat lučk po hribu kar miglja. Ni da bi se prikazal zunaj vasi, posebno v mraku. Takrat je najbolje, da se držiš doma.« Tudi o Turkih so ji pripovedovali, kako so jih kmetje na Taboru polivali z vrelo smolo in kropom ter valili nanje kamenje čez visoki zid. Streljali so s kanoni po njih in jih tako pognali čez hribe. Mijavčev oče so tudi radi prepevali. Ena od njihovih pesmi se glasi: »Pod Taborom je puščavica od svetega Antona. K njemu bom poromala, moža mi dati mora. Ce, svet Anton, moža mi daš tjakaj do božiča, takrat ti dala bom pitan'ga prašiča. Ako ga pa ti ne daš, ga sama bom dobila, klobase mu bom kuhala, ker ga bom ljubila. Se kikelco nabavdano si bom kupila, mal' se bom nališpala, pa ga bom dobila. Lepšega, kot si ti, glav'co po stran drži, za klobukom pušeljček, na smeh se drži. Mesa pa jedel ti ne boš takrat ob božiču, ampak sline boš cedil po pitanem prašiču. Mijavčev oče so večkrat vasovali pri moji sestri. Ona se je razveselila njihovega obiska in uživala ob njihovem pripovedovanju in petju. Zaupali so ji, da so poznali dekle, ki je v Puščavi pri sv. Antonu prosila za moža takrat, ko je Maroga pokazala roge izza grma. Nikoli pa niso povedali njenega imena. »Ze tako je užila toliko strahu, ni treba, da bi še sramoto,« so dejali. Samo z mežnarjem sta vedela za to, pa sta oba molčala. Mijavčev oče so bili mož, ki ve, kaj se lahko govori in kaj je bolje, da se zamolči. Sestra Ana jih je tudi slikala in njihova slika je med njeno zapuščino. Temna, hladna soba. Zu oknom jesenska bajka. Zlati žarki na zlatih listih. Kje je pot iz hladne sobe v meni v sončno bajko. Jutro. Vonj po trohnečem listju, megle nad poljem. Povsod je mir, v meni trepeta hrepenenje. Vrbe na gladini Krke, temne, temne ... Nedosežne globine valov. Kot moje sanje. Zelje so tihe kot jutranja rosa in svetle kot sonce, ki se v njej ogleduje. V meni buče. Pridi na steze mojega hrepenenja. Zlij jih v široko cesto, ki vodi v maj. Trenutek postoj. Prisluhni glasni melodiji mojih rok in oči vstopi v svet glasnih nemih tonov. Prinesi jim ubranost. Vzel si mi mir; prinesel neskončno svetlobo v srce in zrelost iita. Dih zrelosti vabi. Pokleknila bi ti v nasmeh in se razgalila. Mir v tvojih očeh jemlje pogum. Glog je cvetel, ko se je vame naselil nemir. Gozd je zažarel, a tvoje dlani so ostale neme. Temna, polomljena stebla mrtvih trav, porjavelo resje. List za listom kaplja na mah. Samo en cvet še žari ob starem hrastu. Zbornik ob«ne Grosuplje XIII, 19B4 195 Smeh. V ugašajočem soncu, rta ogolelih vejah, na mojem licu. Molk v meni. Moj smeh ni več veselje. Je beg. Dež iz dneva v dan. Batne poti, mir in otožnost v golih krošnjah dreves. Nimam več smeha, da bi z njim polnila puste sobe in deževne dni. Prekrila so ga prazna, boleča hrepenenja. Darja KRONIKA IN RAZGLEDI JURČIČEVA DOMAČIJA — MUZEJ NA PROSTEM Franc Pajnič* Ob praznovanju stoletnice prvega slovenskega romana Deseti brat in ko je Jurčičev dom prevzel v oskrbo Slovenski etnografski muzej, so sklenili, da postane Jurčičeva domačija MUZEJ NA PROSTEM. Z uresničitvijo te zamisli so bile težave, ker je bila domačija v zasebni lasti pisateljevih pranečakov. Prvi uspehi MUZEJA NA PROSTEM so bili, da je bil postavljen star čebelnjak s panjskimi končnicami, sušilnica za lan, stara kašča ter Krjavljeva koča. Ko je Kulturna skupnost občine Grosuplje odkupila celotno domačijo, so bili dani vsi pogoji, da se misel o MUZEJU NA PROSTEM uresniči. Od aprila 1980 je bil imenovan tudi upravnik muzeja, katerega naloga je muzejska dejavnost. Kulturna skupnost občine Grosuplje je zagotovila sredstva. Najprej so porušili prizidek hiše iz leta 1927, hišo pa so uredili po načrtih Etnografskega muzeja tako, da je sedaj taka, kot je bila v pisateljevih časih. Najprej so opremili le tri prostore v hiši, Krjavljevo kočo in čebelnjak pa so obnovili pozneje. Da bi pridobila večnamenski prostor, v katerem bi se lahko obiskovalci muzeja zadržali, je Kulturna skupnost odkupila od tov. Antona Te-kavca nad 100 let star senik, ki je etnografskega pomena, ter ga postavila v bližino Jurčičeve domačije. Dela je vodil in opravljal lastnik sam. Senik — »POD« je bil v celoti obnovljen in prestavljen. V pritličju so uredili večnamenski prostor, na podstrešju pa prostor za razstave. Poleg tega so uredili še sanitarije in majhno kuhinjo za pripravo toplih obrokov za večje skupine, vodovod, elektriko, v kašči bivše Jurčičeve sobe pa spominsko sobo. 3. maja 1981 je ob otvoritvi in predstavitvi objektov direktor Etnografskega muzeja tov. dr. Boris Kuhar podal obširno pojasnilo o objektih, njihovi vrednosti ter etnografskem pomenu. V tem letu so želeli odkupiti zemljišče, ki naj bi se uporabljalo za prireditve na prostem. Odkup je bil težaven, ker je lastnik zahteval nadomestno zemljo, obenem pa tudi hotel, da odkupijo tudi zapuščeni ribnik (enega od nekoč sedmih ribnikov gradu KRAVJAK). Kmetijska zadruga Stična je mnogo pripomogla k nadaljnjemu razvoju MUZEJA NA PROSTEM s tem, da je odkupila zemljišče ter dala prejšnjemu lastniku nadomestno parcelo. * Jurčičev muzej, Muljava pri Ivančni gorici, YU 61295. V letu 1982 so več časa posvetili opremljanju prostorov. Po načrtnem zbiranju etnografskih predmetov so bili v Jurčičevi hiši opremljeni prazni STIBELJC, KAMRA in KLET. Do jeseni istega leta je bilo zbrano že toliko značilne posode, da so lahko napolnili police v shrambi »ŠPAJZI« in od tedaj je tako opremljena hiša v celoti na ogled obiskovalcem; teh je vsako leto več. Jeseni istega leta so pričeli urejati zunanji prireditveni in rekreacijski prostor. V letu 1983 so bila dela končana, asfaltirana je bila površina 20 X 12 m, ki naj bi služila za oder, igrišče in plesišče. Iz posekanih in raz-žaganih debel so napravili svojevrstna sedišča za približno 480 obiskovalcev. Na tem prostoru bo treba urediti še razsvetljavo in postaviti stojala za žaromete. Obnovljeni so bili še drugi dodatni prostori: postavljen je bil hlev za prašiče — SVINJAK, s slamo so na novo prekrili dograjeni del poda in ostrešje kozolca — TOPLARJA. Zaradi boljšega pregleda objektov je bila na drugo mesto prestavljena kašča, ki je tako obiskovalcem bolj dostopna, celotna domačija pa bolj pregledna in zaključena celota. Vsa navedena dela na Jurčičevini so bila opravljena po letu 1979 do danes. Pri samem delu je bilo mnogo težav, saj je šest streh prekritih s slamo, ena z opeko in ena z deskami. Danes so že redki kmetje, ki znajo pripraviti slamo — SKOPO za pokrivanje streh. Od teh redkih pa jih je še manj, ki to delajo. Za celotno prekritje strehe je bilo potrebno čez pet tisoč škopnikov, kakih devet tisoč trtnic — krovnic ter nekaj tisoč preklic. Nekateri so nasprotovali vsem tem obnovitvam, češ da so brezpredmetne, vendar je vsakoletno naraščanje obiskovalcev dovolj zgovoren dokaz, kako je bila preureditev celotne domačije potrebna, koristna in da je za obiskovalce še kako prijetna. Težave, s katerimi smo se delavci pri obnovi muzeja srečevali, bi še lahko našteval, vendar pohvale obiskovalcev odtehtajo ves trud. Obiskovalci Jurčičevega muzeja so iz leta v leto bolj presenečeni, da so bili uresničeni vsi predvideni načrti. Posebno so zadovoljni, da smo od prejšnjih treh prostorov v rojstni hiši usposobili za ogled vse prostore in še vse druge objekte, ki jih je kar osem. Zlasti pohvalno se obiskovalci izražajo o stalnih razstavah naših samoukov, o vsakoletni polharski razstavi in strokovnem vodenju po Jurčičevini. Obiskovalci so navdušeni nad tem, da ni nič izumetničenega, da je vse urejeno tako, kakor je bila dejansko urejena dolenjska kmetija ob koncu prejšnjega oziroma v začetku tega stoletja. Morda bodo koga zanimali nadaljnji načrti. Skušali bomo popestriti razstave in razstavljene zbirke. V poletnih mesecih bomo uresničili zamisel o letnih prireditvah na prostem ter sproti odpravljali manjše pomanjkljivosti. SAMOSTAN STIČNA — KULTURNI IN ZGODOVINSKI SPOMENIK Na seji dne 29. 12. 1982 je Skupščina občine Grosuplje sprejela odlok, s katerim razglaša samostan Stična za kulturni in zgodovinski spomenik. Odlok je sad večletnih naporov vseh, ki se čutijo odgovorne za usodo tega veličastnega kulturnega, umetniškega in zgodovinskega spomenika, da bi našli najustreznejšo rešitev, ki bi zadovoljevala tako celotno družbo kot katoliško versko skupnost in ki bi postala osnova za njegovo ohranitev in vzdrževanje. Po odloku, ki s seznamom parcel in s kopijo katastrskega načrta natančno določa območje spominskega kompleksa, je z najstrožjim varstvenim režimom zavarovan predel znotraj samostanskega obzidja, ki predstavlja arhitektonsko, umetnostno in zgodovinsko dediščino, saj so tu kakršnikoli posegi dovoljeni le izjemoma v skladu z mnenjem Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Za zemeljske plasti na območju, ki ga omejuje samostanski zid, določa odlok drugo stopnjo arheološkega varstvenega režima zaradi najdb antičnih in srednjeveških ostalin, kar pomeni, da je odločitev o morebitnih posegih vanje mogoča šele po sistematičnih arheoloških raziskavah. Neposredno okolico spomenika je odlok zaščitil s tretjo stopnjo arheološkega varstvenega režima tako, da pooblaščeni Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine nadzoruje vsak poseg v zemeljske plasti tega območja. Nekoliko blažji omejitveni ukrepi veljajo za širšo okolico spomenika, saj se morajo adaptacije in dopolnilne gradnje na tem območju prilagoditi ambientu, o čemer mora spet dati poprejšnje mnenje Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Ta zavod bo tudi predpisal varstvene režime ob izdelavi urbanističnih oziroma zazidalnih načrtov na tem območju, do takrat pa mora biti obveščen o slehernem nameravanem posegu v ta prostor. Po odloku bo del samostana še naprej v uporabi cistercijanske opatije, vendar naj bi bil v skladu s pravili samostanskega reda dostopen tudi širši javnosti, saj je zaradi svojih arhitektonskih in umetniških vrednosti vsekakor vreden ogleda. Severni in vzhodni trakt zunanjega samostanskega dela, ki sta bila leta 1981 izpraznjena, pa naj bi bila uporabljena kot razstavni prostor za premično kulturno dediščino ustrezne vsebine. Ze večkrat omenjeni Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine je s tem odlokom pooblaščen za varovanje spomenika, nad muzejsko zbirko v njem pa naj bi bedel Narodni muzej Slovenije. Razglasitev posameznih nepremičnin za spomenik se vpiše tudi v zemljiško knjigo. Sprejetje tega odloka je pomemben mejnik v zgodovini samostana Stična, saj pomeni razglasitev le-tega za kulturni in zgodovinski spomenik njegovo trajno zaščito pred nestrokovnimi posegi, hkrati pa je temelj za dogovarjanje vseh prizadetih strani o njegovi nadaljnji uporabi. Glede na to, da se tu soočajo interesi družbe kot celote in katoliške verske skupnosti, je za njihovo uskladitev večkrat potrebna dobršna mera potrpežljivosti in strpnosti. Razglasitev samostana Stična za kulturni in zgodovinski spomenik je tudi sicer utemeljena. Odkar so namreč leta 1132 prišli v Stično prvi menihi in je njihov stavbenik Mihael začel graditi prvi samostan na Slovenskem, je bila Stična ne samo versko, temveč tudi gospodarsko in kulturno središče dobršnega dela Slovenije. Mnogo zakladov stiškega arhiva in knjižnice se je sicer v letih 1784— 1898, ko samostan ni deloval, za njegove kulturne zaklade pa je bilo slabo poskrbljeno, izgubilo, vendar je tudi to, kar se je ohranilo, veličasten rudnik zgodovine. Samostanske zgradbe same pa so prava visoka pesem arhitektonske in slikarske ter kiparske umetnosti. Prvotni romanski zasnovi samostana je vsaka doba dodala nekaj svojega, tako v gradnji kot v opremi. Tako se v tem velikem kompleksu prepletajo vsi slogi stavbarstva in umetnosti osemstopetdesetletnega obdobja, pri čemer vsaka prenova odkrije kako pozabljeno ali domnevno izgubljeno umetnino. Za leta 1981 izpraznjene prostore je bilo že dogovorjeno, naj bi bile v njih zbirka slovenske sakralne umetnosti z restavratorsko delavnico, zbirka ilirskih izkopanin, ki jih je okolica Stične polna, ter podobne zbirke. Stare, mogočne zgradbe, že same po sebi del zgodovine, so vsekakor primeren kraj za muzejske zbirke, saj bodo z njimi spet zaživele in privabile obiskovalce. Stična je sicer znana po imenu, njene umetnostne in zgodovinske zaklade pa širša slovenska javnost vse premalo pozna. Z ustanovitvijo teh zbirk in z njihovim načrtnim izpopolnjevanjem bo moč privabiti obiskovalce in jih seznaniti z bogato in plodno zgodovino tega kraja, znanega že iz prazgodovine. Koordinacijski odbor za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi PRVA UMETNOSTNA GALERIJA V OBČINI GROSUPLJE Umetniška dela naših nekdanjih občanov Ferda Vesela, Franceta in Toneta Kralja krasijo in bogatijo galerije drugih mest. Zaradi naše neodločnosti in nepazljivosti se je dragocena kulturna dediščina izmuznila mimo naših v spretnejše roke. Pri tem je seveda najvažnejše, da so se dela ohranila in da so dobro shranjena. Veseli smo, da se je tudi v našem okolju vsaj nekaj premaknilo. Dne 5. novembra 1983 so v obnovljenih samostanskih prostorih Cistercijanske opatije v Stični odprli stalno zbirko slik akademskega slikarja p. Gabrijela Humeka, ki živi in ustvarja v samostanu. Slikar se je rodil dne 17. novembra 1907 v Bohinjski Bistrici kot sin zaslužnega slovenskega sadjarja, strokovnega pisca, urednika in organizatorja Martina Humeka (1870—1943). Gabrijel je študiral slikarstvo na akademiji v Krakovu (1937—1939), v Zagrebu (1940—1941) in pri prof. Kosu na akademiji v Ljubljani, kjer je leta 1947 diplomiral, izpopolnjeval pa se je na potovanjih v Italiji in na Poljskem. Samostojne razstave je Humek imel v Ljubljani (1950), v Kranju (1959), v Novem mestu (1962), Kostanjevici na Krki (1963), v Kranju (1963), Kamniku (1964), Kočevju (1969), v Celju (1972), Mariboru (1973), v Kočevju (1977), v Ljublj ani (1978 in 1982). Udeležil se je tudi skupinske razstave absolventov ljubljanske akademije (1959), jugoslovanske razstave Gozd in les v likovni umetnosti v Slovenj Gradcu (1962) in razstave v Mestni galeriji v Ljubljani (1971) skupaj z J. Dolencem in A. Repnikom; sodeloval je na vseh razstavah DSLU ter v slikarskih kolonijah v Sićevu pri Nišu (1969), v Bovcu (1975), v Sisku (1976), v Bovcu (1977), v Novem mestu (1977) in v Prilepu (1980). Leta 1980 je prejel Odkupno nagrado Ex Tem-pore v Piranu. Razstavo slik v Stični je odprl opat dr. Anton Nadrah, umetnika in njegovo delo pa je predstavil prof. Marijan Tršar z naslednjimi besedami: Spoštovani gostje, dragi prijatelji umetnosti! Vsaka razstava je pravzaprav slovesnost dvojne vrste. Za umetni-ka-razstavljalca pomeni introitus, vstop v javno areno, ko razgrinja pred občinstvom svoja dela, odpira najbolj intimne kotičke svoje ustvarjalne biti širokemu krogu javnosti. Pomeni merjenje utripa, odzivov te javnosti na njegovo videnje sveta, kakor ga je doumel in prek svoje intuicije domislil, udejanjil v oblikah in barvah. Se pravi, razstava je zanj nadvse pomembno samopotrjevanje, ocenjevanje lastne umetniške moči in komunikativnosti, zakaj tudi najbolj samozavesten ustvarjalec ne more shajati brez odzivov in pritrjevanja občestva, družbe, ki v njej živi in ustvarja. Nič manj pa ni pomembna ta razstavna slovesnost tudi za nas, ki smo danes povabljeni nanjo. Zakaj biti povabljen na razstavo, pomeni biti povabljen v zgolj umetniku lasten svet, ki ga ne bi mogli uzreti nikjer In nikoder drugje kot v njegovi umetniški izpovedi. Nikoli in nikjer drugje ne bi mogli prenikniti v njegovo ustvarjalno podstat kot edino po teh njegovih »molče govorečih«, »brezglasno kričečih« podobah, uročenih v molk pa hkrati v govorico slikarskega platna. In tako stojimo danes zastrmeli v svet »kakor da ni od tega sveta« — v izsanjano resničnost akademskega slikarja patra Gabrijela Humeka. V odsevih nerealnih svetlob; v čaranju neobičajnih barvnih lis; v prepletanju magičnih luči s prosojno temačnostjo se nam prikazujejo Humeko-ve čudne, tesnobo budeče hiše, stopnišča, arkade, dvorišča, pogledi skozi nekakšne gledališke odrske odprtine v neznano, v brezmejno. Da, čisto poseben je ta svet in zdajci se ti zazdi, da na svojski, nepripoveden način pripoveduje vsakemu, ki vstopa vanj, o odrekanju, samozatajevanju, o umiku iz hrupnega sveta v tišino, v kraljestvo introvertiranosti in meditacije. In to v vsakem primeru, naj si izbere za motiv samostansko notranjščino ali romantično zazrto krajino ali nekakšne mestne ulice — povsod in vedno nas prežema ta občutek odmaknjenosti, nekakšne posvečenosti, ki je nasledek odmikanja vsemu vsakdanjemu, vsemu potrošniško uporabnemu. Zagotovo je ta Humekov svet pribežališče nas vseh, ki se dan za dnem pehamo za dobrinami tega sveta; tih, a presenetljivo odmeven memento današnjemu človeku, naj se v ihti vsakdanje angažiranosti za hip ustavi in se vpraša: »Počemu vse to? Kakšen je pravi smisel mojega bitja? Kateri je življenja vredni namen, ki bi osrečil človeško srce za vedno, ne le za bežne trenutke?« Zares, o vsem naštetem in še o mnogočem nas navdihuje sveti mir Humekovih »preprostih reči in prostorov«. Predvsem prostorov: zakaj prav v grajenju nekakšne prostorske izrazitosti je značilnost njegovega slikarstva. Pa naj bo to prostornost odprtih prizorišč z vsemi sestavinami nekakšne domišljene arhitekture; ali mrakotna prostornost takšna, kot jo živi v samostanski tihoti; pa takšna, ki so jo zapredle njegove najbolj skrite sanje. Včasih se v njih, ko po čudežu, hipoma pomakneš v času za tisočletja nazaj; kakor da si stopil v patinasti prostor pradavnih civilizacij z vsemi rekviziti njihovih svetotajstev, ki nas še danes oblivajo s srhom nerazumljivega, atavističnega strahu. Prikazni morastih obrazov, sfingastih teles in otrplih kipov dajejo tem Humekovim nadrealističnim prizoriščem prizvok baladne preteklosti, ki je precej nato spet predokus nekakšne preteče prihodnosti: dvignjeni prst, da je zadnji čas, da se zaustavimo, zresnimo, obrnemo pogled vase ... In tako nam odkriva to navidez nepretenciozno slikarstvo bogastva humanističnega sporočila: v miru in trenutkih tišine se dvigniti v duševni mir, ki je prej dar kot plačilo. V trenutkih tišine, kakršno zmore pričarati umetniška ustvarjalna domišljija, ki je vodila roko in čopič patra Gabrijela. Danes, dragi prijatelji, ko popolnjujejo stene tega prisrčnega razstavišča njegove slike s pečatom bogastva, ki lije iz teh zatišnih prostorov meditacije, lahko razstavljalcu iz srca zaželimo, da bi mogel svoje ustvarjalno delo nadaljevati še dolgo in uspešno, v dobro nas vseh, ki nas s svojimi barvami in oblikami osvešča in plemeniti. LITOZELEZNI PBEFABRIKATI IN DRUGI IZDELKI DVORSKE ŽELEZARNE V GROSUPELJSKI KRAJINI Tine Kurent* Železarna na Dvoru pri Žužemberku, ki je delovala do konca osemnajstega do konca preteklega stoletja, je pustila mnogo svojih izdelkov tudi v sosednji, naši občini. Bila je največja livarna južno od Alp in ena največjih tovarn na Slovenskem. Svoje izdelke je na daleč prodajala: vodovodne cevi v Italijo, topove Karadjordju v Srbijo,1 posteljo z baldahinom Na Dvoru je v prejšnjem stoletju delovala največja želozolivarna južno od Alp. Oglje je dobivala iz dolenjskih gozdov, železovo rudo pa iz okoliških rudnikov. To so Pasjek, Rude, Zagradec in Ponikve v naši občini * Ljubljana YU 61000, Igriška u. 12. 1 Alfonz Miillner, Kanonen fur Serbien 1804 in Hof bestellt. — Kleinere Mitteilungen. Argo X, Ljubljana 1903. Lojze Žitnik, Dolenjci oborožili srbsko armado za prvo vstajo proti Turkom. — Dolenjski list, IV, 9. jan. 1953. Tovorniške poti od železarne na Dvoru pri Žužemberku so vodile tudi prek rtaše občine. Poleg žebljev so bili pomemben tovor topovi in krogle za Srbijo. Orožje je potovalo iz Slovenije k upornikom od Borovelj prek Ptuja po Dravi in Donovi ter prek Ljubljane in čez naše kraje ali pa z Dvora prek Siska po Savi in prek Trsta ter naprej po morju za grškega kralja v Atene, gradbene prefabrikate od žebljev do mostov in umetniški liv od ogrlice do spomenika pa po vsej Sloveniji. Ker tudi dvorski izdelki propadajo, čeprav so iz železa, naj moje pisanje spodbudi tiste, ki jim je pri srcu naša preteklost, da rešijo spomine na čas dvorske tovarne in jih skušajo ohraniti. Čeprav je o železarni že mnogo napisanega, več vprašanj še ni obdelanih.2 Tako na primer še ni razjasnjena vloga višnjegorskega rojaka Ja- I. Stojilkovič, Topovi slovenske industrije na srbskih bojiščih pred 150 leti. Iz zgodovine slovensko-srbskih odnosov. — Slovenski poročevalec, XV/13, 17. jan. 1954. Ignacij Voje, Orožje iz slovenskih dežel za prvi srbski upor. — Pionir, 3, 1969—1970. 2 Glej katalog Železarna na Dvoru pri Žužemberku, ki so ga Jože Sorn, Meta Matijevič in Matija Zargi pripravili za razstavo v Novem mestu in v Ljubljani leta 1980; ob svojih razpravah ima tudi obsežno bibliografijo. neza Tauffererja3 pri pripravah za prevažanje na skrivaj ulitih topov srbskim upornikom. Na razgibano življenje tega visokega avstrijskega oficirja, ki je služboval v Vojni krajini in tam dobro spoznal boj Srbov proti Turkom, me je opozoril moj nekdanji profesor Alfonz Gspan.4 Tau-fferer je bil v rodu in svaštvu s številnimi plemiškimi družinami srednje Evrope, pred njim je bila sijajna kariera, pa jo je pustil, da bi začel z ladjarstvom — od Siska naj bi po Savi prevažal v Turčijo les. Vendar je po mnenju pokojnega profesorja premalo dokazov, da je Taufferer res nameraval tihotapiti v lesu skrite topove in krogle. Za to da bi bilo potrebno pregledati dunajske, carigrajske in pariške arhive. Vsekakor v Memoarih Prote Mateja Nenadovica o čem takem ni sledu/' Preobširno — lil- *- m~i~ —* i, LlL 3K T 1L 5© i □- Tripalčni motnar in dvopalčni top (z gradu Soteskla?), shranjen na dvorišču Dolenjskega muzeja v Novem mestu •1 Taufferer Janez Siegfried Heribert, častnik, podjetnik, revolucionar— jakobinec (1750—1796). — Slovenski biografski leksikon, XII, Uredila Alfonz Gspan in Fran Petre, SAZU, Ljubljana 1980. 4 Pesnik in zgodovinar profesor Alfonz Gspan (1904—1977). ■ Prota Mateja Nenadović, Memoari, Nolit, Beograd 1966. Srbi so zaman prosili za orožje pri cesarju na Dunaju in pri carju v Petrogradu, oba sta imela dobre odnose s Porto. Zato so bili prisiljeni preskrbeti si ga iz Slovenije, prek Ptuja po Dravi, prek Siska po Savi in prek Trsta po morju. V ograji brinjskega balkona je še nekaj prvotnih litoželeznih balustrov bi bilo na tem mestu nadaljevati z opisom Tauffererjevega političnega delovanja za osvoboditev južnih Slovanov izpod Turkov in Avstrijcev ter njegovega konca, ko so ga na Dunaju obesili. Toda menim, da je zgodba vredna raziskave. Ce je kaj na njej, gre za manifestacijo najbolj zgodnje jugoslovanske ideje, ki je za nas toliko bolj pomembna, ker jo je razvil človek iz naših krajev. Iz tistega časa so nam ostali tudi pregovori in podobno blago. Reklo »trd kot kanon« so nam zapustili tovorniki, ki so čez naše kraje vozili dvorske izdelke, med njimi tudi topove, proti Trstu in Sisku.6 6 Več takih pregovorov iz naših krajev omenja S. v članku Slovenačko oružje za Karadjordja. — Trideset dana, XIII, 75, Mart 1952. Številni dvorski izdelki pa so ostali pri nas. Iz otroških let se še spominjam strelnih možnarčkov med orodjem v praproški kapelici. Se imam v spominu fini liv črnega »žalovalnega nakita«, uhane in ogrlice z Dvora. Se zdaj imajo ponekod železne kuhinjske možnarje s tolkačem, vendar so jih večinoma že spodrinili medeninasti, da o električnih drobilcih niti ne govorimo. Na podstrehah so tu in tam še pozabljeni litoželezni likal-niki z vložki in podstavki, trinožne kozice in počeni dvorski kotlički. V tem seznamu je omeniti še raznovrstne svečnike, okvire za ogledala in slike, dekorativne železne krožnike, litoželezne peči raznih oblik, mlinčke za kavo, primeže, motovila, obešalnike, hišna razpela, kropivčke, reliefne svetniške podobe, tintnice, svetilke, omarice, vrtne mize in stole ter končno litoželezne plošče z grbi. Kljub zbiralcem, ki so že marsikaj odnesli, in neznanju, ki je še več zavrglo, je še najti tu in tam marsikak lep predmet iz litega železa. V rabi pa je le še malo izdelkov z Dvora. Med njimi so predvsem gradbeni prefabrikati, pa še ti izginjajo. Najbolj dragocen med njimi je litoželezni vodnjak v Višnji Gori iz leta 1872. Njegov osrednji osmerokotni steber nosi na vrhu kip Janeza Vajkarda Valvasorja po modelu kiparja Franceta Zajca,7 ob straneh pa dva izlivka, katerih živalski glavi bruhata vodo v dve litoželezni kupi, reliefno okrašeni z motivom vinske trte. Litoželezni križi na pokopališču so bolj spomeniškega značaja, toda lite elemente za ograje in vrata pri pokopališčih lahko štejemo med gradbene prefabrikate. Ohranjenih je še nekaj balustrov v ograji gradiča Brinje pri Grosupljem. Stopniščna ograja te plemenite hiše pa je s pavperizacijo svoje balu- Litoželezni baluster iz Košakove hiše (sedaj Ljudske knjižnice, Adamičeva c. 15) je spleten iz vitic, trtnih listov in grozdov. Isti motiv je najti tudi rta kupah dvorskega vodnjaka v Višnji Gori 7 France Ksaver Zajec (1821—1888) je bil prvi slovenski akademsko izobraženi kipar, Janez Vajkard Valvasor (1641—1693) z gradu Bogenšperk v litijski občini pa prvi zgodovinar, etnograf in topograf pri nas. stre že izgubila. V stopniščni ograji Košakove hiše na Grosupljem pa so se lepi balustri še ohranili. V rabi so bili tudi litoželezni strešniki z Dvora, vendar ne vem, če je z njimi še pokrita kakšna streha pri nas. Za šolarje bi bila lepa naloga zbirati za šolski muzej dvorske izdelke, tudi če so že odvrženi. Počen litoželezni pisker ni nič vreden, toda razstavljen v šolski vitrini je zanimiv eksponat. Litoželezni vodnjak iz dvorske livarne sredi Višnje Gore je eden najlepših spomenikov v naši občini t Arhitektura v grosupeljski krajini DELINEACIJA GRAŠČINE BRINJE PRED GROSUPLJEM Tine Kurent Opis ter podatke o virih in literaturi, zgodovini in legi glej v poglavju Graščina Brinje na str. 74—76 v knjigi dr. Staneta Mikuža Umetnostno-zgodovinska topografija grosupeljske krajine, Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana 1972. Z delineacijo Brinja želimo dokumentirati mersko kompozicijo te lepe hiše. Zdi se, da so Brinje že večkrat temeljito preuredili, ker nisem našel kakega doslednega merskega ritma v njegovi gradnji. Le redke njegove mere so »-čiste« v dunajskih enotah; na primer širina vhodne fasade, ki meri 40 čevljev, ali višina balkona, ki je 11 čevljev od tal. En dunajski čevelj meri 0,316 m. Zato sem nekatere mere predstavil v dunajskih merah, druge pa v metrih. Načrti prikazujejo zgolj sedanje stanje. Objavljam tlorise (klet in temelji, pritličje, nadstropje, ostrešje), fasade (vhodna, vrtna, cestna in dvoriščna) ter dva prereza (vzdolžni in prečni). Načrte so izrisali študentje Ljubljanske šole za arhitekturo pri vajah ob predmetu modularna kompozicija. fflf ffl g g * jr-tJrf jr+— rt < tfTI T¥—nr+K ožin -rr+zn—te—*7n-- ffli i i lili Vzhodna fasada l-r+irn—7'—t-tr-t— 7-—hth—7'—>m H I-»Tla . irr-——I Zkihodna fasada tloris porn i k 1 fh r Z7 K V1" r j i \ f°i f r L IJ s* i "r m r 3 -t-r-1- Vi 1 j ni I_I Iif--"K L J DESET LET GLASBENE SOLE NA GROSUPLJEM Ob desetletnici Glasbene šole na Grosupljem, dne 18. maja letos, so priredili koncert, na proslavi pa je govoril predsednik šolskega sveta Edo Gale: »Glasbena šola Grosuplje je pričela z delom pred desetimi leti — 4. februarja 1974, ko je do 30. junija 1981 delovala pod okriljem Zveze kulturnih organizacij občine Grosuplje, nato samostojno, in od leta 1983 dalje v okviru na novo ustanovljenega Zavoda za kulturo in izobraževanje. Ves ta čas jo sofinancira Občinska izobraževalna skupnost, vodi jo profesor Cvetko Budkovič. Učne prostore je imela v stari in novi šoli Louis Adamič, v kulturnem domu, od leta 1982 pa v stavbi na Partizanski cesti 5, kjer si od 30. marca lanskega leta deli prostore z Zavodom za kulturo in izobraževanje. V desetih letih je na šoli poučevalo 30 učiteljev. To so bili večinoma mladi pedagogi, ki so še študirali ob delu in si urejali življenjske in delovne pogoje ter izbirali delovna mesta, največ v Ljubljani. V grosupeljski glasbeni šoli so bili prvi učitelji: profesorji Darja Kajfež — poučevala je klavir in tri leta najmlajše v predšolski glasbeni vzgoji, Franc Slabe ■— nauk o glasbi in nekaj let kitaro, tovarišica Jasmina Vučetić in Neda Zavec — obe sta poučevali klavir. Skoraj vsako leto se je dopolnil predmetnik, naraščalo je število učencev — od 67 do 121 — in seveda zato tudi število učiteljev — do 11. 5. februarja 1979 je bila osnovana podružnična glasbena šola v Ivančni Gorici, kjer poučujeta letos dva pedagoga 31 učencev, in sicer nauk o glasbi, klavir, blokflavto in flavto. Medtem ko sta bila na Grosupljem pred ustanovitvijo glasbene šole v privatni lasti dva klavirja, jih je danes približno 70; šola ima v uporabi 3 pianine in klavir, v Ivančni Gorici pa dva pianina. Poleg drugih instrumentov (električna harmona, kitare in podobno), ima šola tudi skromnejšo knjižnico in druge šolske potrebščine. Vsa leta je najštevilneje zaseden klavirski oddelek — ta ima 63 učencev, drugi oddelki kot pihala (blokflavta, flavta, klarinet), trobila (trobenta), kitara in harmonika štejejo skupaj 58 učencev. Sola si je neprestano prizadevala, da bi odprla godalni oddelek. To se je posrečilo v šolskem letu 1978/79, ko so se za violino vpisali 4 učenci. Vendar po enem letu poučevanja niso pokazali želenega veselja. Tudi v naslednjih letih se za ta instrument ni prijavilo več kot dva ali trije učenci. Zanje ni bilo pogojev, da bi iz Ljubljane sprejeli posebnega učitelja. To pomanjkljivost bo v prihodnje potrebno odpraviti. Poleg klavirja je najbolj zaseden predmet blokflavta. Učenci so na tem instrumentu pokazali lep napredek, bodisi solistično ali v ansamblu. Številčno bo potrebno okrepiti tudi druga pihala (flavto, klarinet — uvesti fagot) in trobila (trobenta, rog). Razveseljive rezultate, čeprav v manjši zasedbi, kažeta oddelka za harmoniko in kitaro. Cilj tega poučevanja je skupno muziciranje v komornih ali orkestralnih sestavih. Za ustanovitev godbe na pihala in nakup instrumentov pa so potrebna velika finančna sredstva. V prihodnje pripravljajo pedagogi šolski pevski zbor. Glasbena šola vzgoji vsako leto vrsto zelo dobrih učencev — pianistov. Nekaj se jih je odločilo za poklicno usmerjeno izobraževanje na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, drugi se pripravljajo na sprejem. Več sposobnih pianistov se za poklicni študij ne more odločiti, rajši se posveti drugim, praktičnim poklicem. V večjem številu kot doslej bo potrebno pritegniti absolvente glasbene šole v ljubiteljsko glasbeno dejavnost. Ocena desetletnega dela glasbene šole Grosuplje temelji na istočasnih potrebah za nadaljnje delo. Zaradi tega izveneva njena uspešnost skupaj z željami v disonančnih akordih. Vendar moramo poudariti, da so pedagogi orali ledino, saj šola ni imela tradicije, ne samo v občini, ne v dobršnem delu Dolenjske. Poleg tega se rezultati glasbenega študija kažejo v daljši perspektivi. Sedanji čas ob vsemogočnih komunikacijskih sredstvih in glasbenih aparatih ni naklonjen, ker je veliko laže pritisniti na gumb in poslušati katerokoli glasbo iz celega sveta, kot pa le dnevno vaditi na instrumentu. Vendar je glasbena vzgoja prav današnjemu otroku najbolj potrebna. Ne gre vedno za vrhunske dosežke. Pomen in vloga glasbene vzgoje je v osvajanju muzike, v aktivnem muziciranju, v sprejemanju njenih elementov, melodije, ritma in harmonije ter v zavestnem in muzikalnem poustvarjanju skladb. Vrednote, ki so v muziki, ob njihovem izvabljanju pri študiju učenca uravnavajo in oblikujejo tako v čustvenem kot muzikalnem doživljanju. Socialistična družba potrebuje vedro, harmonično razvito osebnost. In prav glasba je tisti prepotrebni vzgojni element, ki mu odkriva fantazijski in stvarni svet in ga ob soočenju obeh ureja in disciplinira. Prava glasba, ki jo poustvarja mlad človek, je preventiva in učinkovito zdravilo nezdravim pojavom skomercializirane in porabniške miselnosti. Ko ocenjujemo delo in pomen glasbene šole na Grosupljem, ne smemo prezreti še nekaterih drugih resnic, ki upravičujejo njen obstoj in nakazujejo spodbude za njeno nadaljnjo rast. Glasbena šola je poleg prej omenjenega osnovna celica za vzgojo aktivnega poslušalstva in za kakršnokoli smer v nadaljnjem izobraževanju. Brez nje si ne moremo misliti vzgoje glasbenih pedagogov, ne vrhunskega glasbenega muziciranja ali ustvarjanja, obenem je temeljna glasbenoizobraževalna ustanova v občini, pobudnik za iskanje novih talentov, organizator glasbenega in kulturnega življenja. Razne vrste nastopi, interni, javni, glasbena srečanja učencev, snemanja in tekmovanja so živa manifestacija s trudom pridobljenega znanja. Sola prireja vsako leto vsaj 8 internih in javnih nastopov na Grosupljem in v Ivančni Gorici, če ne štejemo sodelovanja na občinskih in krajevnih proslavah skupaj z osnovnimi šolami, ki jih je vsako leto vsaj 15. Učenci grosupeljske glasbene šole so sodelovali na reviji glasbenih šol Ljubljane, Zasavja in Notranjske (pod pokroviteljstvom tovarne Ko-vinastroj in Izolacije), snemali so za RTV ter sodelovali na prireditvi »Veseli tobogan«. Vsi učenci glasbene šole se izobražujejo v osnovnih šolah, v usmerjenem izobraževanju, na fakultetah — torej so dvakrat obremenjeni. Zmotna je sodba in mišljenje, da je glasbena šola neke vrste slučajnostni krožek ali tečaj, ki ga v nekaj mesecih absolviraš; je sicer neobvezna, vendar se morajo učenci ravnati kot to zahteva predmetnik, učni načrt in zakon o glasbeni šoli. Vpis v glasbeno šolo je iz leta v leto večji. Pri nadaljnjem sprejemanju bo potrebno ob pomoči in razumevanju staršev uravnovesiti predmetne skupine, kar naj ostane eno od glavnih vodil za njen nadaljnji razvoj. Ob zaključku mi dovolite, da v imenu občinske izobraževalne skupnosti, Zavoda za kulturo in izobraževanje, vseh drugih zainteresiranih, predvsem pa staršev učencev, ki se glasbeno vzgajajo in usposabljajo, čestitam učencem in učiteljem za lep in uspešen razvoj glasbene kulture v občini Grosuplje. Posebej velja zahvala pobudniku za ustanovitev in uspešno vodenje glasbene šole profesorju Cvetku Budkoviču in profesorici klavirja Darji Kajfež, ki dela z učenci od ustanovitve dalje. Prepričani smo, da bomo ob skupnem sodelovanju dosegli še večje uspehe.« V soboto, 26. maja t. L, je Zveza kulturnih organizacij občine Grosuplje priredila 16. revijo pevskih zborov iz območja občine Grosuplje, kjer so nastopali: otroški zbori OS Dobrepolje, Stična, Šentvid pri Stični, Grosuplje, Zavoda za revmatične v Šentvidu, Tamburaški zbor Podtabor, Dekliški zbor Srednjih šol Ivančna Gorica ter Mladinski zbori Dobrepolje, Višnja Gora, Šentvid pri Stični, Stična in Smarje-Sap. Skupno je nastopilo 497 pevcev, pevk in igralcev. NAŠI KRAJI IN LJUDJE Bibliografija občine in občanov France Adamič* 1. Zgodovinski arhiv Ljubljana je s podporo Kulturne skupnosti občine Grosuplje v prostorih starega gasilskega doma v Smarju-Sap uredil arhiv občine Grosuplje Slovesno odprtje je bilo dne 29. oktobra 1982. Vabilo podaja vsebino arhiva ter prikazuje pravila usnjarskega in čevljarskega ceha v Višnji Gori leta 1754. 2. Poimenovanje devinske šole po Josipu Jurčiču, dne 8. miaja 1983 v Devinu. Govor župana Albina Skerka, slavnostni govor pisatelja Borisa Pahorja, ravnatelja Stanka Skriimjarja in predstavnika občine Grosuplje. Primorski dnevnik, 10. 5. 1983, 1, s sliko slavnosti (Bojan Brezigar); — Zgodovina Devina in okolice v knjigi Devin, dom Lepe Vide (izdano ob poimenovanju devinske OS po pisatelju Josipu Jurčiču). Primorski dnevnik, 15. 5. 1983, 6 (Bojan Brezigar); — V Devinu slovesno poimenovanje osnovne šole po pisatelju J. Jurčiču. Gospodarstvo Trst, 13. 5. 1983, 3 (S. K.); — Delegacija naše občine v Devinu. Slovesnost je pozdravil podpredsednik SO Jože Intihar, ki je izročil knjižno darilo in umetniško sliko Jurčičeve domačije, delo Štefana Horvata. Pozdrave pionirjev muljavske šole in krajanov, Uroš pa je odkril Jurčičev doprsni kip. Naša skupnost, maj 83, 5, s sliko devinske OS (Tatjana Lampret), — Glej tudi Primorski dnevnik, 7/2/82, 10. 3. Jurčičevi poetološki pogledi. Simpozij o realizmu, v Ljubljani 1981, obdobje 3, 109—122 (Štefan Barbarič). 4. Dežela desetega brata. Kmečki glas, 14/7/82, 16, s sliko gradu Weineck (Vinek, Benek) in opisom okolice (Valči Ravbar); — Filmski Deseti brat na Muljavi. Zapisnik o slovesni nočni premieri na prostem. Delo 24/6/82, 24, sobotna priloga (Olga Ratej); — O Jurčičevem Martinku Spaku. Primorski dnevnik, 27/7/82, 4 (Walter Auber); — Kozlovska sodba v Idriji (lutkovna predstava). Primorske novice, 24/5/83. 7. 5. Na lestvici narodnega dohodka je bila občina Grosuplje leta 1980 na 37. mestu v republiki, leta 1981 je ostala tudi na 37. mestu s 131744 din na osebo. Sosednje občine so dosegle naslednja mesta: Kočevje 18. oziroma 23., Vrhnika 38. iin 38., Trebnje 43. i,n 42., Litija 50. in 48., Ljubljana Vič-Rudnik 54. i/n 52. (1980 in 1981). Najbolj razvita občima v SR Sloveniji je Ljubljana— Center, ki je dosegla leta 1981 527.056 din, na zadnjetm mestu pa je občina Lenart, ki je iimelia leta 1981 le 53.476 din narodnega dohodka ina osebo. Delo, 13/1/83, 1 (Ilija Popit). V letu 1982 se je gospodarski položaj maše občine v merilu SR Slovenije zelo poslabšal. Višina narodnega dohodka se je sicer povečala in dosegla 147.199 din na prebivalca, na republiški lestvici pa je zdrknila s 37. na 43. mesto! Pred občino Grosuplje sta na lestvici občima Vrhnika s 156.343 din in občina Trebnje s 147.949, vse tri občine pa so pod republiškim povprečjem, ki je znašalo leta 1982 že 197.640 din narodnega dohodka. (Kje so vzroki za nižje mesto na republiški lestvici? Ali je v tem kaj samozadovoljstva, ker v občini leta 1983 ni bilo izgubarjev? Glej tč. 62! Opomba F. A.). Delo, 23/1/84, 2 (Ilija Popit). 6. Motvoz in platno. Kmalu domača surovina. Samoupravni sporazum s tovarno Hipol (Vojvodina) o sovlaganju. Naša skupnost, april/82, 2 (Andrej * Glavni urednik ZOG, 61000 Ljubljana, Janežičeva 1. Struna); — Grosupeljske vreče prinašajo devize. Vsak mesec iztržijo 52.000 dolarjev. Delo, 21/1/83, 1, s sliko obrata (K. M., Foto Mar jam Zaplatil). 7. Livar prinaša občini polovico vseh deviz. — Letos za sedem milijonov dolarjev izvoza. Delo 2/11/83, 5 (Mojca Kaučič); — Armature za zahodnonem-ški Siemens. Delo, 16/8/83, 1, s sliko obrata (Foto Marjan Zaplatil). 8. Grosupeljčani uspešno povečujejo izvoz blaga. 40 odstotkov več blaga kot lani, na konvertibilni trg 65 odstotkov več. — V Stični povečujejo farmo z 10.000 na 20.000 bekonov. Delo. 29/10/82, 7 (Mojca Kaučič). 9. Velike gospodarske možnosti. Kovinastroj sodi med najuspešnejše grosupeljske organizacije združenega dela. Na obisku so člani delovne skupine CK ZKS. Dnevnik, 7/12/82, 7, s sliko obrata (Foto Lado Cuk). 10. Kmetijstvo stopa v ospredje. Poročilo delovne skupine CK ZKS. Dnevnik. 25/3/83 (Ivo Brečič); — Zadružne sadovnjake bodo odslej obdelovali kmetje (Spodnja Slivnica). Delo, 2/2/83, 7 (Mojca Kaučič); — Na farmi v Boštanju skrbi za tristo krav šest ljudi. Sedaj imajo 321 mlekaric in 314 plemenskih telic. Delo, 29/1/83, 5 (Mojca Kaučič). 11. Polževski polži na tri načine. Delo, 26/8/82, 11 (Marina Učakar); 12. Šesterica na smetišču. Hiša na Ljubljanski cesti 16 a v Smarju-Sap stoji v kamnolomu grosupeljskega gradbenega podjetja. Jana, 10/8/83, 13, s sliko. 13. Urbanistična packa v Grosupljem. Kovačnico so podrli in tam zabetonirali temelje za nov gostinski lokal. Delo, 23/11/83, 7 (Jakob Miiller). 14. Gnojnica tokrat drugič morila ribe v Višnjici. Delo, 6/9/82, 4 (Besedilo in slika (Žarko Hojnik). 15. Suša izpraznila tudi vodovodne cevi. Grosupeljčani si pdmagajo s hid-rofordm. Delo, 17/8/82, 2. 16. Vodnjak v Višnji gori. Nagradni kviz Dela-Poznate Slovenijo. Delo. 14/9/83, 8. 17. Lovca na baker sta opustošila pokopališče v Grosupljem. Delo, 5/9/83, 4 (Barbara Guček); — Vandalizem, tatvine in jeza domačinov. Delo, 2/6/82 (Marjan Skumavc). 18. Zvrhane košare gob polnijo denarnice pridnih. Odkupna postaja gob v Ambrusu. Delo, 4/8/82, 11 (Marina Učakar). 19. Razstava ptic v Grosupljem. Delo, 11/1/83, 5; V Grosupljem v nedeljo 50 kasačev dne 4. julija 1983. Delo, 2/7/82, 12 (L. P.). 20. Ribnica skozi stoletja, ob 900-letniai. Delo, 4/11/82, 9 (Pripombe napisal Tone Potokar). 21. Pešpot E 6 — YU. Od Kuclja do Taborske jame. V dnu doline se rada zadržuje megla, z melioracijami in posekom gozdov je nastalo okoli 500 ha obdelovalne zemlje (?). Teleks, 7/7/83, 38, s skico poti (Marja Zorn); — Taborska jama. Delo, 13/8/82, 6, s skico (Brane Sotošek); — Nova telefonska napeljava. Smarje-Sap. Dnevnik, 3/12/82, 5, s sliko (Foto Marjan Ciglič). 22. Borci vabljeni v Smarje-Sap na proslavo SNOUB Fran Levstik dne 10. septembra 1983. Glej poročilo in govor Janeza Perovška, str. 7. Delo, 7/9/83, 23. Sprejeti med pionirje učencev OS Grosuplje. Dnevnik, 26/11/82, 5, s sliko (Foto Marjan Ciglič); — Dobro zastavljeno delo. Razstava izdelkov OS Grosuplje. Dnevnik, 22/6/82, 5. 24. Celovški gimnazijci v Grosupljem. Obiskali Splošno mizarstvo in Muljavo. Delo, 9/12/82, s sliko 11, (P. B., foto Janez Zrnec); 25. V Angliji za kolajne, v Grosupljem za Veliko nagrado Roga. Delo, 4/9/82, 6 (Damjan Križnik); — Puška jim ni tuja. Grosupeljski in novomeški mladinci na taboru obrambe in zaiščite dne 15. iseratembra v Žužemberku. Dnevnik, 15/10/82, 5, s slikami Karla Grčmana iz Višnje Gore in Jožeta Planinska iz Radohove vasi (Foto Milan Zurman). 26. Skrb za varstvo voda v občini Grosuplje. O odplakah in gradnji čistilnikov. Ribič/80, 204—205, s slikama (Milenko Roš). 27. Vodovod v dolini Krke. Se zadnjih 1900 m cevi do vasi Pajčina—Breg, voda iz zajetja Globačica. Delo, 16/8/83, 5, s sliko (Foto Marjan Zaplatil). 28. Graščine na nekdanjem Kranjskem (Publikacija obravnava okoli 15 gradov in graščin v masi občimi. Pri nekaterih je besedilo pomanjkljivo, pri- pombe na drugem mestu). DZS, Ljubljana 1982, 707 strani — 139 enobarvnih tlorisov in parkov, 27 enobarvnih grajskih vedut ter nekaj barvnih posnetkov narisov in tlorisov ter zunanjščin graščin (Majda Smole). 29. Četrt tisočletja znanosti v konstruiranju (Ime Louisa Adamiča je zapisano v velikem Webstrovem biografskem slovarju). Naši razgledi, 14/5/82, 278—279, s šestimi skicami-faksimili (Tine Kurent). 30. Stari mlin še ni odslužil. Delo, 18/8/82, 1, s sliko obrata (Foto Janez Zrnee); — Vrste v stiškem mlinu. Delo. 17/8/83, 5, s sliko obrata (Foto Marjan Zaplati!); — Stari mlin se prenaša iz roda v rod (Lampretov mlin na Stiškem potoku). Delo, 9/4/83, 7 (Mojca Kaučič). 31. Posavec in trapist iz stiske sirarne. Delo, 20/8/82, 1, s sliko obrata (Foto Janez Zrnec). 32. Na Dolenjskem so odkrili starokršćansko cerkev (Na Korinju nad Krko). Družina, 30/83, 8, s sliko temeljev (Izkopavanja je vodil mag. Slavko Ciglenečki, zapisal Jože Gregorič, foto Carmen Narobe. Glej prispevek na drugem mestu). 33. Ustanovna listina stiškega samostana je bila izdana 24. septembra 1136. Delo, Na današnji dan, 24/9/83, 5; — Grosupeljska občina je proglasila samostan Stična za kulturni in zgodovinski spomenik. Dnevnik, 20/1/83, 3, s sliko glavnega vhoda (Foto Marjan Ciglič); Prebujena tišina. V Stični bodo odprli muzej vseslovenske cerkvene umetnosti. Nedeljski dnevnik, 27/3/83, 8, s sliko stare in nove prelatije in nadškofa dr. A. Šuštarja (Ladislav Lesar); — Nova pota stiškega samostana. Načrt za ustanovitev zbirke slovenske cerkvene umetnosti. Družina, 17/4/83, 6 (Anton Nadrah); — Za človeka gre. Družina, 19/6/83, 1 in 3, s sliko samostana; — Sveti Kozma in Daunijan na Krki. Družina, 36, 1983, 5 (F. P.); — Aškerčev slovar. Ob urejanju samostanske knjižnice je prišel na dan češko-nemški slovar s pripombami in podpisom pesnika Antona Aškerca. Delo, 16/12/82, 5 (Jože Gregorič); — To je moj hobi. Jubilej p. An-tonina (Jožeta) Skubica. Družina, 36/81, 4, s sliko (ce). — Iz preteklosti v prihodnost. V Stični se je začel simpozij o redovništvu na Slovenskem. — Vpogled v našo povezanost z evropsko kulturo. Delo, 24/05/84, i (Slavko Doki, Marijan Zlobec). 34. Spomini Talijanskoga popotnika. Feljton o Maksu Furijanu. Življenjska pot našega občana, podobe in delovni dogodki nestorja slovenskih dramskih igralcev Maksa Furijana, stanujočega v Šmarju, na Razdrtem. Stop 17/83, v nadaljevanjih (zapisala Bogi Pretnar). 35. Jože Gale je sklenil snemanje Vibinega celovečernega filma Pustota. Tudi scenarij je napisal režiser. Dnevnik, 7/4/81, 3, s sliko scene. 36. Ob 175-letnici glasbenega šolstva in 100-letnici Sole glasbene matice. Za nastop učencev Glasbene šole Grosuplje dne 14. aprila 1982 napisal Cvetko Budkovič. Brez datuma, 13. str. 37. Spoznanja, Spomini tudi grenki 1945—54. Borec, Ljubljana 1983, 219 str. Avtor Radko Polič. 38. Bila sam partizanska učiteljica, (prva izdaja Spomini partizanske učiteljice). Borec, Ljubljana 1983, 64 str. Avtorica Marjana Some. ilustrirala Mar-jarica Jemec-Božič, uvod napisal France Bevk). 39. Poročilo Immigration History Research Center-University of Minnesota o prireditvi simpozija ob 30-letnici smrti Louisa Adamiča leta 1981 v St. Paulu, Minn. in Ljubljani. Programa obeh simoozijev, snremljajoče prireditve dn pregled arhivskih fondov iz Adamičeve zapuščine. Spectrum, 4, 1, Fall 1982, 1—9, s slikami (Urednik William Charles Bever). 40. V Nedeljskem dnevniku z dne 25. julija 1982, 5 je bila pod naslovom Tista, ki vedno hiti, objavljena slika dr. Franje Bojc-Bidovec in Draga Sege na obisku pri Louisu Adamiču leta 1950. 41. Prebrati knjigo Moja rojstna dežela Louisa Adamiča v prevodu Branka Gradišnika. Spremno besedo je prispeval Jože Vilfan (itd.). Borec v 4000 izvodih. Glej Teleks, 26/5/83, 6 (Bojan Stih). 42. Dinamit, zgodba razrednega nasilja v Ameriki. Borec, Ljubljana 1983, 363, s slikami. Predgovor k izdaji treh Adamičevih knjig je napisal Ivan Bratko, spremno besedo Janez Stanovnik, biografijo in bibliografijo pa Jer- neja Petrič. Iz angleškega besedila prevedel Bogdan Gradišnik (Louis Adamič). 43. Smeh v džungli. Borec, Ljubljana 1983, 274. Uvodno besedo napisal Mirko Jurak. Iz angleškega besedila Laughing in the Jungle prevedla Rapa Suklje (Louis Adamič). Glej Primorske novice 24/5/83, 5. 44. Moja rojstna dežela. Borec, Ljubljana 1983, 532 str. Uvodno besedo napisal Joža Vilfan. Iz angleškega besedila My Native Land prevedel Branko Gradišnik (Louis Adamič). 45. Spomini in pričevanja o življenju in delu Louisa Adamiča. Prešernova družba 1983, 207 str., s slikami (France Adamič). 46. Louis Adamič pri Glasu naroda. Slavistična revija 30, 1982, 4, 462— 473 z zgodbo Stari cerkovnik. Za G. N. spisal A. A. (Jože Munda). 47. Gradivo za Dolenjski biografski leksikon (9). Dolenjski razgledi, 21/3/ 83, 16, navajajo naslednja imena: Ivan Florjančič de Grienfeld. Kot duhovnik je služboval v Višnji Gori in Šentvidu pri Stični (SBL I, 182); — Jurij Flo-rijančič, jezuit in pisatelj, Stane Gabrovec, arheolog; raziskuje Vir pri Stični in gomile v okolici. Glej D- R-, 16/4/70, št. 12, 135, in njegove prispevke v prejšnjih številkah Zbornika občine Grosuplje; — Ana Gale, pesnica, rojena 27. aprila 1909 na Grosupljem, umorjena v Zalogu pri Škofljici, dne 8. januarja 1944. Glej ZOG I. 125—129; — Jože Gale, igralec in režiser; rojen 11. maja 1913 na Grosupljem; igral v Partizanskem gledališču na osvobojenem ozemlju. Glej SGL, str. 150, TV 15, 16. januarja 1975 št. 2, str. 15 s sliko in ZOG, I, 151—153; — Jurij Andrej Gallenfels, humanist; bil je župnik v Dobrepoljah. Glej SBL, I, str. 202; — Anton Garden (Grden), izseljenski kulturni delavec; rojen v Petrušnji vasi, 17. februarja 1895, umrl 28. marca 1967 v Chicagu. Glej D. L, 3/12/70, 178, Delo, 7/4/67, št. 94, 6, slika. 48. France Kralj (1895—1960). Katalog in vabilo na otvoritev stalne zbirke v Jakčevi galeriji v Kostanjevici na Krki, 21. oktobra 1983, folija, 10 posnetkov Kraljevih umetnin; Dolenjski list, 3/11/83, 14, s sliko (I. Z.). 49. Stane Keržič (1918—1969). Katalog z vabilom na razstavo v Kranju od 24. novembra 1983 do 3. januarja 1984. Glej ZOG, 1972, 191—200; — Zapis v Naših razgledih, 23/12/83, 722 (Aleksander Bassin). 50. Magyarova monografija. Izdala Mladinska knjiga (v angleščini) z esejem Aleksandra Bassina in sestavkom Branka Soemna. Dolenjski list št. 52/1742 30/7/82, 9 (I. Z.), s sliko Tihožitja. 51. Sreča na koncu sveta. Obisk pri Mleščevski Angelci. Jana, 15/1/83, 1, 18—19, s slikami. Napisala Bernarda Rakovec, slike Jendo Stoviček. Prikaz življenja osamele Angele Skufca iz Mleščevskega mlina na Višnjici pri Dednem Dolu. Glej tudi ZOG, 5, 1973, 275. 52. Pojo naj ljudje v Šentvidu. Delo, 8/6/82, 8 (M. Z.); Peli bodo ljudje. Dnevnik, 8/6/82, 6 — Pojo naj ljudje. Dnevnik, 11/6/82, 9, s slikami. Glasilo Tabora slovenskih pevskih zborov št. 1, Dnevnik, str. 9—12; — 13. Tabor slovenskih pevskih zborov (Marijan Zlobec): — Peli so ljudje. Dnevnik, 21/6/82, 1 in 16 (Mitja Košir); — Zbor žlahtnim pesmim v čast. Delo, 21/6/82, 3 (Bogdan Pogačnik) — Pesem življenja iz grl 7600 pevcev. Primorski dnevnik, 22/6/82, 8; — Mogočen zbor pevcev v Šentvidu. Dolenjski list, 24/6/82, 1 (D. Rustja); — Pesem hoče biti luč. Nedeljski dnevnik, 27/6/82, 8, s slikami (Ladislav Lesar, foto Marjan Ciglič). 53. Priprave na 14. pevski tabor: Šentviška grla ne bodo umolknila. Nedeljski dnevnik, 21/12/82, 8, s slikami (Ladislav Lesar); — Pela naj bi vsa Slovenija. Delo, 15/6/83, 6 (Bogdan Pogačnik); — Vsi Slovenci vsaj v pesmi združeni. Delo, 20/6/83, 2 (Bogdan Pogačnik); — Pela bo vsa Slovenija. Nedeljski dnevnik, 26/6/83, 8, s sliko (Ladislav Lesar); — Pojo naj ljudje. Vabilo na 14. pevski tabor. 54. Priprave na 15. pevski tabor v Šentvidu. Delo, 23/11/83, 6 (M. G.). 55. Višnjegorski pevski popoldan. Priprave na praznovanje 850-letnice ustanovitve šentviške fare. Družina, 31/10/82, 8, s sliko (j). 56. V nedeljo slovesnost na Muljavi. Pričakujejo preko 400 ljudi, množični pohod iz Ivančne Gorice ob 40-letnici muljavske bitke in II. grupe odredov. Delo, 2/6/82 (K. M.). 57. Prikaz Jurčičevega poetičnega realizma (v članku Turgenjev in slovenska varianta »poetičnega realizma«). Slavistična revija 31, 2, 1983, 77— 86 (Štefan Barbarič). 58. Josip Jurčič v besedi in sliki. Zbirka Mladinske knjige Obrazi. Ljubljana 1981, 40 strani, s slikami (Gregor Kocjan). 59. Spomini o Josipu Jurčiču. V knjigi Josipa Vošnjaka, Spomini, 2. izdaja. Slovenska matica, Ljubljana 1982, 555—588 (Izbral in uredil Vasilij Me-lik). 60. V Grosupljem nov dom za starejše. Delo, 18/10/83, 7 (K. M.) 61. Obnovljeno skladišče v Ivančni Gorici. Kmečki glas, 19/10/83, 12 (Jože Rozman). 62. Grosupeljska občina je ena redkih, kjer nimajo izgubarjev. Delo, 28/ 10/83, 7 (Pogovor z županom Janezom Koščakom vodila Mojca Kaučič). 63. Dušan Valentinčič: Kronologija nesreče dveletnega otroka. Dušan bo šel kmalu domov. Delo, 8/8/83, 1, s sliko (Foto: Dragan Arrigler); — Dušanova pot v novo življenje. Nedeljski dnevnik, 14/8/83, 14, s sliko; — Dušanov prvi televizijski intervju. Nedeljski dnevnik, 28/8/83, 1, in 13, 12 s sliko (Darinka Kladnik, foto Lado Cuk); — Dušan že hodi. Dnevnik. 8/10/83, 19, s sliko (Darinka Kladnik); — Boni za Dušana. Nedeljski dnevnik, 9/10/83, 16, s sliko (D. K.). 64. Dr. Ferdinand Kolednik, prevajalec in organizator prevodov Jurija Kozjaka v petdeset jezikov; svoje številne rokopise je zapustil samostanu Stična. F. K. je bil rojen 24. maja 1907 v Mariboru. Šolal se je v Veržeju, Rajhenburgu, v Zagrebu in Mariboru. Deloval je v šibeniški dn zadrskd škofiji ter v Franciji. Leta 1943 so ga Nemci zaprli in obsodili na smrt, katere ga je rešil konec vojne. Poleg Jurija Kozjaka je prevedel tudi Desetega brata. Umrl je 31. avgusta 1981 na Koroškem. Mohorjev koledar 1983, 85—86. Glej tudi ZOG 1982, 59—76. 65. Louis Adamič in slovensko »kulturno zlato«. Pismo slovenskim podpornim organizacijam z dne 20. junija 1939, da bi rešili pred nacisti kulturne predstavnike in literarne umetnike. Mohorjev koledar 1983, 132—133, s sliko (Jože Bajec). 66. Nihče se še ni rodil komunist. Janez Lužar ob 40-letnici bitke na Ilovi Gori. Naša skupnost, september/83, 5, s sliko. 67. Se en Kralj slovenske umetnosti. O zbirki del Franceta Kralja v Kostanjevici. Dolenjski list. priloga, 3/11/83, 14, s slikami (Ivan Zoran). 68. Memorial Vinka Perneta za veterane v Grosupljem, dne 7. oktobra 1983. Nedeljski dnevnik, 9/10/83. 4. 69. Najstarejši občan Franc Marinčič, Finkov mlinar iz Grosupljega (ZOG, 4, 304), je dne 5. avgusta 1983 v 101. letu umrl v Beogradu. Umrli so še naši občani: arhitekt Dušan Omnhen iz Višnje Gore, dne 10. decembra 1982 v Ljubljani (Delo, 16/12/82, 18 in 19); — Dr. Milan Sval. sodnik v pokoju, dne 24. januarja 1983 v Ivančni Gorici—Stični (Delo, 28/1/83, 15). 70. Občina Grosuplje — nekoč in danes. Strma pot v napredek. Slovenski koledar 1984, 100—103, s sliko Taborske jame in Grosupljega s Spodnje Slivnice (Jagoda Vigele). 71. Ob 40-letnici ZOJSA. Slovenski koledar 1984, 170—173 (Matjaž Kle-menčič). 72. Louis Adamič in slovenska slovstvena folklora. Slovenski koledar 1984, 174—175 (Marija Stanonik). 73. Srečanje z ljubljansko levico. Slovenski koledar 1984, 165—168 (France Adamič iz knjige Spomini in pričevanja. 1984). 74. Nova revija ameriških Slovencev, ki jo izdaja Societv for Slovene Studies, Columbia Universitv New York. Med številnimi prispevki sta tudi referat Johna Modica o Adamičevem pisanju Smeh v džungli ter prispevek Itenrvja A. Christiana o arhivskem gradivu iz življenja in dela Louisa Adamiča. Gospodarstvo, Trst, 17/6/83, 3 (C. E. G.). 75. The Louis Adnmics live here. House & Garden, Nov. 1942, 44—45, s šestimi slikami iz Milforda, N. J.; revijo ter nekaj knjig je za Muzej L. A. v Prapročah prinesel dne 1. oktobra 1983 sedanji lastnik Adamičeve farme v Milfordu Mr. Hovvard L. Yowell, Ph. D.; med knjigami so A Native American by William Saroyan, 1938 s posvetilom, tri knjige s posvetilom Janka Lavrina, načrt mesta Township of Holland (Milford) s cesto, imenovano Ada-mics Hill Road, ter cestno napisno tablo. — Dne 25. — 26. oktobra je obiskal Muzej L. A. Shozo Tahara iz Tokya 174, ki pripravlja prevode del Vrnitev v rodni kraj in Dinamit v japonščino. 76. Jože Gale, sedemdesetletnik; rodil se je 11. maja 1913 na Grosupljem. Ze pred drugo vojno je diplomiral na gledališki akademiji v Pragi, med vojno pa je bil član Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. Glej ZOG, 5, 1973, 19—25. Po osvoboditvi je režiral v Mestnem gledališču, nato številne filme (Kekec, Pustota, Onkraj, Tuja zemlja, Vrnil se bom itd.). Bil je tudi rektor Akademije za glasbo, gledališče in film, profesor za režijo in drugo. (Delo, 13/5/83, 6, s sliko (Miša Grčar). 77. Stane Mikuž, sedemdesetletnik; rodil se je leta 1913 v Šmarju. Po maturi na klasični gimnaziji v Šentvidu n/Lj. je študiral umetnostno zgodovino pri prof. Izidorju Cankarju in Francetu Steletu na ljubljanski filozofski fakulteti. Služboval je v Narodnem muzeju v Ljubljani, leta 1940 je promo-viral za doktorja znanosti, leta 1941 se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje, leta 1944 je bil interniran v Dachau, leta 1952 je postal učitelj za občo zgodovino umetnosti. Objavil je številne monografije slovenskih slikarjev, za nas pa so posebno važni orisi, objavljeni v našem zborniku, ter Umetnostna topografija grosupeljske krajine (1978). Dobil je tudi Jurčičevo plaketo (Delo, 17/5/83, 6, s sliko (napisal Mirko Juteršek). 78. Stane Valentinčič, sedemdesetletnik; rodil se je 22. aprila 1913 v Brinju (Stranska vas) pri Grosupljem. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani se je leta 1932 vpisal na veterinarsko fakulteto v Zagrebu, kjer je diplomiral leta 1939. Najprej je opravljal naloge občinskega veterinarja v domačem kraju, poleti 1941 se je vključil v politično delovanje po programu OF; bil je prvi predsednik okrožnega odbora OF Grosuplje, leta 1942 so ga aretirali in poslali v Gonars, nato pred vojno sodišče v Ljubljani, kjer so ga obsodili na dosmrtno ječo. Po italijanski kapitulaciji je odšel na osvobojeno ozemlje; tu je opravljal naloge šefa veterinarske službe v VII. korpusu, nato Glavnega štaba Slovenije. Po vojni je služboval na podobnih položajih v JLA v Beogradu in Skopju, leta 1955 je bil preveden v čin rez. polkovnika; obenem pa opravil doktorat znanosti; nato je bil izvoljen za profesorja za zoohigieno in patologijo divjadi na veterinarskem oddelku biotehniške fakultete. Objavil je okoli 150 znanstvenih del in nekaj samostojnih publikacij. Nosilec Spomenice 1941, večjega števila državnih odlikovanj, priznanj in nagrad. Delo, 22/4/83, 2, s sliko (napisal Marjan Milohnoja). Glej SBL 13, 328—330. 79. France Kimovec-Ziga je dne 11. septembra 1983 nenadoma umrl. Bil je med prijatelji naše občine in Zbornika občine Grosuplje, med vojno sekretar okrožnega komiteja Grosuplje-Stična (1943—44), pred tem pa sekretar okrožnega komiteja za Ljubljano. Doraščal je in se razvijal v krogu napredne mladine na ljubljanskem učiteljišču, v društvu Sokol in na delovnih mestih na Smuki, v Podgradu in Trbovljah. Posebno se je odlikoval pri akcijah v najtežjih okoliščinah v z žico ograjeni Ljubljani od 1941 do 1943, ko je organiziral množične demonstracije in najrazličnejše protifašistične akcije. Po vojni je bil tudi republiški in zvezni poslanec našega volilneea okoliša, obenem pa opravljal važne vodilne in odgovorne naloge v slovenski vladi, v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja in v Glavnem odboru SZDL. Osebno je bil skromen, delaven in človeški (Delo, 13/9/83, 2 (napisal Vladimir Krivic-Matevž); Delo, 14/9/83, 15; — Kmečki glas, 14/9/83, 2, s sliko; — Komunist, 16/9/83, 2, s sliko (napisal Andrej Marine); — Primorske novice, 16/ 9/83, 2, (napisal Julij Beltram); — Naši razgledi, 23/9/83, 513 (napisal Primož Hainz); — ZOG, 1980, 282. 80. Peter Soštarič, znani družbenopolitični delavec, dolgoletni tajnik, blagajnik in predsednik Upravnega odbora Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, je dne 20. avgusta 1982 v 62. letu nenadoma umrl. (Glej ZOG, 1980, 285; — Dnevnik, 21/8/82, 20, s sliko; — Delo, 25/8/82, 5, s sliko (napisal Bogdan Pogačnik). 81. Lojze Piškur, predsednik Vrhovnega sodišča Slovenije v p., je dne 6. decembra 1982 po krajši bolezni umrl. Rodil se je na Malem Mlačevem pod Boštanjem dne 14. aprila 1908. Leta 1931 je diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani, med vojno je bil interniran v Dachau. Služboval je kot sodnik, kot najvišji funkcionar v zdravstveni službi; več kot deset let je bil predsednik Vrhovnega sodišča Slovenije — do upokojitve leta 1974. Glej ZOG, 1978, 349; — Delo, 8/12/82, 3, s sliko (napisal Boris Strohsack); — Dnevnik, 8/12/82, 2, s sliko). 82. Naši zaslužni jubilanti: Jože Rus, sodnik, politični in telesnovzgojni delavec, je 13. marca 1983 praznoval 90 let življenja. Od 1928 do 1934 je bil sodnik v Višnji Gori. Na tem in drugih službenih mestih je bil aktivni organizator sokolskih društev in zastopnik demokratične smeri v ljubljanski sokolski župi. Ob njegovem jubileju so člani TD Partizan Narodni dom počastili jubilanta. Borut Pečar je slavljencu izročil svoje delo — njegovo karikaturo (Dnevnik, 15/3/83, 5, s sliko (Foto Nace Bizilj); — ZOG. 1973, 267). 83. Ive Krevs, soustanovitelj in sodelavec Zbornika občine Grosuplje, član uredniškega odbora ZOG in družbenopolitični delavec, je 21. novembra 1982 dosegel 70 let življenja; rojen je bil v Višnji Gori. Ze zgodaj se je uveljavil v športu; v teku na dolge proge se je kot član ASK Primorje uvrstil med prvake. Bil je slovenski rekorder na 5000 in 10.000 m, marsikdaj pa je zmagal na balkanskih in evropskih tekmovanjih. Pripravlja prispevek za ZOG 1986: Delež Višnjanov v slovenskem športu (Krevs, Perko in Slapničar). (Glej ZOG, 1973, 268). 84. Tine Kurent, soustanovitelj, sodelavec in član uredniškega odbora Zbornika občine Grosuplje, je dne 21. novembra 1983 dosegel šestdeset let življenja. Potem ko je leta 1952 diplomiral za inženirja arhitekture, je bil izvoljen za asistenta, po promociji za doktorja znanosti leta 1961 pa je bil izvoljen za docenta v katedri prof. Eda Mihevca na ljubljanski šoli za arhitekturo. Tine je zdaj redni profesor za industrijske zgradbe in modularno koordinacijo. (Glej ZOG, 1974. 301—302). 85. Ideološka naravnanost Louisa Adamiča. Borec, 11/12/83, 781—784 (napisal Matjaž Klemenčič); — Adamič o Jugoslaviji in Ameriki. Borec, 11/12, 1983. 779—780). 86. Razno: Omejili bodo priseljevanje. V KS Grosuplje bodo dovoljevali priseljevanje le, če bodo zagotovljena delovna mesta. — Premajhna šola, dvoizmenski pouk. Delo, 17/02/84 (napisala Mojca Kaučič); — Lahko zaščitimo idilo. Pristava je idilična vas. Kmečki glas, 8, 22/02/82, 7 (napisala Zlata Krašovec); — Janko Marolt, naš sodelavec, čebelar in organizator čebelarstva v občini Grosuplje, je dne 28. marca 1984 umrl v Stični (Delo, 29/03/84, 15); — Praproče postajajo hiša strahov. Ned. dnevnik 25/03/84, 15 s sliko (Ladislav Lesar); — Ob 140-letnici rojstva Josipa Jurčiča je bilo napisanih 40 vrstic. Glej Delo, Na današnji dan, 03/03/84. — Cesta bo odrezala pokopališče v Višnji Gori. Delo, 20/04/74, 7 (Mojca Kaučič); 87. Pisateljski prijem v avtobiografski literaturi Louisa Adamiča. Ljubljana 1984, 30 strani (tipkopis seminarske naloge Ranke Kurent-Keser). 88. Družabni večer ob jubileju Toneta Kozlevčarja v Hotelu Slon, dne 13. aprila '84 v sodelovanju Vilme Bukovec, Borisa Kralja, Miha Dolžana, VItala Ahačiča, Vilija Vodopivca in Ribniškega okteta. Vabilo za prijatelje domače pesmi in glasbe. LIVAR Viktor Kolesa livarstvo in armature, n. sol. o. 61295 Ivančna gorica, Ljubljanska cesta, tel. 061/783 140, telex 31570 yu imp liv Proizvodni program TOZD LSNL — ulitki iz sive in nodularne litine kvalitete po JUS SL 10 do SL 30 in NL 42 do NL 60; za avtomobilsko in strojno industrijo, kmetijsko industrijo, proizvodnjo aparatov za gospodinjstvo in individualna naročila — kanalizacijski pokrovi in rešetke TOZD TA — armature in pribor za zunanje vodovodno omrežje — armature za industrijo za plinovode, cevovode tekočih snovi in podobno — mehanska obdelava TOZD LBK — ulitki iz barvnih kovin (aluminij, medenina, bron) za strojegradnjo, ladjedelništvo, elektro industrijo in kmetijstvo TOZD VIPO — modeli za ulitke, jedrovniki — vzdrževanje — mehanska obdelava 15 — Zbornik M%- ISKRA — INDUSTRIJA ZA AVTOMATIKO TOZD STIKALNIH IN ZAŠČITNIH ELEMENTOV DOBREPOLJE PREDSTRUGE 29 VIDEM 61312 Black & Decker JUGOSLAVIJA po. podjetje za proizvodnjo in montažo električnih ročnih orodij, priključkov in pribora KOVINASTROJ Grosuplje tovarna gostinske opreme, 61290 grosuplje, adamičeva 36, telefon (061) 771-411, telex 31552 yu kogro Izdelujemo, montiramo in projektiramo opremo za vse tipe kuhinj, slaščičarn, samopostrežnih restavracij in drugih gostinskih ali sorodnih obratov. Izdelujemo pomivalne stroje, toplotne, hlajene, nevtralne in kombinirane elemente, točilne in druge pulte, samopostrežne in ostale linije. Opravljamo razne storitve Lastni projektivni biro Servisna služba v vseh večjih krajih v Jugoslaviji Predstavništva: Beograd, Niš, Sarajevo in Opatija UNIVERSAL IVANCNA GORICA MALO HUDO 3 Telefon (061) 783-043 uprava 784-002 peskokop se ukvarja: z nizkimi in visokimi gradnjami, adaptacijami, opravlja strojna in minerska dela ter proizvaja in dobavlja dolomitne mešanice TELEFON: 782 008 TELEGRAM: STOLARNA Dobrepolje 61312 VIDEM-DOBREPOLJE SINOLES b. o. TOZD LESNA PROIZVODNJA IVANČNA GORICA Telefon: 783-147-148 V povsem sodobno opremljeni tovarni, ki smo jo zgradili leta 1975, izdelujemo specialno stavbno pohištvo in izdelke po meri. Uspešno se vključujemo v investicijsko gradnjo, saj se intenzivno ukvarjamo z izdelovanjem oken, vrat, predelnih sten in drugih elementov za turistične in druge javne objekte. Izdelujemo notranjo opremo po meri in individualno raznovrstno kosovno pohištvo za investicijske objekte. Poleg žagarske proizvodnje nudimo tudi druge obrtniške storitve in se hitro prilagajamo zahtevam potrebam trga. Letna vrednost proizvodnje znaša približno 180 milijonov dinarjev, zaposlujemo pa 110 delavcev. TEKSTIL TOZD motvoz in platno n. sol. o. Taborska 34 61290 Grosuplje telefon: (061) 771-311 telex: 31498 YU MOTVOZ telegram: Motvoz Grosuplje železniška postaja: Grosuplje tekoči račun: SDK 50130-601-31002 Izdelujemo kvalitetne polipropilenske tkanine za embaliranje izdelkov tekstilne, kemične in prehrambene industrije. Nadalje izdelujemo polipropilenske vreče sukljanka za krompir, čebulo in povrtnine ter gosto tkane vreče za moko, sladkor in razna semena. Poleg motvozov in vrvi iz konoplje izdelujemo tudi motvoz in vrvi iz polipropilena. TOVARNA PLETENIN TOZD KONFEKCIJA AMBRUS TOZD »VLTAVA« ŠENTVID PRI STIČNI LJUBLJANA TOZD »Albin Grajzar« IVANCNA GORICA Proizvajamo armirane poliesterske silose in cisterne velikosti do 150 m3: —1 za siliranje živinske krme (zeleno in zrnato silažo) — za skladiščenje žit in moke — za skladiščenje umetnih krmil — za skladiščenje cementa — za skladiščenje ostalih sipkih materialov — cisterne za tekočine V kompletni inženiring ponudbi nudimo vso transportno opremo za polnjenje in praznjenje. Kmetijska zadruga Stična sedež Ivančna gorica Telefon: 783-102 Oskrbuje kmetijstvo z vsemi vrstami reprodukcijskih sredstev, organizira proizvodnjo in promet s kmetijskimi pridelki in živino, prideluje odlično seme priznanih domačih in tujih sort krompirja, oskrbuje potrošnike s svežim mesom in znanimi stiškimi mesnimi izdelki, ima lastno hranilno-kreditno in lastno kmetijsko pospeševalno službo. KIT Ljubljana SOZD MIG mesna industrija na Gorenjskem TOZD Stična PRAŠIČEREJA Stična 1 telefon: 783-017 VETERINARSKI ZAVOD »KRIM« GROSUPLJE DELOVNE ENOTE: LJUBLJANA-VIČ-RUDNIK, GROSUPLJE, CERKNICA, VRHNIKA, RIBNICA telefon: (061) 771-170 2IRO RAČUN: 50130-601-31322 pri SDK GROSUPLJE — opravlja neprekinjeno dežurno službo zdravstvenega varstva živali — odkriva in zatira kužne bolezni živali — opravlja umetno osemenjevanje govejih plemen, odkriva in odpravlja plodnostne motnje — opravlja veterinarsko sanitarni nadzor v proizvodnji in prometu živali, živ. proizvodov in živil živalskega izvora — neškodljivo odstranjuje poginule živali, ugotavlja vzrok pogina in skrbi za varstvo okolja — skrbi za izobraževanje posestnikov živali mm elektrotehniško podjetje grosuplje' pozd elektroservice elektrotehniško podjetje grosuplje pozd elektroservice projektiramo, izvajamo in montiramo elektroinstalacije jakega in šibkega toka, razne naprave z avtomatiko, strelovode, trafo postaje, skupinske antenske naprave, avtomatske telefonske centrale, servis in popravila. 16 — Zbomlk G ROSUPLJE n.sol.o. SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE n.sol.o. 61290 GROSUPLJE, Taborska cesta 13 1. TOZD SPLOŠNE GRADNJE o. sub. o., GROSUPLJE 61290 GROSUPLJE, Taborska cesta 13 — Izvaja vse vrste gradbenih objektov, raznovrstna popravila, nadzidave in adaptacije, gradi stanovanja za tržišče v usmerjeni gradnji; 2. TOZD KOVINSKO LESNI OBRATI o. sub. o., GROSUPLJE 61290 GROSUPLJE, Taborska cesta —i izdeluje in razvija raznovrstno opazno opremo, manjše gradbene stroje za moderno tehnologijo gradenj. Izdeluje vse vrste jeklenih konstrukcij, opravlja vsa ključavničarska, mizarska, žagarska in druga podobna dela, opravlja tudi celoten remont gradbenih strojev in opreme; 3. TOZD PROJEKTIVNI BIRO o. sub. o., LJUBLJANA 61000 LJUBLJANA, Trubarjeva 65 — Izdeluje vse vrste tehnične dokumentacije; LJUBLJANA 4. TOZD GRADBENI POLIZDELKI — PROIZVODNJA o. sub. o., 61000 LJUBLJANA, Cesta dveh cesarjev 393 — Proizvaja betonske montažne hale, elemente in druge betonske izdelke ter polizdelke, pridobiva mineralne agregate, proizvaja železobetonske armature, izdeluje lesene opaže; 5. TOZD IGRAD GRADBENIŠTVO o. sub. o., VRHNIKA 61360 VRHNIKA, Tržaška cesta, blok S-7 — Izvaja vse vrste gradbenih objektov, raznovrstna popravila, nadzidave in adaptacije, gradi stanovanja za tržišče v usmerjeni gradnji. VSA DELA IZVAJAMO HITRO IN SOLIDNO OtM©^ I i I » U f — IrinTailaicue • qr»o«uplj«a p. o. GROSUPLJE, ADAMIČEVA 51 — TELEFON: 772-233 — TELEX: 32114 YU INSTGR TEKOČI RAČUN: 50103-601-31182 IZVAJAMO INSTALACIJE: CENTRALNIH KURJAV, VODOVODA, PLINA, PREZRAČEVANJA, STAVBNO KLEPARSTVO IN IZOLACIJE! TRANSPORTNO PODJETJE UPRAVA: centrala telex direktor promet računovodstvo POSLOVALNICE: BEOGRAD ZAGREB LJUBLJANA RIJEKA (telex) telex Zagreb (061) 783 021, 783157 31550 Y ATP IVG 783 134 783 130 283123 (011) 653 564, 561 191 (041) 223 333, 223 524 (061) 315 052, 324 358 (051) 23 694, 31 557 24456 YU ATP IG Rl 21720 YU ATIGOR Transportno podjetje AVTOPREVOZ Ivančna gorica opravlja vse prevoze s cestnimi motornimi vozili GUMA Trgovsko podjetje Grosuplje POT V BREZJE TELEFON 772-360 TELEX 31510 YU GUMA Delovna organizacija 772-315 TOZD Maloprodaja 772-120 TOZD Veleprodaja 771-409 TOZD Gostinstvo 771-080 oo ^X^>=x SOZD GHT LJUBLJANA GP TURIST LJUBLJANA |^^| TOZD MOTEL GROSUPLJE MOTEL GROSUPLJE restavracija sauna bazen dancing club TEMELJNA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA DELA SPLOŠNO MIZARSTVO GROSUPLJE MG Izdelujemo opremo za hotele, šole, vzgojno-varstvene ustanove in pisarne. /i» > Režemo hlodovino za gospodarske organizacije in zasebnike. DO TABOR TOZD POLŽEVO GROSUPLJE ram Mercator sestavljena organizacija združenega dela za dejavnost kmetijstva, industrije, trgovine, gostinstva in storitev, n. sub. o., Ljubljana PEKARNA GROSUPLJE proizvodnja kruha in peciva, p. o., Grosuplje, Adamičeva 11, žiro račun: 50130-601-31091 pri SDK Grosuplje telefon: (061) 771-100, 771-177 uprava, 771-143 ekspedit pekarne KMETIJSKA ZADRUGA LJUBLJANA TZO GROSUPLJE — KOLODVORSKA 2 ODKUPUJE IN PRODAJA KMETIJSKE PRIDELKE, KLAVNO IN PLEMENSKO 2IVINO POSPEŠUJE PROIZVODNJO PRI ZASEBNIH KMETIJSKIH PROIZVAJALCIH IN JIH OSKRBUJE Z REPRODUKCIJSKIM MATERIALOM, KMETIJSKIMI STROJI IN GRADBENIM MATERIALOM ODKUPUJE IN PRODAJA IZDELKE DOMAČE OBRTI KOMUNALNO PODJETJE GROSUPLJE Cesta ha Krko 7 61290 GROSUPLJE telefon 771 037, 772 311 — gradnja vodovodov, kanalizacije, cest — komunalno opremljanje zemljišč — vzdrževanje komunalnih naprav — strojne in prevozniške storitve — izvajanje zidarskih, pleskarskih in soboslikarskih del PARTDER .... PROIZVODNJA POSLOVNE STORITVE 61290 GROSUPLJE V naši tiskarni tiskamo obrazce, memorandume, vizitke, tabele, plakate oz. vse po vaših željah in potrebah. V knjigovodskem biroju vodimo knjigovodstva za krajevne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti, družbenopolitične organizacije, pozde, delovne organizacije in obrtnike. Mercator SOZD Mercator, n. sub. o. Mercator DO Rožnik TOZD Dolomiti n. sub. o. Ljubljana, Tržaška 37/b V svojih poslovalnicah na območju občine Ljubljana-Vič-Rudnik, Grosuplje, Vrhnika in Logatec nudimo našim potrošnikom vse vrste živil, gospodinjske potrebščine, gradbeni material, tekstilno blago, kozmetično blago, pohištvo in gostinske storitve; odobravamo tudi potrošniška posojila. nsolo. Ijubljana |p= zavarovalna skupnost triglav OBMOČNA SKUPNOST LJUBLJANA, Miklošičeva 10 Vam nudi vse vrste — premoženjskih — življenjskih — nezgodnih — kmetijskih in — transportnih zavarovanj POSLUŽUJTE SE ZAVAROVALNE ZAŠČITE PRI ZAVAROVALNI SKUPNOSTI OBMOČNA SKUPNOST LJUBLJANA! PREDSTAVNIŠTVO GROSUPLJE, TABORSKA 3 Telefon 771-441 /o ljubljanska banka s svojo enoto v Grosupljem, agencijama v Ivančni gorici in Dobrepoljah se priporoča za obisk GOZDNO GOSPODARSTVO LJUBLJANA Obrat za kooperacijo GOZDARSTVO ŠKOFLJICA — PE Grosuplje Gospodari z zasebnimi gozdovi s svojimi dejavnostmi: — gojitev gozdov — varstvo gozdov — izkoriščanje gozdov — dajanje lesa in drugih gozdnih proizvodov v promet — maloprodaja gozdnih sortimentov — gradnja gozdnih cest in poti ter drugih ustreznih objektov — izvrševanje storitev gozdarske službe za lastne in tuje potrebe cestno podjetje ljubljana CESTNO PODJETJE LJUBLJANA, n. sub. o. Ljubljana, Stolpniška 10 s temeljnima organizacijama in delovnima skupnostma opravlja vzdrževanje in varstvo uvrščenih cest ter opravlja dela projektiranja, gradnje, rekonstrukcije in modernizacije cestišč, hidrogradbenih in drugih objektov nizke gradnje z lastno asfaltno bazo in opravlja prevoz blaga v cestnem prometu.« ISTRA-BENZ KOPER, VOJKOVO NABREŽJE 10 Trgovsko podjetje z nafto in naftnimi derivati se priporoča za svoje kvalitetne in hitre storitve na vseh bencinskih črpalkah in na BENCINSKI ČRPALKI V IVANCNI GORICI. INDUSTRIJSKA PRODAJALNA DEKOR Ljubljana, Celovška c. 280 NUDI PO TOVARNIŠKIH CENAH — POHIŠTVENE TKANINE — DEKORATIVNE TKANINE — ROČNO TKANE VOLNENE TAPISERIJE — BLAZINE — PRTIČE — POSTELJNA PREGRINJALA VELIKA IZBIRA — NASVETI ARHITEKTA ODPRTO OD 8.—19. URE, SOBOTA OD 8.—13. URE dekorativna zavod za prostorsko, komunalno in stanovanjsko urejanje grosuplje p. o. taborska 3, 61290 grosuplje, tel. 772-038 Dejavnost: — urbanistično in prostorsko planiranje, načrtovanje zelenih površin, parkovnih ureditev in zasaditev; — izdelava lokacijske dokumentacije in pridobivanje soglasij; — izdelava zazidalnih načrtov; — geodetski posnetki terena, zakoličbe objektov in izdelava geodetskih načrtov lege novo zgrajenih stavb in objektov za potrebe tehničnega pregleda; — investicijski posli in inženiring za samoupravne interesne skupnosti in druge naročnike; — ekonomski posli, raziskave, analize, planiranje in svetovanje s področja urbanizma, komunalnega in stanovanjskega gospodarstva ter drugih družbenih dejavnosti; — priprava, komunalno opremljanje in oddajanje stavbnih zemljišč; — investitorstvo, organiziranje in opravljanje investicijskega in drugega vzdrževanja stanovanjskih hiš, poslovnih stavb in lokalov v družbeni in zasebni lasti; — nadzor nad gradnjo objektov v občini Grosuplje; — vsa strokovna dela za samoupravno komunalno skupnost, samoupravno stanovanjsko skupnost in skupnost za ceste občine Grosuplje. Iskra ZMAJ Ljubljana TOZD proizvodnja baterij ŠENTVID pri Stični Telefon: 785-030 g- g > ^ ♦