Janko Samec:
Za solncem!
Kam pa gre ta naša pot tja čez ribnik sredi parka? Kod nas nosi bela barka preko tihih, temnih vod? —¦
Kot da bi prečudna moč o sinje nas daljaoe nesla, brez krmila in brez oes/a liemo brodimo skoz noč.
Spredaj plavu bel labud, o mesečini glaoo siresa... Kot da hotel bi u nebesa. kvišku se mu dviga grud:
A ob strani par na par ¦spremljajo nas račke bele, kot da bi z nočjo hitele » oečnosii neznani čar.
In nad nami zoezd sijaj nam d daljaoe cesto kaie; budno zrejo naše straie, kod se oleče pot nazaj.
Zbogom, sestra, oče, brat
in ti. Ijuba maii naša!
Če vas kdo po na.s poopraša —
š/i srrio solnca v suet iskat.
Ko ga najdemo, pa spet z njim se vrnemo o te krajc in njegooih lic smehljaje uam nalrosimo čez svel.