Starši 40 Vzgoja, december 2020, letnik XXII/4, številka 88 imajo občutek, da so drugačni od drugih, zato se težje vključujejo med ljudi, poleg tega pa so še odvisni od svoje matere. Mati je tista, ki lahko nastalo škodo še poveča ali zmanjša s svojo osebnostjo, prejšnjim odno- som z očetom, čustvenimi odzivi, socialno prilagoditvijo na odsotnost in odnosom z otrokom. Na otroka podobno vplivajo tudi drugi družinski člani ali druge za otroka pomembne osebe (Tomori, 1989: 107–108). Iz prakse Pri delu v vrtcu opažam, da je danes veliko očetov, pri katerih se pojavlja novo očeto- vstvo. V vrtec vozijo otroke in jih pridejo iskat, se udeležujejo različnih delavnic, včasih (po mojem mnenju še vedno pre- malo) se udeležujejo sestankov in govoril- nih ur. Žal v praksi ni veliko takšnih, ki bi se udeleževali formalnih srečanj staršev, se pa udeležujejo neformalnih oblik sodelova- nja. Pogosto skupaj s svojimi partnerkami in otroki prihajajo na delavnice, srečanja, piknike, zaključke … Iz tega sklepam, da se vključujejo v dru- žinsko življenje, vendar še vedno premalo. Svojo partnerko le podpirajo pri skrbi, negi in vzgoji otroka, niso pa polno vključeni. Pri delu se srečujem tudi s takimi, ki se pol- no vključujejo v družinsko življenje (vzgojo in gospodinjska opravila), vendar je takšnih zelo malo. Tudi odsotnih očetov v našem okolju ni prav veliko. Poznam le nekaj pri- merov fizično odsotnih. Upam, da se bodo v prihodnje očetje opo- gumili in še bolj sodelovali tako v vrtcu kot v svojih družinah. V vrtcu lahko vzgojitelji veliko pripomoremo k njihovi vključenosti predvsem tako, da jih sami povabimo, pri- pravimo srečanja z njimi in otroki, pouda- rimo njihovo vlogo in pomen v otrokovem razvoju … Vedeti moramo, da je naš cilj otroku omo- gočiti normalne okoliščine, ki bodo pripo- mogle k njegovemu psihološkemu zorenju. Zavedati se moramo, kot pravi Giddens (2000), da je otroštvo tisto, ki nas pripravi na kasnejšo udeležbo v svetu odraslih (n. d.: 109). Literatura • Arènes, Jacques (2003): Je oče še del družine? Ljubljana: Oka, otroška knjiga. • Giddens, Anthony (2000): Preobrazba intimnosti. Ljubljana: Založba *cf. • Juul, Jesper (2011): Mož in oče. Ljubljana: Inštitut za sodobno družino Manami. • Rener, Tanja idr. (2008): Novo očetovstvo v Sloveniji. Ljubljana: Založba FDV . vzgoje Področja Slika Ob Savi je za umetnika značilna podoba naravnega prostranstva, ki jo je krajinar France Pavlovec (1897‒1959) z vso sproščenostjo naslikal v okolici domačih Stožic, a jo poetično razprostrl v videne in zaslutene daljave. Srčni utrip slikarjeve narave France Pavlovec: Ob Savi, olje na platnu, 1943 Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in častni občan Novega mesta. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Slikar je kot izrazit lirik slovensko pokra- jino doživljal s srcem. V njej je odkrival življenjsko zavetje z malone pastoralnim odnosom do njene čistosti in lepote. Naj- raje se je zazrl v žuborečo reko Savo, ki se v svoji sinjini in valovanju z belim prodom obdane struge z blagimi vijugami razliva v globino, kjer se za obronki gozdov v ozadju svetlí značilno nazobčana silhueta skorajda prosojnih Kamniških Alp. Celoten pogled je širokopotezno dahnil na platno s pljuski hlastne, lahkotno zvrtinčene poteze, ki mu arabeskno poživlja sijočo barvitost vodne gladine, poetično ubranost motiva pa je prešinil z naravno sijočo, a hkrati malone nadzemeljsko lučjo. A ta zasanjano lirična lepota ostaja povsem naravna, živa, hkrati sočna in eterična ter tudi v svoji organski Očetova zapuščina: »Pokazal mi je, da je življenje vznemirljiva pustolovščina in me izzval, da sem popol- noma izkoristil vse, kar mi ponudi.« »Ujel me je v zanko učenja in me naučil, da živim odgovorno in iz življenja napravim kaj dobrega.« »Ljudje so dobri, če jim daš priložnost za to.« »Diskriminacija je napačna, ne glede na vzrok.« »Razen v Božjih očeh, se ljudje ne rodijo enaki. Vsi smo odgovorni za tiste, ki si sami ne morejo pomagati.« »Ljudje, ki mislijo, da vedo vse, so lahko nevarni.« »Najpomembneje je, da ljubiš.« »Vsakdo ima očeta, toda očetje so različni.« (Iz knjige: Buscaglia, Leo F. (2008): Očka, moj oče. Ljubljana: Elite izobraževanje.) • Švab, Alenka (2001): Družina: od modernosti k postmoderno- sti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. • Tomori, Martina (1989): Klic po očetu. Ljubljana: Cankarjeva založba. • Ule, Mirjana (1993): Psihologija vsakdanjega življenja. Ljublja- na: Znanstveno in publicistično središče. vzgoje Področja Vzgoja, december 2020, letnik XXII/4, številka 88 41 nemirnosti v temelju spokojna, kot da bi umetnik gledal v svetlobi, pretopljeni v gor- sko obzorje, najbližjo mu večnostno dalja- vo, v kateri prebiva njegova edina poetična resničnost, poveličana v imaterialen privid. Tovrstne krajinske motive so začeli slika- ti zlasti realistični slikarji, pred njimi pa motive z gorami že romantično obarvani krajinarji, prerojeno izročilo obojih pa je vtisnjeno tudi v Pavlovčevo umetnost. Ven- dar je ob tem, ko so postali tovrstni motivi v 20. stoletju največkrat plen trdoživih in okorelih realistov in danes najpogostejših ljubiteljskih slikarjev, Pavlovec z osebnejšim prijemom zmogel vanje vdihniti izjemno rahločutnost, milino in poezijo, zaradi česar je bil že kmalu prepoznan kot pravi slikarski aristokrat in čisti lirik, ki je nadaljeval tudi s poetičnim slikarskim doživljanjem naših impresionistov; z njihovim prvakom Ri- hardom Jakopičem, dinamičnim slikarjem Save, ki se vznemirjeno vrtinči okrog otoč- ka, kakršnega ugledamo tudi na Pavlovčevi sliki, pa je celo prijateljsko sodeloval. Umetnostna zgodovina take slikarje uvršča med t. i. barvne ali poetične realiste, torej umetnike, ki so v oblikovno nedeformirano motivno osnovo vnašali svojo poudarjeno afiniteto do barv, prilagojenih osebnemu dojemanju in estetskemu usklajevanju, pri čemer so raznoliko uveljavljali tudi značil- ne poteze lastnega temperamenta. Ker je na takih pogledih zasnovana prenovljena reali- stična umetnost zgodovinsko razpeta med avantgardnimi in modernističnimi smer- mi po prvi svetovni vojni in med povojno modernizacijo slikarstva v petdesetih letih 20. stoletja, je v poznavalskih očeh, zazrtih izrecneje v razvojne procese, lahko videti predvsem retardirana ali konservativna, celo moteča. Ob tem pa eminentno izstopa s svo- jo čisto likovno kvaliteto, mojstrskim obvla- dovanjem metiera, ki temelji na kultiviranju barve z njenimi odtenki, s čimer se izmika časovnim silnicam in se usmerja v brezča- snost; ali pa so njeni predvsem v predvojnem Zagrebu izšolani avtorji po svoje vendarle tudi pomenljivo reagirali na utesnjujoči čas, v katerem so nekateri drugi umetniki izpri- čevali predvsem družbeno angažiranost, prav s svojo instinktivno ali zavestno uma- knjenostjo v idealno, lepšo resničnost, kakr- šno je Pavlovec nosil v duhovnih predstavah in jo v vseh hudih življenjskih stiskah najraje slikal kot svoj raj na zemlji. Prav v takem dojemanju narave je bil videti pravcati čarovnik, saj je znal s prelivi barv ter sproščeno gibkostjo lahkotno poplesu- jočih potez (zaradi njih ga je Stane Mikuž imenoval filigranski lepopisec) izbrane mo- tive, tudi kadar je potisnil v objem zelenja kakšno preperelo starožitno stavbo v Ga- meljnah, povzdigniti v estetske sfere prave- ga umetniškega poveličanja. Predvsem pa je ob vsem pretanjenem znanju, ki mu je pomenilo le nepogrešljivo obrtno zasnovo, njegova ustvarjalnost izhajala iz trenutnega intuitivnega impulza, polnega navdiha. Ka- dar se je ob pogledu na naravo ustvarjalno vznemiril, mu je zapela že prva poteza, ki je v sozvočju barvnih vibracij z enako inten- zivnostjo brez zastoja izzvenela tudi v za- dnjem zamahu, in med tako zamaknjenim slikanjem, ki ga je sprožilo slikarjevo čustvo in ne razum, je lahko umetnik, kot je razbral že France Stele, doživel celo pravo katarzo. V hipnem ustvarjalnem impulzu je zaživel njegov srčni utrip ali zanos, v katerem je zlil svoje občutenje s slikarsko 'prepesnje- nim' motivom v nerazdružljivo enoto. V drugačnih notranjih stanjih pa so se tudi Pavlovcu naslikani motivi lahko spremeni- li le v povsem konvencionalno zasnovano, četudi vselej korektno realistično podobo. Zato ga, bolj kot koga drugega, lahko v pra- vi luči predstavljajo le skrbno izbrane naj- boljše umetnine; prav zaradi tega je njegov velik občudovalec slikar France Mihelič (ki je sam temeljil na konstrukcijski risbi in ne na 'razblinjenosti' barve) obžaloval, da je bil Pavlovec na retrospektivni razstavi v Mo- derni galeriji zaradi nedomišljenega izbora ne do kraja pregledanih del, razkropljenih po zasebnih stanovanjih, predstavljen v že kar popačeni podobi. Oživljena narava na Pavlovčevih slikah v bi- stvu žubori, se preliva, povezuje in prepleta, mehko utripa in čarobno sanja, se prebuja in zamira. Slikarjeve rečne gladine, pa naj gre za najljubšo mu Savo ali redkeje Sočo, se prelivajo na površinah in zamolklo plastijo v temačnejših globinah. Pavlovčevo ozračje trepeta kot srebrn pajčolan, njegova krajina je hkrati realna in izsanjana ter spremenje- na v slutnjo, tako kot venci gora na njegovih obzorjih; letni časi mu dihajo z zimskim hladom in pomladno svežino ali se mu raz- krivajo v jesenskem razkošju, njegove poti v daljave pa se razprostirajo v nedosežnost že s samoumevnostjo slikarjeve barvne oziro- ma zračne perspektive. Tudi če je v pokra- jino ponekod vključil z njo vselej organsko zlito človeško postavo, so take slike brez vzgoje Področja 42 Vzgoja, december 2020, letnik XXII/4, številka 88 sleherne pripovednosti ali opaznejših do- mačijskih vzgibov; hkrati pa so po svojem čutenju vendar tudi izrazito domovinske, tako kot alpska narava v vzneseni poeziji Otona Župančiča, pesnika, ki je pred neko Pavlovčevo podobo vzkliknil: »O Pavlovec, to je pesem, pesem!« Isto posavsko okolico Ljubljane, ki jo je najraje slikal Pavlovec, pa je v verzih o kraju svoje skrite sreče, svojih potih, gajih in livadah, o drgetu rastočih vej ali ščebetu v tišini v besedni poeziji najizra- ziteje oživila Lili Novy. France Pavlovec je v svoje umetnine, tudi kadar je slikal cvetlične šopke ali posame- zne ljudi, idealizirano projiciral lepoto ži- vljenja, ki se je pri njem izražala skozi piktu- ralno bravuroznost in melodiko potez in ne skozi emanacijo trdne materialnosti, ki jo je najraje odmišljal. V izrazito muzikalno, ponekod malone simfonično in vseskozi poetično ubrane slike je projiciral svobo- do srečnih trenutkov in sproščenost duha. V naravo je pretapljal svojo individualnost, hrepenenje in človečnost ter se ji predajal kot v pravcatem duhovnem svetišču. Zato je na sliko, ki je nastala na obrobju okupi- rane Ljubljane iz slikarjeve zagledanosti v nedosežnost svobodnih daljav v času vojne 'karantene', smiselno opozoriti tudi v dneh, ko so zaradi osamitvenih predpisov stiki med ljudmi omejeni in je življenje upoča- snjeno ter usmerjeno k bistvenemu, odnos ljudi do večnosti, soljudi in samih sebe pa se lahko prečisti in sprosti tudi v soočenju s samotno, še neokrnjeno in neobljudeno, vendar živo utripajočo naravo. Pavlovčeva slika Ob Savi (in še ena z istim motivom, izpeljana v spokojnejši, manj razčlenjeni in bolj umirjeni, a barvno nič manj pretanjeni in širokopotezni izdaji) je razstavljena v metliški Galeriji Kambič, po- imenovani po znamenitem kirurgu Vinku Kambiču. Akademik Kambič se je ob svo- jem zahtevnem delu zatekal v umetnost in se sprva najraje obdajal s prav takimi slika- mi, posebno barvitimi krajinami in zlasti Pavlovčevim in Kregarjevim eteričnim cve- tjem. Tako nežna umetnost je gotovo blizu tudi letošnji slavljenki, pedagoginji in psi- hologinji profesorici Barici Marentič Požar- nik, ki jo doma in na številnih potovanjih po svetu vedno posebej navdušujejo zlasti umetnostne zbirke in razstave, prav tako pa tudi krepčilna lepota pokrajine, za ohranja- nje katere je v svoji občutljivosti za ljudi in okolje tudi sama močno zavzeta, saj jo ob pustošenjih človeške duše in narave, tako kot zaradi nedavno posekanih mestnih dre- ves, vselej zaboli srce. V CIRIUS Kamnik skupaj s konzorcijskima partnerjema izvajamo projekt Spodbujanje socialne vključenosti otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v lokalno okolje. Skrb za otroke s posebnimi vzgojno- izobraževalnimi potrebami Tomaž Bojc je učitelj ekonomskih predmetov na srednji šoli Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje (CIRIUS) Kamnik. Če se najprej ustavim pri izrazu »otroci s posebnimi potrebami«, ki ga trenutno uporablja sedanja zakonodaja (z izrazom 'otroci' so namreč po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) mišljeni tako otroci, mladoletniki kot tudi polnoletne osebe), potem velja, da z ome- njenim izrazom poimenujemo otroke z motnjami v duševnem razvoju, gluhe in naglušne otroke, slepe in slabovidne otro- ke oziroma otroke z okvaro vidne funkcije, otroke z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirane otroke, otroke s primanj- kljaji na posameznih področjih učenja, dolgotrajno bolne otroke, otroke s čustve- nimi in vedenjskimi motnjami ter otroke z avtističnimi motnjami. V praksi bi morda utegnili najti ustreznejši izraz kot »otroci s posebnimi vzgojno-izo- braževalnimi potrebami« (v 1. točki 1. člena je naveden tudi v ZUOPP-1). Menim pa, da bi težko našli izraz, ki bi bil sprejemljiv za vse, saj imamo določene težave tudi tisti, ki nismo uvrščeni v to kategorijo z odločbo o usmeritvi. Nasploh velja, da ljudi ni mogoče standar- dizirati, saj smo preveč raznoliki, čudežni in posebni, slednje v dobrem pomenu. Vsak posameznik ima neponovljivo identiteto, zato bi morala biti izhodiščna usmeritev prepoznavanje vseh razsežnosti določene osebe, vključno z odkrivanjem njenih kre- ativnih potencialov ter ustvarjanjem po- gojev zanje. Prepoznavanje in sprejemanje raznolikosti ter priložnost za dopolnjevanje in preseganje naših omejujočih predstav bi morali postati temeljni družbeni imperativ. Človeške razsežnosti tudi ni mogoče ome- jiti samo na določene vrste inteligentnosti;