Političen list za slovenski narod.
Po poBtl prejeman veljš: Za celo leto predplauan 15 gld., za pol leta 8 gld., zaeetrt leta
4 gld., za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljA: Za celo leto 13 gl, za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. veo na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Roliopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VredništTO je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja Tsalt dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne.

V Ljubljani, v četrtek 11. decembra 1884.
Letnili XII.
P^revzvišenemu visokočastitemu
gospodu
J ^ ^ © ® 'O'.
knezo-škofu Ljubljanskeaiii,
papeževemu komorniku, doktorju sv. pisma itd. itd.,
na dan
iij^S^vega prilio<ia v Ljutoljanslto stolico
POZDRAV.
Pozdravljen nam bodi, duhovni vladar! Ljubljanska škofija hiti Ti vesela Nasproti vriskajo, zastopana cela Po svojih voditeljih, kliče: Na zdar!
V neskončni previdnosti sklenil je Bog: Preraili gospod, da nam boš za vladiko. Kjer zraven časti imel težav boš veliko, In z rajsko radostjo veliko nadlog!
Al vendar le srčno! premili gospod! Saj veš, da učil nas je božji naš Mojster, Da pot v nebesa je ozek in ojster, In s trnjem posut je povsod in povsod.
Zvesto Ti podporo pri nas boš dobil, Vsi verni Ti hočemo stati ob strani Iz celega srca do smrti Ti vdani; Saj bodeš za vero se z nami boril!
Prelepa naloga je Tvoja zares: Ti vodil v večnost boš duše zročene In rekel: Gospod, glej tii, zgubil nobene. Ti nisem od zemlje do svetih nebes!
Pozdravljen nam toraj, naš višji pastir! Iz solzne dohne nas vodi v nebesa; Ko loči se duša nam tu od telesa Takrat naj pa skupno objame nas mir!
„VeseU se hčerSionska; glej tvoj kralj pride k tebi!" Enako smemo danes zaklicati: Veseli se Ljubljana, veseli se cela Kranjska; glej tvoj knez, tvoj duhovni voditelj pride danes v tvojo sredo. Da prišel jo danes med nas naš dušni pastir, ki bode vodil izročeno mu čedo po dobrih pašnikih ter ji podajal zdrave vode večnega življenja.
Bodi toraj iz srca pozdravljen prevzvišeni knez in railostljivi škof Ljubljansko škofije. Eaduje so ter se Ti poklanja glavno mesto Ljubljana in ž njim tudi vsa obširna vladikovina Kranjska, Veseli se Tvojega prihoda, ker od zdaj zanaprej ni več zapuščena vdova, ne več osu'otena deca in čeda brez pastirja, ampak ima zopet svojega apostolskega učenika, svojega očeta in svojega dušnega voditelja.
Kranjska je katoliška, toraj je skazovala vselej svojemu, apostolskemu voditelju največo čast in spoštovanja in skazovala ga bode tudi zanaprej.
Pač so dandanes hudi časi; liberalni brezverni duh je mnogo krščanskega življenja tudi pri Slovencih okužil
in razdejal, a Kristus, večna Resnica, ki Te je po svoji neskončni previdnosti prečudno poklical ter po Svojemu namestniku svetemu očetu, Leonu XIII. nam poslal, bo tudi Tvoj trud in apostolsko prizadevanje blagoslovil ter ga rodovitnega storil.
Zato nam je dan Tvojega prihoda, premilostni knez in škof, dan veselja, dan radosti. S srčnim spoštovanjem in zaupanjem se hočemo vselej na Te ozirati kot k svojemu očetu, svojemu učeniku in svojemu najvikšemu pastirju. Kot zveste in pokorne ovčice, Ti obetamo danes , pokorščino, spoštovanje, ubogljivost ter vse kar sme in njora vikši duhovni pastir od svojo krščanske čede tirjati.
\ Tudi »Slovenec" se približa danes k Tebi, prevzvišeni knezoškof ter prosi ponižno Tvojega pokroviteljstva, Tvojega blagoslova za svoje težavno pa potrebno delo. Obeta Ti, prevzvišen pastir vselej zvesto se ravnati po Tv(jih vodilih ter postopati po krščanskih načelih in
vedno
delovati:
Vso za vero, dom in cesarja! DcJ.jro došli inilostljivi knezoškof — na mnoga leta!
Kaj bo z našimi slovenskimi gimnazijami?
Vsakemu je še znano, kako so naši državni poslanci v držanein zboru stavili resolucijo, da se ima v naših gimnazijah slovenščina uvesti kot učni jezik. To se je do zdaj deloma že zgodilo ter imamo na Ljubljanski gimnaziji slovenske paralelke in sicer na nizi gimnaziji, kjer se podučujejo v I. in II. razredu razun nemščine vsi predmeti v slovenščini, a isto je tudi na gimnaziji v Novem mestu in v Kranji. Kako je v Gorici, ne vem, ker mi ni program pri roki. Letos bode tudi v tretjem razredu slovenščina nčui jezik menda v vseh predmetih, za ktere imamo knjige, a te so gotove vse razun grške slovnice, za ktero menda pa ni sila, ker je za ta predmet pridržan učni jezik nemški, samo ne vemo zakaj, saj je vendar grški jezik našemu slovenskemu v vsakem pogledu sličneji nego latinski. Morda mislijo s tem predmetom venda-le značaj nemške gimnazije vzdržati. Mi pa mislimo, da to ne mora biti, nego da se ima tudi ta predmet v slovenščini predavati, kajti za knjigo je najlaglje, saj imamo dovolj profesorjev, ki so sposobni tako knjigo za nauk prirediti, samo volje je treba. Tudi se nam jako čudno zdi, da mora biti v relativno-obligatnih predmetih učni jezik nemški razun v petji, saj imamo tudi za take predmete sposobnih učiteljev ter mislimo, da je to nemškutarenje čisto nepotrebno in na Ljubljanski gimnaziji za učence krivično, ker se mora večina ravnati po manjšini. Nam se vse zdi, da tukaj ni prave volje od strani višje oblasti, pa tudi ne od naše, ker smo preveč mlačni in popustljivi. Mi smo z vsako malenkostjo zadovoljni ter ne gledamo, da se naše pravice razširijo. Tukaj ne sme biti miru. Mi se imamo boriti in delati, da dobimo popolnoma slovenske gimnazije, še le potem smo se otresli germanizatovske sile, ki nas na teh zavodih še vedno obdaja. Nikar ne mislimo, da je sedanja pridobitev dostatna za naš razvoj, nego še le potem, ko bomo imeli popolnoma slovenske šole, bode se moglo to deloma trditi. Naši prijatelji tega nam sicer brez boja ne bodo dali, ali mi moremo vendar vse z vstrajnim trudom doseči; zatoraj ne popustimo, ako smo kako malenkost dosegli, naš pravi cilj je še daleč — imejmo ga vedno pred očmi.
To smo zapisali zarad tega, da opozorimo naše državne poslance, ki so zdaj zopet na Dunaji zbrani, na tisto lansko resolucijo o slovenskem učnem jeziku na gimnazijah v Celji, Mariboru in Ptuji ter v učiteljišči v Mariboru. Na teh zavodih veje še zdaj isti nemški duh kakor poprej in o izvedenji te resolucije ni niti spomina. To se nam prav čudno zdi, da se resolucija, sklenjena v državnem zboru, ne uvažuje. Saj je bilo vendar na teh zavodih več Slovencev nego Nemcev, in sicer na gimnaziji v Celji 172 Slovencev in 122 Nemcev, v Mariboru 152 Slovencev in 141 Nemcev, in v Ptuji 76 Slovencev in 35 Nemcev. Tedaj Slovenci povsod v večini, čeravno nam je znano, kako se tukaj statistika sestavlja in da je med temi Nemci gotovo še dobra polovica Slovencev. Državni poslanci pozor! Zahtevajte, da se vaše resolucije izvršujejo in da se Slovencem zarad prijenljivosti ne godi krivica.
Materijalizeni v narodnem »ospodarstvn.
II.
Obrnimo se v našo domovino; kako je pri nas? Zemljišče je zato, da človek v potu svojega obraza na njem dela, se od njega živi, Bogu služi in svojo dušo izveliča. Zemlja sicer ne rodi v obilnosti, a vendar toliko, kolikor pridni delavec potrebuje za-se in semtrtje tudi toliko, da more nesrečnemu bližnjemu pomagati. To je pravi namen, to je natorno in krščansko stališče. Kedarkoli pa človek proti natori ravnil, sprejemši materijalistično načelo, da je zemljišče zategadel, da se iz njega vleče „čisti dohodek", da se na njem denar služi, se pa natora proti njemu obrne z golimi rebri.
Zato je bilo primerno, da je kmet svoje davščine večidel in natura dajal in sicer v določenih odstotkih. Ako je več pridelal, je dal več, ako je pa manj, pa manj. Kadar je bila dobra letina, je vse lioga hvalilo. Kdo ga pa letos hvali, ko je bila vendar razmeroma dobra letina, a mora kmet svoje pridelke v nič prodajati. Ko bi bilo še naturalno gospodarstvo, bi so kmet tako dobro živil tačas, ko
je pšenica mernik po pet goldinarjev, kakor tačas, ko je po dva gld. Se ve, prej je bil kmet trden in njegovo zemljišče je bilo res njegovo, ne pa upnikovo in gotovi špekulanti niso imeli od kmeta nič dobička. Zategadel se je moralo spreobrniti. Kmet se mora obrniti na barantača, barantač kupi se ve, da ne v svojo zgubo; od barantača gre še le kmet v davkarijo, k upnikom itd. Tii ga nihče ne vpraša, je li veliko ali skoro nič pridelal; plačati mora enako svoto, naj je prodal po pet ali po dva gld. S tem so kmeta odtrgali od narave ter ga izročili špekulaciji, ki določuje žitno ceno. Zdaj ne odločuje več natora, se ima li kmetu dobro goditi ampak borza. Kakor borza žvižga, tako kmet pleše.
Utegnil bi kdo reči, ako je žito po ceni, se res kmetu slabeje godi, zato je pa drugim bolje. Ali to je popolnem napačno. Letos je žito po ceni ali je pa kruh kaj ceneje? Ne, ker hočejo imeti razni barantači in prekupci dosti dobička, mlinarji in peki imajo pa davka res veliko preveč. Naj je visoka ali nizka cena, spekulantje hočejo vedno dobiček imeti; producentje pa, naj so kmetje ali obrtniki morajo v škodi biti.
Eekli smo, da je načelo z zemljišča denar delati materijalistično in da se narava sama nad tem maščuje. Se ve, mogoče je v rodovitnih krajih „čisti dohodek" iz zemljišča vleči za nekaj let, brez posebne škode za zemljišče. A dolgo ni mogoče, ko se skoraj vse vklanja zlatemu teletu, ko skoraj vse za denarjem drvi. Kjer se kaže dobiček, je že konkurenca zraven. Na Češkem so se judje kar pulili pri veleposestnikih za najem rodovitnih zemljišč; pe.sa za sladkor je bila jako draga in pšenica tudi ne ravno po ceni. Imeli so dobro barantijo. Ali letos, ko je pšenica po ceni in sladkor še ceneje, hočejo vse najemne pogodbe razdreti.
V hribih, posebno v planinskih krajih, bi se pa tudi najbolj premetenemu ju^ ne posrečilo iz zemljiškega obdelovanja izžeti kaj čistega dohodka. In vendar so tudi tod živeli ljudje — zadovoljni. Pridelovali so sicer malo, a imeli tudi malo stroškov. Prodalo se je vsako leto kako živinče, da se je dobil kak denar, ki se je sem ter tje potreboval in opravki so bili opravljeni. Prišle so od kapitalizma navdihnjene postave iu začeli so se tirjati od njega občutljivi denarni davki, visoke obresti, dote v denarjih in semtertje tudi povrnitev posojenega kapitala. To mora kmeta-planinca kmalo pokopati, a tudi poljanec se ne more veliko delj vzdržati, če se ne motim, so kmetje v hribovskem Salzburgu in v skalnatih Tirolih najbolj zadolženi. Ker redni dohodki ne zadostujejo, a brič je vedno za petami, seže kmet najprej po živini. A drugo leto so dohodki še manji, ker je manj živine in je zato manj pridelka in polje manj pognojeno. Kmalo se je treba spraviti na gojzd in s tem se odprd pot vetrovom, povodnjam in na zadnje Krasu.
Ako na ravnem kako posestvo, če tudi zelo razdejano na boben pride, se navadno brž oglasi kupec, ki napravi dober dobiček, ako posestvo na drobne kosce razproda. V planinah pa tega ni mogoče, ker bi bilo obdelovanje, dokler se gozd ne zaraste, popolnem pasivno tudi za kmeta. Opustošeno planinsko posestvo mora opustošeno ostati, če ga ne kupi bližnji veleposestnik, da z njim svoje posestvo lepo vkup zloži. Tii se tedaj navadni barantači ne oglašajo, ampak le veleposestniki. Tako smo brali v zadnji Vogelsangovi „OesterreichischeMonatsschrift", daje knez Liechtenstein nakupil na Štajarskem od leta 1854 do 1882 26 kmetskih zemljišč in v zadnjem „Miru", da neki grof v Obirski fari ravno tako dela. Obupno je, da se kmetje tako preganjajo, ali pri tem obupnem početji je saj to dobro, da se dobe bogatini, ki skrbe za pogozdenje, ki davke plačujejo, ako-ravno ne dobe od kupnine hi krajcarja obresti, posebno, če dovoljujejo, kakor dela knez Liechtenstein, bližnjim kmetom pašo proti nizki odškodnini. Tako izvirajo iz naših liberalno-kapitalističnih postav velika posestva z natorno silo.
poizvd tudi od načelstva „zveze slovenskih posojilnic" v Celji in sicer od vseh slovenskih posojilnic; izv(5 se tudi, kterim posojilnicam primanjkuje denarja.
Kar se tiče varnosti hr&nilnih vlog pri posojilnicah je posebno razločevati jedino le dva načina.
1.	Posojilnica, ki ima omejeno zavezo, poroštvo ali zavezo udov in
2.	posojilnica, ki ima neomejeno zavezo udov ali društvenikov.
1.	način: pri tem je za varnost hranilnih vlog merodajna visokost deležev (delnic). Večji ko so deleži, večji je kredit takih posojilnic, ker so po postavi društveniki porok za vse dolžnosti posojilnice s svojimi deleži in najmanj še z jedenkrat tolikim zneskom, če društvena pravila (pogodba) ne določujejo še kaj več, v tri ali večkratnem znesku deležev. V zadnjem slučaji je tudi merodajen značaj in premoženje društvenikov. Eazen te zaslombe je pa tudi merodajna visokost reservnih fondov in društveno premoženje, ker v prvi vrsti se izgube iz tega poravnajo. Kake so pa zavezanosti posojilnice? Hranilne vloge, in če teh ni dosti, izposojila. To pa, kar posojilnica dobi na hranilnih vlogah in kar si izposodi od drugih zavodov, to zopet razposodi, zraven tega se ve da tudi društvene deleže, tako da ima zmirom več razposojenega ali terjatev, kakor pa deležev. Le na ta način bi se porabljevalo društveno premoženje in deleži in naposled daljše poroštvo udov, če bi se od danih posojil kaj zgubilo (mero-dajno je tukaj tudi, kdo je v načelstvu, ki posojila dovoljuje, da varno postopa) in tudi v nemožnem • primerljeji, da bi se izgubila vsa dana posojila ali terjatve, se ukladatelju hranilne vloge ni bati izgube, ker zgoraj omenjeno premoženje, deleži iu zaveza ali poroštvo udov presega vse dolžnosti posojilnic. O tem se lahko vsak prepriča in lahko to izračuni.
2.	način je posojilnice z neomejeno zavezo ali poroštvom udov ali društvenikov. Po tem načinu so vsi udje posojilnice zakonito porok za vse dolžnosti zadruge nerazdelno in s celim svojim premoženjem, ne samo z vplačanimi deleži itd.
Pri tem načinu ni visokost deležev tolike važnosti, ker so itak vsi društveniki s celim svojim premoženjem porok. Gled6 varnosti hranilnih vlog pridejo pri tem 2. načinu vse pod 1. načinom navedene merodajnosti na tehtnico povrh pa še število udov in njih stanje v premoženji.
čim večje je to število in tem bolj so ti premožni, tem večji je kredit zadruge ali posojilnice, čim dalje taka posojilnica posluje, več udov pristopi in kredit narašča.
(Konec prih.)
Varnost liranilnili vlog pri posojilnicah.
(Dalje.)
Vsakdo se zamore pri tej ali oni posojilnici osobno poučiti ( stanji, o društvenikih, e reservnem fondu in premC/ienji, sploh o vsem, kar so tika varnosti hranilnih vlog; tudi se o tem zamore osvedo-čiti iz letnegJ poročila (računa). Vse to se lahko
Politični pregled.
v Ljubljani, 11. decembra. Jfotranje dežele.
Dani se! pisal je včeraj „Slovenec" na prvi strani, gled6 nazorov o častnem pojmu. Dani se! danes zopet ponavljamo v političnem pregledu, prebirajoč razpravo finančnega ministra o državnem (jospodartitou avstrijskem. Da, prav v resnici se dani tudi v državnem gospodarstvu in ako nam Bog dii srečo, prestopili bomo iz dolgoletnega mraka večnega deficita že bodoče leto na svitlobo ravnotežja v državnem gospodarstvu. In z dobro vestjo lahko rečemo, če pojde tako na dalje, si bomo s časoma še toliko pridobili, da se bo jel tudi dolg plačevati. Naj si nemško-liberalni listi še toliko prizadevajo in dan na dan svetu ponavljajo, da je državno gospodarstvo vedno slabeje, verjel jim vendar le no bo nobeden, ker je dokaz, da so se državne finance zboljšale v teku poslednjih šestih let več kot za polovico, tako temeljit in veljaven, da so ga po celi Evropi in sicer v Berolinu, Hamburgu, Parizu in Londonu pripoznali in odobrili. Kakošen je toraj dokaz? Tak-le je: Takoj, ko jo finančni minister Dunajevski razvil svoje poročilo, odobrila mu ga je Dunajska borsa, kjer so vrednostni papirji, državne zlate rente, takoj zdatno poskočili. Še skoraj poprej, kakor na Dunaji, zgodilo se je ravno tisto z zlato rento po že imenovanih velikih borzah v Berolinu, Hamburgu, Parizu in Londonu. Avstrijski državni papirji imajo zopet kredit, kakoršnega niso še imeli na svetovnem denarnem somenji in to je dokaz, ki ga nobeno sum-ničenje ne ovrže in noben liberalen časnik ne vtaji. Dunajska borsa in z njo druge borse so sijajno dokazale, da so bolje podučene, nego „N. Fr. Presse" in tutti quanti altri.
V državnem, xhoru predlagala sta se dva načrta bodočih postav, ki bota tii in tam z ve-
fieljem pozdravljena, kajti v najožji dotiki sta z narodnim življenjem. Prvi načrt dotika se zavarovalnic delavcev za čas bolehnosti in pa preskrbnin invalidnih ljudi, in zahteva da se od takih zadrug ne pobira nikak davek ne v tej in ne v onej podobi. Dotični predlog se glasi: „0. kr. vlada se poziva, da predloži prej ko prej načrt postave državnemu zboru, po kterem se zagotovi p-ostost davka, dohodnine, pridobnine, kole-kovine in vsake druge pristojbine vsem tistim zadrugam, ki 60 vstanovljene v podporo delavskega stanu ob času bolehnosti, onemoglosti, starosti, za vdove in sirote delavcev." To postavo, kadar ona zagleda luč sveta, bo izvestno vsak prijatelj trpečega naroda z veseljem pozdravljal. Drug pred og je pa posebno imeniten za železniško osobje, za uradnike drugih privatnih zavodov, kakor so banke, velike tovarne, veliki fideikoraisi, kjer uradniki kakor tudi služabniki na stara leta pokojnino vlečejo. Le-ta določuje, koliko od te pokojnine se sme zarubiti in se glasi: „0d vpokojnin, ktere zasebniki dajejo svojim uradnikom in služabnikom, bodo naj ti zasebniki že ustavi, zavodi, društva ali zadruge, dalje od podpor, ki jih takih uradnikov vdove in otroci dobivajo, zamore se zarubiti le tretjina in tista le tedaj, kadar po rubežu zarubljenemu še vedno 500 goldinarjev na leto za živež ostane." Tudi lepa postava, ki bo marsikteri družini življenje po-lajšala, ker bode branila oderuškim pijavkam zadnji mozek ubogi vdovi ali zapuščenim sirotam izpiti.
V offerskem državnem tihoru potipal je poslanec 01ay prvega ministra Kolomana Tiszo za vladno žiiico, rekoč: „Ali je ministrova volja, da se preiskava pri kr. državnih policijskih uradnikih raztegne na vse od prvega do poslednjega, od vrhovnega mestnega glavarja Taista, kterega ima inter-pelant posebno na nitki, do poslednjega kancelista. Ali je dalje pri volji državno policijo tako osnovati, da bode ogerska državna policija taka, kakor jo zahteva javna varnost glavnega mesta, dežele in časa." Prvi minister pravi, da je njegova dolžnost na interpelacijo takoj odgovoriti in to temveč, ker je taista obrnjena proti posamečnim osebam, za ktere potegniti zdi se mu častna dolžnost. Interpelant si zadevo menda tako predočuje, kakor če bi bila cela policija sestavljena iz samih tatov in ciganov. Tisza pravi, da je v imenovani zadevi že zdavnej vpeljal preiskano, ne da bi bil še le na interpelacijo čakal. Zarad tega pa tudi vsakemu svetuje, da naj, ako ia kolikor mu je znanega o taki zlorabi uradne oblasti, vse na merodajnem mestu ojavi, da bi se zločincem tem prej na sled prišlo. Do sedaj izročilo se je že 13 policijskih uradnikov sodniji in se preiskava še vedno nadaljuje. Zarad tega pa vendar le še ne more vseh kar od kraja odstaviti in jih po luknjah po-takniti. Služba policijska je težavna in dostikrat se taistim še le čez leta in leta posreči, da tega ali onega hudodelca vjamejo. Sicer naj pa interpelant in druga gospoda izvoli potrpeti, da se objavi do-tična razsodba, ktera se bo takoj razglasila, kedar bo preiskava dokončana.
Erdeljski „ElIenczek" poroča za varnost države proti iztoku jako važno novico, da se bodo začele ondi zidati trdnjave v Dees, Maros-Vasar-hely in v Schiissburgu. Mi smo ravno sedaj z Eu-sijo prijatelji, da boljši biti ne moremo, to nas pa nikakor ne sme ovirati, da ne bi o pravem času skrbeli za bodočnost, o kteri še ne vemo, kaj nam bo prinesla. Balkanski polotok bo svoje dni povod, da nam bode dobro vtrjena Erdeljska na hvalo. Starodavna ljudstva ravnala so se že po izreku: Si vis pacem, para bellum, (če hočeš mir, bodi pripravljen za boj), in vendar tadaj politično prijateljstvo ni bilo tolikanj vetrnjaško, kakor je dandanes. Dandanes, ko se zarad malenkosti, ki je n. pr. vprašanje zarad zasedanja kakega vladarskega sedeža, kar čez noč najboljšemu političnemu prijatelju srce ohladi in namesto vročega prijateljstva mrzlo in smrtno sovraštvo nastane, in če ni pravega vzroka, poišče in naroči se izmišljeni, je treba vsaki državi na boj biti pripravljeni, bolj kakor kedaj. Trdnjave sicer nimajo več tistega pomena, kakor so ga imele še v minulem stoletji, ko sovražnik ni bil poprej v posesti kake dežele, dokler ni njenih trdnjav premagal in se tujih polastil. Izgled nam je leto 1866, ko so Prusi mimo čeških trdnjav korakali naravnost proti Dunaji, ne zmeneč se za naše ondi nastavljene topničarje in pešpolke. Kar izognili so se jim. A vendar, če je tudi temu tako, imajo trdnjave vendar le svojo važnost zarad živeža vojakom toliko potrebnega, zarad shranitve streliva, obleke in druge vojne priprave. Današnje trdnjave imajo toraj le bolj nalogo vojnih založišč, kakor pa služiti za obrambo. To se ve, da so kljubu temu prav izvrstno oborožene in popolnoma sposobne še tako silno moč za nekaj iasa odbijati. Euska in Avstrija na veke ne bote ostali prijateljici in tudi skoraj ostati ne morete; prisilil jih bo do vojske razvoj na Balkanu. Sicer, •če bi pa ravno hoteli, bi se pač lahko z lepo pobotali, vsak po svoji strani proti helenskemu morju prodirajoč, kakor je to sedanji ruski kancler Giers na Dunaji rekel. Ako so bo pa tudi z Rusijo v resnici vso tako gladko izvršilo, je pa drugo vprašanje, ^e znabiti ne pride sovražnik od drugod, in za to ima Av.strija popolnoma prav, če se proti iztoku oboroži, kolikor ji moči dopuščajo.
Vnanje države.
Blsniarlc ima svoje nazore o parlamentu, to
je dokazal v nemškem državnem zboru, v kterem dobro čuti, da mu tal zmanjkuje in se vsled tega obnaša nekako podobno tistemu, ki se vtapljajoč oklepa slamnate bilke v trdni nadi, da se bo še rešil. To njegovo obupno divjanje v nemškem državnem zboru vzbudilo je po celi Evropi svoj odmev. Naj-navadniši je ta, da je Bismark vrhunec svoje slave že prestopil in se pomika proti zatonu, kakor zahajajoče solnce. Prav dobro so ga označili tudi Angleži, kakošen da je Bismark nasproti parlamentu. On ljubi parlament, toda kakošen parlament? Ta-košen mu je po volji, ki ga pripozna za vrhovnega svojega diktatorja, ki ima edini poleg cesarja Viljema pravico govoriti na Nemškem, drugi smejo k večem kimati, sploh pa molčati. Le kedar je treba davek plačati, tedaj naj bi po nazorih nemškega diktatorja imel tudi nemški poslanec pravico reči: „plačam". Eavno tak, kakor je Bismark nasproti nemškemu parlamentu, in prav nič bolji, pravijo Angleži, daje on nasproti evropskim državam, ako mu te ne vga-jajo. Prav tako se je obnašal lansko leto proti Ame-rikancem in letos proti Angležem. Osobito je Glad-stonovi vladi svojo robato stran tako pokazal, kakoršne si pri knezu Bismarku še domišljevala ni.
Angleži jeli so se resnobno mešati v kitajsko-francoske zadeve in ako nas vse ne moti, naprosili so jih Kitajci sami za ta včasih jako nehvaležni posel, kajti kitajski poslanec na Francoskem ima neki polne žepe pooblastil, da sme sklepati kolikor in kakoršnih hoče pogodeb. Na pod agi poslednjih izročil je angleškemu ministru zunanjih zadev, lordu Granvillu, iz novega precej zdatno kupico novih načrtov, na podlagi, kterih bi bila Kina zadovoljna in takoj pripravljena s Francozi mir skleniti. Lord Granville je omenjene načrte prebral in francoskemu poslancu v Londonu, Mrs. Wadding-tonu, rekel, da se mu jako vgodno vreme za sklepanje miru med Francozi in Kitajci dozdeva. Zarad tega Waddington pač ne more boljše vkreniti, kakor če se naravnost v Pariz poda in ondi prvega ministra Ferryja tako dolgo obdeluje, da bo v napravo miru dovolil. Ob enem pa naj ga ne pozabi popra-šati, kaj in kako so mu kaj angleški predlogi g ede Egipta všeč. Kakor kaže bi Angleži Francozom radi šli na roke v Kitaju. Francozi pa naj jim v Egiptu nikar sitnosti ne delajo. V Londonu namreč Francozom glede Egipta še vedno ne verujejo, temveč so prepričani, da Francoze Bismark obdeluje in proti Angležem hujska. To mnenje je po Londonu že tako razširjeno, da so že celo v palači nemškega poslanstva v tem slišali, kjer so pa takej londonski vladi na vsa usta zatrdili, da kaj tacega pri Bismarku ni mogoče. Angleži bodo tudi brez te zatrditve sami vedeli, pri čem da so, kajti oni Spiegel-berg — Bismarka sami dobro poznajo.
Gordou dobil bode, kedar se povrne domu, dedno dostojanstvo pera in pa Bathov red, kar gotovo zasluži zarad svoje dokazane hrabrosti v tolikanj nevarnem položaji, kakor je on že več mesecev v Chartumu.
Afrikansko druStvo oh Kongu priznala je angleška vlada za samostojno in angleški prijazno državo. Toraj prva po amerikanskem kroju v Afriki nastala država, ki bo podlaga drugim, ki se bodo odslej naprej okoli te zbirale. Načelnik te države, polkovnik Straneh, je menda, kakor se čuje, tudi že v.sem drugim evropskim velesilam pisal, da naj bi priznale afrikansko društvo ob Kongu naseljeno za samostojno državo; velesile mu bodo to ljubav brez ugovora druga za drugo spolnile in to menda še sedaj, ko Kongo-konferenca zboruje. Afrikanske združene države ob Kongu izšle bodo toraj prej ko ne že iz Kongo-konference dovršene. Le glede državne meje na severu treba bo nekoliko bolj natanko reč pregledati, kajti kakor pravijo, tistega pogorja, ki so ga na severu za državno mejo določili, menda celo ni ne; vsaj geografi prav nič zanj ne vedo. Na Kongo-konferenci sprožili so Amerikanci jako koristno misel o napravi železnice ondi. Tista naj bi tekla od Vivija pa do Stanley-Poola; zgradila naj bi jo pa tista država, ktera bi ob času, ko se bo sklepala Kongo-pogodba, ondi največ sveta imela. Da je ob rodovitnem Kongosvetu železnica silno potrebna, nam pač ni treba posebej omenjati. Ees je, da ima Kongo mnogo pritokov, ki bodo večinoma vsi za plovbo vgodni, toda vkljubu temu pozneje, kedar se trgovinsko in državno življenje ondi bolje razvije, ne bodo zamogli nič več brez železnice opraviti. Dandanes je vsaka dežela brez železnic to, kar je telo brez krvi; mrtva namreč za javno življenje in komaj živa tudi za-se
Tri sto topov, ki mečejo po 69 funtov težke projektile (krogle podolgaste podobe) prodal je egiptovski minister Nubar paša nemškemu trgovcu Boschu v Kahiru za kitajsko vlado, kteri bi jih bil preko Sueca in Kantona v najskrajnem času poslal. Bosch je za topove dal jako nizko ceno, menda 250.000 frankov, kar je komaj šestina prave cene. Poleg topov kupil je Bosch tudi 1,688.200 kilogramov smodnika po 11 centimov = 5 krajcarjev kilogram. Na veliko srečo Francozov prišel je pa francoski zastopnik Barrere tej kupčiji na sled in jo je vstavil. Nubar je od konca tajil, pozneje jo je pa vendar-le obstal in rekel, da je topove zarad tega prodal, ker egiptovska vlada denarja potrebuje. Ako po Egiptu povsod tako gospodarijo, da državni smodnik po 3 krajcarje funt prodajajo, kakor je bila pri nas rudeča sol za živino, potem pač ni čude,, da jim po državnih blagajnicah pajek prede.
Izvirni dopisi.
z Dunaja, 10. dec. {Vihar. Prcširnova slavnost. OhrtnijsTci odselc.) Silen vihar danes razsaja po Dunaji in ljudje po ulicah so v nevarnosti, da jih ne bi zadela kaka nesreča, če ne celo smrt. Ker opeka s streh leti, dimniki se podirajo, šip pa je toliko potrtih, da jih ni mogoče sešteti. Neki mož peljal je mleko v mesto; v Florijanovih ulicah pade opeka s strehe ter njemu tako nesrečno ravno na glavo, da se je mrtev zgrudil z voza. Nekemu fiakerju prevrnilo je voz na ulicah, v Ansbahovi gostilni vdrlo je dva sežna visoko šipo v oknu in v novem dvornem gledišči ima vsako okno luknjo, ob enem pa podrt leži velik kos lesene ograje okolo njega.
Slovenski vseučiliščniki napravili so sinoči v gostilni „zurStadt Wien" v Jožefovem predmestji Pre-širnu na čast slavnost, ktere so se vdeležila razna slovanska dijaška društva in mnogi na Dunaji bivajoči Slovani. Tudi slovenski državni poslanci so bili prišli razun njih, ki so morali zborovati v raznih odsekih, kakor g. Klun v obrtnijskem, dr. Tonkli pa v odseku za izjemne postave.
Obrtnijski odsek pričel je namreč včeraj ob sedmih zvečer razpravo o postavnem načrtu glede zavarovanja delavcev proti nesrečam. Kakor druga leta, zavirala je levica tudi pri tej priliki posvetovanje, kolikor je le mogla, in odsek je sedel sinoči do polu enajstih zvečer, pa še splošnje obravnave ni dovršil, ampak jo bode nadaljeval danes zvečer. Kaže se, da bo moral ta odsek tudi letos vsak večer sedeti, ker obsega samo ta postava 63 paragrafov, ga pa razun tega še čaka rešitev stavbene postave in bolniških blagajnic. Udom obrtnijskega odseka se toraj ne more oponašati, da nimajo nič dela!
Domače novice.
(Sprejem milostljivcga hieso-šJcofa dr. JaJcola Missije) bil je danes jako slovesen. Ljubljana se je radovala, ko je dobila zopet svojega višjega pastirja. Že zjutraj sta se odpeljala do Zidanega mosta preč. gg. kapitelj-vikar Pauker in kanonik Zamejec. Tam na deželni meji pridružih so se jima prav mnogi kranjski gg. duhovniki iz spodnjih krajev ter so že tam spoštljivo svojemu vladiku poklonili. V Zagorju podala je mala deklica Prevzvišenemu krasen šopek, kterega so milostljivo sprejeti blagovolili.
Na Ljubljanskem kolodvoru pozdravil jih je g. deželni predsednik baron Winkler v imenu države; deželni glavar grof Thurn v imenu dežele; preč. g. kanonik dr. Čebašek v daljnem jako čvrstem latinskem in nekoliko v slovenskem govoru v imenu kranjske duhovščine, na kar je zbrana množica pri-šlemu navdušeno zaklicala pretresljivi „slava" in „živio". Prav toplo pozdravil je Njih svitlost slovenski g. mestni župan Grasselli, na kar niso prenehati hotli navdušeni slava- in živio-klici, posebno ko so tudi mil. knez na slovenske nagovore v gladki materinščini odgovarjali.
Na kolodvoru v obilnem številu bila so zastopstva raznih uradov: deželne vlade, deželne sod-nije, kupčijske zbornice, mestnega zbora itd. Od kolodvora do stolne cerkve bila je nastavljena šolska mladina gimnazij, realka, učiteljsko izobraževališče, Mahrov kupčijski zavod in Waldherrjev, družba katoliških pomočnikov z zastavo, Marijanišče itd.
Sprevod pomikal se je na vozeh iz kolodvora v mesto. Na prvem vozu peljala sta se gg. knezo-škof in deželni predsednik, za tema pa drugi gospodje v stolno cerkev med zvonenjem po vseh cerkvah, in natlačeno množico ljudi. Po Dunajski cesti, Marijinem trgu, špitalskih ulicah in pred škofijo, sploh kodar se je sprevod pomikal, vihrale so razne zastave: papeževe, cesarske, mestne, slovenske, ne jedne ne nemške.
V stolnici prižgane so bile vse svetilnice in sveče po vseh altarjih. Pri vratih sprejel je gosp. stolni župnik Urbas z gg. kaplani premil. knezoškofa s škropilom. Med donenjem orgelj pomika se sprevod proti levem altarju, kjer se hrani presv. Rešnje Telo. Po cerkvi stoje gg. bogoslovci všpalirju. Pred sv. Eešnjem Telesom poklekne premil. knezoškof na pripravljeni klečalnik. Gosp. deželni predsednik baron Winkler s spremstvom, sledeč knezoškofu ostavi so v prvi rudeči pogernjeni klopi. Na koru se poje: „Ecce sacerdos magnus", potem pa „Tantum ergo" in „Genitori'', na kar jo podelil gosp. stolni župnik blagoslov z Najsvetejšem. Po blagoslovu podal se je
mil. knezoškof k velikemu altarjii, opravil kratko molitev, se obrnil proti vernikom, ter jim svoj blagoslov podelil. S poprejšnem spremstvom, med tem ko so pevci peli v kvartetu, podal se je mil. knezoškof v svojo palačo.
Če dostavljamo, da je mil. knezoškof pri svojem prihodu naredil jako prijeten vtis na slovensko ljudstvo višje ia nižje, le resnico povemo.
(Škofova palača) v svojih notranjih prostorih danes pač sama sebi ni podobna. Takoj ob pritličji spremenila je hodnik, ki na stopnjiee pelje, v prekrasen vrt, poln tujih rastlin, grmovja in drevja. Ciprese in palme v zelenem mahu stoječ, kažejo na divno spomlad, ki je danes napočila za Ljubljansko škofijo ob sprejemu višjega duhovna. Srečna bila je misel, višjemu pastirju prirediti uhod skozi vpo-dobljeno pomlad v njegovo bodoče bivališče. Hodniki in stebrovje v prvem in drugem nadstropji so ravno tako vsi v zelenji.
(C. kr. deželni šolski nadzornik) za vse šole na Kranjskem, postal je c. kr. deželni šolski sovetnik, g. Jakob Smo le j; vodja Ljubljanski gimnaziji pa Dunajski profesor in slavni naš rojak, g. Šuman Ako je vest resnična, tudi nas prav iz srca veseli.
(Umrl je) č. g. Janez Gostiša, po Ljubljani in v Kranji kakor sploh po Gorenjskem obče znan duhovnik, sinoči ob Vi na 9. Eanjki je služil za duh. pomočnika v Kranji, pozneje v Ljubljani pri sv. Jakopu in sv. Petru, na Gradu v c. kr. kaznilnici in je bil sedaj v pokoji. Pogreb bo jutri ob 4. uri popoludne iz hiralnice pri sv. Jožefu v Kravji dolini k sv. Krištofu.
(Slike) rajncega škofa Linškega, dr. Eudigiera, dobivajo se v „KatoIiški Bukvami".
(Dnevni red javne seje mestnega odbora), ktera bode v petek 12. dan decembra 1884. 1. ob 6. uri '.večer v mestni dvorani. L Naznanilo prvosedstva, — n. Finančnega odseka poročilo a) o izidu občega skontriranja, ktero se je vršilo v 13. dan novembra;
b)	o revizijonu blagajničnih knjig in dnevnikov, ki se tičejo šolske priklade iz let 1881, 1882 in 1883;
c)	o prošnji magistratnega jetničarja Martina Šterka, da bi se mu podelila remuneracija za posebni trud pri žrebanji mestne loterije; d) o prošnji istega, da se mu povrne izdatek mesečnih 6 gld. kot služnino osebi, ki oskrbuje kurjavo in čiščenje magistralnih pisarn in vjetnišnic za leto 1883/84; e) o predlogu magistrata, da se plača letnih 700 gld. nadzorniku mestne klavnice, ktera se je doslej izplačevala iz klavničnega zaklada, razdeli med mestno blagajno, sejmišče in mestno klavnico. — Stavbinskega odseka poročilo o načrtu za reguliranje ceste v mestni log. — Poročilo odseka za olepšanje mesta: a) o napravi nasadov v kotih pri stopnjicah Frančiškanske cerkve; b) o napravi želežnih pisoarjev pri Frančiškanski cerkvi in v Lattermanovi aleji; c) o odpravi ribnjaka ali bajarja pod Tivoli. — V tajni seji pridejo na vrsto prošnje za nagrade in podpore.
(Reseljevega trga) ni več, spremenil se je v Eeseljevo cesto, ktera se že pri mostu začenja in proti kolodvoru pelje.
(Počasi vozite!) napisano je po nekterih ozkih ulicah Ljubljanskih z belimi črkami na rudečih tablah. Naredba je bila že davno živa potreba in iz srca častitamo mestnemu magistratu za to vpeljavo.
(9074 goldinarjev) nabrali so po Trstu že za tiste družine, pri kterih imajo bolniki koze. Zbolelo jih je za to hudo boleznijo v poslednjih 24. urah 23, pomrlo pa 5. Koze so se tudi že po Škednji prikazale, kjer sta dva za njimi umrla. Sicer se jo pa vse vkrenilo, da bi se bolezni pot zaprečila.
(Ranjeni dijak), ki so ga v Kopru irredentovci zarad tega nabili, ker je na god naše cesarice na glasoviru cesarsko pesem igral, počasi okreva in bo kakor pravijo ozdravil. Nič pa nismo še čuli, da bi bili dotični trije Lahoni, med kterimi je eden celo deželni poslanec in sicer tisti, ki je najbolj udrihal in to je dr. Gambini, že kaj k sodniji pozvani bili. Sodnija namreč čaka izida bolezni, fa-mozni dr. Gambini pa nekaj druzega.
Telej^ranii.
Trst, 10. dec. V inestnetn zboni jjro-padla je peticija za vstanovo slovenske šole v Trstu. Glasovalo je proti njej 2B odbornikov 0(1 42.
Dunaj, 10. deo. Silen vihar divjal je danes po mestu in okolici, ki je napravil brezmerno škodo. Trojo osob vrgel je ob tla in hudo poškodoval. Pri vlaku Anspang-So-pronj vrgel je štiri poslednje vozove iz tira in jih je prekopicnil znad nasipa; pri tej priložnosti so so hudo poškodovali trije popotniki in on sprevodnik (kondukt^-r). Kakor se čuje doletela je nasprotni vlak ravno taka nesreča.
Pariz, 10. dec. Kamora jo zavrgla predlog škofa Treppelna, da naj se bi zopet dovolile svote, ktere so so kanonikom odtegnile in ravno tako štipendije po semeniščih.
Tujci.
9. deeoinbra.
Pri MaZUl: Sehiitz, Baltor, Koeliler, Kiisebier, trgovci, z Dunaja. — pl. Langer, zasebnica, z družino, iz Gradca. — Grofinja VVeltersheimb, zasebnica, z Bleda.
Pri Slonu: Luka, Lehman, Pitseluuann, trgovci z Dunaja. — Albert \Verginz, rudarski uradnik, iz Trbiža. — Janez Romauch, iz Trbiža. — J. češnik, posestnik, iz Knežaka. — L. Sevar, posestnik, iz Novevasi.
Pri Tavčarji: Nussa, trg. z lesom, iz Trsta. — Avre-lija Tiefenbaeh, zasebnica, z otrokom, iz Stanna.
Pri Južnem. Icolodvor^u: Kari Vecile, trg. z lesom, iz Trsta. — Andrej MarešiiJ, trg. z lesom, iz Reke.
Pri Avstrijsl^em caru: Jakob Petrovčič, komi, iz Kropo
Umrli so:
6.	dec. Janez Potisek, ercvljar, 56 let,	Kladczne ulice, št. 13, jetika.
7.	dec. Anton Lavrin, magaciner, G2 let,	Karlovska eesta št. 18, jetika. — Marija Aleš, delavčeva žena,	6.5 let, sv. Flo-rijana uliee št. 13, pljučnica.
V bolnišnici:
5. dec. Tine Skodler, delavec, 18 let, vročinska bolezen.
Ounajska borza.
(Telegraflčno poročilo.)
11. decembra.
Papirna renta po 100 gld. . . .	81 gl.	9.5	kr.
Sreberna „ „ „ „ • . . .	83	„	05	„
4% avstr. zlata renta, davka prosta . .	104	„	10	„
Papirna renta, davka prosta . . .	97	„	20
Akcije avstr.-ogerske banke . .	853	„	—	„
Kreditne akcije............297	„	—	„
London.......123	„	30	„
Srebro.........„	_	„
Ces. cekini.......5	„	77	„
Francoski napoleond......9	„	75	„
Nemške marke......60	„	20	„
Od 10. decembra.
Ogerska zlata renta 6 ^li ....	123 gl. 95	kr.
.....4% . . . .	96	„ 20	„
papirna renta 5^ . .	91	„ 20	„
Akcije anglo-avstr. banke . . 200 gld.	103	„ 20	„
„ Liinderbanke.....102	„ 60	„
„ avst.-oger. Lloyda v Trstu . .	569	„ —	„
„ državne železnice ....	308	„ 75	„
Tramway-društva velj. 170 gl. . .	213	„ —
4% državne srečke iz 1. 18.54 . 2.50 gl.	125	„ 7o	„
4% „ „ „ „ 1860 . 500 „	136	„ 75	„
Državne srečke iz 1. 1864 . . 100 „	172	„ 50	„
. „ „ 1864 . . 50 „	171	„ -	„
Kreditne srečke . . . . 100 „	180	„ 50	„
Ljubljanske srečke . . . . 20 „	23	„ —	„
Rudolfove srečke . . . . 10 „	18	„ 25	„
Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice . .	110	„ 20	„
„ „ Ferdinandove sev. „ . .	105	„70	„
5% štajerske zemljišč, odvez, obligac. . .	104	„50	„
Tržaško tržno poročilo.
Kava: Santos po 51 gl., Eio 48, St. Domingo 56, Portorico86, Cejlon 77—125, biserna 96, Java 64, Mokka 95—108.
Sladkor po 17—22.50 gld.
Dišave: poper 94 gl., žbice 78.
Južno sadje: dateljni 30, fige iz Kalamate 12, iz Smirne 38, rozine 13 pomoranče 2.50 limone 2.50 za vsak zaboj, rožiči 7, mandeljni 80.
Olj e: laško 70—94 gl., albansko 43—46, dalmatinsko 45, angleško 35.50, petrolej 10.75.
Kože: juhtovina 260, podplatje 140—160, te-letnina 357—616, jagnječi kožuhi sto komadov 70, zajčje sto komadov 24 gl.
Volna: bosanska 105 gl., albanska 112, ister-ska 110.
Bombaž: amerikanski 75, indiški 48.
Ježice po 25—27 gl.
Mast: maslo 95—100, angleška 54, ogerska 58, špeh 56.
Žito: pšenica ruska 7.25—8.75, laška 9.25, koruza 6.50, rž 7, oves 7, fižol 11, grah 13—15, riž laški 15—21, indiški 13.50 goldinarjev za vsakih 100 kilogramov.
za izdelovanje železniških pragov (Schwcller), vsprojrne takoj Fraiijo Kock, Kolo-(Ivornkc ulice št. 30.
Izvrsten med
(g-araritiran pitanec)
v plehastih škatljah po 5 kil (kila po 60 kr.), škailja 30 kr.
se dobiva proti poštnemu povzetju ali pa proti gotovi plači pri
svečarjl v Ljubljani. Dobiva se tudi med v satovji.
Ob enem priporočam visokočastiti duhovščini svojo
zalogo pravih garantiranih
Tu navedena, kakor vsa
druga zdravila so zmiraj svežna za dobiti v lekarni
A-iitfolii"
v Itjuhljani, na Dunajski cesti.
Terček & Nekrep,
trgovina z železnino v I^"ubljiini, mestni trg št. 10,
priporočata stalno, dobro izbrano zalogo Hojjji IciMot^jnilcojjra. in ]>o\jo(lol-mIcojjii. ovocljii in Hti'o.jov, posebno Icr-iiioi'o«iiie in »slnMiox'<i»;iii<s Henrika Lanža v Mannhoimu, kato tudi drugo najbolje izkušene izdelke; nadalje: Žitne t^iiažnii-iiice, vozovo, siiuiii, I nicse, covi za votliiinko in votli\jalco I same, i^todiliiii	po^i, o^i^jn
I in tatov	Icnsso itd.; — potem izvrstni
I Icainiiiišlcl coiiieiit in ]>o\j»l£i iim-' voo ((Lfll""); 'hilje žoleaiiiit^iio ^iue in I Icovaiija- ain, «tuvl>o, — vso to po naj-I nižjih cenah v zalogi in po unanjem naročilu, ki so I vsako naglo in uataučuo izvršuje.	(24)
sme se pač gospodar in oskrbnik naših življenskih moči imonovati, ker e z njegovo pomočjo se zavžita jedila v točnost spreminjajo.
Želodec j« neutrudljiv in priden delavec, kteri se nikoli ne spočije in vedno le edino za ohranjenje našega zdravja skrbi.
če pa ta ne.sebični pridni minister našega trupla le nekoli oboli, potem oslabijo takoj njegove moči. dobra njegova volja ne pomaga ničesar in no more več svoje službe redno izvrševati in vsled tega trpimo 1« mi ljudje.
Koliko nevarnih bolezni ima svoj vzrok v slabem želodcu!!
Prva skrb vsacega človeka naj toraj bode, da varuje ta dragoceni organ svojega trupla pred vsakim napadom I
In kaj je boljše sredstvo zoper vsako želodčevo bolezen kakor
IMccolijeva želodečiia esenca?
To esenco izdeluje lekarnar Plccoli v Ljubljani „pri angelu". Dobre in koristno lastnosti to esenco so predobro znano, toraj ni treba daljega opisovanja. V kratkem e toliko, da ta Piccoli-jeva esenca zmerom zoper vsako želodečno bolezen gotovo pomaga!
Gospodu Gabrieln Piccoli-ju, lekarničarju v Ljubljani,
z veseljem Vam poročam, da sem cvet za želodec, kojega Vi izdelujete, rabil z najboljšim vspehom pri težkem prebavljanji in zoper zlato žilo.
Trst dne 28. novembra 1883.
Dr. D. Agostini, praktični zdravnik in kirurg.
Cvet za želodec Ljubljanskega lekarn ičarja Pic-coll-ja, kterega sem velikokrat zapisoval bolnikom, jo jako dobro sredstvo v slučajih zaprtja in zlate žile.
Provzročuje hitro izpraznjenje brez bolečin in no da bi dražil črcva.
Trst. meseca januvarja 1884.
Dr. Cambon, zdravnik za ženske in oči.
Cvet za želodec, izdelan po izvrstnem lekarničarju G. Piccoli-ju, je prav dobro sredstvo proti vsem boleznim v želodcu in trebuhu, ki imajo svoj izvir v pomanj-Sanji živnih moči, zaradi česar morem podpisani z naj-niirnejšo vestjo priporočati ta cviit.
Trst, meseca januvarja 1884.
Dr. vitez pl. Garacucchi, zdravnik Lloydovo družbo.
Veliko let že zdravim s čistili različne bolezni, najboljše sredstvo pa je Vaš cvet za želodce, ki ima jirod-nost, da povzrouujo mnogo izpruznjenj, ne da bi dražil čreva.
Trst, dno 1. oktobra 1883.
Dr. Pardo, praktičen zdravnik.
jp^ Naročila izvršujejo se s prvo poŠto proti povzetju zneska, toda ne razpoSilja hc manj kakor 12 steklenle, ki z zavojem in voznim pismom stanejo 1 gl. 3C kr. Pii večjih naročilih nrimeren otiMiiMt.	(9)