"v
\V—
SILVIN SARDENKO:
SKRIVNOSTEN SEN.
i.
Kot morska lastovica
v pokojni je pristan
priplula ladja bela. In truma potnikov
s pričakovanjem težkim stopila je na krov.
Odšla je ladja z njimi čez sinjo morsko plan.
Pred njo so se vrhovi vzdigavali srebrni,
za njo so se valovi
zagrinjali   —   brezsledno,
kot da je k večnim  bregom odjadrala za vedno . . .
Se pome, ladja bela,
še pome spet se vrni!
Iz časov preminulih, napol pozabljenih,
prisanjale so k meni prelestne moje sanje
in gledale so vame,
in jaz sem gledal vanje.
Umele niso mene
in tudi jaz ne njih.
Kot one meni tuje,
jaz njim se tuj sem zdel..
Prelestne sanje moje, le eno prašam vas:
Li meni ve — li vam odtujil sem se jaz,
da več vam ne verjamem, kot sem nekdaj verjel?
Ti žarna duša moja si čudo neizrazno,
in hrepenenje tvoje
ko brezdno je brezmejno,
podoba božja v tebi
pa solnce blagodejno.
Več radosti izpiješ —
in bolj je prazno brezdno.
Kdo tebe večnožejno bi mogel napojiti?
— Le tisti, ki bi znal to brezdno izpolniti!
4.
Se roža bi prosila:
— Nikar naj več ne klijem! ko bi prositi mogla.
Naj ji odtrgam cvet in Stvarniku nazaj
naj ga poklonim spet!
Naj jo kot mehki vonj izpijem in povžijem!
In preustvarjena
po dolgem tihem miru z menoj bi zadnji dan
k življenja vstala Viru.
DOM IN „SVET" ST. 3   1905
10
5.
Poglej, ljudje gredo čez bujnopisan log,
cvetlice trgajo
in radostno pojo:
— Le venčajmo se z njimi, dokler ne odcveto!
Cvetlice jih svare:
— Nikar! me nismo bog!
Me smo le biseri,
ki pali smo na svet iz Stvarnikovih rok,
ko blagoslavljajoč nad njim je šumni dan
in tiho dihnil noč. Kdor se nad nami zmoti,
naj bo proklet!
6.
Le rajajte cele noči!
In kadar jutro sine, recite: Lahko noč!
In sen zasnujte zlati. Ko vstanete, naj radost
spet čaka vas pred vrati!
Saj veste, če je lepša, hitreje pesem mine . . .
Jaz hodim drugo pot, ki ne pozna cvetov,
a — hvaljen bodi Bog! — dokaj sovražnikov.
7.
Zavisti bledih pol,
zlovoljnih pol prevar — in to je celi svet.
Le stvarstvo plemenito tako je milostljivo,
iz duše vsem odkrito.
Ko dete pred očetom
pred njim je slednja stvar.
Nikoli ni še solnce, dejalo mi nemilo:
—   Ne bom ti več sijalo! Veleli niso viri:
—  Naj več ti žejnih usten
naš balzam ne pomiri! In drevje ni še reklo:
— Ne bom te več hladilo!
8.
Kot zakasnela ptica v porumenelih gajih
za toplim toži  solncem, z ljubeznijo mi nežno
srce je hrepenelo
za srečo nedosežno.
Nekoč sem jo zagledal — v sijajih in  smehljajih.
Za svitom pa je mrak,
za smehom jok bil skrit:
Spoznal sem, da sem videl — le sreče bled odsvit.
9.
In šel sem mimo cerkve.
Odprla so se vrata kot žalostno oko
ozrla za menoj. Obrnil sem korak
in v hram sem stopil Tvoj.
Skrivnosten mir in molk! —
Le večna luč je zlata nalahno trepetala.
In nekaj se je skrivno nagnilo v dušo mojo,
kot večnih žarkov senca. Vesel sem šel iz cerkve,
kot novoporočenca gredoč izpred oltarja
nasmejeta se divno.
10.
Kako si bila blizu,
Ljubezen nevenljiva!
A jaz tako sem daleč po svetu Te iskal.
Pogosto šel sem mimo in nisem Te poznal.
Sedaj Te ne pustim, Ti Radost moja živa!
Kot Jakob z angelom s Teboj se bom boril,
da ranjen od Ljubezni ljubezen bom prelil.
11.
Saj vem, da ni mogoče, da ne bi drobna pesem
še k Tebi se zatekla:
Ti Roža v rajskem dvori, deviška Mati moja!
Sedaj pa Ti govori
namesto mene Njemu:
Kako je tih in resen
odkar si Ti ga ranil. Kako se pred Teboj
v boječih mislih klanja. Kako neizrečeno
od Tebe še je daleč. A vendar svojstvo eno
edino svojstvo drago krasi ga:  Moj je,  moj!
12.
Na ustnih molk, v obrazu mir in sen v očeh — a v srcu nosim raj.
In marsikdo me praša kdaj: Kje tvoj je tuge vir?
Saj tudi tih je rožni
na vrtu milijon In vendar toli sladek
njegov nevidni vonj . ..