Iz dnevnika nekega starega nčitelja. 1. aprila. Nauk, zgled in privada so tri Iuci, ki svetijo pri izreji. Prepričal pa sem se, da je med temi tremi zgled naj imenitnejše svetilo, brez kterega druga dva popolnoma tamnita. 2. aprila. Danes me je navdajala neka posebna misel. Prav živo sem ioiel pred očmi vse svoje učence iz pervih časov svojega učiteljskega življenja in do sedaj. Vidil sem, dajemnogo teh že prav poštenih možev; mnogo ninogo pa jih je prišlo na krive pota, po kterih tavajo sebi in človeštvu na škodo. To me je nagnilo, da bodem od sedaj za naprej bolj odgojeval, kakor pa podučeval, ali vsaj podučeval ne bom nikoli, da bi ne mislil, kako bi se mladina bolje gojila za življenje, ki jo pozneje čaka. 3. aprila. Učitelj, ki je tudi cerkveni pevec in organist, naj nikar ne pozabi, kar piše sv. Bernard o cerkvenem petji. On pravi: ,,Vse, kar se giasi v cerkvi, mora učiti ponižnost, priporočevati ljubezen, vedriti um, boljšati nravnosl, živiti pobožnost, križati hudobijo, berzdati počutke in povzdigovati duha. Petje naj bo resno in milo, da ne oživlja spačenega poželenja, pa tudi da ni sirovo; naj bo prijetno, in ne lahkomišljeno, mično za uho, pa tudi za serce vbrano. S petjem naj se odganja čmernost in gasi jeza; ž njim naj se kažejo čerke, in tudi duh naj se nikar ne prezira. Kdor pri petji ne vbira serca z Bogom, zgubi vso pevsko rnoč. Ce glasi bolj na to merijo, da se začasno prijetno v serce silijo, kakor pa resnico izrazujejo in v dušo vtiskajo, je znamenje, da je tako petje brez pomena in škodljivo". 4. aprila. Podučevanje mora izhajati iz znotranjega prepričanja. Skusil sem, da inora učitelj iz globočine svojega serca podučevati, če hoče, da njegov nauk obrodi lepega sadja. 5. aprila. Tudi jaz sem bil nekdaj tak, da mi je vsaka nova reč v šoli merzela, in da sem bil vedno nejevoljen, ko sem v šolskih knjigah zapazil nove imena za to in uno reč; toda sedaj o tej reči drugače mislim. Kedar pridem do kaj takega, kar mi je bilo do sedaj še neznano, tako dolgo premišljujem in primerjam z drugo znano rečjo, da pridem do vzroka, zakaj je tako bolje, kakor tako. Tudi prašati se ne sraniujem, sej se človek nikoli ne izuči, dokler živi.