Boris Kranjc
SODOBNA PRAVLJICA
»HEJ, DEČKO, KAM TE NOSIJO NOGE?« VPRAŠA MAL MOŽIC, STOJEČ OB STEZI; BRADO IMA DOLGO, DA SI JE Z NJO PRI-CVRSTIL HLAČE KO Z USNJENIM PASOM, ROKE V ŽEPU, SUKNJIC PA DOMA.
»TEBI NIC MAR!« ODVRNE JAKEC IN POMISLI: »TAK, KAKOR DA JE UŠEL IZ BAJKE, A TAKO RADOVEDNJACI...!« — NENEHOMA SE MU ČUDI. TODA ŠKRAT STEČE KROG NJEGA, POGLEDA KO SEDEM ZLIH DUHOV VKUP, IN TAKOJ SE JE NAREDIL OKOLI JAKCA GLOBOK JAREK, IN ŠIROK, DA SE GA TA NE UPA PRE-SKOCITI. IN MOŽIC ZAGROZI: »TIČAL BOŠ NA TEM OTOCKU, DOKLER N.E ODGOVORIŠ, KAKOR TE JE UČILA MATI!«
»SiPAK MALI ME ZNABITI RES SAMO .VLEČE?« PREUDARI ZDAJ JAKEC, NA GLAS PA REČE: »NA BUKOVEC GREM PO-GLEDAT, ČE SO LEŠNIKI ŽE ZA PODZOB.« IN DODA, KER GA LE JEZI TAKALE NORCIJA: »CE SE NE BI SRAMOVAL NAMARO-GATI STAREGA IN BETEŽNEGA CLOVEKA, BI ŽE SKUSIL, KAJ SE PRAVI Z MANO ZOBATI!«
PRITLIKAVCA MEČE SMEH METER VISOKO V ZRAK: »HI-HI-HI! — KAR DAJ ME POBIC! NIČ ME NE ŠTEDI!« SE POTLEJ ZA ŠALO ZRESNI. A V TRENUTKU, KO SE PRIMETA, JE JAKCA SUNILO V ZRAK, DA ZA HIP NI VEDEL, KJE JE ZEMLJA IN KJE NEBO. IN ŽE LE2I NA HRBTU, NA NJEM PA ŠKRAT, LIKI VOZ SENA TEZAK. TAKO SE MU VSAJ ZDI, KER SE NE MORE GANITI IN MU JEMLJE DIH. NU, PALČEK SE SKOBACA Z NJEGA IN POVE, KO JE SPET NA NOGAH:
»NIČ NE MARAJ, KER MI NISI KOS! HI-HI! TODA, ALI VEŠ, DA DOMUJE NA BUKOVCU ČAROVNICA? POJDEŠ KLJUB TEMU TJA?«
»KAJPAK POJDEM! SE BOM MAR BAL BABŠETA, PA CETUDI COFRNICE?« JE JAKEC PREJŠNJI.
->HI-HI! VEŠ S ČAROVNICO SVA SI BOLJ NA VOJSKO IN ZATO TI BOM ŽE POMAGAL, AKO TE ZASAČI.   ČE BO TOREJ TREBA,
SI KAR KAJ PAMETNEGA ZELI, PA SE TI BO IZPOLNILO. TODA RAJE GLEJ, DA JE NE SREČAS, HI-HI! NO, SRECNO ZDAJ, SREČNO!« — IN ŽE GA NI, MOŽICLJA ŠKRATASTEGA...
NA BUKOVCU JE JAKEC OPREZEN: VENOMER SE OZIRA, POGLEDAVAJOC PRI VSAKEM GRMU, ALI NE SKRIVA ČARO-DEJKO. SAM ZLOMEK TOREJ VEDI, ODKOD SE JE TAKO TIHO PRISLEPARILA: »STOJ, CAPONDER KRADLJIVI! POCAKAJ, DA TE ZGRABIM  IN ZACOPRAM!«
JAKEC SE SICER NE BOJI BABŠETA, AKOPRAV JE CAROV-NICA... ZNAJ TOREJ BOG, ZAKAJ JO JE UCVRL DOL PO BREGU, DA KAR TRAVO KOSI S PETAMI! TODA ČARODEJKA SE ZAŽENE ZA NJIM: EJ, JE TO DIRKA! — CEPRAV IMA STO IN DVAPOT TOLIKO LET! JAKEC ŽE ZAVOHA NJENO SMRDLJIVO SAPO, IN ZAŽELI SI BICIKEL... GLEJ, TU JE! ZAJAŠE GA. — KO BI VIDELI, KAKO JE POTLEJ GONIL! A CAROVNICA SI V TEKU PLJUNE ČEZ GLAVO... IN ZE SEDI NA ŠE HITREJŠEM. SEDAJ ZAHREPENI JAKEC PO MOTORNEM KOLESU .'.. TRENUTEK ZATEM ČEPI NA NJEM. — TODA V NASLEDNJEM HIPU JE BABURA NA ŠE BRZEJ-ŠEM. V HUDI STISKI POMISLI DEČKO NA LETALO, IN LETALO STOJI PRED NJIM. JAKEC SKOČI VANJ, KI SE KAR SAMO OD SEBE TAKOJ DVIGNE V ZRAK, A VIDI, KO SE OZRE, DA SE MU BOLJ IN BOLJ PRIBLIŽUJE COPRNICA NA RAVNO TAKEM TICU. PRISTANE, KOJ TUDI CARODEJKA — TER SPET NA ZEMLJI IZREČE POSTATI NEVIDEN... IN IZPOLNILO SE MU JE. TODA CAROV-NICA POTEGNE IZ ŽEPA MAJHNO PRIPRAVO, JO NAMERI PROTI MESTU, KJER STOJI JAKEC, IN SPUSTIVSI STEM STRUJO POSEBNIH ŽARKOV, PRITISNE NA NEKAK GUMB — IN JAKEC JE TAKŠEN KO PREJ, LE BOJAZEN, KI GA MALICI, JE VEČJA, A ZDAJ ŽE TAKA, DA MU CURLJA OD HLAC... TEDAJ ZABRENCI MIMO NJEGO-VEGA UŠESA ŽUŽELKA TER GA SPOMNI ŠE RAVNO V PRAVI ČAS: »NAJ TE, COPRNICA, ČMRLJ ODNESE NA NAJBOLJ ODDALJENO ZVEZDO!« IN KOMAJ JE TO ZAVPIL, PRILETI ZUJAJOCI KOSMA-TINČEK, OPRTA ČAROVNICO NA SVOJ HRBET IN ODFRCI Z NJO. JAKEC JE RESEN.
MALO JE SLAB V KOLENIH, PA SEDE V TRAVO. NOBENO ČUDO: KDO BI NE BIL PO TOLIKŠNEM STRAHU? A NAENKRAT SE ZAČNE S PRSTI TOLČI PO ČELU: DA MOREMNBITI TAK OSEL: ČE BI SI KAR OD KRAJA ZAŽELEL, DA NAJ BABO NEKAM ODNESE, PA BI MI  NE BILO TREBA PRESTATI VSEGA OSTALEGA!«...
NU, TO JE PRIZNAL SEBI, V VASI BO PA RAZLAGAL NA ŠIROKO: KAKO JE PO BUKOVCU PODIL COPRNICO, DOKLER JI NI KONČNO PRISLONIL TAKO BRCO, DA JO JE PRESELILA NA-RAVNOST NA LUNO...