183 *                          ,i  ii;   -      Atej    ,      ^m^ H|   Ull;l(l   4 f,;,),,,,,,
oglej, Anica moja, in povej mi, kdo je to?" vpraša danes zopet mati hčerko Anico,  ko je  na mizi  ležečo  knjigo  s spominskimi  slikami odprla.  —  ^Atej!"   odgovori dekletce kakor kaka papiga ter  položi nežni prstek na  podobo v albumu, a vidi  se na  okrogloličnem  obrazku,  da prav nič ne misli niti čuti pri besedi, katero so nežna usteea izgovoriJa.   Nu, in kaj bi tudi čutila, saj ne živi več njen atej;  umrl je, ko je Anica prvic luč
v  __________________   _ J
sveta zagledala. Anica ga ni nikoli videla, nikoli poljubila, nikoli objela, kakor to drugi otroci delajo. In kdo bi se eudil, ako očetova podoba nežnemu dekletcu nič druzega ni nego druge podobe v albuinu s tem samim razločkom, da jo imenuje „atoj," ker jo je mati taku naučila. Du, da, kar se uašeinu srcu v pravej, resničnej in živej podobi po večkrat ue vtisne, tega tudi iie čuti otroeje srce, bodi si tudi podoba očetova ali materina! . . .
184       ¦
Okroglolienej Anici je njen atej z dolgo, rujavo brado in prijaznimi modrimi očmi le nmož," katerega ne pozna — in kolika množina Ijubezni, zvestobe, hrepenenja in britkosti se nahaja v srci matere pri pogledu moža, ki je bil njen soprug, oee Jjubeznjivega dekletca! Celo priprost glas iz nežnih otročjih ustec navdaja ubogo mater z rajsko sladkostjo, kadar sliši: nAtej! atej!" in ravno zaradi tega je knjiga s spominskimi slikami tolikokrat na mizi in Anica mora vselej z nežnim prstekom pokazati sliko oeetovo in na materino vprašanje: ,,Poglej, Anica, in povej, kdo je to?" odgovoriti: nAtej! atej!" A pri tem odgovoru se eesto zgodi, da Anica radovedno vpraša mater: nZakaj je šel iz dorna atej?   Kdaj pride atej_?"                                        — i.