otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtcu.) Štev. 6.                 Ljubljana, dnš 1. junija 1897.              V. tečaj.
Še ti tako! 6. Jezus v presv. rešnjem Telesu.
l^^gj, A Soli ste se že učili nekoliko zemljepisja, kaj ne, ujra^fl da ? Sedaj ne poznaš samo domačega kraja, |g|i|gffl marveč že veliko drugih dežel po svetu. Kaj kSbSSHI meniš, katera dežela na svetu je pa najimenit-nejša? Ni ti treba dolgo časa premišljati in ugibati; vem, da boš takoj pogodil pravo in mi odgovoril: Sveta dežela ali Palestina je izmed vseh druzih dežel po širnem svetu najimenitnejša zato, ker je v starih časih tam živelo izvoljeno ljudstvo, katero je dobrotljivi Bog najbolj ljubil in mu delil največ dobrot; še bolj pa se imenuje ,sveta' dežela zato, ker je tam živel naš Gospod Jezus Kristus. Po druzih deželah nahajamo le nekatere svete kraje, katere navadno imenujemo »božja pota«, v Pale-stini je pa kar vsa dežela posvečena po Kristusovih božjih stopinjah, je takorekoč vsa dežela — jedna sama velika božja pot, slavna na veke!
Mladi čitateljček, sedaj ti moram pa še nekaj pri-staviti. Vedi, da v nekem smislu se sme tudi tvoj do-
6
82                                           *
mači kraj imenovati sveta dežela! Saj je tudi tukaj že skoro ni ceste, katera bi ne bila posvečena po Je-zusu Kristusu; po nekaterih je šla procesija s presvetim rešnjim Telesom, po drugih pa so že gotovo večkrat mašnik hiteli h kakemu bolniku s sveto popotnico. Tudi v tvoji domačiji, tudi v skrajni hribovski vasi menda že ne bo najti hiše, v kateri bi že ne bilo Je-zusa, ker pač iz vsake so že nesli mrliča, ki ga je bil poprej prišel Jezus sam tolažit v poslednjem sv. obha-jilu. Najbolj posvečena pa je župnijska cerkev, kjer je Jezus noč in dan pričujoč. Uči se zemljepisja, kakor se hočeš, kolikor se moreš; povem ti pa naprej, da lepšega, i m e n i tn ej š e ga in svetejšega kraja ne najdeš nikjer, kakorje ona svitla hišica, katero ti kaže večna luč, kjer vedno prebiva naš nebeški Kralj, Jezus K r i s t u s !
Tako so umevali od nekdaj vsi najboljši ljudje; tako so pa tudi ravnali: nad vse ljub in častitljiv jim je bil ta presveti kraj — tabernakelj! Zgledov je to-liko, da sem v zadregi, kje bi jih začel naštevati. Za danes naj zadostuje, da ti opišem izmed tisočero le jeden sam tak zgled.
Pred poldrugsto leti je živel v Egiptu mladenič, ki je že v svojih nežnih letih kazal izredno popolnost in svetost. Ime mu je bilo Abu lk er. Ko je bil dvanajst let star, mu je misijonar izročil oskrbljevanje misijonske cerkvice. Oj, kako je bil vesel te časti! Posebno gan-ljivo se mu je zdelo oskrbljevati večno Iut5 pred altarjem. V največjo nesrečo bi si bil štel, ko bi bila po njegovi krivdi kdaj ugasnila. Ta mila lučica ga je še posebno priganjala k prisrčnemu počeščenju presvetega rešnjega Telesa. Oh, si je pač večkrat mislil, ko bi bilo tudi moje srce taka zlata svetilka, da bi v nji vse moje misli, želje, besede in dela brez prenehanja poveliče-vala Jezusa v najsvetejšem Zakramentu.
Kako skrben je bil tudi za vso drugo olepšavo okrog tabernakelja! Kdor je opazoval to mično lepo-tičje, moral mu je dati spričevalo: Lepše bi ne napravil nihče drugi. Vedno so morali krasiti sveti prostor naj-lepši šopki in venci; če ni mogel na vrtu dobiti dovolj
83
primernih cvetlic, šel jih je nabirat po travnikih in gozdih ter jih spretno povijal v mične šopke. Kadar pa ni bilo cvetlic več dobiti, pomagal si je s tem, da je v šope povezal lepo pisana ptičja peresa in tako nadomestil pravo cvetličje.
Najdičnejši kras pa, ki se je lesketal pred taber-nakeljem, je bilo njegovo deviško nedolžno, svetniško plamteče srce, ki je v rajski vonjavi izžarivalo svojo serafsko pobožnost do Jezusa.
Kako zelo je ljubilo to plemenito srce Jezusa v preav. rešnjem Telesu, pokazalo se je posebno takrat, kadar je smel Abulker spremljati gospoda misijonarja, ko je šel s sveto popotnico, večkrat zelo daleč, po Nilu k bolnikom. Ob taki priliki je tekel Abulker naprej napovedat, da se bo peljal misijonar s svetim rešnjim Telesom; na to je v ladiji tla potresel z zelenjem, olepšal zadnji del z lavorikami, sprednji pa s palmo-vim perjem. Potem je šel zopet nazaj in je spremljeval mašnika do ladije z največjim spoštovanjem; s priklo-njeno glavo je šel odkrit vedno dve ali tri stopinje za duhovnikom in je nesel za njim potrebne knjige in posode. Ko sta vstopila na barko, je najprej pokleknil in globoko priklonjen molil svojega Gospoda Jezusa Kristusa, ki se je morda nekdaj kot majhno dete v pre-gnanstvu tudi kdaj peljal po tej vodi, kakor se sedaj pelje v presv. Zakramentu. Potem se je vsedel mašniku nasproti in ni obrnil očesa od njegovih prsij, na katerih je bila sveta Hostija v srebrni posodici. Natihoma je molil svojega Gospoda. Ako sta pozneje srečavala turke, pagane ali druge neverne ljudi, so se mu zelo smilili, da še ne poznajo Jezusa, in goreče je prosil Zveličarja, naj bi poslal žarek svoje neskončne lepote iz svetega rešnjega Telesa in razsvetlil njihovo temo.
Neizrečeno je želel mašnik postati, da bi mogel še v ožjo zvezo stopiti z Jezusom v presvetetn rešnjem Telesu. Pa Bog ga je poklical poprej k sebi, da bi v rajski sreči gledal od obličja do obličja njega, katerega je tako prisrčno ljubil in častil v podobi belega kruha.
6*