PROCESIJA SV. rešnjega v cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejiji yr%s ? FOTO: MARKO VOMBERGAR E'ji Eti 'r/ jrjril • w MM« ■ jBi Fj HK ’ ’ j i t H H j, ■1 A m / j , r Bji -f ■ks !RJf UVODNIK V7 m e mm c _ r^\ «WLETNI SPOM - do kdaj? JURE RODE V spomin in opomin ^■"">1 v. oče Benedikt XVI. je skupaj s tisoči tu-ristov in romarjev gledal, v dvorani Pa-i vla VI. (v Vatikanu), videofilm o življenju Janeza Pavla II.: »Karol, mož, kije postal papež«. Prvi del prikazuje stanje Poljske med nemško okupacijo in genocid Judov. Po gledanju tega filma je Benedikt XVI. dejal: »To so vnebovpijoči zločini. Razgalijo vso hudobijo nacistične ideologije. Po opazovanju tolikšnega trpljenja enih in nasilja drugih, se je mladi Karol odločil, da da svojemu življenju novo smer in velikodušno odgovoril na Božji klic v duhovništvo.« Papež je močno in jasno poudaril, da s tekom let »ne smejo obledeti spomini na grozote nacizma in komunizma. Nasprotno, opominjati morajo sedanji rod in prihodnje rodove, da se kaj takega ne sme ponoviti nikdar več. Starejši se moramo spominjati tistih dogodkov in jih pravilno prikazovati mladim, da uvidijo do kakšnega nezaslišanega nasilja more priti sistem, ki prezira in zaničuje človeka ter tepta njegove temeljne pravice.« Benedikt XVI. vidi »delo Božje previdnosti v dejstvu, da je poljskega papeža (Janeza Pavla II.) nasledil državljan tiste Nemčije (Benedikt XVI.), kjer seje nacizem uveljavil z vso silo in nato napadel sosednje narode, med njimi Poljsko. Ta dva papeža, moj prednik in jaz osebno, sta v svoji mladosti - čeprav na nasprotnih frontah in v drugačnih razmerah - poznala strahote druge svetovne vojne in brezumno nasilje človeka proti človeku, naroda proti narodu, po krivdi nacizma in komunizma.« Po toliko letih je sprava možna, zaključuje sedanji papež, na podlagi priznanja storjenih zločinov na eni strani in medsebojnega odpuščanja z obeh strani. Trpljenje je vredno spomina Ne samo Slovenci, tudi drugi narodi se spo-niinjajo svojega trpljenja. Armenci so se letošnjega aprila (kot vsako leto) - po devetdesetih letih - spominjali genocida, ko so Turki, leta 1915, pomorili en milijon in pol Armencev. Hoteli so uničiti armenski narod. Tedaj je bilo Armencev približno dva milijona. Rešili so se le tisti, ki so se pravočasno umaknili iz domovine. Razumemo in se nam zdi več kot pošteno, da se današnji Armenci še vedno spominjajo izrednega trpljenja njihovega naroda. Judje se vsako leto, pri njihovi velikonočni večerji, ko jedo velikonočno jagnje, spominjajo rešitve iz egiptovske sužnosti pod faraonom. Mojzes jim je po Božjem navdihu ukazal, naj vsako leto, po družinah, med velikonočno večerjo preberejo v Svetem pismu poročilo o rešitvi. In od tega je že več kot tri tisoč let. BARA REMEC, Črna maša ŠESTDESETLETNI SPOMIN - DO KDAJ? Katoličani se po dva tisoč letih spominjamo Jezusovega trpljenja pri vsaki maši, pri vsaki evharistični molitvi ali kanonu: »Tisti večer pred svojim trpljenjem... Prav tako je po večerji...« (prvi kanon); »Ko je šel prostovoljno v trpljenje...« (drugi kanon); »Tisto noč, ko je bil izdan...« (tretji kanon); »Ko je prišla ura, da ga ti, sveti Oče, poveličaš, je svojim, ki so bili na svetu, izkazal ljubezen do konca...« (četrti kanon). Vsako leto se v velikem tednu slovesno spominjamo Jezusove smrti in vstajenja. Potreben je osebni, skupinski in zgodovinski spomin trpljenja. Osebni spomin. Vsak od preživelih domobrancev, ki je ušel smrti, se nehote vsako leto spominja tistih dni in datumov, ki so ga zaznamovali za vse življenje. Spominja se, kdaj je bil vrnjen, kje je ušel, kdaj je prišel na svobodno ozemlje, pa čeprav v begunska taborišča, na tuji zemlji. Podobno se drugi spominjamo glavnih datumov in postaj križevega pota od domačega ognjišča do novega domovanja v Argentini. Skupinski spomin. Po padcu komunističnega režima in začetku večstrankarskega sistema se naši somišljeniki v Sloveniji vsako leto zbirajo ob slovenskih katakombah, kjer počivajo z muče-ništvom posvečeni zemeljski ostanki domobrancev in drugih žrtev komunističnega sovraštva do vere in idejnih nasprotnikov. Kočevski rog, Teharje in druga grobišča so naše katakombe, ki so krvavordeče pobarvale vso slovensko zemljo. Zgodovinski spomin. V Buenos Airesu in v drugih krajih Argentine se vsako leto - v mesecu juniju - spominjamo dogodkov maja in junija leta 1945. S svetimi mašami in proslavami se spominjamo našega genocida in naših mučencev. Zahvaljujemo se jim za njihovo življenjsko daritev, darovali so največ, kar so imeli. Molimo zanje, če imajo morda še kaj dolga pri Bogu. Priporočamo se jim, naj nam izprosijo od Boga zvestobo vrednotam, za katere so pretrpeli mučeniško smrt. Spomin na vse žrtve komunizma je naša krščanska in narodna dolžnost. Spominu na vrnjene in pobite domobrance pridružujemo vse druge žrtve komunizma, ki so bili prej ali potem pomorjeni, preganjani, zaprti, trpinčeni in drugorazredni, ker so bili verni in protirežimovski. Za spravo: priznanje in poravnava krivic Pred nekaj meseci je bila komemoracija za pobite BARA REMEC, Črna maša Jude in druge državljane Evrope v Auschwitzu, na kateri je govoril tudi nemški kancler Gerhard Schroder in med drugim dejal: »Kot predsednika demokratične Nemčije me je sram, da stojim na tem mestu, kjer so naši predniki storili tako velik zločin, in ga obžalujem.« V Sloveniji so slovenski komunisti v mesecu maju in juniju leta 1945 nečloveško usmrtili nad deset tisoč svojih bratov samo zato, ker se niso strinjali s komunizmom in ker so bili zavedni verni Slovenci. Ko letos obhajamo 60. obletnico slovenskega genocida, se sprašujemo in upamo proti upanju, ali se bo predsednik države tudi odzval nanj, tako kot je to storil nemški kancler, in se javno sramoval, daje predsednik Slovenije, kjer so domači zločinci v službi komunistične partije pomorili toliko naših ljudi. Ali smemo upati, da bo vlada poskrbela za popravo vseh krivic, storjenih s strani revolucionarjev? Saj kdorkoli hoče vedeti, lahko ve, da pri nas brez revolucije tudi protirevolucije ne bi bilo. Odpuščanje z naše strani V vseh šestdesetih letih, od vetrinjske tragedije in komunistične dobe do danes, ni bilo z naše strani sabotažnih akcij, še manj maščevanja ali osebnega obračunavanja. Bilo pa je veliko tega s strani partije prve mesece po prevzemu oblasti v Sloveniji. V Vetrinju, v begunskih taboriščih in SVETNIKA V MESECU vsa leta izseljenstva so starši pomorjenih domobrancev, njihove vdove, sirote in skupnost krščansko sprejemali nase to izredno težko pre-skušnjo in trpljenje. V molitvi smo prosili Boga, naj nam odpušča, kakor mi odpuščamo. Molili ■ smo za spreobrnjenje krivcev naše nesreče. Po zgledu škofa Rožmana smo prosili za Božje maščevanje, ki je v tem, da bi se komunisti spreobrnili, vrnili k veri in prišli do spoznanja resnice. Praznik mučeniške barve Na godove mučencev so mašna oblačila rdeče barve, simbol mučeništva iz ljubezni do Boga, do vere in tudi do svoje domovine. Veliko od teh, ki so bili umorjeni že med revolucijo ali bili vrnjeni iz Vetrinja v smrt ali bili ubiti v povojnih letih, jih je pokojni papež Janez Pavel II. v jubilejnem svetem letu 2000 proglasil kot pričevalce za vero v dvajsetem stoletju. To so žrtve nacizma, fašizma in komunizma. V Sloveniji jih je največ moralo umreti prav kot nedolžne žrtve protiverskega in nečloveškega komunizma. Tudi za mnoge od naših domobrancev velja to, kar uči novi katekizem katoliške Cerkve. Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost naše vere, prav do smrti. Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, ker je bil z njim že prej povezan po veri in ljubezni. Zato je zmožen sprejeti in pretrpeti smrt tudi v najhujšem trpljenju. Cerkev je z največjo skrbjo zbirala spomine na tiste, ki so šli do konca, da bi izpričali svojo vero. To so poročila o mučencih in sestavljajo arhive resnice, ki so napisani s krvavimi črkami. Tudi naši mučenci so s srčno krvjo zapisali v slovensko zemljo poročilo o svojem trpljenju in smrti. To je pravi arhiv naše polpretekle zgodovine. Iz tega arhiva, iz teh dejstev so črpali vsi, ki so skušali ohraniti spomin nanje v knjigah in revijah, v glasbi in umetnosti. Prav je, da se jih spominjamo po šestdesetih letih. In vsa naslednja leta. Do kdaj? Tako hudo trpljenje in tako junaško mučeništvo nimata meje v času. To bo za zmeraj ostalo zapisano v zgodovino slovenskega naroda. Imena krivcev bodo šla v pozabo, imena mučencev pa bodo za vedno pričala o njihovi junaški zvestobi P°gu in narodu do konca, prav do smrti. JOAHIM IN ANA, Marijini starši - ok. 70 pr. Kr. 26. julij |^>o novem svetniškem koledarju, veljavnem od leta 1969, danes skupaj godujeta Marijina starša, oče Joahim in mati Ana. Poprej je bil današnji dan posvečen le spominu matere Ane, očeta Joahima smo se spominjali 16. avgusta, dan po prazniku Marijinega vnebovzetja. Z združitvijo obeh godov je bolj poudarjena zakonska zveza, iz katere je izšel edinstveni otrok - edino človeško bitje, ki je bilo že ob spočetju obvarovano madeža izvirnega greha. Tako Joahim kakor Ana sta bila potomca kraljevega Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Ko sta se ta dva bogaboječa pravična človeka poročila, sta si silno želela otrok, kajti takrat je vsaka verna judovska žena živela v pričakovanju, da bo morebiti prav ona rodila obljubljenega Mesija. Pobožna zakonca sta vztrajala v zaupni molitvi in na stara leta sta le dobila tako želenega otroka - hčerko Marijo - Mirjam. Srečna starša Joahim in Ana sta hčerko imela pri sebi le tri leta, potem pa sta jo po zaobljubi izročila v varstvo in vzgojo duhovnikom. Ko so se vrata svetišča za njo zaprla, je padla zavesa nad njeno mater in očeta. Njuno zemeljsko življenje je bilo dopolnjeno. Ime Ana v hebrejščini pomeni milost, ljubezen, molitev. Poleg Marijine matere je ime Ana imelo več svetopisemskih žena, med katerimi je najbolj slavna mati starozaveznega preroka Samuela, o kateri beremo v prvem in drugem poglavju Prve Samuelove knjige. Obe Ani sta si bili podobni v tem, da sta otroka izmolili in ga že pred rojstvom posvetili Bogu. Nič čudnega torej, da so se k sveti Ani, Marijini materi, zatekale po pomoč matere in nerodovitne žene, ki so videle svoje najvišje dostojanstvo v materinstvu. Joahima upodabljajo s košaro, v kateri sta dva go- loba, ki ju je bil prinesel v svetišče, in s palico. Časte ga kot zavetnika zakoncev in mizarjev. Ano pa umetniki najpogosteje prikazujejo, kako hčerki Mariji razlaga Sveto pismo. Mnogo podob in kipov jo kaže kot sveto Ano »Samotretjo«: v naročju velike svete Ane sedi manjša Marija, v Marijinem naročju pa je mali Jezus; ali pa sveta Ana stoji in v eni roki nosi manjšo Marijo, v drugi pa malega Jezusa. K sveti Ani so se zatekale, kot že rečeno, matere in nerodovitne žene ter opravljale pobožnost devetih prvih torkov po binkoštih, ker je bil torek sveti Ani posvečen dan. Priporočajo se ji za srečno poroko in skladen zakon, za svojo zavetnico jo imajo matere in vdove, žene se ji posebej priporočajo za srečen porod in za blagoslov otrok. Pri nas je bila sveta Ana tudi priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato so ji posvečali pokopališke cerkve in kapele. Na Slovenskem je sveti Ani posvečenih nad 70 župnijskih cerkva in podružnic. Ime Ana v raznih oblikah in različicah je za imenom Marijo najbolj pogosto žensko ime pri nas. Pred dvajsetimi leti je bilo v Sloveniji skoraj 40.000 deklet in žena z imenom Ana, druge znane oblike imena Ana pa so: Anči, Ančica, Ančika, Ančka, Ani, Anica, Anika, Anita, Anja, An-kica, Anuša, Anuška, Anamarija, Nuša, Nuška, Nana, Nančka, Nanica, Nanika, Niča. Silvester Cuk KRATKE NOVICE LJUBLJANA - Med skoraj dvema milijonoma Slovencev se jih kar 11.450 piše Novak, 10.258 pa Horvat. Po pogostosti sledijo trije priimki (Kranjc, Kovačič in Zupančič), ki se pojavijo več kot pettisočkrat. Sicer pa imamo državljani Slovenije 81.235 različnih priimkov in 38.111 različnih osebnih imen. (Ave Maria) Nameni Apostolata molitve SPLOŠNI: Da bi kristjani upoštevali občutljivost in potrebe vsakega človeka, ne da bi pri tem prikrivali temeljne zahteve evangeljskega sporočila. *1T "Tnekaterih delih Evrope je že 1 / potrebno prvo oznanjevanje V evangelija. Število nekršče-nih se namreč veča, bodisi zaradi priseljevanja pripadnikov drugih verstev, bodisi zato, ker se otroci rojevajo v družinah, ki so izšle iz krščanske tradicije, a so opustile versko prakso. Ta pojav je posledica komunistične vladavine, po drugi strani pa tudi vedno bolj razširjene verske brezbrižnosti. Zato poleg nove evangelizacije stara celina marsikje potrebuje prvo evangelizacijo, včasih tudi tistih, ki so bili krščeni. Mnogim kristjanom manjka osnovnega znanja o veri. Živijo, kot da Kristus ne bi obstojal. Morda ponavljajo neke kretnje ali znamenja vere, manjka pa jim sprejemanje vsebine krščanskega sporočila, zvestoba in predanost Jezusu kot osebi. Širijo se razne oblike agnosticizma, praktičnega ateizma, imanentnega humanizma in sekulariziranih interpretacij krščanstva, kijih spremlja globoka kriza vere in krščanske moralne prakse. »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). To vprašanje predstavlja resen izziv, s katerim se danes sooča Cerkev. Ne gre toliko za krščevanje novih spreobrnjencev, kot za to, da se tisti, ki so že kr- ščeni, obrnejo h Kristusu in evangeliju. Oznanjevanje mora poudarjati zvestobo evangeliju in se osredotočiti na odnos do Jezusa Kristusa kot Božjega Sina in Odrešenika, ki živi in deluje v svoji Cerkvi. Predvsem pa je potrebno oznanjevati s pomočjo modelov osebnega, družinskega in poklicnega življenja, ki bodo odsevali evangelij. Če bomo kristjani iz dneva v dan živeli svojo vero, izžarevali veselje, upanje in ljubezen, potem bodo ljudje videli naša dobra dela in slavili našega Očeta, kije v nebesih. (Mt 5,16) MISIJONSKI: Da bi vsak kristjan na svojem področju spreminjal družbo in razsvetljeval miselnost svojega okolja z lučjo evangelija. odelo vanj e vernih laikov v Cerkvi je nepogrešljivo. Po- klicani so svetu pričevati, da krščanska vera vsebuje edini popolni odgovor na vprašanja, ki jih življenje postavlja vsakemu posamezniku in vsaki družbi. Laiki imajo moč, da evangelij prodre v življenje družin, v vrednotenje dela, v medije, vzgojo, šport, prosti čas. Na krščanski način lahko spodbujajo ureditev socialnih razmer. Evropa je imela obilo mož in žena, ki so v preteklosti častno izpolnjevali nalogo služenja javni blaginji. Tudi danes ni malo takih. Silno pomembno je vzpodbujati laike, da vsak po svojih sposobno- LETO EVHARISTIJE stih vpliva na izgradnjo takšne evropske skupnosti, ki bo temeljila na čvrstih duhovnih krščanskih koreninah. Na to delo naj bi se za to primerni laiki pripravljali po posebnih programih; posvečali naj bi se študiju socialnega nauka Cerkve in poglabljali svoje duhovno krščansko življenje. (Prirejeno po postsinodalni spodbudi Janeza Pavla II. »Cerkev v Evropi« - 29. marec 2003.) N. G. SLOVENSKI: Da bi se duhovniki in redovniki zavedali, kako njihov zgled mladega človeka lahko pritegne, da se odloči za duhovni poklic, ali pa ga tudi odbije. Tunij je mesec, ko naši škofje I posvečujejo nove duhovnike. V juliju sledijo slovesnosti novih maš, pa tudi duhovniški jubileji: srebrni, zlati, biserni, morda še višji. Številke zadnjih let kažejo, da je teh jubilejev skoraj toliko ali celo več kot mašniških posvečenj. Spodbuda, naj se trudimo za povečanje števila novih poklicev. Vsak duhovni poklic je splet naravnih in nadnaravnih dejavnikov. Nadnaravnih, ker je Bog tisti, ki kliče: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil vas,« je rekel Jezus apostolom Lin 15,16). Nihče ne more postati duhovnik, pa naj si še tako močno želi sam ali naj želijo drugi, če ni poklican od zgoraj ter če ni sprejet in posvečen po služabnikih Cerkve. Bog pa se pri delitvi svojih milosti poslužuje tudi naravnih dejavnikov. Eden teh je okolje, ki poklicanega obdaja. Del tega okolja so ljudje, s katerimi živi, delež pri tem okolju, včasih manjši in včasih večji pa imajo tudi duhovniki in redovniki, s katerimi pride v stik. Če bo duhovnik ali redovnik živel iz vere y Kristusa, če bo ljubil Cerkev, če se bo daroval za ljudi, ki so mu poverjeni, smemo imeti utemeljeno upanje, da njegov zgled ne bo ostal neopažen. Molili bomo v ta namen. p. Franc Cerar ZAKRAMENT ZAKRAMENTOV Kardinal CHRISTOPH SCHONBORN edem zakramentov se stavlja »organsko celo-to, v kateri ima vsak po-samezen zakrament svoje življenjsko mesto«. Med vsemi zakramenti ima seveda evharistija največji pomen. Zato jo imenujejo ‘zakrament zakramentov’: »Vsi drugi zakramenti so naravnani nanjo kot na svoj cilj.« (KKC 1211) ‘Skrivnost vere’ zakličeta diakon ali duhovnik po spremenjenju. Pomeni ta klic: tukaj gre za eno od skrivnosti naše vere? Da, v določenem pogledu, kajti obstajajo številne verske skrivnosti, to se pravi resničnosti (realnosti), ki jih lahko dojamemo in se jim približamo samo v veri; tako predvsem skrivnost Boga samega, Enega in Troedinega; tako skrivnost Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka. »Vid in um ne izmodruje, živa vera potrjuje: nadnaravne so reči,« pravi himna ‘Lauda Sion’ sv. Tomaža glede na evharistijo. V nekem drugem pomenu je ta (evharistija) skrivnost vere. Vse, kar Cerkev veruje in živi, obhaja v evharistiji. »Vsa odrešenjska zgodovina - Kristusov prihod na svet po učlovečenju (inkarnaciji), njegovo oznanjevanje, njegova življenjska daritev na križu za odpuščanje naših grehov, njegovo vstajenje in njegovo povišanje - je tako rekoč koncentrirana na oltarju, ponavzočena in učinkovita za može in žene, ki skupaj in z vso Cerkvijo obhajajo evharistijo.« (J.-H. Nicolas v: H. Luthe, Christusbegegnung in den Sakramenten, 1982, str. 294) Zato koncil imenuje evharistijo »vir in višek vsega krščanskega življenja« (KKC 1324). V njej se križata obe smeri krščanskega življenja, tista, ki ‘se spušča’ od Boga k človeku, in tista, ki ‘se vzpenja’ od človeka k Bogu. Evharistija je najprej veliki Božji dar ljudem, dar Njegovega Sina: »Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje... Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (J n 6, 33.51; KKC 1336). Evharistija je ,vir in višek’ vseh Božjih darov nam, ker ‘obsega’ Kristusa samega (KKC 1324), ki ga je Oče ‘dal za nas vse’ in v katerem nam ‘podarja vse’ (Rim 8, 32). Zato nam v evharistiji prihaja naproti Bog; On nam govori v svoji besedi, On nas spravlja s seboj po daritvi ljubezni, On nam podarja svoje življenje po 'kruhu življenja’, On nas pošilja kot svoje poslance (KKC 1332). Evharistija pa je tudi ‘vir in višek’ vsakega odgovora človeka Bogu. Evharistija je popolna molitev, ker ponavzočuje Jezusovo predanost svojemu Očetu; evharistija je popolna daritev, ker lahko v njej pridružimo svoje darove in sami sebe Kristusovi daritvi; evharistija je zakrament najtesnejše združitve človeka z Bogom (KKC 1325). Iz Nedelje PRIDI, HODI ZA MENOJ Poklicanost: ne le stvar za specialiste oklican? Jaz vendar ne, jaz sem vendar čisto normalen človek! »Tudi ti si poklican/a,« pravi pater Maureder. »Poklican? Jaz vendar ne! To je samo nekaj za pobožne duše, ki hočejo ubrati duhovno pot,« meni tukaj mlad mož. »Taka vprašanja si postavljajo samo mlajši, ki so še pred svojo življenjsko odločitvijo,« poudarja neka mati in pokaže na svojo družino. Ali kakor je nedavno poudaril v pogovoru neki delavec približno štiridesetih let: »Pater, jaz sem čisto normalen človek!« Kot da bi se ga tema poklicanosti potem ne tikala več. Po Svetem pismu obstaja biti klican in biti poklican, ki se tiče vseh, četudi vsi tega ne živijo. Poklican k življenju: biti človek Študent teologije, ki mu zadnje mesece ni šlo posebno dobro, je menil na vprašanje, kaj si želi od Boga: »Da spet živim!« Dober odgovor. Njegovo hrepenenje je gotovo tudi Božja želja. Šveto pismo nam pravi, da Bog želi, da ne bi zgolj vegetirali ali se borili za preživetje, temveč da bi našli polno življenje (Jn 10,10). Samega sebe ali druge neprimerno prikrojevati, biti strahopetec, ki ni kos resničnosti, ali biti negiben v lastni polžji hišici, ne ustreza Božji volji s človekom. Jezusovo sporočilo je sporočilo življenja. To je temeljna poklicanost slehernega človeka, kateri pa lahko svobodno reče da ali ne. On je soodgovoren, da njegovo življenje uspe, da postane poln in vesel človek, kakor ga je zamislil Bog kot svojo podobo. Poklican k prijateljstvu: biti kristjan Pri velikem poklicanju dvanajsterih (Mr 3,13-15) pokliče Jezus učence k sebi. Trikrat je poudarjen »biti z njim«. Tudi pri Janezu povabi Jezus učence najprej k sebi (Jn 1,35). Ignacij Lojolski priporoča, da prosimo za »notranje spoznanje Gospoda, da bi ga bolj ljubili in hodili za njim«. To spoznanje srca raste v gojitvi prijateljstva: v molitvi, v poslušanju njegovega oznanila, v izpolnjevanju njegove volje, v deljenju vere z drugimi, ker nam Jezus prihaja naproti v bližnjem. K temu prijateljstvu so poklicani vsi kristjani, to prijateljstvo je »bistvena točka« krščanskega rodovitnega življenja: »Kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Poslan v svet: biti priča Če ljudje v celoti sprejemajo svoje življenje in ga hvaležno oblikujejo, če so kristjani poleg tega odkrili osebno prijateljstvo z Jezusom Kristusom, potem lahko rečem, da tega daru ne morejo več obdržati samo zase. »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala« (Apd 4,20). Pričevati o Božji ljubezni, to je mogoče v vsaki življenjski obliki in življenjski nalogi. Prepričan sem, da je vsak kristjan nenadomestljivo Božje sporočilo in ima nekaj čisto osebnega, kar lahko da svetu. Pri tem pa Bog pri mnogih dobrih možnostih nikoli ne preneha srce nagibati k vedno večji predanosti njemu in ljudem. Kot poklicani/a v krščanskem smislu živi, kdor oblikuje svoj vsakdanjik v prijateljstvu s Kristusom in svoje življenje v tem svetu razume kot velikodušen odgovor na Božjo ljubezen. Naj vemo ali ne -klicani smo, poklicani. Naj čutimo ali ne -smemo zaupati in upati. Naj verujemo ali ne -ljubljeni smo in smemo ljubiti z vso močjo. Bruno Stephan Scherer Iz Nedelje KRATKE NOVICE JERUZALEM - Izraelski arheologi so odkopali ostanke svetopisemske vasi Kana v Galileji na severu Izraela, kjer je Jezus storil svoj prvi čudež. Našli so kamnite peči, posodje in korito, ki je služilo za ritualne kopeli. Lokacija se nahaja zahodno od arabske vasi Kafr Kanna, kjer živijo kristjani in muslimani, približno osem kilometrov od Nazareta. (Ave Maria) MOSKVA - Spodnji dom ruskega parlamenta je 24. decembra 2004 dokončno ukinil nekoč največji sovjetski praznik ob dnevu oktobrske revolucije, ki so ga praznovali 7. novembra. Poleg tega je duma ukinila dan ustave Ruske federacije, 12. december, ki ga Rusi nikoli niso zares sprejeli kot praznik. Poslanci so sicer ukinili več praznikov, za katere so menili, da gre za praznike zastarele politične ideologije. (Ave Maria) SUŽNJI MICHEL OUOIST - Prevedla METKA MIZERIT elo ni kazen za greh, E ampak čast, ki jo je Bog M podaril ljudem. Oče ni hotel sam dokončati svojega stvariteljskega dela. Povabil je svoje stvari, da bi sodelovale z Njim. Razen tega je delo služenje, ki si ga ljudje posodimo med seboj. Čeprav je zaradi greha postalo težko, ni izgubilo svojega dostojanstva. Po delu zemlja rodi in da svoj sad. Vendar se vedno najdejo lakomni ljudje, ki se borijo in si hočejo vse prilastiti. Delavnica sveta se je pogosto spremenila v koncentracijsko taborišče, kjer izkoriščevalci vodijo prisilno delo drugih. Veliko bi morali ljubiti, da bi se otresli tega suženjstva. Ne s sovraštvom, ampak z ljubeznijo. Zdaj pa, vi bogatini, razjokajte se in tarnajte nad stiskami, ki pridejo nad vas... Glejte, plačilo, ki ste ga utrgovali žanjcem na svojih poljih, vpitje in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda... Pravičnega ste obsodili in ubili, ne upira se vam več (Jak. 5, 1-6). Zakaj stvarstvo naprestano hrepeni po razodetju božjih sinov... v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva vozpadljivosti rešilo v svobodo Poveličanih božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno vzdihuje in trpi Porodne bolečine (Rim. 8. 19-22). Gospod, še danes so na svetu sužnji in nocoj hočem moliti zanje. Nekdo bo moral biti sprejet na delo, kot kvalificiran delavec; po telefonu so slišali glas: »Pazite, na prejšnjem delu je bil kolovodja.« Suženj je ostal brez dela in je moral na Karitas po krožnik juhe. Usmili se ga, Gospod. V delavnici so naročili: od ponedeljka dalje bomo začeli delati ob šestih. Sužnja je morala vstati ob petih, da je odnesla dojenčka k svoji mami. Usmili se je, o Gospod. »Če vas še enkrat dobim, da klepetate, vas bom poslal...«, je zakričal gospodar. Sužnja si je grizla ustnice in utihnila. Usmili se je, Gospod. Delovodja je rekel: »Plačali vam bomo tri ure manj, da bomo nadomestili včerajšnjo okvaro.« Od sramote in jeze se je sužnju zavrtelo, vendar je sklonil glavo, ne da bi se upiral, ker ima doma otroke. Usmili se ga, Gospod. »Danes boš pazila na štiri tkalne stroje«, je ukazal šef delavnice. Sužnja je delala še hitreje, da bi dohajala stroj. Usmili se je, Gospod. Gospodje so imeli obiske, kakor vsak teden. Ker sužnja spi v salonu, je morala čakati do treh zjutraj, da so odšli povabljenci. Usmili se je, Gospod. Poglejte, kako so sebični ljudje spravili svoje brate v sužnost. Gospod, Ti tega nisi hotel, ko si nas ene in druge povabil na delo, da dovršimo tvoje stvarstvo. Hotel si, da bi bila vsa zemlja velika delavnica, kjer bi najmanjša človekova kretnja služila skupnemu delu. Zamislil si si, da bi bili vsi ljudje združeni, kakor celice v telesu; posejana polja, kadeče se tovarne, uradi, delavnice; domačnost hiš, kjer matere pripravljajo kosilo in globine zemlje, kjer kopljejo rudarji; laboratoriji znanstvenikov in umetnikova delavnica. Tu si hotel zrele ljudi, poveličane v delu, ponosne na to zemljo, ki so ji oni spremenili obličje, opremili, dokončali in darovali Očetu s Teboj in v Tebi, prelepi sad njihovega dela. Pokvarili smo človekovo delo, ponižali skrivnost stvarstva. To noč, Gospod, Ti poklanjam krik upora vseh ljudi, sužnjev svojega dela; poklanjam Ti ponižanje in žalost vsakega, borbo vseh. Poklanjam Ti vse, ki se zatekajo k Tebi, ki sojetniki, ranjeni, pobiti; Vso vojsko delavcev, ki se v bolečini borijo, da bi bili njihovi bratje svobodni. Gospod, razsvetli jih s svojo lučjo: da bodo v svojih težavah vedeli, kam gredo; da bodo v borbi pravični, da bodo junaški v predaji in predvsem, da bodo prepričani, da boljši svet, ki jih skrbi, bolj kot druge, vse skrbi Tvojega Očeta. Daj, očisti jim srca, da se bodo borili z ljubeznijo; da bodo svobodni, ob koncu časov lahko poklonili Očetu paradiž, ki so ga s Teboj zgradili s svojimi rokami. PLEŠA og je mislil na nas od začetka vekov in njegova ustvarjalna Ljubezen mu ni niti za trenutek dovolila, da bi odvrnil svojo pozornost od nas. V osebi naših bratov moramo najti in spoštovati božjo zamisel o njih. Vedno moramo biti pozorni, kako je vedno pozoren Veliki Pozorni. Zakaj po njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari... Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse (Kol. I. 16-17). Toda še las vam ne bo padel z glave (Lk 21. 18). Ali ne prodajajo pet vrabcev za majhen denar ? In vendar Bog na nobenega od njih ne pozabi. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Več ko veliko vrabcev ste vredni vi. Eno uro sem jo imel pred očmi, ves čas, ko je trajalo predavanje. Gospod, ta glava je bila lepa, čista, svetlikajoča se, obkrožena z vencem srebrnih las, urejenih in strogo počesanih do črte. Predavanje je bilo dolgočasno; Imel sem čas za razmišljanje. Gospod, mislil sem, da Ti dobro poznaš to plešasto glavo, že več let niti za trenutek ne odmakneš pogleda od nje. Vsak dan dovoliš materi naravi, da vzame nekaj las na polju, ki se redči. V Evangeliju si rekel: »Niti las ne pade z vaše glave brez mojega dovoljenja.« Res je, Gospod, da vedno misliš na nas, še preden smo mi obstajali, še preden je svet obstajal. Ti sanjaš o meni, misliš name, me ljubiš. Res je, da me je ustvarila tvoja ljubezen, enkratnega, ne v seriji, umetnina sem, ne člen v verigi, prvi in zadnji, nepogrešljiv za človeštvo. Resnica je, Gospod, da si dal mojemu življenju posebno službo, da imaš večni načrt samo zame; čudovit načrt, ki ga nosiš v svojem srcu, kakor dobri oče, ki si zamisli do najmanjše potankosti življenje otroka svojih sanj. Resnica je, da me neprestano vodiš, da bi ta načrt uresničil. Ti si luč mojih oči in moč moje duše. Žalosten si, kadar zaidem s poti in hitiš, da me dvigneš, če se spotaknem in padem. Gospod, ti si naredil te glave plešaste, in predvsem si naredil življenje lepo. Ti božja Pozornost, Ti božje Potrpljenje, Ti božja Navzočnost; daj, da nikoli ne pozabim na tvojo Prisotnost. Ne prosim te blagoslova za to, kar sem odločil sam, Prosim te, da mi daš milost odkriti to, kar si zame sanjal Ti. Gospod, daj mi milost, da bom pozoren do drugih, kakor si Ti pozoren do nas. Daj, da na kolenih častim v njih skrivnost tvoje ustvarjalne Ljubezni; naj hodijo po poti, ki si jo Ti začrtal, ne da bi jih jaz hotel napotiti na svojo. Naj spoznam, da so nenadomestljivi na svetu in, da ne bi mogel pogrešati najmanjšega med njimi. Naj se nikoli ne naveličam gledati jih in se obogatiti z zakladi, ki si jim jih Ti zaupal. Pomagaj mi, da Te bom slavil na njihovi poti, da Te bom našel v njihovem življenju, da tudi las ne pade z njihove glave, da ne bi bil jaz - tako kot Ti - pozoren do njih. KRISTJAN DANES LJUDMILA NOVAK Nastop na desetletnici društva SKI (slovenskih katoliških izobražencev) | | ogje ustvaril človeka po yv svoji podobi,« beremo v '' Svetem pismu. Če izha- jamo iz tega prepričanja in iz njega tudi živimo, potem mora biti naše ravnanje podobno ravnanju Boga. In ker Bog Stvarnik ljubi vsakega človeka kot svojega sina, tudi naše ravnanje in naša ljubezen ne smeta biti izključujoča. Vsak človek je tempelj Sv. Duha, če to hoče priznati ali ne. Postavlja se samo vprašanje, ali se tega zavedamo in to dejstvo hočemo sprejeti ali pa se obnašamo tako, kot da je Bog v posesti nas kristjanov in ga lahko samo mi uporabljamo po potrebi. Velikokrat so nas že prepričevali in nas še hočejo prepričati, da je Bog za v cerkev, daje Cerkev ločena od države, zato se v politiki ne sme govoriti o Bogu. Potem pa se vprašajmo, kaj pa je sploh politika?- Zame je politika delo za skupno dobro. To pomeni, da kristjan, ki se ukvarja s politiko, želi delati za skupno dobro na podlagi vrednot, ki izhajajo iz naše vere. Skupno dobro niso samo nove avtoceste, šole, tovarne ipd., ampak tudi pogoji za j življenje, v katerih se lahko človek v največji meri uresničuje kot človek. Poročila o terorističnih napadih, umorih, tatvinah so postala naš vsakdanjik in se počasi navajamo na to, da to pač tako je in da ne moremo ničesar storiti, da bi se to spremenilo. Prepričana sem, da do tega prihaja zato, ker je človek pozabil na vrednote, kot so spoštovanje drugega, solidarnost, pravica do svobode, skratka, ljubezen do drugega. Lahko še tako izpopolnimo tehniko za varovanje pred teroristi in drugimi zločini, tega ne bomo mogli preprečiti, če ne bo svet začel svojih sil usmerjati v to, da bo več naredil za vzgojo človeka. Zato sem čedalje bolj prepričana, da je Kristusov nauk najnaprednejši nauk že dve tisočletji in tudi najbolj napreden za današnji čas in še kako pomemben za obstoj naše civilizacije in človeka nasploh. Na žalost tudi mi kristjani največkrat nismo v to prepričani in skrivamo svojo vero za domače ali cerkvene zidove, ker so nas tako naučili. Žalostno je, da samo stokamo, kako nas komunisti in liberalci zapostavljajo in onemogočajo, hkrati pa storimo zelo malo, da bi to razmerje sil spremenili. Iz lastne izkušnje vem, kako pri nas mnogi mislijo, da se ne sme javno govoriti o veri, ker je država ločena od Cerkve. Ko sem na taboru Nove Slovenije pred evropskimi volitvami na predstavitvi morala svoj volilni program strniti v dva stavka, se mi je izkristalizirala samo ena misel: »Če hočemo, da se bo Evropska skupnost obdržala in uspevala, mora biti naša pot, smer in cilj Kristus. Samo tako bomo lahko obdržali skupnost. In iz tega prepričanja je izhajal tudi začetnik gibanja za združitev Evrope francoski zunanji minister Robert Schuman.« Zanimivo, kakšni so bili odzivi na moje besede. Po srečanju sem dobila kar nekaj telefonskih klicev, ko so se mi ljudje zahvaljevali, da sem upala javno pred večtisočglavo množico in pred televizijskimi kamerami to izreči. Sama sem bila začudena nad tem, daje v ljudeh še vedno strah in se bojijo javno govoriti o veri. Zakaj pa v podnaslovu naše stranke Piše, da smo krščansko ljudskav stranka? Ali je to samo privesek za vsak slučaj? Še bolj pa sem bila presenečena, ko mi je na dan volitev po proslavljanju zmage diplomirani teolog rekel: Veš, zadnjič na taboru pa so se ljudje kar zgražali, ko si omenila Kristusa. Klicali so me duhovniki in mi rekli, naj te opozorim, da tega ne smeš več javno govoriti, ker je Cerkev ločena od države. Predlagal mi je še, da mi lahko priskrbi nekaj knjig, kako se mora kristjan obnašati v politiki. Bila sem šokirana, pa ne zaradi kritike, saj se iz nje lahko mnogo naučimo in je lahko vsakemu govorcu v veliko pomoč, pač pa ob spoznanju, kaj Je iz naše družbe naredila preteklost. Zahvalila sem se za^ nasvet, čeprav sem še vedno prepričana in sem čedalje bolj prepričana, da je krščanska misel najnaprednejša misel za vse čase in tudi za današnji °as. Nikoli pa nisem trdila, da smo kristjani več vredni od drugih, ki se prav tako trudijo živeti po teh vrednotah, ne da bi se pri tem sklicevali na svojo vero. Vera je milost, kije nekomu dana ali pa jo je po težkih mukah, vzponih in padcih pridobil. Politika pa je delo za skupnost, zato je še kako pomembno, da se to delo napaja ob pravem viru, saj hitro prihajajo skušnjave, da bi se obračali enkrat v eno smer, drugič spet v drugo. jz giasiia Zrno - Ski Trije predlogi za srečo Sprejeti sebe. Pomembno je sprejeti sebe z vsemi svojimi danostmi vred, vzljubiti sebe. Zakaj se ne bi veselil sebe kot najboljšega daru, ki nam gaje Bog podaril? »Bog ljubi to, kar je v nas položil,« pravi sv. Terezija iz Lisieuxa. In dodaja: »Kar smo, je skrivnost, je skrivnost ljubezni.« Soočenje z lastnimi pomanjkljivostmi in ranljivostmi naj nas ne hromi; če to plat sebe priznamo in sprejmemo, je to korak k osvoboditvi. »Potrpežljivo moramo prenašati nevihte, nič hudega, če smo malo mokri,« še pravi sv. Terezija. (Za)upanje - Nikoli ne izgubimo izpred oči, da j" Bog vedno na delu v našem življenju in življenju drugih. Tudi takrat, ko spimo! On se nikoli ne utrudi. Skrbel bo zame tudi v prihodnosti. V tem upanju in zaupanju sem lahko miren celo v težkih trenutkih. Lahko se torej odločim, da bom ne glede na okoliščine zaupal v božje delovanje in se mu zanj zahvaljeval. Nezadovoljstvo ali upanje - Pogosto nam je Idže godrnjati, biti nezadovoljen in kritizirati kot videti dobre stvari, se jih veseliti ali iti preko pomanjkljivosti, ki jih najdemo povsod, pri drugih ali pri sebi. Veliko mladih doživlja težave, ker jih obdajajo ljudje, ki razvrednotijo pomen dobrih stvari in vse gledajo črno. Veliko svojih moči - in sreče - lahko zapravimo s tem, da se ustavimo ob slabem, namesto da bi gledali to, kar je dobro. LOJZE KUKOVIČA - Ni dolgo od tega, kar se je raznesla I novica, da so neko žensko, Terri Schiavo, JL kije bila že leta v komi (globoki nezavesti) in je živela le še vegetativno življenje, prenehali umetno hraniti in dajati tekočino, tako da je po nekaj dneh od lakote in žeje umrla. Njeni starši da so pred raznimi sodišči vse poskusili, da bi se to ne zgodilo, a brez uspeha. Zadnje prizivno sodišče je pristalo na zahtevo njenega moža, da se jo pusti umreti. Kaj pravi krščanska morala k temu? Mnogo ustanov je to dejanje obsodilo. Da je to storila Cerkev in z njo vse katoliško javno mnenje, je razumljivo. Tisti, ki zagovarjajo splav, pa logično niso mogli biti proti, kajti če zagovarjajo pravico nosečih žensk do umora lastnih otrok, ne morejo nasprotovati evtanaziji enega neozdravljivo bolnega človeka. Krščanska morala odgovarja popolnoma jasno: tuje šlo za pravi umor človeka, za evtanazijo. Umori se namreč človeka tudi tako, da se mu odtegne za življenje nujno potrebna hrana in tekočina, kar seje zgodilo v tem primeru. Cerkev uči, daje to najmanj, kar je treba vsakemu bolniku, naj je še pri zavesti ali pa ne več, nuditi do naravnega konca njegovega življenja. Gre namreč za dve najbolj potrebni in redni sredstvi za ohranjanje življenja, do katerih ima zatorej vsakdo pravico. So to redna sredstva, ker niso ne draga ne bolniku nadležna. Ta tragičen primer nam pa nudi priložnost, da se pove nekaj več o tem, kaj smo po krščanski morali dolžni in česa nismo dolžni zlasti težko bolnim bolnikom, ki nimajo praktično nobenega upanja več na ozdravljenje, pa naj so še pri zavesti ali pa ne več. To so tako imenovani »terminalni bolniki«. Ker pa gre pri tej stvari za zelo delikatno in istočasno praktično vprašanje, s katerim se lahko vsakdo od nas v življenju sreča, bo večina tega, kar se bo tu povedalo, vzeto dobesedno iz Vatikanskega dokumenta z naslovom: »Pismo zdravstvenemu osebju« (Carta a los Agentes de salud), iz leta 1995. Med drugim dokument pravi sledeče: »Sodobna zdravniška znanost ima sredstva, s katerimi more umetno zavlačevati smrt, ne da bi bolnik od teh imel kakšno resnično korist. Vzdržuje se ga pri življenju ali pa se zdravniški znanosti posreči za nekaj časa bolniku podaljšati življenje za ceno nadaljnega in težkega trpljenja. Ta način postopanja je dobil ime »terapevtska trdovratnost« (obstinacion terapeutica), ki obstaja v uporabi za bolnika posebno izčrpajočih in težkih sredstev, s čimer se ga dejansko obsodi na umetno podaljševanje smrtnega boja. Takšno postopanje je nasprotno bolnikovemu dostojanstvu in hkrati tudi proti moralni dolžnosti sprejeti smrt in pustiti, da ta končno doseže svoj naravni konec. Smrt je pač neizogibno dejstvo človeškega življenja in se ga zato ne sme umetno odrivati z vsemi razpoložljivimi sredstvi«. Omenjeni cerkveni dokument še nadalje pojasnjuje, kako ravnati z bolniki, pri katerih ni nobenega upravičenega upanja več, da bi se njihovo težko stanje zboljšalo. »Spričo skorajšnje in kljub uporabi razpoložljivih sredstev neizogibne smrti, se je v vesti dovoljeno odpovedati nadaljnemu zdravljenju, ker bi to prineslo le neko dvomno in mučno podaljšanje življenja. Seveda se pa takšnemu bolniku ne sme odreči normalno zdravljenje, kot se nudi bolnikom v podobnih primerih. Iz tega razloga nima zdravnik nobenega razloga, da bi imel pomisleke vesti in bi se bal, da ni nudil pomoči osebi v nevarnosti. Dajanje hrane in tekočine, tudi kadar jih je treba bolniku nuditi na umeten način, je pa del normalnega zdravljenja, zato ju je treba bolniku nuditi do konca, razen, kadar bi mu to bilo zelo nadležno. Če bi se mu to ne nudilo, bi šlo dejansko za pravo evtanazijo.« In prav to zadnje seje naredilo s Terri Schiavo. Cerkveni dokument da na koncu še nekaj napotkov za zdravnike. »V takih primerih - pravi dokument - ne gre za to, da bi zdravnik odločal o življenju in smrti bolnika. Zdravnikova dolžnost je le, da je in ostane zdravnik, kar pomeni, da se vpraša in da odloči po svojem znanju in svoji vesti, kaj storiti za bolnikovo ozdravljenje in da potem tako tudi ravna. A pri tem mora spoštovati pravico bolnika do življenja in smrti. Ta odgovornost od zdravnika ne zahteva, da bi vedno segal po kakršenem koli sredstvu. Lahko se nekaterim celo odpove iz spoštovanja do odločitve bolnika, kadar namreč ta noče uporabiti določenih sredstev.« To so le nekatera najvažnejša načela, po katerih se je treba ravnati v podobnih primerih. S temi pa ne bodo rešeni vsi morebitni dvomi v konkretnih primerih. Zato bo vsaj včasih potrebno, da sorodniki takšnih bolnikov, o katerih je tu govora, prosijo za svet zlasti zdravnika, pa morda tudi kakšnega duhovnika. - Zadnje čase seje tudi v Argentini začelo govoriti o praznovanju ‘Halloween-a\ Ali bi mi lahko kaj povedali o tem? Hallovveen je neke vrste praznik, pri katerem se mešajo poganske in krščanske prvine. Meša se tudi češčenje svetnikov in spomin mrtvih. Začetki tega praznika, če ga smemo tako imenovati, segajo vsaj v 6. stoletje pred Kristusom, ko so Kelti 31. oktobra praznovali novo leto. Mislili so, da se tedaj vračajo na zemljo mrtvi in so zato v znak veselja zažigali velike krese, združene z velikimi pojedinami. Ta stara vera je pozneje prišla v ZDA, kjer je polagoma postala del njihove folklore. Od tod običaj, da se 31. oktobra v anglosahonskih deželah na predvečer tega dneva obhaja praznik Vseh svetnikov z mnogimi elementi, ki so najprej spominjali na mrtve, s prihodom krščanstva pa na verne duše v vicah, medtem ko je sedaj ta praznik neka čudna mešanica vseh mogočih verovanj, na primer, vere v coprnice, v duhove in podobno. Buča, ki se zdi, da je najbolj uporabljen simbol Halloween-a, je bila privzeta šele pozneje in ima svoj izvor v skandinavskih deželah. Halloween pomeni dobesedno Predvečer Vseh svetih (Ali hallow’s eve) in se nanaša na neko staro anglosahonsko legendo, ki povsod rada vidi čarovnice in prikazni. Danes je to le še stvar folklore, ki obstaja v tem, da se otroci našemijo in hodijo od hiše do hiše (s svečo v votli buči, kiji dajo obliko mrtvaške lobanje). Ko jim ljudje odpro vrata, zavpijejo: šala ali pa darilo (»trick or treat«), s čimer hočejo reči, da se bodo nekoliko ponorčevali z osebo, če jim ta ne da darila v obliki slaščice ali pa denarja. Neka stara irska legenda ve povedati, daje v noči Vseh svetih nek Jack 0’Lantern povabil v svojo hišo hudobnega duha na kozarec vina in se izdajal za dobrega kristjana. Ker pa je bil v resnici razuzdan človek, je za kazen končal v peklu. V zadnjih letih se je Halloween začel širiti tudi med evropsko in južnoameriško mladino. V vseh teh in podobnih praznovanjih in spominih nezavestno naprej živi želja, kako Pregnati misel na smrt in strah, ki ga ta povroča v ljudeh. Starodavna vera v povračanje mrtvih na zemljo seje danes sprevrnila v strah pred prikaznimi ali vampirji. Tudi nekateri moderni fdmi so popularizirali ta verovanja. Krščansko izročilo, kako se spominjati mrtvih, pa dolgujemo sv. Odilu, benediktinskemu menihu, kije okoli leta 1000 za svoj samostan v Franciji uvedel praznik Vernih duš. Na ta način je sv. Odilo hotel vzpodbuditi svoje menihe, da naj se na ta dan navada se je potem začela širiti Po vsej Cerkvi v obliki praznika Vernih duš, ki je še danes v navadi v vsej Cerkvi. Posebej spomnijo tistih vernikov, ki so pred njimi odšli v večnost. Ta ALI SO TUDI OTROCI V VICAH? Prevedel in priredil STANE SNOJ (6) estra Emmanuei je stavila Mariji Simma naslednje vpra-sanje: Če kdo na duši in na telesu tako hudo trpi, da mu že ni več živeti in bi raje umrl, kaj mu je storiti? To se dogaja zelo pogosto. Jaz bi rekla: »Moj Bog, to trpljenje lahko darujem za rešitev duš.« In Gospod mi bo dal vero in moč. Žal danes že nihče ne spregovori kaj takega. Z darovanjem svojega trpljenja si duša zasluži veliko blaženost in srečo v nebesih. Tam je na tisoče različnih stopenj sreče. Vsakdo je popolnoma srečen, toliko, kolikor sreče more sprejeti. Doseže vse, po čemer je stremel, in ve, da več ne zasluži. Ali so te, Marija, kdaj obiskale duše oseb drugih ver, npr. judovske? Da, in so srečni. Vsak, ki živi po svoji veri, je srečen. Toda katoliška vera, če jo živimo zares, nam prinese največ zas-luženja za nebesa. Ali je katera vera slaba za duše? Ne, toda je toliko ver na zemlji... Pravoslavni in protestanti so najbližji. Mnogi od njih vključno molijo rožni venec. Sekte so pa slabe. Treba je vse storiti in pomagati tistim, ki so v njih, da gredo ven. Ali so tudi duhovniki v vicah? (Marija obrne oči navzgor, kot bi hotela reči: ubožica!) Da, mnogo jih je. Zato, ker niso gojili dolžnega spoštovanja do evharistije in so povzročali veri vsestransko škodo. Pogosto so v vicah, ker so zanemarjali molitev in si zato oslabili svojo vero. Toda mnogi duhovniki pa gredo naravnost v nebesa! Kaj bi svetovala duhovniku, ki hoče zares živeti po srcu Jezusovem? Priporočila bi mu, naj mnogo moli k Svetemu Duhu in naj vsak dan moli rožni venec. Marija, ali so otroci tudi v vicah? Da, toda vice zanje niso ne tako dolge ne tako boleče, ker še nimajo dovolj razsodnosti. Menda so te nekateri otroci obiskali; povedala si mi zgodbo tiste štiriletne punčke, najmiajše od vseh. Povej mi, zakaj je bila v vicah? Njeni starši so ji dali punčko za božično darilo, pa tudi njena ses-trica-dvojčica je dobila svojo, enako. Kmalu se je njena igrača polomila. Takrat jo je pa naskrivaj zamenjala za tisto, ki je dobila sestrica, čeprav se je zavedala, da je bila krivična in da je povzročila veliko bolečino svoji sestrici. Zato je revica morala iti v vice. Otroci imajo pogosto bolj občutljivo vest kot odrasli. Pri otrokih je potrebno predvsem iztrebljati laž. Kako naj starši pomagajo formirati vest svojim otrokom? Najprej z dobrim zgledom. To je najvažnejše. Nato s pomočjo molitve. Starši morajo blagoslavljati svoje otroke in jih dobro poučiti o božjih stvareh. Ali so vas kdaj obiskale duše pokvarjencev? Na primer na polju spolnosti? Da. Niso pogubljeni, toda morajo veliko trpeti, preden so očiščeni. Homoseksualnost prihaja namreč od hudiča. Kaj bi svetovali ljudem, ki so obremenjeni s homoseksualnostjo ali če so nagnjeni k njej? Naj goreče molijo in prosijo moč, da se tega znebijo. Naj molijo predvsem k nadangelu Mihaelu; on je prvoborec proti hudiču. Kakšno zadržanje našega srca more za večno pogubiti našo dušo, da gremo v pekel? Kadar duša noče iti k Bogu, kadar pravi: »Nočem.« Nato sestra Emmanuel pove svoj komentar. O tej temi sem imela priložnost vprašati Vicko, eno od vidkinj, ki je videla pekel. Rekla mi je, da gredo v pekel samo tisti, ki se svobodno odločijo iti tja. Bog ne pošlje nobenega v pekel, obratno, on je Odrešenik in prosi dušo, naj se po-služi Božjega usmiljenja. Kdor greši proti Svetemu Duhu, o čemer govori Jezus, da ne dobi odpuščanja, obstaja v popolni in zavestni zavrnitvi Božjega usmiljenja. Janez Pavel II. to dobro razlaga v svoji okrožnici o Božjem usmiljenju. Kot že rečeno, z molitvijo moremo veliko storiti za duše, ki so v nevarnosti, da se pogubijo. Marija, ali imate morda kakšno zgodbo, da z njo pokažete, kako uspešna je molitev za duše? Da. Nekoč sem potovala z vlakom in v mojem kupeju je bil človek, ki je neprestano ‘odrihal’ po Cerkvi, po duhovnikih, proti Bogu. Rekla sem mu: »Slišite, vi nimate pravice govoriti tako, to ni prav!« S temi besedami sem ga šele razjarila! Pozneje, ko je šel z vlaka, sem prosila Boga: »Gospod, ne dovoli, da se pogubi ta duša!« Pretekla so leta in duša tega človeka me je obiskala. Rekel mi je, da je bil že na tem, da gre v pekel, a da se je rešil samo zaradi pobožnega vzdiha, ki sem ga zašepetala ob tisti priložnosti. Res je nekaj čudovitega, ko ena sama misel ali samo srčna želja ali preprosta molitev za nekoga doseže, da se reši pekla. Tja pa vodi pot, če Bogu odgovorimo z »ne« iz ošabnosti in zakrknjenosti. Naše molitve morejo namreč vzbuditi v umirajočem dejanje ponižnosti. En sam trenutek ponižnosti, še tako kratek, pa lahko odvrne od pekla. Toda Marija, kako je ob smrtni uri sploh mogoče Bogu reči »ne«? Neki mož mi je rekel nekoč, da ga nebesa sploh ne zanimajo, ker Bog dopušča krivice. Odgovorila sem mu, da so ljudje tisti, ki jih dopuščajo, ne Bog... Toda on je mirno nadaljeval: »Upam, da se po smrti ne bom srečal z Bogom, če ne, ga s sekiro ubijem.« Bil je čisto slep iz sovraštva do Boga, ki pač vsakemu človeku omogoča svobodno odločanje. Bog daje sleherni osebi v teku življenja in tudi ob smrtni uri dovolj milosti, da se spreobrne, in to celo v primeru zavoženega življenja. Če kdo iskreno prosi odpuščanje, se lahko reši. Neka duša mi je povedala: »Ker nisem upošteval prometnih predpisov, sem se ubil ob padcu, ko sem se vozil z motorjem po Dunaju.« Vprašala sem ga: »Ali si bil pripravljen na večnost?« »Nisem bil pripravljen,« je odgovoril, »toda Bog daje dve ali tri minute tudi tistim, ki grešijo s predrznostjo in nadutostjo, da se lahko spreobrnejo. Samo tisti, ki to zavrne, se pogubi.« Duša je nadaljevala s svojim zanimivim in poučnim pripovedovanjem: »Kadar kdo umre v prometni nesreči, ljudje pravijo, da je prišla pač njegova ura. A to sploh ni res. To lahko rečemo samo takrat, kadar človek ne umre po svoji krivdi. Po božjem načrtu bi jaz lahko živel še trideset let; šele takrat bi se izteklo vse moje življenje.« Človek nima pravice izpostavljati v nevarnost svojega življenja, razen v nujnem primeru. Duša nekega zdravnika je prišla nekoč objokovat svoje trpljenje zaradi injekcij, s katerimi je ta krajšal življenje pacientom, da ne bi več trpeli. Rekla je, da ima trpljenje, če ga potrpežljivo prenašamo, neskončno vrednost za dušo. Da pač smemo in moramo bolnikom lajšati bolečine, nimamo pa pravice krajšati življenja s kemičnimi sredstvi. Ob drugi priložnosti me je obiskala duša neke žene, ki je priznala: »Trideset let sem trpela v vicah, ker nisem pustila hčerke vstopiti v samostan.« Jezus je rekel, da bogat človek težko pride v nebeško kraljestvo. Ali poznaš kak primer v potrdilo tega? Če vršijo dobra dela, če imajo smisel za solidarnost, če imajo krščansko ljubezen, gredo v nebesa tako kot reveži. Marija, ali še zdaj dobivate obiske duš iz vic? Da, dvakrat ali trikrat na teden. Drugič dalje MED NAMI Naš župnik nikoli ne dela prav! »r^-nrv Če kdaj za kakšno minuto podaljša pridigo, ga ni konca. Če je kratek, se ni dovolj pripravil. Če povzdigne glas, samo kriči in vpije. Če govori normalno, ga ni mogoče razumeti. Če gre z doma, je vedno na cesti. Če ne gre nikamor, zaostaja za časom. Če hodi na obiske, ga ni nikoli doma. Če je v župnišču, nikogar nikoli ne obišče. Če govori o denarju, mu je mar le plačilo, če o denarju molči, ne zna gospodariti. Ce pripravlja župnijske slovesnosti, nam je nadležen. Ge ničesar ne organizira, ie zaradi tega župnija mrtva. Ge si za ljudi vzame čas, ne zna nikoli nehati, če se mu mudi, ne zna prisluhniti (so)človeku. Če vstopi točno pred oltar, njegova ura prehiteva. Če minuto zamudi, ga mora ves svet čakati. Če obnavlja cerkev, zapravlja denar. Če ne popravlja, je kriv, da vse propada. Če moli brevir v cerkvi, pred ljudmi razkazuje svojo pobožnost. Če moli brevir skrit v župnišču, ni pobožen. Če je zbolel, se ne zna »ahtati«. Če je zdrav, ne razume bolnih. Če je mlad, nima izkušenj. Če je star, bi se že lahko umaknil v pokoj. Če umrje - spet ni prav, ker ne vemo, kdo pride! Naš župnik pač nikoli ne dela prav! P. LOVRO TOMAZIN 38 let misijonar v Zambiji! ■ 'A o treh letih nas je zopet obiskal naš misijonar I—^ iz Zambije, ki je v prejšnjih časih hodil na od-JL dih v Argentino vsakih pet let. »V Zambiji se dela od ponedeljka do nedelje brez počitka«, se je posmejal. V Argentino, kjer ima tri sestre in brata, je prispel 31. decembra 2004. Prva dva meseca je izkoristil za počitnice, naslednje tri pa je preživel med argentinskimi jezuiti v sklopu sobotnega leta in hkrati s svojo udeležbo nudil občasno pomoč našim dušnim pastirjem. Iz Argentine je 31. maja poletel v Rim, da nadaljuje s programom sobotnega leta v Russicumu, po enem mesecu pa še med jezuiti v Ljubljani. Iz Slovenije odleti 3. avgusta, da se vrne naslednji dan že na svoj misijon v Zambiji. Podpisani sem se pogovarjal s tem starim znancem malo pred njegovim odletom v Evropo. Povzetek najinega 'misijonskega' pogovora je naslednji. Koliko prebivalcev ima Zambija? Zambija ima deset milijonov prebivalcev. V njej živi 72 plemen, vsako od teh ima svoj jezik. Te jezike delijo v pet glavnih skupin. Katerih jezikov se poslužuješ v Afriki? Jezik domačinov, med katerimi delujem, je čin-janža. V tem jeziku najlaže govorim, ga najbolje obvladam. Uradni jezik v Zambiji pa je angleščina in je sedaj moj drugi jezik. Moj tretji jezik je slovenščina, četrti pa španščina. Koliko univerz imate in v katerem jeziku? Ena univerza je v glavnem mestu Lusaka, druga pa na severu države, v Koperbeltu. Na obeh univerzah je vse v angleščini. Tudi na srednjih šolah in celo v osnovnih je uradni jezik angleščina. S tem so dosegli, da je država nekako združena in to smatrajo za prednost Zambije. Lokalnih jezikov ne moreš rabiti, jih je preveč. Tudi večji časopisi, dnevniki in revije so v angleščini. Katoliškega dnevnika nimamo, pač pa katoliški tednik. Imamo tudi katoliške revije, ki jih izdajajo frančiškani. Urednik ene od teh je Slovenec, frančiškan Miha Drevenšek. Imamo tudi več katoliških radijskih postaj. Ena od teh je v glavnem mestu Lusaka, kamor so me večkrat povabili, da sem govoril. Pa tudi v drugih škofijah imajo svoje radijske postaje. Jezik činjanža rabijo doma, v svojih okoljih, v cerkvi pri liturgiji, pa tudi v manjših, lokalnih časopisih in radiih. Ali v Zambiji vlada demokracija ? Naša država se je prej imenovala Severna Rho-dezija in je bila angleški protektorat. Današnji Zim-babwe se je imenoval pa Južna Rhodezija in je bila angleška kolonija. Severna Rhodezija seje leta 1964 osamosvojila in prekrstila v Zambijo. Njen prvi predsednik - Keneth Kaunda - je vodil državo po socialističnem vzorcu, v prepričanju, da je to najboljša izbira, v resnici pa je s tem državo pripeljal na boben. Zgledoval in družil se je z Naserjem, Titom in drugimi voditelji socialističnih držav. Prej je bila država bogata; še ko sem prišel jaz tja, je bila njena valuta višja od dolarja. Kaunda je po socialistično vsa podjetja podržavil in državne zaloge, ki sojih Angleži pustili, so kmalu izginile. Začel je z militarizacijo države in nakupoval orožje, vojaško opremo, avione, daje pomagal osvobajati Mozambik, Angolo in Južno Rhodezijo. Zato je bil prisiljen prositi svetovne banke za posojila, s katerimi je močno zadolžil državo. Revščina in pomankanje najosnovnejših stvari na trgu, kot so koruzna moka, sol in sladkor, je bilo leta 1992 že tako kričeče, da so se ljudje uprli. Do takrat je vladala ena sama stranka, brez opozicije, v tisti krizi pa je bil predsednik vlade prisiljen ponuditi ljudem plebiscit, s katerim bi lahko povedali, če želijo večstrankarski sistem. Nastali gospodarski kaos pa je prisilil vlado, da je uzakonila večstrankarski sistem brez plebiscita. Ljudje so šli na ceste, razbijali in ropali trgovine. To je bil njihov plebiscit. Že na prvih volitvah je socialist Kaunda pogorel. Na njegovo mesto je bil izvoljen liberalno usmerjeni kandidat, ki je privatiziral, kar je prejšnji podržavljal. Pa se tudi ta ni mogel rešiti pred korupcijo, tudi on je bil po desetih letih zaradi nje poražen na volitvah. Zdaj imamo na vladi drugega liberalca, ki se zavzema za saniranje države, a zaenkrat še brez vidnih uspehov. Ali ima krščanstvo pri vas v javnosti vpliv? Vpliv krščanstva je velik, kar je sad požrtvovalnega dela misijonarjev. Dve tretjini ljudi je kristjanov in od teh je polovica katoličanov. Ljudje podzavestno težijo h krščanstvu. Naš drugi predsednik države je pred nekaj leti npr. Zambijo proglasil za krščansko državo. V takšnem smislu kot proglašajo muslimani svoje države za muslimanske. Seveda je s tem izzval nasprotovanje, češ daje to diskriminacija do drugih ver. Ocean Kaj si ustvaril v misijonih s slovensko pomočjo? V misijone nisem šel zato, da bi zidal stavbe. Če pa nimaš cerkve ali kapele in jo potrebuješ, jo moraš zgraditi. Cerkvene skupnosti ne moreš ustvariti brez cerkve in drugih stavb, ki spadajo zraven. Tako sem v Zambiji zgradil devet cerkva, dve kapeli, Dom duhovnih vaj in kraj Marijinega svetišča. Cerkve so večje in manjše, odvisno od velikosti misijonske postojanke. V Chelstonu sem zgradil tri cerkve, največja je posvečena našemu nebeškemu Očetu, sprejme 2000 ljudi. Druga cerkev v tem kraju je posvečena Tereziji Deteta Jezusa, zavetnici misijonov. V Ka-tondwe sem zgradil pet cerkva, hišo za katehiste in pisarne. Cerkev na misijonski postaji v Kamangi je posvečena sv. Jožefu Delavcu. Delegat Jure Rode in p. Lovro Tomažin na vsakoletnem slovenskem romanjuv Lujanu. Foto: MARKO VOMBERGAR Kaj te čaka, ko se vrneš v Zambijo ? Teritorij župnije Chelston, kjer sem bil v dveh obdobjih župnik, se razprostira 35 km v dolžino in 25 km v širino in na njem je pet podružnic. Po mojem odhodu iz župnije so ostale te misijonske postaje precej zapuščene. Imajo samo eno mašo na 1 mesec in to je vse. Na teh postajah so pogani, katehumeni, otro- 1 ci, mladina, odrasli, ki bi se radi ? krščansko poročili, otroci, ki jih je treba krstiti, jpa tudi veliko ‘zgubljenih ovc’. Ze prej sem jih obiskoval vsak teden s tremi ali štirimi laičnimi katehisti, da smo se jim posvečali. Moja ideja je, da bi se po vrnitvi posvetil tem petim podružnicam in jih skušal versko , poživiti in utrditi. Poleg tega imamo tudi načrt zgraditi Dom duhovnih vaj. Zemljišče, katerega sem zaprosil, smo že dobili. Zdaj je treba narediti načrte in začeti z gradnjo tega centra sv. Ignacija. Poleg tega bi bilo potrebno zgraditi po teh podružnicah majhne cerkvice. Darove, ki sem že dobil ali jih bom še dobil od Slovencev, bodo v glavnem namenjeni temu. Kaj še želiš povedati rojakom, ki bodo brali tele vrstice? Imel sem priložnost, da sem obiskal vse kraje, kjer imate Slovenci v Argentini svoje Domove. Bil sem v San Justu, v Ramos Mejiji, večkrat na Pristavi v Cas-telarju, večkrat v San Martinu, v Carapachayu in tudi v Mendozi, kjer sem se jim pridružil na letnem romanju k Materi Božji. Prav tako je bilo zame lepo doživetje slovensko romanje v Lujan, kjer sem se poleg tega srečal tudi z mnogimi prijatelji, znanci in so- ' delavci iz misijonskega zaledja. Zelo sem vam hvaležen za vso duhovno pomoč, ki nam jo dajete s svojimi molitvami in žrtvami pa tudi za denarne darove. Naj bo dar velik ali majhen, posebno so dobrodošli darovi ‘uboge vdove’. S tem si zbirate delnice v nebesih... Vse to vam bo z obrestmi povrnjeno! Jaz se vas dnevno spominjam pri maši, zjutraj in zvečer j vam pošljem Gospodov blagoslov. Ne samo tako na splošno, ampak f se vas spomnim imensko po krajih, v katerih imate svoje skupnosti. Pogovarjal se je Stane Snoj Ob osemdeseti obletnici dr. BRANKA ROZMANA Prof. dr. ANDREJ FINK ^^red nekaj tedni je v Ljubljani v župniji pri Sv. Petru gospod dr. I Branko Rozman dočakal svojo osemdesetletnico. Jubilantovo delovanje je zelo obširno. Predvsem in najprej je njegovo delo duhovniško, ki se je razvijalo v najrazličnejših krajih in okoliščinah. V tem svojem prvenstvenem življenjskem poslanstvu je pred tremi leti obhajal svojo zlato mašo. Njegovo delo je tudi kulturno, v najširšem pa tudi v ožjem pomenu, saj je pesnik in pisatelj znanih dram (Roka za steno, Človek, ki je ubil Boga in Obsodili so Kristusa) in kot tak, ustvarjalni član Slovenske kulturne akcije. Bil je dolga leta urednik te naše osrednje revije Duhovno življenje. Dalje je bilo njegovo delo predvsem v zadnjih desetletjih tudi idejno in širše politično, saj je dušnopastirski skrbi za izseljence v Munchnu, kamor se je preselil v šestdesetih letih, dodajal nadvse prodorne pobude, analize in vsakovrstne spise o stanju v nesvobodni domovini. V tej zvezi je treba spomniti, da je jubilant eden od preživelih domobrancev. Ob spremembi v Sloveniji se je leta 1993 preselil v Ljubljano, kjer v župniji Sv. Petra nadaljuje s svojim poslanstvom. Ob vsem zgoraj povedanem, ki je ob bogastvu njegove življenjske poti pomanjkljivo, se pa ob tej priložnosti hočem s hvaležnostjo in na poseben način spomniti jubilantovega vzgojnega dela med gojenci zavoda, ki ga je v Adrogueju (predmestju Buenos Airesa v Argentini), ustanovil škof dr. Gregorij Rožman. Skoraj deset let je bil jubilant naš prefekt in vzgojitelj v tem zavodu. Njegova vsakodnevna skrb za vsakega izmed nas se je izražala v zanimanju za osebne lastnosti in talente posameznega gojenca, ki jih je hotel kot vzgojitelj usmerjati in množiti z nasveti, razumevanjem, disciplino in učenjem. Od mnogih lepih lastnosti mladinskega vzgojitelja je pri vsem njegovem delu treba, poleg duhovnosti, poudariti vsaj dve. Prva je smisel za humor, s katerim je mladostnika kmalu osvojil. Z vsakodnevno hudomušnostjo in s pobujanjem in organiziranjem smešnih prizorov je znal napraviti prijetno, včasih trdo in s strogim urnikom strukturirano zavodsko življenje. Druga lastnost je pa, čeprav se lahko paradoksno sliši, s prvo združena in to je duhovna in kulturna globina in širina, ki nam ju je posredoval kot če bi to delal mimogrede, vsaj tako se nam je takrat zdelo. Nešteto nevezanih pogovorov v majhnih skupinah je ostalo v spominu, v katerih nam je na neformalen način podajal vrednote. V sobotni domači šoli (poleg uradne argentinske, v katero smo hodili med tednom) nam je na privlačen način znal podajati slovensko slovnico, ter nas seznanjal s slovenskim slovstvom. Mnogim seje njegovo branje slovenskih pesnikov in pisateljev močno vtisnilo v spomin in bilo vzrok poznejšemu zanimanju za slovenske klasike. Temu pa je treba dodati še prav po njegovi iniciativi pripravljene akademije, s katerimi smo se vsako leto dijaki iz Škofovega zavoda predstavili vsej slovenski skupnosti. Na zunaj je bila to krona jubilantovega vzgojnega dela. Gojencem so pa te Akademije in nastopi zapustili neizbrisen pečat, ker je bilo v njih dodatno strnjeno prikazana vsa paleta krščanskih, slovenskih in občečloveških vrednot. Za vse ome- Prelat JOŽE GUŠTIN -biseromašnik j^^ojen je bil 17. aprila 1919 na Gornjem Mokrem Polju, žup-1 nija Šentjernej na Dolenjskem. V družini je bilo dvanajst otrok, naš jubilant je bil drugi po starosti. Prve tri razrede osnovne šole je dovršil v pol ure oddaljeni Orehovici, devetleten pa je moral k stricu za pastirja v vas Leskovec v sosednji brusniški župniji. Tam je nadaljeval ljudsko šolo. Ta sprememba je bila zanj odločilna za vse življenje. Šolski upravitelj Martin Marinič se je zanimal zanj in je očeta pregovoril, da je privolil njegovemu vpisu v novomeško gimnazijo. Ko je bil oče v skrbeh zaradi stroškov, ki bodo s tem v zvezi, je upravitelj obljubil, da mu bo on pomagal pri vzdrževanju njegovih srednješolskih študijev. In to svojo besedo je res držal. Kot študent v Novem mestu se je od začetka udejstvoval kot član 'križarjev sv. Frančiška', versko kulturne dijaške organizacije 'Vesna' in njeno se mu, čeprav osebno morda neizrečeno, zahvaljujejo danes desetine slovenskih mož po vsem svetu. Če je danes v nas kaj dobrega, se moramo za to najprej zahvaliti svojim skrbnim slovenskim staršem. Takoj za njimi gre pa velika zahvala skrbnemu zlatomašniku in danes osemdesetletniku. Izza štiridesetletnega zamika danes gledamo nazaj na vse, kar smo od njega prejeli, se ga s hvaležnostjo spominjamo in prosimo Vsemogočnega, naj ga še naprej podpira, da bo z Njegovim blagoslovom dopolnil svoje že bogato življenje in delovanje na božji njivi. Nekdanjega gospoda prefekta pa prosimo, da v svoji dobroti pozabi na naše mladostniške predrznosti. Spoštovani in dragi gospod prefekt-jubilant, Bog vas živi, tako kot včeraj tudi danes in jutri! 'Dijaške Marijine kongregacije', v višji gimnaziji pa predvsem pri dijaški Katoliški akciji 'Mladcev Kristusa Kralja'. Sodeloval je pri gledališki skupini pri frančiškanih in bil tudi član gimnazijskega pevskega zbora v Novem mestu. Za duhovniški poklic se je odločil po končani srednji šoli. Ko je proti jeseni leta 1939 od blizu doživljal vojaško mobilizacijo naših mož in fantov in že slutil tragedijo, ki je malo pozneje zadela naš narod, in ko je za praznik Malega šmarna z očetom in mamo romal na Žalostno goro pri Mokronogu, ni več pomišljal glede vstopa v ljubljansko semenišče. Takrat je bilo v njegovem domačem kraju veliko duhovnikov, ki so se požrtvovalno posvečali delu za versko in narodno prenovo našega ljudstva. Pri odločitvi za duhovniški poklic so nanj vplivali tudi njegovi štirje sošolci, ki jim je Bog dal milost za enako odločitev. Tudi oni so bili člani 'Mladcev Kristusa Kralja'. V semenišče je vstopil jeseni 1939. Ko so se aprila 1941 polastili Jugoslavije tuji okupatorji, je bilo konec normalnega življenja v ljubljanskem bogoslovju. Ro nemški zasedbi Gorenjske se bogoslovci iz zasedenih krajev niso mogli vračati domov za počitnice. Podobno pa se je dogajalo po pričetku partizanstva, ki je pod okriljem OF začelo s komunistično revolucijo, da se bogoslovci z dolenjskih in notranjskih 'osvobojenih' krajev niso mogli vračati domov. Ko se je jubilantov mlajši brat Janez, ki je bil pri Katoliški akciji za kmečke fante, v prvi polovici leta 1942 udeležil večmesečnega tečaja v Ljubljani, so ga komunisti takoj aretirali in po večdnevnem mučenju 3. julija ustrelili. Slovenska Cerkev ga je vključila na seznam kandidatov za proglasitev med mučence. Na isti dan sta mučeniške smrti umrla še druga dva fanta iz župnijske skupine Katoliške akcije. Dva dni prej so komunisti ustrelili njihovega kaplana Vinka Kastelica, ki se je partizanom sam izročil z namenom, da bi rešil fante. Boljševiška revolucija je v šentjernejski župniji zahtevala blizu tisoč žrtev. Že več mesecev po vojni so na smrt obsodili tudi župnika Franca Cerkovnika. Jubilant se spominja tudi 26. maja 1942, ko so bogoslovci čakali pri prvi uri na fakulteti prof. dr. Lamberta Ehrlicha, ki bi moral predavati apologetiko, pa ga ni bilo. Bogoslovcem se je čudno zdelo, saj je bil vedno tako točen. Niso ga dočakali, ker je bil tam blizu na ulici ustreljen, ko je šel zjutraj od maše v kapeli Cirilovega študentskega doma. Skupaj z njim so komunisti ustrelili tudi študenta Rojica, ki ga je spremljal. Pri domobrancih je bil dvakrat po tri mesece. Prvič po italijanskem razpadu (8. septembra 1943), ko je slučajno bil v Novem mestu, in drugič pred poletnimi počitnicami leta 1944, ko so bili bogoslovci postavljeni pred izbiro, da gredo ali k domobrancem ali v nemške delavne brigade za kopanje bojnih jarkov. Obakrat se je pridružil dr. Francu Blatniku v propagandni pisarni v Novem mestu. Za šolsko leto 1944-45 je škofijski urad v Ljubljani dosegel pri domobranskem vodstvu, da so se mogli bogoslovci šestega letnika vrniti v semenišče. Nekateri se tej možnosti niso odzvali. Vrnilo se jih je šestnajst in so bila predavanja na teološki fakulteti samo zanje. ISLAM V NAŠI DRUŽBI Ob koncu vojne so bogoslovci ljubljanskega semenišča, razen šestega letnika, doživljali usodo domobrancev. Velika večina je bila vrnjena iz Vetrinja na Koroškem in so končali na različnih partizanskih moriščih Slovenije. Šestnajst iz zadnjega letnika jih je imelo v začetku maja 1945 končane potrebne študije in so bili že diakoni. Škofijski urad je dal vsakemu potrdilo, da imajo vse pogoje za mašniško posvečenje. To jim je pomagalo, da so bili vsi posvečeni takoj po prihodu v begunstvo in v različnih škofijah v zamejstvu. Šest diakonov je potovalo prek Ljubelja skupaj (Ludovik Ceglar, Dušan Česen, Jože Guštin, Janez Malenšek, Martin Turk in Vinko Žakelj). Tri dni so pešačili do Celovca. Ker je bil z njimi tudi spiritual Truhlar, je na škofiji v Celovcu izposloval, da so šli v tamkajšnje semenišče, ki je takrat delovalo v Krki. Po šestdnevnih duhovnih vajah jih je 19. maja 1945 Posvetil sarajevski nadškof Šarič, ki se je takrat tudi mudil kot begunec v Celovcu. Vse je bilo globoko doživeto pri glavnem oltarju krške stolnice nad grobom sv. Heme. Ostali bogoslovci iz letnika so bili posvečeni po drugih krajih Avstrije in Italije. Samo Mirka Kozina je posvetil škof Rožman v Anrasu na Tirolskem. Vsi so takrat ostali v tujini, le trije (Jože Erman, Polde Končan in Jože Kvas) so pozneje prešli nazaj v ljubljansko škofijo. Po novi maši so bili kaplani na tistem delu Primorske, ki je bil kot del angleške cone Priključen Jugoslaviji. Ostali so na svojih mestih in so jih komunistične oblasti zelo šikanirale, ker so jih dolžili, da špijonirajo za Vatikan. Ostali so se po treh letih begunstva večinoma razšli daleč po svetu. Jubilant je šel po mašniškem Posvečenju v Krki na Koroškem za kaplana v Šmihel pri Pliberku, ki ie rojstna župnija škofa Rožmana, takrat še popolnoma slovenska žup-oija. Bil je tam tri leta, do odhoda iz Evrope. Ko so se slovenski begunci Pričeli razseljevati po svetu, se je tudi Jože Guštin odločil za Južno Ameriko. Najprej je dobra štiri leta eloval v Čilu, 9. avgusta 1952 pa je prispel v Buenos Aires, kjer se je posvetil predvsem delu v argentinski Cerkvi. Bil je osebni tajnik kardinala Copella. Bila je težka doba napetosti med Peronovim režimom in Cerkvijo. Tako je sredi junija 1955, v znanem požigu buenosaireških cerkva, zgorelo tudi nadškofijsko poslopje. V tem požaru je jubilant izgubil vse, kar je še rešil iz Ljubljane. Leta 1959 je bil imenovan za osebnega kaplana kardinala Cag-giana, ki je nasledil Copella na bue-nosaireški nadškofiji. Poleg tega je bil skozi 26 let kaplan pri argentinski Federalni policiji do svoje upokojitve leta 1983. Zadnjih sedem let je bil njen vrhovni kurat. Leta 1959 je pričel delovati pri Marijini legiji v Buenos Airesu in nato postal njen nadškofijski duhovni vodja, kar je še danes. Po osamosvojitvi Slovenije je nekaj časa deloval v organiziranju Marijine legije tudi v rodni domovini. Argentinska Cerkev se mu je za njegovo duhovniško delo simbolično oddolžila, ko ga je marca 1997 papež Janez Pavel II. imenoval za častnega prelata. Vsa leta je po možnosti rad pomagal tudi pri slovenskem dušnem pastirstvu v Buenos Airesu. Od začetkov se je redno udeleževal duhovniških sestankov. Na skrbi je imel tudi pastoralo slovenske skupnosti v kraju Berazategui in tam vršil svoj apostolat še potem, ko je Dom formalno prenehal delovati. Vedno je priskočil na pomoč tudi pri spovedovanju v slovenskih krajevnih središčih, predvsem ob priložnostih pobožnosti svetih ur za prve petke. V tem delu še vztraja, kljub napredovanju bolezni na očeh, katere mu zdravniki niso mogli pozdraviti. Skoraj brez vida sedaj preživlja svoje dni v duhovniškem domu na Floresu. V nedeljo, 22. maja, je ob žeg-nanju pri cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši obhajal svojo biserno mašo v somaševanju z drugimi slovenskimi duhovniki. Kot je sam ob koncu biserne maše povedal, sedaj posveča Bogu žrtev svojega trpljenja. „ „ Nasilje in zahodna civilizacij a AMBROŽ KODELJA Tk "T eradi razmišljamo o naivki silju, pa naj bo to kakr-JL ^1 šno koli. Neprijetno pa se počutim, ko se v nasilje zaplete vera. To pa zato, ker se od vernika pričakuje, daje njegova vera vedno prepojena z upanjem in tudi veseljem, ne pa z neko ozkostjo. To smo velikokrat doživljali tudi pri nas. Znano je, da številna duhovna gibanja po Evropi odklanjajo zahodno civilizacijo. Zahodnjaki pa so do nje velikokrat upravičeno kritični, ker je kritičnost tokrat ena od njihovih vrednot. Tudi Cerkve v Evropi so velikokrat kritične do te civilizacije. Zahodne vrednote je osnovalo krščanstvo, jim dalo dušo, čas pa jih je sekulariziral. Nasprotniki krščanskih vrednot, ki se imajo za napredne, skušajo te vrednote utišati na najrazličnejše načine. Od zelo brutalnih, največkrat pa prefinjenih načinov, kar se lahko velikokrat vidi, ko na koncu v Evropi niti vsak ne sme več povedati, kaj misli. V tem stilu se uvajajo samocenzure in celo nadzor nad mišljenjem posameznikov. Vsaj v Evropi bi ne smela biti vprašljiva kritičnost, kjer se redno srečujemo z demokratičnimi razpravami in tudi sredstvi, kijih posamezne strukture premorejo. Francoski politik Rashid Kači, ki je musliman, je izjavil: »Za nacizmom in komunizmom je islamizem tretja velika kriminalna ideologija, ki ogroža srce naše (evropske) civilizacije. V Franciji sredi muslimanskih četrti islamisti svobodno novačijo mlade, jim vsiljujejo svoj življenjski slog in jih pripravljajo na teror. Med drugim vse to dopuščamo zaradi svojega kompleksa bivših kolonizatorjev. Ne pre-zrimo, da ima ta problem politično razsežnost, saj se hočejo levičarji maščevati nad judovsko-krščansko družbo in tradicijo, zato zlorabljajo muslimane in islam kot orožje, s katerim bi to dosegli. Tu je vzrok, zakaj je veliko starejših levičarjev na muslimanski strani, ko ti demonstrirajo. Tako ti levičarji s prisotnostjo odvračajo javno mnenje od resnične problematike. Mi muslimani trpimo, ker nam manjka poguma pred žalostno stvarnostjo naše religije, ki je postala sredstvo za prenašanje sovraštva in nasilja. Poglejmo resnici v oči in obsodimo to, kar je obsodbe vredno. Če nas je razsvetljenstvo naučilo razpravljati in tudi dvomiti, potem moramo Francozi pospešiti takšne razprave o islamu in naših vrednotah. Tega se ne smeno izogibati, še zlasti ne, ko nas kdo svari, da naj islama ne enačimo z islamisti.« Iz tega sledita dve ugotovitvi. Vse več je kritičnih pogledov pri civiliziranih in mislečih muslimanih do islamizma kot tudi do islama samega. Obenem pa prav ti, ki živijo kot prepričani muslimani, glasno obsojajo tiste zahodne intelektualce, ki so kritični do krščanstva, do islama pa ne. Danes se islamski teror ne more opravičiti kot posledica kolonializacijske preteklosti ali celo globalizacije. Saj so prve in najpogostejše žrtve islamističnega terorja ravno njihove revne množice. Tako imenovani zahodni intelektualci, ki imajo razumevanje in simpatijo do islamskih teroristov in so prizanesljivi ob islamskih pogledih in zahtevah, ti kritični mohamedanci opozarjajo, naj raje svoje neporavnane račune do zahodne civilizacije uredijo brez izrabljanja islama, če so se jim s propadom komunizma že izjalovili njihovi načrti ali pogledi na ureditev sveta, saj imajo v ozadju samo en namen: omejiti svobodo človekovih pravic in uničiti krščanstvo, ki je religiozna podstat Evrope. jz tednika Novi glas SAMOZADOVOLJEVANJE ^^RVA PAST: Prvo izkušnjo pogojujejo različni vzroki: bodisi radovednost ali nenadno odkritje svoje seksualnosti v družbi prijateljev ali preko televizije, lahko pa je posledica osamljenosti ali čustveno nadomestilo. Toda telesni užitek, ki je s tem povezan, hitro privede do tega, da se začeto dejanje ponovi in pomnoži in preide v navado in prav v tem je nevarnost. Kajti bolj ko se človek potaplja, težje se iz tega reši. Težko, vendar ne nemogoče. »Vedi, da si pri reševanju tega problema svoboden, zato ga lahko rešiš,« je rekel oče svojemu šestnajstletnemu sinu in mu s tem veliko pomagal. Predvsem je treba razlikovati med spolnim dejanjem, do katerega pride spontano ali v polsnu, in med pravim samozadovoljevanjem, ki je zavestno in premišljeno dejanje. DRUGA PAST: Govori se, da je samozadovoljevanje nekaj normalnega, neškodljivega in naj bi bila celo koristna izkušnja, dobra za telesno in duševno ravnovesje. Vidimo pa, da je prav nasprotno. Vsakokrat, ko uporabim svoje telo na način, ki ni v skladu s tem, za kar je bilo ustvarjeno, storim nekaj proti sebi. To dejanje, četudi prinaša neposredni užitek, človeka potre, ker ga zapira vase in izloči od drugih. Počasi se zapleta v nek začaran krog z občutki krivde, zaradi česar se še težje odpre drugim in resnični ljubezni. Ta krivda oslabi tudi voljo in vzame upanje. Toda upanje ostaja. Lahko se znebimo starih navad. Prvi korak je v tem, da verjamemo, da smo gospodarji svoje spolnosti; če že nismo vedno gospodarji svojih predstav, pa lahko obvladujemo svoja dejanja. Tu pa se lahko začne samovzgoja, ki vključuje prevzgojo. Budnost oči in srca, povezana z odpuščanjem, nam postopoma lahko pomaga utrditi voljo in upanje. Sčasoma bomo dosegli higieno življenja in sposobnost darovanja samega sebe v služenju drugim. Prevzgoja je življenjska pot, ki bo iz nas naredila pokončne, očiščene moške in ženske, ki so pripravljeni ljubiti.