Od oboštva do bogastva 

ali 

es" asje z to 

Povest za mladino . 

12'o leg =e Imesra po of a2z:u. 

Drugi popravljeni in predelani natis. 


Natisnila Ig . pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani . 


I. 
Pr~~anič in kraljevič. 

Poletnega večera čujejo mimoidoči iz revne 
hiše v Vrtnih ulicah silno vpitje. Neusmiljeno 
je pela Brezovka . V grde psovke in srdito 
kletev, ki jih more izustiti le nebrzdana strast 
in jeza, vmešavali so se milotožni, bolestni 
glasi in srce pretresajoč krik, da je bilo joj ! 
Brezovka le še ne miruje in zopet se dere 
kaznovanec na vse grlo, da ljudje na ulicah 
postavajo in nekateri Le v hiša stopajo, da bi 
zaprečili neusmiljeno ravnanje. A od dobrotne 
namere odvrača jih jezična soseda, ki klepetaj e 
stopi pred množico in ji pripoveduje, da je to 
Lenče, katerega njegov rednik pretepa . 

"Kdo je ta Lenče?" vprašuje tuji gospod , 
ki prvi hoče stopiti v hišo, zdaj pa z druzimi 
vred ostane pred pragom in ženo posluša , 

" Lenče!" — začudi se starka, „joj, za božji 
dan, kaj ne poznate Lenčeta , ki je največj i 
zanikarnež v vsem našem mestu, ki se samo 
potepa, Bogu dan krade in ničesa dobrega ne 
stori? Odkar malopridnež pri našem sosedu 

l* 


stanuje, imamo samo jezo in sitnosti njim. 

Ravno včeraj mi je moja piščeta skupaj zvezal 
za vratove, da bi se bila skoro podavila, če 
bi k sreči zraven ne bila prišla. In kaj j e 
naredil zadnjič branjevčevi mački? Privezal ji 
je zvonec na rep, da uboga žival ni vedela 
kam . In te dni je bližnjemu sosedu polovil 
najlepše golobe, zavil jim vratove ter jih v 
nič prodal. — Za živi svet Torej ne poznate 
Lenčeta? Vsak božji dan ugane kako drug o 
traparijo. Ce poj de tako naprej, priti mora na 
vislice, saj že raste kljuka zanj. Vsak dan 
dobi svoje brezovo mazilo, a škoda za vsak 
udarec noben lek ga ne ozdravi hudomušnosti , 
budalosti in zlobnih naklepov . " 

Soseda klepeta, ko stopi vri dečko pri 
dvanajstih letih v raztrgani obleki pred vežn a 
vrata. Svetle solze se mu lesketajo še v črnih 
očeh ; ko pa sliši, da se pogovarjajo o njem 
in da ga soseda opravlja, obriše si hitro solze, 
nakremži zaničljivo svoj obraz in posmehovaj e 
se réče : 

" Na, soseda, danes vam pa jeziček zopet 
teče, kakor klepetec v mlinu dobro je vendar, 
da sem slišal, kaj vse lepega o meni veste. 
Vaša piščeta sem toraj za vratove skup zvezal ? 
No seveda, ker so mi vse lehe na vrtu razkopale. In Beličevi mački navezal sem zvonec ? 
Kaj pa da —, ker nam je polizala smetano, 


namesto da bi bila lovila miši. In sosedu sem 
polovil golobe? To seveda, zakaj pa prihajajo 
na naše dvorišče golobom zrnje pozobat . Le 
tiho, vi neugnana sitnica! Saj vas vse mesto 
pozna. Nikomur ne pustite dobrega lasca. Idite 
domov in pazite na svoje piskre in kozice, da 
se vam ne zasmodi pečenka in iz piskrov ne 
izIezejo raki! " 

"Le poglejte nesramno čeljust !" vpije soseda 
vsa razjarjena. „Ali se mar doma mastim s 
pečenko in raki? To pravi hudobnež samo 
radi tega, da me draži. Ne verjemite mu niti 
besedice! Kar spregovori, je laž. — Le počakaj! Naj te dobim, pomnil bodeš mojo koščeno 
pest, ti pridanič, ti pritepenec ! ” 

Lenče se smeja reka : "Ze prav, stara 
majka, le hudujte se ! Ne bote me vjeli, ne, 
s svojimi krivimi nogami! In kadar bo vase 
grozdje zrelo, ne bodo ga vrabci zobali, to vas 
zagotovim, draga majka! " 

S temi besedami se Lenče zaobrne in beži, 
da ne sliši več gostobesednega zmerjanja . Ta 
hip ga ni več videti in krohotaje se gledavci 
razidejo ter puste sosedo samo klepetati. Se 
nekaj časa stresa svojo jezo, a ne dolgo, ker 
je nihče ne posluša ; potem se mrmraje umakne 
v svojo higo, Lenče pa teče v bližnji gozd , 
kjer je imel progIje in zanjke nastavljene, 
gledat, ali se ni morda ujel kak ptiček. 


Ubogi Lenček ! Pri srcu mu vendar ni tako, 
kakor se zunanje kaže, kajti pravo za prav o 
je njegovo življenje jako žalostno in pasje. Starišev nima več. Njegov oče je bil strežnik 
na dvoru, kjer je tudi Lenček porojen bil. 
Nezmernost v pijači je očeta pripravila ob 
milost pri kralju in kmalu potem tudi ob 
Življenje. Zgodaj je izgubil svojo mater in 
ubogi deček je ostal zapuščen od vseh. Nihče 
drugi se ga ni usmilil kakor Zidarica, njegova 
teta, ki je bila omožena s kraljevim hlevarjem , 
a sama ni imela nič otrok. Rada sicer ni vzela 
ubozega Lenčeta v hišo, vendar se je usmilila 
sirote. Lenče — njegovo pravo ime je bilo 
Ljudevit — je moral silno stradati in ležati 
na golih tleh. Teta ga je oblačila v kako razdrapano cunjo, dosti več zanj ni mogla storiti, če 
bi bila tudi hotela, kajti bila je perica na dvoru, 
torej se je ves dan mudila s perilom, skrbeti 
za svojega rejenca ji ni bilo mogoče . 

Ravno taka je bila tudi z rednikom . Od 
jutra do večera bil je v hlevu pri konjih. 
Lenček ga skoro ves dan ni videl in zvečer 
pa, ko se je stric vrnil z dela, sukal je brezovko 
po dečkovem hrbtu, mesto da bi ga bil poučeval, 
svaril, napeljeval k dobremu in bogoljubnem u 
življenju. Mož seveda ni bil niti omikan, niti 
rahločuten, zategadelj otroka tudi ni znal odgojevati. Deček je bil ves dan sam sebi prepuščen, 


zato je vsak dan kako zrelo naredil. Ni 

čuda torej, da se je njegov rednik togotil nad 
njim in znašal nad dečkovo malopridnostjo . 
Saj pa tudi drugače ni moglo biti. Lenče ni 
hodil v šolo, ker teta ni imela s čim plačevati 
dnine. Mirno ni mogel sedeti, dolgčas mu je 
bilo, zato je vedno razmišljeval, kaj bi ukrenil, 
da bi pozabil svoje samotarenje. Kratil si je 
čas, kakor je vedel in znal, z vsakovrstnimi 
nerodnostmi, ne da bi bil pomislil, je to pravo 
ali napačno. Sicer jevedel, dabode zvečer Brezovka 
žvižgala, vendar mu je vse to bila malenkost 
proti veselju, katero je imel po dnevi, uganjajoč 
svoje burke in hudomušnosti. Vrhu tega je 
bil že vsega zlega vajen in tepež mu je bila vsakdanja večerja. Le takrat je bil nevoljen, kadar 
je bil kaznovan po nedolžnem, kakor ravno 
danes. To ga je jezilo. sam ni ni'éesa pregrešil, marveč bila je vsega kriva njegova lisica, 
ki jo je imel privezano na dvorišči. Pišče ji j e 
prišlo preblizo in šavsnila je po njem. Kaj j e 
mogel Lenček za to ? Saj vendar ni rekel piščetu 
hoditi tako blizo. Naj bi se bila lisica pokorila, 
pa on, Lenček, ne, to ni bilo po pravici ! 

A tu ni bilo pomoči. Dobil je svoj tovor 
tepežnic in nihče mu jih ne odvzame . Najbolj 
ga je žalilo, da mu je stric ubil lisico. Kmalu 
pa se je potolažil, saj je v gozdu dosti lisičjih 
lukenj, kjer si lahko drugo vjame . S temi mislimi 
vrne se že v noč domov. 


Soseda je sicer imela prav, ker je Lenčeta 
imenovala „pridani6”, kajti v resnici ni nobene 
pridne naredil . Golobe je lovil in pobijal, tudi 
če mu niso priletavali na dvorišče. Tičem j e 
pobiral gnezda in jih lovil, potem jih je prodajal 
in denar potrosil za sladkarije. Tako je tratil 
čas ter se ni učil niti branja, niti pisanja. Pri 
vsem tem pa je bil dobrosrčen, bistroume n 
dečko in zale postave, zrel in spretnejši nego 
marsikateri drugi, za katerega so stariši skrbeli. 
Bil je prijazen in pohleven, ako se je ž njim 
količkaj lepo ravnalo. Zal, da skoro ni bilo 
človeka, ki bi mu bil privoščil prijazne besede . 
Nasprotno — vse ga je é'rtilo, karalo ter mu 
iugalo, in čudo zares, da pri takem ravnanji 
ni postal hudoben. Srce njegovo ni bilo 
pokvarjeno, dasi je bil poreden, lehkoživ in 
jezičen, a druzih slabosti ni imel nad sabo , 
vsaj zdaj še ne, čeravno se ni dalo presoditi, 
kam da ga bode dovedlo njegovo nerodno živ

ljenje. 

Lenček si glave ni belil zastran svoj e 
bodočnosti. Zivel je brezskrbno kakor ptica v 
zraku, jedel in pil je, ako je kaj imel, spal, 
pel, smejal se in jokal, kakor je to čas nanesel. 
In kdo mu je to v zlo štel? Bil je še mlad , 
in mladost je neskrbna. 

Pozabivši vse hudo prejšnjega dne, zdirja 

Lenček drugi dan s kosom črnega kruha v gozd, 


iskat mlado lisico. Kmalu jo zasači, vtakne v 
svoj zavezani rokav, da bi mu ne ušla in se 
ravno nameri proti domu, ko sliši strel iz 
daljave . 

"Lovec mora blizu biti," pravi sam v sebi. 
„Hdem videti, kaj je ustrelil. ” 

Kakor da bi ga veter nesel, steče urno in 
kmalu zagleda lovca ter se mu neustrašeno približa. Takoj spozna kraljevega sina Vladimira , 
ki stoji poleg brezdna ter sili svojega psa iti v 
prepad nekaj iskat, čemur se pa pes brani. Okoli 
brezdna leta, — poskuša vanj, a se takoj zopet 
umakne in slednjič leze pred svojega gospoda . 

" Ne more iti, ne, vaša kraljeva visokost, " 
oglasi se na to Lenček ter stopi bliže kraljeviča, pogumno gledajoč mu s črni mi, živimi očmi 
v obraz. "Pes ni v stanu tega storiti, a 
vam morem ustreči, le zapovejte, plezal sem po 
tej strmini več ko jedenkrat. " 

Kraljevič motri dečka od nog do glave, 
njegova srčnost, prijaznost in čvrsta rast mu 
ugaja, da se mu takoj priljubi. Smehljaje se 
ga ogovori : " Kdo pa si, dečko ? kod prideš ? " 

„Jaz? — Lenček sem, presvetli gospod 
kraljevič. Moj oče so bili strežnik v gradu, mar 
se ne spominjate ?” odgovori Lenček uljudno . 
„Zdaj sem pri svojem stricu Zidarju, ki j e 
graščinski hlevar . V gozd sem prišel, da bi 
si ujel mlado lisico. Glejte, tu v rokavu jo imam, 


10 

najlepša je bila izmed štirih, ki so se pred luknj o 
igrale, samo segel sem ponjo in bila je moja. 
Vendar mi povejte, kraljeva visokost, kaj imate 
tukaj v prepadu ? Radostno vam postrežem, ak o 
morem jaz kaj opraviti. Verjemite mi, presvetli 

gospod kraljevič, da pes ne poj de v brezdno. " 

„Rad verjamem” , reče kraljevič Vladimir 
smehljaje se. „ Orla sem ustrelil in padel je ravno 
v brezdno. Ako mi ga prineseš ven, dobiš lepo 
darilo. ” 

"E kaj darilo," zavrne Lenček in se nasmehne. „Sdno rad vam to storim. Potrpite 
nekoliko in kmalu bode naš. Samo lisico moram 
tu pustiti, — ali bi ne hoteli vi nekoliko nanjo 
paziti, da ne uteče ? ” 

" No, no, bom ie," seže mu kraljevič v 
besedo, „ daj mi jo, djal jo bom v lovsko torbo. ” 

Meni nič, tebi nič vtakne Lenček, ld se j e 
s svojo postreiljivostjo in vrlino kraljeviču jako 
prikupil, Lisico v torbo in pleza kakor mačka 
v propad. Kmalu ga ni več videti in ne dolgo 
potem vriska na dnu globočine kličoč : „ Ga 
že imam, gospod kraljevič, a orel je še živ . 
Ali mu hočem vrat zaviti? ” 

»Ne ne, prinesi ga tako, ako moreš, tod a 
varuj se, da te ne ugrizne ali opraska, ker 
ima jako ostre kremplje . " 

" To je moja skrb, presvetli kraljevič, " zaklič e 
Lenček, "prinesem vam ga ii.vega." 


11 

Kmalu potem prileze Lenček ven po skalovju, v levici nese orla zvezanega, z desnic o 
si pa pomaga navzgor. 

„Tukaj sem,” reče ves poten, ter polož i 
orla pred kraljeviča na tla . " Prav trdo sem se 
moral bojevati z divjo nesnago, nazadnje sem 
ga vender uiugal, četudi me je z ostrim 
kljunom vsekal do krvi. Tukaj le v roko me 
je ugriznil, pa ko sem mu vrgel zanjko okoli 
krempljev, pustil me je v miru . Tukaj sem torej in 
je Vaša volja, nesem ga Vam takoj v mesto . " 
" Dobro! — Vender mi prej pokaži rano, " 

reče kraljevič. " Glej, glej, hudo te je zgrabil . 
Ali te zelo boli? " 
"Nekoliko me že boli, toda ne deseti de l 
tega, kar sem tepen po svojem stricu," od

govori Lenček hladnokrvno . „Nikar ne skrbite ! 
Majhna rana se bode zacelila kmalu. Prosim, 

dajte mi lisico in potem odideva . ” 

„Tudi lisico hočeš nesti? — Ne! Roka 
roko umije , ti nesi orla in jaz bom nesel lisico . 
Prej pa zaveživa rano ; glej, kri ti teče hudo . 
Nimaš nič rute ?” 

" Kaj rute ?" vpraša Lenček, " kdo bi mi 
jo dal? Naj teče kri, ustavila se bo sama . " 

Z glavo majaje vzame kraljevič svojo ruto 
iz žepa ter mu zaveže krvavečo roko. Lenček 
ga strmo gleda in svetla solza mu zalesket a 
v očeh. 


" Kaj ti je?" vpraša kraljevič , „ gotovo te 
rana hudo skeli ? ” 

"O ne!" — odgovori Lenček — „ a vi ste 
tako dobri in to me gine do solz. Kadar bo 
treba iti po kakega tiča, le pridite, Lenček ga 
vam bode Le dobil, zanašajte se nanj! ” 

„Ti čuden mladenfő,” mrmra kraljevič sam 
seboj, " glejte no, kako blagočutno srce ima! — 
Povej mi vender," reče kraljevič glasneje 
" ali si vedno tukaj v gozdu? " 

"Hm, skoro od jutra do večera, seveda 
samo poleti. " 

" Kaj pa po zimi, takrat se učiš, kaj ne ?" 

"Nikoli! Cernu ? V šolo itak ne smem hoditi , 
ker teta ne more zame plačevati. " 

Kraljevič vprašuje dalje ter izve vse Lenčetove okoliščine. Iz vsega se prepri'éa, da j e 
deček zelo zanemarjen, vendar da on sam ni 
tega toliko kriv, kakor drugi. Lupina je sicer 
slaba, toda jedro je še dobro in nepokvarjeno. 

Tako prideta do gradu, kjer Lenček z 
lovcem zamenja orla za lisico, in kraljevič mu 
stisne čisto nov in svetel zlatnik v roko . 

" Na, to vzemi, Lenček," reče mu pri slovesu , 
,,v plačilo za svoje prizadevanje! Vrhu tega ti 
pa dam tudi še lep nauk, ki je več vreden , 
kakor zlato, katero bodeš itak kmalu zasladkal . 
Poslušaj me, Lené'ek! Ti si zapravljivec, pohajkovalec, pridanič, in to vse zato, ker ne poznaš 


13 

vrednosti časa. ,őas je zlato!' Ako svoj 
čas nemarno zapravlja g , zapraviš tudi denar, 
katerega bi si lehko v bodočnosti prislužil , 
bi čas koristno porabil. Učiti se moraš, Lenček, 
prav mnogo učiti, vsega marljivo diti, kar ti 
pride pametnega in dobrega na vrsto! Kaj 
bode sicer iz tebe? Druzega nič, kakor reven 
postopač, prosjak, pridanič ali celo zločinec . 
Torej uči se! Ti nimaš slame v glavi. Bog ti 
je dal dobro srce in bistro glavo. Iz tebe more 
sčasoma kaj biti, ako bodeš vedno na to 
mislil, d a j e čas zlato. Svoje nerodnosti moraš 
opustiti, da se jih odvadig , moraš se pridno 
učiti. Povem ti sicer, da bode to težko, a ne 
ustraši se truda. Kar se učiš, učiš se zase , 
v svoj prid, a ne drugim v korist. Zapomni si 
Lenček : ,Cas je zIato, in kar se učiš, učiš 

se zase!' — Zdaj pa z Bogom, Lenček ! Ako 
si zapomniš moj nauk in se po njem ravnaš, 
utegne iz tebe kaj biti, sicer bodeš pa siromak vse žive dni. Nadejam se pa, Lenče, da 
bodeš pameten. Uči se, dobro obračaj svoj Ms ! 
Prilično bova še govorila, in ako bodeš do 
takrat izprevidel, da j e čas zlato, dalo se 
bode tudi drugo storiti. Z Bogom, ljubi moj 
Lenček ! " 

Se enkrat mu kraljevič prijazno migne in 
gre. Milo gleda Lenček za njim, dokler v grajskem ozidji ne izgine. Lenček spravi svoj 


14 

zlatnik ter gre vesel domov. Tu priveže svoj o 
lisico in se vrne zopet v gozd, kjer leže v gosto 
senco na mah. Lisice in tiči imajo zdaj mir 
pred njim. Počivajoč na mehki gozdni blazini 
zatopi se v dolgo ter resno premišljevanje . 

II. 
Lenček si išče dela. 

Lenček je bil velik siromak, ker ni imel 
starišev, še večji pa, ker nihče ni skrbel za 
njegovo odgojo . Sam sebi prepuščen vživel se 
je v zanikrnost in je bil pravcati pridanič . 
Tako so ga tudi vsi nazivljah, in nobeno svarilo se ga ni prijelo. Samo kraljevičevi opomini 
segli so mu do srca. Kdor ga je sicer karal, 
tega je zasmehoval, danes pa je bil ves premenjen. Dasitudi mu je bil kralj prijazen in toll 
dobrotljiv, da ga je obdaroval z zlatnikom, vender je bil jako resnoben in skoro potrt. 

Od kod ta preobrat? 

Lenček tega sam ne ve. '

Cuti se pa žalostnega in pobitega, da še nikoli ne tako. 

Imelo je to svoj vzrok. Lenček je bil brihtne 
glave in dobro je pojmu, kaj mu je kraljevič 
hotel povedati s svojim lepim naukom, in ker 
ga je umel, prijel se ga je nauk. 


15 

»Da da, kraljevič ima prav," misli si sam 
v sebi, „nemarnei sem, pridanič, ker se ničesa 
ne učim, ničesa ne delam, torej časa prav ne 
obračam, kakor bi ga moral. Cas je zlato, rekel 
je, in rad mu verjamem . In kako sem dosihmal uporabil svoj 'as? — Sram me je, ako 
se tega spominjam. ” 

Lenček premišlja pretekle dni ter resno izpraAuje svojo vest. Ničesa si ne prikriva, ne 
olepšuje , ne opravičuje. Vse storjene budalosti 
vidi zdaj pred svojimi očmi. 

„Res je, bil sem dozdaj pridanič, ker nisem znal ceniti časa,” tako se Lenče obsoja . 
,,A od zdaj naprej nočem več biti, ker 
sem zvedel, d a j e čas zlato in da ga 
moram skrbno obračati in varčevati njim. 
Da, učiti se hočem, učiti vsega, kolikor bode 
mogoče, in vztrajno! Ko bi se mi stožilo , 
spominjal se bodem važnega izreka : ,Ca s 
je zlato, in česar se učim, učim s e 
zase .' Očital mi kraljevič ni zastonj, da sem 
pridanič. In celo zapravljivca me je imenoval ! 
A zapravljivec nisem, saj do zdaj nisem imel 
kaj zapraviti, razven, no seveda, lepi čas, ki se 
ne da več nadomestiti. V bodoče bade drugače. 
Rumenega zlatnika ne bom zasladkal, ne zapravil, to stoji trdno. Kraljevič sicer to misli, 
toda ne ! Shranil bom lepi dar in potem se bade 
prav čudil, ako mu čez leto dni pokažem zlat


16 

nik. Kraljevič mi potem ne bode več rekel : 
Lenček, ti si zapravljivec, postopač, pridanič ! 
Skrbel bodem, da mi kaj tacega več ne bode 
očital. Cas je zlato, in kar se učim, učim se 
zase . Dovolj! Zdaj pa, hajd Lenče domov, da 
se s teto še kaj posvetuje š 

S trdnim sklepom ustane Lenče raz svoj e 
ležišče ter se čudi, da je solnce že zatonilo in 
da se mrači. 

„Zopet bo brezovka pela, ko pridem domov,” reče Lenček, praskaje se za ušesi. „ Stric 
ne trpi, da se potepam tako dolgo po gozdu, 
in četudi mu zagotovim, da nisem nič napačnega storil, mar mi bode verjel? No, pa naj 
bo! Mislim, da bodem poslednjikrat vsled lastn e 
krivde tepen . ” 

Urno vzame Lenček pot pod noge in pride 
skoro ob temi domov. Komaj stopi v hišo, že 
vidi, pri čem da je. Ne da bi Zidar zinil kak o 
besedo, vzame brezovko in Lenčeta njo našvrka brez milosti. 

Druge dni se Lenče brani, zvija in joka, 
danes pa molčé vse voljno trpi . Stric in teta 
se temu čudita, ker se jima to še ni primerilo. 

„Kaj ti je?” vpraša rednik, » saj stojiš kakor 
štor Pa ne, da bi se bil podoblekel? Alo, jopiě 

-doli! " 
"Ne, ne, stric," odgovori Lenče in sleč e 
radovoljno svoj jopič, »podoblden nisem. Kazen 


17 

danes istotako občutim, kakor sicer, a ne tožim 
pa zato nič, ker je poslednjikrat. " 

" Kaj poslednje? Ti potepuh!" vpije Zidarica, „in zakaj poslednje? ” 

"Zato, ker je zdaj konec tepeia, teta! " 
odreže se Lenče prav mirno. „Premislil sem si, 
biti hočem drug človek, teta! Nič več me ne 
bodo Ijudje psovali in mi dajali grdih priimkov. ” 

"No seveda, prismoda! Ljudje te bodo 
vpraševali, kako te naj nazivajo? " 

" Res je, teta, dobro vem, da sem bil do 
danes pridanič, a od danes naprej nisem več. 
Naučil sem se danes' prav obilo . " 

" Nau'6il, ti?" zavzame se teta ter ga pisano 
gleda. 
" Da, jaz," odreže se Lenček ponosno , 
„naučil sem se, da je čas zlato. ” 

Zidarica se glasno zakrohota rekoč : "No, 
če je pa tako, biti moraš najbogatejši na svetu 
in rada bi vedela, kje je še kdo, ki bi imel 
časa toliko, kakor ti, postopaM " 

"Rayno to je, teta," odgovori Lenček. " Do 
danes še nisem vedel, da je čas zlato, zdaj 
pa vem in zato ker vem, obračati ga hočem 
prav in vestno. Učil se bom vsega, in nobene 
nerodnosti več počel , priden hočem biti, da 
bodete še veselje doživelinadmenoj. Ledenite 
brezovko na stran, stric! Dosihmal sem vselej 

2 


18 

zaslužil tepen biti, danes pa je bilo zadnji pot. 
Le zanesite se, od danes naprej bo Brezovka 
mirovala. " 

„Hencajte, danes govoriš pa kakor iz 

bukev,” prekine ga Zidar iznenadjen, „ če le 
tvoje besede niso prazne? ” 

" Ne ne, stric Gola istina je in moja trdna 

volja," zagotavlja Lenček. 

„Dosihmal nisem umel izkoriščevati čas, za 
naprej pa hočem biti tako priden, da se mi 
bodete čudili. Saj mi bote dovolili hoditi v šolo, 
kaj ne, teta? ” 

„V šolo ho'éeg ?” vpraša ga Zidarica z ostro 
besedo in se zavzame rekoő : »No zdaj se 
gotovo bliža konec sveta Lenče, malopridni 
Lenče hoče iti v šolo in se učiti! " 

" Res je, tako hočem, ako mi le dovolite s 
stricem," odgovori Lenček. "Kar se učim, učim 
se zase in zato se bom prav marljivo učii . " 

„ Torej zase se učiš " — čudi se Zidarica 
vedno bolj . „To bi bilo že prav Ali pa imaš 
tudi denar? Mar misliš, da pobiramo denar po 
cesti, da bodemo zate plačevali učnino ? Mar 
ne potrosimo že itak preveč zate? Saj te 
oblačimo in redimo, in zdaj naj bi še za pouk 
plačevali? Se tega se nam manjka ! ” 

Lenček stoji ves potrt in žalosten, upanje 
ga je britko varalo. Nadejal se ni, da mu 
bodo odrekli hoditi v šalo zaradi par beličev. 


19 

Žalosten zre v tla, ker vsem njegovim sklepom 
preti nevarnost, da splavajo po vodi. Zidar vidi, 
da se Lenček solzi in nenavadno usmiljenj e 
obudi se mu v srci, zato reče : 

„Cuj, Lenče! Moja žena ima prav ; v šolo 
te ne moreva pošiljati, ker sva siromaka, da 
si komaj prisluživa vsakdanji kruh. Toda poslušaj me, ker vidim, da se hočeš resno poboljšati ; govoriti hočem z gospodom nadhIevarjem, da te vzame za učenca k nam. Tu j e 
dosti opraviti, ako hočeš priden biti. Ako bodeš 
moder in se ne bodeš nič zameril, ako bodeš 
konje v redu drehl ter se povsod dostojno vedel, 
postal bodeš s časom konjski hlapec in poznej e 
morda celo pravi hlevar, kakor sem zdaj jaz. 
To ti pa povem, pusti na stran vse svoje burke, 
sicer boš dobil s pasjim bičem in spoden boš 
takoj iz hleva, a tudi iz moje hiše. Pomni, da 
to niso prazna žuganja in da mi ni vse eno, 
ako bi radi tebe izgubil jaz svojo službo ; 
zate sem odgovoren, če te pripeljem seboj v 
hlev. Pomisli torej Ako se bodeš lepo in 
pridno obnašal, vzamem te jutri seboj, sicer 

pa ne.« 

" Trdno vam obljubim, stric, dasiravno bi 
raje šel v šolo nego v hiev," odzove se Lenček 
prav možato. "Priden in pameten hočem biti in 
ne ziniti besedice, ako bi me vsied moje krivde 
tudi pognali iz sluibe ." 

2* 


" Dobro! stvar je torej dognana," reče Zidar. "Marjana, daj mu večerjo ! — Sicer bi 
moral danes iti brez večerje spat, ker se je 
tako dolgo klatil okoli, pa ker vidim, da je 
imel vzrok, naj bo vse pozabljeno za to pot! " 

Zidarica da Lenčetu košček kruha in nekoliko soli, in s to večerjo se spravi Lenček 
na svisli v svoje ležišče. Prav mu sicer ni 
bilo, da bo moral iti v hiev, kajti zidal si j e 
podnevi gradove, kako bode hodil v šolo, 
vsega se 1161, kar bo čital po knjigah in da 
bode smel nekoč pred kraljevičem pobahati se : 
„Tukaj sem, Lenček, bivši pridanič, a zdaj 
moder mož, kar se imam vam zahvaliti, gospod 
kraljevič, in tu je zlatn.ik, vaše darilo vidite 
torej, da nisem več zapravljivec, ampak pameten, vrli korenjak!” Take in jednake reči 
si je domišljeval in zdaj naj mu vse izpodleti . 
Kakor se kaie, učenjak ne bode, marveč le 
hlevski strežnik in takemu ne bode možno, 
spreminjati čas v zlato. To mu nikakor ni bilo 
všeč. No, pa kaj se hoče ! Lenček izprevidi, da 
je bolje storiti malo, kakor nič , bolje vsaj nekaj 
učiti se, kakor čisto nič , bolje imeti opravek 
v hlevu, kakor razsajati s potepuhi po ulicah. 
Te misli ga vpokojé in potrde v njegovih dobrih 
namerah. 

„Kraljevič mi je rekel, naj se učim,” šepeta 
sam seboj. " Naj se vsega učim, karkoli si 


bodi ; naj čas prav obračam . To hočem tako 
gotovo, kakor mi je ime Lenček. Bog zna, 
morda pridem tudi še h knjigam! Treba je 
potrpeti in prijeti se tega, kar je komu najbliije. " 

Tako si misli Lenček, in v teh mislih zaspi. 
Ko se bo v jutro zdanilo, zbudil se bode kot 
kraljevski hlevarček. 

III. 
V hlevu. 

Postal je torej Lenček boren hlevarček . 
Veliko sicer to ni, a nemarnež, potepuh in 
pridanič ni več. Svoj emu trdnemu namenu zvest 
bil je tudi stanoviten v britkostih. Prej in slej 
ga je zadela marsikatera grenka. 

Ni drugače! Kdor nov stan nastopi, vselej 
mu je pot težavna in trnjeva, kmalu pa postaja 
prijetnejša in konečno je celo s cvetjem posuta . 

Ubogi Lenček! Seveda zanj je bilo še več 
trnja nego za druge, kajti bil je sirota brez vse 
pomoči in kot pridanič povsod na slabem glasu . 
Starejši služniki okrog njega — vsi ga zanevidijo in dražijo, a Lenček vse voljno pretrpi . 
Vsak hip se kdo repenči nad njim, drug ga 
zopet psuje in preklinja, in ubogi deček ne 
more nikomur ustreči. Ce kaj zmanjka, ali 


22 

ni kaj prav pogojenega, vsega je Lenček 
kriv, naj si bode tudi tako nedolžen kakor 
jagnje. Vsak le njega dolži. Zdaj ga zajedajo 
hlevarji, zdaj konjski hlapci, zdaj kočijaži in 
naposled mu pritisne gospod nadillevor marsikatero gorko z jermenom čez pleča. Lenčetov o 
življenje je bilo tudi tu uprav pasje, vender 
ne izgubi srčnosti ,in pretrpi vse radovoljno . 
Svoja opravila vestno in lepo oskrbuje in vsako 
neopravičeno obdolžitev zavrača tako pametno 
in zmerno, da se vselej ne samo izkaže njegov a 
nedolžnost, temveč da tudi vedno več spoštovanja zadobi pri svojih prednikih . 

Počasi se mu vse zboljšuje . Ljudje uvide 
vajo, da Lenček ni več stari pridaniö', kakor 
nekdaj, ampak da je umen, blag in ukaželjen 
mladenič, zato tudi odslej lepše ž njim ravnajo . To ga na novo bolj spodbode k uzornemu vedenju. Seveda njegovo delo ni bilo tako, 
da bibilimelves dan dovolj posla.Vse opravke 
urno izgotovi, in nihče mu ne more kaj očitati, 
ker je v vsaki, tudi najmanjši stvari do piČice 
natanjčen. Se celo njegov rednik je zadovoljen 

ž njim, menj se mu je bilo bati nadhlevar

jevega biča. Vender Lenček ni zadovoljen. Nikoli ne more pozabiti kraljevičevih besed : Ca s 
je zlato. Kar se učiš, učiš se zase. Nikdar 
se ni mogel iznebiti te misli, osobito zato ne, 
ker mu je obilo časa preostajalo, kateri bi bil 


23 

rad porabil za učenje in za drugo delo, a žal , 
da ni imel prilike. 

" To mora drugače biti," misli si, ko včasi h 
pri konjih sedi premišljujoč kraljevičeve besede . 
" Prositi hočem konjskega hlapca in kočijaže, da 
me nauče jezditi in voziti škodovalo mi gotov o 
ne bode, kajti — kar se, učim, učim s e 
zase. " 

Gre torej najpred h konjskemu hlapcu, k i 
je bil vedno najprijaznejši i njim, ter ga lep o 
prosi, a ta ga takoj zapodi. 

" Ali te trka, prismoda?" zavrne ga hlapec 
krohotaje, „misliš, da nimam druzega opravila? 
Pojdi mi izpod nog in ne nadleguj me s takimi 
traparijami! ” 

Lenček pobesi glavo in se odstrani, vende r 
ne izgubi srca. Na to gre k drugemu, k 
tretjemu hlapcu, pa oba ga odpravita z grdim. 
Ubogi Lenček bi se bil rad toliko učil, a vsak a 
želja mu izpodleti . Otožen tava okrog in s e 
joče, ko ga nihče ne vidi, skrivaj namreč zato , 
ker je vedel, da ga nihče ne pomiluje, marve č 
le vsak zasmehuje. 

Nekdo vender zapazi nekega dne Lenčetov e 
solze, in sreča zanj, da je bil ravno gospod 
nadhlevar. 

" No, kaj ti je, Lenček?" vpraša ga ta. 
" Naredil si bržkone zopet kaj, da se ti 'giba 
obeta?" 


» 0 ne, gospod! Nihče mi ni storil," kaj 
žalega odgovori mu Lenček. 

" Zakaj se pa kisaš? " 

» 0 gospod! Ne jezite se nad menoj ! — 
Rad bi se kaj učil, pa nimam prilike," ihti se 
Lenček. 

„0 ti redka prikazen!” začudi se 

„drugi hlevarji so zadovoljni, da se jim 
ni treba ničesar učiti, in ti — čudak — čes a 
bi se pa rad učil?” 

"Jezditi, voziti, konje voditi, zdraviti , 
bi zboleli, — vsega tega, gospod nadhlevar! " 
" No, prosi torej hlapce, pokazali ti bodo 
že vse. " 

" 0 ne," odgovori Lenče, „vse tri sem že 
prosil, a nihče noče o tem kaj slišati. Ravno 
to je, kar me silno zali .” 

„Bes jih Iopi! Morajo te učiti, te veseli, ” 
reče precej strogo nadhlevar. " Pojdi, Lede ! 
Vsak te bode moral po jedno uro učiti, ker so 
se vsi trije branili. Lenuhi itak ležé pol dneva 
brez dela ter pasejo lenobo. " 

Lenček je vesel, ker se mu zdaj prilika 
nudi, učiti se kaj novega, a je tudi žalosten , 
ker naprej vidi, da mu bodo hlapci trdo 
plačevali prisiljeno poučevanje . In res, kakor 
mu je s kraja trdo šlo v hlevu, tako in še huje 
se mu je zdaj godilo. Illapci izlijejo nanj ves 


25 

svoj žolč. V treh dneh nima za prst zdrave 
kože na sebi, ves je razbit. Lenček mora neizrekljivo veliko prestati, vender vztraja in potrpi. 
Pod udarci biča se sicer bolestno zvija, a najmanj šega glasu ne izusti. Konj ga vrže raz sebe 
ali ga trešči ob zid, kar se sprva večkrat zgodi 
všled zlobnosti hlapcev, a on se ne pritožuje, 
temveč urno skoči na konja in kolikor more zatajuje svoje bolečine in trpi kakor jagnje . 

Take mučne šole ne prestane kmalu kdo 
Ako je bič tako žvižgal, ko je Lenče vse 
dobro pogodil, kaj je še le bilo, če je kaj malega 
zgrešil? Lenček si pa na vso moč prizadeva , 
da jim ustreže, in čez štiri tedne premaga ne le 
vse težave, marveč tudi samovoljo svojih poučevalcev. Kakor pribit sedi na sedlu in si upa 
z najboljšim jahačem dirjati za stavo. 

» Da te hencaj! To je pa jak mladenič ! " 
reče nadhlapec, » pred kratkim me je še jezil, 
zdaj pa imam res veselje nad njim. Veš kaj, 
Lenče, prav za prav si se izučil, vender bi 

hotel iz tebe narediti kaj druzega. Jezditi 
znaš, ako te veseli, učil te bom konje vajati 
in krotiti. " 

Lenče je s to ponudbo jakQ zadovoljen . 
Vsako prosto uro je na jahališči in kmalu se mu 
zaupajo najdivjiši konji. Dasi še tako mlad , 
užuga jih vender in hlapcu zdaj ni žal, da ga 
je učil jahanja, ker mu Lenče pol dela pre


26 

vzame in konje tako vrlo oskrbuje, da jih sam 
ne tako. 

To so bili srečni dnevi zaLenčeta. Z vso 
vnemo se uči in kmalu ga ni bolj šega jahača 
od njega v vsej okolici . Le škoda, da nima nič 
koristi od tega, vedno je še ubogi hIevaHek 
kakor prej . 

Toda vse to Lenčeta malo skrbi. Vztrajno 
se vadi in vozi že tako spretno, kakor nihč e 
drugi. Igraje vodi vprego šesterih čilih konj in 
hipno jih ustavi, kakor da bi odrezal . Kos je 
vsakemu kraljevemu kočijažu, da je pozornost 
vseh nase obračal . Nihče ni znal s konji tako 
ravnati, kakor on, in morda bi bil vse svoj e 
žive dni ostal v hlevu, ako bi se med tem ne 
bilo pripetilo nekaj posebnega. Kralj namreč se 
poda v tuje kraje in vzame vse svoje konje seboj . Zdaj je pa proč z vožnjo in ježo in 
Lenče ima zopet obilo časa vsaj za eno leto , 
ker bode kralj skoro tako dolgo odsoten. 

Kaj je Lenčetu zdaj početi? Pohajkovati 
noče, samo učenje mu je na mar. A kako naj 
svoj prosti čas izkoriščuje? Majhno Aninina, 
ki jo je imel kot hlevarček, odrajtoval je teti, 
torej v šolo ne more hoditi, akoravno je najbolj hrepenel po njej. Vender nekaj bi se rad 
še učil. Zaman si prizadeva, da bi si kaj domislil, dokler necega dne pasji hlapec s čelo psov 
ravno mimo pride. 


27 

Videč to pasjo družbo, zmisli si, da bi bilo 
zanj koristno, ko bi pse za lov izuril. " To 
ne bode teiko," reče sam pri sebi in pokliče 
Lukca, ki pelje lovske pse mimo njega . Ta j e 
bil takoj pri volji, izpolniti željo Lenčetu, katerega je že poznal od prej, a proti pogoju, 
da mu bode nekaj posla prevzel. 

"Le oglasi se pri nadlovcu! Morebiti, da ti 
dovoli, poskusiti to delo," nasvetuje mu hlapec . 

Lenče se takoj napoti k nadlovcu. Sprva 
ta ni nič kaj voljan, uslišati mu prošnjo, konečn o 
pa vendar pritrdi, a zahteva, da mu Lenče 
za konja skrbi in ga ježe vadi. Kdo je veselejši 
od Lenčeta, ko ga poveri nadlovec z novim 
poslom. Tovariši se posmehujejo, zagledavši 
hlevarčka pri pasji četi. Lenče se pa za to 
ne zmeni. 

" Le smejajte se! Kar se učim, učim 
se zase in ne za vas. Boljše je delati, nego 
pasti lenobo." Tako misli sam v sebi in kmalu se 
resno poprime nove naloge. Posnemal ni druzih, 
ki so po storjenem delu roke križem držali ali 
celo ležali, ne da bi se brigali za kako drug o 
opravilo . Lenček ne zgreši nobenega trenutka , 
ko se mu nudi kaka prilika, pridobiti si novih 
spretnosti in skušenj. Pazljivo gleda, kako 
lovski hlapci vežbajo pse za lov, ter jih prosi, 
da bi jim smel pomagati. V šestih tednih prekosi 
že skoro vse druge v vežbanji lovskih psov . 


Zdaj se priredi za kraljeea lov. Tudi 
LenU se utihotapi ter iMe prilike, priti do 
kraljevMa, kar se mu posrea. Kraljevih takoj 

spozna prijetno Leněetovo oblMje ter mu po 
migne k sebi. 

"No, ali si ge oni pridanM, ki mi je neka 
orla prinesel iz propada? Dobro se spominjam. 
Kako se ti godi? Ali si moje nauke spoln .oval ? 
Ali si se pridno ail?" 

"Ual sem se, kraljeva vi.sokost!" odgovori 
sHno in zaupno, » učil sem se, kolikor sem mogel. " 
"Kaj pa tacega? " 

"Voziti, jahati, konje podkovati in pse 
izveibati za lov. " 

"In druzega nM?" vpraša ga kraljevi& 
„Torej si ostal prejšnji pridanM? Nardevaje 
ti, da se imaš” und., nisem tega mislil. 
Citati, pisati, rÜuniti — to bi bilo zate . Voziti 
in jahati, to je malo manj kakor lenobo pasti . 
No, pa naj bo! Kaj pa si zdaj? " 

" Prav za prav — hlevar'6ek, odkar so pa 
presvetli kralj odšli, ukvarjam se tudi s psi, " 

odgovarja mu Lenče nekoliko plašno, kajt i 
ni prMakoval graje. 
" Hlevareek, pasji hlapček — to je malo, " 
kraljee, "ti bi moral vse kaj vd biti! " 

" Saj bi tudi bil, ko bi mogel," zagovarj a 
se Lenb, in solze se mu vlijejo po licih , 
saj nisem mogel! Stric so me vzeli s'

eboj v 


hlev in tu sem storil, kar sem mogel, meneč , 
da je , vender boljši nekaj početi, kakor nM . " 

"Ze prav," reče kraljev-ré nekoliko prijaznejši, "toda vedi, LenM, da nisi ge na pravi 
poti. Ti bi bil za kaj ve6, kakor za ubozega 
hIevaHka, tvoja glava je za kaj boljšega ustvarjena. Ne ,zabi tega, kar sem ti ie večkrat 
povedal : Cas j e zlato, in kar se ailg , se 
zase . Ako se dobro poprimeš denja, mora iz 
tebe ge nekaj biti. V dokaz, da nisem s tab o 
povsem nezadovoljen, poveriti te haem s posebnim naročilom. — Lovec, stopite tu sem! " 

"Kaj mi veli vaša kraljeva visokost?' 
odzove se lovec urno. 
" Dajte Lenb-tu mladega psa angleške pasmi, " 
ukaie kraljevM, "naj ga izveiba. Imejte skrb 

za mIadenča! Videti hočem, kaj je v stan u 
narediti. Za dečka se zanimam. — In čujeg, 
Lenče, potrudi se s psom! Ako se preprMam , 
da si priden, hdem ti . . . No — bodem ie 
videl! Pred vsem si zapamti, da je as zlato ! 
Z Bogom! Vrnivgi se iz Pariza, kamor 
odrinem jutri, prahl bom po tebi. " 

Kraljevič odpotuje. Lenb gre domov. Nfé 
ni zadovoljen, da sta prgla s kraljevMem 
skupaj . Koliko si je prizadejal, ravnati se p o 
njegovem nauku in mu vstrea, in ge mu ni 

Kaj hoee storiti? NeizreUno rad bi gel 
v golo, pa ial — da ni smel. Denarja ni bilo 


za učnino in šolske potrebščine . In vender je 
kraljevič govoril, kakor bi bil Lenče vsega 
kriv. Skoro bi se bil jezil nad njim, a kmalu 
se potolaii, spomnivši se, da mu je podaril 
psa le iz dobrega namena. 

„Saj je vender blag gospod,” reče sam v 
sebi. "Zal,da je tako hitro odšel. Rad bi mu 
bil vsaj to povedal, da skrbno hranim podarjeni mi zlatnik. Da se branja in pisanja tudi 
še privadim, nadejam se za trdno. Cas prinese 
vse seboj . " 

To prepričanje goji Lenček, zato je pomirjen. 
Pred vsem pa sklene, dobro izuriti kraljevičevega psa. Vzame ga seboj v hlev, napravi mu 
tam kočico in ga vztrajno uči. Pes kmalu pokaže, da bo poslušen učenec. Seveda je umel 
Lenček tudi vsega vaditi ga, kajti če je kdo 
potrpežljiv, bil je Lenče gotovo in poučevanj e 
mu je bila največja slast. A časa mu vedno 
še ostaja, zato zopet ugiba, kaj bi še počel. 
Branje in pisanje mu kar ne gre iz glave. To 
je tudi kraljevič hotel ; toda kako? to je 
vpraganje. 

Vender, kar človek enkrat trdno sklene, 
tudi večjidel doseže . Vsaj z Lenčetom je bila 
ravno taka. Nadhlevarjev sin, ki je že pol leta 
hodil v šolo, sedi nekega dne s tablico v rokah 
pred hišo in se uči. Zdaj šine Lenčetu dobra 
misel v glavo, da bi se mogel od malega Slav


31 

kota kaj naučiti. Stopi torej k njemu ter ga 
ogovori : 

„SIavko, kaj delaš ? ” 

Deček ga je že prej poznal, ker mu je 
Lenček prej že z marsičem vstregel, torej se mu 
nasmeja in pravi : " Saj vidiš, Lenče, učim se. " 

" Teiko je, kaj ne, Slavko ?" 
" Prav lehko ni. Znaš tudi ti čitati, 
Lenček ? " 

" Ne, a rad bi znal. Slavko, pokaži mi, pokaži, kako se dela? " 

Slavko je takoj pripravljen in Lenče pazi 
z očmi in z ušesi na to, kar ga mali učenček 
uči. Vse na enkrat bi si rad prisvojil , kar 
mu Slavko zelo nespretno kaže. Pri prvi vaji 
se navadi polovico črk. Kaj čudno je 
videti velicega hlevarčka pri majhnem u6teijč'ku . 
Kdor ju vidi skupaj, mora se smejati. Lenče 
pa se ne zmeni za to. Neprenehoma se uči 
in predno pretečejo štirji tedni, čita Lenče 
kakor najboljši šolar in piše za silo na tablico. 
Tudi številiti zna vsaj toliko, kakor Slavko. 

Zdaj se list obrne. Lenček ni več učenec, 
ampak učitelj, in Slavko je vesel, da ima tako 
umnega tovariša, ki mu je pozneje pri učenj i 
v veliko pomoč . 

Jako vesel je zdaj Lenče, mislé da zna 
že Bog ve kako dobro čitati, pisati in računati. 
Svest si, da bi kraljeviču naredil veselje, želi 


32 

si iskreno, priti do njega. Presrečnega se 
Lenček šteje, kajti položil si je temelj vsej 
učenosti premagal je prve težave. Prva 
stopnja, ki vodi v zaklad vseh znanosti, j e 
storjena. Prvikrat v svojem življenji je Lenče 
popolnoma zadovoljen in ponosen, da je po 
lastnem prizadevanji podrI . vse ovire katere 
bi mu bile vse življenje na kvar. 

IV. 
L 0 V. 

Odkar zna Lenče čitati, ima vedno knjigo 
v rokah ali saj v žepu. Kakor mu je učenje 
pri srcu, tako tudi rad posluša božjo besedo. 
Vsako nedeljo in praznik hodi h krščanskemu 
nauku, in te ure so mu studenec blažene sreče . 
Gospod grajski propovednik ga zato jako čislajo. 
Včasi ga povabijo na svoj dom ter ga zakladajo s knjigami in z vsem, česar v šoli potrebuje. Ta podpora je Lenčetu najdražji zaklad. 
Tudi poučujejo ga v marsičem, česar v šoli 
ne sliši. Vsled tega postane Lenče jako umen 
mladenič in v enem letu prekosi vse starejš e 
šolarje. 

Kljubu svoji marljivosti pa vsakdanjih poslo v 
ne zanemarja. Psa, kojega je dobil od kra


1jeviča, izuči tako vrlo, da mu ga Tli bilo para 
daljd na okoli. — Zdaj pride tudi kralj s 
svojega potovanja nazaj . Hiev je zopet s konj i 
napolnjen in Lenče stopi v prej gnjo sluibo za 
hlevadka. Voinja in jeia se zopet začneta . 
Dasi ima Lenče zdaj premnogo opravila, vende r 
dela neumorno in gorečno . Predno dan napo6, 
ustane, opravi konje in se vsede v kotiček k 
svojim knjigam . Potem jezdi s konjsId'm hlapce m 
na izprehod, pomaga konje vajati, ukvarja s e 

s svojim psom in se vrne zopet h knjigam. 
Tako porabi vsak trenutek do pozne no6i v 
prid sluibe in v svojo izomik.o . Tako dan za 
dnevom mine v neprestanem delu . Vsak veěer, 
ko povzdigne svoje misli k Bogu, spominja se 
kraljev-Ma, kojega dobrohotna beseda ga j e 
pripeljala na pravo pot ; komaj čaka njegoveg a 
prihoda, da stopi pred njega in mu reče : 
„Kraljeva visokost! Zdaj me vidite, ali sem 
Vago besedo izpolnil, ali sem ge stari pridanié' ? ” 

LenU dobro ve, da bo odgovor ves drug 
kakor takrat, ko je dobil psa od njega v poduk . 

Težko Uka Lenče kraljeviča, a njegov u p 
je bil zaman. Kraljevič potuje po Angliji, 
Franciji in Italiji ter mu ni mar ubozega 
Lenčeta, na kojega je brikone pozabil . 
Lenče se skoro nad tem huduje, ker ho'é e 
kraljeviču pokazati, da se je vestno ravnal p o 
njegovem svetu ; vender v svojem delu ni č 


menj goreč ne postane, vidno je napredoval z 
vsakim dnevom. 

őas hiti neprestano naprej, a kraljeviča 
le ni. V tem se primeri nekaj za Lenčeta 
jako ugodnega, kar mu nakloni novega prijatelja. 

Kralj dobi visoke goste . Bil je jesenski 

1ovski čas. Poleg kralja je izmed gostov mnogo 
strastnih lovcev. Napove se velik lov. Nadlovec, 
gozdarji, gonjači in pasji hlapci, vse mora na 
noge ter delati priprave . 

odločeno jutro pride . Vse je prirejeno, 
samo kralja še pričakujejo . Zdaj pride tudi 
ta in motri z bistrim očesom vse spremstvo in 
živali. 

"Kje pa je moj pes ?" vpraša kralj, "zakaj 
ga nisi pripeljal tu sem? Dobro veš, da druzega 
ne maram, osobito danes, ko bi se rad ponašal 
ž njim . Nihče mi ne verjame, kaj da vse ta 
pes na lovu zna, zato hoéem, da se vsega 
prepričajo . " 

Nadlovec nato obledi in se trese ko šiba. 

Gonjači in drugi se prestrašijo in na obličji 
se jirn bere skrb in osupnost. 

"Presvetli kra1j," jeclja lovec, „Pikec ne 

more iti. ” 

»Ne more? Kako je to?" povzame kralj, 

"ročno mi pošlješ ponj in mi ga pripelješ 

sem!" 


35 

„Presvetli kralj, " jeclja lovec še bolj 
bled nego prej, — » Pikee, vase veličanstvo , 

je—je—nemore " 

„Kaj mu je? Saj ni bolan? Govori! ” 

„Pikec je — poginil, presvetli kralj,” bojaz

1jivo lovec nazadnje izjavi. 

Vse omolkne . V nestrpni tihoti pričakuj e 
vse kraljevega odgovora. Kralj je bil silno 
nagel in oster, — Pikec pa mu je bil najljubši 
pes. Srdit nagrbanči čelo, oči se mu blisketaj o 
in jako nevoljen zagromi : 

„Kako ? Pikec je poginil? To ni mogoče 
Se včeraj sem ga videl zdravega. ” 

„Vase Velič'anstvo! Našel je kost, katero 
je hlastno glodal in konečno požrl, a obtičala 
mu je v goltancu. Vse smo si prizadejali, 
rešiti vrlo živalico, a zaman, — v rokah se 
mi je zadušila.” — Tako lovec ves preplašen 
opravičuje Pikčevo smrt. 

" Kost! Pikec !" gromi kralj silno raz

kačen. "Kako je dobil Pikec kost? Mar sem 
ti ukazal, rediti ga s kostmi? " 

„Presvetli, milostljivi kralj!” oglasi se 

trepetajoči lovec ter se vrže pred njim na 
kolena, rekoč : „Jaz sem nedolžen. Nihče mu 
ni dal kosti — pobral jo je sam nekje na 
izprehodu. ” 

„Torej so pasji hlapci krivi,” zavrne ga 
kralj vedno razburjen . " Paglavce je treba 

3* 


36 

kaznovati, ostro kaznovati, da bodo v bodoče 
pazljivejši. Ti uboga uiival! Torej iz našega 
lova ne bo nič. Kaj bom počel z druzimi psi, 
saj ni nobeden za rabo. Svojim gostom zdaj 
nimam ničesar pokazati, še manj pa ponašati 
se s svojim Pikcem, o katerem sem jim pravil 
toliko zanimivega . Lovec, ti greš v zapor ! 

Poberi se! Spravite pse in konje ! Pesjake naj 

zadene zaslužena kazen! Proč ž njimi! " 

V največji srditosti se obrne kralj ter se 
napoti proti gradu. Zdaj pristopi Lenče urnih 
nog, ki je od strani gledal in poslušal ter 
pomiloval lovca, ustavi se pred kralja in reče 
pogumno : 

"Kraljeva svetlost! Pomagam vam ja z 
lehko, ako drago, potem vam ni treba opuščati 
lova. Izvolite poskusiti mojega Pinbta! " 

"Kaj kvasiš, bebec !" seže mu kralj nevoljno 
v besedo . " S poti! Sicer bo tudi tebi gorje! " 

"Le, zastran mene, dajte me bičati, toda 
poprej skusite mojega .kuieta! Ako se na lovu 
ne bode obnesel, ne zinem besede pri najhujši 
kazni. Verjemite mi, visokost, vaš Pikec je 
bil muha proti mojemu Pinčetu . To je pes, 
ki ga bodete veseli. Ročem iti ponj? V 
hlevu ga imam. " 

"Ali je deček pri pravi pameti ?" vpraš a 
kralj nadlovca, ki se je v tem bliže primaknil. 
" Kaj govori tu o svojem Pinčetu? Kdo je to?" 


„II1evarček je, presvetli kralj,” odgovori 
urno lovec, " toda ni prismojen, marveč umen, 
prebrisan dečko. Ako, svetli kralj, blagovolite 
psa pogledati — zares prav čedna živalica je — 
morebiti . " 

„Istina, prav korenjak je,” odgovori Lenček . 
„Prosim, kraljeva visokost, potrpite malo ! 
Kmalu bo tukaj . ” 

Bliskoma skoči Lenček po psa in ko bi 
trenil, vrne se ž njim. Kralj ga ogleduje, pes 
je res jako lep in vse njegovo kretanje kaže, 
da je bil v dobri šoli. Kralju se jeza poleže , 
prijazno se nasmehne ter reče : " Zares, vzgledna 
stvarica! Ce je tudi tako umen, kakor je lep, 
potem ga nima para," reče kralj vidno vzradosten in vsem nadlovcu, gonjačem in 
pasjim vodnikom — odvali se težak kamen öd 
srca. „Cegav je ta pes? ” 

„I, moj je,” odgovori Lenče . 
„Tvoj! Kje si ga dobil? Mar si ga nepošteno prisvojil si ? ” 

" Bog ne daj, vaša visokost!" reče Lenček 
skoro užaljen. „Kraljevič Vladimir so mi ga 
darovali. ” 

Kralj povpraša Iovca : "Je res?" 
" Res, presvetli kralj , in dečko ga je izvrstno 
izvežbal za lov. " 

„Poznaš torej dobro psa? ” 

" Prav dobro, vaša svetlost!" 


"Prav Poskusili bomo," reče kralj ; „naj 
pa ostane pri lovu. A če me pes ne bo zadovolil, pripravite se za trdo kazen! Urno, lovec 
Hiteti moramo. Gosti že čakajo ; toda Bog 
vam pomagaj, če mi bo vaš pes v zasmeh. 
Zadovoljen pa bodem, ako bode le polovico 
moj ega Pikea . ” 

Zdaj zasedejo lovci čile konjiče in vsa družba 
spusti se v dir. Za Lenčeta se nihče dalje ne 
zmeni. Le par pasjih strežnikov pride zahvalit 
se mu, ker jih je pred káznijo obvaroval . Lenče 
pa ne vpošteva te hvale in je radoveden, kako 
se njegov varovanec „Pinče” vede na lovu . 

Dan mine Lenčetu precej naglo. Proti 
večeru zadone v daljavi lovski rogovi in kmalu 
prijezdijo lovci domov. Lenče hiti pred hlev 
in se ozira po kralji. 

"Kje je dečko, hlevadek?" vpraša kraij 

stopivši raz konja in izročivši ga služniku . 

Lenček stopi pred svojega gospoda. 

" No, ali si ti ?" ogovori ga kraij prijazno . 
" Tvoj pes je res zlata vreden, boljši je od 
Pikca, ta mora biti moj ! " 

„Ste videli, presvetli kralj!” reče Lenč e 
veselja zavzet, „saj sem vam že davi povedal. 
Prilično ga vam hočem zopet posoditi, saj je 
to tudi dobro za psa. ” 

Kralj reče začuden : " P o s o diti Ali nisi 

čul, da pes m ora biti moj ?" 


39 

„Presvetli kralj? To ne gre!” odzove se 

Lenče prijazno. "Nikomur ga ne smem dati." 

„Ali ga mar hočem brezplačno vzeti? Saj 
ti ga plačam , nespametnik!” zavrne ga kralj 
malo razburjen . 

„Plačati? Ne, milostni kralj, to tudi n e 
gre!” ugovarja Lenče odkritosrčno. "Pred 
vsem naj ga vidi kraljevič Vladimir, kateri ga 
mi je podaril. Ostanem pa pri besedi. Posodim 
Vam ga, kolikorkrat hočete, ker Vam je všeč . " 

" Ha, ha, deček res ni pri pravi pameti, " 
reče kralj zaničljivo smejoč se. " Meni! hle 
v ar ček , iz gole milosti posoditi! Ta je lepa ! 
Dovolj za danes! Zdaj nimam časa. Jutri 

zjutraj pa prideš k meni v grad, pogovoril a 

se bova kaj več." Na to odide. Lenček gleda 
strmo za njim . 

" Vse prav, gospod nadlovec," reče na t o 
Lenče, " prav rad bi ustregel svetlemu kralju , 
pa saj dobro veste, da psa ne smem dati 
nikomur. Kaj bi rekel kraljevič? " 

Čuden dečko si!" reče lovec smeje . ,,Bog 
ve, kdaj pride kraljevič nazaj, in če bi se 
danes vrnil, zadovoljen bo, če najde psa pr i 
svojem očetu. Ne bodi nespameten! Pojdi h 
kralju in pritrdi njegovi želji v ponižni udanosti, saj bode to tebi v veliko čast. Veš 
kaj? Ker se težko ločiš od psa, pridi pote m 
k meni, dam ti druzega kužeta istega plemena 


tega zopet lepo izuffi, da ga potem 
kraljevih pokaieg . " 

" Ze velja !" vsklikne Lenče in seile lovcu 
v roko. Drugo jutro gre h kralju ter si 
izprosi takoj vstop . 

„Aha, moj velikodušni hIevarček!” ogovor i 
ga kralj dobrovoljno . " No, ali si se premislil ? 
Bode li pes moj? " 

" Vd je, kraljeva svetlost, lovec ga Že ima. " 

"Pravo, dečko !" reče kralj in seže v 
odprto miznico po zlatnike. „Na! Menda bode 
dosti! ” 

Osupel gleda Lede zdaj kopico zlatov, 
zdaj kralja. Da bi toliko zlata za psa dobil, 
ni se mu niti sanjalo. Delal je ves drug račun 
in najraje bi se bil na tihem umaknil brez 
plačila iz kraljeve dvorane, vender malo 
postoji. 

" No, kaj ti je?" vpraša kralj . „I-Ideš več 
plačila? Ali si tako lakornen? ” 

„0 ne, presvetli kralj!” odgovori Lenče. 
„Zlatniki bi bili že dobri, toda raje bi si izprosil druge milosti. ” 

„Kaj tacega? Govori! ”
„Glejte, rad bi se mnogo, prav mnogo


učil , a učnina je predraga, da bi me ubogi 
roditelji v šolo pošiljali. Vase veličanstvo me 
stori lehko deležnega milosti, da bodem učnine 
oproščen. To je moja edina inponižna prognja.” 


41 

"In druzega nič Je-li to vse, česar prosiš ? " 
vpraša ga kralj nadalje . 

„To je vse,” odgovori Lenče pohlevno. 

"Prav! Deček, ti mi dopadeš. ~olo imaš 
torej za naprej prosto, zlatnike pa vzemi po 
vrhu. Pokliči tajnika, ki bode vse drugo preskrbel. Z Bogom! " 

Lenček radostno shrani zlatnike, zahvaljuj e 
se za veliko kraljevo milost, poišče tajnika, 
pošlje ga h kralju, dobi listino s kraljevim 
lastnoročnim podpisom, da je oproščen učnine , 
in hiti vesel domov . 

Dospevši na svoj dom, skače, vriska in 
se smeja pravega veselja . Zidarica skoro misli 
da je zblaznil . 

"Kaj si ob pamet?" vpraša ga teta. "Kaj 
imaš? " 
„Denar za vas, zase pa velik zaklad! ” 

naglaša Lenče ves osrečen. „Nate, teta, deset 
ziatov! Ti naj bodo vaši, a v šolo hoditi mi 
tudi ne bote branili. ” 

Zidarica misli, da se ji sanja, ko Lenče 
tako govori in ji svetle zlatnike ponudi . " Kje 
si dobil zlati denar ?" izprašuje ga radovedno . 

„Od kralja, in prosto šolo tudi! In to vse 
za svoj ega psa. Teta, gledate me osupnjena ! 
Vsi ste se smejali, ko sem se med pasjimi 
strežniki sukal. Zakaj se pa zdaj ne smejate ? 
Vidite, teta! Čas je zlato 


„Ker sem ga dobro obračal in se nis 
več potepal, pride nam zdaj taka srda v hi 
Teta, ali ni imel kraljevič prav? — liv 
Bogu, da sem bil nanj zadel, on mi je 
odprl. Ča s j e zlato ! Odslej bom še le zl 
iž njega koval. Čas je zIato! Vse svoje ž 
dni bom mislil na to . ” 

Zidarica sicer nekoliko z glavo odr 

jeva, vender jo omečijo zlatniki in ne br 
več Lenčetu hoditi v šolo. Tudi Zidar se te 
ne protivi, a odjenja pa he, da bi do c 
opustil hlevarske opravke. Tako je Len 
konečno dosegel, česar si je tako iskreno že 

Zdaj bo smel hoditi v šolo in se ue 
svoj čas obračati v zlato. Od veselja j e 
iz sebe. 

V. 
Anglež. 

Zdaj se Lenčetu nekaj časa izredno do 
godi. Marljivo hodi v šolo ter se ne srami 
sedeti med manjšimi dečki. Jako pridno se 
in se po svojih vednostih tako odlikuje, da 
čudijo gospod učitelj in součenci. Mali d( 
se mu iz prva posmehujejo, pa kmalu Bled 
Lenčeta vse drugače . Vsled bistre glave s 
in živega zanimanja jako hitro napreduje, 


se pomika med letom od razreda do razreda. 
Kmalu doteče tiste, ki so ž njim jedrLe starosti. 

tudi te po kratkem šolanji nadkriljuj e 
ter jih prehiti. Lenček je zdaj najmlajši med 
svojimi součenci. 

Nobenega trenutka ne zgreši, jutranje in 

večerno solnce ga najde pri delu, pri učenju. 
Včasih sedi do polu noči pri knjigah, če so 
ga dnevni opravki v hlevu zadrževali. 

Učnine mu sicer ni bilo plačevati, a s tem 
ni bilo vse odpravljeno . Treba mu je tudi 
knjig in druzih šolskih potrebščin in te stanejo 
denarjev, treba mu je obleke, in ta se mora 
kupiti. Njegova uboga rednika mu vsega tega 
nista mogla nabaviti. Kaj je torej storiti? V 
silni zadregi je. Skoro mu je žal, da je vseh 
deset zlatov dal teti, od katere ni bilo več 
dobiti okroglega. Vsi njegovi součenci so čedno 
in snažno oblečeni, samo Lenček je jako siromašen in malo da ne strgan med njimi. Sram 
ga je svoje zamazane, spredaj in zadej zakrpane 
obleke, ki od daleč po hlevu vonja, svoj e 
okorne, luknjičaste obutve, svoj ega ponošenega 
klobuka brez oblike in brez traku. Vedno 
premišlja , kako bi prišel do čedne obleke , 
konečno tudi to vprašanje pogodi ter sklene, 
prositi konjske hlapce, da bi mu naklonili kaj 
dela proti mali nagradi. Prošnjo mu uslišijo in 
zopet se s konji ukvarja, da si zasluži vsak dan 


majhno plačilo, katero vestno hranjuje . V par 
mesecih gre že čedno opravljen v šolo . To j e 
veselje zanj Nove škornje, klobuček, jopič 
to vse si sam prisluži in ponosen je zdaj bolj, 
nego b bi mu kdo podaril celo kraljestvo. 
Kako se še le smeja, ko v šolo prišedšega 
součenci takoj ne spoznajo. Da, to je bil 
praznik za Lenčeta in sam v sebi pravi : 

„őas je zlato ! Kar se učim, učim se zase. ” 
Ves sreče je, da je čas tako dobro obračal. 
Trdno pa tudi sklene, držati se tega vodila 
v bodoče z vso resnobo in vestnostjo. 

Možato izpolnuje Lenče svojo obljubo. Vsak 
dan jaha konje namesto lenih konjskih hlapcev , 
ali jih vodi na izprehod, kedar se tem ne 
ljubi. Tako ima dvojni dobiček. Prvič si nekaj 
prisluži za svoje potrebščine, drugič pa je v 
vedni vaji, da si pridobi največjo spretnost v 
ježi, vožnji in voditvi kraljevih konj . Nihče 
se ni mogel meriti ž njim. Zdaj mu je to tudi 
v neprecenljivo korist . 

Kraljevi nadhlevar kupi novih konj in med 
temi tudi mladega arabskega irebeta, ki j e 
posebno lep in živ. trebe se izroči prvemu 
hlapcu z ukazom, da ga uči in zanj vsestransko 
skrbi. Hlapec obljubi, vse storiti, kar je v 
njegovi moči. Obsedla ga in pelje na jahališče, 
šola se začne, a kmalu prineso hlapca vsega 


45 

pobitega domov. Neukrotljivo žrebe ga je vrglo 
ob zid — in se ne da ugnati. 

„Ta človek ne ume svoje reéi,” reče nadhlevar, ko se mu naznani žalostna vest, „dajte 
ga druzemu hlapcu !” To se zgodi. — Nastopni 
dan prineso zopet druzega hlapca domov. Divji 
arabec ga je vrgel raz sebe kakor njegovega 
prednika in mu je s kopitom strl desnico . 

Zdaj pride vrsta na tretjega hlapca, krotiti 

divjo žival, toda nič bolje ne opravi, kakor 
prejšnja dva. 
Nadhlevar zgrbanči čelo, ko se mu naznani 
nova nesreča. 

"Hlapci so sami krivi svoje nesreče," reče 
na to, " zakaj se bolj ne varujejo? Pokličite 
jahače! " 

Jahači pridejo, gospod nadblevar jih izprašuje, ali si kdo upa arabca ukrotiti, in dva 
se zares oglasita, ki se ne dasta ostrašiti po 
nesreči svojih prednikov. 

"Prav tako," reče nadhlevar, " pripeljite 
konja, hočem gledati, kako bo go. " 

Arabca peljejo na jahališče in prvi jahač 
se zasuče nanj . Komaj je na njem, leži 
zopet na tleh in razgetaje dirja žrebe po 
jahališči. 

"To je Zlodej !" ječi jezdec, ko se pobere 
in odšanta. „Za sto kron ga ne jezdim ve .” 


„Neokorneži !” zadere se nadhlevar. "Konj 
je seveda nekoliko iiv, vender kdor ga zn a 
prav vladati, ne bode se mu dal pod noge . 
Kako bo, Jaka? Greš ti poskušat? " 

" Poskusil bom," odgovori drugi jahač, te r 
se pomigljuje, „toda Bog ve, kako bode šlo . 
Jezdaril sem že marsikatero kljuse, a tak e 
spake še ne! ” 

„Srb.ost velja, Jaka !” rde nadhlevar. Če 
ga ukrotiš, dobiš lepo darilo . Le junaško! — 
To bi bilo čudno, da ne bi ves kraljevi hle v 
premogel muh, ki bi ukrotil konja . " 

Zdaj arabca zopet ujamejo. Dva hlapca 
ga komaj udržita za brzdo, tako se divjak 

spenja in bije ob tla, vender ga jezdec srčno 
zajaše. Bil je sicer dober jahač in je bil ž e 
kos marsikateremu konju . Komaj pa je na 
njem, ne velja vsa njegova spretnost. Par 
trenutkov se še drži, če tudi konj divja, a na 
mah se postavi arabec na zadnji dve nogi , 
stoji kakor sveča in lop! vrže se na hrbet z 
jahačern vred. Razgetaje skoči zopet po konci, 
ubozega hlapca pa odnesejo nezavednega v 
bolnico. 

" Pravi vrag je to!" zavpije nadhlevar 
togoten. „ Čakaj, para! Ze vidim, da se moram 
sam spraviti nad te. Naj mu dam eno čez 
glavo, potem bo miren. Vjemite ga, hlapci!” 


Vjeti ga ni bilo teiko, saj je bilo dosti 
rok okoli njega. Pripeljejo ga nadhlevarju in 
srdit plane na sedlo . švigne ga z bičem, 
spodbode z ostrogama ter nategne uzdo, a 
konjiček, nevajen tako grdega ravnanja, zažen e 
se razkačen, prevrže par hlapcev ter potisne 
nadhIevarja ob steno, skoči čez ograjo in divja 
čez drn in strn po planem. Vjeli so ga sicer, 
a z veliko težavo. 

Nadhlevar je silno prestrašen in se togoti, 
da gaje konj vpričo njegovih hlapcev treščil 
na tla, telesno malo poškodbo bi še bil voljno 
trpel . 

„Ta strela ni za druzega, kakor za nesrečo, " 
vpije nadhlevar in si briše prah z oblačila. 
„Ustrelil ga bom. Pojdite mi po samokres ! 
Krogla skozi bučo mu bo pregnala muhe! ” 

Hlapec teče po samokres . Ta čas ujamej o 
in pripeljejo arabca k radovednim gledalcem , 
katerih je mnogo privrelo k jahališČu. 

"Sem peljite zlodej ca!" kriči nadhlevar , 
" ne bo mi več pobijal Ijudi. " 
"Kaj bode pa kralj rekel, če ga ustrelite? " 
oglasi se prestrašen hlevarski služabnik . 

"To je moja skrb," odgovori nadhlevar 
ošabno, a pomislivk, da bi to kralju vender 
le ne bilo všeč, pristavi pohlevnejše : "Morda 
je še kdo med vami, kateremu bi se konj hotel 
pokoriti?" 


Vse molči. Nihče si ne upa, celo najboljši 
jahači odmajajo z glavo. 
„Torej nobeden?” reče nadhlevar, " saj sem 
vedel. Le peljite paglavca sem! " 

Hlapci ga pripeljejo in že nategne nadhleva r 
petelina, kar pride Lenček z bukvami v roki 
iz šole. 

" Len'ée!" zakliče eden izmed hlapcev . "őe 
je kdo v stanu, tedaj mu bade on gotovo kos ! " 

Nadhievar umakne takoj svoj samokres, 
ker se je vender le bal kraljeve nevolje, ako 
bi uničil arabca, ki je stal blizo do tisoč zlatov. 
„Lenček !” zakliče tudi on. " Saj res, na tega 
še mislil nisem. Pojdi sem, Lenček ! Ali si upaš 
arabca jahati? " 

„Zakaj ne?” odgovori pogumni šolar, " saj 
menda ni tako hud? " 
„0, kljuse je neznano hudo, varuj se , 

Lenče !” čuje se klic iz množice . „Nikdo ga 
ne more krotiti. ” 

Lenček sliši sicer svarilo, a ne odgovori. 

„Poskusiti hočem, gospod nadhIevar,” reče 
srčni dijak nekako samozavestno . 
"Pravo, dečko ! Dajte sem ostroge in bič! " 

veli nadhlevar . 

"Ne, ne, gospod!" seile mu Lenče v besedo. 

" Naj mi kdo prime bukve, sleci moram 
svojo boljšo suknjo, da je ne zamažem, če bi 


odletel. Počakajte, da grem po svoj jopič ! " 
Urno skoči Lenče ponj v hiev. 

" Bog me !" zagodrnja bogat Anglež, ki j e 
gledal vso dogodbo. " To je predrzen dečko ! 
Moram le videti, kaj bo iz tega. " 

Ni mu treba dolgo čakati. Lenče se vrne 
v hipu preoblečen in gre naravnost nad divjaka. 
Ta še vedno razposaja in bije ob tla, da se 
mu pod nogami iskri. Lenče ga prijazno bož a 
irt gladi po glavi, potiplje po vratu ter ga 
nekoliko pomiri . 

"No, to ne gre tako slabo. Pri tacih 

čvrstih živalih sila ničesa ne opravi. Bomo videli 
Bog me! Vrl dečko je to!" pravi Angličan, 
videč modro ravnanje Lenčetovo. 

Divji konj kaže se ob Lenčetovem vedenj i 
krotkejši, toda komaj čuti težo na sebi, silno 
poskoči, otresa se, postavi na zadnji nogi in 
razsaja, ko da bi bil besen. Iznebil bi se rad 
jezdeca. Lenček pa rahlo drži vajete in sedi 
na sedlu, kakor bi bil priraščen. Ne tepe ga, 
marveč gladi in boža ga rahlo po glavi in 
vratu ter ga pusti skakati, kolikor hoče . Ko 
se zopet po konci vspne, sklone se po njem 
naprej in mu z ruto maha pred Ani. Konjiček 
stopi na vse štiri in nevarnost je zdaj proč . 
Pa zopet se razgetaje vspenja na vse strani, 
da bi se svojega bremena iznebil, a poslednjič 
se vda, ko vidi, da mu vse nič ne pomaga. 

4 


50 

Lenče vedno sedi kakor pribit na sedlu. 
Zdaj arabec zdirja skokoma naprej, a Lenče 
ga ne ovira, nadejaje se, da se bode žival že 
utrudila. In tako je bilo. Konj se počasi poda, 
stopa mirnejše in je pehleven. Vesel jaha Lenče 
proti hlevu k začudenim gledalcem ter vodi 
konjiča pred njimi sem ter tja. Čilo žrebe se 
mu da nagibati, kakorkoli hoče . 

" No, zdaj bo že šlo, gospod nadhlevar! " 

reče Lenče stopivši s konja in tapljaje ga po 
vratu. "Podal se je že in Jaka ga sme zdaj 
jezditi, kakor jaz. " 

„Vse prav, ljubi moj Lenče !” odgovori 
nadhlevar vesel, ker se mu ni bilo treba 
poslužiti samokresa . "Rad bi pa videl, da bi 
se pečal še večkrat z arabcem, hvaležen ti 
bodem za to. Na, Lenček, tu imaš križavec 
za svoj trud! " 

Ilvaleino spravi Lenče srebernj ak v žep, 
Anglež pa, ki je vse to gledal in poslušal, stresa glavo, rekoč : " To je korenjak Ugnal je divjega arabca z uprav vzgledno srčnostjo in 
modrostjo. " 

" Bog me!" godrnja glasno, " en sa m 
križavec — in ubogi dečko je šel v smrtno nevarnost ter otél kralju konja . Če bi ga ne bil 
ukrotil, morali bi ga ustreliti in tisoč ziatov 
šlo bi po vodi, in vender e n sam bore n 
kriiavec!" 


51 

Malenkostno priznanje ni bilo v ge6 Angleiu. 
Mislil je, da bode Lenb dobil vdjo nagrado . 
Stoje6 za njim potrklja LenUtu po ramah z 
zIatookovano palico . Lenče se ozre in vid i 
Angleia. 

"Vi nM znati anglegki?" reče v nepravilnem 
eziku. 

Leaek odmaje z glavo da ne .
„Akoda,” nadaljuje Anglei, „a,kite malo !


Hotel vi meni dva konj učiti? Dva . Jaz 

Vam dobro plačati. ” 

" Prav rad," odgovori Lenček . 

„Bon (dobro)!” reče Anglei. " Hoditi domu 
z mene! " 

LenU si ne da dvakrat reči ter gre takoji njim, prevzame dva izredno lepa konjiča, d a 
ju izveiba. V kratkem dovrši svojo nalogo in 
dobi od Angleia — imenovali so ga lord Brilvater — štirideset velicih zlatov . 

"Nate, dragi moj!" reb veledu gni tujec. 
" Jaz — zadovoljen — konji dobri — za vsa k 
dvajset zlat — tudi vi zadovoljen? " 

Lenče — pa da bi ne bil zadovoljen s taki m 
darilom?! §e videl ni nikdar tak kup zlata in 
to je zdaj njegova lastnina, njegov zasluiek ! 
Kako je srečen! " Bog živi kraljeviča !" 'beb 

sam v sebi, ko zlatnike spravlja. "Prav je imel 

in Ae ima prav, čas je zl at o, in kar se učim , 

4* 


52 

učim se zase. Mrvica jahanja me je za par 
let z vsem preskrbela. " 

Škoda, « reče Anglež, " škoda, da ne vi 
govoriti angleze. Jaz vas vzeti v službo 
dati dosti denarja vsak leto gkoda! Bog 
me! Nič pomaga! Uni teden hodim proč 
z Bogom! " 

Lenče, ves omamljen od sreče, se komaj 
zahvali za znamenito nagrado . Sam ni vedel, 
kako mu je pri srci, ker so ga lordove besed e 
tudi silno prešinile. Poslovivši seodnjega ponavlja 
v eno mer besede : " Akoda, škoda, da ne znaš 
angleščine ! Ako bi je bil vešč, vzel bi me 
bil lord v sluibo ; imel bi lepo plačilo, videl 
bi dosti sveta, izuril bi se v marsičem, in 

vse to mi je nedosežno, ker ne govorim 
angleški . Kolika škoda ! No, pa saj imam denar 
Saj lehko plačam učitelja, ki me bode učil 
angleščine ! Naj le pride lord Brižvater nazaj , 
čudil se bode. Francoščine in angleščine se 
moram učiti! Z denarjem bom shajal, to mi 
ne dela skrbi." 

Lenček sprevidi, da se mora tujih jezikov 
u'éiti, ako hoče priti naprej in oveseliti kraljeviča. Sklepje storjen. Tretjino svojih denarjev 
da svoji rednici, ostali dve tretjini pa nameni 
za učnino . Z vso vnemo se poprime učenj a 
tujih jezikov. Z ježo in vožnjo mu ni treba 
več časa tratiti, ker ima dovolj denarja ; zato 


53


pa vsako uro obrne za jezikovne vaje. Celo 
spanju odtrga marsikatero uro, mu zmanjkuj e 

časa za redno šolanje . Teta Zidarica godrnj a 
sicer, da ne hodi Lenče več v hlev, a kaj mu 
hoče? Siliti ga ne more, saj tudi hlev ni zanj 
pravo mesto, prijenljiva je pa tudi postala, ker 
je Lenče prinesel zlata v hišo in se tako za 
skromno njeno postrežbo bogato odkupil. Poleg 
tega si pa vse svoje potrebščine sam omisli . 
Vedno bolj se uveri, da je čas zlato in da 
ima tudi — moč. V dosego svojih nameno v 
mora torej imeti d e nar j a, pridobiti pa si ga 
more le s tem, da čas dobro obrača z delom, 
marljivostjo, z navdušenjem. Delati mora, 
hoče postati kaj vrlega. 

Neumorno torej dela, uči se doma in v 
šoli, da je prvak izmed učencev . V kratkem 
govori že angleški in francoski kakor doma č 
jezik. Na svojo žalost pa zdaj zapazi, da se 
je njegova hranilnica posušila do zadnjeg a 

beliča . Samo kraljevičev zlatnik mu ostane, 
kajti tega hranjuje kakor naj dražji zaklad . To 
je zanj hud udarec! Lenček, vajen in utrjen 
v trpljenji in nesreči, vender ne izgubi srčnosti. 
Usede se v koti'é svoje izbice, otožen premišlj a 
svoje britko stališče ter ugiba, na kak način 
se mu bode vračal dobro obrnjeni čas . 


VI. 
Predsednik. 

premišljevanje uglobljen ne ve zdaj Lenče, 
kaj bi počel. Učil se je dosti, preizkušnje je 
izvrstno dostal in rad bi šel na vseučilišče ; 
toda s čim preživeti se štiri leta? Kje vzeti denarja, da bi plačal učnino ter si kupil potrebnih 
knjig? Ta vprašanja so ga silno vznemirjala. 
Njegova rednika mu nista mogla pomagati, 
imela nista sama ničesar. Lenče vidi, da jima 
je težka butara, skrbeti zanj brez plačila in 
ga rediti. Lenče je bil pa tudi dorastel, 
postal je čvrst mladenič in sposoben, da bi 
se sam preživil. A kako naj bi to začel? Da 
bi zopet hlapčeval ter se ukvarjal s konji, 
to ni prijalo njegovim vednostim, niti nj egovemu 
bistremu umu. 

Ali hoče pisati kraljeviču in ga prositi 
pomoči? — To ga je sicer mikalo, a ker ni 
vedel, kje kraljevič zdaj biva, in morda da ne 
bi ga hotel poznati, ako bi mu pisal, zato 
opusti to namero. 

Tudi kralja se spominja . Toda Lenčeta bi 
brž ko ne več ne spoznal in prigodba s psom 
je brez dvojbe pozabljena. nobene strani 
nima česa pričakovati . Lenče si obriše pot s 
čela, ki mu je kapal v debelih sragah po 
obrazu. Srce mu upada, ves up mu splava po 


55 

vodi, miluje se in žalostno zdihuje : „KraljevM 
vender nima prav, in čas — ni zIato! Ali 
nisem bil vedno priden? Ali nisem vsega storil, 
kar sem mogel? Ali si nisem glave zbistril z 
mnogimi znanstvi? Ali me ne hvalijo vsi učitelji, 
da sem bil njih najboljši učenec? — Kaj mi 
zdaj vse to pomaga? Cemu mi je zdaj moj a 
pridnost, moja bistroumnost, moja učenost ? S 
temi si zdaj niti koščeka kruha ne bom mogel 
prislužiti. Najbolje bo, če se vrnem zopet k 
jahačem in lovcem . Tam si bom vsaj prislužil 
vsakdanji živež in stradal ne bom. ” 

Zal, da Lenčeta ni druzega čakalo . Rednik 
pride in mu mrzlo reče, da naj si drugam 
pomaga, ker je že dovolj velik in zmožen, 
služiti si kruh. Lenče se takoj zadovolji, a 
prosi ga vender, naj bi samo osem dni 
počakal in ž njim potrpljenje imel, dosihmal se 
mu bode že kaj odprlo. Rednik mu dovoli toda s tem pogojem, da mora v osmih dneh iti 
s trebuhom za kruhom. To je bilo Lenčetu 
nekoliko po volji, a jezilo ga je, da Zidarica 
njega in kraljeviča vedno zasmehuje in natolcuje zaradi prislovice, ki jo je imel na jeziku 
pri vsaki priliki . 

„Cas je zlato!” pravi zaničljivo Zidarica . 
,,PÜ' res! — Kje je kaj zlata? Jaz ga ne 
vidim nič. Pri vsem učenji si vedno isto budal o 
in boš, kakor si bil, Len'ée! Tu si vsaj kruha 


56 

in druzega dovolj imel delati ti tudi ni bilo 
na pretrganje. Kaj pa da, kraljeviča si moral 
slugati! Zdaj vidiš, kako te je spravil na led 
in tvoja trditev je bosa. Njemu si vso srečo 
in ves denar žrtvoval. Poberi se mi izpred 
oči! Cas je zlato 'alobarda! Neumnost je 
to! Kje imaš kaj gotovega? Zdi se mi, da 
bodeš rad, kakor si učen in premeten, klepal 
kamnje na cesti. Pomni me! " 

Take mu je pravila teta Zidarica . On pa 
ni besedice zinil, ker se je čutil krivega in je 
bilo njegovo bogastvo domišljeno. Toda kmalu 
izpremeni svoje misli. Nov up mu zasije ter 
pravi sam v sebi : ,,Toliko ljudi živi na svetu, 
veseli so in imajo vsega dovolj, vender bi bil 
gmenc, da bi jaz poginil. Ako bi me pa le 
hudo pritiskala usoda, grem še lehko potem 
k jahačem ali lovcem, čemu poprej obupati ? 
Saj ni vse izgubljeno! Vender ne bo konec 
človeka, ki se je dobro izuril, ki govori tri 
jezike. Kaj pa, ali bi ne bilo prav, ako se 
posvetim poučevanju, ali grem pisat h 
kakemu trgovcu? Glavo po konci, Len'ée! Kdor 
išče, ta najde! Ozri se malo krog sebe ! 

Rečeno — storjeno. Poslovivši se od 
doma, prehodi vse mesto, gre od hiše do hiše 
in se ponuja v službo, a nihče ga noče ; temu 
je premlad, drugi ga ne potrebuje, tretji ga 
niti poslušati noče in tako ga vsak s kakim 


57 

izgovorom odpravlja. Vse njegovo prizadevanje 
je bilo zaman.- Tako je preteklo sedem dni 
milosti, katero mu je stric privolil. Kaj 
tacega bi bilo najsrčnejšega oplašilo . Se en dan 
in potem se bo reklo : " Poberi se od hiše ! " 

— kar se je tudi res zgodilo . Lenče je bil 
osmi dan brez usmiljenja iz hiše izgnan . On 
ni niti ugovarjal, niti ialoval, ker je dobro 
vedel, pri čem da je, in da sta rednika primorana storiti to, sicer bi bila morala sama stradati. Lenče zdaj vidi, da ga druzega ne čaka, 
nego služba krotitelja in vežbalca pri konjih 
in psih. In kaj potem? " S knjigami ne bo 
treba več ukvarjati se," misli si, " saj mi itak 
ne bo mogoče. Cernu tudi si dalje glavo beliti ? 
Vsa učenost mi ne bo toli koristila, kakor 
telesna spretnost pri ježi in pri vežbanji živali ! 
Zalosti ne ve kaj početi. Najraje bi se bil 
zjokal. ustavi torej dom in hiti daleč v gozd. 
Tu ga nihče ne sliši, nihče ne zasmehuje, vrž e 
se pod visok hrast, pokrije si obraz z rokama 
in britko joka. To ga je nekoliko potolažilo . 
Ne zdi se mu več tako milo, da bode moral 
služiti hlapčevski kruh . 

Zbudi se v njem zopet pogum, ustane in 
si obriše solzne oči. „Zakaj neki ialujem ? 
Mar ni jezdni hlapec tudi človek ? Ali si ne 
služi kruha pogteno? Smem kraljeviču kaj 
očitati, ker mi je rekel : ,Cas j e zlato!' Ali 


58 

so mi na poti znanstva, s katerimi sem si 
zbistril um? Je čas izgubljen, kateri sem 
obrnil v učenje ? Morda bom svojo izobraženost 

zelo potreboval v velik prid. Lenče ! Ne 
obupaj! Smešno je, da se tako naglo dami 
ustrašiti. Srčnost velja in potrpljenje! Tudi 
Rima niso v enem dnevu zgradili . Bog je milost-
Ijiv, v njegovi volji je moja usoda — moja 
sreča. Jutri se oglasim pri jahači." 

Vglobljen v ta razmišljevanja osrčuje se 
Lenče in goji nove nade v svojem zbegane m 
srci. Pri tej priči se spomni, da ima kraljevičev zlatnik . „Kaj, ko bi si poiskal s tem 
kako zavetje in malo hrane?” misli si. "Poleg 
dela se bodem lehko kaj učil." Toda tudi ta 
rešilna misel mu ne ugaja, ker noče dati iz 
rok zlatnika že toliko časa hranjenega . 

" Ne, ne dam ga !" reče odločno. "Po 
vrnitvi kraljeviča mu lehko sprMam, da vem 
gospodariti tudi z denarjera, kakor s časom. 
Bodi, kar hoče ; vrnem se h konjem!" Lenč e 
si obriše zopet solze in se potolažen napoti 
proti mestu, da bi bil tem hitreje pri namenjenem opravilu. Nevešč poti pa zaide na napačni 
kolovoz, kjer so po strmem hribu vozili drva 
v dolino. Na spodnjo stran je bila pot zelo 
zavita, ker se je izogibala (odprtega) brezdna , 
do trideset metrov proti hudourniku. Radi nevarne strmine bilo je voznikom zelo skrbnim 


59 

biti, da ni komu izpodletelo. Pri poti je bila 
sicer ograja, toda ne bila bi zabranila nesreče, 
če bi bil voz zdrčal zvrti klanca . 

Lenče na tem nevarnem kraji nekoliko 
postoji ter gleda v brezdno. 

Ko hoče iti svojo pot naprej, č'uje bučanje 
in drdranje vedno bliže , vmes pa klicanje na 
pomoč. Dasi skozi goščo ne vidi ničesar, dozdeva 
se mu vender, da mora biti voz, ki se je po 
neprevidnosti voznikovi ali kako drugače spustil 
v tir. Se nekaj časa postoji, vpitje in ropot 
sta bila cina bližja tem hujša. Kar zagleda s 
klanca doli drviti dva splašena konja z vozom 
vred proti nevarnemu ovinku . Le malo je 
manjkalo, da niso v brezdno zdrdrali voznik, 
konja in voz ter ondi konec vzeli. Kaj je bilo 
storiti? Lenče premišlja, kako nesrečnike oteti 
pogube. Konja ustaviti mu je bilo nemogoče. 
Morda bi pomagalo, misli si, ako jima le tu 
branim in ju na stran v gozd zadrvim? Tam 
se bota med drevjem že ustavila. 

Za vozom se je neznano prašilo, ker sta konja dirjala, kakor bi bila besna. Vajeti so se po 
tleh vlekli. Voznik je čepel spredej bled ko 
smrt kličoč iz vsega grla na pomoč. Na vozu 
sta sedela gospod in gospodična. Groza ju j e 
bilo videti. Gospod je tudi na ves glas vpil, 
gospodična pa je nezavestna in prepadenega 
lica sedela v kočiji. 


Zadnji čas je bil, da se jim pomaga. Srčni 
Lenče pozabivši svojo nesrečo le misli, kaj 
storiti v usodepolnem bližnem trenutku. Iz 
klade, stoječe ob cesti, potegne debelo gorjačo, 
skoči konjema naproti ter ju z groznim „oha 
aha” vsprejme. Splašena konja se za to ne zmenita, ne vidita, ne slišita in čedalje huje drvita 
naprej. Gorje Lenčetu, ko bi ne bil stopil s 
poti! Zdrobljen bi bil pod konjskimi kopiti in 
kolesi. 

Videč strašno nevarnost ne izgubi zavednosti, zagromi enkrat, a zaman, konja 
drvita le naprej. Se nekaj skokov — in bilo 
bi po Lenčetu in vozu. 

tem hipu skoči Lenče izpred konj in 
zavihti gorjačo nad njima ter lopne jednega 
po glavi., da kar obstojita kakor zadeta po 
blisku. Takoj pa zopet skočita, a ne po poti, 
ampak zavijete jo v hosto, dokler v gostem 
hrastovji ostaneta. Voznik skoči naglo raz voz 
in zgrabi vajete, Lenče pa priteče ter odpre 
vrata pri kočiji, iz katere stopita popotnika. 

„To je pomoč v sili!” reče priletni gospod 
in se oddahne. „Kako ti je, ljuba hčerka ? Ali 
ti je že kaj odleglo?” "Prav dobro, očka ! — 
Le groza me je še pred nevarnostjo, ki nama 
je pretila," odgovori gospica. "0 Bog! Kaj bi 
se bilo z nami zgodilo, ako bi tega pogumnega 
mladenča ne bilo?" 


61 

" Ti si nama življenje reče gospod 
Lenčetu. "Tega ti ne bodem nikdar pozabil. 
Jaz sem predsednik ItudečM, ako ti morem s 
čim pomagati, tedaj sem ti na razpolago, skaza l 
se ti bodem prav hvaležnega. Zdaj nama pa 
povej, kdo da si." Lenče ne skriva svojih 
nadlog. Razkrije mu vse svoje življenje in 
trpljenje ter kondno pove, kako da ga usoda 
ravno zdaj hudo tepe in da se ne ve nikamor 
obrniti. S prijaznim, odkritosrčnim in olikanim 
vedenjem prikupi se Lenče takoj predsedniku . 

"Dobro, dobro," reče predsednik. "Ze vem, 
da si v potrebah in brez pomoči in prav 
lehko ti zdaj kaj pomagam. Gotovo si se kaj 
šolal in znaš čitati, rakniti in morda celo 
lepo pisati ?" 

" Mislim, da v vašo popolno zadovoljnost, " 

odgovori Lenče . 

„To je dosti. Kaj pa še poleg tega? Znaš 
tudi pisma zlagati? ” 

" Mislim da," pravi Lenče smeje se, „ četudi 
se nisem posebno vadil, Ko sem se angleščine 
in francoščine učil, vežbal sem se v tej stroki. ” 

»Mar umeš tudi angleški in francoski 
jezik? Znaš tudi morda govoriti ? " 

„Učitelji moji so bili z mano zadovoljni, ” 
odgovori Lenče . 

„Tri sto medvedov! Konjski hlapec in zna 

več jezikov! Čudno!” oglasi se predsednik 


ves zavzet. "Ljuba moja Cilka, poskusi no 
žnjim kaj govoriti ! " 

Predsednikova hči se zdaj razgovarja z 
Lenčetom v obeh jezikih tako spretno, da se 
Cilka ni mogla dovolj načuditi . „Očka ! bolj e 
govori od mene”, reče Cilka . " To je pač čudno ! 
Jaz se že učim od nekdaj, on pa še komaj 
eno leto, kakor mi je rekel. Kako priden je 
vendar moral biti! " 

"Da, res! marljiv sem bil", reče Lenček, 
„a sem tudi moral priden biti. Pomnite, blaga 
gospica! Čas je zlato. Česar sem se učil, učil 
sem se zase.” 

Predsednik se čudi in meri Lenčeta od 
nog do glave . "Ze velja," pravi veselo, ,,ako si 
dozdaj tako modro ravnal s časom, nadejam se, 
da boš tudi zanaprej. Pisarja bi rad za svoj o 
pisarno dobil, služba ti je na ponudbo. Prihodkov sicer ni veliko, kakih 300 tolarjev prideš 
pa lehko na višjo stopinjo, ako bodeš priden 
in uren. Skrbel bom zate in te priporočal, kjer 
bode treba. Poslužiti se smeš moje knjižnice 
v pisarni, in izuril se bodeš sčasoma tako 
ali bolje, ko na vseučilišči. Premisli dobro 

Ako te je volja, jutri nastopiš službo.` ` 

Lenček ni vedel, ali bi se veselja jokal 
ali smejal. Kaj tacega se ni nadejal nikoli, še 
sanjalo se mu ni. 300 tolarjev, upanje na 
boljšo službo knjiinica, to vse se mu je 


63 

zdelo preve6 dobrot. Skoro bi bil s hvaleinosti 
padel na kolena pred predsednika in mu poljubil roke. 

Bog! Kolika sreča zame, blagi gospod !" , 
jeclja Lenče rajskovesel, zdaj bled, zdaj rudeč , 
"to je pü preveč ! Radostno vsprejmem vašo visokodušno ponudbo in ne vem, kako zahvalit i 
se Vam za znamenito dobroto. Zdaj sem najsrenejši Movek na svetu. Hvala bodi Bogu!" 

tiho!" rde predsednik smejaje se. 
" emu tolika radost za malenkost, ljubi moj ! 
Jako dobro mi dé, da ti morem vsaj nekoliko 
izkazati svojo hvaleinost."— Obrnivši se k vozniku vpraša ga : "Tine! kako je pa kaj z vozom? " 

1 ,Ničesa mu ni, milostivi gospod," reče voznik, kateremu je bilo tudi nekaj kije pri srci, 
samo bal se je še, da ga ostro pokrega. " Odpustite," pravi, "da se mi je ta nesreča pripetila, jaz je nisem zakrMl . " 

' ,Poznam uzrok, Tine !" odgovori predsednik 
dobrovoljno . "Ko smo bili vrh klanca, ustreli 
nekdo. Konja se splašita ter se spustita v 
dir in vajeti obdriati nisi bil v stanu. Sicer 
si pa ravno toliko trpel, kakor midva in b 
bi bil tudi kaj zagrešil, bila je prestana nevarnos t 
dosti velika kazen. Ne beseduj torej ve o tem ! 
Ali sta konja kaj poškodovana?" "NM, prav nM, 
gospod, mirna sta ko jagnjeta. Oh, uboga Zlival ! 
Glejte, kako sta pobesila glave! Ne bila bi se 


64 

splašila, da nista slišala strela. Stopite, gospod 
predsednik, zopet v kočijo in osrčite gospico, 
kajti zdaj se ni ničesar več bati. Bodite brez 
skrbi! " 

Konja sta se umirila, nevarnost je odstranje

na, česar ju je tudi Lenče zagotovil, kajti od 
tu nadalje je pot lepša. Vsedeta se torej gospod in njegova hčerka na voz. Tudi Lenčet a 
bi bila rada k sebi vzela, a voz je bil pretesen, sicer pa bi bil Lenče itak odklonil vabila , 
ker je raje peš hodil. 

„Z Bogom! Jutri zjutraj se v pisarni vi-

diva,” kliče mu predsednik z voza. „Zdravstvuj 
Ne pozabi, kar si obljubil Srečno !” Voz zdrdra naprej, Lenče pa gleda za njim in zdi se 
mu vse kakor sanja. Da bi še zadnje ropotanj e 
voza slišal, postoji nekoliko in je v brezmejnem 
veselji kar zamaknjen. Zdaj ubere pot za 
vozom ter vriska, da je z vseli strani odmevalo , 
obrne pa tudi oči tja gori, kjer modro vlada 
usmiljeni Bog, ki vodi človeška srca in jih 
vzpodbuja k dobrodelnosti . 

„Da sem vendar tako tesnosrčen mogel 
biti,” pravi na glas, "in sem skoro obupal nad 
bodočnostjo Kako veličastno so se kraljevičev e 
besede zopet nad menoj uresničile! Reci mi 
kdo, da čas ni zIato! Ali bi mi Bog bil naklonil tako srečo , ko ne bi bil jaz zvesto se 
držal gesla : ,Čas je zlato 1' Dobil sem dobro 


65 

službo z letnimi 300 tolarji in na razpolago 
bogato knjiinico! Kaj bodo doma rekli, ko 
bodo zvedeli, da bom od zdaj naprej predsednikov pisar in tako bogato plačan . Ha! kako 
se bodo čudili ! Zidarica bo morala vendar le 
pritrditi, da ima kraljevič prav. 

Tako sam s sabo govoreč koraka urno iz 
gozda proti mestu. Oči se mu svetijo, lica mu 
goré, srce mu pa veselja poskakuje. 

"He! kaj pa ti je, Lenče?" nagovori teta stopivšega v hišo . „Zdiš se mi, kakor da bi bil 
našel zaklad. ” 

da, teta, zaklad!" odgovori Lenče , 
"našel sem ga, našel. Poslušajte no, kaj se 
mi je v gozdu pripetilo 

Lenče vso gozdno dogodbo pripoveduje in 
Zidarica ga verno posluša, da ji nazadnje kar 
beseda zastane. Ves večer molči in ne vzame 
kar nič več v misel kraljeve prislovice . Ni si upala Lenčeta zasmehovati. Predno pa zaspi, šepeče 
še par besed izpod odeje rekoč : "Da te plentaj 
Lenče in kraljevič imata prav. Čas je zlato. Pač 
škoda, da nisem tega vedela, ko sem bila še 
majhna in sem hodila v šolo. Jaz neumnica 

V tem zaspi. Lenče je nikoli ni videl tako 
vesele ko drugo jutro . Na vse zgodaj mu je 
skledico dobre kave prinesla in ga pozdravila 
kot tajnika. Kaj tacega ni doživel. Pač je res : 
Čas je zlato in zlato — ima svojo moč. 

5 


VIL 

Pisar. 

Lenče je torej nastopil državno službo . 
Zavzemal je sicer še nizko stopinjo, a hül 
se je srečnejšega nego marsikateri državni dostojanstvenik . Kaj mu je tudi manjkalo? Saj 
je dosegel, česar se nikdar ni nadejal, poleg 
tega je pa imel tako lepo bodočnost , za 
katero se je resno pripravljal ter zastavil vse 
svoje moči v Lastno izobražbo. Prvi korak j e 
bil storjen, za druzega, tretjega se bode že 
potrudil . Uverjen je bil, da ga bode dosegel. 
Če se je pa v svojih domišljijah varal in vse 
drugo doZivel, nego je pričakoval, kdo more 
za to? Na Lenčeta ne pada krivda. 

Drugo jutro pride zgodaj v predsednikov o 
pisarno. Ker še nikogar ni bilo, da bi mu bil 
dal kaj dela, vsede se in radostno pričakuje urad 
nikov. Da bi brez dela ne sedel, vzame snopič gosjih peres in nož v roke ter jih začne rezati. Ko 
je končal, pridejo zaporedoma drugi pisarji ; 
začudeni pogledujejo Lenčeta in ne vedo, kaj 
začeti ž njim. Nihče se ni drznil mirno sedečega kaj vprašati, menj pa pokazati mu 
duri. 

Lenče se je malo zmenil za to, kaj so 
drugi počenjali . On je pozvan v pisarno in za 


drugo se ne zanima, samo težko čaka, da se 
mu delo odkaže . 
Pisarnični ravnatelj vstopi in komaj zagleda 
novinca, zareži nad njim : 

"Kaj imate tu opraviti? "
"Rad bi zvedel za svoje delo," odgovori


Lenče mirno, a bolj hladno. 

"Kaj, Vi? Ali ste prismojeni? Kdo vas j e 
sem pozval ?" vpije dalje nad njim. 

„Gospod predsednik RudeěM,” odgovori 
Lenče. 

"Gospod predsednik? Vender ne celo milostljivi knez Ze vidim, vam se meša. Glejte, 
da se mi spravite izpod nog, sicer vas s silo 
dam odgnati." 

Lenče se noče umakniti, stoji kakor priraščen. "Prosim, le vprašajte gospoda predsednika, ako mi nočete verjeti. " 

"Trap !" zavpije ravnateIj . "Alo, vrzite ga 
ven!" 
Zdaj nekdo poivenklja. "Predsednik sam 

kliče," reče ravnatelj nekoliko ostragen. "Yender bi znalo na vse zadnje kaj resnice biti. 
Počakajte, da se vrnem. " 

Urno steče, kamor je bil poklican. Lenče 
pa čaka mirno, dokler ravnatelj zopet nazaj 
pride. Kako ves drug obraz je imel po vrnitvi 
in kako prijazno stopi pred Lenčeta rekoč : 
"Vse prav! Gospod predsednik mi je zastran 

5* 


68 

Vas že vse naročil. Vsedite se k tej mizi in 
prepišite tole listino ! " 

To rekši, odide in Lenčeta pusti, ne da bi 
mu dal druzih naročil. Lenče skoro ni vedel, 
kje in kako začeti. Toda ker ni bila njegova 
navada, biti brez dela, vsede se, in ponovivši 
svoj pregovor : Čas je zlato! začne pisati. 
Komaj ura preteče, ima svojo nalogo prav 
lepo izdelano in jo izroči svojemu predniku, ki 
je prav zadovoljen i njo . Prečitavši jo, veli mu 
drugo listino vzeti v prepis. 

Lenče se takoj vsede in se veseli, da j e 
z delom zadovoljil svojega prednika. Odslej se 
je čim dalje bolj priljubil pisarniškemu osobju . 
Vii'val je vsestransko zaupanje, a tudi vsako 
njegovo delo našlo je lepo priznanje. 

Kmalu se je toliko izuril, da je zmagoval 
najtežja dela. Ker je s časom dobro gospodaril , izgotavljal je vsa naročila najhitreje, da 
mu je preostajalo še časa dovolj, dočim so 
njegovi tovariši najraje oprezovali z delom. 
Lenče ni potratil najmanj šega časa. To mu je 
veliko pomagalo. Ko so njegovi sotrudniki 

pisarili, bil je on že prost in lehko se je pe

čal učenjem. Hrepenel je vedno le po višji 
izomiki, a drugi so mislili samo na zložno življ in zabavo. Ko se je Lenče privadil pisar 
niškemu delu, mislil je vedno na knjižnico , 
katere posluževati se mu je predsednik prijazno 


69 

dovolil. Pokloni se pisarniškemu ravnatelju in 
ga zaprosi, da bi smel iti v uradno knjižnico . 
" Za božjo voljo ! Kaj hočete tarn opraviti? " 

vpraša ga ravnatelj . 

» Iprjig bi rad, druzega nič, " odgovori Lenče . 

„Cemu vam bodo? Kakošnih pa? V knjižnici so samo take, ki jih vi ne umete, n. pr . 
pravoslovne, državopravne in razni zakoniki. 
Kaj bodete počeli ž njimi? ” 

„Učiti se hočem njih in sicer zato, ker 

zdaj nimam pojma o vsebini,” odgovori 

Lenče. 

"Toda kako?" zopet radovedno vpraša 
ravnateIj . 

„Res, ako bi jih umel, pogrešal bi jih lehko . 
Ker jih pa ne umem, kakor sami pravite, moram se jih učiti. ” 

»Vi? Učiti? Pisar Tako imenitne rdi 
Kaj vam bode pomagalo ? " 
"Kar se učim, učim se zase," odgovori 
Lenče s posebnim naglasom. 

Ves presenečen zbok takega odgovora vprašuj ga ravnatelj dalje : „ Za božjo voljo Cemu 
vam bodo knjige, tega ne izprevidim. Česa se 
bodete iz njih naučili? In če bi tudi vse na 
pamet .znali, kar je v knjigah, radi tega 
ne bodete učeni. K večjemu postanete kdaj kak 
tajnik, a še to težko, ako vam ne bodo pomagali dobri ljudje in merodajne osobe.” 


„Nič ne de,” reče Lenče. "őesar se bom 
na uči 1, znal bom zase. Znanstva tudi nič ne 
težijo, časa pa imam dovolj . " 

„Ce je pa tako, idite raje na izprehod 
in veselite se svoj ega Zivljenja! ” 

" To bi bila potrata, častiti gospod! — 
Cas je zlato. Tako malomaren nočem biti ter 
lehkomišljeno iiveti. " 

" V resnici! Vam se meša. Na tacega 

človeka pa nisem zadel!" reče ravnatelj 
smejaje se. "Na, naj že bo, ker tako hočete. Konebo vender človeku več koristi, da je priden, 
nego čejelen. Nate ! Tuimate ključdoknjižnice. 
Citajte in učite se, kakor veste in znate. Bog 
vam daj obilen vspeh! " 

Lenče hvaležno vzame ključ in gre v 
knjižnico . Tu se je mudil vse proste ure ter 
učil, kar se mu je izljubilo . 

S prva seveda mu je trdo šlo, ker knjig 
ni takoj umel. Sčasoma pa je bilo drugače. Kar 
mu ni bilo umljivo, razjasnjeval mu je njegov 
prednik ali kdo drugi. Dobra navodila mu je 
dajal osobito gospod tajnik, ki je Lenčetovo 
nadarjenost kmalu poznal . Tako se je v kratkem 
mnogo naučil. Prišel je pa do spoznanja, da 
brez latinščine ne more nadaljevati svojih študij . 
Marsikdo bi bil raje vse na kol obesil, kakor 


71 

si še s tem glavo belil. Ne tako Lenče. Ker 

imel denarja dovolj, naprosi latinščine veščega 
učitelja za pouk. Nikakor se ne sramuje, hoditi 
vsak večer s knjigo v roki k njemu in se vaditi 
začetnih pojmov latinskega jezika. Začetkoma 
je bilo res zanj težko, a kmalu so vse težav e 
premagane. Umeval je že latinske pisatelje in 
čital z velikim pridom knjige iz uradne bukvarne . 
Prečul je mnogo noči, a je malo maral za to. 
Delo mu je bilo vedno največje' veselje . 

Mislil bi kdo, da bode tolikošen napor 
njegovemu zdravju na kvar, a nič manj ko to. 
Lenček je tudi tu modro ravnal. Skrbel je za 
okrepčanje duha in telesa uprav zadostno. Nedelj a 
je bila pokoju posvečena. Zjutraj je šel k sv. 
maši, katere ni nikdar izpustil, potem je šel 
na izprehod ven v prosto naravo. Popoludne 
pa je, vajen izza mladih let, najraje zahajal v 
gozd. Tako si je ohranil trdno zdravje ter 
okrepčeval se za vsakdanje delo . Niti dež, niti 
zima ga nista zadrževala doma. Veselilo ga je, 
bojevati se z vremenskimi silami, saj je bil 
mlad in močan. Tako utrjen ni občutil izpremembe vremena in se ni bal prehlajenja, 
nahoda, trganja in druzih takih nadlog . 

Vsled neprestane marljivosti si je Lenče pri

dobil toliko učenost, da se je lehko skušal z 

marsikaterim njegovih prednikov. Postal je jako 

spreten pravnik in izveden državni uradnik. Vse 


domovinske razmere so mu bile znane, v vseh 

strokah se je spoznal, kakor marsikateri veščak. 

Kljubu temu pa mu vse to ni nič pomagalo , 
ker se zanj nihče zmenil ni. Njegove sposobnosti 
ostale so predsedniku prikrite, zato ni prišel 
do veljave . 

Ostal je Lenče, kar je bil — podrejen 
pisar, le s tem razločkom, da mu niso ve č 
dajali prepisovati, ampak najtežje in najzvitejš e 
stvari v izdelovanje . Da se Lenče ni vzpel d o 
višje stopinje, bil je sam kriv . Njegova poštenos t 
in ponižnost mu nista pripustili, prositi za večj e 
plačilo in višjo stopnjo. Prijateljev in znancev 
pa tudi ni imel, da bi mu kdo kaj pomagal . Tako 
je ostal vedno na istem mestu, ločim so drug i 
manj učeni in vredni večjidel bili povikšani . 

Predsednik bi bil morda že bolje skrbel , 

ako bi mu bil Lenče o tem kaj vzel v misel , 
toda on je molčal. Tolažil se je s tem, d a 
bodo s časom že spoznali njegovo učenost in 
mu kaj bolj ega dali, a pozabil je, da si mora 
človek tudi sam pomagati, ako hoče napredovati. 
Pisarniški ravnatelj je sicer vedel, česa je treba , 
a varoval se je, opozarjati Lenčeta na to. Lenče 
mu je bil vse, njegov najizvrstnejAi delave c 
in pomočnik, njegova desna roka, njegov svetovalec, kateremu ni bil nihče drugi kos . 

Ostal je pa vedno isti in delal ko poprej, ter 

bil zadovoljen s prvotnim plačilom . 


Zavidljiv in častihlepen ni bil, saj je imel, 
česarjepotreboval.Kajjehotelveč ? "Sčasom 
se bode kako drugače obrnilo," tolaži se 
sam v sebi. 

In to se je tudi res kmalu zgodilo. Predsednik umrje in novega izvolijo na njega mesto . 
Ta je bil drug mož, je i' bistrim pogledo m 

vse drugače razsojeval, nego ranjki. Nov duh 
in novo življenje pride v pisarno. Od kraja 
sicer tudi temu ni bil mar Lenče, ker je veljd,l 
za zadnjega pisarja, ki po njegovem umenji 
ni imel druzega posla, kakor prepisovati . Toda 
kmalu se je zasukalo. Lenčejepostal mož vse 
časti vreden. Predsednik slučajno dobi spis v 
roke, ki je bil duhovito in jako točno zložen, 
radi tega ga je zanimalo poznati pisatelja. 

" Kdo je ta spis zložil?" vpraša radoveden 
starega svetovalca . 
" Oni le pisar — Lenčeta ga zavejo 
sam Bog vé, kako se imenuje. " 

" Ne vprašujem, kdo ga je prepisal, ampak 
kdo gaje sestavil?" odgovori predsednik nekoliko 
osorneje. "Kdo je to? " 

" Na, saj vam povem, ta le pisar — Lenče 
po imenu — ga je naredil, " odgovori svetovalec . 
" To ni mogoče! " 

"Je, je, gospod predsednik ! Ni tak ne, kakor 
bi kdo sodil. Prav izobražen je in dajajte mu najvažnejše stvari v rešitev, vse mu smete zaupati." 


„lz tega spisa vidim, da je istina, kar 
pravite, bolje ne more biti narejeno . Pokličite 
pisarja sem! ” 

Zavzet nastopi Lenče, ne vedoč, kaj da 
pomeni to naglo povelje. 

"Vi ste pisar ?" vpraša ga predsednik . 
"Da, visokočastiti gospod," odgovori Lenče , 
globoko priklonivši se. 

"Ali ste vi ta spis naredili, ne prepisali?" 

"Da, gospod predsednik. " 

" Kako je pa to, da ste še vedno pisar? " 

vpraša ga dalje predsednik. 

Lenče maje z ramama. 

" Učil se nisem na vseučilišči, znancev in 
prijateljev nimam, silen tudi nisem, zadovoljen 
pa s tem, kar imam," odgovori Lenče pohlevno. 

" Kaj niste bili na vseučilišči`? Odkod pa 
imate toliko učenost? " 
Lenček pripoveduje, predsednik se mu pa 
bdi. 

„Je že dovolj, " prekine mu besedo."Pomislil 
si bom — morebiti bodete zvedeli. " 

Lenče se prikloni in odide. Njegova učenost , 
priljudnost in pohlevnost so predsednika močn o 
ganile. " Ta človek ima glavo," reče po Lenčetovem odhodu, "ta bi nam mnogo koristil ! 
Skusil bom! " 

Predsednik poizveduje, če je res, kar ,mu 
je Lenče povedal. Čitajoč potem še nekaj nje


75 

govih del čudi se vedno bolj umnosti in globoki 
učenosti revnega pisarja . 

Drugi dan prejme Lenče veliko listino — 
in glej čuda — predsednik ga imenuje 
tajnikom z letno plačo 1000 tolarjev. 

„Kraljevi'é ima le prav,” reče Lenče ves 
presenečen, „čas je ziato! Čedalje bolj uresni.'bje se njegova prislovica . ” 

VIII. 
Sku'üjava 

őas je zlato Čas zaceli vse rane in naj 
jih britka usoda tako globoko vseka v našo 
dušo. Tudi Lenčetu je zdaj zasijala zora lepše 
bodočnosti . Britkosti in preziranja je bilo zdaj 
konec in lehko jih je pozabil zdaj, ko se je 
nenadoma pomaknil na stopinjo uradnega dostojanstva. Kako je srečen Toliko letnega dohodka 
in polovico menj opravka nego prej, ko je bil 
samo pisar! Tudi teta je vsa iz sebe, ko izve , 
da je Lenče dobro plačan tajnik. Kaj bi je ne 
veselilo? Dobro je vedela, da bo marsikak tolar 
stisnila v svoj žep, saj ji je že prej dobri, 
pridni in ljubi Lenče podaril marsikateri belič , 
zakaj bi ji zdaj ne? Radosti je poskakoval a 
in je neznano hvalila zdaj kraljeviča zaradi 


toliko dobrih svetov, zdaj Lenčeta, ki se je 
po njih tako zvesto ravnal. Nikdar več se ni 
iz nju šalila. 

V svoji sreči pa Lenče ni izpremenil svoj eg a 
značaja. Ostal je vedno isti, ko poprej v revščini . 
Nikdar se ni prenaglil, zato tudi zdaj ni kaj 
posebno zaupal sreči. Zdela se mu je prevelika 
in prenagla. Zivel je zmerno in se je istotako 
rad učil ko poprej , tudi ni opustil priljudnosti 
proti bližnjiku, z vsakim je rad govoril, kakor 
je bil vajen kot pisar . V svoji skromnosti j e 
menil, da je to preveč in skoro nezasluženo, 
kar je dosegel. To mu je tudi prejšnje čednosti 
ohranilo. 

Necega dne dobi Lenče po predsedniku naročilo, izdelati načrt, kako bi se med dvema 
vodama ondotnega kraja dal narediti vodotok 
in koliko bi stal. Stvar pa ni bila nujna, če 
bi jo bil moral vse leto premišljevati. Toda 
Lenče ni imel navade, odlašati svojih opravil . 
Dela se je takoj poprijel in urno izdeloval z naj 
večjo pazljivostjo in točnostjo. Naenkrat pa 
ne more naprej. Pot mu je zaprta. Zadel je 
na težave, ki jih ni znal zmagati. Lenče se 
namreč nikdar ni učil višjega računstva in 
zemljemerstva, tu pa bi bil teh vednosti najbolj 
potreboval. Kaj mu je bilo početi? Marsikdo 
bi bil računstvenega strokovnjaka poiskal in 
njemu vse dal v rešitev. Lenče pa ni storil 


77 

tega. " őasa imam dovolj," misli si in dene 
vse papirje na stran. "V polu leta se človek 
lehko mnogo nauči, ako ga je volja inčesa r 
se bom naučil, naučil se bom zase. " 

Brez odloga poišče si strokovnjaka in predno 
mine polu leta, priuči se že toliko, da je bil 
delu popolnoma kos. Bistroumno in natančno 
dovršena naloga bila je sprejeta s posebno pohvalo. Najbolj ga je pa veselilo, da je čas obrnil 
k dobremu, naučil se zopet kaj lepega in si 
pridobil neminljiv duševni zaklad . 

Tako je bil Lenče dan za dnevom delaven 
in se nikdar ni dolgočasil. Predsednik ga je 
jako čislal in ljubil. Iz dohodkov je podpiral 
rednika, in ker mu je ostajalo še nekaj denarja, 
omislil si je s časom lepega konjiča v svoje 
razvedrilo . Bil je izvrsten jezdec še izza prejšnjih let in kot tak hotel nadalje veljati. 
zlasti pa je jahanje njégovemu zdravju jako 
hasnilo zato je najraje zajahal svojega konjiča , 
kadar se je hotel prezračiti. 

V tem redu je tekel čas naprej. Necega 
dne sreča ga predsednik ter ga jako priljudno 
povabi, naj pride Lenče na večer k njemu, da 
bodeta skupaj čašo čaja pila. 

Lenče hvaležno vsprejme laskavo vabilo 
rekoč : " Ako smem prositi? " 

" Prav sama bova," pristavi še predsednik. 

Lenče ostrmi, ker se mu kaj tacega še ni pri


78 

petilo, dasiravno mu je bil predsednik vedno 
prijateIj . Povabilo mu je po volji in ob sedmi 
uri se napoti k predsedniku. Strežaj ga pelje 
k njemu . Vstopivši se mu Lenče ponižno prikloni 
in predsednik ga prisrčno vsprejme ter po 
zdravi, strežaju pa veli odstopiti. Ostala sta 
sama v sobi. 

Lenčeta prešine neprijetna slutnja . " Aha! " 
misli si, " zdaj bom zvedel, pri čem da sem. 
Zdaj se bo kača pokazala pod cvetlicami . Brez 
uzroka ne more biti to skrivnostno obnašanj e 
in prevelika predsednikova prijaznos t 

Lenčetova slutnja je bila opravičena. Predsednik je namreč sklenil, izpodriniti tedanj ega 
ministra in Lenčeta posaditi na mesto predsednika. Vse murazloži, kakobi se to dalo izpéijati. 
Osnovano je bilo prav dobro in svest bi bil najboljega vspeha, da bi bil le Lenčeta dobil na 
svojo roko. Toda Lenče je bil prepoštena duša , 
da bi se dal zlorabiti za hudobne spletke . Z 
glavo odločno odkima reko'é : "Prizanašajte mi 
s takimi zahtevami, gospod predsednik! Nikdar 
me ni bila volja, kaj tacega storiti, in me tudi 
ne bo!" 

Predsednika ne ustraši ta odločna beseda, 
zlasti ker mu je bil Lenče prav živo potreben. 
»Poslugajte me, ubi moj !" prigovarja mu sladkaje se, "to veste, da vas čislam in da sem 
vam tako daleč pripomogel. Kaj pa še le smete 


79 

upati, ko postanem minister . Ne bo mi treba 

reči besede, in vi postanete svetovalec . " 

„Oprostite, gospod predsednik!” prekine 

ga Lenče z vso uljudnostjo. "Jaz ne zaslužim 
več, zadovoljen sem s tem, kar imam. " 

Malopridneži so vedno kratkovidni, keda r 
sodijo poštene ljudi. 
Tako se je tudi predsednik motil nad Len

četom meneč , da si ga s to ponudbo prikupi . 

„Da,” reče po kratkem premisleku, "prav 
imate ! Prenizko sem cenil vašo učenost in pridnost in premajhno odškodnino sem vam odmeril , 
ker več storite, nego vsi svetovalci skupaj . 
Povzdignem vas na predsednikovo mesto — 
nate, tu imate mojo roko, biti hočem mo ž 
beseda. " 

Lenče maje z ramama . Podati se mu tudi 
zdaj ni hotel. "Prosim, gospod predsednik! " 
zavrne ga — „nikar kaj tacega, saj nisem 
za to mesto, ker nisem bil na visoki šoli . ” 

" Ne bodite taki, cenjeni moj! Pač je vs e 
jedno, kje da se človek uči, da le zna in im a 
potrebno spretnost . " 

"Gospod predsednik! Vsa dežela bi bila 

nevoljna za me" — ugovarja zopet Lenče . 

' ,Kaj naju to skrbi, saj imamo moč, ukrotiti 
jo", osrčuje ga predsednik ter mu potrka na 
ramo. "Sezite mi v roko, gospod tajnik! Čez 
štiri tedne sem minister in vi pa — predsednik." 


Lenče se brani in noče mu podati roke. 

štejte mi v zlo, gospod predsednik, " 

reče , "nikakor me ni volja, zamenjati svoje 
sedanje mesto z novim dostojanstvom." 

"Tako! Kaj pa hočete? " vpraša ga predsednik nekoliko razburjen . "Jaz sem prvi za ministrom, vender ne bodete zahtevali, da bi va s 
takoj ministra imenoval. " 

„Tega me Bog varuj !” pravi Lenče. "Rad 
bi samo to ostal, kar sem!" 

"Bodite pametni! Vi ste lehko predsednik, 
ali ne razumete? Morda mojim besedam ne 
zaupate? Ako je temu tako, naredite listino in 
jaz jo vam podpišem, da ne bodete dvomili . " 

" Gospod predsednik! Vi le mene nočete 
umeti," reče na to Lenče mrzlo. "Ljubše mi 
je tudi v bodoče poštenje in dobro ime , 
kakor pa predsedništvo ali še kaka višja stopnja." 

Predsednik ostrmi kakor iz jasnega zadet. 
Zaporedoma barve izpreminjajo, zdaj je bled, 
zdaj rudd. Žile se mu od jeze napenjajo, ko 
da bi hotele poči . Nadejal se ni tega, menj 
pa je mislil, da mu bode Lenče tako nasprotoval . 
Da je poznal Lenčetov značaj le količkaj , 
vedel bi bil to v naprej, kajti priden človek 
je sploh tudi pošten, in Lenče je bil brez 
dvombe najpridnejši pod predsednikovim vodstvom. 


81 

Omamljen po lakomnosti in častihlepnosti, 
oslepljen po strasteh in sebičnosti se je tore j 
predsednik nad Lenčetom zelo varal. 

" Gospod tajnik!" rde predsednik tresoč 
se od jeze, "ali ste pozabili, kdo vas je povzdignil ?" 

"Nikakor ! Vam samemu se moram zahvaliti, 

tega nikoli ne bom pozabil," pravi Lenče s 
hvaležnim srcem . 

"Dobro, ljubi moj ! Pomnite pa : Kdor more 
povišati, more tudi ponižati . Takoj jutri ostavite 
službo, ako ne prevzamete. Ne bodite vendar 

tako abotni! Černu taka tenka vest? Kaj taceg a 
se vam ne bo nikdar več ponujalo ! " 

',Tega ne storim, gospod predsednik!" od

govori Lenče neustrašeno „moja vest mi tega 
ne pripušča. Vi terjate preveč. Kaj mi bo pomagala vsa čast pred svetom, ako si pa vest 
obtežim. Prosim, ne nadlegujte me dalje, gospo d 
predsednik! ” 

Lenčetova mirna, kratka, trdna in odločn a 
izjava je predsednika uverila, da je vse njegovo 
prigovarjanje zaman in da nobena obljuba kremenite poštenosti tajnikove ne more omajati . 
Zato ves razljučen reče : 

"Naj bo ! Hudovoljno torej moje svete 

teptate z nogami in odbijate srečo od sebe, 
mene pa tako grozno žalite. Je že prav! Vi 

6 


ste nehvaležnež in s takim nimam več opraviti. 
Od danes naprej nimate v moji pisarni nobenega posla več ! " 

„Pripravljen sem, kar mi velite,” odgovori 

Lenče, prikloni se in hoče oditi. 

„Morda,” pristavlja še predsednik, "me 

hočete radi tega, kar sem vam razodel, še 
očrniti ? Varujte se tega! Slabo bi se vam 
godilo, ako bi se drznili, spraviti to na dan, 
kar sva sama med sabo govorila in česar nihče 
slišal ni. Jaz bom vse tajil, vi pa bodete kot 
obrekovalec, lažnik in opravijivec zaprti in med 
zidovjem svojo neumnost obžalovali. Zapomnit e 

si dobro! Zdaj pa tam le so duri! " 
Meni nič, tebi nič prime Lenče za klobük 
in hoče iti. Tudi pri durih ga predsednik ustavi 

enkrat rekoč : "Pomislite dobro, gospod, kar 
bote storili! Ali si ohranite najboljšega prijatelja, 
ali pa na glavo nakopljete največjega sovražnika. 
Izberite torej Mnogo vam morem kot prijatelj 
pomagati, še več pa kot sovražnik škodovati. 
Nikdar več vam ne bode mogoče , priti v državno službo. Nikdar tudi ne bom pozabil, kar 
se je med nama vršilo. Torej enkrat 

volite, a pametno! " 
',Kar je, to je, gospod predsednik," odgo

vori Lenče mrzlo, pa vendar priljudno . „Ako 
ne bo druzega, grem lahko drva sekat. Ta 
kruh mi bo bolje dišal in teknil nego najboljša 


83 

in najslajša jedila na predsednikovi mizi, h 
kateri bi se tako tolovajsko pritepel . " 

Pri teh besedah predsednik svoje oči pobesi, zgrbanči čelo, zaškriplje z zobmi in odpre 
duri, Lenče pa odhaja dostojno, ko da bi se 
ničesa ne bilo zgodilo . 

„Vse je pri kraji,” vzdihne Lenče stopivši 
na prosto . " Zdelo se mi je, da bode kaj tacega 
in da se ne bode dobro izteklo . Z Bogom torej 
tajništvo, tisoč tolarjev in moj konjiček! Zopet 
sem stari, ubogi Lenče, ko poprej . Da bom pa 
pošten ostal, to mi bode Bog pomagal. Raj e 
sem berač, ako že moram biti, nego brezzna

čajnik. Morebiti pa kdo ve 
misli in me pusti v miru ? " 
— si pre-
S tem upanjem gre Lenče spat. Komaj 

drugi dan napoči, že dobi pismo, podpisano od 
predsednika, ki ga odstavi od službe. Po vodi 
splava njegov zadnji up . 

„Tudi prav!” reče ves udav v grenko 
usodo. „Bolje to, nego greAiti! Zdaj pa, kaj 
mi je ubogemu početi ? ” 

Kmalu se odloči. Svojega konjiča in kar 
je imel nepotrebnega, proda, izroči nekaj denarja svojima rednikoma, nekaj pa sam pridrži 
in hrani za prihodnjost . Ker mu je predsednik 
tako gorak, ne kaže Lenčetu druzega, nego 
posloviti se od domovine. Tudi ljudem se j e 
nekako sumljiv zdel, ker je bil tako naglo iz 

6* 


službe odstranjen. Rednikoma je bila ta prememba nerazumljiva uganjka, tem bolj ke r 

jima Lenče ni hotel uzroka povedati . 

Moral je torej iti, toda kam? Zdaj se 
spominja lorda Brižvatra . 

„Izborno 1” pravi po kratkem premisleku . 
"Kaj boljega bi ne mogel pogoditi. Ako je 
mož še onih misli, ko me je hotel vzeti seboj 

na Angležko, če bi bil vešč angleščine, pote m 
me ni skrb za življenje. Primaruha! Ce je 
tako, grem k njemu v službo. Hajd, Lenče, 
na Angleško! " 

Kakor reče , stori. Ne mudivši se dalje, 
odide od doma in gre do Hamburga peš, samo 
da je za potovanje menj potrošil. Tu se ukrca 
na ladijo, ki ga prepelje na Angležko . V Londonu poprašuje po lordu, obče znanemu velikašu, a kakošna britkost zanj, ko izve, da j e 
ali na Kitajskem ali pa v Vzhodni Indiji. Kam 
se mu je zdaj obrniti? Da bi potoval za nji m 
v jutrove deiele, imel je premalo denarja , 
vrniti se v svojo domačijo, mu tudi ne kaže . 
Sklene torej ostati tukaj . Dela je bilo povso d 
dovolj in poleg tega lepa prilika, angleščine 
popolno privaditi se. 

Brzo si poišče stanovanja, kar ni bil o 
težko v takem mestu. Izbere si sobico pod 
streho oskrbljeno z najpotrebnejšo opravo . V 
hrano sta mu bila kruh in voda. Ogledovaje 


si mesto hodi od ulic do ulic ter si ob jednem 

išče dela. Ponuja se zdaj za pisarja, zdaj za 
jezdnega hlapca in, voznika, a nihče ga noče. 

Ni čuda , kajti Lenče je tujec brez priporočilnih pisem in brez teh je tam težko 
shajati. Angleži so namreč previdni in nezaupni ter ne marajo tujcev, čeravno bi bil 
jedeii ali drug priden in spreten delavec. Radi 
tega je tudi Lenče zdaj povsod mrzlo odpravljen. 

Njega to sicer ni begalo, a njegova denarnica je bila že zelo na suhem. Vsakdanje 
potrebe so mu žep do cela izpraznile in prišel 
je v silno zadrego. Biti na tujem, med brez

čutnimi in sebičnimi Angleži , brez denarja, 
brez prijateljev in znancev, to mu je šlo k 
srcu. Prosjačiti ni hotel, potekel mu je zadnji 
`penez, jedino kraljevičev zlatnik je še zvesto 
hranil. Kaj mu je bilo začeti ? 

Stradati ali trdo delati — to je bila zdaj 
njegova usoda. "Sila kolaIomi," simisli, "najrevnejše življenje je vender boljše, kakor 
umirati gladu." Hitro se odpravi iz doma ter 
gre k morju, da bi se tu na kaki ladji ponudil za dninarja. 

"Da le zopet kako službo dobim," pravi 
sam v sebi, " potem se mi ni več bati. S 
časom bode že kaj boljega." 


G-lede na predstoje'ée trpljenje ni mogel 
biti dobre volje. Videl je, kako neotesani da 
so pomorMaki na ladjah. Ko bi bil le za 
kako drugo sluibo vedel, mislil bi ne bil ve č 
na ladjo. Toda kazalo se mu ni ni'é boljega . 

Zamigjen in potrt koraka po ulicah, da 
bi prikl do morja, kar zaOeda konec ulice 
na zidu prilepljen razglas : Zelezni ca! De-
Iavcev je treba. Dnine je dva do dese t 
šilingov. Vse drugo se izve v hH i 
štev. 17. To prebravAi obrne morju hrbet in 
gre hiše iskat. 

" Pač nespametno bi bilo," pravi sam v sebi , 
„sluiiti na ladji, ko se drugodi tudi kruh dobi . 
Delo ne škoduje. Raje ves dan samokolnico 
vozim, nego bi se dajal v pest neotesancem , 
ki bi me pahali in morda še tolkli. Dva šilinga 
na dan bode zadostovalo, ako pa več dobim , 
bode za druge potrebe in za pot v domovino 
nazaj . Res da bivkmu driavnemu tajniku ne 
pristoja samokolnica, a glavna stvar je zdaj 
ogniti se gladu. Torej brez odlašanja na 

leznico! ” 

Svoj korak podviza, da pride prej k dotk'nemu delodajalcu. Stopivk pred njega prosi 
za delo pri ieleznici, a ko zapazi Lem',etove 
bele roke, brani se ga s prva. Ker pa Len e 
ne jenja, zapße ga med vozarje, izroM mu 
list vele'é naj se nemudoma poda k r"

;.:e


leznici v kneievino, 300 kilometrov oddaljen o 
od tukaj . Lenče se zadovoljno takoj odpravi , 
prejemši nekoliko potnine na račun, in hiti 
proti določenemu kraju, kjer se bo dela poprijel. 

Ko je tja došel, moral je od ranega jutra 
do trde noči vleči ko živina . Njegove mehk e 
roke, poprej vajene peresa, so bile naenkrat 
vse ožuljene in razpokane. Hrbet in noge so 
ga boleli, da se je zvečer po končanem delu 
komaj vlekel proti bajti, da bi se tu na trdem 
ležišči vsaj malo odpočil. Tako je bilo prve 
dni. Po preteku jednega tedna mu je šlo delo 
že tako od rok ko drugim delavcem, ki so ga 
s prva zasmehovali zaradi njegovih belih rok 
in šibke postave ter devali pod nič. Ta mržnj a 
proti njemu se je še podvojila, ker si je samokolnico toliko popravil, da je uprav zlahkoma 
delal, dočim so drugi mnogo več trpeli. Dobiček je imel dvojen. Prvič se mu ni bilo 
toliko napenjati in potiti, drugič pa je pol 
več zaslužil, ker je bila plača odmerjena po 
storjenem delu. Od kraja je imel komaj pol 
drugi šiling, zdaj jih je na dan dobival po 
osem do devet . Vsled varčnosti si je kmalu 
toliko prihranil, da se mu ni bilo bati zime. 

svojim 1judomilim vedenjem se je prikupil 
vsem, zato so mu poslovodje šli na roko in 
mu večkrat težko usodo olajšali . S časoma se 
je Lenče novega stanu privadil in gojil je 


88 

trdno nadejo, da se bode vender kdaj spremenil . To ga je tolažilo in krepilo, da težav 
dostikrat ()Uiltil ni. 

Lenčetovo upanje ni bilo prazno. „Kdor 
vaga, ni brez blaga.” Prav hudo bi moralo 
biti, ako bi vedno nesrečen ostal, kdor se j e 
kaj koristnega učil, kdor je zdrav in delaven. 
Ubogi Lenče je že mnogo poskusil, tuje duri 
so mu hudo butale po hrbtu, vender je vselej 
zmagal s svojo stanovitnostjo in delavnostjo , 
največ pa s svojo učenostjo, katero je po kra-
Ijevičevem nasvetu neumorno gojil in nabiral, 
kakor pridna čebelica sladko strd v svoje 
satovje. 

Sest tednov je Lenčetu preteklo z vztrajnim težkim delom. Necega dne po opoludanskem 
počitku hoče se lotiti zopet samokolnice, kar 
vidi, da je na železnici vse narobe, da postopajo delavci, pazniki in inženirji. Posebno 
zadnji tekajo zbegani sem ter tja in si ne 
vedo pomagati. Lenče povprašuje po uzroku 
ter izve, da se je zemljemercem delo uprlo 
tako, da ne morejo naprej . Hitro pusti svoj o 
samokolnico in hiti tja, kamor so mu pokazali . 
Tiho in naglo pregleda vse, preudari in svetuje, kako je oviram priti v okom . Računske 
in zemljemerske vednosti so mu prišle tu 
zopet v korist. Jasno in prepričevalno razodene 
svoje mnenje, stavi nasvete, katerim so veščaki 


pritrdili, in delo se z vso 'živahnostjo prične . 
Nadinienir mu poda roko, reka : 

" Kdo vam je to razodel? Vi ste vrl po

münik v potrebi, a o tem hočemo poznej e 
govoriti. Zdaj hitro vsi na delo, da odstranim o 
silni zadriek! Hajd, delavci, na noge! Orodj e 
v roke! Le urno in veselo! Kmalu bo vse 
pri kraji! " 

S podvojeno vnemo primejo vsi za delo . 

Tudi jim čvrsto pomaga . V dveh urah 
je bila zapreka odstranjena in delo je glo 
zopet redno od rok. Tudi Lenb hde iti na 
svoje mesto, a nadinZenir ga ustavi z nastopnim ogovorom : 

"Vag svet je bil dober. Tu imate par 
zlatov za svoj trud! Zdaj mi pa povejte, kdo 
da ste in odkod? Vi morate biti kaj ve' od 
navadnega delavca, to nam razodeva ie vaš e 
vedenje . " 

Lenče zdaj nadinienirju razodene vse, kaj 
ga je primoralo, priti delat na ieleznico. Višji 
se mu jako čudi. 

" Vi ste res izvanreden mož!" rde mu 

nadalje. " Neizmerna je bila moč', vas je 

primorala, poprijeti se tega dela pri toliki 

izomiki. SHno me veseli vas poznati in se 

vam skazati hvaleinega. Odslej ne bodete v-e ' 

opravljali posel teiaka, marveč' kot pristav m i 

bodete stali na strani . Pla6ilo sicer ne bo 


veliko, večje pa vender, kakor vaša sedanj a 
dnevMina. Tudi bo novo opravilo vašemu stanu 
primernejše. Brez dvojbe bote z mojim nasvetom zadovoljnejše nastopili sluibo, kater o 
Vam ponujam. " 

„Srčno rad!” odgovori Lenče, priklonivši 
se nadinienirju. 

„Ce je torej tako, stopite v mojo pisarno , 
tam vam bom drugo delo odkazal,” veli mu 
inženir . "Nadejam se, da si bova vedno prijatelja . Prizadeval si bom po svoji moči, skrbeti za vas. " 

Lenče se priporoči in odide. Srce mu veselja igra. 

"Zopet se je očitno pokazalo," reče sam 
v sebi, " da ima kraljevič prav. Ako bi se ne 
bil takrat poprijel zemljemerstva, Bog ve, kako 
dolgo bi bil moral porivati samokolnico in 
težko delati! Bog bodi zahvaljen, da mi j e 
dal kraljeviča! Hajd! Na noge! Zdaj sem 

zopet na konji! Cemu dalje skrbeti? Saj 
nad nami Bog še vedno 'uje in iivi. " 
Oddavši svojo samokolnico drugemu delavcu, gre potem v bližnje mesto kupit si 

čedno obleko za nadinienirjevo darilo . Drugi 
dan že suče pero, kakor da bi ne bil nikdar 
težkega dela imel v roki. Neizrekljivo ga veseli 
ta nagla izprememba, še bolj pa, da si je kra1jevMeve besede tako globoko vtisnil v srce . 


91 

„Vender je res ' pravi zopet enkrat sam 
v sebi, ko si novo pero zastavi v peresnikovo 
tuljavo, da bi izvršil odkazano mu težko nalogo . "Da, da! Čas je zIato! Kar se učim, 
učim se za svojo korist. 0 Bog! Kaj bi bilo 

z menoj, ako bi se ne bil učil že izprva 
tako marljivo, ako bi se ne bil izuril v francoUini in anglekini, v višjem računstvu in 
drugih vedah? Bebec, pridanič bi bil ostal, 
kakor sem bil, in morda bi bil že tičal kje 
v luknji. Vendar je tako bolje! Čas dobro 
obračati, pridno učiti se in napredovati v učenosti, to je, kar človeku ostane, kar ga ohrani 
in nikdar ne pogubi, tudi krog njega pogubni viharji grozovito razsajajo! " 

Učite se torej, učite vstrajno, dragi mo 
čitatelji, dokler je čas. Učenje vam bode o 
svojem času obilo koristilo, kakor našemu 
Lenčetu ! 

IX. 
Priča zlobne nakane. 

Lenčetu se je od zdaj zopet dobro godilo . 
Nadinženir je bil ž njim jako zadovoljen . 
njegova dela ga je vrlo plačeval. Lenče si je 
mnogo prihranil, poleg tega je pa vender dobro 
živel. Zeleznica je bila do zime izgotovljena. 


Z delavci vred je tudi Lenče bil odslovljen. 
Da bi si ne bil ničesa prihranil, bilo bi hudo 
zanj. spomlad mu je nadinženir obljubil, 
vzeti ga zopet k sebi, ako ne bi imel službe. 
Lenče zadovoljen s to obljubo vrne se v 
London in si tu bivališče najme. Da bi se 
bolje izuril, učil se je vedno računstva, zemljemerstva in stavbarstva, saj druzega posla itak 
ni imel. Proti večeru je šel na izprehod in 
potem k večerji v gostilno, kjer se je za 
majhne krajcarje nasitil . 

Prigodilo se je pa necega dne, da je prišel 
v gostilno pred mrakom. Tik vhoda stal je 
hlapec z dvema lepima konjema, katera sta 
bila Lenčetu jako všeč . Zato stopi bliže in 
ju na vse strani ogleduje . 

" Zares lepa bival, Janko!" pravi Lenče 
k hlapcu. „őegava sta neki?” 

"Ne vem, gospod," odgovori hlapec . " Dva 
tuja gospoda sta v hiši, jaz ju ne poznam, 
morda sta lastnika ta dva. " 

„Čudno !” pravi Lenče na to . „OdlMna 
gospoda nima navade ostajati tukaj . Tako izredno lepa konja ne moreta biti druzih, ko 
imenitnih gospodov. ” 

„Da, eden izmed nju je res kaj mogočen 
videti,” pripomni hlapec . " Ta mora izvestno 
biti kak bogatin. Drugi je pa morda njegov 
služabnik. Le to se mi čudno vidi, da pri 


93 

mizi skupaj sedita in iz jednega kozarca pijeta. 
Tega bi vender gospod s slugo ne storil. " 

Lenče mu pritrdi in reče : „Pa kaj naj u 
to skrbi? Naj bota in delata kar hočeta. Rad 
bi pa kaj dal, ako bi smel rujavca eno ur o 
jezditi. To je izboren konji'éek . ” 

„Da, gospod, imate prav,” reče hlapec. 
"Meni tudi rujavec bolj dopada nego lisec, 
zato se čudim, da je bogatin prijahal na tem, 
ne na onem. Gospod, prosite ga, morda ga 
vam posodi! " 

Lede stopi v gostilno pogledat, kdo da 
sta tujca in ali sme od nju kaj upati. Na 
prvi pogled sodi istotako kakor hlapec o obeh 
tujcih. 

Predno je Lenče vstopil, govorila sta angleški, potem pa pozivlje bogatin svojega tovariša : „ Govoriva francoski, da naju kdo ne 
razume! Biti morava previdna! ” 

" Saj je ta človek tujec," reče bogatinov 
spremljevalec in migne na Lenčeta, " on naj u 
ne ume. Toda, kakor hočete,. jaz znam tudi 
francoski. " 

Ravno se hoče Lenček oglasiti, ko čaj e 
te besede, in jima povedati, da tudi on ume 
francoski, a da se ne zanima za njiju pogovor. Previdnost pa mu je velela molčati, 
zato ne črhne besede in ne moti tujcev nadaljnega pogovora. 


„Res, bolje je tako, gospod tovariš,” reče 
imenitnik. " Ko bi kraljevič Vladimir zvedel, kaj 
tukaj obravnavava, pela bi druga, prijatelj . " 

" Prav imate," odgovori ta nekoliko plašno . 
„Stopiva raje v drugo sobo Ta bi kmalu umel 
najin razgovor in kaj bi bilo z nama potem? ” 

" Ne, ne verjamem tega," zavrača ga tih o 
imenitnik. "Da se prepričate, nagovorite ga! " 

Dasiravno sta si tujca bolj tajno šepetala 
na uho, vender ju je Lenče čul in umel. Bil 
je zdaj še pozornejši, ko je slišal izustiti kra-
Ijevibvo ime, a obnašal se je, ko da bi se 
ne brigal za nič. Dozdevalo se mu je namreč, 
da je najbrie v misel vzeti kraljevič ravno 
isti, kakor njegov. V tem se mu približa eden 
tujcev ter ga prijazno v francoščini popraša , 
ako je videl hlapca skonjema pred hišo. Lenče 
ga debelo gleda, kakor da bi ničesar ne umel. 

" No, ali je hlapec s konjema zunaj bil, 
ko ste v sobo prišli?" popraša ga vnovič isti 
gospod, a v angleščini. 

„Da, gospod!” pritrdi Lenče in še pripomni : „ Gospod, konja sta jako lepa. ” 

Po teh besedah se mu tujec lepo zahval i 
in se vrne k svojemu tovarišu. 

" Ne skrbite, ta človek ni nevaren, četudi 
bi naju razumel. Vidi se mi celo malo bedast, " 
pomiruj e spremlj evalec plemenitnika. 


95 

" Nič ne de, bolje je, da ste ga skugali," odgovori plemenitaš. "Zdajpa urnokstvari sami, 
ki ni malenkost . Saj veste, za kaj se gre. " 

"Ne! Le to vem, da imate z mojim gospodom nekako stavo, druzega mi ni znanega . " 
" Hočem vam torej razodeti . Oni dan sva 
bila skupaj . Med drugimi rečmi se pogovarjava 

o jahanju in vožnji in kateri so urniši, Nemci 
ali Angleži. Kraljevič trdi, da so Nemci pr ed 
Angležem, jaz pa dajem p r ednost Angležem. 
Ker sva bila malo vinjena, staviva prav ogromno 
svoto — 20 .000 liber. Vsi prisotniki, najimenitnejši Angleži, so priče. Potem narediva in 
podpiševa pogodbo in danes teden bo ta zadeva 
končana. Toda vi mi morate pomagati! " 
" Kako, gospod? " 

„Znano mi je, da ste najboljši jahač in 
voznik med vsemi, kar jih ima kraljevič. Opetovano me je kraljevič opozarjal, da njegovih 
slug in konj ne poznam, da moram stavo izgubiti, ako ne jenjam. Dobro pa poznam njegove posle, konje in vse, a tudi dobro vem, 
da tudi stavo dobim, mi vi svoje pomoči 
ne odrečete. Lehko to naredite, da vas menj 
urni prekosi. Umeje se, plačani bodete dobro. 
Kaj ne, da velja?” 

"Morate pa vedeti, gospod," reče tovari š 

kraljevičevemu tekmecu, „ da moj rujavec vašega 

prekosi v vsem.” 


„Glupec! Saj to je moja trditev. Ako bi 
tega ne bilo, ne govoril bi zdaj z vami. Ali 
me ne umete? Kraljevič ne bi bil toliko stavil, 
ako bi ne bil zmage gotov . Ali zdaj veste?” 

"Da, gospod! Kako pa morem k temu pripomagati? " 

„Jezdite tako, kakor sem vam rekel, da 
jaz stavo dobim in. 2000 je vaših od 20.000 ! ” 

„To bi bilo neznano grdo izdajstvo,” od

govori kraljevičev jahač. 

" E, z 2000 liber je vaša vest potolaiena, " 
pravi bogatin . 

„Prosim, gospod! Kraljevič bo goljufijo takoj 
zapazil in mene potem iz službe zapodil. ” 

"Pa pridite k meni, urni ljudje so mi 
vedno dragi . " 
" He, gospod, 2000 je pa vender le pre-
malo. " 

" Kaj, premalo? Saj jih jako lehko zaslužite. Zelonesramni ste, gospod Jurij! Druzega 
ne bodete storili, kakor mojega konja pre d 
koncem spustili naprej . " 

"Da,, res je, gospod Kaj pa bo pri voinji? 
Dobili bote samo pol stave, ako tudi tu kra-
Ijevié'a ne prekosite . " 

" Oh, tega se nič ne bojim. Moja konja sta 
za vožnjo bolja, nego vašega gospoda . Bodite 
brez skrbi! Vi lehko vozite, kakor veste in 
znate. Tu sem si zmage snest. Kraljevič bo 


97 

moral priznati, da je Anglež pred Nemcem, 

odločilo pa bode tudi razsodišče . " 

" Kdo ve, gospod, kaj se še zgodi! Ste 
videli že kdaj ogra kraljevieeva? " 

„Da! No, pa kaj je ?” 

„Dirjata, kakor da bi ju nesel blisk! ” 

" Vendar sta moja dva vranca bolja. " 

" In nju urnost, gospod! Mar tudi veste, 

da ju v najhujem diru majhna besedica ustavi ? 

Nihče pa tega ne ve, kakor kraljevič in jaz. " 

Bogatin si čelo pogladi. „Tristo medvedov ! 
Tega pa res nisem vedel. Zato me je kraljevič 
tolikrat opominjal, da ne! Zgubljen sem, če j e 
taka in če mi ne pomagate. Kaj se bote branili? Dva tisoč liber je tudi lepa vsota. Ob 
obrestih lehko ii.vite, greste potem na 
Nemško . ” 

„Kaj? Pri sedanjem gospodu se mi bode 
vsekako bolje godilo . Veste kaj, za tako malenkost ne izdam svojega gospoda . ” 

"A tako! že umem," pravi bogatin. 
" Vi ste polen muh. Naj bo tri tisoM " 
"Pet tisa, gospod! Za kako mrvico ne 
izdam svojega gospoda . " 
"Pet tisoč !" zavpije ostrašeni bogatin . "Za 
božjo voljo! To je že lepo premoženje! " 

„Lepo je, lepo, dragi moj! Meni je pa 

ravno premoženja treba, ako hočem na Nemškem jednako iiveti, ko zdaj na kraljevem 

7 


98 

dvoru. Sicer vam pa trije deli stave ostanejo. 
Ako vam to ni všeč, končajva svoje pogajanje , 
jaz ne izgubim niti poštenja niti službe. " 

"Pasja vera! Kako ste nesramni! Pet tisoč 
liber, to je 60.000 Od. gotovine. Ne! Tega 
pa ne, raje stavo poderem! " 

"Kakor vam je drago, gospod!" odgovori 

kraljevi jahač in hoče iti. "Jaz pri tej igri 
nočem največ izgubiti! " 

„Kosmata kapa! Kam se vam tako mudi ? 
Ze vidim, da me imate v pesteh in da se vam 
moram udati. Naj bo! Pet tisoč vam odštejem 
takoj po dobljeni zmagi. velja — mož beseda! ” 

„Že velja, gospod! Moja navada ni, šaliti 
se. Ali me umete? Zdravi torej Podvizati se 
moram, da pri komu ne obudim suma . ” 

"Ze prav! Le idite in ne zabite : pet tisoč 
ni kakošna si bodi reM " 

" To dobro vem, gospod Bodite brez skrbi ! 
Vaša je stava." To izrekgi, odide izdajalec. 

Bogatin nekako zaničljivo za njim gleda ter 
pravi: " Grdoba! Ta je pač ves navezan na 
dobiček ! Pa naj bo, da le stavo dobim. Pri 
vsem tem imam vender dovolj dobička, da 
bom lahko zadovoljen . " 

Zdaj se ozre še na Lenčeta sedečega pri 

mizi in obrnjenega proti oknu ter mrmra sam 

seboj : "Ta šlevec menda ni razumel ničesa 


najinega razgovora" — in ostani gostilno. Zunaj 
naglo zasede konja in oddirja. 

"No, to je hudobija, ki ji ni para na 
svetu!"" vzklikne Lenče ves razkačen, ko j e 
bil sam v sobi. "KraljevM, katerega kanita 
grduna pripraviti ob denar, je izvestno moj 
nekdanji svetovalec . 0 tem več ne dvomim. Ha! 
Lenče, na noge! Videti hočem, ali bo res tako, 
kakor sta sklenila nepoštenoviča. — Kako mi 
je zopet pomagalo znanje francoščine ! Ako 
bi ne bil kraljevič tolikrat naglašal ,Cas je 
zIato, in kar se učiš , učiš se zase! ' 

težko da bi ga zdaj rešil iz nevarnosti in obvaroval ogromne goljufije. Ako bi ga ne bil 
slušal, ne bi mu mogel zdaj hvaležen biti. Kaj 
bo rekel, ko mu razodenem to zIobnost? Kako 
bode vesel, da se je takrat ponižal, govoriti 
z revnim Lenčetom in ga poučiti. Da! Vsaka 
dobra beseda, vsako dobro delo najde prej 
ali slej zasluženo plačilo. Torej le urno! Se 
danes moram govoriti s kraljevičem in ga 
oteti preteče nevarnosti. Nadejam se najboljega 
vspella. " 

Cas je bil Lenčetu zIato, radi tega se 
dalje ne obotavlja, plača gostilniški račun te r 
gre naravnost k občinskemu uradu pozvedovat o 
kraljevičevem stanovanji. Zal, da tu ni dobil 
zaieljenega obvestila, kajti tega imena ni nikogar v Londonu. 

7* 


" Prosim gospod," pravi Lenče, " poglejte 

v knjigo tujcev, tu je morda v-pisano. " 

Uradnik tudi tej prošnji ugodi, a išče zaman doti6nega imena. Lenče se zahvali ter 
iverno odide iz pisarne. 

"Morda je pa omenjeni kraljevič kdo drug, " 
tolaži se gredoč. „Moino je res, a vest mi ne 
da pokoja, zato moram še poizvedovati. ” 

Dolgo premišljuje, kam bi se obrnil, da bi 
zvedel za kraljeviča , kar mu pride na misel , 
da bo najbrže pri kakem imenitnem gospodu 
v stanovanji. Gre v prvo palačo o kraljevia ni duha ni sluha ; gre v drugo, tretjo, četrto in peto, a za kraljeviča nihče ne ve, vsem 
je nepoznat . 

Lenčetu je zdaj že lože pri srcu, tolaži 
ga misel, da je kraljevič vender le kdo drug, 
a ne njegov znanec. Ker pa ni trdno uverjen, 
stori jedno pot. 

Pospeši svoje korake ter se poda v kra-

Ijevo palačo, češ , tu bode vender kdo e-
viča in vedel, da je tu, ali ne. Cudno 
bi bilo, misli si Lenče, da ne bi za kraljevega 
naslednika nihče ne vedel. Uglasi se najprej 
pri strainiku ; ta ničesa ne ve in napoti Len 
četa k strežaju in ker mu tudi ta zanika vprašanje, obrne se k hišniku, pri katerem se 
oglaša vsa gospoda posetujoU kraljevi dvor, a 
kraljevičevega imena ne pozna. Zdaj se Lenče 


101 

utolaži in prepriča, da mora domnevani kraljevi'.e kdo drug biti, dostojno se zahvaljuje ter 
poslovi, a hišnik, vajen dvorljivosti, ga spremi 
do izhoda. V tem pridrdra krasna, dvovprežna 
kočija, ki se pred palačo ustavi. Lenče postoji 
in radovedno pogleduje, kdo da se je pripeljal. 
Skozi svetla okenca kočije zagleda in spozna 
takoj kraljeviča — svojega dobrotnikaprijatelja. 

Da bi ga bile oči varale, ni bilo moino , 
ker je predobro poznal blago, lepo obličje svojega gospoda, katero si je vtisnil v dnu svoje 
duše. 

» 0 Bog!" zavpije in se oklene hignika , 

" ta je pravi, ta je kraljevič B-1-ski . " 

" Ne, vi se motite, to ne more biti," odgovori hišnik. "Ta gospod je Njega visokost 
knez Višinski. Dobro ga poznam, saj pride 
vsak teden enkrat na dvor . " 

Zdaj še-le s'

e odpro Lenčetu oči . Kraljevič 
potuje pod tujim imenom. Iskal bi ga bil lehko 
vse svoje življenje, a nikjer in nikoli ga ne bi 
našel. 

„Da da, je že pravi, gospod! To je gospod 

knez Višinski,” reče Lenče veselo hišniku. 

„ Toda prosim, povejte mi še, kje da stanuje ? ” 

RatIovoljno ustreže hišnik Lenčetovi želji 
in mu točno zaznamenuje kraljevičevo bivališče . 
Lenče se mu polen srčne radosti toplo zahvali 


102 

in odide s trdnim sklepom, drugi dan na vse 
zgodaj stopiti pred kraljeviča in mu vse razodeti. 

„Glejte no, kako mi je prav prig lo,” reče 
sam pri sebi, »da se nisem obotavljal. Ako bi 
bil poizvedbe odlašal do druzega dne, izvestno 
ne bi bil tako srečen, videti kralja in naj bi 
bil obhodil tudi vse mesto. Kako pametno je 
vender, e človek čas dobro obrača in celó 
trenutka ne zamudi ." 

X. 
kraljevič.


Ko se drugo jutro komaj dani, je že Lenče 
na nogah. Odpravi se nemudoma h kraljeviču. 
Kmalu pride do njegovega bivališča. Pri 
vhodu pozvoni, vratar odpre vrata ter vpraša, 
česa da želi. Lede prosi, da bi ga peljali 
pred kraljeviča ; a ugovarja se mu, da ga zdaj 
ne more vsprejeti, ker nima 'asa in namerava 
iti za nekaj dni na deželo . 

„Ravno prav!” odgovori Lenče ; „zato sem 
tako zgodaj prišel, da bom še ž njim govoril. 
Le peljite me k njemu, razodeti mu imam jako 
važne stvari. Prosim pa, ne odlagajte, prijatelj!” 


108 

' ,Koga hdem napovedati? Povejte mi vsa j 
ime! " 

" Imena pa ne," odgovori Lenče . "Le recite, da hoče nekdo govoriti i Njegovo visokostjo zastran stave. " 

" Da, da, je ie dobro," odgovori vratar in 

steče v prvo nadstropje. 

Vrnivgi se pove Lenetu, da mu je vstop 
h kraljeeu dovoljen. Takoj stopi v zaznamenovano sobo in se vdano pokloni kralje-Wu , 
ki se mu prijazno približa . Lenče ga na prvi 
pogled spozna, kraljevič pa njega he. 

" Kdo ste pa, gospod, in kaj mi imate povedati?" vpraša kraljeviL 

"Kdo sem, povem pozneje," odgovori Len6e. 
" Zdaj vam moram, svetlost, samo povedati, d a 
je bogatin Simur goljuf in vag sluiabnik Jurij 
grd izdajalec . " 

"Ne tako, gospod!" zavrne ga osupli kraljev-M. " Zakaj obrekujete mojega prijatelja, Si 

mura? &m morete to natolcevanje opravičiti? " 

„ Vaša svetlost, prav lehko!” odgovori Leae 
in pripove, vse, kar je prejšnji večer po sreč 
nem nakljuffi zvedel. 

„To je nduvena hudobija!” ree kraljevič. 
„Simur, goljuf, in moj zaupnik Jurij, izdajalec! To ni mogoč/e, ne morem verjeti. Dokažite mi! Ne poznam vas, prvikrat vas vidim , 
to ni resnica, kar trdite .” 


104 

„Ako mi ne verjamete, presvetli gospod 

pokličite Jurija k sebi in povejte mu v obraz, 
kar ste zvedeli,” pravi Lenče . "Ta čas grem z 
vašim dovoljenjem v drugo sobo in b bo grdun 
tajil, postavil ga bom jaz na laž. Nadejam se, 
da potem ne bo več tajil. " 

" Dobro, zares veste, naj se poskusi. 
Nikakor ne morem pojmiti, da je Jurij --
Bom videl. Stopite v bližnjo sobo in počakajte, 
da pride Jurij in da odgovori. Duri naj bodo 
le priprte, da bodete lade vse slišali. " 

Lenče odstopi v drugo sobo in kraljevič 
poivenkija. Strežaj prosi povelja ter na ukaz 
hiti po Jurija. Ta pride in Lenče ga skozi 
odprtino takoj spozna. 

" Jurij, tebe je Simur podkupil," nagovori 
ga resno kraljev-M, "hoče me pripraviti ob 
stavo. Pet tisoč boš menda dobil, da utešiš 

svojo vest. " 

Jurij obledi in ošabno taji, da ni res . 

"Kdo more to trditi ?" vsklikne razburjen . 
"To je grda lai! noben denar bi svoj ega 
gospoda ne izdal. " 

„In vender ste ga izdali, brezvestnik! " oglasi 
se Lenče, stopivši pred njega. " Menim, da me 
še poznate! " 

Jurij se silno ustraši. Trepetaje na vseh 

udih pade pred kraljevičem na kolena, razkrije hudobno nakano ter prosi milosti. 


105 

» Torej je resnica?" rde kraljevi6 ialostno . 
»Kaj tacega bi ne bil verjel o svojem sluiabniku, ki se je vedno kazal zvestega podanika. " 

„0 presvetli gospod! Milost, milost!” tarn a 
zdaj Jurij . »Vsota je bila prevelika! Skušnjavec me je premagal! Naj mi prizanaša Vaša 

visokost! Milost! Nikdar več ne bom kaj tacega storil! " 

„Dosti je besedi! Poberite se izpred mojega obga in ostanite v svoji stanici! ” 

Jurij ustane in klaverno zapusti sobo . Kra

ljevič uka:že sluiabniku, naj dobro pazijo nanj,. 
da ne uide. Potem se k Lenbtu obrne reka : 
»Kako se hočem vam zahvaliti, gospod? Storili ste mi veliko dobroto in me rešili iz krempljev hudobneiev. V štirinajstih dneh moram 
nazaj k svojemu stricu, kaj bi bil počel, ko 
bi bil izgubil stavo? Ne M mi ostalo toliko 
gotovine, da bi se pošteno preiivil. Hvala 
Bogu, zdaj sem na trdnem in vam sem jako 
hvaleien, da ste me obvarovali nesree. Zdaj 
stava ve6 ne velja in jaz obdriim svoj denar . " 

» Zakaj bi neki ne veljala ve, svetlost?" pre-
kine mu Len6e besedo . 

» Zaradi goljufije," odgovori kraljeviL 

» Vsaj niste vi goljufali, nego bili bi le vi 

ogoljufani," re6e Lenb. " Ostane naj pri tem, 
kakor je, stava je vaša, o tem ni dvojbe ." 


106 

"Ni mogael Jurij je najbolji jezdec. Le 
on bi mogel zmagati. " 
Ne zamerite, svetlost! Z vašim rujavcem 
lehko vsak zmaga, b je le količkaj vajen. " 

"Dobrol Kako pa bo z voinjo? Mojima 
ógroma je samo Jurij kose Kako naj bi stavo 
dobil ? " 

"More biti vender, svetlost! Osem dni je 
še Us . Dovolite mi — v teh dneh se bom toliko navadil, da bodem lehko nadomestil Jurija 
ali ga celo prekosil vzlasti pri voinji . " 

" Vi? — Kaj ste tako izurjeni v teh strokah ?" vpraša ga radovedni kraljev-M . 

„Prosim, poskusite me!” odgovori Lede. 

"To tudi hočem," reče kraljevič in pozove 
slugo, naj naroči hIevarju, da osedla rujavca 
in pripelje na dvorišče. Potem k Lenčetu obrnjen nadaljuje : "Vedite pa, ljubi moj, da je 
ta konj nevaren osobito nespretnemu jahaČu . " 

"Meni pa ne, meni!" odgovori Lenče in 
gre takoj na dvorišče, -zasede osedlanega konj a 
in se na njem tako vrlo obnaga, da ga kra-
Ijevič občuduje. 

" Je že dovolj, gospod !" vsklikne skozi 
okno Lenčetu. "Pridite zopet gori k meni, da 
se nadalje pomeniva! " 

Smejé skoči Lede raz konja in gre h kraljeviču , ki ga zdaj še ljubeznjivejše vsprejme 
nego prej . 


107 

" Sam Bog vas je dal! Priznati moram, da 
ste najbolji jezdec eč na okrog. Vi ste 
junak in prvak! Polovica stave je že moja. 
Kaj pa bo z drugo? Imam namreč dva ogra 
in jako lep voz. Jurij ju je izuril tako, da se 
na ogersko besedo ,térek' v najhujšem dir u 
ustavita, samo on jima je kos in zanagaje se 
nanj naredil sem stavo. Glavni pogoj te stave 
je, da bo moj voznik z vpreženima konjema 
na vso moč dirjal po ravnini do strmega brega 
Temze, ki teče skozi Anglije poglavitno m,esto 
tam pa da se bode na hip ustavil. Kaj tacega 
noben Anglež ne ve in ne zmore, zato bode 
stava moja. Brez Jurija mi je to neizvedljivo, 
ker razven njega nimam nikogar druzega, da 
bi bil tako spreten voznik. Zdaj mi je tudi 
jasno, zakaj je Simur hotel, da bi ne jezdila 
in vozila sama! " 

„Nič ne de, svetlost!” zavrne Lenče . " Namesto Jurija ponudim se jaz. Prepustite vse 
meni, jaz vam stavo dobim, to vam prisezam . " 

" Ali vi? Kdo pa ste vender?" vpraša kra-
IjeviL " Predno kaj izročim, moram vsaj vedeti, komu da izročim. Nočem vas pa žaliti s 
tem in oprostite mojemu mnenju, da ste morda 
tudi vi po Simurji podkupljeni in da črnite 
mojega služabnika samo zato, da bi bil zmage 
tem gotovejši. Jurij bi se lehko še skesal in 
mi vse podrl, zategadelj je poslal vas." 


108 

»ie vem, svetlost!" oglasi se Lede smej é 
se. »Ko bi vedeli, kdo sem, takoj ste druzega 
mnenja. " 

"Zato bi vas rad poznal," reU kraljevie 
in se nasmehne. 

Lede seie v kp po zlatnik ter ga pokai e 

kraljeeu rekoč : 

» Svetlost! Ali ga poznate? " 

"Zlatnik je. Kaj hočete s tem ? 

"Tega ste mi vi podarili, ko sem vam orla 

ustreljenega po vaših rokah, prinesel iz brezdna , 
odgovori Lenb . 
"Res je! Aha! Spominjam se, a to ni 

moino, da bi bili vi oni pridanič . " 

"Ravno isti sem, svetlost, samo postaral 
sem se," odgovori LenU nekako šegavo . 
»Rekli ste mi sicer takrat, da bom denar zapravil, zdaj vidite, da znam biti tudi vaHen. " 

" To je pa vender bdno svidenje!" omeni 
kraljevi& " Cedalje bolj se spominjam, da st e 
bili takrat — ne zamerite mi — pravcat i 

zanikarnei irt pridanič, zdaj pa - -" 

" Zdaj pa nisem ve6," prekine besedo, "in to se imam samo vam zahvaljevati. " 

" Meni? Kako?" vpraša naglo kraljevi6. 

» Vam, samo vam! Dali ste mi tudi dva 

dobra sveta. Prvi je : őas je zlato! in drugi : 
Kar se učiš se za se! Ali se tega ge 
kaj spominjate?" 


"Da, da! Svetoval vam nisem sIabega torej 
ste se ravnali po teh dveh geslih ?" 

"Prav vestno," odgovori Lenče, „in hrepenel sem vedno vas zopet enkrat videti. Pozneje ste mi nekoč podarili psička . Morda tudi 
tega niste pozabili ?” 

" Aha, že vem, takrat ste se bili že nekoliko poboljšali, a ne še popolno. " 

„Tako je bilo,” nadaljuje Lenče. „Vsled 
vašega opomina učil sem se vsega, kar sem 
mogel. Vzgajal sem s prva lovske pse, potem 
konje, izuril sem se v jahanji, potem sem hodil 
v golo, bil sem pisar, tajnik, vzpel bi se bil 
skoro na predsednikovo mesto ; potem sem bil 
dninar na železnici, nazadnje zemljemerec in 
to sem še, oziroma hočem spet biti. ” 

" To je pač čudno ! Česa ste se pa prav 
za prav učili ? " 

Čitati, pisati, računati, pse vzgojevati, ja 
hati, govoriti latinščino , angleščino in francoffino, državnega prava, matematike, stavbarstva in zemljemerstva . " 

„Res, to je prav obilo,” reče kraljevič z 
dobrovoljnim nasmehom ; " neznano ste bili mar

ljivi, da ste tolike tvarine zmagali. " 
" Ali mi torej zaupate, svetlost? " 
"Seveda, saj sva že stara znanca." 
„In stava ?” 


110 

„Ako si upate, da gotovo zmagate, tedaj 
poskusite! ” 

"Trdno upam ako le Sim ur ne izve pred 

časoma, da sem njegovo nakano ovadil," odgovori Lenče. 

" Skrbel bom že jaz za to," pravi kraljevM. "Jurija bom dal dobro stražiti, da nikomur 
ne bo črhnil besedice. " 

„Torej je vse v redu. Izvolite le še svoji 
družini prijaviti, da bom jaz zdaj kočijaž na 
mesto Jurija! ” 

" Vi, ki bi bili že lehko predsednik ?" 

vpraša kraljevič . 

„Zakaj pa ne? — Ste mar že pozabili, 
da sem bil tudi železniški dninar? V osmih 
dneh bo itak konec kočij agtva. ” 

„Vaša volja bodi! Vse potrebno vam bo m 
oskrbel . Zdaj mi pa natančneje razložite svoje 
življenje ; vem, da ste dosti morali prestati . ” 

Vsedeta se in Lenče začne od kraja pripovedovati, kar je doživel. Kraljevič ga zvesto 
posluša in se ne more načuditi izpremembam 
njegove usode, prepletene s tolikimi britkostmi . 
Zdaj se tudi uveri, da ima opraviti z jako 
učenim in bistroumnim moiem, ki na vsako 
vprašanje odgovarja z duhovitostjo in točnostjo . 
To in njegova odkritosrčnost, združena z uzorno 
značajnostjo, je kraljeviču vzbudilo vso Ljubezen 
in naklonjenost. 


11 1 

" Dragi gospod!" reče mu kraljevič na vse 
to, „neizrekljivo me veseli najino svidenje in 
ponovljeno znanje. Jaz vas ne pustim od sebe. 
Z menoj morate na Nemško, da posvetite domovini svoje izredne dušne vrline! ” 

" Ne, svetlost! Tega ne morem," odgovori 

Lenče. „Bivši predsednik, sedanji minister, pri 
segel mi je večno sovragtvo, črti me iz dna 
svoje duge, v njegovi bližini bi ne bil srečen!” 

" Dragi moj!" reče kraljevič, " zastran tega 
ne imejte nikakoršnih skrbi. Vi bodete moj 
tajnik, blagajnik in svetovalec, z eno besedo 
vse mi bote. Letne dohodke si pa sami določite, kolikor hočete. Ako ste zadovoljni, dragi 
moj, tu je moja roka! " 

Lenče ves ginjen in solznih oči seže kra-
Ijeviču v roko. Jecljaje in jokaje je komaj par 
besedic v zahvalo spregovoril . 

" Ni treba, dragi moj!" seže mu kraljevič 
v besedo. "To je moja dolžnost . Saj sem vam 
obljubil, da bom skrbel za vas, ako se bote 
ravnali po mojih nasvetih. Menim, da je zdaj 
zadnji čas, da izpolnim dano obljubo . Sicer ste 
me pa še ogroMne škode obvarovali, ker bi bil 
stavo gotovo izgubil. Tudi mislim, da bodete 
svoji domovini vrlo pomagali — in moja dolžnost 

je, vsaj nekoliko hvaležnega izkazati se vam. 
Zdaj pa, cenjeni moj kočijai, idite h konjem 
in vadite se, da me ob stavo ne pripravite!" 


112 

" Bodite brez skrbi, svetlost ! odgovori Lenče. 

Toliko ie še zmorem, da bom őgroma kos . 

Lenče gre in se neprestano mudi pri konjih . 
Jezdi, vozi in se vadi, da je komaj utegnil jesti 
in počivati, a nihče, tudi kraljevič ni smel biti 
pri njem. Srečni Lenče je konja v par dnevih 
tako izuril, da sta pri najmanjšem klicu ali 
žvižgu prišla iz hleva ter ga lizala in obskakovala, kakor psička. Ko kraljevič to vidi, ne dvomi 
več nad dobitvijo stave in se popolnoma utolaži. 

Dan razsodbe nastopi. Kralj gre z Len

četom na tekmovanje. Na odločenem mestu so 
že Simur, sodniki in mnogo druzih gledalcev, 
ki zdaj na kraljeviča, zdaj na Lenčeta obračaj o 
svojo pozornost. Tudi Simur išče svojega jahača, a zaman, zato mu tesno prihaja pri srcu. 

" Kje je pa Jurij?" konečno vpraša kraljevi6a. 

"Bolehen je nekaj in ne more iz svoje 
izbe," odgovori kraljev-M. "Kakor vidite, moral 
sem namesto njega vzeti druzega. Radi njega 
nisem hotel razdirati stave, torej velja po dogovoru. " 

"Le, hočete," rde Simur jezno, "jaz 
pa nočem, ker sva se zgovorila, da mora 
Jurij zraven biti. " 

" Mislim, da ne," odgovori kraljevič . " To 
naj razsodijo strokovnjaki!" Vsi se za kraljeviča potegnejo in njemu prav dajo. Kraljevič 


11 8 

izroči. denar, kar je bil tudi že storil 
Simur — tekmovanje se prične. 

Lenče zasede rujavčka in spodbode kakor 
blisk švigne čez kol in rov ter pusti daleč z a 
sabo Simurovega jahaČa . Nepopisno veselje zavlada med gledalci, ko zopet prvi nazaj pridirja. Pol stave je dobljene, zdaj se izgube ni 
bila več bati. 

Naprežejo potem vozova. Lenče in Simurov kočijaž se usedeta vsak na svojega in se 
oba tako dobro in urno obnašata, da nihče 
druzega ne prekosi in tudi razsodišče ni moglo 
nikomur priznati prvenstva . 

hoče Simur denar pograbiti, kar se 
Lenče oglasi z nastopno prošnjo : 

" Dovolite mi, gospőda, nekaj! Storil sem 
dozdaj ravno toliko ko Simurov jahač, zdaj 
naj se pa še pokaže, čegavi konji so bolj 
izurjeni. Ako so nasprotnikovi bolji, dobi on 
stave z dovoljenjem mojega gospoda ; če pa 
niso, umeje se samo ob sebi, da gre stava 
kraljeviču. " 

„ie velja!” zavpije Simur trdno nadejaj e 
se zmage. 

Razsojevalci si pogoj zabeleiijo, Lenče 
skoči raz voz, obesi vajete na komat in urno 
plane zopet na svoj sedež. Vsi se čudijo s 
kraljevičem vred . 

8 


4 

»Kaj pomeni to, Lenče ?" pozove ga kmljevie. „Ali ste mar ob pamet? Brez vajetov 
bodete dirjali?! ” 

e pustite me, milostljivi knez! Že vem, 
kako je prav," odreže se Lenče ponosno ; zažvižga in ko bi trenil, zdirjata ogra z lehkim 
vozom po ravnini. 

"Aha, ušla mu bota," reče Simur, škodoželjno krohotaje se. 

A zlobnež se je varal. Ena sama beseda, 
en sam klic in žvižg zadostuje, da se zopet 
obrneta proti množici. Od todi ju pa naravnost 
proti strmemu bregu Temze zapodi. Ognjevita 

konjiča bežita, ko da bi se skušala z viharjem. 
Gledalci strmijo, marsikomu je tesno pri srci, 
še celo kraljevič obledi od strahu, ko vidijo 
Lenčetovo drznost. Breg je strm, vprega pa 

drvi v divjem diru proti Temzi. Vedno bliže 
in bliže brega je voz. Se en skok in vse bi 
bilo uničeno pogreznivši se v valove globok e 
Temze. Ze sta bila na pogubonosnem bregu. 
Zdaj, zdaj — ni drugače mogoče — "p o 
nj em je!" zavpije vse ; kar hipoma, glej čuda , 
ustavita se konja na klic in razgetaje gledata 
po vozniku. še en klic — in obrnivši se 
ubereta pot nazaj in predno Lenče izgovori 
"térek", ustavita se na mestu, od koder ju 
je pognal. 


Vsi so veselja vriskali in kraljevi6u stavo 
priznali. On spravi denar, Lenče pa dene konj e 
v red in vse se vrne nazaj v London. 

Srečni izid tekmovanja je vzradostil kraljeviea in Lenčeta neizrekljivo . Prvi ni bil prevaran in je stavo dobil, drugi pa je k temu 
tako izredno dobro pripomogel. „Čas j e 
zlato!” pravi zopet sam v sebi. Ako se ne 
bi bil pri konjih toliko izuril, zgubil bi bil 
kraljeviču stavo. Kako dobro je vender, da se 
človek vsake stroke točno in popolno nauči . 
Znanost ne hasne samo onemu, kdor si jo pridobi, 
marveč tudi drugim. Čas je zIato! Tudi kraljeviő se ne bode kesal, da mi je dal oba ta 
nauka, in tako je bilo. 

Ko pride kraljevič s svojim spremstvom 
domov, pokliče Lenčeta k sebi, pokaže mu 
kup zlata in reče : „Nate, dragi moj Vzemite, 
ta denar je vaš! ” 

„Kateri?” vpraša Lenče ves presenečen . 

"Ta le, ki ga je Simur z vami stavil." 

"Ne z mano, nego z vašo svetlostjo !" za 
vrne ga Lenček . 

„Nikarte vender tega,” odgovori kraljevič 
dobrohotno . " Zadovoljen sem, da ste mi rešili 
moj denar, — ta je pa vaš po vsej pravici . 
Vaša urnost in spretnost ga zasluži, torej ne 
obotavljajte se, vzeti ga morate! Zdaj je 
skrajni čas, da se uresniči najino geslo : ,Čas 


116 

je zIato'! Držah ste se vestno po n zakaj 
ne bi bili deleini zdaj zasluženega zlata k o 
ste ves čas svojega življenja delali na to, da 
se vaš neumorni trud sijajno ovenča ! " 

Lenče ne ve, da čaje, ali se mu sanja. 
Toliko zIata! In to vse njegovo! "To je preveč 
to je zaklad bogatina!" jecljaje izpregovori . 

"Res, dragi moj, to je zaklad, ki ste ga liki 

čebelici sami vkupe nanosili. Sprejmite ga in 
bodi vam v vedno veselje, kakor je meni v veliko 
radost, da vam je izpolnitev mojih naukov prinesla toliko plemenitega sadu. Ne izostane naj 
vam pa posebna nagrada za marljivost in poštenost. V osmih dneh greva na Nemško. Vi pojdete z mano — ko prijatelj. Skrbel bodem, da 
bode vaši trudoljubivosti zadoščeno . Še očitnejš e 
se vam bo potem pokazala moč mojih naukov, 
namreč, da j e čas zIato, da se ne učimo samo 
zase, temveč tudi 'za blagor druzih, in da človeka osreči in ()Maii le umna poraba časa 
in neprestana nabira dušnih zakladov! " 
Kraljevič je govoril resnico, kater o 
Lenče čim dalje bolj čislal . V odločenem času 
gresta skupaj na Nemško. Čez leto potem nastopi kraljevič vladarstvo . Lenče, bivši hlevarček, 
postane predsednik, potem minister, in kar je 

več vredno, v vseli razmerah njegovega visocega dostojanstva vedni prijatelj kralja ki ga 
je tudi iskreno ljubil in čislal. 


117 

svoji sreči pa Lenče ni pozabil svojih 
rednikov. Bogato ju je obdaril in jima stotero 
povrnil vse dobrote, katere sta mu v skromni 
meri skazovala. Posebno se je teta Zidarica 
veselila, videti Lenčeta na tako visoki stopinj i 
časti in veljave in večkrat je sama pri sebi 
rekla : "Ta mladenič je vendar imel glavo na 
pravem konci! 0, ko bi bila to prej vedela , 
koliko bolje bi se mu bilo godilo, dokler je bil 
pri nas. Žal, da je zdaj prepozno! " 

ITči se v mladosti, ako ti je kaj mar za 
bodoCnost! „Čas je zlato !” Kar se človek 
uči, uči se zase! 0, ko bi se mladost vender 
spametovala! poznejih letih pride kesanj e 
in marsikdo bo eul svojo vest : Zakaj se nisi 
potrudil v mladih letih? 

In vi, dragi čitatelji, še ste mladi Vtisnit e 
si globoko v srce prevažni izrek : 

„Čas je zlato !” 


Vsebina.


Stran 

I. Pridanič in kraljevič . .3 

II. Lenček si išče dela . 14 

III. Vhlevu . . 21 

IV.Lov.. . . ... . ... .32 

V.Anglež.. .. .. .. ... .42 

VI. Predsednik . . . . . . .. ..54 

VII. Pisar . . 66 

VIII. Skušnjava . . 75 

IX. Priča zlobna nakane . 91 

X. Kraljevič . . 102