Za poduk injcratek cas. Lnrška mati božja. (Dalje.) 16. avgusta, Danea 16. avgusta aem že prav zgodaj meševal in sem imel jako imenitnega ministranta, še svoje žive dni nisem imel takega. Sv. mešo sem služil, kakor sem obljnbil bil, za vse tiste, ki so se doma mene v svojih molitvah spominjali. Hitro po sveti meši jo pomabam doli po bregu k dupljini. Tukaj so mil. nadškof Berchialla ob pol sedmih za avstrijake romarje sv. mešo alužili in jih po sv. meši tudi obbajali. Med tistimi, ki so k božji mizi priatopili, je bila tudi baronesa Terezika Dalberg, o kateri sem že povedal, da jo je čudodelna lourdeska voda naglo ozdravila. Bil je tedaj danea jako genljiv prizor, ko je po av. obbajilu gospodičina vstala in je v dupljini darovala milostivni lourdeski Materi božji, ki jej je pomagala, svoje bergljice, po katerih je celi dve leti hodila. Pri tem prizoru nobeno oko ni ostalo subo. Ob desetih je bila pri votlini čeaka, in ob ednajstib ravno tam slovenska pridiga. Slovenska beseda je Slovencu vaelej mila, a ko se je zdaj tnkaj pred lourdesko Marijo glasila in od masabielske pečine odmevala, kdo bi popisal tedaj naše veselje! Slovenaki so govorili preč. goapod stolni korar F. Koaar, izvrstno, kakor vselej. Govor je bil razdeljen na tri dele. I. Mi smo romarji, — toraj moramo tukaj na tem svetem mestu najpoprej mialiti na lastno svoje izveličanje; II. 11 i smo slovenski romarji, — toraj hočemo v imenu vaeb Slovencev lourdesko Mater počastiti in vea slovenski narod njenemu varstvu izročiti; III. Mi smo avstrijski romarji, — toraj naj naša molitev velja našemu preavitlemu cesarju in vsem avstrijskira narodom, da ae ureaničijo beaede: „0 kako dobro in prijetno je, ako bratje v složnosti prebivajo". — Pridiga je in bode ostala pravi biser med alovenskimi pridigami, dokler bo slovenski narod 8tal. *) Tukaj s častjo omenim naše alovenake romarice pevkinje. Kolikorkrat smo se zbrali pri votlini ali tudi zgorej v veliki cerkvi k av. rožnemu vencu, vselej so po posameznib skrivnostib lepo prepevale slovenske pobožne peani. Poljaki in Cehi so terjali od mene te slovenske peeni, tako so se jim dopadle. Daj, daj, 8e imaš! Pesni bi jim sicer lehko dali, pa napevov niamo imeli vglasbenih. Tudi Poljaki, Cehi, Nemci, Francozi so peli avoje JVIarijiue peani, pa tako lepih, milib in ljubeznjivib, kakor so naše slovenske Marijine peani nimajo, naj reče *) Celo pridigo bode Objavil BSlov. Gospodar" v rCerkv. prilogi." kdo, kar hoče. Ko pa ao naae pevkinje navzdignile pete litanije, pa so bile tako občao pohvaljene, da bi se rea lebko prevzele; toda prevzetaoat še inda nič ae velja, tem manj pa aa božji poti. Na obed sem bil povabljen z onimi dragimi odboraiki našega božjega pota v farovž k ooetom miaijoaarjem, katerim je v akrb izročeao svetišče Marijiao. Presrečea aem bil, ko ae ondi aezaaaim 8 tolikimi odlicnimi gosti. Povabljeaa ata bila dva nadškofa; dva opata, eden doli iz jažne Afrike, štirje atolni korarji, in kakih deset posvetnih gospodov, več fraacoakih dabovnikov, med njimi tadi loardeaki meatni žapaik. Med obedom ao se vrstile navdašeae napitaice ; sicer bi tega ne mogel trditi, pa aem zmiraj svojega soseda dregal, ki je bil vešč francoščine, da mi je moral govore naaproti tolmačiti. Za poboljaek amo pili viao z otoka Sicilije; viao je presladko, fiao in ogajevito. Ob dveb popoldae je napovedano, da bode blagoslovljeno bandero, katero hočemo avstrij ski romarji Mariji podariti. Po obedu tedaj hitro atopim po roket in štolo, da ne zamadim aloveanoati. Ob ari smo vsi zbrani. Po čaaih iz zavojev apravljajo na den baadero, in ko ga razvijejo pred našimi očmi, amo kar strmeli nad njegovo lepoto ne samo mi, ampak romarji vseh krajev, ki ao nas radovedai obstopili. Baadero, iz rudece in bele svilnate robe aarejeno, je štiri metre dolgo ia poltretji meter široko. Na beli atrani baadera atoji v sredi velikega križa podoba brezmadežne Device, in okoli nje ia aad njo in pod njo v križa ia ob štirih koacih križa so podobe 18 deželnih patronov Avstrije. Na rudeči 8trani pa je z zlato nitjo všito presladko ime Marijino, z lavorovim veacem obdano, ia v vihrajoeem belem traku tega venca so zzlatom všita imeaa vseh avstrijskih dežel, tedaj tudi imeaa naših slovenakib. dežel: Stajarske, Kranjake, Koroške ia Priraorske dežele. Ob koacih rudeče atrani so všiti patroni naše preavetle ceaarake hiše: Sv. Fraai-išk Aaiški, patron cesarja; sv. Elizabeta, patroainja ceaarice, sv. Radolf, patroa cesarjeviča, ia av. Štefan, patron cesarjevičine. Bela stran ima napia: Kraljica av. rožnega venca, prosi za nas; rudeča atran pa: Vai 8veti deželni patroni, proaite za cesarsko hišo in za državo avatrijako. Uboge redovnice v Gorenjem Dčiblinga pri Dunaju ao z iglo vae omenjene podobe tako fiao vaile, da bi jib aobedea malar tako čisto ae namalal. Baadero je 8talo nad šeat tieoč goldinarjev, dasiravno so častivredne sestre bolj zastonj, kakor pa za deaar delale. Zdaj priatopijo milost. nadskof Fonteaeaa (reči Fonteno) iz francoakega mesta Albi ia blagoalovijo bandero avstrijskih romarjev. Da jim je bil ta posel drag in ljub, so očitno po- vedali, a videli smo tadi na ajihovih aolznih očeh, da smo ae jim prikapili. Pa tudi mi prijazaega, preblagega nadikofa aikdar ne borao pozabili. (Dalje prih.) Smešnica 45. Sodaik: nTo je po takem gotovo, da si aro ukradel. Povej tedaj, kje si jo akradel!" Zatoženec: ,.No, če ate že ageaili, da aem uro akradel, ne bode vam težko ageaiti, kje da aem jo ukradel." Sodnik: ,,To ne gre, ti moraa povedati." Zatoženec: ,,Goapod aodnik. pa bi veadar-le poskasili, morebiti pa ae vam posreči, da boste agenili. Tedaj prosim, le poskusite!"