Naravno podučevanje. Podučevanje naj bode pred vsem drugira naravno. Ta pridevekje sicer kratek, pa je zelo važen, kajti že pred sto in sto leti je veljal toliko, kakor velja danes. Amos Komenski je pri vseh svojih pedagjgičnih vodilib povdarjal, da naj bode vse podučevanje naravno. Pestaloci je podlago k dobremu podučevanju stavil s tem, da je podučeval naravno. Kako pa naj se podučuje, da sepodučuje naravno? to je važno vprašanje. Stara ljudstva so tudi podučevala, toda vse svoje podučevanje stavila so le na skušnjo. Mladi podučevali so tako, kakor so to pri starih videl i in slišali. V novejšem času jelo se je misliti na to, kako bi se naravno podučevalo, t. j. da bi se učitelj zavedal pri podučevanji. Odgojnik in učilelj mora vedeti, da je pedagogika samostalna vednost, ki se opira na vednosti o telesu in duši človeški. Da se pa vstanovi naravno podučevanje, postaviti morajo se glavna načela za pedagogiko, ki se ne ravna le po skušnji, temuč po postavab človeškega in sploh naravnega življenja. Ozirati mora se na otroško življenje pri raznih narodih in stanovih, na razne razmere staršev in sploh na vse, kar sega v okrožje otroškega življenja. Imamo mnogo pedagogičnih knjig, a popolne knjige o otroški naravi (Kinderkunde) še nimamo, akoravno imamo pred sabo lepe Frobelnove rasprave o otroškem življenji. Pedagogijsko pravilo pravi: »Odgojaj otroka, da bode v vseh rečeh krepek in samostalen!" To pravilo velja že davno, toda le na podlagi britkih skušenj, ne pa po tera, da bi se bil kdo prizadeval otroško naravo popolnoma poznavati. Ljudstvo se je davno že podučevalo v šolah, toda, kakoje to, da ni bilo do sedaj in še sedaj ni sposobno, dabisvojo nalogo in stopinjo v deržavi moglo prav razumeti. Časi se vedno spreminjajo, inboljko kedaj, je treba sedaj, da se v ljudski šoli izreja ljudstvo za sedanji duh časa, kteri nikdar ne miruje, temuč pušča za seboj vse, ki niso marljivi in ne razumevajo njegove naloge. Sedanja šola mora v pervi versti vzrejati mladost, ki ve samostalno misliti in delati. Samostalno raišljenje in dejanje človeka žlahtni in postavlja v pravo stopinjo inoštva iu značaja. Samo po sebi se razume, da se mladini morajo pri tera tudi vcepiti prava nravna vodila. Posebno je pri ženski mladosti treba paziti, da se ne vzreja enostransko, temuč v duhu terdnega, neomahljivega, pobožnega značaja. Odkritoserčni (nehlinjeni) pobožni značaj je pervi pogoj pri vsaki, poscbno pa še pri ženski odreji. K naravnemu podučevanju šteje se tudi to, da naj bode podučevanje soglasno (harmonično), t. j. tako, kakaršno je vse naravi. Tu pa tam vidimo Ijudi, ki so se v mladosti mnogo učili, pa vendar pozneje o priučenem ne znajo gospodariti, ker njihovo delovanje se nikakor ne vjeraa z njihovimi vednostimi. Vzrok temu je enostransko podučevanje, ktero se ni opiralo na pravo dušno zavednost. Clovek je že po naravi tak, da ga naj več občutki vlečejo k temu ali unemu dejanju, tedaj se naša dejanja naj več ravnajo po uaših mislih in domišljijah. Naloga ljudske šole je tedaj, da ne zbuja le duha, temuč tudi serce, in ne le vednost, temuč tudi ljubezen do kake reči. Podučevanje mora tedaj vsega človeka — po vseh njenih zmožnostih — obsegati in obdelovati, potem more se reči, da je uaravno. Dragi učitelji, prevdariti, kaj pomenja beseda. ,,naravno", in ravnajte se pri podučevanji in vzrejevanji n a r a v n o ; kniali videli bodete lep sad in v bližji že splošne lepe pridelke! P-