o st Ost 77/78 JZ VSEBINE. ALL’INDICE'' BJRE E frontiera SOOČANJE KULTURvNA PODROCislU ALPE JADRAN cultureXconfrontì JELL’AREA A^PE-ADRIA TRST KLIČE TRIESTE CHIAMA' POESIE MAJHNA ÌSTRSKA SUIT/ BURŽOAZNE POTI MED ^POZNIM POLETJEM IN ZIMC > si limitava a concludere, stringendosi nelle spalle." La sapienza secolare di questa gente è un bene indistruttibile che sopravvive oltre le vicissitudini tormentate degli eventi della 'grande storia' e si tramanda in eredità anche ai nuovi venuti, come il montenegrino Vido che apprende da Gino Jona e dal vecchio Coslovich tutti i segreti di quel mondo e l'arte di viverci. Un mondo che Molinari ha saputo far rivivere con autentica immediatezza, con amore, e del quale porta in sé inconfondibile l'impronta. Gino Brazzoduro Itinerari borghesi fra tarda estate e inverno L'arco di questi racconti brevi( ) descrive un itinerario ideale attraverso un paesaggio interiore come sospeso fra armonia e dissonanza, fra quiete e tempesta. E' il transito che si svolge dolorosamente fra la fine estrema dell'estate e l'inverno della vita. Lungo questo itinerario Lalla Kezich ci accompagna partendo dall'aurorale esperienza della bambina Noretta che scopre il 'male di vivere' montaliano, attraversando poi una specie di terra e di tempo di nessuno, fissati in quei giardini e in quelle campagne luminose di fine estate, per approdare infine alla realtà adulta dell'autunno e dell'inverno, desolati e squallidi, in cui rivivono solo i bagliori delle antiche luminosità perdute, inafferrabili fantasmi, struggenti memorie. A poco a poco in quella lieta e serena 'en plein air' si insinua il male, dapprima quasi solo vagamente intuito e presagito da Noretta (lo strano, indefinito 'male' di Claudio, la proiezione appena accennata dell'ombra sentita come ostile dei suoi genitori) e poi via via sempre più presente e determinante, ineliminabile presenza nella vita reale, dissidio e conflitto, anomalia patologica, vecchiaia come decadenza irreparabile. La mano di Lalla Kezich è delicata ma non fragile nel presentarci questo viaggio. Mano leggera e felice, ma sicura e ferma, che sa cogliere i tratti essenziali delle figure col segno parsimonioso ma efficace della puntasecca e sa rendere le atmosfere di quei paesaggi con brevi tocchi, appena accennati, sottolineando con sobrio tratteggio i diversi piani e le penombre che fanno intuire spesso ben altre profondità interiori. Questo stile narrativo, sempre essenziale, spesso ha il taglio - soprattutto nei primi racconti - di una secca Lalla Kezich - "Marina indiana" - Lafanicola, ediz. Italo Svevo, Trieste, 1977. sceneggiatura con brevi quadri che si succedono e serrano uno all' altro sempre seguendo, però, un ritmo misurato da una battuta controllata, senza rendere mai l'azione scomposta o affannosa, con ciò creando una tensione emotiva molto efficace. L'itinerario che ci viene proposto attraverso un piccolo mondo borghese, dove piccolo non va inteso in senso riduttivo; un mondo raccolto, famigliare, visitato con animo ingentilito dagli echi e dalle consonanze di una vita che ha partecipato e condiviso quelle atmosfere, che si è soffermata in quei silenzi ed ha ascoltato quelle voci. E' il mondo di 'prima del diluvio', immerso nella quiete sfuggente - ultima quiete - prima della tempesta presentita oltre l'orizzonte ancora - per poco - chiaro e sereno; ma della quale si percepisce la provvisorietà, la caducità vagamente sospesa in quell'aria calma e serena. Di li' a poco i protagonisti di questo 'piccolo mondo' saranno inghiottiti dal baratro di cui presentono l'incombente minaccia, e ne usciranno profondamente mutati - quelli che ne usciranno vivi. Dei sopravvissuti fisicamente qualcuno diventerà solo un'anima morta e rinsecchita, povera foglia accartocciata. L'alba di questo mondo è descritta con lievi tonalità di pastello, come i colori di una tarda estate, sulla marina o in campagna o in un giardino. Un'alba sull'orlo della grande crisi che tutto e tutti sconvolgerà; ma all'inizio siamo ancora al di qua di quel limite, in un estremo prolungamento di quella fragile, effimera pace. L'itinerario forse può più propriamente cominciare col secondo racconto, "La nave", allo scadere della vacanza estiva, alla vigilia del rientro in città preannunciato dalla prima pioggia settembrina. "Non è vero. Le vacanze non sono finite, le vacanze sono lunghissime, non finiscono cosi'". E' il grido di ribellione della bambina, nella quale si nasconde l'impossibile nostalgia del limbo perduto di quella nostra infanzia prima che s'annunciasse l'ineluttabile spaccatura fra bene e male e ogni altra divaricazione lacerante, portata dalla vita nelle nostre coscienze. E' l'inizio dell'amaro apprendimento del vivere attraverso il perdere. In "Giardino '37" - la data indicata esplicitamente è emblematica - la zia Rosi tronca un accenno di discorsi preoccupati riguardo alle vicende dell'Anschluss incombente: un'inquietante ombra sembra increspare la quiete serena di quel giardino dove si discorre sorseggiando lo sciroppo di lampone. "Via, via, per quel che contano i nostri discorsi e le nostre opinioni, pensiamo all'estate piuttosto". Fa eco la signora Nella: "Qualche volta sono piena di pensieri e di ansie, forse non dovrei"; e poi "con sforzo" cambia discorso: "E' bello il vostro giardino, ed è molto ben tenuto". Poi improvvisamente il racconto si chiude con una scena che turba e gela quell'atmosfera di voluta spensieratezza in quel giardino, quasi una 'enclave' nel fluire drammatico della storia esterna per quelle persone tranquille che pare non vogliano accorgersi di ciò che si sta preparando; la bambina che si era arrampicata, inconsapevole, sulla ringhiera del balcone, viene trattenuta giusto in tempo dal padre accorso. Ma molti di quei tranquilli borghesi non saranno trattenuti dalla loro consapevolezza e precipiteranno. Anche il racconto successivo, "Intorno ad una neonata", è un magistrale quadretto 'en plein air' di un gruppo famigliare di borghesi agiati e di buoni sentimenti, riuniti intorno alla rasserenante e rassicurante dolcezza della neonata. Ma l'idillio è solo apparente; affiorano qua e là sottili venature di inquietudine ("E un lampo di apprensione passò nei suoi occhi". - "nella cucina ora si era steso come un velo d'ombra". - "il suo viso, ricomposto dalla penombra, ritrovava una strana bellezza."). Quelle montagne portano ancora vive le cicatrici della prima guerrra mondiale, trincee, camminamenti che ne solcano i fianchi, screpolature che deturpano l'immagine pura della natura, ma ancora una volta la fine del racconto è percorsa come da un brivido premonitore : alla dolce neonata si contrappone la povera "faccia di angelo malato" del bimbo della signorina Teresa; poi il congedo, e "per qualche momento nessuno parlò. Erano tutti fermi nella forte luce d'agosto: ognuno tentava, tentava di ricacciare tristi ricordi, tristi presagi. L'inclazare di quelle due iterazioni ravvicinate rende assai bene l'atmosfera di incertezza sospesa in quella quiete solo apparente e cosi' labile. Anche il quinto racconto, "Le carte francesi", si apre che "nella stanza c'era una chiara luce di montagna". Guido entrando annuncia: "Sta per piovere", ma Carla quasi vuol allontanare quella previsione: "Passerà subito"; e invece pioverà. Poi, quell'atmosfera esterna di quiete e di serenità offerta dalla natura, viene presto sopraffatta dall'ansia interna che cresce e coinvolge tutti i personaggi alle prese col problema della vecchia madre. Lidia cerca inutilmente di sottrarsi a quell'angoscia rifugiandosi nel suo gioco di carte solitario. "All'improvviso si levò il vento"; ma avvertiamo che quel vento attraversa soprattutto quelle anime smarrite nel labirinto dei loro problemi che appaiono insolubili, impaniate in un groviglio di risentimenti e di contrarietà. Anime vittime di quei "ricordi che si infilavano nel cuore come aghi", prigioniere di perduti paesaggi interiori, di immagini "scomparse per sempre". La fine è ancora tragica, in maniera più accentuata che nei precedenti racconti. Lidia avverte tutta la violenza della lacerazione cui non sa, non può ovviare; Carla "avrebbe voluto correre dalla sua mamma, dalla sua mamma giovane e forte, che la aiutasse" e che invece ora aveva bisogno, lei, del suo aiuto. "Famiglie" si apre ancora sotto il segno del colore in un giardino; "il cielo inquadrato dalla finestra era chiaro e con la luminosità leggera della prima mattina". Ma è un giardino colto nel suo ultimo giorno, perché sono già arrivati gli operai per tagliare gli alberi, come nella fine del 'Giardino dei ciliegi' di Cehov. Un giardino che se ne va con le immagini fuggitive e felici del passato, della vita che lo aveva animato; i sogni lasciano un sedimento di angoscia, irrisolvibile grumo amaro. Prendono il sopravvento i problemi del mondo reale, quotidiano. La fine è ancora una volta triste; nel disordine del trasloco verso un'altra casa, un'altra vita, con la sensazione dello sfaldarsi del passato, "Si guardarono in silenzio e restarono senza dir niente, finché cadde la notte e quasi non vedevano più le loro facce". "I vivi e i morti" è un racconto che si svolge sul treno; la luce di fine estate ha ceduto il passo ad "una luce d'acquario" di novembre; il sole pallido a fatica dirada la nebbia. Il treno porta Lia alla città natale - il nome è taciuto - a trovare la madre; il viaggio "le dava il modo di districarsi dai legami di tutti i giorni e di prepararsi all'incontro". In questo treno avvertiamo uno spazio ed un tempo virtuali, dove i ricordi "si calavano in un'atmosfera informe e lattiginosa, quasi surreale"; "Sembrava che in quel treno balenassero frammenti di un mondo scomparso", frammenti trasfigurati dal distacco, dalla lontananza e dalla memoria di "luminosi paesaggi" interiori. Ma forse è solo un'illusione deformata dalla prospettiva crescente della distanza. Oramai l'estate è ben lontana alle nostre spalle, con la sua luce tersa, con la sua quiete, con la sua provvisoria armonia. Siamo in corsa su quel treno col suo carico di male umano. "Oramai era buio e le parve che sulla terra scura, in un inestricabile abbraccio, si agitassero i vivi e i morti”. Con "La parete", siamo ormai nel cuore duro dell'inverno, in una desolante notte di S. Silvestro, dove solo la memoria lontana di antichi ritratti riporta, come da un profondo esilio, "una luce chiara e celeste insieme", attutita e smorzata dal grigiore di una vita inaridita nell'isolamento, appiattita e disseccata dalla meschinità, dall'egoismo, dalla pedanteria. In questa vita sciatta, costruita su "simmetrie immobili" senz'anima, si insinua un'incrinatura che parte da "una pìccola macchia nera, forse un insetto" che deturpa quella levigatezza disumanizzata, introducendovi un germe di dissonanza forse capace di ripristinare una salvifica tensione vitale. L'ultimo racconto - che dà il titolo alla raccolta - è di nuovo permeato dalla solarità dell'estate marina, un'estate piena e calda, vera, che non ha i colori dell'incipiente autunno. Ma in questa luminosità vitale, pienezza felice e posseduta, ecco irrompere inatteso il segno assurdo della morte, inaccettabile dissonanza, incrinatura ineliminabile di quella superificie perfetta e brillante di colori ("lunghe onde turchesi e piene di luce"). E' ancora il grigio velo d'ombra sottile che si interpone fra il nostro occhio e le cose, come quando "una piccola nuvola nasconde il sole", e il paesaggio improvvisamente incupisce e un brivido di gelo attraversa il silenzio del mondo. Ancora il segno dell'inattesa, inspiegabile frattura che incrina l'armonia - solo apparente - del vivere e la scalfisce irreversibilmente tramutandola in angosciata dissonanza. Il primo racconto, "Pranzo di Natale", può valere forse come amaro approdo dei superstiti - solo alcuni, vogliamo sperare - di quell'itinerario iniziato in una chiara luce di settembre sulla marina alla vigilia del rientro in città di quella strana bambina-adulta, Noretta. Ci troviamo in un interno borghese dove percepiamo sotto l'apparente solidità un indefinito malessere (la vaga malattia di Anna) ed il turbamento di un'inquietudine il cui senso resta inafferrabile ai presenti. Il "quadro del plenilunio" imprime la sua presenza come un convitato imbarazzante, co ne quella sua "terribile luce di luna" che infonde tristezza: il pittore non poteva che essere morto pazzo, se 'normale' era la 'logica' apparente di quegli altri convitati. Di questo microcosmo borghese è ritratto impietosamente il decoro e la convenzionale rispettabilità; le velleitarie ambizioni culturali tentate senza eccessivo impegno; i "vezzi quasi infantili"; gli oggetti che devono certificare la condizione sociale - il trumeau veneziano, il "piccolo port-bonheur", l'étagère, i gioielli. Un mondo opaco, anzi solo l'eco smorzata del mondo vivo, come la "lieve sonorità sospesa" nella sala dopo che la pendola viennese ha scandito la mezzanotte; "Tutti rimasero fermi e silenziosi per un attimo come se tendessero l'orecchio a cogliere qualcosa che non c'era più." 0 come il silenzio di quella sala ormai vuota che "in qualche modo pareva trattenere l'animazione della serata". Alla fine, Ugo "voleva dire una cosa, voleva chiedere una cosa...Ma la domanda non gli usci"'. Il viaggio è concluso; il viaggio di una generazione borghese che molti di noi, in parte almeno, abbiamo compiuto lasciando in una tranquilla mattina di settembre quelle marine, quei giardini per inoltrarci, quasi inconsapevoli, dentro ostili autunni e duri inverni, dove oggi abitiamo. Fortunato chi non ha celebrato quell' arido "pranzo di natale", incapace più a parlare, a percepire "la luce celeste della mattina, una luce cosi’ bella che non avrebbe mai dimenticato"; fortunato chi in una squallida notte di S.Silvestro non deve prorompere nell'angosciata constatazione che "Non ci siamo salvati". Fortunato chi, dopo questo lungo viaggio ricorda ancora le "lunghe onde turchesi e piene di luce" della vita e sa ascoltarle nel grande cuore del mondo, anche quando tante "cose terribili accadono". Di quei superstiti, si sarà salvato solo chi avrà imparato a resistere impavido nella realtà cocente dell'umano; chi avrà saputo uscire dalla scorza indurita dell'egoismo e dell'individualismo, liberandosi dal "vizio" borghese. Gino Brazzoduro NA PRAGU VESOLJA (AMERIŠKI DNEVNIK) Aleš Lokar 10.8.84. Letimo. Sprejme nas suho-siva višinska svetloba. Cunje oblakov se cefrajo mimo naših sedežev, zakrivajo krpe zelenih gozdov, rdeče-rjavih njivic in svetlo zelenih trav vlažne slovenske zemlje. Vlažne od ganjenosti. Hitro puščamo za sabo starinsko sivo zidovje Kamniških vršacev, Vmes se utripi snežnih zaplat bleščavo razgaljajo v sončnih žarkih, ki se tu pa tam ulovijo med vihrajočimi oblaki. Glej spodaj zasavsko gričevje, ozke poti’ ki se gubijo med gozdovi in prepletajo domačije med seboj. Spomin na Kocbeka in na njegovo pustolovsko usodo. Gozdovi so tu pa tam dovolj obširni, da so se v njih lahko skrivali partizani med okupatorjevo zasedbo. O ti naš veliki duh! Zakaj te svet ne pozna? Ni še nastopila tvoja ura? Kdaj bo? Je tvoja usoda preveč naša, slovenska? Ali je lahko človeška usoda, ki bi bila nezanimiva, pa čeprav še tako krajevna? Mislim, da ne. Vse, kar je živega, je zanimivo. Tudi Kocbek in Slovenci, treba je le stvari postaviti v pravo luč in uloviti pravi čas zanje. Tega pa še ni. Kdaj bo prišel, pa ne vemo. Prišel pa bo kot evangeljski tat: takrat, ko ga nihče ne bo pričakoval. Gospodarji bodo spali, nas pa bodo ukradli in ponesli v svet. Skorajda neslišno že drčimo vanj na perutih letala. Pred odletom sem opazoval ljubljansko letališče: pred nekaj leti sem videl predstavljenega v ljubljanski arhitekturni reviji, kot dosežek. Vendar mi ni napravilo posebnega vtisa: sivo, majhno, neracionalno, provincialno letališče z znaki slabega vzdrževanja in nedodelanosti. Nekoč sem na njem čakal na prihod gosta, Sedel sem v restavraciji in nekaj pil, Po lokalu se je skozi in skozi slišalo obupno mijavkanje mlade mačke, ki se je nekam zarila med steno in plastično oblogo. Trajalo je več ur, toda južnjaški natakarji so se delali, kakor da se jih stvar ne tiče: mijavkanje se je nadaljevalo, dokler nisem odšel. V Beogradu je letališče že bolj zahtevno, postavno. Arhitektonsko pa tudi beograjsko ne daje kakega posebnega vtisa. Ob opazovanju sodobne slovenske in jugoslovanske arhitekture ima človek pogostokrat vtis, da stvaritve niso kaj posebej uspele. Opaziti je iskanje ekstravagance za vsako ceno, poredkoma pa se opazovalcu izvije mnenje, da je objekt uspel. Sicer ne bom trdil, da so vse stavbe takšne: nekatere sodobne stavbe, ki jih premore recimo, Ljubljana, so tudi lepe, nekatere so funkcionalne, mnogo pa je naravnost grdih... neestetskih. Neka čudna mešanica je to. Drugod se mi zdi, da so stvari bolj uravnotežene, enakomerne: v Ameriki je, obilo povprečnih nebotičnikov, nekateri pa so prav lepi. Kje je vzrok? Stari, ki so bili bolj modri, so sicer trdili: de gustibus non est disputandum , okusi so različni in o njih se ne splača razpravljati, toda stavbe so vsem na ogled in se o njih potemtakem lahko izreče tudi laik. Tudi laiki morajo živeti v sodobnem mestu. Morda je treba upoštevati kopico stvari: Amerika je kontinent in premore neprimerno več sodobne arhitekture in sodobnih arhitektov. Večja verjetnost je, da v masi nastane kaj, uspelega. Po drugi strani pa je danes pri vsakem umetniku opaziti težnjo, da bi bil po vsej sili originalen, enkraten. To pa v resnici ni tako enostavno: v starih časih so vsako obliko najprej dolgo časa ponavljali, šele iz tega ponavljanja se je porodila nova najdba ali iznajdba. Mojstri so se dolgo zadovoljevali s tem, da so znali dobro posnemati. Bili so prej rokodelci in šele nato umetniki. Italijanska beseda "arte" v času renesanse ni ločevala med obrtjo in umetnostjo. Nastajala je predvsem kvantiteta v smislu ponavljanja velikega števila podobnih realizacij, nastajal je slog. Količina pa ni bila nikoli povsem enaka, vedno so bile tu kake majhne spremembe. In ko se je to ponavljanje dotipalo do svojih meja, ko je slog izčrpal svoje možnosti, svoj potencial, tedaj se je nenadoma in skoraj po naključju pojavila nova oblika, nov slog. Šele v novi dobi se je rodil koncept umetnika v današnjem pomenu besede, to je takega, ki mora biti za biti za vsako ceno originalen. Ker je to nemogoče, padamo v ekstravaganco. Ekstravaganca pa je novost, originalnost le na zunaj, brez prave nuje, prisiljena in posiljena, kar se ponavadi vidi po tem, da je nekako nelepa in neestetska, površna, nepristna, ponarejena originalnost. Iz ekstravagance je pot v genialnost vse prej kot odprta. Ekstravaganca je slepi stranski tir, ki ne vodi daleč. Pred kratkim sem dobil takšen vtis, ko sem iz ljubljanske obvoznice ugledal gručo novih stolpnic s čudnimi strehami. Zazdele so se mi kot nedorečeni, vegasto presekani štori, krepelca, ki slepo molijo v nebo, babilonski stolpiči. Komentatorji sodobne umetnosti ti tedaj porečejo, da se je treba nanjo navaditi, da je treba stvari študijsko poglobiti, Ta pripev čujem že od rosnih let, a se mu še nisem privadil. Morda pa sem obupno in brezupno nazadnjaški tip? Tudi to možnost puščam odprto, Če mi je v tem trenutku dovoljena sodba, bi dejal takole: duh, samo on je matica lepote in umetnosti. Duha pa ne moremo prisiliti ali posiliti, da bi se pojavil s še tako ekstravagantnimi poskoki, preskoki in obrati. On veje, koder hoče, Morda ga skušamo le privabiti z lj ubeznivo pripravljenostjo, s tenkočutno občutljivostjo biti. V Beogradu nas z vseh vetrov strpane in pritepene Barkovljane, Tržačane, Italijane, Ljubljančane, Zagrebčane, Srbe, Albance, Turke in še razno razne Balkance in bližnje vzhodnjake z izsušenimi ličnicami in cevastimi brki strpajo v ogromen Boeing 747 Pan Ama, s katerim bomo poleteli v New York, prestolnico sveta, Zanimiva ugotovitev: ekonomska resničnost se spreminja iz dneva v dan, Da lahko nudijo polete po nizkih cenah, morajo letala polniti s potniki, nizke cene pa privabljajo nove potnike in širijo tržišče, Nastane torej potreba po sistemu, ki naj bi ljudi zbiral s širšega področja v središča, odkoder bodo vzletala polna letala. Tega pa ni moč uresničiti z eno samo družbo, enim samim podjetjem, to zahteva sodelovanje več manjših in večjih letalskih družb na razne inventivne načine in s tem menažerskim ciljem pred sabo, Zato se na poletu letala menjavajo, prej smo leteli z JATovim iz Ljubljane v Beograd, sedaj s PanAmovim zopet preko Slovenije za New York in vse za isti listek. Blazna zamuda, ki pri tem nastaja, pa mi prigovarja dejstvo, da sistem še ne deluje bogvekako dobro, oziroma, da je še v fazi preizkušanja in da ni gotovo, da bo uspel. Z letalske linice prepoznavam Dravsko polje z jezerom hidroelektrarne na Dravi, Maribor in Pohorje, nato pa še Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Anglijo in preko brezbrežnega vodovja velikega oceana hitimo v mitično Ameriko, ki kakor neznanska hobotnica razrašča svoje lovke in nas srka vase, Mi pa ji hitimo naproti, ker si želimo biti posrkani, použiti in osvojeni od njene neskončne, otroško nedolžne pogoltnosti, da bi svoje majhne tegobe in probleme potopili v njeno brezbrežnost. 15,8,84. Dva dni smo že pri D.jevih v Filadelfiji. Njih dom je ves potopljen v bujno ameriško zelenje. Vroče je in vlažno, nebo sivo od sopare. Obkrožajo nas nebotična drevesa, ki bohotijo svoje rogovile v nebo, Četrt, kjer bivamo, je sicer filadelfijsko predmestje, po evropskih standardih pa bujen gozd. J.D., naš prijatelj in gostitelj nam pripoveduje, da v duplih velikanskih dreves žive takoimenovani "rakuni", ki pa niso kake vrste raki (ime je indijansko), ampak medvedki, nekoliko večji od veveric, ki imajo na obrazu črno masko kakor tatovi. Ti rakuni ponoči splezajo na tla in brskajo za hrano. Pri tem kažejo kar precejšnjo mero inteligence: nekdo je videl dva rakuna iskati hrano v pločevinastem smetnjaku; eden je tiščal pokrov odprt, drugi je segal v posodo; potem sta si vlogi zamenjala. Sem smo prišli iz New Yorka z vlakom. Po dolgem poletu preko oceana smo prespali v New Yorku v lepem hotelu Sheraton Center. Iz ekonomskih razlogov smo sicer spali nekoliko stisnjeni v štirih na dveh posteljah. Zjutraj smo bili zaradi časovne spremembe strašno zgodaj na nogah in po obilnem anglosaškem zajtrku smo pogumno zakoračili po Broadwayu. Prvi vtis, kot običajno v tem velemestu, dokaj neugoden: zanemarjenost, sumljivi tipi, revščina, pomešana z bleščavo steklenih stolpov, ki izginjajo nad nami v nebo. Sprehodimo se do PENN STATION, do pensilvanske postaje, kjer si kupimo listke za filadelfijski vlak, nato pa se s podzemno peljemo v takoimenovani "downtown", dobesedno "spodnje mesto", s pomenom "središče mesta", v New Vorku pa konec manhattanskega polotoka, kjer se New York konča v morju. Vhod v newyorško podzemno je grozljiv: skoraj vhod v Had z zakajenimi leščerbami, kakor v premogokopih devetnajstega stoletja. Ropotajoči in poskakujoči mestni vlaki so popisani in pomazani s takoimenovanimi "grafiti", katerih avtorji naj bi baje bili mladoletni prestopniki, predvsem temnopolti. Vendar me ta razlaga ne zadovoljuje. Stvar zgleda namreč dokaj čudna: napisi so napravljeni, kakor če bi jih vse napisala ista roka, in to ne le v New Yorku, ampak tudi drugod po Ameriki, kjerkoli so. Razen tega pa jih je velikansko število; nemogoče je, da bi jih napravila ista roka, V newyorški podzemni so vsi vlaki z njimi dobesedno popisani in porisani od zunaj in od znotraj, pa še vse stene in zidovi, na dosego roke.Tudi pri nas je videti takšne in podobne nemarne napise po zidovih, toda to so v glavnem izreki politične narave, posebno po univerzah, redkeje pornografske -ponavadi v straniščih. Že po tem, kar piše, lahko sklepaš na avtorja in na njegove namene. Tu pa nič takega: napisi so dejansko povsem nerazumljivi. Na bežen pogled se zdi, kakor da nekaj piše, a ko skušaš ugotoviti kaj, je hieroglif nečitljiv. Kaj pa če ni kdo, ki se je bal dejanskih napisov po zidovih, dal vse zidove prepisati in prerisati s temi čudnimi grafiti, da bi onemogočil namero?! Ustavimo se v Svetovnem trgovinskem centru, ki ga sestavljata blizu špice Manhattanskega polotoka dva izmed naj višjih svetovnih nebotičnikov. Dvigalo nas kot blisk popelje na vrh, na katerem je terasa, s katere si ogledujemo s številnimi turisti obširno newyorško panoramo z ,dvema veletokoma na vzhodu in na zahodu, gorovjem nebotičnikov v sredi, z velikim morskim zalivom proti jugu, s polotoki in otoki. Popoldne se utrujeni od časovne menjave v udobnih naslanjačih brzovlaka odpeljemo v Filadelfijo, kjer nas na tamkajšnji postaji že čaka prijatelj J.D. Naš prvi ameriški večer se nagiba, po evropskem času smo že globoko sredi noči, vlaga in vročina nekoliko popuščata, iz drevesnih krošenj, ki se gibljejo v vetru, zadoni koncert murnov. Onkraj ceste se v angleško oblikovani hiši z belimi stebriči lovijo vrtnarjevi otroci. Sam vrtnar seje pravkar pripeljal domov z malim tovornjakom, polnim vej in listja, pograbljenega na očiščenih vrtovih strank. Sin odide po cesti, vodeč košarkarsko žogo. Prišel je v domovino košarke, deželo svojih sanj; nestrpno se bi je rad polastil. Rekli so mu, da je blizu igrišče, kjer bo našel soigralce. Predmestna soseska zaključuje svoj delavnik in se pripravlja na zasluženi počitek, drhteč od želje po meščanski varnosti pred zlo slutnjo vdora tujih, sumljivih, temnih ljudi s slabimi nameni. S to prošnjo v očeh se vleže v posteljo ob večnem šumenju orjaških dreves. 15.8.84. Več hitrih dni je že prešlo v Filadelfiji; videli in spoznali smo toliko zanimivih stvari, slik, oseb, da jih je težko kratko in jedrnato nanizati. Prvi popoldan smo potovali z avtomobilom nekam v predmestje. Vozili smo se med samimi obširnimi, zelenimi travniki in gozdovi, tu pa tam posejanimi z domovi v angleškem slogu, do okoliškega mesteca. Tu stoji nekakšen srednjeveški gradič, ki si ga je v začetku stoletja omislil kulturni eklektik Mercer. Stavba naj bi ne bila le posnemanje starega, ampak v nekem smislu tudi originalna stvaritev, ker so za gradnjo uporabili izključno cement in železobeton. Celo streha je ulita iz betona. Torej, v bistvu historicizem. Duh, ki je vodil ta poizkus močno spominja na našega Plečnika, tudi on je gradil iz železobetona cerkve in posvetne stavbe v psevdo-romanskem ali psevdo-klasicističnem slogu. Omenimo naj le ljubljansko univerzitetno knjižnico, kjer je zaznati elemente renesanse in egiptovskih templjev. Toda Plečnik je bil pri tem početju, vsaj po moji laični presoji (o kateri sem že govoril), neprimerno bolj inventiven in estetsko sprejemljiv. Po mojem "primitivnem" mnenju gre pri likovnih umetnostih vseh vrst konec koncev vedno le za eno: vizualno lepoto. Saj je tudi drugo važno, recimo funkcionalnost, a ta je bolj za rabo in mora torej biti prisotna pri vsaki stavbi. Stavba, ki jo postavimo v ospredje, mora biti v prvi vrsti lepa, če je še funkcionalna, toliko bolje, Mercerjev železobetonski grad je name skratka deloval turobno in neresnično, še posebej zaradi črnih stropov, kakor od dima (čeprav so takrat že dolgo uporabljali elektriko), kar je tu pa tam prekril s pisanimi keramičnimi ploščicami, ki jih je sam obrtniško izdeloval v bližnji delavnici. Veliko lepši kot stavba se mi je zdel obširni park okoli gradu z neskončnimi travniki živo zelene barve, posejan z orjaškimi hrasti in javorji, ki se v ozadju zgrinjajo v gozdno steno. Ameriški gozdovi! Vsakič, ko se nanje zazrem, se mi dozdeva, da bom za enim ali drugim deblom zagledal rdečekožce, ki kadijo kalumet, kakor v Karl Mayevih pustolovščinah, ki sem j ih kot otrok kar požiral. Nekega popoldneva smo se z J.em in njegovo ženo E. šli sprehajat v gozd blizu njihove hiše. Naj še dodam, da ta gozd ne leži kje daleč na podeželju ali na divjem zahodu, temveč sredi filadelfijskih predmestij. Dejansko je to dolinica s potočkom, ki se nižje spodaj izliva v rečico Wissahicon. Tu sem zopet imel tisti občutek divjine in širjave, kakršnega v Evropi ne poznamo: to ni bila dolinica, pač pa divja deber, porastla s stebrastimi debli neverjetnega premera, ki so nebotično izginjala v nebo, Potoček je poskakoval po temnem praskalovju in se končno izlil v čudovit tolmun, prek katerega je ležalo kakih petdeset metrov dolgo in meter ali dva debelo deblo, ki ga je neurje bogvekdaj priplavilo semkaj, Otroci se hodijo kopat in skačejo iz prepadnih skal v tolmun. Na steni pod prepadom je stal Sheakespearov napis. Žal pa je okolje precej zanemarjeno in razneženo z odpadki, papirji, plastičnimi vrečkami, škatlami, steklenicami in podobnim. Drugega dne greva z J.em na pensilvansko univerzo. Peljeva se skozi temno četrt sredi na pol podrtih bajt, razdrapanih in vegastih plotov, nesnažnih cest, kopice črnih otrok. Ti pa so začuda lepo oblečeni, posebno deklice. V brezmadežno belih našopirjenih krilcih, pisanih jopicah, skrbno prečesanih kitkah in velikih pentljah na glavi se s svojimi kot noč črnimi obrazki, snežno belimi zobki in očmi, sprehajajo po vsej tej nesnagi kot lične kokoške po kupu gnoja. Zavrženi narod igra vse svoje karte in up na novi rod ter mu želi boljšo bodočnost od svoje današnjosti. Kakšen čudež, ko prispeš na univerzo: to je pravo pravcato obsežno naselje najrazličnejših stavb iz rdeče opeke in stekla, vmes potekajo skrbno negovane poti, travniki z obrito travo, nasadi rož in skrbno negovanih grmov in dreves vseh vrst. Univerza ima v tej deželi izreden družbeni pomen: to naj se pokaže na vsakem koraku, a tudi ekonomsko. Veljava naj se izraža preprosto kot cena: šolnine so za naše pojme neverjetne. Isto velja seveda za vsote, ki jih izdajajo za raziskave, razne servise, stroške vseh vrst. Na ameriških univerzah se zbira najboljše, kar v intelektualnem pomenu premore nacija, kaj nacija, celi svet. Ta dežela je v najglobljem pomenu besede hči razsvetljenstva, kakor sicer sodobna kultura. Vendar je drugje, recimo, v Italiji ali Nemčiji čutiti usedline še drugih kulturnih plasti, antike, srednjega veka, renesanse, Verjetno je zato lahko le Amerika postala šampijon sodobne kulture. 1 6.8.84. Se razmislek o ameriškem znanju: je sicer na visoki stopnji, a nikoli le samo sebi namen, kakor to opažamo pri nas. Pragmatičnost anglosaške kulture jih sili, da katerokoli znanje, katerikoli model stalno silijo v konfrontacijo s prakso. Obstojno in zanimivo je zanje predvsem tisto znanje, ki vzdrži to primerjanje. To razumejo tudi zelo banalno, v smislu, da je znanje dobro le tedaj, kadar nosilcu pomaga do dohodka. Samo takšno znanje je potrjeno. S tem seveda ni rečeno, da povsem zanemarjajo bolj abstraktno znanje. V dolgem roku lahko tudi to prinese ugodnosti. Vendar takšnih vrst znanosti verjetno nimajo bogvekako radi in pri njih ni posebno popularno. Recimo takšne abstraktne filozofije, kakršno so tako radi gojili Nemci, ki je ustvarjala globalne "VVeltanschaunge", menda Anglosasi sploh ne poznajo. Mnogi evropski intelektualci se takšnemu odnosu smehljajo. A smehljali bi se nekoliko manj, ko bi razumeli, da takšen način dejansko ni daleč od pravega duha sodobne znanosti. Bistvo znanosti ni namreč v tem, da postavljamo teorije, modele, to je delal tudi že srednji vek, ampak da modele preverjamo, če res držijo. To je isti duh, na podlagi katerega je že Galilej v istoimenski Brechtovi komediji silil aristotelske učenjake, da pokukajo skozi daljnogled in si ogledajo Venerine mene. Brecht je bil zagrizen marksist, a kaj bi si bilo človeštvo prihranilo, če bi se bil marksizem res držal tega načela, namesto da bi prav po nemško skušal svet "posiliti" s svojimi teorijami. Vse to je kaj trdna osnova, na kateri sloni moč anglosaškega sveta in kulture v sodobnem svetu. Zato se njih kultura nezadržno širi, preplavljajoč vse ostalo. Seveda, drugo vprašanje pa je, če je res moč vsako znanje izmeriti z denarnim merilom. Končati moram, čeprav sem se dotaknil zanimivih vprašanj za razmišljanje, na atlantsko obalo se gremo kopat. 17.8.84. Včerajšnje kopanje je poteklo v vsakem pogledu v redu. Ob desetih smo se odpeljali z J.evim avtomobilom, le prijateljeva žena, je ostala doma, ker vroče plaže ne prenese. Peljali smo se po asfaltnih trakovih in izvennivojskih križiščih okoli filadelfijskega južnega roba, privzdignjeni nad neskončnimi predmestji majhnih hišic. Prek Walt Withmanovega mostu, ki v orjaški višini prečka veletok Delaware, na katerem se razprostira filadelfijsko pristanišče, smo potem v ravni črti prečkali državo New Jersey do mesta Atlantic City. Avtocesto sestavljata dva široko ločena pasova. Vmes in ob straneh se širijo skrbno pokošene zelenice, zadaj pa je gozdna zelena stena, kot že običajno v tej deželi. Čudim se le, da imajo takšne gozdove v državi, ki velja za najbolj gosto obljudeno. Na področju, ki ni večje od Slovenije, živi kakih osem milijonov ljudi! A se nič ne pozna: zelen gozd na vse strani, dokler že od daleč ne ugledamo dolgega niza visokih stavb, ki potekajo pravokotno na našo smer, to se pravi vzdolž obale: hoteli, kondominiji, igralnice, ipd. Prvi trenutek plaža sama na sebi ne daje kakega posebnega vtisa: na prvi pogled je zelo podobna našim severno-jadranskim peščenim plažam, ki se vrstijo od Gradeža do Riminija in še naprej. Vendar prvi videz vara, kmalu moramo popraviti svoj vtis. Sedimo pod lesenim mostom, ki vodi v morje, da bi se ubranili žgočih sončnih žarkov in piknikamo s sendviči, ki smo jih prinesli s sabo. Brž ko smo v vodi, postanejo razlike očitne: ko se od brega malce oddaljimo, je že tu kopališki mojster, ki nas z žvižganjem in mahanjem prikliče nazaj. Kopaš se lahko le v gruči pod njegovim strogim nadzorstvom. To nas seveda kot evropske individualiste ne mika. Zato rečem mojstru, da ni nevarnosti, da bi utonili, saj smo ravno ta trenutek priplavali preko oceana s starega kontinenta, vendar te šale nič ne ceni, še naprej je z nami osoren, ker se upiramo njegovi disciplini. Sčasoma me to pouči, da začnem nekoliko pozorneje ogledovati okoli sebe. Kmalu opazim, da je tu okolje (kljub videzu) kar precej drugačno od našega: že sam peščeni pas je najmanj dvakrat, trikrat širši. Proti severu in proti jugu se izgublja nekam v neskončnost, morski valovi pa so za naše pojme ogromni in se, pod pritiskom stalnega, enakomernega in močnega vetra, kakor gore podirajo na peščino, po pesku pa se sprehaja cela menažerija galebov in drugih vodnih ptičev najrazličnejših vrst, manjših in večjih, nekateri so večji od naših gosi. Da bo mera polna, se nenadoma v pesku pokaže čuden temen stvor. Previdno ga izkopljemo: obliko ima koščenega kupolastega ščita brez glave, z dolgo špičasto ostjo namesto repa in tremi nožicami na vsaki strani ščita, ki mrzlično cepetajo, Rakasto bitje, dolgo pol metra, ki tehta kakih petnajst, dvajset kilogramov kakršnega še svoj živ dan nisem videl. V Gradežu jih ni. Kopališki mojster trdi, da je to "Horseshoe crab", podkvasti rak, Po družinskem ogledu ga postavimo zopet v živi pesek na plitvino, ki ga nemirni ocean ponovno in ponovno melje in premetava s svojim vrtinčastim valovanjem. Nestvor se hitro zakoplje in izgine izpred naših oči. Ha, to je Amerika! Celo v tako civiliziranem kraju, tik ob hotelih in igralnicah, je narava v bistvu še nedotaknjena. Dejstvo je, da ljudje v večjem številu tu žive šele dvesto, tristo let, pri nas pa dva ali tritisoč let. Vzamem v roko navadno školjko: pri nas bi bila v najboljšem primeru dva do tri centimetre široka, tu pa jo je za deset, dvajset centimetrov. Velika je kot dlan in tehta najmanj četrt kilogramov, morda več. Z dvema takima bi tu pripravil rižoto, pri nas bi jih potreboval celo vrečko, Pod večer s.e vrnemo v Filadelfijo, kjer prijatelja J.ja in njegovo ženo, pa seveda še vse naše, povabimo na večerjo k znanemu Bookbinderju, v ribjo restavracijo. Dolgo iščemo parkirišče, ker je J. stoodstotno lojalen državljan in noče napraviti nobenega prekrška proti prometnim pravilom. Končno pridemo do znane restavracije. Znotraj je lepo urejena, moramo pa čakati v vrsti, da se izprazni kaka miza, kot je tu običaj. Hrana je dobra, le za moj okus nekoliko preveč umetno pripravljena. Raje imam enostavnejše jedi, ko ti način priprave da čutiti osnovni okus snovi, ki jo uporabijo za kuhanje. Po mojem mnenju naj bi ribe pač imele okus po ribah. Tu pa so ribji fileti izrezani iz rib, praženi na maslu in politi z raznimi omakami. Čeprav je okusno, okusa po ribah ni čutiti. Ah, kje so sveže sardelice, ki jih pečeš na pravi lesni žerjavici, ne da bi jih sploh očistil! V okolici Lignana so pekli ciplje na žerjavici iz trtinega lesa, samo tako "postanejo pravi". Po večerji tudi precej obzirno izrazim to svoje mnenje, a zdi se mi, da naši ameriški prijatelji niso preveč navdušeni nad njim. Takšni "giganti", ki imajo vse na svetu, so grozno občutljivi za vsako malenkost in ljubijo, da jih vse stalno hvali, mi pa moramo mirno požirati vse mogoče neresnice, kijih govore o nas. Po večerji se sprehodimo po najstarejšem delu Filadelfije, kar ga je še ostalo iz osemnajstega stoletja. Vse, kar vidimo, je ozka uličica s hišicami, ki spominjajo na stari London (čeprav tam še nikoli nisem bil, a si predstavljam-bogvekako zgrešeno-da bi moral takšen biti). Takrat je Filadelfija bila še neznatno evropsko naselje, vgnezdeno v prazen in neznan prostor. Del tujega sveta, ki se je na svojih lesenih barkah pripeljal čez oceansko brezbrežnost, ustvaril mostišče v tuji zemlji in začel od te točke kristalizirati in širiti svojo kulturo kakor bolezensko klico. "Bolezen" se je razširila po novem brezmejnem prostoru in ga spremenila, Tej spremembi pravimo civilizacija. A sčasoma je nastala civilizacija, ki je bila drugačna od prvotne, saj so tudi nove okoliščine vplivale in spreminjevalno delovale nanjo. Današnja Amerika ni več le del starega sveta, čeprav je tudi to, ampak je nekaj več in drugače, nekaj, kar se razvija po svoji logiki. Ob poti domov postanemo veseli in skušava z J.jevo ženo, ki je doma iz Vižovelj, uglasiti eno po domače. Vendar nama to kaj prida ne uspe, ker smo vsi do kraja brez posluha in z nelepimi glasovi. Zvečer mi pride na um sledeča misel o angleškem načinu pisanja, in se mi zdi vredna, da jo zapišem: človeštvo je potrebovalo tisočletja, da je odkrilo alfabetski princip, katerega bistvo je grafično označevanje glasov, kakor jih zmorejo človeška usta in glasila. Ker je teh veliko manj od pojmov, ki jih zmorejo človeški možgani, se tako ustvari ekonomičen ključ za zapisovanje: z dvema desetinama znakov lahko zapišeš vse. Z ideogrami in piktogrami so potrebovali stotine in tisoče znakov ( recimo Kitajci ali Egipčani). Osnova pa je tesna povezava med glasovi in znaki: za vsak glas svoj znak. Na papirju napisano se to zdi enostavno, ni pa bilo tega enostavno odkriti, če je, kot vemo, človeštvo za to iznajdbo potrebovalo cela tisočletja: od Sumercev prek Egipčanov in Feničanov do Grkov, ki so alfabetsko pisavo dokončno utrdili, In še ena zanimivost: alfabetsko pisavo je človeštvo odkrilo po seriji naključij samo enkrat in samo na enem področju, odkoder se je razširila po vsem svetu. Težava je bila, po mojem mnenju, prav v tej zamisli, da se glasovi lahko povežejo z grafičnimi znaki ter v sprejetju iz tega izhajajoče konvencije. Neposrednemu izkustvu sta piktografski in celo ideogramatski princip, ki skušata predmete, oziroma pojme, prikazovati s slikicami, veliko bližja. Alfabetski pa je odmaknjen in skrajno abstrakten, zato ga je bilo težko določiti. No, in potem ko se je človeštvo nekoč v oddaljeni preteklosti tako potrudilo, pa so začeli Angleži to načelo zametavati in spreminjati s tem, da so ohranili znake, podedovane iz latinske abecede, glasove pa so začeli na vse mogoče načine spremenljivo izgovarjati drugače, kakor je bilo napisano. Na primer: a je recimo lahko "a", bolj pogosto pa je "e", "ej" ali kaj vem še kaj drugega. Nastalo je kuriozno stanje, da neko besedo napišeš na določen način, izgovarjaš pa povsem drugače in v različnih besedah na različne načine, kar si je treba spet posebej zapomniti, kakor si morajo Kitajci svoje tisočere različne znake. Nam iz stare celine daje to vtis neke čudne poljubnosti in nemarnosti brez potrebne določnosti in točnosti. A vtis je varljiv: vsako takšno pisanje in tudi vsaka izgovarjava sta določeni, le da nista med seboj povezani. Čudna stvar, nad katero se ne-Anglež nikoli ne neha čuditi. Angleži so Anglosasi, se pravi germanski narod, in so zaradi tega po svojem narodnem značaju nekam togi in okorni, na pogled pogostokrat še bolj od nam bliže znanih Nemcev. Toda na drugih področjih, v politiki, filmu, ekonomiji niso prav nič okorni, še bolj gibčni so od marsikaterega Latinca, Kdo ve, če ni to povezano tudi s tem nevezanim značajem njihovega jezika in pisave, Po mojem mnenju je tudi vse to v zvezi z njihovim nedogmatskim načinom mišljenja. Toda pazite! Ta nedogmatičnost ni relativnost vsega, ni skepsa ter cinizem do vsega, kakor pri Sredozemcih, to je nekaj drugačnega, kar stoji vmes med sredozemsko skepsko in germansko togostjo, To je tisto, kar je Angleže in njihovo kulturo privedlo tja, kjer danes so: prvi na svetu. No, če se iz vsega tega smemo česa naučiti, je to, da je v bistvu tudi alfabetski princip relativen. In dejansko, glej, prav angleško govorečim Američanom je uspel na področju zapisovanja nadaljnji podvig: današnji osnovni kompjuterski jezik je princip zapisovanja do skrajnosti poenostavil in ga spremenil samo še v princip razlikovanja; uporabljata se le še dva znaka: "0" in "1", oziroma " + " in s katerima moremo povedati in opisati, karkoli želimo. Vsako informacijo katerekoli narave, od barvne slike do oddaljenega planeta, od poezije pa do debelega filozofskega dela, lahko napišemo le s tema dvema znakoma, seveda postavljenima v poljubno dolga in raznolika zaporedja. Princip razlikovanja sam na sebi: dva ekstrema, dva konca sveta. Vsa informacija na svetu potrebuje le dva znaka, ki zaobjemata vse: je in ni, biti ali ne-biti, kakor se je bil že pred petsto leti izrekel veliki William Shakespeare, angleški duhovni prvak, Zdi se, da je vse v tem. In glej, sodobna civilizacija se je prek najbolj neznanske zapletenosti nenadoma preveznila v največjo preprostost. Mar ni to čudovito? (se nadaljuje)