revija za tehniko
in znanstveno
dejavnost mladine

• december 1985

• 24 letnik

• cena 80,00 din

4TIM


drobne zanimivosti

Imetnik nenavadnega »streš¬
nega« rekorda v neobičajni
športni disciplini, hitrostni
preizkušnji na prtljažniku avto¬
mobila je po novem postal An¬
glež VVilkie Graham, star 25 let.

To se je zgodilo med pripravami
za rekordno vožnjo v prostem
spustu na snegu. Njegovo
smučarsko opremo so preizku¬
sili v zračnem tunelu. Med re¬
kordno vožnjo je dosegel
202,6 km h. Prejšnji rekord
Šveda Lassee Wyhlena je pre¬
segel kar za 1.6km h. Poguma
mu vsekakor ne gre odrekati,
kajne?

Od predšolskih
učenosti do
mojstrskega šaha

Iz meseca v mesec se vse bolj kaže, da za širje¬
nje prodora mikroračunalnikov na najrazličnejša
področja vsakdanjega življenja niso potrebna le
vse bolj zmogljiva elektronska vezja, temveč tudi
dovolj časa in dela, da nastajajo zanimivi pro¬
grami — ob njih pa ne le nove uporabe, temveč
tudi novi proizvodi.

Izbrali smo nekaj primerov, o katerih so poročali v
zadnjem obdobju: vsi kažejo igrače, ki terjajo bi¬
strega duha, kajpak na razilčnih ravneh.

Prvi je živo rdeči plastični »robot« Pascal. Na kar
prostrano čelno ploskev polagamo liste z velikimi,
enostavnimi risbami: te kažejo geometrijske like,

Slika 5. »Robot« za najenostavnejše igrice Pascal

TIM 4 • 85/86 1  21

SLIKA NA NASLOVNI STRANI

Vlil. srečanje MT

Štart raketoplana z lansirne rampe. Tekmovalni ra-
ketor, ki je zlepljen iz lahkih, a čvrstih materialov,
dosega velike višine in mirno jadra v krogu.
Dolžina trajanja poleta je odvisna predvsem od teže
in točnosti nastavitve modela. K dobremu startu
lahko veliko pripomore (ali pa tudi ne) termika
ozračja.

prva stran

To pot začenjam s pismom  Franca Grošlja iz
Žirov:

»Revijo Tim naročam drugo leto. Lahko jo pohva¬
lim,  všeč so mi rubrike računalništvo, maketar-
stvo, daljinsko vodenje in še druge. Sklenil sem,
da bom Tim še naročal.

Zanima pa me, kje so trgovine za ta material, mo¬
torje in vse drugo kar je potrebno za izdelavo
takih stvari.«

Tomaževo pismo pravzaprav ne rabi komentarja,
morda le drugi del, v katerem sprašuje za na¬
slove trgovin z modelarskim blagom. Žal je o teh
mogoče govoriti le  v ednini, saj je taka trgovina le
ena, in sicer Mladi tehnik v Ljubljani na Starem
trgu 5, kot sem že neštetokrat napisal. Vendar
tudi na tem naslovu ni mogoče dobiti vsega, kar je
potrebno za izdelavo »takih stvari«. Tako kot ve¬
čino naših modelarjev se bo moral tudi Tomaž

MAKETARSTVO 138

Zgodovinski pregled razvoja parnikov 138

ELEKTROTEHNIKA 144

Ena naprava — štiri funkcije 144

Preprosto letalo 144

Mapa za revije 145

ELEKTRONIKA 147

Izdelava tiskanega vezja na drug način 147

RAČUNALNIŠTVO 149

Oblikovanje izpisa podatkov in rezultatov 149
MALE ŽELEZNICE 156

Električna napeljava 156

TIMOVI OGLASI 160

TIM 4

December 1985 24. letnik

Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredni¬
ški odbor: Jože Čuden, Vukadln Ivkovič, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Amand
Papotnik, Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Matjaž Zupan, Tončka Zu¬
pančič • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja deset¬
krat letno • Celoletna naročnina 800,00 din, posamezna številka 80,00 din •
Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/ x, tel. 213-733 •
tekpčl račun: 50101-603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofi¬
nancirajo: Raziskovalna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna skup¬
nost in skupnost za zaposlovanje Slovenije •

122  TIM 4 • 85/86

zateči k samopomoči, tj. k oglasom v Timu in
podobnim ukrepom.

Matej Leban iz Tolmina pravi takole:
»Oglašam se prvič. K temu me je spodbudilo
pismo Tomaža Božena. Jaz se z njim popolnoma
strinjam. Revijo Tim letos posojam mojim prijate¬
ljem, s katerimi izdelujemo maketo male želez¬
nice (HO). Želimo, da bi ta rubrika izhajala še
vrsto let. Prosim, če mi pošljete naslov Matjaža
Zupana...«

Torej sva z avtorjem rubrike le zadela pravo, ko
sva začela spet objavljati rubriko Male železnice.
No, da bi ta izhajala še vrsto let, najbrž ne bo mo¬
goče, zagotovo pa bo pisec rubrike v letošnjem
in morda tudi v prihodnjem letniku obdelal vso
snov, ki jo je potrebno obvladati pri izdelavi količ¬
kaj spodobne makete. Naslov avtorja rubrike
smo Mateju poslali po pošti.

Andrej Črnugeij iz Gabrovca pri Metliki nas
lepo pozdravlja:

»Najprej te lepo pozdravljam. Revija mi je zelo
všeč, vendar v tem času, ko naročam Tim, še
nisem zasledil, da bi objavljali naslove, kjer se
lahko dobi material.  V Timovih oglasih je tega
malo, zato te prosim za naslov klubov, kjer pro¬
dajajo raketne motorčke. Prosim, da mi kar se da
hitro odpišeš (osebno).«

Hvala za pozdrave, upam, da bo ostal še naprej z
nami.

Njegovo pismo je zelo podobno prvemu  v da¬
našnjem pogovoru, videti je, da nam ne manjka
znanja in delavoljnosti, da pa je največji problem
material, materialna baza. Prav pri tej smo v
uredništvu najbolj nemočni, saj lahko damo le
nasvet, postrežemo z navodili za gradnjo in načr¬
ti, več pa ni v naši moči.

prvi koraki

Zdenko Puncer

Tovornjak

priklopnik

Pozdravljeni mladi graditelji. Pred vami je nova
naloga in s tem novo vozilo. Tokrat je to tovornjak
priklopnik. Kot vse naloge doslej smo tudi to vo¬
zilo izdelali s pomočjo električnega ročnega oro¬
dja. Preden boste pričeli, vam svetujem nasled¬
nje:

Ker je s tehnično dokumentacijo podana samo
osnovna oblika izdelka, načrtujte in razvijte izde¬
lek do konca (raznovrstnost tovora) — pomagajte
si s fotografijo.

Izdelajte prototip.

Izdelajte natančno tehnično in tehnološko doku¬
mentacijo (v primeru da boste izdelovali večje
število izdelkov).

Pripravite orodje in material (temu pravimo pri¬
prava za serijsko proizvodnjo).

Izvedite delo na tekočem traku.

Ovrednotite svoje delo.

Material

Osnovni material je smrekov les, lahko upora¬
bimo tudi lipovino, s čimer bomo dosegli lažjo ob¬
delavo.

Za priklop rabimo bukov moznik.

Za podložno ploščico vezano ploščo.

Za osi kovice za pločevino, pri katerih osrednji
žebelj obrnemo.

Od ostalega še lepilo in lak.

Električno ročno orodje in drugo orodje,
priključki in pribor

Vrtalniki

Svedri, krožna žaga, povratna žaga, vibracijski
brusilnik, kolutni brusilnik
Pribor: svinčnik HB, ravnilo, kotnik, leseno
vzdolžno vodilo, maska za krožno žago, primež,
očala, predpasnik

Vrstni red delovnih postopkov si oglejte na foto¬
grafijah. Sledijo si takole:

1. Merjenje in zarisovanje na materialu

2. Žaganje s krožno žago

3. Izrezovanje s povratno žago

4. Vrtanje

5. Žaganje koles s kronsko žago

6. Lepljenje

7. Dopolnjevanje priklopa

8. Brušenje

9. Lakiranje

10. Montaža koles

EBBsam

TIM 4 • 85/86 1  23

124  TIM 4 • 85/86

Izdelki, ki ob koncu dela stojijo pred vami, so
lahko lepo darilo mlajšemu bratcu ali sestrici za
novo leto, saj ob vestnem in natančnem delu iz¬
delek ne sme zaostajati za izdelkom tovarne
igrač.

TIM 4 • 85/86 1  25

Franc Keber

5. srečanje

»Bratstvo in enotnost«
v Beogradu

Splošna srednja vojna šola »Bratstvo-jedinstvo«
v Beogradu je za praznik šole, 26. september,
letos organizirala že 5. tradicionalno srečanje
»Bratstvo in enotnost«, na katerega je povabila
mlade tehnike iz vseh republik in pokrajin, da na
tej manifestaciji mladih, bratstva in prijateljstva
pokažejo znanja in spretnosti s področja znanosti
in tehnike ter usposobljenost v obrambi in zaščiti.
Na srečanju, ki je bilo od 27. do 29. septembra v
prelepem vremenu, je sodelovalo 9 ekip mladih
tehnikov, med njimi tudi 6-članska iz Slovenije, ki
je pokazala najkompletnejše znanje — osvojila je
1. mesto.

Ekipo so sestavljali: Bojan Debenjak (radiokon-
struktorstvo). Igor Cigler (radiogoniometriranje),
Lovro Pandel (fotografija), Matjaž i Vogel (mikro-
računalništvo), Borut Simonovič (raketno mode¬
larstvo) — vsi s Prevalj na Koroškem in Ludvik

Golob iz Titovega Velenja, ki je tekmoval v avto-
moto tehniki.

Najboljša posameznika sta bila Bojan Debenjak
in Igor Cigler, ki sta osvojila 1. mesto v svoji pano¬
gi-

Omeniti velja, da je srečanje lepo uspelo, za kar
gre pohvala organizatorjem in sodelujočim, ki so
se razšli s pozdravom — »NA SVIDENJE BEO¬
GRAD 86«.

126  TIM 4 • 85/86

znam izdelati

Amand Papotnik

Računalniško
načrtovanje
in izdelava hranilnikov
iz kartona

Izdelava hranilnikov iz kartona je namenjena
učencem nižjih razredov (predvsem 4. in 5. raz¬
redu) ter vsem tistim bralcem Tima, ki imajo ra¬
čunalnik Spectrum 48 K.

O bistvu projektne naloge sem govoril že v 3. šte¬
vilki, tako da to sedaj ni potrebno. Potek dela pa
bo zanimiv tudi za vse tiste učence, ki se bodo na

srečanjih mladih tehnikov (občinska in regijska
srečanja ter republiško srečanje) predstavili z ra¬
čunalniškimi programi pod naslovom: »Računal¬
niško načrtovanje in izdelava uporabnih izdel¬
kov«. O tem boste več izvedeli iz programa in po¬
gojev za X. republiško srečanje mladih tehnikov
Slovenije.

Vsebina projektne naloge:

1. Preglednica opisa delovnih operacij

2. Računalniški program

3. Fotografije

Računalniški program

V drugi učni enoti boste morali vtipkati na Spec-
trumu 48 K program in po računalniški grafiki
izvesti konstruiranje oziroma risbe za posamezne
dele. Menim, da so šole opremljene z računalniki
že v tolikšni meri, da to ne bo delalo težav, pa tudi
veliko učiteljev je že usposobljenih za delo z ra¬
čunalniki, hkrati pa ježe na vsaki šoli računalniški

Preglednica opisa delovnih operacij za izdelavo hranilnika iz kartona

TIM 4 • 85/86 1  27

krožek. Izberite ustrezno možnost in program
boste zagledali na ekranu.

Poglejmo program!

10 PRINT »SESTAVNA RISBA HRANILNIKA«

20 PAUSE 200

30 PRINT AT 21, 1; »DELI SO IZ KARTONA«

40 PLOT 112, 24 : DRAW 0, 96 : DRAW —72, 40 :

DRAW 0, —96 : DRAW 72, —40
50 PAUSE 100

60 PLOT 112, 24 : DRAW 72, 40 : DRAW 0, 32 :

DRAW —72, 24
70 PAUSE 100

80 PLOT 40, 160 : DRAW 72, —24 : DRAW 72, —40
90 PAUSE 100

100 PLOT 112,120: DRAW — 8, — 8 : DRAW —72,40
: DRAW 8, 8
110 PAUSE 100

120 PLOT 184, 96 : DRAW 8, —8
130 PAUSE 100

140 PLOT 112, 16 : DRAW—88, 48 : DRAW 88, 48 :

DRAW 88, —48 : DRAW —88, —48
150 PAUSE 100

160 PLOT 64, 52 : DRAW 0, 48 : DRAW 24, —16 :

DRAW 0, —48
170 PAUSE 100

180 PLOT 72, 64 : DRAW 0, 16 : DRAW — 24, 16 :

DRAW 0, —16 : DRAW 24, —16
190 PAUSE 200
200 CLS
210 PAUSE 100
220 PRINT »SESTAVNI DELI«

230 PLOT 56, 32 : DRAW 0, 96 : DRAW 96, —48 :

DRAW 0, —48 : DRAW —96, 0
240 PRINT AT 12, 10; »2x«

250 PAUSE 100

260 PLOT 56, 32 ; DRAW —16, 0 : DRAW 0, 96 :

DRAW 16, 0
270 PAUSE 100

280 PLOT 56, 32 : DRAW 0, — 16 : DRAW 96, 0 :

DRAW 0, 16
290 PAUSE 100

300 PLOT 152,32 : DRAVV 16, 0 : DRAVV0,48 : DRAW
—16, 0

310 PAUSE 100

320 PLOT 152, 80 : DRAVI/ 8, 16 : DRAVV —96, 48 :
DRAVV—8, —16

330 PRINT AT 12, 22; »BOČNA STRANICA«

240 PAUSE 100
350 CLS
360 PAUSE 100

370 PRINT AT 12, 22; »STRANSKA STRANICA«

380 PLOT 56; 32 : DRAVV 0, 96 : DRAVV 96, 0: DRAVV
0, —96 : DRAVV —86, 0
390 PAUSE 100

400 PLOT 56; 16 : DRAVV 0,16: DRAVV 32, 0 : DRAVV
0. —16 : DRAVV—32, 0
410 PAUSE 100

420 PLOT 88, 32 : DRAVV 0, 48 : DRAVV 32, 0: DRAVV
0, —48

430 PAUSE 100

440 PLOT 120; 16: DRAVV 0,16: DRAVV 32,0: DRAVV
0, —16 : DRAVV—32, 0
450 PAUSE 100
460 CLS
470 PAUSE 100

480 PRINT AT 12, 22; »ZADNJA STRANICA«

490 PLOT 56, 32 : DRAVV 96,0 : DRAVV 0,48: DRAVV
—96, 0: DRAVV 0, —64: DRAVV 96," DRAVV 0,16
500 PAUSE 100
510 CLS
520 PAUSE 200

530 PRINT AT 12, 22; »STREHA«

540 PLOT40,32: DRAVV 128,0: DRAVV 0,96: DRAVV
—128, 0 : DRAVV 0, —96
550 PLOT 56, 32 : DRAVV 0, 96
560 PAUSE 100

570 PLOT 152, 32 : DRAVV 0, 96
580 PAUSE 100

590 PLOT 96, 48 : DRAVV 8, 0 : DRAVV 0, 48 : DRAVV
—8, 0 : DRAVV 0, —48
600 PAUSE 100
610 CLS
620 PAUSE 100
630 PRINT AT 12, 22; »DNO«

640 PLOT 40; 32 : DRAVV 128, 0 : DRAVV 0, 128 :

DRAVV —128, 0 : DRAVV 0, —128
650 PAUSE 100
660 CLS
670 PAUSE 100

680 PRINT »RAZMISLI, KAKO BI IZDELAL KLJU¬
ČAVNICO OZIROMA ZAPAH«

690 PRINT »POGLEJ NAŠ PRIMER«

700 PRINT AT 12, 22; »DRŽALO«

710 PLOT 56, 32 : DRAVV 8, 0 : DRAVV 0, 32 : DRAVV
—8, 0 : DRAVV 0, —32
720 PAUSE 100
730 PLOT 56, 40 : DRAVV 8, 0
740 PAUSE 100
750 PLOT 56, 56 : DRAVV 8, 0
760 PAUSE 200
770 PRINT AT 12, 14; »2x«

780 PAUSE 100
790 CLS
800 PAUSE 200

810 PRINT AT 12, 22; »ZAPIRALO«

820 PLOT56, 32 : DRAVV 48, 0 : DRAVV 0,16: DRAVV
-48, 0 : DRAVV 0, —16
830 PAUSE 200
840 STOP

Slika 1. Hranilnik, ki je bil računalniško programiran
(po računalniški grafiki je bilo izvedeno konstruira¬
nje). (Mere po vaši presoji!)

128  TIM 4 • 85/86

Slika 2. Vidimo možnosti vstavljanja In praznjenja
hranilnika. Pomemben del je zapah z jezičkom

Slika 5. Sprednja stranica. Opomba: zadnja je po¬
dobna sprednji, je pa brez zavihkov In vrat ter
manjša

Slika 6. Streha z zavihkoma in odprtino, ki jo je po¬
trebno izrezati

Slika 3. Takšna je sestavna risba na monitorju

Slika 4. Bočna stranica (2x) z zavihki

Slika 7. Dno hranilnika, ki je lahko iz tršega kartona

TIM 4 • 85/86 1  29

Mere določite sami, glede na velikost sveč.

S tehniško risbo posredujem le osnovne podatke
(videz) posameznih delov.

Napotek: poimenujte posamezne dele in jih koti¬
rajte.

Svečnika je potrebno še polakirati s prozornim nitro
lakom ter vstaviti sveči In že sta nared za veselo pri¬
čakovanje novega leta.

Amand Papotnik
Delovna naloga

Svečnik-raketa
za novo leto

Na podlagi priloženih fotografij in risbe izdelajte
pri krožku šolskega proizvodnega dela eno ali
drugo obliko svečnika-rakete.

Material:

Smrekov les za steblo, ki je utorjeno, in za krila,
vezana plošča za podstavek konice (nosila
sveče), lesena krogla (obstoječi del) za nosilo
sveče.

Lepite z jubinol lepilom.

Orodja in stroji:

Lisičji rep, električna krožna žaga ali stabilni stroj,
npr. EMCO-STAR. pila za les ali vibracijski bru¬
silnik, rezbarski lok ali povratna žaga.

1  30  TIM 4 • 85/86

daljinsko vodenje

Jan I. Lokovšek

»Ne dela«

Redkeje se je zgodilo, da oddajnik ni deloval; naj¬
večkrat je deloval slabo. Da ni delovala starejša
verzija, je nedvomno kriva tudi tiskarska napaka v
Timu, ko so bile pri digitalnem koderju (v načrtu)
narobe obrnjene diode. Izkušnja uči, da le majhen
del bralcev prebere popravek!

No, večini je oddajnik deloval, niso pa bili vsi za¬
dovoljni z njim. Naj naštejem nekaj najbolj pogo¬
stih nevšečnosti, ki so pestile mladi modelarski
svet:

— slab doseg

— oddajnik »podivja«

— oddajnik »meša kanale«

— ODDAJNIK JE NEZANESLJIV"DELA, NE
DELA, PA ZOPET DELA ITD.

Uporabil sem kar besede tistih, ki so prihajali k
meni po pomoč.

Opazil sem tudi neverjetno iznajdljivost nekaterih.
Kljub svojim mladim letom so se potrudili in našli
svoje tehnične rešitve, ki se jih nismo domislili tudi
starejši, kar pomeni, daje bil TIM v tej smeri uspe¬
šen. Lotimo se problemov po točkah.

Izbira materiala

Pri izbiri se niste veliko motili, razen pri izbiri dušilk
in kvarcev. Najboljše so še vedno dušilke na šest-
cevnih jedrih. Nekaterim, ki so uporabili že nare¬
jene (TV — Iskrine), je oddajnik zanihal na 9 MHz
namesto na 27MHz. Najbolj važna je dušilka v
vezju oscilatorja in za slednjo pazite, da bo res
ustrezna. Če oddajnik niha na 9 MHz, lahko izme¬
rite celo dobro VF moč, toda sprejemnik (dober) je
»gluh«.

Pri kvarcih moram ponovno opozoriti na frek¬
venčno področje, saj je bilo že nemalo lomov mo¬
delov ravno zaradi tega, ker so modelarji uporab¬
ljali kvarce za področje, ki je namenjeno CB.
Frekvenca oddajnega kvarca mora torej biti med
26,960 in 27,070 MHz. VF tranzistorji niso hudo
kritični, saj vezje deluje z zelo široko izbiro tranzi¬

storjev. Spreminja pa se seveda VF moč, izkori¬
stek in poraba. Meni se je v vezju najbolje obnesla
kombinacija 2N708 za oscilator in BFJ17 za VF
izhod. Pri tem sem preizkušal veliko drugih tipov
(2N3866, 2N3553 itd.), tako da vam predlagam
zares omenjeno ne nazadnje tudi zato, ker ima
boljši izkoristek.

Izdelava ploščice in vezja

Večina ploščic je bila lepo izjedkanih. S spajka-
njem sem bil manj zadovoljen, šibka točka večine
modelarjev pa je navijanje tuljav. Neposredna
posledica slabega (recimo raje grdega) navijanja
je manjšanje VF izhodne moči oddajnika. Pri do¬
brem navijanju bi na priključku za anteno namerili
(skoraj) enako moč kot na koiektorju VF izhod¬
nega tranzistorja. Pri nekaterih pa sem nameril
celo za dve tretjini manj!

O dobrem spajkanju smo veliko že govorili pri
sprejemniku in slabi (»mrzli«) loti so eden glavnih
vzrokov, da je delovanje oddajnika nezanesljivo.
Pri tem je zanimivo, da prednjačijo ne toliko loti na
ploščici, kot bi pričakovali, ampak tisti na poten¬
ciometrih, stikalih itd.

Vgradnja v ohišje

Tukaj je bilo »največ greha«, kar je razumljivo, saj
je bil ta problem v preteklih letih puščen ob strani,
skoraj neopisan in popolnoma prepuščen idejam
posameznikov. Samo nekaj modelarjev se je
znašlo, nekateri prav dobro, zato pa sem v večini
primerov dobil v roke škatlo, v kateri sta na (več¬
krat podaljšanih) žičkah opletala (!) VF in NF
modul. Baterije so kratke stike delale seveda po¬
sebej, ravno tako nepritrjene. Nekateri spoji na
žičkah niso bili niti izolirani. V posmeh »pridnim«
pa je nemalo takih oddajnikov delovalo (obča¬
sno!) izvrstno, dokler ni prišlo do kakšnega stika.
Našteti problemi so bili zopet eden od vzrokov za
nezanesljivost, saj je sicer oddajnik deloval na¬
ravnost imenitno, dokler seveda je.

O vgiadnji smo v pretekli številki že veliko pove¬
dali, prav tako tudi o izdelavi sistemov za dajanje
povelj, katere je tovariš Klenovšek zelo dobro
opisal.

Pri ohišju se bomo zato pomudili le krajši čas. Ker
je eden od modelarjev zares elegantno rešil svoj
problem, bi želel opisati njegov pristop. Stranice
je izdelal iz debelejše vezane plošče. Obe stranici
je najprej nalepil na tanko penasto gumo in oble¬
kel z umetnim usnjem. Zgornja in spodnja stra¬
nica sta bili iz pločevine, lepo pobarvani. Detajl te
rešitve sem skiciral na sliki 7.

TIM 4 • 85/86 1  31

Slika 7. Detajl dela ohišja oddajnika (presek)

Pri starejšem oddajniku smo imeli ločen VF in NF
del. Dobro razporeditev v škatli oddajnika zanj
prikazuje slika 8.

Slika 8. Razporeditev v oddajniku ? ločenim VF in
NF delom

Vsekakor pa naj bo vsak del dobro pritrjen, kar
posebej še velja za oba modula in baterije. Prile¬
pite, privijte, kakorkoli, samo dobro pritrdite!
Baterije oziroma akumulatorčke izolirajte, sicer
bodo kratki stiki s kovinskim ohišjem storili svoje.
O tem pričajo žalostne izkušnje. Za izoliranje
lahko uporabimo ustrezno PVC cev, če ni te, pa
kar izolirni trak.

V naših trgovinah imamo že lepo izbiro najrazlič¬
nejših lepil tako za kovino kakor tudi plastiko. To
so UHU-PLUS, UHU-Ultra, Stabilit expres, razna
poliestrska lepila itd. Tudi s silikonskim kitom

lahko lepite, slednji dobro drži, pa tudi enostavno
je odlepiti. Ker je elastičen, z njim pritrdimo le ba¬
terije in kakšen modul, ne pa delov ohišja med
seboj.

Šele potem, ko je ohišje izdelano, pritrjeni krmilni
sistemi, baterije in modula, se lotimo povezova¬
nja. Tudi ta postopek je bil za marsikoga pretrd
oreh, saj je cel kup žičk: masa, +, NF signal, po tri
žičke za vsak potenciometer, nato stikala itd., itd.
Zmote tukaj so katastrofalne za nekatere ele¬
mente (tranzistorje), baterije in še kaj. Zato si naj¬
prej priskrbimo čimveč raznobarvnih mehkih (!)
žičk. Povezujemo lepo po vrsti. Za maso upora¬
bimo žico večjega premera. Prav vse mase naj se
končujejo v točki »M« (sl. 8), in to minus pol bateri¬
je, masi NF in VF dela. posebno še slednjega (I).
Ta točka »M« naj bo čim bliže anteni in dobro spo¬
jena s kovinskim ohišjem. Če delate ozemljitve po
svoje, se zna primeriti, da oddajnik »podivja«, tj.,
zaniha. VF tokovi se »sprehajajo« po žičkah, v
zankah se inducirajo napetosti, ki motijo delova¬
nje, saj vemo, da je v ohišju cel kup žičk. Zaradi
tega naj bo ozemljitev VF modula čim krajša.
Pojav nihanja (parazitnega, tj. neželenega) opa¬
zimo na obnašanju servomehanizmov. Krmilne
ročice se tresejo in se »vozijo« brez vsakega reda
sem in tja. Ne zamešajte tega pojava s tistim, ko
napajate oddajnik iz usmernika. Takrat vse dela,
pač pa servomehanizmi brenčijo, kar je posledica
»bruma« usmernika.

Zatem vežemo napajanje, po možnosti z žičko
rdeče barve. Sledi vezava NF signala, potencio¬
metrov in stikal. Vsako žičko vlecite in spajkajte
posebej, da jih ne zamešate med seboj. Zmote so
najbolj usodne pri vezavi potenciometrov. Če se
zmotite, lahko pri vključitvi uničite pripadajoči
transistor v NF modulu. Takrat odpove celo en
kanal pred tem potenciometrom in prav vsi za
njim. Če bi narobe spajkali tretji potenciometer, bi
deloval le še prvi kanal!

Če pa ste nerodni in naredite kratek stik na maso
z žičko za NF signal, bo »odneslo« PNP tranzistor
v koderju.

Kar zgrozil bi se, kaj vse se lahko primeri in
kakšne posledice ima. Ta hip imamo v oddajniku
še vedno cel šop žičk, ki opletajo sem in tja. Pove¬
žemo jih v snop. Najpreprosteje je uporabiti pla¬
stični lepilni trak ali objemke na zadrgo.

Uglaševanje

Kakor smo rekli že prej, oddajnik deluje takoj, le
dometa še ni in nevtralni položaji ne ustrezajo.
Preden uglašujemo nevtralne položaje, poskrbi-

132  TIM 4 • 85/86

mo, da bodo drsniki potenciometrov zares v sre¬
dini, šele nato gremo vrtet trimerpotenciometre.
Kaj se lahko primeri v nasprotnem primeru?

Če se pri vodenju drsnik preveč približa sponki, ki
je vezana na +, velikost signala upade tako, da se
le-ta (edini) impulz »izgubi« oziroma upade tako,
da ne gre več naprej prek diod. Praktično to po¬
meni, da lahko ta kanal izpade, drugi pa se poma¬
knejo naprej. Če se je to zgodilo na drugem po¬
tenciometru, potem nenadoma (pri določeni legi
drsnika drugega potenciometra) drugi kanal iz¬
pade, tretji postane drugi, četrti postane tretji. Ko
premaknemo krmilno ročico (drsnik) za drugi
kanal spet nazaj, je zopet vse v redu. Tako ta
pojav opazimo v delovanju celega sistema za da¬
ljinsko vodenje. Mladi amater pravi, da oddajnik
»meša« kanale. To se čudno sliši poznavalcu RC
naprav, vendar ta opis še najbolj ustreza temu po¬
javu. Kako pa ugotovimo, če je drsnik zares na
sredini? Najbolje in najenostavneje s stikalom za
zamenjavo smeri hoda, če ste ga vgradili. Ker po¬
trebujemo le eno dvojno menjalno stikalo, je to
cenen in vendar zelo koristen dodatek oddajniku.
Vezava je narisana na sliki 9.

Slika 9. Vezava stikala za zamenjavo smeri hoda
na potenciometru za dajanje povelj

Preizkušamo v delujočem sistemu za daljinsko
vodenje. Ko premaknemo stikalo, se krmilna ro¬
čica servomehanizma ne sme premakniti. Če se,
potem naravnamo os potenciometra tako, da se
ne. Nato pa pritrdimo (fiksiramo) krmilno ročico v
oddajniku v nevtralni legi. Šele ko smo to storili,
zavrtimo ustrezni trimerpotenciometer tako, da
bo tudi krmilna ročica servomehanizma prišla v
nevtralno lego.

O uglaševanju VF dela sem veliko napisal v
prejšnji številki Tima. Ugotovitev pa je nedvo¬
umna. Vsi oddajniki, ki so imeli slab doseg, so ga
imeli zaradi neuglašene antene!

Zdaj gre pa zares. Ustavilo se vam je. Po vašem
prepričanju ste naredili vse tako, kot »v Timu

piše«, pa vendar ne dela in s svojim znanjem ste
pri koncu. Morda je kriv kak element (upor, tranzi¬
stor), kakšna dioda narobe obrnjena, saj vemo,
da tudi naši reviji rad ponagaja tiskarski škrat.
Kako to ugotoviti?

Znamo meriti električne napetosti in podobno, kot
pri sprejemniku sklepamo. Takšna napetost mora
biti. Če je, je v redu; če ni, potem zakaj ni. Tale
»zakaj« je najvažnejši. Torej merimo. Najprej po¬
rabo. Med sponko antene in mase vežemo za čas
meritve upor vrednosti od 39 do 46 Ohmov. Ko ni
kvarca, je poraba majhna, približno med 25 in
30 mA. Če sklenemo stikalo S, se poveča še za 10
do 15mA. Ko vtaknemo kvarc kristal v podnožje,
se poveča na približno 80 mA oziroma 130 mA, ko
je stikalo (za večjo moč) sklenjeno. Te podatke
sem dobil (izmeril) pri napajanju z 9.6V. Pri dru¬
gem napajanju in drugih tranzistorjih (T10 in T11)
se tudi malo razlikuje, vsekakor pa je manjša od
200 mA.

Če se poraba ne poveča, ko vtaknemo kvarc, to
pomeni, da oscilator ne niha. Napaka je lahko v
VF delu ali pa je slab kvarc.

Lotimo se merjenja napetosti. Na sliki 10 je
shema oddajnika z vpisanimi izmerjenimi vred¬
nostmi napetosti. V okvir sem dal vrednosti, ki se
spremenijo potem, ko vtaknemo kvarc.

Naj še opozorim na možne pomote. Pri merjenju
takrat, ko dela VF del, posebno pa še, če bi imeli
izvlečeno anteno, lahko nekateri instrumenti na¬
robe kažejo. To so predvsem univerzalni merilni j
instrumenti in tisti z vgrajenimi ojačevalniki, saj se
zaradi močnega izsevanega polja marsikaj indu¬
cira in nato usmeri v instrumentih samih. Zato ne
dajemo v času meritev na oddajnik antene ampak
ga obremenimo z uporom!

Pri ugotavljanju napake vedno poskusimo logično
sklepati. Če izmerimo na zener diodi samo 0,7 V,
potem je le-ta prav gotovo narobe obrnjena, saj je
padec na diodi v propustni smeri ca. 0,7 V. Če npr.
na bazi tranzistorja T4 izmerimo kar 3 V, je slednji
gotovo uničen, saj je napetost med bazo in emi-
terjem lahko največ 0,7 V. Zopet pomerimo na ko-
lektorju T1. Če je približno 3 V, pomeni, da multi-
vibrator niha (pozor! na bazi je takrat — 0,5 VI).
Preverimo lahko tudi s slušalko. Če je ta napetost
nič ali pa 6 V, to pomeni, da multivibrator ne niha
in zato ne dela cel NF del.

Majhne razlike od navedenih niso pomembne.
Sam sem vgradil 6,8V zener diodo, vendar je
njena »prava« vrednost 6,5V. To ni tako po¬
membno in zaradi tega oddajnik še vedno dobro
dela.



NF signal lahko spremljamo s-slušalko, kateri ve¬
žemo zaporedno kondenzator 0,1 ,uF in vse od
multivibratorja do oscilatorskega tranzistorja.

Pri popravilih pazite, da vezje predhodno izključi¬
te. Če začnete spajkati po vezju med delovanjem,
se bo zelo verjetno »poslovilo« veliko tranzistor¬
jev.

Merjenje porabe pove še nekaj. Morda ne deluje
izhodna stopnja in v tem primeru je poraba majh¬
na, približno 30 do 50 mA. Tak oddajnik, ki sem ga
dobil v popravilo, je začuda celo deloval na nekaj
metrov! Včasih pa se vendarle primeri, da kak
oddajnik zaniha, posebno če ga napajamo z več¬
jimi napetostmi (13,5 do 15V). Takrat servome-
hanizmi niso »pokorni« , zopet imamo občutek, da
oddajnik »meša« kanale, pa čeprav smo NF del
uredili, kot je treba. Pojav izgine, ko primemo an¬
teno z roko ali pa jo izvlečemo. Pomaga upor, ki
ga vežemo med sponko »M« in anteno. Njegova
vrednost naj bo 1 kOhm. Če pojav še ne izgine,
njegovo vrednost zmanjšujemo, dokler ne izgine.
Vrednost lahko znižujemo vse do 3000hmov za
paličasto oziroma 150Ohmov za »CLC« anteno.
Oddajnik lahko »meša« kanale tudi, če je kak po¬
tenciometer za dajanje povelj slab, tj., če drsnik
zgublja stik, če so slabe diode ipd. V prvem pri¬
meru nenadoma izpade kak kanal, pri slabi diodi
pa en kanal »izgubimo«, en postane nenavadno
dolg in ko ga »ulovimo«, nenadoma opazimo, da
nanj vplivata dva potenciometra, ne le eden!
Svoje prispeva tudi prenizka napajalna napetost,
če smo vgradili eksponencialno vodenje ali me¬
šalnik, saj integrirano vezje 741 v mešalniku tudi
zahteva svoje.

Vzdrževanje

Oddajnik zahteva malo nege razen običajnega
polnjenja baterij akumulatorčkov. Anteni privo¬
ščimo malo VVD-40, prav tako tudi potenciome¬
trom. Potenciometri so tudi edini del, ki potem, ko
se obrabijo, delajo preglavice. Povprečnemu mo¬
delarju trajajo od dveh do treh let, potem pa zač¬
nejo nagajati, tj., oddajnik postane nezanesljiv.
Pomaga edino zamenjava, saj razni »sprayi« za¬
ležejo le za krajši čas. Drugače pa oddajniku ško¬
dijo, podobno kot sprejemniku, vročina, tresljaji,
voda itd. Dostikrat modelarji vozijo v dežju. Ko
začne voda prodirati v notranjost, se najprej zač¬
nejo premikati nevtralni položaji, kmalu nato pa
naprava popolnoma odpove. Tako se obnaša
tudi, ko oslabijo baterije. Zato ni odveč imeti v
oddajniku instrument za indikacijo*. Vežemo ga
kot V-meter. Če je to Iskrin 100 /u/K  indikatorski in-

133


»MO«)

134  TIM 4 • 85/86

strument, mu vežemo zaporedno upor 100 kOhm
za 9V napajanje. Tako vsaj vemo, kaj je narobe,
ali so to baterije ali kaj drugega.Včasih se odlomi
kakšna žička s potenciometra, če je le-ta gibljiv.
Izmerimo še izhodno moč, visokofrekvenčno.
Podatki tovarniških naprav so namreč dvoumni.
Tam po navadi piše: moč 1,2W ali celo 1,5 W. V
bistvu podajajo enosmerno moč. Pri našem
oddajniku znaša ta 0,6Vx0,13A= 1,248W, pri
večji moči. VF izhodna moč je nekaj čisto druge¬
ga. Pri teh »močnih« oddajnikih sem nameril
samo 0,4 W (Simprop-Contest), 0,5 W (Varioprop
Expert) do največ 0,8 W (Multiplex-Prof.).

Za merjenje moči si naredimo preprosto vezje, ki
ga prikazuje slika 11.

J5 nF 1.5 nF

"M"

20 KZ/ V

Slika 11. Vezje merilnika VF moči

Na sliki so tudi že vpisane vrednosti elementov.
Ta merilnik priključimo na sponki masa (»M«) in
antena. Na V-metru odčitamo napetost. Moč je
seveda povezana s to napetostjo in večja nape¬
tost pomeni tudi večjo moč, toda ne sorazmerno.
Pomagamo si s tabelo:

Izhodna moč [mW|, poraba [mA]

27 MHz 40 MHz

Izmerjena moč je odvisna tudi od napajalne nape¬
tosti. Za različne vrednosti emiterskega upora
R18 in napajalne napetosti so podatki v naslednji
tabeli:

Izmerjana moč je tista, ki jo je oddajnik SPOSO¬
BEN dajati. Če pa jo bo RES dajal, je odvisno od
ANTENE, če je prav uglašena. Še več o tem pri¬
hodnjič, ko bomo poskusili izračunati doseg naše
RC naprave!

Sicer je z oddajnikom vedno manj težav kot s
sprejemnikom in če ne boste pretiravali, vam bo
»zvesto služil« daljši čas.

Amand Papotnik

Drobir za
ustvarjanje

Fotografija 1. Šolska tabla s petimi predalčki za šol¬
ski urnik

Nekaj napotkov:

1. Izbira materiala:

za podlogo potrebujete iverno ploščo,
za okvir smrekov les,
za predalčke vezano ploščo.

2. Izbira orodja:

KLIP-KLAP s priključki

136  TIM 4 • 85/86

■ TIM 4 • 85/86 1  37

Soko P-2 KRAGULJ

138  TIM 4 • 85/86

maketarstvo

Matej Pavlič

Zgodovinski

pregled

razvoja parnikov

Parnik je ladja s pogonskim strojem na paro.
Glede na vrsto stroja ločimo parnike z batnimi in
turbinskimi stroji, glede na uporabljano gorivo pa
parnike na premog, na kurilno olje ter parnike z
nuklearnim reaktorjem.

Že v začetku 18. stoletja so se učenjaki in kon¬
struktorji ukvarjali z mislijo, kako narediti plovilo,
ki bo neodvisno od vetra. Poskusi zamenjave
vesel s kolesom z lopaticami so bili večinoma
neuspešni in šele iznajdba parnega stroja (James
Watt, 1736—1819) leta 1769 je dala prve rezulta¬
te. Leta 1802 je Američan W. Symington zgradil
prvi uporabni parnik »Charlotte Dundas«, ki je bil
lesene konstrukcije. Prvi parnik z vgrajenim Wat-
tovim parnim strojem pa je bil leta 1807 »Cler-
mont« konstruktorja R. Fultona. Prvi parnik v
Evropi, 12 metrov dolgi »Comet«, je bil splovljen
šele pet let kasneje. To je bil rečni parnik s plitvim
trupom in velikim kolesom na krmnem delu. Sča¬
soma so se parniki z rek preselili tudi na morje in
prvi pomorski parnik v Evropi je bila 19 metrov
dolga »Caledonia«, ki je leta 1816 preplula La
Manche — povezavo med Severnim morjem in
Atlantskim oceanom, ki istočasno deli tudi severni
del Francije od južnega dela Anglije. Na lesenih
parnikih je velikokrat prihajalo do požarov zaradi
velikih količin kurjave, ki so jo morali voziti s seboj,
in zaradi težkih strojev, ki za krhke trupe niso bili
primerni, so se pogosto dogajale nesreče in mar¬
sikateri parnik je neslavno končal. Zaradi vsega
naštetega so konstruktorji poizkušali narediti trup.
ki bo zdržal tudi večje obremenitve in plod tega je
bil leta 1822 v Angliji zgrajeni parnik »Aaron
Manby« s 30 KM. ki je imel železno konstrukcijo
trupa. Razvoj parnikov je tesno povezan z izumi¬
teljem J. Resslom, ki je leta 1812 patentiral prvi
uporabni ladijski vijak ter ga leta 1820 preizkušal
na reki Krki pri Pleterjah in na Ljubljanici.

Ameriška trgovska jadrnica s pomožnim parnim
strojem, »Savannah«. je prišla v zgodovino kot
prva, ki je leta 181.8 preplula Atlantski ocean.
Imela je železna bočna kolesa in lopatice iz plat¬
na. Leta 1838 je bil v Bristolu zgrajen parnik
»Great VVestern«, ki je bil sicer lesen, a ves oko¬
van z železom, ter je preplul Atlantik samo na
parni pogon. Izplul je iz Bristola in za pot do New
Yorka potreboval 15 dni in 12 ur. Nekoliko pred
njim je po krajši poti iz Corka v New Yorku pristal
tudi »Sirius«. ki pa mu je proti koncu potovanja
zmanjkalo premoga in so morali uporabiti za kur¬
jenje ladijsko opremo in pohištvo. Pot okoli sveta
je leta 1842 prvi premagal parnik »Driver«.

Največji parnik 19. stoletja je bil »Great Eastern«,
ki ga je skupaj z Resslom leta 1857 dokončal in¬
ženir J. Brunell. Imel je deset kotlov in stroj, ki je
razvijal 1000 KM, dolg je bil 207 metrov, največja
hitrost pa je bila 14,2 vozla ali 36,3krrvh (1 vozel =
1,852 km/h = 0,514 m/s).

V Jugoslaviji sta bila prva parnika »Deligrad« ieta
1862 na Donavi in »Hrvat« leta 1879 na Jadranu.

V tem času je bila v svetu že dokazana prednost
parnikov z železno konstrukcijo trupa, vse bolj se
je uveljavljal ladijski vijak, leta 1890 pa je bila
sprejeta tudi konstrukcija trupa z dvojnim dnom, ki
je povečalo trdnost, varnost in plovne sposobno¬
sti parnikov. Leta 1894 je naredil Ch. Parsons
prve poskuse s parno turbino na ladjici »Turbi-
nia«, leta 1901 pa je že plul prvi parnik s takšno
turbino. Z vsemi temi izboljšavami, kot tudi z upo¬
rabo dveh ladijskih vijakov (propelerjev), seje hi¬
trost parnikov nenehno povečevala. V tekmova¬
nju za »modri trak« je tako leta 1889 prva s hi¬
trostjo 20 vozlov plula »Russia«, s hitrostjo 21,3
vozla in dvema vijakoma pa »Campania« leta
1893. Najdalj (1907—1930) je modri trak branila
»Mauretania« s hitrostjo 29,9 vozla. Večjo tonažo,
ki se meri vBRT (brutoregistrskih tonah), in hitrost
sta leta 1938 dosegli angleški ladji — dvojčici
»Queen Elizabeth« in »Queen Mary« s povprečno
hitrostjo nad 32 vozlov.

Najhitrejši parnik na svetu je »United States«, do¬
grajen leta 1952, ki pluje z neverjetno hitrostjo
36,24 vozla (67krrvhl). Sovjetski ledolomilec
»Lenin«, zgrajen leta 1959, je prvi turbinski parnik
z nuklearnim reaktorjem in hitrostjo 18 vozlov,
prvi trgovsko potniški parnik z nuklearnim reak¬
torjem pa je ameriški »Savannah«, zgrajen leta
1961. S tonažo 21 840 BRT doseže hitrost 22 vo¬
zlov. Največji parniki s parnimi turbinami so naftni
tankerji, ki dosegajo nosilnost 300000 ton.

TIM 4 • 85/86 1  39


fTirr , r 71

Parniki z batnimi stroji:

1) »Charlotte Dundas« iz leta 1822,12BRT

2) »Clermont« iz leta 1807, 80 BRT, okrog 4 vozle

3) »Savannah« iz leta 1819, 389 BRT

4) »Great VVestern« iz leta 1838, 1340 BRT, 8 vo¬
zlov

5) »Great Britain« iz leta 1845, 3500 BRT, 11 vo¬
zlov

6) »Great Eastern« iz leta 1857,27400 BRT, 14 vo¬
zlov

7) »Deligrad« iz leta 1862, 275 BRT

8) »Hrvat« iz leta 1879, 93 BRT

9) »Scotia« iz leta 1963, 3871 BRT, 14 vozlov

10) »Campania« iz leta 1893,12950 BRT, 21 vozlov

11) »Kaiser VVilhelm der Grosse«, iz leta 1897,
14349 BRT, 22 vozlov

Parniki s turbinskimi stroji:

12) »Mauretania« iz leta 1907, 30696 BRT, 23—27
vozlov

13) »Bremen« iz leta 1929, 51 656 BRT, 28 vozlov

14) »Normandie« iz leta 1935, 83423 BRT, 30 vo¬
zlov

15) »Queen Elizabeth« iz leta 1938, 85000 BRT, 32
vozlov

16) »United States« iz leta 1952,65000 BRT, 36 vo¬
zlov

17) »France« iz leta 1961, 66000 BRT, 33 vozlov

Parniki z nuklearnim reaktorjem:

18) »Lenin« iz leta 1959, 16000 BRT, 18 vozlov

19) »Savannah« iz leta 1961,21 840 BRT, 22 vozlov

P. S. City of Bristol (I. del)

PaddleSteamer»City of Bristol«, angl.: paddle —
lopatica, kratko veslo, steam — para, torej parnik
na lopatice, sta leta 1826 skonstruirala brata
Peter in George Luvvell iz Bristola. Parnik, narejen
iz lesa, je bil splavljen 2. maja 1827 in je na progi
Bristol—Dublin za koncern »War Office Steam
Packet Co.« prevažal vojaške čete, vojne obvez¬
nike in ranjence vojne na Irskem. Če je bilo morje
mirno, sta ga njegovi kolesi poganjali s hitrostjo
osem vozlov (približno 15krrVh), kar je bilo tedaj
za štiristotonski parnik že veliko.

140

. 4  • 8 &/ ® 6

t»w 4

142  TIM 4 • 85/86

TIM 4 • 85/86 1  43

Material:

suh lipov ali smrekov les, ki naj bo brez razpok in
grč, vezana plošča, furnir, trd karton, tenka cin-
kana ali kositrna žica, močan sukanec

Orodje:

rezljača z mizico za rezljanje, lisičji rep, OLFA
nož, šilo, ravnilo, krivuljnik, trd svinčnik, indigo
papir, šestilo, groba in fina rašpa, pila, kladivo,
primež, kombinirke, vrtalnik s svedri 01, 3 in
4mm, mekol in neostik lepilo, fin in grob brusni
papir, škarje, šivanka, pinceta, manjši čopič, bri¬
tvica, nitrokit za les, rdeča in črna nitro barva ter
svetel sadolin ali belles

Izdelava:

Kdor je po načrtih iz prejšnjih dveh številk Tima
naredil maketo ladje »Brig«, bo brez večjih pro¬
blemov lahko sestavil tudi maketo parnika »Cyty
of Bristol«, Pri delu je treba biti natančen in potr¬
pežljiv. Vsako stvar je dobro dvakrat premeriti,
primerjati s sestavno risbo ter kosovnico in šele
potem prilepiti. Važen je tudi vrstni red seotavlja-
nja. Če se boste točno držali vseh navodil, tudi
uspeh ne bo izostal.

Gradnjo začnemo pri trupu. Sestavljajo ga: ko¬
bilica (1), ki jo izrezljamo iz 3mm debele ve¬
zane plošče, in dva bočna dela (2), ki ju nare¬
dimo iz dveh kosov lesa z dimenzijami

30 x35 x 3,70mm. Z načrta (razklenemo kljukice
in srednji list revije pazljivo izvlečemo!) na karton
prekopiramo polovico tlorisa (del krova (3), ki je v
načrtu (šrafiranj, in stenski ris (ki je črtkano nari¬
san na kobilici). Iz kartona izrezana profila z buci¬
kami pritrdimo na les (glej skico!), s tršim svinčni¬
kom zarišemo linije, nato pa cel trup s spodnje
strani, ki je vzporedna s krovom, z grobo rašpo in
pilo obrusimo do narisane črte na bočni strani le¬
tvice. Potem ravno tako zbrusimo še bočno stran.
Podobno kot pri brigu iz kartona izrežemo vse tri
rebrne profile (polovični preseki trupa so v načrtu
šrafirani) in nato z brusnim papirjem pazljivo ob¬
delujemo polovici trupa v dokončno obliko. Ko
tako dobimo dva simetrična dela, ju z obeh strani
z neostikom prilepimo ob kobilico (1). S tem je
trup v glavnem gotov.

Iz 2 mm debele vezane plošče ali furnirja izre¬
žemo krov, na katerem naredimo štiri utore, tri
luknje, dve večji odprtini za kolesi in šestnajst
ozkih rež. Na izdelan in obrušen krov z ravnilom in
ostrim šilom v razmakih dveh milimetrov nare¬
dimo plitve raze, ki ponazarjajo deske. Te raze
bodo prišle do izraza šele pri barvanju s sadoli-
nom. Na del 3 prilepimo iz 5mm debele vezane
plošče izrezljan zadnji krov (4) ter nanj prav tako
narišemo »ladijski pod«.

Prvi del gradnje parnika je tako pri kraju.
Prihodnjič si bomo ogledali še izdelavo in mon¬
tažo opreme ter barvanje modela.

144  TIM 4 • 85/86
Marko Drnovšek

Ena naprava —
štiri

funkcije

(Ohmmeter, Pozor-magnet, Halo-dežuje, Radioaktiv¬
nost)

Malce čudno ime — kajne? Napravica ga je dobila zato,
ker registrira prisotnost magnetnega polja, vlago v
zraku, radioaktivnost, povrhu pa je še občutljiv ohmme¬
ter.

Opis vezja

R1 in T2 sta vezana v Darlington vezavi zaradi večjega
ojačanja. Breme tranzistorja T1 ali njegov delovni upor
je R3. Ta upor ima lahko vrednost od nekaj sto ohmov
pa vse do nekaj deset kilo ohmov. Najprimernejša je
vrednost od 6,8kfl do 15kU, R2varujeT1 pred preveli¬
kim tokom baze. Njegova vrednost ni niti najmanj kritič¬
na. Giblje se lahko med 10kO in 1MI>. Zmanjševanje
R2 pod 10 k ni priporočljivo, kajti med točkama A in B
lahko nastane kratek stik, skozi bazo T1 steče prevelik
tok, ki da na emitorju še večji tok, ta pa steče v bazo T2,
tako da je tudi ta tranzistor uničen.

R1 omejuje tok skozi LED in T2. Pri večji pogonski na¬
petosti je treba povečati upornost R1. Vsi tranzistorji so
lahko NPN, na primer: BC 107B, BC 108B, BC 109C,
BC 237 B...  B ali C zato. ker imajo ti tranzistorji večje
ojačanje kot na primer BC 107 A, BC 237A in podobni.
Za T2 priporočam tranzistor 2N 914. ki zmore moč do
1 W, ima pa tudi dobro ojačanje.

Izdelava napravice Pozor-magnet

Magnetni senzor tvorita dve železni ali jekleni ploščici, ki
sta druga od druge odmaknjeni nekaj mm (nikakor se ne
smeta dotikati!). Vmes je lahko karton ali plastična ploš¬
čica. Eno ploščico povežemo s točko A in drugo s točko
B. Če je med ploščicama papir, ju moramo postaviti na
suho mesto, kajti že prisotnost vlage sproži napravo in
LED zasveti. Ploščici naj imata površino vsaj 3cm 2
vsaka. Čim večji sta, tem občutljivejša bo naprava. Ko
približamo napravico magnetu, ga ta zazna že na raz¬

dalji 10 do 20cm. LED zasveti, kar pomeni prisotnost
magneta. Močnejše magnete (npr. v zvočnikih) pa
zazna senzor že na razdalji 50cm.

Če vežemo med točki A in B Tim-senzor (iz lanske šte¬
vilke 6). dobimo izboljšano napravico Halo-dežuje iz
iste lanske številke. Ta napravica reagira že na naj¬
manjšo količino vlage. Če vgradimo še kakšen tranzi¬
stor, je naprava še občutljivejša.

Pri toku baze 4^A pri T1 teče tok 40 mA pri T2. Če med
točki A in B vežemo upor 22 M Q,  teče skozi bazo T1 tok
0.2ftA,  skozi LED diodo pa tok 20 mA, pri čemer sveti
dioda še vedno dovolj vidno. Če je med točki A in B
vezan upor z upornostjo približno 50mfl, bo LED dioda
svetila vidljivo. To napravo lahko uporabite kot zelo ob¬
čutljiv ohmmeter. Pa še četrta uporaba naprave: z mag¬
netnim senzorjem, vezanim med točki A in B, lahko ugo¬
tavljamo tudi radioaktivnost. Namesto LED diode lahko
vstavite slušalke (visokoohmske — lahko tudi telefon¬
ske, od 1000 do 4000iž).

Matej Sirk

Preprosto letalo

To letalo je zares zelo preprosto, zato se lahko loti
izdelave prav vsak začetnik. Od orodja potrebu¬
jemo le škarje, nož in žagico, od materiala pa ore¬
hov ali smrekov furnir, debel 1,5 mm in smrekovo
letvico ter gumico od kolesne zračnice.

Najprej se lotimo trupa. Načrt enkrat povečamo in
prerišemo na ustrezno letvico, letvico obdelamo
in zažagamo navzkriž, kot je prikazano na sliki
(prerez A—A). Povečamo in na furnir prerišemo
krilo, višinski in smerni stabilizator ter ju skrbno
izrežemo. Zdaj se že lahko lotimo sestavljanja.
Najprej vstavimo v vodoravno zarezo višinski
stabilizator, nato smernega in vse skupaj trdno
povežemo s sukancem. Prednje krilo pritrdimo na
trup z gumico. Zdaj se že lahko lotimo reguliranja.
Prvič ga kar brez bojazni spustite proti tlom. Ver¬
jetno se bo letalo zelo vzpelo in nato strmoglavilo.
V tem primeru moramo premikati prednje krilo to¬
liko časa nazaj, dokler letalo ne bo letelo lepo na¬
ravnost. Če pa se bo letalo v prvem poizkusu takoj
spustilo proti tlom, pomikamo krilo naprej. Ko je
letalo uravnano, ga že lahko preizkusimo v pravih
razmerah. Pa še tole: letalo vedno spuščamo
proti vetru.

Kosovnica

TIM 4 • 85/86 145

Bojan Rambaher

Mapa za
revije

in časopise

Pregledno odloženi strokovni ča¬
sopisi in revije so osnova za kakrš¬
nokoli načrtno delo. Revije, ki ležijo
kar na mizi ali razmetane na polici,

ne kažejo lastnika v najiepši luči.
Zaradi preglednosti si mnogi bralci
dajo časopise in revije vezati. To
ima svoje prednosti in pomanjklji¬
vosti. Prednost takšnega priroč¬
nika je v tem, da ne morete ničesar
izgubiti, vse je lepo zloženo po
vrstnem redu. Slaba stran pa se
pokaže, če želite uporabiti kakšen
načrt ali članek. Prelagati morate
debelo knjigo, iz katere s težavo
preslikavate in prerisujete. Poleg
tega je takšna vezava dokaj draga
in se ne posreči vedno najlepše.
Zato mnogi bralci posamezne let¬
nike samo zložijo na kup, takšno
arhiviranje pa je spet nekoliko ne¬
rodno. Pri tem vam bomo torej po¬
magali.

Predlagamo, da si izdelate eno¬
stavne škatle, ki jih postavite na
polico kot knjige. Izdelava škatel ne
bi smela delati preglavic nikomur,
ki zna žagati, rezati in lepiti.
Konstrukcijo in uporabo škatel lepo
prikazujejo slike. Pri delu smo sicer
upoštevali pravilo, da večina mla¬
dinskih revij izhaja v formatu pri¬
bližno B5, vendar to ni ovira, da si
ne bi mogli napraviti manjših ali
večjih škatel — ustrezno morate
samo spremeniti dimenzije. V
našem primeru in tudi sicer naj
bodo mere tipizirane, da bo estet¬
ski učinek večji. Pravzaprav naj bi

bili višina (D) in globina (C) enaki,
širina pa se spreminja glede na de¬
belino revije ali število izvodov v
letu. Vsekakor morajo biti dimen¬
zije vselej nekoliko večje, kot je
format papirja. V našem primeru
delamo z naslednjimi dimenzijami:
A — 175 mm, B — 50 mm, C —165
in več mm, D — 240mm, E —
100 mm. Dimenzijo B torej določite
sami. Dosti večje širine od 50mm
vam pravzaprav ne priporočamo,
saj je polna škatla v tem primeru
pretežka in jo s težavo premešča¬
te. Raje en letnik razdelite na dve
ali več škatel.

Primeren material za izdelavo ška¬
tel je kakršenkoli trden debelejši
karton ali lepenka. Lepenko najprej
narežite na proge, nato pa izdelujte
naprej po napotkih na slikah in fo¬
tografijah. Pregibne črte narišite
pod pravim kotom, nato pa lepenko
z ostrim nožem ali podobnim nare¬
žite, kot vidite na sliki. Reza A’ — A’
in B’ — B' napravite le po površini
lepenke približno do polovice, tako
da jo samo narežete. Na drugih
mestih lepenko prerežite. (Striže¬
nje s škarjami vam odsvetujemo,
ker je to dosti teže, nepriročno in
netočno.) Tako boste dobili tri dele.
Na večjem nato odrežite vogala
glede na dimenziji A in E. Nato
upognite karton na narezanih črtah

146  TIM 4 • 85/86

Slika 1. Trije narezani deli škatle,
postavljeni tako, kot jih boste
sestavili. Glavni del je v pregibih
narezan, stranici sta delno
upognjeni

Slika 2. Sestavne dele najprej
učvrstite s kratkimi kosi lepil¬
nega traku, preko robov pa nato
nalepite cel kos traku

Slika 3. Skoraj Izdelana škatla.
Olepšan je samo hrbet, stranski
stranici pa sta še nepolepljeni

A’ — A'inB’ — B’. Upogibajte tako,
da je rez na zunanji strani škatle.
Če ste lepenko pravilno zarezali
največ do polovice debeline, mora
ostati dno spojeno z glavnima stra¬
nicama škatle. Nalomljene robove
skrbno prelepite s širokim lepilnim
trakom. Nato vsadite še obe ozki

stranici tako, da lepite lepilni trak
kos po kos. Lepilni trak nalepite
tudi v notranji vogal nastale škatle.
To je težavnejše delo, a se obre¬
stuje. Škatla bo tako dosti trdnejša.
Za lepljenje priporočamo selotejp.
Če sestavljate škatlo iz posamez¬
nih kosov lepenke, kot prikazuje
ena izmed slik, je delo malce za¬
htevnejše. Škatla je namreč sprva

zelo »živa« in robove kar težko na¬
tančno sestavite. Ta postopek je
primernejši predvsem takrat, če
uporabljate debelejši ali trši mate¬
rial (vse do vezane plošče in po¬
dobno). Laže pa delate, če lepite
najprej s tekočim lepilom, nato pa
robove dodatno zavarujete z lepil¬
nim trakom.

Ko ste torej obojestransko prelepili
vse robove, je škatla gotova. Nika¬
kor pa ne hitite in ne zatlačite vanjo
revij takoj. Pustite, da se nekaj ur
suši, da se robovi dobro sprimejo.
Ostale stvari so odvisne od vaših
želja in ustvarjalne domišljije. Ne¬
komu bo zadostovala že tako na
grobo zlepljena škatla, drugi pa
boste njen videz polepšali. V ta
namen lahko uporabite barvni
papir, samolepilne tapete, plakate,
fototapete, velike stenske kole¬
darje in podobno. Natančno in
kombinatorno rezanje in lepljenje
ni tako težko, kot se zdi na prvi po¬
gled. Marsikdo bo verjetno prelepil
samo hrbtno stranico škatle, ker so
boki škatle tako ali tako skriti. Napis
lahko napravite ročno, z debelo
barvico ali tušem, ali pa si v papir¬
nici kupite samolepilne črke.

elektronika

TIM 4 • 85/66 147

V. Ivkovič

Izdelava
tiskanega vezja
na drug način

V prejšnji številki TIM smo si ogledali izdelavo ti¬
skanega vezja— ploščice, kjer smo uporabili jed¬
kanje. S pomočjo feroklorida smo izvedli kemično
reakcijo, ki je s ploščice odstranila bakreno plast.
Ker pa bi se radi izognili uporabi kemijskih sred¬
stev, kar posebej velja za mlade amaterje, je
mnogo lažje in enostavneje narediti ploščico z
mehaničnim odstranjevanjem bakrene plasti. Za
to obstaja mnogo načinov, enega pa vam bom to¬
krat opisal. Temu načinu izdelave ploščice bodo
prirejena vsa vezja, ki jih bomo opisovali v tej ru¬
briki.

Na sliki 20 je prikazan princip izdelave ploščic. Iz
bakrene plasti na ploščici moramo odstraniti
tanke trakove v pravokotnih linijah. Tako dobimo
dovolj široke trakove bakrene folije, da bodo dr¬
žali prispajkane elemente na določenih mestih,
hkrati pa bodo med seboj dobro izolirani.

Za izdelavo potrebujemo list žage za železo ozi¬
roma kovine. Tak list zlomimo na sredini. Na pre¬
lomu dobimo oster zob, ki s svojim vrhom odstra¬
njuje bakreno plast, tako da vrezuje čisto brazdo
po označeni črti. Na sliki 21 je prikazana žaga,
kjer se vidi oster zob na koncu, na sliki 22 pa je
prikazana ploščica, izdelana na ta način. Pogosto
se zgodi, da zob zdrsne po bakreni plasti, kar nas
opozori na to, da ni pravilno nastavljen in ne more
z ostrim vrhom narediti zareze v baker. Posku¬
simo to popraviti s premikanjem zobca levo ali
desno. Še bolje pa je, da pred samim zarezova¬
njem z ostrim nožem označimo bodoče zareze,
nato pa zobec žage vlečemo po teh zarezah. S
tem usmerimo zobec v željeno smer.

Slika 21. Rezilo, narejeno Iz prelomljene žage za ko¬
vine

Ugotovili boste, daje to res enostaven in tudi hiter
način. Ne pozabite poleg lista žage za kovino ku¬
piti tudi kovinsko ravnilo, ki bo rabilo za vodilo, ob
katerem boste vlekli žago. Tako ravnilo si lahko
tudi sami naredite iz ravnega kosa kovine ali de¬
belejše pločevine.

Pri ploščicah za vezja, kjer boste med ostalimi
elementi imeli tudi tranzistorje, mora biti razmik
med bakrenimi trakovi približno 5 mm. Pri plošči¬
cah z integriranimi vezji pa mora biti razmik med
bakrenimi trakovi 2,5mm. Ti dve razdalji bosta
pravi za vse naprave, ki jih bomo opisovali v tem
sestavku.

Prečne zareze bomo naredili z ostrim nožem ali
zelo previdno z zobcem omenjenega rezila
(žage). Predvsem pa morate pri vsem tem paziti
na svoje prste.

Rezilo opremimo s primernim držalom, tako da bo
delo z njim lažje. To lahko naredimo kar z izolirnim
trakom.

Na sliki 23 je prikazana ploščica, na katero pride
tranzistor, na sliki 24 pa je ploščica za integrirano
vezje.

Ko so narejene vzdolžne in prečne zareze, mo¬
ramo zvrtati še luknjice za namestitev elektron¬
skih elementov. To naredimo s svedri s čim manj-

1  48  TIM 4 • 85/86

Slika 22. Videz tiskane ploščice

Slika 23. Ploščica za montažo tranzistorja

šim premerom — 1 mm ali manj. Pred vrtanjem
vsa mesta označimo s pomočjo posebne igle. kar
zelo olajša vrtanje, saj nastala luknjica vodi sve¬
der. Tako bodo luknjice res tam, kjer jih želimo
imeti. Predvsem moramo biti pazljivi pri plošči¬

cah, kjer so posamezni trakovi široki le 2,5 mm.
Ko so narejene vse luknjice in zareze, je potrebno
ploščico še dokončno obdelati, ker so robovi folije
nazobčani. Kupite si torej brusilni papir in obrusite
celotno bakreno plast. Tako bo ta postala tudi
primerna za spajkanje.

Utripajoče lučke
za novoletno jelko

To je za začetnike nekoliko težka naprava, ven¬
dar pa jo omenjam zato, ker je pred vrati novo leto
in krašenje novoletne jelke. Poleg tega je to pri¬
mer za izdelavo ploščice, kjer bomo rabili tako in¬
tegrirano vezje kot tudi tranzistorje. Za nekaj več
informacij o integriranih vezjih, LED diodah in po¬
dobnem naj se mlajši bralci obrnejo na tiste, ki so
brali našo rubriko leta 1983.

Za novo leto lahko okrasite mizo z manjšo pla¬
stično jelko, ali pa s pravo, ki pa je ne posekajte
sami, temveč kupite na tržnici! Na to pojelko lahko
namestite raznobarvne utripajoče svetleče diode.
Eden od možnih načinov izdelave je elektronsko
stikalo, ki bo izmenično prižigalo posamezne
skupine svetlečih diod. Osnovna shema takega

Slika 24

R1- 470

TIM 4 • 85/86 1  49

Slika 26

elektronskega stikala je na sliki 25. Vsaka vrsta je
narejena iz štirih vzporedno priključenih svetlečih
diod (LED), pri čemer so diode 1 do 4 rdeče, diode
6 do 9 pa zelene barve. Vrste LED so priključene v
emitorski del tranzistorja in predstavljajo skupaj z
uporoma R2 in R3 obremenitev emitorskega
kroga. Baze tranzistorjev so povezane z izhodi
invertorjev IV1 c in IVd (1/4 integriranega vezja c
in 1/4 integriranega vezja d).

Generator impulzov, ki vključuje in izključuje vrste
diod, je narejen iz elementov IV1 a in IV1 b, kot to
kaže skica. Frekvenca utripanja je odvisna od ka¬
pacitete 'kondenzatorja C1, ki ima vlogo povrat¬
nega vezja.

Elektronsko stikalo se napaja iz kakršnega koli
vira napetosti 5 V (lahko tudi z baterijo 4,5 V). In¬
tegrirano vezje IV1 je SN 7400, o katerem smo v
Timu že pisali, lahko pa uporabimo tudi IDD 946 in

LED i..,i

podobne. Tranzistorji T1 in T2 so germanijevi tipa
PNP, kakršen je na primer AC 188.

Na sliki 26 je prikazana ploščica tiskanega vezja
in razpored elementov.

Opomba! V naslednjih številkah bomo opisali še
elemente, ki smo jih tokrat uporabili, vrnili pa se
bomo tudi k našemu radijskemu sprejemniku in
naredili zanj tiskano vezje.

Inovator

Upam, da ste naredili enega od detektorskih
sprejemnikov iz Tima 1 in 2. Naredite še en Korak
dlje, fotografirajte ga in nam pošljite sliko, mi pa
ga bomo prišli pogledat. Če še niste, pa naredite
sedaj tiskano ploščico za sprejemnik po današ¬
njem opisu. Ploščico z opisom ali pa fotografijo
ploščice pošljite uredništvu, mi pa bomo najboljša
dela nagradili!

računalništvo

Ivan Gerlič

Oblikovanje
izpisa podatkov
in rezultatov

Za začetek najprej napiši enostaven program!

10 print u mmm n m w
20  print" %  g? m m

30 PRI NT" 1 * •* $  *"

40 PRI NT" & /• W

50 PRI NT" $  & m

1  50  TIM 4 • 85/86

59

tt

V*

COMMODORE 64

Kot vidiva, je rezultat tvojega in računalnikovega
dela izpis TIM v skrajnem levem zgornjem kotu
zaslona. Vse je lepo in prav, toda želiva si, da bi
dobila ta zapis lepo v sredini zaslona. Je to mogo¬
če? Je! Opraviti in rešiti morava le dva postopka
oziroma problema, in sicer:

Premakniti izpis TIM za nekaj centimetrov niže,
premakniti izpis TIM na zaslonu za nekaj centi¬
metrov proti desni strani zaslona.

Seveda nama to ne bo delalo težav, boš rekel.
Uporabiva samo ukaz PRINT ali PRINT««, kar
ukaže računalniku, naj izpiše prazno vrstico, nato
pa bova pred izpisom zapisala še nekaj praznih
mest, kot kaže program:

1 PRINT :  PRINT ;  PRINT :  PRINT :  PRINT PRINT :  PRINT :  PRINT PRINT

10  print" mmm *  » r

20 PRINT" 38 1 3838 m "

30 PRINT" 38 33? 38 1 38"

40 PRINT" 38 38 18 38"

50 PRINT" 38 38 38 38"

R

TIM

Toda ta najina rešitev je računalniško zelo slaba,
zato spoznajva še nekaj drugih načinov za rešitev
tega in podobnih problemov! Najprej povejva, da
je ekran (zaslon) računalniško razdeljen na večje
število polj, ki tvorijo t.i. stolpiče in vrstice, kot

kaže spodnja slika na primeru mikroračunalnikov
SINCLAIR in COMMODORE 64; temu pravimo
tudi GEOMETRIJA EKRANA. Seveda imajo
lahko drugi računalniki tudi več stolpcev in vrstic
in s tem več možnih zapisnih polj. Čim več jih je,
tem kvalitetnejši je računalnik, saj ima možnost
večjega števila zapisov na zaslonu.

Za premik zapisa na določenem mestu vrstice
večina računalnikov uporablja ukaz TAB, ki mora
biti vedno vezan na ukaz PRINT; torej ima obliko

PRINT TAB (X)

Naš program bo sedaj videti takle:

1 PRINT PRINT PRINT:PR I NT:PRINT PRINT:PRINT PRINT■PRINT
10 PRINT TRBU2)’MNM * • *“

20 PRINT TflBI 12)" M  i* MK MK"

30 PRINT TAB< 12)" * HIV

40 PRINT TAB<12)" M  US «"

50 PRINT TRB(12)" * K®  S' 1

SINCLAIR ZX SPECTRUM ima poseben ukaz, ki
omogoča izpis željenega podatka ali rezultata v
katerokoli polje ekrana. Ukaz ima obliko: PRINT
AT Y, X

pri čemer je Y številka vrstice, X pa številka stolp¬
ca. Spodnji primer je rešitev našega problema s
tem ukazom!

TIM 4 • 85/86 1  51

10 print RT8,10; "mmm  s » r

£0 PRIHT BT9, 10; “ K M  » m"

30 PRINT RT10,10," 8Š « » U  S*"

40 PRINT RT11, 10.:" t MS W

50 PRINT BT12,10; " « ii

Računalnik COMMODORE 64 pa tega ukaza na
žalost nima, zato pa imamo na razpolago nekaj
naslednjih možnosti. Ob ukazu TAB ima računal¬
nik COMMODORE 64 še funkcijo SPC (a), pri
čemer je »a« število praznih mest. Naš problem bi
imel s funkcijo PSC (a) naslednjo rešitev:

1 PRINT : PRINT :  PRINT ■ PRINT :  PRINT : PRINT :  PRINT ;  PRINT :  PRINT

la print spc<12 >;"mmm s s n-

20 PRINT SPC C12 >; " S  I ■ «l'

30 PRINT SPC<12>;" * * « * r

40 PRINT SPC<12>;" S *  * *"

50 PRINT SPC<12>;“ M M M  »"

Gotovo pa si že opazil, da, če pri pisanju črkov¬
nega niza pritisneš na kurzorsko tipko (tipko s
puščicama), računalnik na ekranu izpiše poseben
grafični znak. Ko pozneje pri poteku programa ra¬
čunalnik pride do takega znaka, opravi tak pre¬
mik, kot bi ga dobili, če bi pritisnili na iskano kur¬
zorsko tipko. Oglejva si pomen in nalogo teh zna¬
kov ter ustrezne ASCII kode:

Najin problem oziroma programček bi bil s takimi
znaki videti takle: i print"h>m!Mh«i<m"

10 PRINT"(»»»*»»*»»»»t:‘. Š8 S M
20 PRI NT" «»»*»»»»*»*! S  3K M* M:
30 PRINT"«»i»»»»**»»l »  lili
40 PRI NT" »■»»■»»*< D » • *

50 PRINT">»M****»»»*1 * * « S

Kot primer uporabe in obenem ponovitev ter pri¬
kaz ukazov za premik izpisa še enostaven pro¬
gramček MATEMATIKA:

5 PRINT"IT

10 REM**##**MRTEMflTIKfl###*#*

20 I *T I M**#*#***

30 PRIHT"IZRAČUNAL TI BOM VSOTO,PRODUKT IN "
40 PRINT"KOLIČNIK ENO ALI DVOMESTNIH ŠTEVIL!"
50 PRINT

60 PRINT-STEVILO A="; : INPUTA : PRINTA
70 PRINT"ŠTEVILO B="; : INPUTB : PRINTB

80 PRI NT "(H- 1"

90 PRI NT ">11  I"

100 PRI NT" >11 _I"

110 PRI NT" >11  I"

120 PRI NT" >11  I"

130 PRINT">!I_I"

140 PRINT"COII»lllR+E>lllF*BM11IVB"

150 PRINT">1[i®!I ";A+B; "> 1111 " A*B, "> 1111 " ;A/B
160 PRINT"flI[®SM"

1  52  TIM 4 • 85/86

Program za veliko
nagrado Tima

Kar lepo napredujemo! Programi prihajajo, mi jih
pregledujemo, urejujemo, pa tudi popravljamo.
Tokrat smo izbrali za vas zanimiv program z na¬
slovom TEHNIČNA PISAVA, ki nam ga je poslal
Matija Kvesič iz Rogaške Slatine.

Najprej nekaj besed o programu!

Program TEHNIČNA PISAVA je pisan za mikro¬
računalnik ZX SPECTRUM; njegova posebnost
je, da vse črke, ki jih izpišemo, napiše poševno,
kot je to običajno za tehnično pisavo. Kako poteka
delo z njim? Najprej opišemo program 1, nato pa

ga startamo, da se vpišejo ustrezne vrednosti na
določene spominske lokacije. Ker 70. stavek
vsebuje NEW, se vse zbriše, toda brez skrbi: v
spominu so podatki vpisani mimo BAŠIČA. Sledi
vpisovanje programa 2, ki nam po predloženem
meniju predlaga izbiro željenega opravila (npr.:
vnos besedila, ki ga želimo izpisati v teh. pisavi,
snemanje na kaseto...). Poženemo ga z: GOTO
10 .

5 REM***PR00Rfll1 1***

10 REM**VPISOVAMJE VREDNOSTI**

20 RERD fl : CLEfiR ft-1/RESTnRE
30 RERD S

40 RERD ft' IF fl=25b THEH STOP: POKF S.fl
50 LET S=S+1 ; GOTO 30

40 IiRTAt.4000, 33 , 0,44,30, 3,22 , S , 14, 3, 122 ■ 6,32
4.1 DRTR220,167,203,30,35,16,251,61,40,3,225

SP™ 24 -241,241,13, 32 , 236 , 21 , 32 , 231 , 20 , 32 , 226.201 .2*

• 0 Nel J

O

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

110

120

130

140

150

160

170

180

190

200

210

220

230

240

250

TIM 4 • 85/86 1  53

J REN***PROGRRM £■***

5 LOftli" "CODES4000,36
lij REMifGLRVHI PROGRAM*

20 CLS : PRINT"1. SNEMANJE Nfl KASETO"

30 PRIHT-2. VPISOVANJE BESEDILA"

40 PRINT"3.REŠET"

50 INPUT“KAJ ZEL IS?'MB
60 IF B="1"THEH GOTO 1000
70 IF B="2"THEN GOTO 100
80 IF B“"3"THEN RflHDOMIZE USR 0
108 CLEAR:INPUT"BESEDILO?";fi*

110 CLS PRIHTAf RflHDOMIZE USR 64008 : PRUSE 0
120 GOTO 10

1000 PRINT"SNEMANJE!" : SAVE"TEH.PI."LINE1:SRVE“CODE“
CODE64000.-36
1010 GOTO 10

Nasvidenje do prihodnjič, seveda s povabilom da
pošljete na naslov: Ivan Gerlič, PA Maribor, Koro¬
ška 160, 62000 Maribor čimveč programov, ki se
bodo potegovali, po dogovoru iz 1, št. Tima, za
VELIKO NAGRADO Tima!

Za konec pa še tabel i za hitro iskanje ASCII kod

pri računalniku ZX SPECTRUM in COMMO-
DORE 64. Kot vemo, ima vsak znak na tipkovnici
računalnika svojo ASCII kodo, to je binarno ozi¬
roma desetiško število; črka S ima 83 ali binarno
1010011 itd. Torej, v računalniku ima vsak znak,
funkcija, pa tudi ukaz, svojo kodno število, in sicer
od 0 do 255, kot vidimo v spodnji tabeli. Kako pri¬
kličemo ustrezne kode?

154  TIM 4 • 85/86

Marko Drenovec

Jekleni
granulat —
kaj je to?

Nekaterih proizvodov — strojnih
delov na primer, ne moremo izde¬
lati s stiskanjem, kovanjem ali var¬
jenjem. Zato jih ulijemo. Pri tem
staljeno kovino ulijemo v livno vot¬
lino v formi, kjer se strdi in pri tem
dobi ustrezno obliko. To izdelamo s
pomočjo modela, ki ga zaformamo
v pesek. Velik del ulitkov namreč
še vedno ulivamo v enkratne
forme, izdelane iz kremenovega
peska, vezanega z glino, vodnim
steklom ali z različnimi umetnimi
smolami, ki se utrjujejo v hladnem
ali v vročem. Kadar je ulitek zahte¬
ven, če ima na primer notranje vot¬
line, ki jih talina pri ulivanju ne sme
zapolniti, vstavimo na taka mesta
peščena jedra. Ker jih z vseh strani
oblije vroča talina, so veliko bolj
trdnostno in toplotno obremenjena
kot forma.

Talino torej ulijemo v formo in pri
tem pride med talino in peščenim

TIM 4 • 85/86 1  55

materialom, iz katerega je izdelana
forma, do neposrednega stika na
meji tekoče — trdno. Bolj ali manj
debela plast peska, ki je tako naj¬
bližje strjujoči se kovini, se pri tem
nekoliko natali in napravi skorjo na
površini ulitka. Ko se ulitek v formi
ohladi do željene temperature,
formo razbijemo na iztresni rešetki.
Tu odpade predvsem tisti material,
ki ni bil v stiku s talino. Ta pesek ka¬
sneje ponovno uporabimo. Na
drugi strani pa imamo ulitek, ki ga
prekriva tanka plast, ki jo sestav¬
ljata pesek in nekoliko litine, ki je
prodrla med zrnci peska v globino
forme. Seveda gre tu le za nekaj
desetink milimetra in ne več, ker bi
bil sicer ulitek izmeten. Omenjena
skorja je zelo trdna in dobro pripe-
čena na ulitek, tako da moramo
uporabiti posebne postopke, da jo
odstranimo. Ulitek mora biti na¬
mreč čist, primeren za nadaljnjo
obdelavo in vgradnjo.

Grobo čiščenje ulitkov se izvrši že
na iztresni rešetki in kasneje naj¬
prej s kladivi, s katerimi odstranimo
različne prilitke, ki so značilni za
ulitke (robovi — šivi, ulivni sistem,
zračniki ipd.). To delo je težavno in
včasih tudi zdravju škodljivo, če
delovna mesta niso ustrezno
opremljena in zaščitena.

Z delno očiščenega ulitka moramo
kasneje odstraniti tudi zadnje
ostanke peska. Za to prihajata v

poštev dva postopka, ki ju lahko
med seboj tudi kombiniramo: čiš¬
čenje v čistlnih bobnih in peskanje.
Nekoliko podrobneje bomo sedaj
opisali postopek peskanja. Na
ulitke usmerimo močan curek pe-
skalnega sredstva. To naredimo
bodisi s curkom stisnjenega zraka,
vode ali pa meče na ulitek pe-
skalno sredstvo vrteča se čistilna
turbina. Pri tem imajo zrna peskal-
nega sredstva veliko udarno ener¬
gijo, s katero luščijo pripečeni
pesek s površine ulitka.

Manjše in lažje ulitke naložimo na
vrteče se mize v posebnih komo¬
rah, tako da se ulitki obračajo in
nanje usmerimo curek čistilnega
sredstva. Pri tem se ulitki enako¬
merno čistijo. Večje in težje ulitke
obesimo na kljuke, nakar potujejo
na verigi skozi večjo čistilno komo¬
ro. Peskanje je lahko nevarno in ga
zato krmilimo na daljavo, tako da
delavec ne more priti v območje
»jeklenega dežja«.

V preteklosti so za peskanje upo¬
rabljali različne vrste peskov, ven¬
dar pa se peščena zrna rada dro¬
bijo v fine delce, ki jih je moral dela¬
vec hočeš nočeš vdihavati in je
zato kaj hitro zbolel za silikozo. V
vseh modernih livarnah zato sedaj
za peskanje uporabljajo predvsem
zrna — granulat iz železovih zlitin.
Od granulata med drugim zahte¬
vamo, da imajo zrna veliko

obrabno trdnost (pri udarjanju ob
ulitek se sme le del zrna obrabiti,
preostanek pa zberemo, prese¬
jemo in ponovno uporabimo). Imeti
morajo tudi obliko in velikost, da se
površina ulitka pri peskanju ne po¬
škoduje. Vrsto peskalnega sred¬
stva torej izbiramo in prilagajamo
vrsti ulitka.

Pri nas proizvaja jekleni granulat
podjetje GORENJE — Muta. Je¬
kleno litino talijo v elektropeči.
Curek iztekajoče taline »razbijejo«
na veliko število drobnejših curkdv
oziroma kapljic, ki padajo v vodo in
se v njej zaradi površinske napeto¬
sti strjujejo v obliki kroglic. Te imajo
premer od 0.075 do 4.00 mm. Mo¬
rajo jih toplotno obdelati, da ima
granulat ustrezno makrostrukturo
in trdnostne lastnosti. Učinek čiš¬
čenja — peskanja je med drugim
odvisen od granulacijske sestave

— zrnatosti čistilnega sredstva. V
mešanici za peskanje mora biti
granulat različnih velikosti, da do¬
bimo res pravilno očiščeno površi¬
no. Poleg kroglastega granulata
uporabljamo tudi drobljenec, ki pa
ima ostre robove.

Doslej smo dali poudarek čiščenju

— peskanju ulitkov. Vendar pa
granulat, ki ga proizvajajo v Muti,
lahko uporabljamo tudi za druge
namene. Z njim odstranjujemo
škajo* na odkovkih, rjo in barvo.
Pripravljamo površine pred povr¬
šinsko obdelavo (galvanizacija,
plastificiranje, emajliranje). Z njim
čistimo posode za pline in tekoči¬
ne, žice, mreže, cevi, profile, trač¬
nice, jeklene konstrukcije in še
marsikaj podobnega. Z udarno
energijo, ki jo ima granulat v curku,
površinsko utrjujemo ploščate
vzmeti, osi, valje, sornike in še kaj.
Granulat uporabljajo med drugimi
tudi obdelovalci naravnega in
umetnega kamna za rezanje, rav¬
nanje in poliranje.

GORENJE — Muta zalaga s svo¬
jim kakovostnim granulatom po¬
rabnike po vsej Jugoslaviji, pre¬
cejšnje količine pa izvozi tudi v več
evropskih državah — praktično v
vse zahodnoevropske dežele.
Menimo, da je prav, da smo na
kratko spoznali proizvod, s katerim
se sicer redkeje srečamo v našem
vsakdanjem življenju, je pa zelo
pomemben za livarsko in predelo¬
valno industrijo.

' Tanek sloj kovine, ki se je oksidiral
pri površinskih temperaturah med to¬
plotno obdelavo.

156  TIM 4 • 85/86

male železnice

Matjaž Zupan

Električna

napeljava

Preden se lotimo dela, najprej preberemo zelo
natanko navodila, ki morajo biti povsod priložena
in se jih strogo držimo! Nato si na načrtu ozna¬
čimo vse električne priključke za razne stvari, vse
elemente označimo (kretnice na primer z navad¬
nimi številkami, izključene odseke s črkami, sig¬
nale z rimskimi številkami, za rezervo pa nam
ostanejo še grške črke). Teh oznak se potem ves
čas držimo. Nato načrtujemo potrebno število
transformatorjev, stikal, tipkal, razdelilnih plošč,
banan in drugega bateriala.

Sistemi

Proizvajalci malih železnic uporabljajo v glavnem
dva sistema električne napeljave. Naša tovarna
Mehanotehnika se je pridružila najbolj razširje¬
nemu sistemu. Tu transformator pretvori izme¬
nično napetost 220 V v istosmerno napetost 0 do
12V (ali 14 ali 16V) za napajanje lokomotiv in v
izmenično 12 V (ali-več pri drugih proizvajalcih) za
napajanje kretnic, signalov, lučk in podobnega.
Pozitivni pol gre na en tir, negativni pa na druge¬
ga, kjer ga lokomotiva sprejema preko koles.
Drugačen sistem pa ima tovarna Marklin. tega
uporabljam tudi sam. Tu transformator pretvori
izmeničnih 220 voltov v prav tako izmenično na¬
petost od 0 do 18 V za napajanje lokomotiv, do¬
datnih 24 V pa za obračanje smeri lokomotiv. V
lokomotivi je namreč poseben rele (preklopnik), ki
ob sunku višje napetosti zamenja smer vrtenja
elektromotorja in s tem smer vožnje. Poleg tega
ima transformator še dodatni izhod za izmenično
napetost stalne voltaže. Pri tem sistemu je poziti¬
ven pol priključen na posebne zobce na tračnicah,
ki potekajo v sredi med obema tiroma, ozemljitev
pa sta oba tira. Pod lokomotivo je poseben drsnik,
ki odvzema električno napetost. Ta sistem je
mnogo boljši pri izdelavi pentelj, saj ne pride do
kratkega stika kot pri drugih sistemih. Tam je, na
primer, en tir pozitiven, potem ko obkroži pentljo,

pa pride na negativni tir. Kratkemu stiku se izog¬
nemo z ustrezno izolacijo. Vendar pa pri teh si¬
stemih menjamo smer lokomotive tako, da me¬
njamo polariteto tračnic, tako pride do tega, da
nam na takem stiku lokomotiva nenadoma menja
smer. Seveda dobimo v tujini posebna stikala, ki
to preprečijo, žal pa potem ne moremo voditi več
vlakov hkrati, ker pri tem vsi spremenijo smer.

Napeljava

Elektrika potuje od vtičnice do transformatorja, ki
jo pretvori v nižjo napetost, ki ni več nevarna za
ljudi. To napetost reguliramo z regulatorjem in s
tem določamo hitrost lokomotive. Od transforma¬
torja gre elektrika po žičkah v tir in v elektromotor
v lokomotivi. Podobno gre elektrika s transforma¬
torja po žicah do kretnic, signalov in drugih ele¬
mentov.

Boljše makete imajo več električnih krogov, ki jih
napajamo z več transformatorji, med sabo pa so
izolirani. To nam omogoča vodenje več vlakov
hkrati, neodvisno enega od drugega. Poleg tega
lahko pri nekaterih izdelovalcih kupimo tudi nape¬
ljavo nad tiri, za električne lokomotive in podobno.
Zadnji krik moderne tehnike pa je sistem, ki ga
uvaja Marklin. Tu vodimo vsako lokomotivo z na¬
petostjo točno določene frekvence in s tem lahko
vodimo do 80 lokomotiv istočasno po istih tirih,
vsako s svojo hitrostjo in smerjo! Vse to pa lahko
vodimo tudi z računalnikom!

Predno se lotimo dela zares, si moramo priskrbeti
ves potreben material, da bo delo potekalo nemo¬
teno. Že iz načrta vemo, koliko bomo potrebovali
transformatorjev, tipkal za kretnice, stikal za iz¬
ključene tire in ostalega. Dokupimo še večjo koli¬
čine tenke žice, veliko banan, spojk, pritrdil, izolir-
nega traku in podobnega. Potrebujemo še pri¬
merno orodje— spajkalnik, klešče, škarje, izvija¬
če, kladivo in še kaj. Za material bomo morali obi¬
skati več trgovin, pa verjetno še ne bomo našli
vsega. Drugače je to v tujini, kjer posamezne to¬
varne v svoji izbiri nudijo tudi razdelilne ploščice,
banane raznih barv, primerna tipkala in stikala, že
pripravljene oznake za elemente...

Vezava tirov

Priključni tiri morajo biti povsod tam, kjer so po¬
samezni odseki izolirani od celotnega kroga. Na
tirih sta pritrjeni dve žički, ki ju vodimo do trans¬
formatorja. Če je takih več, potem jih vodimo do
razdelilne plošče in od tam le eno na transforma¬
tor. Vse žičke vodimo v pravokotnih linijah in jih
tudi sproti označujemo z oznakami elementov po

TIM 4 • 85/86 1  57

Slika 1. Žičke pod maketo potekajo vzporedno in
pravokotno

Slika 3. Vse žičke privedemo do spojnic, kjer »čaka
jo« na nadaljnjo vezavo na komandni pult

Slika 4. Spojnice za vezavo na komandni pult

Slika 2. »Zmešnjavi« pod maketo se izognemo s
tem, da vsako žičko označimo s pravilno oznako

načrtu. Za pritrjevanje žic pod maketo lahko, žal v
glavnem spet v tujini, kupimo razna pritrdila. Sami
pa si najlaže pomagamo tako, da pod maketo za¬
bijemo več žebljičkov v obliki črke U, skozi luk¬
njice pa potem vodimo žičke. Pomagamo pa si
lahko tudi z izolirnim trakom. Napeljavo žic v
vzporednih in pravokotnih linijah nam kažeta sliki
1 in 2. Žice vodimo do mesta, kjer bo komandni
pult. Tu si pripravimo vrsto spojnic (sliki 3 in 4),
kamor priključimo žičke in vsako mesto označimo
s svojo oznako, kar nam bo olajšalo vezavo ko¬
mandnega pulta in tudi iskanje morebitnih napak.
Na sliki 5 pa vidimo poleg žic tudi razdelilno
ploščo za 220V, kamor bomo priklopili transfor¬
matorje in po potrebi luč ali spajkalnik med delom
pod maketo.

Izključeni tiri

Na tirih na postaji, pred postajo, na slepih tirih in
morda še kje moramo včasih vlak ustaviti in ga po
želji spet pognati. Ker verjetno nimate Marklino-

vega sistema za neodvisno vodenje lokomotiv, si
boste pomagali tako, da bodo ti tiri izolirani na
obeh straneh in preko stikala vezani na transfor¬
mator. Ko bo potrebno vlak ustaviti, enostavno iz¬
klopimo stikalo in vlak ne dobi elektrike. Ko ga je
potrebno pognati, pa stikalo vključimo. Ponavadi
prekinemo pozitivni pol. Tire med seboj izoliramo
na več načinov. Pri običajnih sistemih je najbolj
enostavno kar prežagati tir in že je izoliran. Pri
Marklinovem sistemu pa med spojki damo izola¬
tor (to je lahko kar običajen kos papirja). Izolacijo
lahko izvedemo tudi tako, da spojnico med dvema
koncema tračnic odstranimo in tračnici razmak¬
nemo za 1 milimeter. Seveda moramo obakrat
odstraniti spojnico na istem tiru. Žičke lahko pri-
spajkamo na tračnice kar sami, s čimer bomo pri¬
hranili nekaj dinarjev.

Kretnice

Na maketah ni smotrno uporabljati ročnih kretnic,
kar še posebej velja za bolj oddaljene konce ma-

158  TIM 4 • 85/86

kete. Na srečo se dobe tudi pri nas kretnice, kjer
smer spreminjamo s kratkotrajnim vklapljanjem
enega od 'dveh elektromagnetov. Ta pri tem pre¬
makne jedro, ki je preko vzvodov povezano s
premičnim delom kretnice in tako spreminja smer
vožnje vlakov. Iz kretnic vodijo tri žičke. Ena je
stalno priključena na pozitivni pol transformatorja,
drugi dve pa sta priključeni na negativnega preko
tipkala. Večina tipkal, ki jih lahko kupimo za male
železnice, ima te pole povezane skupaj, tako da

Slika 5. Pod mizo si uredimo tudi razdelilnik za
220V, kjer bodo priključeni transformatorji, med
delom pa tudi luč in spajkalnik

Slika 6. Na maketi so označeni vsi električni deli,
iste oznake pa so tudi na komandni plošči

Slika 8. ... tudi po predelavi v drugo in...

Slika 9.... tretjo maketo, ki še ni dokončana

Slika 7. Komandna plošča z moje prve makete, ki je
ostala...

TIM 4 • 85/86 1  59

vodimo do negativnega pola na transformatorju le
eno žico.

Poglejmo še razliko med stikalom in tipkalom. Sti¬
kalo ima dva položaja. Ko je pritisnjen en gumb,
tok skozi stikalo teče, ko pa je pritisnjen drugi, je
tok prekinjen. Uporabljamb ga za izklopljene tire.
prižiganje in ugašanje lučk in podobno.

Pri tipkalu pa je krogotok sklenjen le. dokler tipko
držimo, ko pa jo spustimo, se krogotok prekine.
Pri kretnicah torej s pritiskom na eno tipko vklo¬
pimo elektromagnet. Ta naj deluje le toliko časa,
da se kretnica obrne, nato pa naj preneha delova¬
ti. Ko pa želimo kretnico zopet spremeniti, s priti¬
skom na drugo tipko vklopimo drugi elektromag¬
net, ki zopet obrne kretnico, nato pa ga zopet iz¬
klopimo tako, da tipko spustimo. Tipkala tovarne
Mehanotehnika so sive barve, stikala pa rdeče.
Oboja so dvojna, narejena pa tako, da jih lahko
sestavimo več skupaj.

Včasih se dobe pri nas tudi signali, ki jih vežemo
zelo podobno kot kretnice, imajo pa enako vlogo
kot stikata za izključene tire. Tok do tirov namreč
izklapljajo ali vklapljajo. Za vezavo pa si moramo
natanko prebrati navodila.

Komandni pult

Vse transformatorje, tipkala in stikala postavimo
na majhno ploščo, ki jo namestimo na tisto mesto
ob maketi, s katerega bomo imeli pregled nad
celo maketo. Vse žičke, ki smo jih pripravili in pri¬
vedli do spojnic, sedaj povežemo do pravih stikal
oziroma tipkal. Te uredimo po vrsti, kot gredo oz¬
nake, tako da bo vodenje makete lažje. Za name¬
ček lahko oznake naredimo na raznobarvnih pod¬
lagah, da jih še laže ločimo. Komandni pult je na
sliki 6.

Dodajmo še en praktičen nasvet. Za delo pod
maketo, ki ga moramo opraviti leže na hrbtu, si
pripravimo manjši voziček na kolescih, na kate¬
rega damo še blazine in vzglavnik in odlagališče
za orodje. Tako bo delo precej lažje.

Za konec pa še komandna plošča z moje makete,
ki je ostala enaka, medtem ko se je maketa spre¬
minjala, kar lahko vidimo na slikah 7, 8 in 9.

S tem je priprava makete končana, sledi pokrajina
in razni detajli.

Skica 1. Shema vezave kretnic, izoliranih tirov in
ostalega preko stikal in tipkal na transformator

kretnica 2

160  TIM 4 • 85/86

timovi

oglasi

PRODAM več letalskih motorč¬
kov, elastiko za vlek DVjadrilic,
DV napravo 4/8 z dvema servo-
motorjema in polnilcem.

Branko Novak
Sp. Idrija 71 a
65281 Spodnja Idrija
tel. (065) 76-379

PRODAM dobro ohranjeno re¬
vijo Tim letnik 1973-85, revijo
Življenje In tehnika letnik
1975-85 In revijo Elektor.
Stanko Hojnik
Koplvnlk 1
62313 Fram

KUPIM novejšo napravo za da¬
ljinsko vodenje z možnostjo
priključitve vsaj štirih servo-
mehanizmov.

Primož Jandrok
Ravne 14
63325 Šoštanj

ZX 81 še ni za staro šaro. Preko
100 programov po izredno
ugodnih cenah. Paket 10 pro¬
gramov le 250 din. Vseh sto
programov 3000 din, posa¬
mezni program 40 din. Prodam
tudi fotoaparat ZENIT, radioka¬
setofon, CB postajo, žepni
radio, žepni računalnik in veliko
elektrotehničnega materiala. Po
izredno ugodni ceni pa lahko
kupite usmernik, ki je sinhroni¬
ziran za CB postajo.

Dušan Lipej
Šubičeva 8
68250 Brežice

PRODAM elektro motor 220V
40 W, povečevainik, šablono (za
rob na slikah), 2 pečici za suše¬
nje slik, 2 avtomobilski sireni,
knjigo Vse o snemanju, 2 loko¬
motivi, 1 potniški vagon, 3 to¬
vorne vagone, 1 križišče, 4 kret¬
nice, 1 priključni tir, 4 ravne tire,
26 krivih tirov in 10 kratkih tirov.
Prodam tudi Time od prvih šte¬
vilk do zadnjega letnika (tudi
posamezne številke). Kupim ali
zamenjam pa zvočnik 100 W
(brez ohišja) za kasetofon z ra¬
di oaparatom.

Peter Čvan
Polzela 107 b,

63313 Polzela

NAPRAVO za DV Robbe-Terra,
4-kanalno — komplet prodam.
Prodam tudi model Piper Club
(Graupner) in motor COX
1,5 cm 3 .

Martin Mursa
Murgle 17
61000 Ljubljana
tel. (061) 331-540

PRODAM enosmerne elektro¬
motorje, modelarski vrtalni
strojček, stereo ojačevalnik 2 x
100 W v kitu z navodilom za
montažo, integrirano vezje SAA
1024, knjigo Telegrafija in tele¬
grafske naprave ter kemikalije
za jedkanje in razvijanje.

Vlado Rabak
Vena Pilona 18
66000 Koper

KUPIM motor COX TEE DEE
0,83 cm 3  Cena naj ne presega
4000 din.

Miha Langus
Gradnikova 53
64240 Radovljica
tel. 064/75-245

IZDELUJEM mono in stereo
ojačevalnike sestavljene ali v
kitu 2 x 150 W, 2 x 300 W, 2 x 100
W in 2 x 60 W. Light show 3 x
1200 W, light show na programi¬
ranje v ohišju z led kontrolo. Le¬
teče luči 3 x 1000 W, light show
na mikrofon 3 x 2000 W, zvoč¬
nike 2 x 40 W, 2 x 80 W in 2 x 120
W v ohišju. Telefonirate lahko
dopoldan in popoldan na št.
063/741-879
Maksi Bukovšek
Ul. Kozjanskega odreda 92
63230 Šentjur pri Celju

STOP! Prodam večjo količino
Ni-Cd akumulatorje 1,2 V 4 Ah,
visoko sposoben modelarski
motor JUMBO RS 540 ter mode¬
larske kataloge (Graupner itd.)
Milan Gačar
Pesnica 24/a
62211 Pesnica

KUPIM načrt za stereo ojače¬
valnik z močjo od 80 do 100 W.
Andraž Skuk
Pot v mejah 5, Zalog
61260 Ljubljana-Polje

VZ 200 hišni računalnik: 16 KB
RAM, 16 KB ROM, 8 barv (fina
grafika), zvok, sprites in še ve¬
liko drugih dobrih lastnosti,
prodam.

Peter Rotovnik
Aškerčeva 11
63325 Šoštanj
tel. št. 063/881-146

KUPIM voki-toki dometa 5 do
20 km, CB Midland 40 kanalov
ali kakšno drugo prenosno po¬
stajo, ki ima od 10—20 kanalov.
Jernej Voroš

Dom SERŠ, Smetanova 67
62000 Maribor

KUPIM avtomobilski 8 C motor¬
ček SUPER TIGRE s svečico in z
receptom za mešanje goriva ter
0,5 litra goriva. Motorček naj
ima 3,5 ccm. Cena naj ne pre¬
sega 800 din.

Leon Godina
Kraljeva 15
66000 Koper
tel. št. 066/24-224

KUPIM transformator za malo
železnico in tri električne kret¬
nice. Prodam pa 2 elektromo-
torčka.

Gregor Česnik
Bevke 13
61360 Vrhnika

PRODAM maketo male želez¬
nice (N sistem), sprejemnik z
ojačevalnikom HI-FI 70 z zvoč¬
niki, zračno puško, 1001 akva¬
rijsko posodo ter večjo količino
akvarijskih ribic gupy.

Ljubo Prešern
Tavčarjeva 3
62310 Slovenska Bistrica
Tel. (062) 811-450

PRODAM napravo za DV
znamke Simprop SSM Contest s
štirimi servomotorji. Prodam
tudi Webro Champion 10 ccm s
svečko in dvema elisama in 3 m
bele (n rdeče folije.

Franci Leve
Robbova 9
61230 Domžale

PRODAM 8/14-kanalno napravo
Graupner VARIOPROP EK¬
SPERT Modulsystem FM 6014
(Oddajnik, sprejemnik, 7 ali
manj servomehanizmov. Aku¬
mulatorje podarim). Cena po
dogovoru. Kličite med 19. in 21.
uro, v soboto in nedeljo ves
dan.

Uroš Marter
Spodnji Rudnik L25
61000 Ljubljana
Tel. (061) 224-979

velike in male črke, razne rastline in živali, pred¬
mete iz vsakdanje rabe in še kaj. Igralec ali igral¬
ka, ki sicer še ne hodita v šolo, držita v roki tipalo
in se po zaporedju, ki ga narekuje igra, dotikata
kontaktov poleg posameznih risb. Vsakič, ko je
izbrani dotik pravi, posvetita »robotovi« očesi,
nekje iz globin plastike pa prijazno pocinglja...
Za stopnjo zahtevnejši je Ordimini, ki igralca v igri
uči črk in številk, tvorjenja besed in enostavnih ra¬
čunov, logičnih zaporedij in še česa. Tudi k tej na¬
pravici spada cel šop listov, ki so predloge in eno¬
stavni programi obenem. Ti programi so urejeni
tako, da igralca prijetno in samodejno vodijo od
enega koraka do drugega, dokler ne obvlada
snovi — oziroma zna igrati igrico.

Tretji in najzahtevnejši je elektronski šah »Super
Constellation«, s katerim je mogoče čisto prijetno
igrati kraljevsko igro, posebej prikladen pa je za
učenje otvoritev: v svoj spomin sprejme do 2000
polovičnih oziroma tisoč celotnih potez (obeh
igralcev), to pa je že dovolj za kar zahtevno
vadbo, zlasti v šahovskih krožkih in klubih in še
posebej pred tekmovanji, kjer so takšna znanja
dostikrat odločilna za zmago ali poraz.

Slika 7. Elektronski šah je prikladen zlasti za učenje
otvoritev

Slika 6. »Podobe in besede« so namenjene zahtev¬
nejšim mladim igralcem

Tudi pri nas znana italijanska to¬
varna Cometto je že pred 24 leti
izdelala težki transporter, ki je v
Bajkonuru v Sovjetski zvezi pre¬
važal sovjetske rakete, je pred
nedavnim storila nov podvig na
tem zahtevnem področju tran¬
sporta. Njen samohodni tran¬
sporter Columbus (na sliki) od
začetka letošnjega leta prevaža
ameriške vesoljske taksije.
Columbus, s šestimi vzvratnimi
in trinajstimi prestavami za vož¬
njo naprej, je dolg 32,5 in širok
6,096 m. Poganja ga motor Deutz
F 12 L 4137 z močjo 257,6 kW, ki
zmore tovore do 120.000 kg in
doseže največjo hitrost 17 km na
uro. Z raketoplanom na sebi
zmore pol manjšo hitrost. Kot
zanimivost pa naj povemo, da je
njegova najmanjša hitrost 20 cm
na minuto!

BATERIJSKI VRTALNIK

Vrtanje, privijanje in odvijanje, rezanje navojev
brez električnega priključka.

- levo-desno vrtenje - visok vrtilni moment za zahtevna vrtanja in montažo - dve mehanski
hitrosti - elektronsko stikalo - priložen 12 V polnilnik

Iskra

za vsakega mojstra