t   Pridnemu sotrudniku v čast! reden   završimo   ta   letnik,   se   nam   zdi   primerno,   da   se spomnimo v njem šestdesetletnice rojstva, ki jo je obhajal v  tem   letu  nekdanji  marljivi  sotrudnik   »Vrtčev«,   pesnik Fran   Krck.   Naj mu bo ta spomin skromen znak hva-ležnosti za lepi venec  pesmi, ki jih je  v letih   1876.—1896.  po  »Vrtcu« poklonil naši mladini.
Pesnik FranKrekje bratranec našega prezgodaj odišlega veljaka dr. Jan. Ev. Kreka. Rojen je bil v Selcih nad Škofjo Loko dne 9. aprila 1. 1858. Oče mu je bil polzemljak Janez Krek, mati pa Marija r. Petemel, sorodnica nedavno umrlega kobaridskega dekana Jurija Peternel. L. 1868. je spravil tedanji selški kapelan Valentin Bemard Blažonovega Francka v škofjeloško šolo. L. 1871. je vstopil Fran Krck v Kranju v latinske šole. L. 1875. je bil sprejet, ker je odlično študiral, kot petošolec v Alojznico v Ljubljani. Ondi je potem dovršil višjo gimnazijo, L. 1879. je vstopil v ljubljansko duhovsko semenišče; 1. 1882. pa zapel novo mašo v Selcih. Eno leto je potem bival kot prefekt v Alojznici, potem pa kapelanoval tri leta v Žireh, dve leti v Košani, dvc leti v Cirknici in šest let v Cerkljah na Gorenjskem. Od leta 1896. — torej že nad 22 let — pa župnikuje na Vranji peči nad Kamnikom. V oddaljeni samoti se rad spo-minja srečnih dni, ko mu je bila mladinska pesem vir vse sreče na svetu.
Pesnikovati jc jel Fran Krek kot petošolec za »Domače vaje« v Alojznici. Njegov hišni tovaiiš, po šolah eno leto starejši Danilo Majaron — danes odličen odvetnik v Ljubljani — ondaj pa zelo vnet pripovednik in sotrudnik > Vrtčev«, ga ,je nekoč pobodril, naj obiavi svoje prvence v »Vrtcu^<. Krek jih je bojazljivo izročil uredniku Iv. Tomšiču, Prvo in tretjo pesmico (»Iz dežja pod kap« in »Mladini«) mu je tedanji slovstvenik Fran
Leto 48                                    VRTEC                                   Stran 187
•
Levstik primerno popravil, druga (»Iz malega raste veliko«) je pa kar neiz.premenjena zagledala bcli dan. O, kako je to mladega pesnika užgalo! Še pridneje se je učil nele tega, kar je bilo potrebno za šolo, ampak tudi tega, kako treba pesniško misel izraziti prikupljivo in umljivo. Mnogo je Krek čital v pcsnikih in premišljeval. A skoro čisto mu je upadel pogum za nadaljnje pesnikovanje, ko je jel 1. 1880. v »Vrtcu« objavljati Fran Levstik pod šifro M—1 svoje nedosežne »Otroške igre v
Fran Krek.
pesencah«. Kakor vsa čivkajoča perjad utihne. ko zapoje slavec, tako so cmdaj v »Vrtcu« tudi kar onemeli mladi pesniki in le strmeli nad prečudnim bogastvom  in pestrostjo  Levstikovega jezika.
In dobro je bilo to zanje. Ko je mojster utihnil, so boljši izmed njih spet poprijeli in bolje poprijeli. Leta 1884. je privabil urcdnik Ivan Tomšič Fran Kreka spet v »Vrtec«. Pridno je potem pesnikoval lcto za letom. Mnog je letnik »Vrtca«, kjer se glasi Krek skoro v vsaki številki. Nekaj njegovih pesmi je bilo sprejetih tudi v šolska berila.
Stran 188                                  VRTEC                                    Leto 48
Visoko je spoštoval Fran Krek tudi »goriškega slavca«, pesnika Simona Gregorčiča. V zapuščini nadzornika Ivana Šolarja je našel v Kropi zvezek domačih nalog. Med njimi so bile tudi domačc naloge tretješolca Simona Gregorčiča. Ena izmed njih je imela naslov »Moja rojstna vas«. Krek jo je prepisal in poslal pesniku Gregorčiču. Ta se je je zelo razveselil, Zahvalil se je prisrčno Fran Kreku, a ga tudi pohvalil: »Vi že dalj časa hvalcvrcdno delujete na mladinsko-slovstvenem polju.« Ta pohvala je Fran Kreka zelo genila. — Visoko čisla Fran Krek tudi pri-jateljstvo, ki ga veže s pesnikom in pisateljem Ksaver Meškom. In Meško ljubeznivo priznava: »Imam rad Francela. Morda mi je rešil s svojim obiskom nekoč celo življenje. Najbrž bi bil ob tisti nevihti, ko je tresnilo v vaš veliki oltar, in je šla strela dol po cerkvi in pri oknu vun, opravljal v cerkvi brevir. Ker pa je prišel France, sem bil v župnišču in — rešen.«
Po smrti »Vrtčevega« urednika Ivana Tomšiča (1894) je jclo kmalu tudi Kreka zmanjkovati v »Vrtcu«. Leta 1896. je namreč prevzel v svoji župniji na Vranji peči tudi pouk v zasilni ljudski šoli. Poslej je imel opravka dovolj vsak dan z domačo mladino. In kakor mu jc bila nekdaj mila mladinska pesem, tako mu je zdaj Ijuba njegova šola v leseni — prav res: lescni koči na Vranji peči, Deca ga ljubi in se pridno uči, njegovi župljani so mu pa za poučevanje zelo hvaležni. Gorski učitelj pa rad zatrjuje: »Kadar se mi tudi v šolo ne bo več ljubilo, ali ne bom mogel vcč poučevati, tedaj vedite, da je blizu moj konec!«
A ob izrcdnih prilikah se mu lc še zdrami pcvska žilica. Za svo]O šestdesetletnico nam je poslal ljubko pesmico *SIovo od mladine«, ki naj ji bo tu tnesto:
Zdaj nadine prihriimel              Vam majnik življenja          A enkrat i vam bo
življenja je gruderi.                   prekrasni še sije.                 jesen nastopila.
Vaš stari prijatelj                     Veselje v nedolžna              Bog daj, da obilo
je vedno bolj truden.               vam srčeca lije.                   sadii bi rodila!
Ko v božjo pa mene             A vi na gomilo
zakopljejo njivo,                     mi cvetk nasadite!
iz neba bom gledal                Potem pa se v »Vrtcu«
na vas ljube^njivo.                 kot prej veselite!
Želimo zaslužnemu mladinoljubu še dolg večer življenja!