BOŽIDAR JAKAC O TITU, AVNOJ IN O SEBI
Hitel sem risati, kajti čas je bil dragocen
»Daj, zapri zadnja vrata in prižgi električno peč,« je rekel Tito. Popravilsijejugoslovanski oficirski plašč, v katerem je se-del, še bolj bled je postal njegov obraz, nekam utrujeno zastrto je zrl vame in mislil bogve kaj. Le sem in tja sva izmenjala kak sta-vek. Hitel sem risati, kajti čas je bil dragocen, dvojno dragocen človeku, skozi katerega so vodile vse niti našega boja.«
Tako je popisal veliki slovenski umetnik, danes že častittjivi aka-demik, profesor Božidar Jakac, trenutke, ko je med zasedanjem AVNOJ leta 1943 v Jajcu portreti-ral tovariša Tita. »Dejansko je to edino med vojno nastali in še ohranjeni izvirni Titov portret,« nam je dejal mojster, naš občan, ko smo ga obiskali y njegovem stanovanju blizu Magistrata. Kot vselej delaven in gostoljuben, je imel Jakac tudi ta dan polno opra-vil: Od odtiskovanja grafik - pri čemer je potožil, da mu je zaradi težav z roko delo zastalo - do pisa-nja pošte Ln pogovorov z gosti iz zagrebške televizije in Slovenske Koroške. Povedal je tudi, da zara-di zdravstvenih razlogov ni mogel sprejeti povabila iz Kragujevca, kjer so mu hoteli prav zdaj za praz-nike odpreti veliko retrospektiv-no rastavo likovnih del iz NOB. Kljub temu pa se je ljubeznivo odzval naši prošnji, da obudi ne-kaj svojih spominov na one zgodo-vinske dni, ko se je kot eden izmed slovenskih delegatov udeležil za-sedanja AVNOJ v Jajcu, kjer je seveda tudi upodobil Tita.
- Kako ste bili izbrani za člana slovenskega predstavništva AV-NOJ?
»Ko sem se leta 1943 udeležil v partizanih Kočevskega zbora, sem med odmorom za odrom nekaj ri-sal. Malo pred menoj je sedel tova-riš Edvard Kardelj. Nenadoma se je obrnil, me povprašal, koga bi izmed umetnikov predlagal v SNOS in AVNOJ. Naštel sem mu nekaj imen pisateljev in slikarjev, ki so bili v partizanih. Toda Kar-delj se s tem ni zadovoljil: Kaj pa ti? Opravičil sem se mu, češ da sem predvsem umetnik in da imam na tem področju premalo izkušenj. Obenem pa sem tudi od-krito povedal, da sem v Ljubljani zapustil stanovanje z mnogimi sli-kami in knjižnico, česar ne bi rad tvegal pri zaplembi, ki bi gotovo sledila. Zato sem celo predlagal, da bi, če bi že res bil izvoljen za to funkcijo, to prevzel pod drugim, partizanskim imenom. A Kardelj je vztrajal: Ne, potrebujemo prav tvoje ime! - Sprejel sem torej in sem bil tudi res izvoljen v SNOS in AVNOJ... Tedaj sem v Rogu delal grafične vinjete za opremo denar-nih obveznic za ljudsko posojilo OF. Visoke jedkanice, ki so po
tehniki podobne pravimklišejem, z motivi delavčevega in kmetove-ga dela, z likom partizana, ki pri delu pomaga,« je pripovedoval za-služni partizanski umetnik in opo-zoril, da se prav zdaj tiska končno poročilo o teh medvojnih obvezni-cah, zaradi česar je imel osnutke spet pri roki. Ko je tako zaradi priprave teh obveznic nekega dne stopil v tiskarno v Kočevju, je za-slišal, kako so po londonskem ra-diu naštevali imena vseh Avnoj-cev. »Čeprav je bila seveda to pro-pagandna oddaja, je osebno priza-detim tudi škodila, saj je sovražni-kom dala v roke naša imena. In ko smo se 17. decembra končno s pohoda v Jajce vrnili spet na slo-venska tla, so mi v Semiču, tik pred prvim kongresom sloven-skih kulturnih delavcev sporočili, da so v uradnem listu okupirane Ljubljanske pokrajine že brali od-lok generala Rupnika o zaplembi vsega premoženja ,upornika' Bo-židarja Jakca in članov njegove družine. Se pravi, da se jim je z zaplembo izredno mudilo. Tako sem seveda vse izgubil in slik, dra-gocenih devetmilimetrskih fil-mov s posnetki iz Severne Afrike in Amerike, pa tudi celotne knjiž-nice, 900 zvezkov nisem nikoli več videl, le nekaj stvari so mi rešili pokojni dr. Mesesnel oziroma be-gunci, ki so zasilno stanovali pri meni v ateljeju na Miklošičevi ce-sti, zunaj stanovanja.«
O sami težavni in nevarni poti v Jajce pa je Božidar Jakac pripove-doval: »Bilo je v zasneženem Ro-gu. Toda ravno ko smo si za silo bivanje uredili, nas neki večer pre-seneti Marijan Brecelj, češ - Jutri zjutraj, Avnojci na pot! - Vso noč seveda nisem spal, potem pa smo krenili. Dobro se spominjam, daje bilo to prav na moj god, 9. novem-bra. Po poti smo se bali zlasti za-
sed in snega. Hodili smo v glav-nem ponoči. V Gorskem Kotaru nas je oviral zapadli sneg. Še zdaj vidim pred sabo prizor, kako sva si s tovarišem Josipom Vidmar-jem postlala na snegu s smrekovi-mi vejami. Pravzaprav nismo niti vedeli, kam gremo. Vse je bilo konspirativno. Toda ko smo prišli končno do Livna v Bosni, so tam-kajšnji otroci že vse vedeli. ,Eto, večnici' so vpili in kazali s prsti za nami, ,Idu u Jajce, do Tita!' No,v Jajce sem se skozi snežni metež prebil tri dni pred zasedanjem, kajti Tito je zaradi bombardiranja odredil, da nam ni treba priti prej in se izpostavljati nevarnosti. Pe-ljal sem se z istim avtomobilom, v katerem je zaradi sovražnikovega napada našel smrt mladi Lola Ri-bar, sin predsednika AVNOJ dr. Ribarja, ki je vendar junaško vzdržal in vodil celotno zasedanje, čeprav je izgubil v vojni kar dva sina. Bilo je pretresljivo, kako se je pozneje pri Lolinem pogrebu oče sam pred krsto poslavljal od sina, poudarjajoč, da kljub najtežjim žrtvam v boju vztrajamo.«
Jakac se je spomnil, kako ga je Ribar pri vsem tem težkem udar-cu, ko so bili v polmračnem bun-kerju, nenadoma poklical in mu rekel: »Daj, slikaj me!« Hotel se je celo s silo usmeriti v nekaj druge-ga. Še posebej pa se umetnik seve-da živo spominja svojega portreti-ranja vrhovnega komandanta Ti-ta.
»S Titom sem se srečal že dan pred zasedanjem, 28. novembra, ko smo bili povabljeni v neki hiši na kosilo, ki se ga je udeležil tudi Tito. Portretiral pa sem ga 30. no-vembra, že dan po zasedanju AV-NOJ. Delal sem ga le tri seanse. Da, to srečanje je bilo enkratno.«
Zanimivo, da Jakac, ki danes nosi dostojanstveno brado, ni sa-mo zaznamovan s temi zgodovin-skimi dogodki, ampak, da je vselej tudi poln blage miline in skoraj otroške poezije. Ko nam je govoril o poti z zasedanja AVNOJ nazaj, poti, na kateri je šlo za biti ali ne biti, je obudil predvsem dva pri-zordka z otroki.
»V neki vasici so nas sprejeli otroci brez staršev, ki so jih, drge-tajoče v mrazu, za silo oblekli v nekake pionirčke. Zapeli so nam nekaj partizanskih ljudskih pe-smi. V eni izmed teh narodnih pe-smi so omenjali tudi ime narodne-ga heroja Čanice. Pa smo jim pore-kli: ,Ta junak Čanica je tu, med nami.' Da vidite, kako so se otroč-kom zasvetile očke, ko so zagleda-li človeka, o katerem so peli v svoji pesmi! Drug tak slikovit prizor pa je bil, ko smo se nekega dne vozili s kolesljem skozi divjo sotesko, med skalami in previsi. Grozeče so se vejale nad nami na pol izru-vane drevesne korenine. In med temi koreninami sem zagledal gručo otrok, ki je preplašeno iska-la zavetja, obenem pa se je že po-skušala tudi nasmejati.«
B.  Pogačnik