Izhaja vsak četrtak UREDNIŠTVO LN UPRAVA: Trst, Via F. Filzi 10/1., Tel. 28-770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vitto-ria 18/11 - Poštni predal (casel-la postale) Trst 431. — Pošt. čekovni račun: Trst, št. 11/6464 Poštnina plačana v gotovini NOVI LIST Posamezna it. 23,— Ur NAROČNIN A: trimesečna lir 325 - polletna lir 600 - letna lir 1100. — Za inozemstvo: trimesečna lir 500 - polletna lir 1000 - letna lir 2000. Oglasi po dogovoru Spediziome in abb. postale I. Kr. ŠT. 79 TRST, ČETRTEK 24. NOVEMBRA 1955, GORICA LET. IV SE O SOŽITJU MED SLOVENCI IN ITALIJANI Podlaga sporazuma mora hiti resnica Cona B in Beneška Slovenija - Rim naj spremeni politiko do istrskik beguncev Z izjavami, ki so jih v zadnji številki dvomesečnika Trieste dali voditelji slovenskih strank o odnosih med Slovenci in Italijani v naših krajih, se barvi tudi glavni dnevnik Piemonta La Nuova Stampa iz Turina. Vseučiliški profesor Diego de Castro pon tukajšnjih Slovencev neprimerno boljši kot oni Italijanov v Istri: Bog ne daj, da bi ravnali z obema manjšinama na enak način, to je po načelu recipročnosti. V tem primeru bi Slovenci zgubili čez. noč svobodo shajanja in združevanja in svobodo tiska, kajti pod d a rj a'v" 1 istu, * d a * se” predst a v n ik T 'si ove neev /“A ”f sicer pritožujejo nad današnjimi razmerami ter zahtevajo, naj se pri nas to in ono spremeni, vendar v enem da se vsi strinjajo: to skupno mišljenje da je najodločneje izrazil bivši poslanec v italijanskem parlamentu Engelbert Besednjak, ko je napisal: »Vsalk razsoden Slovenec mora priznati, da je politični položaj, v katerem se nahaja slovenska manjšina, bistveno drugačen od o-nega iz dobe fašizma.« In res so se razmere v primeri z onimi iz časov Mussolinijeve strahovlade zboljšale, vendar tudi po mnenju de Castra niso še take, da bi človek mogel bili z njimi zadovoljen: predvsem je treba ugotoviti, da ni Italija po tej vojni še nikoli določila, kakšna naj bo politika države do’ narodnih manjšin. O tej politiki bi moral razpravljati in sklepali parlament, ne pa da jo prepuščajo dobri ali zli volji »kakega visokega uradnika, čigar napake lahko rode težke politične posledice, kakor nas učita preteklost in sedanjost«. Naši uradniki — nadaljuje de Castro — težko razumejo miselnost manjšin. »Slovani in Nemci imajo drugačno obliko duha kot mi.« Tem narodom ugaja pravičnost, tki je stanovitna in zanesljiva in zato »je potrebno, da država zmeraj drži dano besedo«. Narodnim manjšinam je treba povrhu na vse načine pomagati, da se krdturno in jezikovno uveljavijo. Navzlic vsem kritikam rimske manjšinske politike se pa zdi de Castru, da je položaj liste samo pristaši vladajoče stranke. De Castro trdi torej, da so danes v Istri slične politične razmere, kakor so do 1. 1945 v njih morali živeti Slovenci in Hrvati v Italiji, kjer ni razen fašistov imel nihče pravice do življenja. \ SMRT JEZIKA — SMRT NARODA In vendar mora vsak nepristranski človek priznati, da je položaj le sličen in ne enak. Pod Mussolinijem Slovenci in Hrvati niso smeli imeti sploh nobene vrste lista in organizacije in cilj države je bil, da izginejo kot poseben narod z obličja teh krajev. Komunistična vladavina v Jugoslaviji nima takih ciljev, ona loči ljudi samo po tem, ali so z njo ali proti njej. Njeni italijanski pristaši so ji bližji od slovenskih nasprotnikov. Zato jim dovoli, da ustanavljajo1 svoja laška društva in gledališča in svoj tisk. Dejstvo je tudi, da ima manjšina dovolj šol in da je njen jezik enakopraven v vseh javnih uradih. Vse dotlej, dokler manjšina lahko ohrani svoj jezik, se ji ni treba bati za bodočnost, zakaj narodi umrejo šele tedaj, ko zgube svoj jezik. Zdravo ljudstvo lahko prenese in preboli vsako vladavino, za vedno je pa vsega konec, če se jezikovno potujči. Prva stvarna ugotovitev v razpravi z de Castrom bi morala torej biti, da italijanska narodna manjšina Istre navzlic komunizmu ni ogrožena v svojem narodnem obstanku in da je n. pr. poloižaj beneških Slovencev v jezikovnem pogledu tako krivičen, da se z onim istrskih Italijanov niti primerjati ne more. V čem 'recipročnost? Če hočemo biti pravični in pošteni, moramo priznati, da je Ikar se tiče jezikovnih pra-vic manjšin, komunistična Jugoslavija vobče širokosrčnej.ša in pravičnejša od krščansko-demokratične Italije. To trdimo zato, ker je za nas resnica važnejša kakor vsako naše načelno nasprotovanje komunizmu. Za kar se pri nas mukoma in brez uspeha ves čas borimo: za dvojezične krajevne, ulične in uradne napise in objave, za enakopravnost obeh deželnih jezikov na sodnijah in v vseh drugih javnih uradih je v coni B že od zdavnaj uresničeno! Priznajmo, g. de Castro, vsakomur, kar mu gre. Italija res jamči manjšinam demokratične svoboščine, a je v vprašanju jezikovne enakopravnosti državlja- nov daleč za vsako komunistično ali socialistično deželo! To se pravi, da nima Italija nobene pravice vihati glede manjšin ošabno nosa nad komunističnimi državami, temveč da bi se lahko od njih tudi marsikaj naučila! Če bi ravnali na enak način z manjšinami v Istri in pTi nas, bi od tega ne imeli škode samo tukajšnji Slovenci, temveč morda še večjo Italijani v coni B. Bog ne daj, da bi istrske Italijane izenačili beneškim Slovencem! To bi pomenilo takojšnjo nasilno^ smrt vsega italijnnstva v Istri. Recipročnost ali enako ravnanje z narodnimi manjšinami ni torej tako enostavna zadeva, kakoir si jo predstavlja vseučiliški profesor de Castro. Edino, kar lahko zahte- vamo od držav, je, da vsalka postopa s svojimi manjšinami ravno tako kakor s pripadniki večinskega naroda! Če imajo člani večine n. pr. pravico do šol v materinem jeziku, jih mora država dovoliti tudi manjšinam. Recipročnost pa ne obstoji v tem, da morajo države, kjer žive manjšine, imeti prav enako družabno in politično ureditev. Sicer bi lahko od fašistovske dežele zahtevali, da odpravi fašizem, od absolutistične monarhije, da se spremeni v demokratično republiko, samo da bi manjšine lahko živele v enakih razmerah. VOLJA STARŠEV I Take recipročnosti — nam poreče de Castro — tudi mi ne zahtevamo, ker vemo, da je neizvedljiva. Ne moremo pa trpeti, da se n. pr. v coni B vpisujejo italijanski otroci proti volji staršev v slovenske šole! Če se take stvari dogajajo1 onkraj meje, je? jasno, da jih ni mogoče odobravati, četudi niso nič drugega kot nekak posnetek razmer na Goriškem in v Beneški Sloveniji. Saj je ravno pod prefektovanjem sedanjega generalnega komisarja dr. Palamare izšel v Gorici odlok, s katerim so otroci slovenskih optantov bili prisiljeni obiskovati laške šole. Krivični odlok je še danes v veljavi in vse zahteve slovenskih staršev, da bi se njih de-ca smela šolati v materinem jeziku, so bile doslej brezuspešne! In kdo je od 1. 1866, odkar so prišli pod Italijo, vprašal kdaj beneške Slovence, v katerem jeziku žele. da bi se njih otroci šolali? Volja slovenskih staršev je bila za rimske vlade — postranska stvar. Na to nam lahko odgovore, da oblastva tudi v drugih pokrajinah Italije niso mnogo spraševala prebivalstva, kakšne šole hočejo imeti. Saj bi se bilo lahko zgodilo, da se preprosto ljudstvo izjavi sploh — proti šolam. Vlada je pač ustanavljala po državi take šole, kakor so se ji zdele potTebne in koristne, ter prisilila otroke, da jih obiskujejo. Razilika med Beneško Slovenijo in ostalimi pokrajinami je bila le v tem, da se je v vsej državi vršil pouk v jeziku otrok, medtem ko so se Slovenci morali šolati in vzgajati v jeziku vladajočega naroda. V Beneški Sloveniji je bila šola od vsega početka sredstvo poitalijančevanja in raznarodovanja ter je ostala taka do današnjega dneva. DRŽIMO SE RESNICE Pouk v tujem jeziku je res huda reč — nam utegnejo odvrniti — a ni še najhujša, kajti zgodovina nas uči, da se manjšine po- NOVICE Z VSEGA SVETA ENA NAJTEŽJIH ŽALITEV Generalni komisar dr. Palamara je s posebnimi ukazi imenoval nove člaine predsed-ništva »Zbornice za trgovino, industrijo in kmetijstvo« v Trstu. Namesto bivšega Hrvata Antona Kozuliča je postal predsednik zbornice vseučiliški profesor Luzzatto-Fe-giz. Da ni dr. Palamara imenoval med zastopnike trgovine, industrije in obrtništva NITI ENEGA SLOVENCA, nas ne čudi preveč. Saj smo navajeni, da nas na teh področjih že od nekdaj popolnoma — prezirajo. Toda zbornica je po zakonu ustanovljena, da zastopa tudi tržaško kmetijstvo, ki je, kar ve vsaik nevednež, tako rekoč celoma v rokah Slovencev. Vsak človek zdravega razuma bi sodil, dn bo dr. Palamara to upošteval ter ikot predstavnik demokratične, ne pa fašistične rimske vlade prepustil Slovencem vsaj zastopstvo kmetijstva. V resnici je pa dr. Palamara imenoval za predstavnika tržaških slovenskih kmetov dva Italijana, in sicer dr. Leona Brunnerja, veleposestnika iz — Furlanije, in pa nekega dr. Evgena Traineja. Na podlagi katerih načel demokracije in morale je smel dr. Palamara to narediti? Mi sodimo, da spada njegovo ravnanje med dejanja, ki se sploh ne morejo braniti in ki bi morala biti v vsaki demokratični državi že vnaprej nemogoča in politično kazniva. S svojimi ukrepi je dr. Palamara udaril slovenski narod po sredi obraza in izzval v naši javnosti naravnost nepopisno ogorčenje. Naši ljudje ne govore te dni o drugem kot o krivičnem Palamarovem odloku. Gre za eno najtežjih žalitev, kar so jih morali prenesti tukajšnji Slovenci po drugi svetovni vojni. Samo po sebi se razume, da je dr. Palamara s svojim ravnanjem močno škodoval ugledu Italije med Slovenci. Ali je rimski vladi to res vseeno? FIGL IN JUŽNI TIROL Avstrijski zunanji minister Leopold Figi je imel predavanje, v katerem je spet omenil nemško manjšino v Italiji. SpoTazum De Gasperi-Gruber o južnem Tirolu se v zadnjem času začenja nekaj bolje izvajati — je dejal Figi — toda Avstrija vendarle pričakuje, da se bosta obe vladi o položaju manjšine »še nadalje pogajali«. Iz tega vidimo, da Dunaj ni zadovoljen z razmerami na južnem Tirolskem in da je manjšinsko vprašanje važna točka avstrijske zunanje politike. KRVAVI POVRATEK Pretekli petelk se je Ben Jusef vrnil po 2 letih izgnanstva v Maroko in zasedel kot sultan Mohamed V. iznova prestol. Domače prebivalstvo je ulice, po katerih je hodil v glavnem mestu Rabatuz, prekrilo s cvetjem in preprogami. Sklenjeno je bilo, da bodo ljudske veselice trajale nepretrgoma en teden. Toda Ben Jusef je bil prisiljen pretrgati vsa slavja, ker so nekateri njegovi pristaši izkoristili priliko ter se maščevali nad svojimi političnimi in osebnimi nasprotniki. V nekaj dneh po sultanovem povratku so u- morili 10 in ranili 39 svojih protivnilkov in na raznih točkah Maroka so spet izbruhnili krvavi nemiri. Mohamed V., ki je sedaj sam odgovoren za red in mir v deželi, je poklical na pomoč francosko vojaštvo, da ukroti nasilneže. Tudi Ben Jusefu je že dovolj krvi, saj je od leta 1953, ko je moral zapustiti Maroko, žrtvovalo zanj okoli 6000 ljudi svoje življenje. Toda čeprav se Ben Jusef trenutno naslanja na Francoze, je na dan povratka vendar oznanil ljudstvu, da je sedaj konec političnega varuštva in da je za Maročane napočil »čas svobode in neodvisnosti«. To pomeni, da gre tudi v Maroku h kraju doba kolonializma. KOLIKO JE STALA ŽENEVA? Zadnje zborovanje diplomatov v Švici se je končalo brezuspešno, a je vendar stalo 20 tisoč dolarjev ali 15 in pol milijona lir! Toliko so morali plačati Sovjeti in zapad-njaki samo za skupno tajništvo, za prevajalce, za najete prostore in slične stvari. Toliko milijonov za tri izgubljene tedne. Da sc je scstanefk končal slabo, se je pokazalo tudi na zunaj. Ko se je Molotov poslavljal od Ženeve, mu je veter odnesel z glave klobuk in treščil očala z nosa, da so se razbila. ČUDEŽNO SE JE REŠIL Vse mesto govori te dni o mornarju Brunu Roti in njegovi čudežni rešitvi. Ladja Patrizia, na kateri se je vozil proti Mali A-ziji, se je 6. t. m. potopila in zdelo se je, da je z njo utonil tudi Rota. Njegovi starši v Trstu so se že bili oblekli v orno in molili za njegovo dušo. Dejansko je Rota le-žrl v tem času na malem splavu, 'ki ga je nemirno morje gnalo proti Egiptu. Lačen, žejen in premrzinjen je 12 dni in noči ležal nag v vodi, trpel nepopisne muke, čakal, kdaj se ga usmili smrt. Tedaj se naenkrat prikaže na daljnem obzorju češkoslovaška ladja Lidice. Zgolj naključje je hotelo, da so mornarji zagledali na pol mrtvega Roto, ga potegnili na krov ter nato prepeljali v bolnišnico v Carigrad, kjer se še vedno zdravi. VESELO ZBOROVANJE Osrednji odbor fašistovske stranke MSI je preteklo nedeljo razpravljal v Rimu o občnem zboru, ki naj bi ga organizacija imela v začetku februarja. Pri tem so se pokazale med voditelji razlike v mišljenju in razprava je postajala čedalje bolj vroča. Končno so gospodje začeli utemeljevati svoje ideje s krepkimi klofutami, ki so' padale kot toča pc obrazih drugače mislečih tovarišev. Seja se je sprevrgla v splošen pretep pristno fašistovske sorte. ZADNJI UJETNIK Na Filipinskih otokih so prejšnji teden ujeli japonskega korporala Noboru Kinoshi-ta. Med zadnjo vojno se je rešil a potapljajoče se križarke v tamkajšnje gozdove, kjer se je hranil z divjimi sadeži, čakajoč s še sed-morioo tovarišev na konec vojne. Medtem so vsi od pomanjkanja umrli, le Kinoshita je ostal živ. Ko so ga sedaj ujeli, ni mogel verjeti, da je vojne že deset let konec in da gre lahko mirno domov. TUDI V AMERIKI PRIMANJKUJEJO Pomanjkanje šolnikov čutijo tudi Združene države, kjer je učiteljev okrog 150 tisoč, učencev pa približno 39 milijonov. Ravno tako primanjkuje tudi šolskih poslopij. Sedaj so napravili načrt, da bodo šolske stavbe zidali v posebnih tovarnah ter jih pripeljali že zgrajene v kraje, kjer šole potrebujejo. i i . ! -F1 Mnogo teže je seve dobiti učiteljski naraščaj, zakaj mladina obrača učiteljiščem hrbet ter dere v bolj dobičkonosne poklice. NA VRSTI SO »MLAJŠE MOČI« Anglež Billy Hill je izdal knjigo z naslovom Poglavar angleških lumpov, v kateri pripoveduje, kako je v starih časih pripravljal in izvrševal s solumpi razne zločine. Vselej se mu je posrečilo, da se je z denarjem ali z zvezami izmuznil roki pravice. Tako je postal bogat in »ugleden človek« in lastnik različnih restavracij in nočnih zabavišč. »Zdaj pojdem v zasluženi pokoj,« zaključuje Hill, »in dajem mesta mlajšim močem.« ŽIV MRLIČ Ameriikanec George Smith je edini letalec, ki je z višine 10 tisoč metrov skočil iz zrakoplova, drvečega z brzino glasu, ter pri-* šel živ na zemljo. Ko so ga spravili ribiči na varno, Smith ni imel na sebi niti čevljev niti nogavic, njegova obleka je bila razcefrana na kose in zrak mu je bil odtrgal uro z zapestja in prstan z roke. Njegove oči so bile temno rdeče in kri mu je silila od vsepovsod iz telesa. Smith je imel tudi razne notranje rane, med drugim so bila težko poškodovana njegova jetra. HIŠA 21. STOLETJA Tako se imenuje hiša, ki si jo je dal sezidati večkratni ameriški milijonar Fletscher v Covina-Bay v Kaliforniji. V njej je hotel pokazati rojakom gospodinjstvo' bodočnosti. Ko zasije zjutraj vroče sonce, se okna odpro sama od sebe in, kadar pade toplota, se tudi sama' zaprejo. Gospodinji se ni treba bati za svoje otroke: posebne televizijske priprave ji omogočajo, da vidi otroke, pa naj bodo kjerkoli v hiši. Ko pripravlja obed, pritisne na gumb in posebni elektro-magnetični valovi prinesejo po zraku do ognjišča potrebno kuhinjsko posodo. O »hiši 21. stoletja« pišejo na široko ameriški časniki. UBIL JE SINA Blizu Tolmezza v Karniji je oče Venier med pospravljanjem senika našel debel kol in ga hotel vreči po lestvi dol v hlev. V i-stem trenutku je pa stopil na prvi klin 14-Ictui Venierov sinko, da gre pomagat očetu. Kol mu je tako nesrečno priletel v sence, da je fanta ubilo. UMETNA REKA V južni Franciji gradijo največjo- umetno strugo na svetu. Tekla bo 250 kilometrov daleč od mesta Arles do Pirenejev. Uporabljali jo bodo za namakanje obsežnih pokrajin, ki so zaradi suše talko trpele, da so se ljudje od ondod večinoma izsčlili. ■ NOVICE m SESTANEK V BAGDADU V lem 'ko to pišemo, zborujejo v prestolnici Iraka, v Bagdadu, odposlanci 5 držav: Turčije, Iralka, Perzije ali Irana, Pakistana in Velike Britanije, od katerih meji večina na Sovjetsko zvezo. Te dežele so se vojaško in gospodarsko združile ter sklenile, da »e bodo skupno branile pred morebitnimi napadalci, to se pravi pred — Sovjeti. Kolika važnost pripisujejo zapadnjaki tej zvezi, se vidi že po tem, da je Amerika poslala v Bagdad svoje posebne opazovalce, med njimi tudi admirala Cassedyja. Dežele, zastopane v Bagdadu, so zelo pomembne, ker leži v njihovem ozemlju približno 60 odstotkov vsega petroleja, s ikaterim lahko razpolaga zapad v vojni ali v dobi miru. Bagdadska zveza držav vzbuja seveda v Kremlju veliko nevoljo. Da bi jo> oslabili, so sovjetski voditelji »začeli sedaj oborože-vati za njenim hrbtom Egipt in druge arabske države. Iz tega spet spoznamo, da se politična borba med komunisti in zapadom kljub Ženevi z nezmanjšano silo nadaljuje. REŠITELJICA FRANCIJE V nedeljo so v pariški cerkvi Notre Dame praznovali vpričo najvišjih državnih predstavnikov petstoletnico, odkar je Devica Orleanska rešila Francijo. Talkrat so bili Francozi zapleteni v brezkončno vojno z Angleži, ki so bili zasedli skoro vso Francijo. Sredi najvišje stiske domovine se je kmečko dekle Ivana d’Arc predstavila kralju Karlu VII. ter se ponudila, da z božjo pomočjo osvobodi državo od sovražnikov. To se ji je res posrečilo, čeprav so jo Angleži ujeli in kot »čarovnico« živo sežgali na grmadi. Leta 1894 je bila Ivanka proglašena za svetnico in danes ga ni Francoza, (ki bi visoko. ne spoštoval spomina na junaško dekle. NAD OBLAKI Leta 1958 bo v Bruslju svetovna razstava. Največja zanimivost razstavišča bo 635 metrov visok stolp, najvišja stavba na svetu. Nadaljevanje s 1. stran’ gostoma kljub tujim šolam narodno’ ohranijo. Vsega je pa konec, kadar začne manjšina zapuščati za vselej svojo rodno zemljo, kakor se sedaj gadi z Italijani iz cone B. To je na žalost resnično, toda dolžnost ne« pristranskih mož je, da ugotove, kdo je za izseljevanje iz cone B odgovoren. Zunanji minister Martino, je pred kratkim izjavil, da jugoslovanskim oblastvom ni mogoče v zadnjem času očitati, da izvajajo na italijansko manjšino kak pritisk. Ljudje se torej izseljujejo prostovoljno. Sele se, ker jim je neprijetno živeti pod komunisti in biti manjšina pod Slovenci. Po-vrhu jim Italija, brž ko preidejo mejo, nudi najrazličnejše podpore ter jim daje mnoge prednosti celo pred domačini. Kdo bi se v takih pogojih ne selil ik matičnemu narodu? Danes velja za največjo zgradbo še newyor-ški nebotičnik Empire-State building s 381 metri. Bodoči belgijslki stolp bo še enkrat višji. O gostih, ki bodo sedeli na strehi v restavraciji donebnika, porečemo lahko z vso pravico, da se nahajajo »nad oblaki«. KAKŠNA BO ZIMA Nenadni mraz, ki je v prejšnjem tednu pritisnil, nas je malo preplašil in mislili smo, da bo letošnja zima prav huda. Vremenoslovci SO' pa drugačnega mnenja. Napovedujejo’ celo milejšo zimo, kot je bila lani. Upajmo! STARE NAVADE Častitljive angleške univerze se krčevito drže starih navad. To je oni dan hotel izkoristiti dijak, ki je padel pri izpitih v 0,\-fordu. Pritožil se je, da je izpit neveljaven, ker mu sluga ni prinesel med izpraševanjem vrča piva, kot je v starodavnih predpisih. Profesorji so dali študentu prav, a ga vendar niso pripustili k ponovnemu izpitu. Iz-l ulit ali so, da se dijak ni predstavil komisiji z mečem ob boku, kar je ravna tako zapisano v starih knjigah. SREČNI ŠOLAR Pri zadnjih stavah na nogomet je 91etni učenec Bressan iz Farre pri Gorici zadel dvanajstico in dobil nad pol milijona lir. Z denarjem je kupil sebi lepo kolo, druži- ni pa novo radio-pripravo. Ostalo mu je o-če naložil v hranilnica. PONEVERBE Zadnji mesec je komunistična stranka Italije zbirala po državi na široko naročnine in podpore za svoje glasilo Uniita. Sedaj je prišlo na dan, da so nekateri »tovariši« v Milanu porabili del tega nabranega denarja za avtomobile in nakup stanovanj. V škripce je zašel tudi poslanec in nadzornik stranke v Milanu Peter Seochia, kateremu očitajo, da je premalo gledal na prste nepoštenim tovarišem. DRAG ZOB Filmskemu igralcu Karlu Croccolu je njegov milanski zobni zdravnik izdrl po nemarnosti namesto bolnega popolnoma zdrav zob. Croccolo je zaradi tega tožil zdravnika Če hoče Italija ohraniti svoje rojake v I--tri, mora korenito spremeniti svojo politiko*: ljudem, ki se brez potrebe sele, mora brez obotavljanja odreči vsako podporo ter jih nekako prisiliti, da ostanejo na zemlji svojih očetov. V Italiji doslej na žalost niso našli tega poguma! Kdo je tega kriv? Prav gotovo ne tukajšnji Slovenci. In vendar naj bi »na podlagi recipročnosti« oni nosili vse posledice! Tudi prof. de Castro mora priznati, da bi tako ravnanje bilo skrajno .krivično. Vse te stvari smo omenili zaradi tega, ker sodimo, da se sporazum med Italijani in Slovenci naših krajev lahko doseže samo, če e-ni in drugi brez pridržka priznavajo resnično stanje, to se pravi krivice in odgovornosti obeli sosedov. Pravi trajni sporazum mora sloneti na resničnosti, zakaj le resnica o-svobaja posameznike in narode. m zahteval od njega odškodnino. Sodišče je pred kratkim obsodilo zanikrnega zdravnika, da odšteje igralcu 5 milijonov lir. Jasno je, da ne bo nikoli več izdrl zdravega zoba. R ANK OVIČ E V PROTEST Podpredsednik jugoslovanske vlade Aleksander Rankovič je z naj ostrejšimi besedami obsodil politični proces, iki ga snujejo v Vidmu zoper člane Beneške čete. Medtem ko se po vsem svetu danes celo vojnim zločincem odpuščajo njihova hudodelstva — je poudaril — se v Italiji uradno organizira | maščevanje nad protifašističnimi borci. S ta. (kimi dejanji se ovira pomirjenje med narodi in izpodkopuje prjateljstvo med Italijo in Jugoslavijo. Mnoge organizacije zahtevajo — je dodal Rankovič — da bo treba videmski proces spraviti pred Svetovno zvezo bivših borcev. Evropske in ameriške žene V naših krajih kalkor v vseh ostalih evropskih deželah, kjer se je nastanilo ameriško. vojaštvo, so ljudje opazili, da se Ameri-kanoi zelo radi poročijo z našimi ženskami. V' Nemčiji je danes takih porok 300 do 400 na mesec. Kaj je temu vzrok? Neki ameriški častnik, ki pozna dobro razmere v svoji domovini in v Evropi, je stvar takale raztolmačil : »Ko se v Ameriki moški oženi, se obveže, da bo svojo boljšo polovico do smrti vzdrževal ter ji nudil ne le najboljše, kar zmore, temveč tudi nekaj več, kot imajo njene prijateljice. Sprijazniti se mora razen tega tudi s tem, da se odslej ne sme tuji ženski niti nasmehniti. Kaj dobi pa v zameno razen velike »prednosti«, da je njen mož ? Predvsem dobi pravico, da si sme sam skuhati zajtrk.« Šestdeset odstotkov Ameri-kancev — je poudaril častnik — si pripravijo zajtrk sami, medtem ko njihove boljše polovice leže v postelji. Mož živi v skoro popolnoma mehaniziranem gospodinjstvu, toda kljub vsem hladilnikom, pralnim strojem in drugim električnim pripravam mora, ko pride zvečer domov, pomagati ženi pri delih, ki jih med dnevom ni končala. Povrhu mora revico, ki je 'bila ves dan »zaprta v hiši«, spremljati na razne zabave. »Mi v Ameriki,« pravi častnik, »živimo v prepričanju, da smo enakopravni zakonski tovariši, zelo pogostoma obstoji pa naša enakopravnost v tem, da žena izbije iz tebe, čimveč more. Evropske ženske dajejo svojim možem nekaj, česar večina Američank ni sposohna dati svojim: občutek, da so možje glavarji družine.« Ko se vrne Evropejec od dnevnega dela domov, se zdi njegovi ženi samo po sebi umljivo, da mu pritiče pravica, da gre popit čašo piva ali po.islkat , družbo prijateljev, medtem ko ostane njegova žena lepo doma pri otrocih. Take moške pravice so ameriškim ženam nepojmljive. Svojim možem dajejo kvečjemu »en prost dan« na teden. To so nekateri vzroki, zakaj je Amerikan-cem tako prijetno in udobno. v družbi Evropejk in zakaj se tako radi z njimi poročijo. Moč Evropejke je v tem, da zna ustvariti možu topel in prijeten dam, za katerega niso potrebni samo hladilnik, pralni stroji in radio, temveč v prvi vrsti pristna kultura srca. Podlaga sporazuma mora biti resnica PROSEK Naši ljudje so z zadovoljstvom sprejeli vest, da je slovenski občinski svetovalec dr. Jože Dekleva na torkovi večerni seji tržaškega občinskega sveta predložil odborniku za šolstvo in vzgojo vprašanje, oziroma zahtevo, da se slovenski strokovni tečaji v tržaški občini spremene v strokovne šole. Znano je, da je ravnateljstvo za šolstvo že 31. maja t. 1. sporočilo na posebno vlogo slovenskih staršev in šolskih strokovnih organizacij, da je taka preureditev nemogoča; dokler mestna občina ne preskrbi ustrezajočih prostorov in ne zagotovi, da bo iz svojega plačevala postrežno osebje, kakor določata člena 97 in 144 občinskega in deželnega zalkona iz leta 1934. Odbornik Sciolis je dr. Deklevi odgovoril, da bo občinski svet o tem razpravljal na prihodnji seji. Prepričani smo, da bodo vsi slovenski občinski svetovalci to zahtevo e-notno in odločno podprli. Bil je čas, da se je končno začela razprava o tem za naše šolstvo prevažnem vprašanju, saj tudi londonski sporazum predvideva med drugim spremembo dosedanjih strokovnih tečajev v redne šole. SV KRIŽ Vsem staršem šoloobveznih otrok je pri srcu stanje in napredek našega šolstva. Zanimamo se zlasti za, tukajšnji industrijski etroikovni tečaj, kjer se naši otroci pripravljajo, da bi po štirinajstem letu laže našli pot do zaposlitve. Naš tečaj je danes povsem odvisen od naibrežinskega, ki je v drugi občini. Dolžnost naših mestnih svetovalcev je, da se pozanimajo pri pristojnih oblastvih in zahtevajo, naj se kriški industrijski tečaj o-samosvoji. Tukajšnji tečaj se namreč ne more spremeniti v šolo, dokler ne postane samostojen. Tudi pri dodelitvi učnih pripomočkov je naša šola prikrajšana, ker je povsem razumljivo’, da nas nabrežinska občina ne more zalagati. Občinske svetovalce bi tudi prosili, naj se pozanimajo, da se čimprej dokonča gradnja novega šolskega poslopja. Starši nestrpno čakamo, da se končno uredi tudi vprašanje ljudske šole, kjer zaradi pomanjkanja prostorov pouk že dalj časa trpi znatno škodo. Kdo je „nejasen"? Zadnji Katoliški glas se je obregnil oh našo zahtevo, naj oblastva imenujejo v komisija za tiskanje slovenskih učbenikov tu di Slovence. Zdi se, kakor da je piscu do volj, če Slovenci sede v komisiji za oceno rokopisov. Ponavljamo, da bi slovenski šolniki morali biti zastopani tudi v komisiji, ki ima1 opravke s tehničnimi posli pri tisku knjig in ji predseduje šolski skrbnik Tavella. Saj gre vendar za slovenske učbenike, ki jih kupujejo slovenski starši in uporabljajo slovenski dijaki! Zakaj je list temu nasproten? Morda za-10», ker ne pozna slovenskih šolskih razmer, morda pa slkuša s takim pisanjem zagovarjati odgovorna oblastva! Eno in drugo bi bilo nedopustno. ROJAN V torek pozno zvečer je priplula v tržaško pristanišče ladja »Toscana«, ki je bila svoj čas odpeljala v Avstralijo večjo skupino tržaških izseljencev. S parnika so iztkr-cali tudi krsto s posmrtnimi ostanki naše do mačinke Mare Žagarjeve, ki je, kakor smo že poročali, nenadoma preminila med vožnjo v daljno Avstralijo. Krsto so odpeljali v Rojan, kjer sitanuje-jo starši rajnice. V sredo popoldne se je od doma razvil veličasten pogreli v rojansko cerkev, od koder je po opravljenem cerkvenem obredu mrtvaški avlo krenil na bazov sko pokopališče. Pogreba blage pokojnice so se udeležili številni njeni znanci in prijatelji ter s tem dokazali, kako1 je bila pokojna Mara priljubljena in spoštovana. Hudo prizadetim staršem in sorodnikom naj splošno žalovanje Rojančainov in številnih Tržačanov pomaga preboleti velikio žalost. CEROVLJE Kljub zagotovilom, ki jih je naš župan nedavno tega dal odposlanstvu iz Cerovelj, Mavhinj in Vižovelj, vlada v teh vaseh še vedno zaskrbljenost zaradi ceste v Sesljan. Iz dneva v dan čedalje bolj občutimo pomanjkanje stare poti, ki je nobena druga ne more tako nadomestiti, kakor odgovarja našim gospodarskim koristim. Cesta skozi Vi-žovlje ne le da je za nad dva kilometra daljša, temveč je tudi neprimerno bolj strma in za naš promet neprikladna. Poleg tega moramo v Vižovljah prečkati železniško progo, kar pomeni, da smo skoraj vedno prisiljeni čakati, da privozi mimo /kak vlak. Zaradi tega smo vsi resno zaskrbljeni, ali nam jodo oblastva zgradila prepotrebni most čez avtocesto. Menimo, da je to delo potrebno tudi iz tujsko-prometnih razlogov, saj je občezna-no, da se v določenih letnih časih zlivajo v naše vasi trume izletnikov, ki bodo sedaj prav gotovo pogrešali edino pošteno in zares vsestransko koristno cesto. Zato upamo, da nas bo v naši upravičeni zahtevi podprla tudi Ustanova za turizem v Trstu, na katero se danes obračamo po Novem listu. Slišali smo, da je Tehnični urad iz Trsta po daljšem oklevanju vendar pristal, da se pri nas obnove nekatera še ne pozidana gospodarska poslopja. Vsekalkor je to lepa novica, ki se je vesele vsi Cerovci. DEVIN Preteklo nedeljo so devinski, medvejski in štivan^ki verniki imeli prililfco spoznali novega dušnega pastirja g. Ivana Kretiča, k: je doslej služboval v Doberdobu. Novi župnik je imel na farane priložnostni govor, ki so ga vsi lepo sprejeli. G. Kretiču želimo mnogo božjega blagoslova in obilo uspeha pri njegovem vzvišenem, a težavnem delu. V torek popoldne je velika množica varanov in okoličanov spremila k večnemu počitku gospo Marijo Knez, ki je nenadoma preminila v nedeljo zvečer. Pokojnica je bila doma iz Srpenice pri Bovcu, a je pri nas službovala nad 30 let ikot občinska babica. Bila je narodno zavedna Slovenka ter imela zlato srce. Ni je družine v vsej okolici, ki bi ji naša »botra« ne bila na en ali drugi način pomagala. Naj ji Bog da večni mir. Težko prizadetim sorodnikom izrekamo globoko občuteno sožalje. 'Š!' VIŽOVLJE V nedeljo dopoldne se je pri nas pripetila nesreča, ki je globoko presunila vso vas in bližnjo okolico. Z vlakom ob 10.30 se je ta dan pripeljala na postajo tudi 49-letna Marija Godnič, doma iz Komna, fki pa že več let stanuje v Trstu. Iz še neznanih vzrokov je Godničeva izstopila na nasprotni strani perona; prav tedaj pa je privozil mimo br-zovlalk' iz Benetk. Nesreča je bila neizogibna. Brzec je zadel v odprta vrata ustavljenega vlaka ter jih z vso silo treščil na Godničev©, tako da je bila pri priči mrtva. Vse to se je zgodilo v nekaj sekundah. Železničarji in drugi potniki so ji takoj priskočili na pomoč, a je vsak trud bil zaman. Prišel ie tudi rešilni avto, ki pa je ponesrečen-kio le odpeljal v tržaško mrtvašnico. Zvedeli smo, da je pokojnica hotela ta dan obisakti krojača v Vižovljah, usoda pa je hotela, da svojega namena ni mogla izvršiti. Naj počiva v Stvarniku! Sorodnikom naše iskreno sožalje! BOIiJUNEC Boleče nas je prizadela vest, da se je v torek dopoldne v bližini Sv. Andreja težko ' ponesrečil naš sovaščan 21-lelni Ervin Žerjal. Pri vožnji na motornem kolesu se je zaletel v tovornik, ki ga je vozil 34-letni Mirko Vovk. Mladenič si je hudo ranil desno stegno1, tako da so zdravniki ugotovili zlom stegnenice. Prvotno so mislili, da mu bodo morali odrezati nogo, zilasiti še, kor je zgubil mnogo krvi. Kasneje so pa zdravniki izja-ili, da upajo na ozdravitev, ne da bi bilo potrebno« izvršiti težlko' operacijo. Izrazili so tudi mnenje, da bo Žerjal 'ozdravel v 40 dneh, če ne nastanejo nepredvidene nevšečnosti. Prav bi bilo, če bi naša mladina, ko se vozi na motornih kolesih, bila zelo previdna. MAČKOVLJE V torek popoldne se je moral zateči v tržaško bolnico 75-letni domačin Rok Sik, ki je nerodno padel s senika. Zdravniki so poleg precejšnje podplutbe ugotovili tudi verjetni zlom gležnja na levi nogi. V bolnici bo moral ostati 7 do 15 dni. Želimo mu, da čimprej okreva. REPENTABOR Na Ravnateljstvu za javna dela je pretekli ponedeljek šla na dražbo gradnja vojašnice in konjušnice za karabinjere na Re-pentabru. Dola je prevzelo' gradbeno podjetje »Delta« iz Trsta. Gradbeni stroški znašajo okrog 24 milijonov lir. GLftSBEMa MATICA V TRSTU priredi V SOBOTO 26. IN V NEDELJO 27. NOV. OB 20.30 V DVORANI NA STADIONU »I. MAJ«, VRDELSKA CESTA 7 KONCERT SLOV. VOKALNEGA OKTETA 12 LJUBLJANE Nai sporedu so narodne in umetne pesmi, Ki Jih je izbralo tržaško občinstvo pri nedavno objavljeni anketi. — Vabila so na razpolago v ul. Roma 15/11 danes in jutri |od II. do 13. ter od 16. Ido 19. ure, v nedeljo od 11. do 13. ure ter eno uro ©red pričetkom koncerta. = n0 lir Sprejem je omejen na 20 prvih prosilcev. Kdor se za to zanima, naj čimprei vloži prošnjo. IMENOVANJE UČITELJIC Šolsko skrbn'štvo je imenovalo na slovenskih večernih šolah naslednie uči*eliice: LPijano Beltram v Sovodnjah. Cvetko Gravner na Valerišču Doro Maraž v Gabrjjah in Almiro Vižintin v Jamljah. /JpupA/jfi ^fooentja - Jlniuilhliit (Icilinig IZ ČEDADA Največji čeda-dski sejem, ki je na dan sv. Martina, nima že več let prave sreče. Komaj prispejo z juga razni komedijanti in (razpostavijo' svoje stojnice, se 't(i najlepše vreme sprevrže v mrzel dež z vetrom. Tako se je zgodilo tudi letos. Ob lepem vremenu bi se bila kot po navadi vsa Beneška Slovenija stekla v naše mesto, a se je zaradi zimskega vremena velilka večina naših goTjanov grela pri domačem ognjišču in pekla kostanj. Le bližnja okolica nam je poslala nekaj radovednežev, da sv. Martina počaste v cerk- vi pri »Zluodjevim muostu«. Po maši pa so se gostje ustavili pri stojnicah in se končno zatekli v gostilne. S težavo smo iztaknili nekaj rojakov, da smo- pokramljali z njimi pri ikozarcu tokajca. Od teh smo zvedeli, da je nekdo' tik pred vahtami poslal vsem županom, občinskim tajnikom in pomembnejšim osebam v nadiških dolinah listič, za katerega ni v Čedadu doslej nihče vedel. Listič nosi naslov »II Friuli liberale« in je glasilo neznatne furlanske stranke. Tislka se v Vidmu vsakih 14 dni. Ko nam ga je neki prijatelj pokazal, smo' taikoj razumeli, čemu so list razposlali po nadiških dolinah. Na prvi strani je dolg članek, poln najhujšega protislovenskega strupa. Člankar si je privoščil zlasti šentlenarskega župnika č. g. Kračino, saj z velikimi naslovi in po-dnaslovi trdi: »Occhio alla frontiera. Gli italiani tut-ti fascisti. Cosi si qua-lificano gli slavofili clie abusano nel nostro Friuli della grande liberta loro concessa e della benevole com-piacenza di certe autorita.« (Pozor na mejo. Italijani so vsi fašisti. To je oznaka s-lo-vanofilov, ki v naši Furlaniji zlorabljajo ve- liko svobodo in dobrohotni pristanek določenih oblast ev.) Na tretji strani je zotpet dolg članeik z velikimi naslovi: »Onore e gloria ai preti an-titaliani.« (Čast in slava protiitalijanskim duhovnikom.) »Trinco sugli altari.« (Trin-ko na oltarju.) »Cra'cina in motoretta.« (Cracina na motomem kolesu.) SOVRAŠTVO DO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV Pod prvim člankom je podpisan »ar-ma«, ki naj bi bil po mnenju našega prijatelja Arturo Manzano-, urednik »Mesisaggera Veneta«. Mož je pravi strokonvjak v pisanju proti benešlkim Slovencem. Ta »izvedenec« je bil svoj čas že na zatožni klopi v procesu Kračina — Messaggero Veneto — Corriere della Sera. Ako je »ar-ma« zares Arturo Manzano, potem razumemo, zakaj se je s isvofjilmi iUfSfpodoimostmi ■zatekel v glasilo i protiklerikalnih liberalcev in framasonov. V omenjenih člankih »ar-ma« besno- in robato udriha po slovenskih duhovnikih, pokojnih msgr. Trinku in proštu Fajduttiju in zlasti še po podu-tanskem župnilku Kra-čini. Zadnjega obtožuje, da skupno s Kontom, Tedoldijem in z drugimi aktivno dela za priključitev Beneške Slovenije, k Jugoslaviji. Kot nagrado za to delo naj bi bil Kračina dobil v dar od videmskega prefekta lambreto! Poleg že omenjenih člankov je na tretji strani še dolg sestavek pod mastnim naslovom: »Sciocchezze antidericali«. (Protiklerikalne neumnosti.) V njem se isti »ar-ma« strupeno zaganja proti krščanski demokraciji ter njenemu glasilu »Friuli« ter listu »Vita cattolica«. Po branju »ar-ma«-vih zlobnih izlivov proti slovenskim duhovnikom, videmski kuriji, prefekturi bodo vsi bralci uverjeni, da spada »ar-ma«, prej kct na zatožno klop, v norišnico. Še eno’ zanimivo- so nam povedali tokajski prijatelji iz šentlenarske doline: na vse svete ponoči in prav tako na vernih duš dan so orožniki in policisti stražili od zunaj in znotraj farno cer/kiev Sv. Lenarta in cerkev Presvetega srca v Skrutovem, čeprav je bilo tam in v okolici vse mirno kakor vedno. Ljudje zato ugibajo, kaj naj bi to pomenilo, saj ti cerkvi nimata nobene dragocenosti, ki bi lahko privlačila tatove. Ljudje pravijo, da se vsakokrat, ko se po dolini potepa znani protislovenski voditelj iz Čedada s svojimi pajdaši, oglasi »Messaggero Veneto« in se tedaj zgodi ncikaj posebnega. Tudi pred objavo zgoraj omenjenih člankov in pohodom varnostnih straž v Sv. Lenart se je premikala čedadska »gangste-rija« do Klodičev. Te novosti so nam pripravili obmejni falotje za trg sv. Martina. UKVJG Prvo nedelj<& tega meseca je imela naša soseska (Naelibarschaift) redni občni zbor, na katerem so člani razpravljali tudi o gradnji nove klavnice ter o nakupu večje travniške in gozdne površine, ki je na prodaj. Z njo bi se morda dala urediti skupna planina za molzna goveda. Večina prisotnih je bila za nakup, medtem ko je zaradi težav s kanalizacijo bijo treba zadevo klavnice še odložiti. Ker imamo sedaj na razpolago organista, upamo, da nas cerkveni pevski zbor kmialu spet preseneti s kako novostjo v cerkvi; če prej ne, vsaj za božične praiznitke. Vemo, da so precejšnje težave z notami, a smo prepričani, da se z malo dobre volje da tudi to premagati. T G akl Cesar ji je nakazal grad Miramar. In nekega dne se je res ustavila 'kočija pred gradom. Izstopila je Štefanija z mlado hčerko. Grad je oživeti, toda povsod so bili sami nesrečni spomini. Večkrat jo je grajski kašte-lan opomnil: »Visokost, zapustite grad. Miramar ne prinese nobenemu sreče. Spomnite se na Vašo sestro, na svaka, na cesarico!« In res ni bilo sreče. Na d vojvodinja je živela sama zase. V to otožnost je pa zopet posvetil žarek življenja, a še ta le njej v nesrečo. V svet je planila novica, da se misli Štefanija drugič poročiti. Njen izvoljenec pa da ni cesarske krvi, ampak le ogrski grof Elemer Lonyay. Nesrečna žena se mu je smilila in vzklila je med obema tiha ljubezen. ZGUBLJENA V SIRNI SVET Ko je zvedel njen oče belgijski kralj Leopold za to zvezo, je bil ves iz sebe. Tudi on je mislil, da vdova po cesarjeviču nikakor ne sme postati žena navadnega grofa, še bolj mrzel in odločen je bil cesar na Dunaju. Nadvojvodinji, ki jo je pred tolikimi leti tako prisrčno sprejel kot nevesto, je napisal: »Sporočam Ti, da Te ne maram nikdar več videti! Franc Jožef.« In res se nista več srečala. Ona je šla svoji usodi naproti. V marcu leta 1900 so v kapeli v Miramaru obhajali poroiko. Avstrijska cesarična je tu postala navadna grofica Lonyay. V začetku je bil zakon srečen. Grad ob Adriji je odmeval od veselih glasov. Ka-Ikor da je zginila kletev, ki je visela nad njim in habsburško dinastijo. Pa je bila tudi to pot usoda močnejša kot ljudje. Spustila jih je sicer iz svojih krempljev, a hodila je za njimi do groba. Štefanija je z možem in hčerjo zapustila Miramar in šla na Ogrsko. Tam na gradu Oroszvaru je družina še dolgo let živela v odblesku nekdanjega sijaja. Od družine Habsburžanov se ni Štefaniji nihče več približal, kot da je garjeva ovca. Minila je prva svetovna vojna in prišla je druga, ki je razlila krvavi zor preko vse Ev-roipe. Rdeča armada je preplavila Ogrsko deželo. Dosegla je Oroszvar. V gradu je vse preplašeno begalo in sSkiušalo v nekaj kovčkih rešiti najpotrebnejše za bes. Prvi ruski taniki so že zavili v široki crajski drevored ko je od zadaj v naglici pobeenila nekdanja cesarična Štefanija. Krogle so švigale okrog grada. Sobarica je še videla svojo gospo z malim bremenom v rokah, ikako je bežala proti bližnjemu gozdu. Vsa grajslka družina se je porazgubila. Od tistega trenutka dalje ni nesrečne Štefanije nihče več videl. Ne ve se, ali so jo na begu ustrelili, ali se je rešila kam v daljni svet. Tudi če se je, njen grob je za vekomaj pozabljen in neznan. Kako mine slava sveta .. .! Grof Lonyay se je na begu rešil in prispel ves lačen in raztrgan do mesita Gran na zapadni ogrski meji. Tu je po nekaj mese-' cih bednega življenja tudi on umrl. RDEČA PRINCESINJA Temne niti usode so se zamotale tudi o-krog Štefanij inega in Rudolfovega otrolka. To' je bila nadvojvodinja Elizabeta Marija, ki še danes živi na Dunaju. Mnogo je pretrpela in celo padla na dno življenja. Toda »na še živi, kakor da jo zakletev Miramara pušča živim za zgled, kakoi se grehi prednikov strahovito- maščujejo' še nad poznimi potomci. Če bo slučajno stara gospa Petz-nek — to je danes njeno ime — brala te vrste, nam bo najbrž pritrdila. Toda poglejmo dogodke po vrsti. Ko se je Elizabeta rodila, se je nesrečni prestol on asfledn iški par med sabo malo pomiril. Družinska idila je pa trajala 'komaj dve leti. Ko se je Rudolf usmrtil v Mayer-lingu, je bil otrok star pet let. IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA 0 (K predstavi Cankarjevega Martina Kačurja) Naj takoj ob začetku priznam, da sem prišel od predstave Cankarjevega Martina Kačurja v izvedbi SNG v dvorani pri .Sv. Ivanu z občutkom, ko da sem se prebudil iz morečih sanj. Usoda slovenskega učitelja, rojenega idealista, ki si izbere poklic v veri, da bo dvignili ljudi iz njihove tope zaostalosti, toda vse tri postaje njegove poti, Zapolje, Blatni dol, Laze ga peljejo premočrtno navzdol, iz razočaranja v razočaranje; konec je resignacija, obup nad' narodom in sabo, alkohol. Morala: gorje idealistu, ki ga čaka ne samo popolno razočaranje, ampak tudi osebni propad. Dvomim, ali je imelo vodstvo SNG najsrečnejšo roko, ko je izbralo za paše občinstvo, ki mora okušati kupo narodnega razočaranja do dna, tako do kraja obupan tekst, pa čeprav Cankarjev. Bodimo iskreni: biti Slovenec v Trstu je biti prav to, idealist, ki predpostavlja klic krvi vsemu drugemu, vključno gospodarskemu momentu. Čemu ga torej tlačiti s perspektivo Kačurjeve usode, in to ne glede na dejstvo, da se da Cankarjevi tezi ugovarjati? Kajtj polemizirati s Cankarjem se pravi čutiti še danes ves živ vpliv njegovega ogromnega poslanstva! Sprejemati ga brez pridržka, pod lažnivim videzom nekega brezpogojnega oboževanja, pa se pravi, spravljati Cankarja v hladilnik. Torej: tekst bi bil primernejši za voditelje, ki so se z idealizmom našega človeka poigravali, ne pa zanj, ki bo ostal idealist še naprej, kamorkoli naj ga ta pot pripelje. Gre torej za to, ali je Kačurjeva poslanica našemu človeku v današnjih razmerah plodna, ne pa za interpretacijo, ki jo je igralska družina SNG podala po svoji najboljši moči. Delo, ki ga je Cankar napisal kot roman, je dramatiziral Jože Babič z Kulturne vesti V začetku decembra bodo v Milanu razstavljali svoja dela jugoslovanski slikarji in kipairji, ki so pred kratkim sodelovali na 1. bienalu v Aleksandriji v Egiptu. * * * Pred kratkim je bilo v Zagrebu drugo zborovanje jugoslovanskih prevajalcev. Iz poročila upravnega odbora je razvidno, da je bilo od leta 1948 do 1953 prevedenih v Jugoslaviji nad 4500 del, od 1953 do 1. oktobra 1955 pa izdanih nad 1040 književnih prevodov. Visoke številke zgovorno pričajp o velikem pomenu prevajanja za naše kulturno življenje. * * * Ob koncu letošnjega leta bo dunajski Umetnostnozgodovinski muzej priredil v Beogradu, Zagrebu jn Ljubljani razstavo zbirke umetniških stvaritev beneške šole »Od Tiziana do Tiepola«. Razstavljenih bo 48 del tridesetih slikarskih in sedem kiparskih mojstrov, med drugimi dela Tiziana, Tintoretta, Ve-roneseja, Jacopa Tatoja in Lodovica Lombardija. • * * Pred kratkim je obiskala Jugoslavijo francoska književnica Aliče Rene Brouillet, ki je prejela že več književnih nagrad. Brouiiletova nam. je znana zlasti po svoji knjigi Junaki brez imena, ki je izšla leta 1927 in v kateri opisuje junaštvo srbskega naroda v prvi svetovni vojni. Književnica bo o svojem obisku v Jugoslaviji predavala na pariškem Radiu. * * * Mariborska Opera je v letošnji sezoni priredila tri opere, in sicer Mascagnijevo Cavallerio rustica-no, Verdijev Ples v maskah in Puccinijevo Madame Butterfly. Predstavi Cayallerie rusticane je dodala Baranovičev balet Srce iz lecta. Vse tri opere je dirigiral novi ravnatelj mariborske Opere Jakob Cipci. V Cavalleriji je nastopila kot gost Italijanka Maria Boccoli, ki se je izkazala za dobro pevko, a neokretno igralko. V Madame Butterl']y je pela vlogo Co-čo-san Bolgarka Emilija Georgijeva, ki je pokazala, da je ena, redkih opernih pevk, ki skladno uveljavljajo svoje pevske in igralske sposobnosti. V Plesu mask je pa gostoval tenorist celovške Opere, Slovenec Jernej Plahuta, ki je odlično ustvaril vlogo Riccarda. Plahuta je lansko sezono že nastopal v mariborski Operi. velikim posluhom za njegovo intimno vsebino, čeprav je Kačurju skoraj nujno odvzeti katarzo, ki je v vsaki, še tako brezizgledni Cankarjevi knjigi. Toda vsi dramatični momenti so bili z veščino izkoriščeni. Izvrstna je bila zamisel tančice ©red odrom, ki je s prikazovanjem slik, ozadij in okolij učinkovito povezovala prizore, dogajanja, približujoč ga filmski tehniki. R.aztresenov Kačur je verni, pol romantični, pol sentimentalni, morda preveč histerični Cankarjev Kačur. Od moških stvaritev naj omenimo še Ferjana, tip konjunkturista, ki ga je dobro podal Rado Nakrst, malo preveč karikirana oba župana (Joško Fišer in Turk) in zadete duhovniške like. Glede ženskih likov bi rekli, da so se nam zdeli preveč frivolni in prehrupni. Naravni pripomočki za lepoto Mnogi bralci našega lista in še prav posebno ženske se prav gotovo zanimajo, kako bi ohranile svojo kožo mlado, svežo in gladko. 'Saj je občezna-no, kakšno vlogo igra prav koža pri lepoti človeka. Redki so pa oni, ki vedo, da jim tudi narava nudi obilo sredstev za lepoto kože ter za odstranjevanje njenih napak. Namesto da bi kupovali najrazličnejše maže ter zanje plačevali težke denarce, si moremo vse to nabaviti z majhnimi stroški: mnogi imajo odlične maže kar doma na vrtu: Oglejmo si jih! Jajčevec (melancana). olupljen, zrezan na majhne kose in iztisnjen, nam daje sok, ki ga lahko po-liješ po koži, ko je pordela. Korenje čisti kožo, zapira lojnice in krepi mišice. Uporabljamo ga za odstranjevanje gub na obrazu, in sicer tako, da ga zrežemo v male koleščke, s katerimi zakrijemo za četrt ure obraz. Korenje lahko tudi naribamo ter istisnemo. S sokom si namar žemo nato obraz in pustimo takega za pol ure. Obraz si potem umijemo z navadno vodo. Kumara je glavni vir mnogih lepotil. Njen sok pomlaja obraz in je dokaj .prikladen za mastno kožo. Paradižnik je najboljše sredstvo za odpravljanje ogrcev na licu. Uporabljamo lahko njegov sok, ali pa paradižnik zrežemo na kose, ki jih nato damo na ona mesta, katera želimo zdraviti. S paradižni- Mariborska založba Obzorja je pred kratkim izdala nov ročni zemljevid severne Slovenije. Izdelal ga je mariborski kartograf Milan Verk v merilu 1:180.000 in obsega Slovenske gorice, Prekmurje, Dravsko-ptujsko polje in Haloze. Novi zemljevid odlikujeta reliefna preglednost in natančnost ter pravilna lokalizacija naselij. * * * Pred kiatkim je umrl v Franciji Ferdinand Le-ger, ki je bil eden izmed ustanoviteljev kubizma. Bil je slikar mehaniziranega človeka. Njegova najboljša dela so Lepa skupina, Akrobati, Velika parada in Joconda s ključi. Letošnjo Nobelovo nagrado za fiziko sta prejela ameriška vseučiliška profesorja Lamb in Kusch, in sicer prvi za dognanja o ustroju vodikovega spektra, drugi pa za natančno določanje magnetnega momenta elektrona. * • • Jugoslovanska folklorno-plesna skupina »Kolo« je po uspelem gostovanju na Kita skernl odpotovala v Burmo, kamor jo je povabila tamkajšna vlada. »Kolo« bo v Burmi nastopilo z nart, nimi plesi in pesmijo. kovim sokom si lahko namažemo tudi roke, da si omehčamo kožo. Recept je naslednji: 2 žlic; glicerina, 2 žlici paradižnikovega soka, 2 žlici hamame-lisove vode in nekaj kapljic kolonske vode. Peteršilj je dokaj pripraven za odstranjevanje rdečih madežev na koži. Vzemite 20 gramov svežih peteršiljevih listov ter jih dajte v liter .vode. S tekočino si nato dvakrat dnevno namočite kožo. Olivno olje: Enkrat jia teden si rahlo namaži obraz z olivnim oljem, ki ga nato odstraniš s toplo vodo. S tem boš odpravila gube na obrazu, vrnila licu nekdanjo svežino. Grozdje tudi lahko uporabimo za negovanje obraza^ a tu moramo strogo paziti, kajti grozdni sok kožo hitro suši ter ji daje neprijeten duh. Lipov cvet je priporočljiv proti slanosti kože. Rabimo ga tako, da zavremo 15 gr cvetja, ga pustimo vreti 5 minut v litru vode, nakar ga s toplimi obkladki zvečer in zjutraj dajemo na kožo. Lipove kopeli blagodejno in pomirjevalno vplivajo tako na otroke kakor na odrasle. Mleko so že v najstarejših časih uporabljali kot lepotično sredstvo, ker prinaša koži vodo, mineralne soli, sladkor, maščobe, to se pravi vse, kar daje človekovi kož; svežo barvo in preprečuje, da bi na našem obrazu nastale gube. Se druga lepotična sredstva bi lahko našteli, če bi nam prostor dopuščal; vendar lahko že iz navedenega razvidimo, koliko neprecenljivega bogastva je nakopičenega v naravi. To bogastvo čaka, da ga človek pametno in smotrno uporabi. Jadran Tone Hihelič razstavlja M V galeriji »Trieste« v Drevoredu 20. septembra 16, razstavlja od 16, t. m. svoja dela slikar Tone Mihelič, ki je že dobro poznan tržaški slovenski javnosti. Na razstavi Ima okrog 60 pokrajinskih slik In portretov. Razstava traja do 30. t. m. Kaj več bomo napisali o njej prihodnjič. Barkovlje pri Trstu Tone Mihelič Zii NaŠE ZDRAVJE GOSPODARSTVO GNOJITE SEDAJ PŠENICI Z DUŠIKOM va na čiščenje vina: beljakovine in še nekatere druge snovi se strdijo in se poležejo med drožje. Prvič pretakamo na zraku, torej ne s se-salko (pumpo). Pretakanje na zraku ima predvsem namen, da iz vina zgine duh po žveplu in še kak drug neprijeten vonj, katerega se je vino navzelo. Poleg tega znatno pospeši nadaljnje čiščenje. Če smo el) trgatvi dodali grozdju ali mo-šitu žveplenokislega amonijevega fosfata (sol-fofosfato ammonico, trefosolfina, nutrio itd.) ali če smo pred pretakanjem, dali vinu kalijevega inetabisulfitai ali enososine, pretakamo to vino v nezažveplane sode. Drugače pa sode zažveplamo z žveplom na azbestnih traikcih ali v koleščkih: trakec za 2 hi, kolešček 5 gramov za 2-3 hi. Sode napolnimo do> vrha. Zamašimo jih s čepom iz pluitovine, katerega prej prekuhamo in tik pred zamašenjem zmočimo v raztopini metabisulfita in vinske (kisline (10 gramov metabisulfita in 20 gramov vinske kisline na liter vode). V tako1 zamašenih sodih se ne bosta na vrhu razvila niti kan niti cik, ker bo zrak, ki bi mogoče prišel v do-liko z vinom, razkužen. »MIX(?MATOSIS« UNIČUJE ZAJCE IN KUNCE Ko so se Angleži začeli naseljevati v Avstraliji, niso1 tu našli mnogo živali, na (katere so bili doma navajeni. Predvsem je bilo malo živali, ki bi dovoljevale, da bi se Angleži mogli pečati z lovom, njih najbolj priljubljenim športom. Zaito pa je Thomas Austin iz Berwon Parka naročil iz Anglije dve dvanajstorici kuncev, ki naj bi bili lovcem lahek plen. L. 1859 je ladja »Lihtning« pri* peljala naročeni dve dvanajstorici kuncev. Kmalu pa se je izkazalo, da je imel g. Austin bogatejšega lova, kot si ga je želel. V naslednjih 6 letih je naštel že 20.000 lovskih trofej in računal, da je na njegovem posestvu najmanj še 10.000 kuncev. Nedolž> ni šport je torej postal prava šiba za avstrai!. sko gospodarstvo. Kunci so ae množili neverjetno hitra — en par ima letno 70 po- tomcev — in je bila nevarnost, da zavladajo nad celo Avstralijo. Računajo, da je ovčereja imela letno najmanj 30 milijonov šter-lin Škode, ker sc ovcam namenjeno pašo popasli kunci. Vlada je razpisala nagrade za uničevanje kuncev, .kolonisti so se pa borili proti njim z vsemi mogočimi sredstvi, a uspeha niso dosegli. Tisoči kilometrov goste, bodeče žice niso pomagali. Z buldožerji so- izravnavali zemljo in mečkali zalego, a vse zaman. Ko je bila sila največja, je prišla pomoč iz latinske Amerike. Tam so odkrili neko kužilo »mixomatosis« (virusna bole« zen), ki je uničevalo zajce v Argentini in Braziliji. Kužilo so prenesli v Avstralijo tilki pred zadnjo< vojno in ga začeli širiti med kunce. Ko' so- odkrili, da tudi komarji prenašajo to bolezen, so ostrigli na tisoče kun> cev in jih držali v bližini močvirja, da bi jih komarji laže opikali. Bolezen se je med kunci zelo naglo širila in danes so' že zelo velike planjave zopet pridobljene za ovčerejo, ki je glavni vir blagostanja v Avstraliji. Računajo, da se imajo zahvaliti delovanju kužila »mixoma-tosis«, če se je proizvodnja volne zvišala za okoli 35 milijonov kg letno. V zadnjem času je dobilo kužilo »mixomatosis« v boju proti kuncem močnega zaveznika v ameriškem strupu »1080«, ki je štirikrat močnejši kot strihnin in je bilo prvotno' namenjeno proti mišim. Na »mixo>mato»is« oboleli kunci in zajci kažejo že sedmi dan po okužitvi — najpozneje 10. dan — čudne nabrekle obrvi, vratne žile. počrnijo, iker nastane zastoj v krvnem obtoku, pogled postane kalen, glavo znatno oteče in žival kmalu pogine. Na žalost pa je ta zajčja, oziroma kunčja bolezen prešla danes tudi v Evropo, in sicer po neprevidnosti nekega francoskega zdravnika, ki je delal poskuse z njo. Bolezen se je potem razširila po> Franciji in sosednih državah, v Italijo pa. dosedaj še ni prestopila, ker veljajo na mejah stroge zdravstvene odredbe tiako glede Ikuučjega in zajčjega mesa 'kakor tudi kaže. »Mixoma.tosis« ni o-mejena samo na domače in podivjane kunce, temveč tudi na divje zajce, prenašajo pa jo tudi komarji in muhe. Za ozimno pšenico je zelo važno, da pride čim močnejša v zimski mraz. Zato ji moramo pomagati, da se že pred zimo čim bolj okrepi, Iker le krepke rastlinice bodo z lahkoto prenesle zimslke neugodnosti ter neo-šibljene pognale v pomladansko rast. Sedaj pa moramo pomagati ozimni pšenici le še z dušikom, in to v lahko raztopljivi obliki (nitrični), ki hitro pronikne do- koreninic. Lahko raztopljiv dušik vsebujeta poleg gnojnice tudi umetni gnojili čilski in apneni soliter (»nitrato di soda«, »nitrato di caleio'«). Zato sedaj pšenici gnojimo le z enim teh umetnih gnojil. Kdaj gnojimo? Brž ko opazimo, da je pšenica pognala 3. list, moramo prvič gnojili. Do tedaj je mlada rastlinica živela oziroma se razvijala s hrano, ki jo je dalo na razpolago vsejano zrno. Takoj po 3. listu pa začne rastlinica tvoriti tako imenovano »čebulico«, iz katere poženejo' mlade koreninice, ki naj nadalje skrbe za prehrano in razvoj. Važno je, da koreninice dobijo v neposredni bližini potrebno hrano, ki mora biti predvsem iz dušika. Zato je potrebno, da raztrosimo okrog pšenične rastlinice, brž (ko je pognala 3. list, po nekoliko čilskega ali apnenega solitra, in sicer po nekaj več kot 1/4 kg na vsakih 100 kv. metrov površine (10 kg na furlansko njivo). Če je pšenica bila vsejana s se-jaliko, torej v vrste, je ito delo kaj lahko. To je tudi prednost sejanja s strojem! Gnojenje z dušikom pa ni edino, katerega izvršimo pred zimo, oziroma v zimskem času. Kake 3 do 4 tedne po prvem gnojenju s solitrom izvršimo drugo z enako količino: tretje pa 'konec februarja. Če bi v zadnjem primeru bila zemlja zmrznjena, bomo raztrosili tretjič v začetku marca, pozneje pa ne več. 1 Kdor je ob setvi dobro pognojil, in bo njivi dodal še čilskega ali apnenega solitTa, bo lahko upravičeno računal na zadovoljiv pridelek. VINO JE POTREBNO PRETOČITI Kraševci ne bodo seveda zdaj pretakali svojega terana in tudi drugi ne svojih črnih vin, ker hočejo, da se prej vino udela, kar pomeni, da morajo prej dozoreti kisline v vinu, ki ga delajo danes trpkega. Če pa je bilo tudi pri črnem vinu ob trgatvi mnogo gnilega grozdja, potem bo prav, da pretočimo že sedaj tudi črna vina. Bela vina pa moramo prvič pretočiti pred pravo zimo. Ponovimo še enkrat, kar smo večkrat poudarili: če je vino še količkaj sladlko, ga še ine smemo pretočiti. Tako vino- potrebuje toploto (18 stop. C v kleti), da popolnoma povre. Pred pretakanjem moramo preizkusiti trpežnost barve: če se v 48 urah barva ne spremeni in je vino še nekam čisto, lahko začnemo s ptrvim pretakanjem. Če se pa barva spremeni, moramo vino prej zdraviti z metabisulfitom ali enososino. Pretočimo ga šele ko bo barva trpežna. Če je vino že popolnoma povreto in zdravo, a še ni popolnoma ubrisano, odpremo — predvsem v nočnih urah — okna v kleti, da pride vaujo mrzli zralk. Ta ugodno vpli- V orini pregled NOGOMET Ker bo v nedeljo, 27. novembra, srečanje med A in B reprezentancama Madžarske in Italije, ni bilo nedeljskih prvenstvenih tekmovanj. Italijanski najboljši igralci se resno pripravljajo na to tekmo, a nihče nima upanja na uspeh. Vse kaže, da se jih polašča precejšnja živčnost. To pa ni čudno, saj so Madžari sedaj gotovo najboljši nogometaši na svetui V Jugoslaviji pa je bala ta nedelja precej razgibana in polna presenečenj. Končalo 3e je 9. kolo in na čelu lestvice so kar trije klubi: Crvena Zvezda, Radnički in Partizan s 13 točkami; slede po vrstnem redu Dinamo, Sarajevo, Velež, Budučnost, Hajduk, Vojvodina, Spartak, Zagreb, B£»K. Zelezn>čar in Proleter. Gotovo se bo čudno zdelo da je BSK, ki je finalist za jugoslovanski pokal, skoraj na koncu lestvice. To je zato, ker je doma proti Buduč-nosti izgubil z 1:2. Z 1:0 je izgubil tudi drugi finalist Hajduk proti Radničkemu v BeogTadu. Posebno slabo je v tej tekmi igral Vukas, katerega je onemogočil mladli Ristič, najbo;šJ igralec na igrišču. V preteklem tednu so bile odigrane tudi nekatere mednarodne tekme: Nemčija je premagala Norve- ško z 2:0, moskovski Dinamo je obvladal trenutno najboljše angleško moštvo Sunderlapd z 1:0 ln Brazilija je zmagala v tekmi za pokal »Oswaldo Cruz« nad izbranim moštvom Paragvaja s 3:0; reprezentanca Posairja pa je izgubila z 1:2 proti Nizozemski- ATLETIKA Pred nekaj dnevi je bilo v Moskvi veliko mednar rodno plavalno tekmovanje. Nastopili so najboljši plavalci Rusije, Anglije, Madžarske, Franclje, Švedske in Nizozemske. Podali bomo le nekaj bol;ših uspehov Moški: 100 m prosto: Roberto (A) 88,1: 400 m: Xaborsky (M) 4:43,3; 1500 m: Zaborsky (M) 18:55,3; 200 m prosto: Golovčenko (R) 2:41,7; 200 m metuljček: SJmonds (A) 2:30,8; 100 m hrbtno Bo-zon (F) 1:05,1; 4x200 m: 1. Rusija 8:58,8; 2. Francija. — 2enske: 100 m Gyenge (M) 1:06 8; 400 m: Gyenge (M) 5:18,2; 100 m metuljček: Littomeritzk}' (M) 1:16,4; 200 m prsno Haaji (N) 2:55,3; 100 m hrbtno: Grinham (A) 1:14.7; 4x400 m: 1. Madžarska 4:31,8; 2. Nizozemska; 3. Rusija. Na prvenstvu Sovjetske zveze v atletiki so bili doseženi novi svetovni rekordi: Vinogradova ie skočila 6,31 m daleč, Egorov pa je prehodil 50 km v času 4:07:23. Prejšnji teden smo poročali, da je Zibina vrgla kroglo 16,45 m daleč. Ta teden pa je svetovni rekord izboljšala še za 22 cm. Le kje se bo ta ženska ustavila?! Zelo pomenibep usipeh ie dosegel tudi Vasdlij Kuiznejvcov v deseteroboj^ ZA NASE NAJMLAJSE vaaaaaaaaaa/ št. 40 Hai&ocn, Ubat{ džungle /VVVWV^AVV^VVVVVvWVVV\AA^/^mVWVVVVvVVVWVVVVVVvV^/VVVvVVVV^A^WvWVVWVW^AAArv,^ VAAAAAAA/AAAAAAAAA/'/AAA/VAAAAAAAA/A/vAAAA/i&ana. V senci pragozdnih dreves je bila dvojna poroka, zakaj lord Tennington je osvojil srce in roko ameriške deklice, Janine prijateljice. Ko je križarka odplula, je Tarzan slonel v beli obleki na ograji, zraven njega pa njegova mlada ženica. 'V'W, m š Crni vojščaki so vihteli kopja nad glavami ini se kriče poslavljali od kralja. Tarzan jim je pomahal v slovo in rekel ženi: »Neznosna bi mi bila misel, da zadnjikrat gledam te kraje, če ne bi vedel, da plovemo y srečnejše življenje!« KONEC Športni (Nadaljevanje z 8. strani) Zbral je 7645 točk in s tem postal evropski prvak v tej disciplini, obenem pa tretji na svetu. Tako je postal silno nevaren nasprotnik Amerikancev Johnsona in Mathiasa. Kuc je upal, da se bo na tem prvenstvu1 zopet polastil svetovnega rekorda na 5000 m, ki mu ga je pred nedavnim vzel Iharos. Čeprav je na tekmi zmagal, mu to ni uspelo. Preteklo soboto je Miiller Janko izboljšal kar za 1 m slovenksi rekord v metu diska. Zagnal ga je 50.42 m daleč. S tem metom se je mladi Janko u-vrstil med 20 najboljših metalcev diska v Evropi. Na tradicionalnem krosu v Bruslju je zmagal Jugoslovan Mihalič. 9150-metrsko progo »čez drp in strn« je pretekel v 30:12,2. V moštvenem tekmovanju je zmagala Jugoslavija. SMUČANJE Pred nekaj dnevi je imelo 40 najboljših finskih skakalcev poskusne tekme na 80-meterski skakalnici v Puljo. Najboljše je skakal Seppo Pelli. Tudi v Sloveniji se počasi prebujajo. Najboljši smučarji se sedaj že vadijo na snegu za bližnjo olimpiado. Dobro bi pa bilo, da bi čim prej poslali svoje tekmovalce na razna tekmovanja po Evropi. Zaenkrat so prijavili svoje skakalce za nemško-avstrijsko skakalno turnejo, ki bo najbrže v decembru. Na treningu si je zlomila na 4 mestih nogo smučarka Jeretz Luisa. Letos ne bo mogla več nastopati. Tako so Avstrijci izgubili svojo skoraj najboljšo alpsko smučarko, ki bi morala zastopati državne barve na zimski olimpijadi v Cortini. SAH Po presenetljivi zmagi italijanskega šahista Po-recche nad Jugoslovanom Matanovičem je težko reči, kdo bo na turnirju v Zagrebu zasedel drugo mesto. Pivo mesto si je že priboril Smislov s 14. točkami. Za drugo mesto je pa kar 5 kandidatov: Gli-gorič, Miatanovič in mladi Ivkov, ki Imajo po II (1) točk, 0’Ke)ly ip Bisguier pa 11 ip 10,5 točk. B. A. Ouy Do Maupaasant J TOLMUN »Smrt so povzročili udarci in rane.« Tako se je glasilo bistvo obtožnice, ki je postavila tapetnika Leopolda Renarda na zatožno ki op porotnega sodišča. Okrog njega so sedele glavne priče, žrtvina vdova Flameehova ter imenovana mizar Louis Ladureau in svinčar Jean Durdent. Ob zločinu pa je bila njegova majhna, grda in v črno oblečena *ena, podobna opici, ki si je nadela ženska oblačila. Takole je izpovedal Leopold Renard: »Moj Bog, gre za nesrečo, ki sem bil vseskozi le njena glavna žrtev, kajti moja volja v njej sploh ne pride v poštev. Dejstva govore popolnoma jasno, gospod predsednik! Poštenjak sem, delaven človek, že šestnajst let sem tapetnik v isti ulici, vsi me poznajo, radi me imajo, spoštujejo me in cenijo, kakor so to izpričali sosedje in celo hišnica, ki ni ravno vsalk dan najboljše volje. Rad delam in varčujem, rad imam poštene ljudi in pošteno zabavo. In prav ta me je pogubila, kaj si hočem. Hote tega nisem storil, *«to si nimam kaj očitati. Midva, moja žena, ki jo vidite tu, in jaz, hodiva torej že pet t®t vsako nedeljo v Poissy, kjer prebijeva dan. V glavnem hodiva na zrak, predvsem pa loviva ribe, imava jih rada kot mlado čebulo. Prav Melie mi je prebudila to strast, mrcina, saj jo je, mrha, tudi bolj zaneslo od mene, zato pa je prišlo v tej zadevi vse zlo od nje. kakor boste v naslednjem takoj videli.. Kar se mene tiče, sem krepak, vendar ljudomil, niti za dva groša ni zlobe v meni. Ona pa, o ti moj Bog, saj ni, da bi govoril; neznatna je in mršava, kakor vidite, toda hudobnejša od kune. Ne rečem, da nima dobrih lastnosti. Ima jih in še prav bi prišle kakemu trgovcu. Toda njen značaj! Kar govorite z ljudmi iz soseščine, vprašajte hišnico samo, ki me je pravkar razbremenila .. . pa boste zvedeli resnico. Neprestano mi je očitala mehkobo: ,Kar se mene tiče, ne bi odnehala! Ne bi se vdala tu, ne bi popustila tam!’ Če bi jo poslušal, gospod predsednik, bi moral trikrat na mesec prepestiti koga.« Žena ga je prekinila: »Ti kar govori, kdor se bo poslednji smejal, se bo najslaje smejal.« Obrnil se je proti njej in nedolžno rekel: »Zakaj te le ne bi obremenjeval, ko pa te ne obtožujejo’. ..« Potem pa se je znova okrenil do predsednika: »Nadaljujem. Tako sva torej hodila vsako soboto v Poissy in lovila ribe, brž ko se je v nedeljo zdanilo. To je bila pač najina navada, postala je najina druga narava, kakor se pravi. In tako sem pred tremi leti v poletnih mesecih odkril prijazen prostor. Ah, to vam je bil prostorček s senco, z najmanj osem, morda celo deset čevljev globokim tolmunom; in s podmoli pod bregom, pravi pravcati ribnik, rečem vam, raj za ribiča. Ta tolmun bi mogel imeti TEDENSKI KOLEDARČEK 27. pov., nedelja: 1. adv., Virgilij, Vedrana 28. nov., ponedeljek: Eberhard, Lelija 29. nov., torek: Saturnin, iSkoromir 30. nov., sreda: Andrej, Hrabroslav 1. dec., četrtek: Edmund, Božena 2. dec., petek: Biblana, Tihomir 3. dec., sobota: Frančišek Ks., Sveljub VALUTA TUJ DENAR Dne 23. inovembra si ameriški dolar avstrijski šiling 100 dinarjev 100 francoskih frankov funt šterling nemško marko pesos švicarski frank zlato napoleon dobil oz. dal za: 633—635 lir 23.50—24.25 lir 75—80 lir 163—167 lir 1620—1680 lir 147.50—149 lir 16—19 lir 147,50—148,50 lir 719—724 lir 4350—4425 lir RADIO TRSTA Nedelja, 27. novembra ob: 9.00 Kmetijska oddaja; 11.30 Vera in naš čas; 12.00 Oddaja za najmlajSe: D. Petkovšek: Modra lučka; 13.30 Glasba po željah; 17.00 Slovenski zbori; 20.30 Musorgski: Boris Godunov, opera v 4 dejanjih. Ponedeljek, 28. novembra ob: 18.00 Gershwin: Koncert za klavir in orkester; 18.30 Z začarane police; 19.15 Radijska univerza; 21.30 Pevski duet in harmonika; 22.00 Iz italijanske književnosti in u-metnosti; 22.15 Haydn: Koncert za delo in orkester. Torek, 29. novembra ob: 13.30 Glasba po željah; 19.15 Zdravniški vedež; 20.30 Lepe slovenske pesmi; 21.00 Radijski oder — Aleksander Dumas: Prijatelj žena, igra v 3 dejanjih. Sreda, 30. novembra ob: 12.55 Jugoslovanski motivi; 18.00 Rahmaninov: Koncert št. 1 za klavir in orkester; 18.30 Mamica pripoveduje; 19.15 Radijska univerza; 20.30 Vokalni tercet Metuljček; 21.15 Dvorakovi slovanski plesi; 21.30 Koncert violinista prof. Karla Sancina; 22.00 Iz slovenske književnosti in umetnosti. Četrtek, 1. decembra ob: 18.00 Šostakovič: Simfonija št. 1; 19.15 Sola in vzgoja; 21.00 Dramatizirana zgodba; 22.00 Glasbeno predavanje; 22.30 Nočne melodije. Petek, 2 .decembra ob: 13.30 Glasba po željah; 18.30 Z začarane police; 19.15 Radijska univerza; 20.30 Vokalni kvintet; 21.00 Tržaški kulturni razgledi; 21.15 Zbor Slovenske filharmonije; 21.40 Koncert mandolinskega orkestra; 22.00 Iz svetovne književnosti in umetnosti. Sobota, 3. decembra ob: 12.55 Jugoslovanski motivi; 14.45 Ritmični orkester Swinging Brothres; 15.30 Kavarniški koncert orkestra Carla Pacohiori-ja; 16.00 Sobotna novela; 16.15 Domači odmevi; 19.15 Pogovor z ženo; 19.30 Koncert pianistke prof. Mirce Sancinove; 20.30 Lepe slovenske pesmi; 22.00 Iz operetnega sveta. VPRAŠANJA IN ODGOVORI Vprašanje št. 178: Imam 3 hi belega vina, ki povzroča, da nekoliko stiskamo zobe, v grlu pa pušča okus po modri galici. Kolikor se spominjam, sem držal skozi kake 3 ure približno 40 kg grozdja v neki posodi, ki jo drugače uporabljam za pripravo modre galice. Ali je mogoče, da bi V tako kratkem času dobilo grozdje in pozpeje tudi vse vino okus po modri galici? Ali je mogoče izločiti iz vi na ta okus? Odgovor: Seveda je mogoče, da dobi. grozdje tako hitro okus po modri gajici in tega potem razširi na ves mošt oziroma na vino. .Zato pa je potrebno strogo paziti ob trgatvi, da se taka posoda ne uporablja. Okus po modri galici je težko spraviti iz vina, ,a ga le spraviš. Najboljši recept je naslednji: za vsak hi takega vina vzamemo 10 gramov kemično čiste jedke sode (soda caustica, chi-micamente pura), 5 gramov čistega žvepla ter 3 decilitre vode. Sodo in žveplo kuhamo v vodi, in sicer mora vreti najmanj 20 minut. Med tem časom se žveplo izgubi, soda pa se že prej raztopi. Po 20 minutah tekočino precedimo skozi čisto platneno ruto in jo premešam0 z Vinom, ki mora biti seveda prej pretočeno. Premešajmo prav dobro! Po 8 dneh vino pokusimo in, če ima še kaj okusa po galici, ponovimo celotni postopek. To delamo, dokler ne izgine popolnoma vsak okus po galici. Nato raztopimo v vinu po 50 gramov citronove kisline na hi ter vino pretočimo. Prvo dtrožje kol tudi naslednjo usedlino vina moramo zavreči ip ne uporabljati za kis ali kaj podobnega. Vprašanje št. 179: Ce berete jugoslovanske liste, najdete v njih vse polno vesti o »gospodarskem kriminalu«. Nedavno tega je bil pekdo tudi obsojen na smrt zaradi tega zločina. Kaj menite, zakaj je v Jugoslaviji toliko primerov »gospodarskega kriminala«? Odgovor: Prestopkov oziroma zločinov, ki jih lahko označimo kot »gospodarski krimipal«, se izvrši mnogo v vseh državah in tudi v Italiji. Zelo verjetno pa je, da je takih primerov m po g o več v Jugoslaviji In V drugih državah s komunistično diktaturo, to pa iz moralnih in gospodarskih razlogov. Komunisti se povsod borijo proti veri ip s tem tudi proti krščanski morali, ki je vkoreninjena v 10 božjih zapovedih, med katerimi je tudi 7. »Ne kradi!« Teh božjih zapovedi pi mogoče nadomestiti z nekakšno socialistično moralo, o kateri sanjajo ko- munisti. Kdor pa nima morale, tudi krade. To se zgodi še v večji meri, če dotičnik vidi, da mora mnogo žrtvovati za državo, a mu ta zato malo nudi, to je, ga slabo plača. Dokler bosta delavec, učitelj ip sploh nameščenec zaslužila mesečno komaj za 2 para srednjih čevljev ali za eno vrhnjo majo (pulover), je umljivo, da bo cvetel »gospodarski kriminal«. Ce hočemo nekaj onemogočiti, moramo predvsem odpraviti vzroke. Vprašanje št. 180: Večkrat čitam ip slišim ime »tokajec« Ali je tokajec, ki se prideluje pri nas, ista sorta kot slavni »ogrski tokaj«? Odgovor: Glavna sorta, iz katere dobivajo »ogrski tokaj« — danes tudi češkoslovaški in romunski, ker gre ravno tam tromeja med državami — je sorta »furmint«. Nastala je pravljica, da je »furmjnt« spačenka imena »Formentini«, ki naj bi bil častnik v dobi Marije Terezije ip ki naj bi takrat prenesel to sorto iz Goriške na Ogrsko. Danes je dokazano, da ta pravljica nima zgodovinske podlage. »Furmipt je neke sorte rizling. Naš tokajec, danes uradno krščen v »tocai friulano«, pa ni istoveten s fuirmlintom in z nobeno sorto rizlinga, pač pa se nekateri nagibajo mnenju, da je peka podfvrsta sorte sauvignona. Sorta tokaj se pri nas yedno bolj širi. MAL# O O L AS L Dajem v najem lepo, zračno, opremljeno sobo, ki je le 5 minut oddaljena od slovenske šole pri Sv. Ivanu v Trstu. Naslov v upravi lista. izdaja Konzorcij Novega usta Odgovorni urednik Drago Legiša Tiska zadruga tiskarjev »Graphis« z o. z. v Trstu Ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29-477 TOVARNA (P%meič KRM1N - CORMONS TELEFON ŠT. 32. Izdeluje vsakovrstno pohištvo, spalnice, jedilnice, kuhinje itd. Izvrši vsako delo po naročilu. Prodaja po tovarniških cenah, jamči za solidno delo. tako rekoč za svojo last, gospod predsednik, ker sem bil njegov Krištof Kolumb. Vsi so to vedeli v soseščini, nihče mi ga ni izpodbijal. Vsakdo je rekel: ,To je Renardov prostor.’ In res, nihče mi ga-ni odvzel, niti Plumeau ne, ki je, naj mi tega ne zameri, znan po tem, da rad odjeda prostor drugim. Bil sem torej tako gotov svojega mesta, da sem prihajal nanj kakor na svoje zemljišče. Brž ko sem v soboto prišel, sem se z ženo spravil na Dalilo. Dalila je, morate vedeti, moja norveška barčica, ki sem si jo dal izdelati pri Fournaisu, lahlkia in varna stvarca. Pravim, da sva sedla v Dalilo in odveslala, da nastaviva vabo. Kar se tiče nastavljanja vab, ni boljšega od mene, tovariši to dobro vedo. Morda bi hoteli vedeti, kakšno vabo nastavljam? Tega vain ne moTem povedati. Nobena riba se ne ujame po naključju. Več vam ne morem povedati, to je moja skrivnost. Več kot dve sto me jih je že vprašalo zanjo. Ponujali so mi komarček za kozarčkom in pečenke in ribje omake, da bi me privabili do besede. Kar pojdi in glej, če se bodo Ikirapi prijeli, sem govoril. 0, res je, kar po trebuhu so me čebljali, da bi zvedeli za moje navodilo . . . Edino moja žena ga pozna . . . toda tudi ona ga ne bo povedala . .. kajne. Melie?« Predsednik ga je prekinil: »Preidite čimprej mogoče na sam dogodek!« Obtoženec je povzel: »Precej, precej! Torej v soboto, osmega julija sva se odpeljala z vlakom ob petih in petindvajset in še pred večerjo odšla, da nastaviva vabo kakor vsako soboto. Vreme je kazalo na lepo. Dejal sem ženi: ,Imenitno bo jutri, imenitno!’ Od- govorila je: ,Vse kaže!’ Nikoli ne spregovoriva nič več od teh besed. Potem pa sva odšla na večerjo. Bil sem zadovoljen in žejen. In tu leži vzrok vsega, gospod predsedniki. Ženi sem namreč dejal: ,Poslušaj, Melie, lepo kaže, kaj ko bi spil steklenico „nočne čepice”?’ Tako sva krstila belo vinoe, ki vam ne da zaspati, če ga preveč popijete in vam tako zamenja nočno čepico, saj me razumete. Odgovorila mi je: ,Stori, kakor misliš, toda vedi, da boš jutri bolan in ne boš mogel zgodaj vstati.’ Prav je'imela, priznam, da je govorila modro, pametno in bistroumno. Kljub temu se nisem znal zadržati, izpil sem vso steklenico. In tu leži vzrok vsega! Pravim, da nisem mogel zaspati. Križani Bog, do dveh-zjutraj me je vznemirjala La nočna čepica iz grozdnega soka. Potem pa sem se na mah izgubil, kakor da bi me ustrelil, in zaspal tako trdno, da me niti jerihonske trobente ne bi prebudile. Skratka, žena me je prebudila šele ob šestih. Skočil sem s postelje, si jadrno nataknil hlače in jopič, si pomočil smrček in že sva bila v Dalili. Prepozno! Ko sem prišel do tolmuna, je bil že zavzet, še nikoli se mi to ni dogodilo, gospod predsednik, v vseh treh letih nikoli! Storilo se mi je inako, kakor da bi me pred mojimi očmi oropali. Zaklel sem: ,Tri sto hudičev!’ Žena pa me je začela dražiti: ,Aha, zdaj pa imaš „nočno čepico”! Prav ti je, pi-jandura! Ali si zdaj zadovoljen, bedak bedasti!« Nič ji nisem odgovoril, prav je imela. (Nadaljevanje y prihodnji številki)