UČITELJI PRIPRAVNIKIIN NJIHOV POLOŽAJ Se nekaj vesti iz vardarske banovine »Nastavljeni ste v vardarsko banovino«, tako so mi nekako boječe in sramežljivo sporočili sredi meseca oktobra lanskega leta, ter mi nato poslali tudi uradno objavo o nastavitvi. Po dveletni brezposelnosti so se mi zdeli zvoki teh besed kar nekam prijetni in blagodoneči, toda njih odmev pa je že zvencl tuje in neprijazno. Podati se bo treba v bratske, toda nam še premalo poznane kraje Južne Srbije. Po kratkih pripravah, katere so zlasti obremenile žepe naših roditeljev, smo se podali mladi slovenski učitelji.pripravniki na pot. Do male postajice Sveti Dorde smo se polagoma razšli. želeč si čim lepše in vedrejše bodočnosti. Na tej postajici sem bil žc sam. Izstopil sem, naložil svojo borno prtljago na poštni avto ter se pripeljal končno v malo mestece Kavadar, kjer je središče istoimenskega sreza. Dežela tu doli jc hribovita, gorski grebeni se vrste drug za drugim, vmes pa se vijejo globoke, kanjonaste soteske, po katerih brze mali poftočki, ki pa se ob vsakem deževju spremene v opasne hudournike in polnijo s svojo vodo reko Crno. Le malo je ravnic in na robu ene izmed njih leži Kavadar. Je to malo podeželsko mestece, poseljeno večinoma z malimi obrtniki in seljaki. Prebivalci se oblačijo večinoma v doma izdclano nošo in so po narodnosti Srbi, le nekaj je Turkov in ciganov. Govore južnosrbsko narečje, ki sc ga človck kaj hitro priuči, le s tujci, ki pa sem lc redko zaidejo, govore v pravem srbskem jeziku. So tudi sicer zelo prijazni in gostoIjubni, vendar zelo nezaupljivi in ncsprejemljivi za vse novo in tuje. Ko sem se nekoliko razgledal po kraju samem, sem se podal nato k sreskemu šolskemu nadzorniku. Sprejel me je zelo prijazno, zlasti ker so Slovenci tu doli le bolj redki gostje, me nato še založil z nasveti in navodili, nakar sem krenil v spremstvu šolskega shige, ki je prišel pome, dalje. Pot me je vodila še kake pol ure po ravnici, nato pa se je pričela vzpenjati po strmem pobočju planine Vitače. Ker vežejo posamezna naselja med seboj le ozke konjske steze in so le te zelo slabe, sem zlezel s pomočjo sluge na konja. Zame, ki sem bil vajen le ravnih, tlakovanih mestnih ulic, je bila ta, več ko triurna ježa silno mučna. Pot se je vzpenjala vse bolj strmo ob robu globokih dolin in medtem, ko sem s strahom pogledoval v globino, sem se krčevito oprijemat sedla ter s celim telesom sledil vsakemu konjevemu karaku. Do onemoglosti utrujen sem končno le prijezdil do vasi. Pot se je nenadoma strmo spustila po pobočju navzdol in zagledal sem kraj mojega prvega učiteljevanja. Selo leži na strmem zapadnem pobočju planine Vitače, tik nad globoko sotesko, na katerc drugi strani se zopet dvigajo strmo proti nebu novi grebeni. Kamor seže oko, lc gola, skalnata, divjeromantična gorska pokrajina. Le počasi so se oči privadile na novo okolje in le sonce, ki je polagoma tonilo za obzorjem, me je še spominjalo na našo lepo in prijazno slovensko zemljo. Nenadoma sem se znašel v čisto novih življenjskih o-rilikah in na pot so se mi jele stavljati vedno nove težave. Šolsko poslo~'e v zelo slabem, skoro nevzdržnem stanju, od dveh učilnic uporabna cna sama, in končno šola skoro brez vsakih učil, in pričel sem spo/navati, da bo delo v šoli silino težavno. Z razumljivo radovednostjo in s pritajenim strahom sem stopil drugega dne v učilnico. Sto iskrečih se in pričakujočih oči se ie uprlo vame, in že je padla na me skrb, ali bom mogel, ali bom znal izpolniti svojo nalogo, postati jim učitelj, vodnik in drugi oče. In fako sem pričel z delcm, poskušal in popravljal, pa zopet začel iznova. In čim hitreje so tekli dnevi, tem večje je bilo spoznanje, da so malčki pričakovali od mene nekai lepšega, bolj njihovega, česar pa jim jaz, tujec v njih zemlji, ne morem dati. Polagoma nas je to neizpolnjeno pričakovanje odtujilo in šolsko delo je postalo zamc težka duševna preizkušnja, otrokom pa prinaša le omejevanje svobodnega, prirodnega doživljanja. Šolsko delo teče dalje vkljub vsemu, v meni pa dozoreva spoznanje, da delo učitelja med otroci ne bi smelo biti nikdar izpostavljeno raznim poizkusom, ki so že v naprej obsojeni na neuspeh. Kajti vzgoja otrok je eden od najobčutljivejših problemov vsake državc in vrzeli, ki lahko nastanejo med narodom in učitelj-stvom, so lahko usodne. Zato naj bo sedaj prva skrb odgovornih činiteljev, da vrnejo slovenskega učitelja slovenskim otrokom. Kajti mnogo je še teh, ki so deležni šolskega 'pouka le neka j ur v tednu, medtem ko sposobni in delavoljni slovenski učitelji-pripravniki samevajo in obupujejo po samotnih naseljih Južne Srbije. Kenk Jože. Pripravniki (ce). pošiljajte prispevke za svcjo rubritco !