Problem resnice kot adekvatnosti
BOGOMIR NOVAK
POVZETEK
Človek v praksi še vedno razlikuje med resnico in ne-resnico, svobodo in nc-svobodo, ker naleti na takšne ali drugačne predikate enega ali drugega pojma oz. vrednote. Resnica in svoboda sta povezani ne le pri Platonu, ampak tudi pri Heglu in Mancu v smislu odnosa med osvobajajočim spoznavanjem - revolucionarnim delovanjem in spoznavanjem nujnosti oz. zakonitosti svobode. Pojma resnice in svobode nista zastarela, ker obe vrednoti pomenila avtentični način bivanja človeka. Vprašanje, na čigavi strani je resnica, odpira problem enakosti ljudi in partijnosti znanstvenega spoznanja. V praksi se srečujemo z različnimi strukturnimi modeli bipolarnosti nasprotij. Usklajujemo tako, da podrejamo akcidence bistvu oz. manj pomembno bolj pomembnemu ali upoštevamo enakovredno zastopanost obeh členov - podsistemov v interakciji.
SUMMARY
THE QUESTION OF TRUTH AS SUFFICIENCY
In practice one still draws a distinction between truth and non- truth, freedom and non-freedom, because one encounters various predicates of either concept or assessment. Truth and freedom are linked not only in the works of Plato, but also in those of Hegel and Marx, in the context of relationships between the liberating experience, revolutionary activity, and the recognition of the inevitability of freedom. The concepts of truth and freedom do not become obsolete, because both express a genuine approach to existence. The question of whose side truth is on raises the issue of the equality of all human beings, and the partiality of scientific perception. In practice we encounter diverse structural models of the bipolarity ofopposites. IVe harmonise, by subjecting the coincidental to the essential, the casual to the significant, or by respecting the equal participation of both factors, or subsystems, in the interaction.
Po rcsnici sc lahko vprašujemo na različne načine:
Ali človek danes res ne razlikuje več med svobodo in nesvobodo in med resnieo in ncrcsnico?
Ali obstaja resniea, resniea o resniei ali pa obstajajo samo teorije rcsnice?
Je resniea kot presežnost človekova svoboda (Platon)?
Je resniea nekaj vseobsežnega (Jaspers) ali pa nekaj, po čemer se nima smisla spraševali (Tarski)?
Na čigavi strani je kriterij resniee: na strani zida ali naeista, vzgojitelja ali gojenea, paeienta ali zdravnika?
Je resnica vredna nas (je naša) ali pa smo mi vredni nje?
Sta resnica in svoboda zastareli, ker ni več najvišje vrednote?
Odkod izhaja sopripadnost rcsnice in svobode?
Danes se ne zanimamo za pojmovanje resnice nič manj kot v preteklosti, čeprav obstaja vedno več teorij resnice. Ne i.ščemo več večnih resnic kot v srednjem veku, zato pa sc odpira vprašanje resnice časa in časa resnice. Prosvctljcnstvo je hotelo priti do rcsnice same brez zmote. Leibniz je na osnovi le hipoteze skušal zgradili popolni formalni enoznačni in univerzalni jezik.
Poskusi opredeljevanja resnice se kažejo kot poskusi omejevanja resnice na določeno definirano polje. Vsklajevanje v smislu identificiranja je omejevanje. Na neomejenem območju sc nahajala resnica in neresnica. Resnice same ni v nobenem njenem atributu. Vedno ostane še nekaj neopredeljenega in neusklajenega. Vsak poskus enotnosti spremlja neenotnost, pri vsaki redukciji je nek ostanek. Podobno ostane izven vsakega vidnega polja še nevidno. To pomeni, da nikoli ne spoznamo vse resnice, ker je včasih resnica že na začetku - pred (simbolnim) rojstvom kol vrojena ideja, včasih pa šele na koncu kot Mincrvina sova. Morda je na začetku in na koncu, ista ali drugačna. Odtod izhaja vprašanje, ali resnica o resnici in z njo resnica sama obstaja.
Pot do resnice razume Platon v Državi iz razkrivanja.
Pri Platonu najdemo nastavke za različne leorije rcsnice. Resnica ni nili samo objektivna niti samo subjektivna resnica. Vsak človek ima svojo resnico in svojo zmoto v hierarhični ureditvi sveta. Resnico simbolizira sonce kol izvor vsega življenja. Vendar je resnico treba plačati. Tisti, ki spoznava resnico, sc obenem osvobaja zmote kakor, se osvobaja tudi telesno.Nevarnosti,da ostane nerazumljiv tistim, ki resnice niso spoznali, pa ne more odpraviti. Pri Platonu, Heglu, Hcideggru in za psihoanalizo je za vprašanje resnicc zelo pomemben odnos med spominom in pozabo.
Žc pri Platonu sc lahko vprašamo, ali obstaja dvojna resnica, ali pa obstajajo samo različne stopnje iste resnice, ki so korclativne s psihosocialnim stanjem spoz-navajočega in ontološko strukturo sveta. Tisti, ki spozna enojno resnico tudi vzgaja. To pomeni, daje pojem rcsnice povezan z določeno kulturo. Ko ta kultura propade, je treba na novo definirali resnico. V novem veku prevladujejo različne teorije resnice subjektivitete subjekta, zato sc izenačuje bistvo resnicc z bistvom subjekta ali človeka podobno kot se je žc v starem veku izenačevalo z bistvom stvari, ki ga označuje vladajoči princip, s katerim se vsklajuje vse drugo. Subjektivne značilnosti resnicc so: ekonomičnost mišljenja (Mach), prikladnost (Poincarc), korist (Dewey), konvencija (Lc Roy), konsenz strokovnjakov (Hcmpcl), verifikacija (neopozitivisti), falsifikacija (Popper), ncprotislovnost s sistemom (Carnap).
Različnim teorijam rcsnicc jc skupno, da so teorije ustreznosti (adekvaeije, korespondence), ki to najsplošnejšo teorijo rcsnicc še posebej specificirajo, nekatere pa jo skušajo tudi preseči, ne glede na to, ali jim to uspe. V novem veku se zaostri problem svobode za spoznanje in spoznanje svobode zaradi enakosti vseh ljudi. Namesto srednjeveške teokratične želje po gotovosti vere sc odpre antropocentrični problem gotovosti spoznanja. Astronomsko i zs red išče nos t jc človek hotel nadomestiti z lastnim središčem. S tem jc izpostavil svet in sebe eksperimentu. Enakost pred bogom jc nadomestil z (ne)cnakostjo pred zakonom. Za resnico so potrebne žrtve, od črepinjske sodbe, prek sežigov na grmadi, do giljotine in koncentracijskih taborišč. Dejansko gre za resnico žrtvovanih zaradi zaščite neresnice, ki je resnica vladajočih. Ali tisti, ki sodijo drugim, (ne) sodijo po merilih resnice? Vse le ironije napačnih obsodb kažejo na dejstvo, da moči manjka rcsnica resnici pa moč. Vsaka absolutizacija delnih kriterijev resnice vodi v svoje nasprotje- v zmoto. Z izpostavljanjem različnih delov bivajočega dobimo različne teorije resnice, ki vsaka zase pretendira na edino veljavnost ene same resnice, zaradi česar sc navsezadnje zdi, da rcsnicc ni, ker sc menjavajo samo deli rcsnic (in z njimi delne resnice), ne pa tudi sam mehanizem usklajevanja. Dilemo: resnica menjave in menjavanje delnih polresnic jc Hcraklit razumel v smislu skupnega logosa ali množice individualnih svetov. Menjava delov, ki ne spremeni mehanizma usklajevanja, vodi v regresus ad infinituum. Medtem ko jc Tomaž. Akvinski kodificiral obstoječi (aristoteljanski) mehanizem usklajevanja, so pa novoveški filozofi iskali novega. Kriteriji rcsnicc postanejo subjckt(iv)ni: predstava, samopostavitev, pomanjkanje. Marx je pokazal, da je šele negacija rcsnicc o odtujitvi v blagovni menjavi pogoj za svobodo vseh. Ker pa jc ostal netematiziran drugačen način proizvodnje življenja, so tudi mehanizmi skupne kontrole, planiranja, racionalne ureditve življenjskih pogojev, pravične distribucije družbene moči ostali neučinkoviti.
V različnih definicijah lahko vidimo, kaj sc s čim vsklajujc. Za Dcscartcsa jc resnica v jasnosti in razločnosti dojemanja. Kant jc pojem resnice spremenil v skladnost s predmeti možnega izkustva. Za Hegla jc rcsnica skladnost predmetov z njimi samimi. Za H.F. Bradlaya, H.H. Joachima resnica ne pripada posameznim sodbam v izoliranem smislu, ampak smiselni celoti. Rcsnica jc sistematična koherentnost. Posamezna sodba jc resnična Ic kot del miselnega sistema. Za prag-matiste je rcsnica skladnost s človekovimi potrebami in koristmi. V modernem svetu sc človek sam postavlja kot kriterij rcsnicc bivajočega. V kakšnem smislu? V dobi negotovosti je še posebej aktualno vprašanje, kako jc postala resnica gotovost? "Absolutna gotovost, ki ji jc na sledi Descartes, jc namreč gotovost kljub razsrediščenemu človekovemu svetu in kljub neustavljivemu kroženju zemlje v neskončnost, ali morda šc točneje, jc ravno gotovost tega razsrediščenja samega" (Bahovcc, 1990;35). Prav zato, ker um po eni strani ve za resnico kot vzrok, po drugi strani pa zaradi nekakšne tuje zlobe zanjo noče vedeti in lahko (geometrijski) red spremeni v kaos, sc Leibniz lahko vpraša, zakaj sploh nekaj in nc nič. Absolutna moč jc subjektu nevarna. Subjekt jc subjektiven po tem, da ni omejen v določanju bivajočega in s tem samega sebe. Človek da stvarem merilo, ker jc določen s samim seboj in jc utemeljen v središču bivajočega (Heidegger,11., 1961; 171). Heidegger vidi razliko med Protagoro in Descartesom v tem, da jc človek za Protagoro določen s pripadnostjo neskritemu, za Dcscartcsa pa v redukciji sveta na človekovo predstavo (Heidegger,II., 1961;172). Protagora je razumel rcsnico kot neskritost, Descartes pa
kot predstavo v sebi zagotovljene gotovosti. Po Nietzseheju je Descartes izbral hipotezo ego cogito, ker mu jc dala največji občutek moči in gotovosti. Ker jc za Nietzschcja predstava samo videz dejanskega in jc spoznanje samo sredstvo volje do moči, jc resnica samo vrsta zmote, brez katere določena vrsta bitij ne more živeti. Glede na to, da jc človek žc vnaprej obremenjen /. idoli, iluzijami in ideologijo, jc Nictzschcjcva označitev resnice razumljiva. Za Hegla jc po njegovih predpostavkah obratno zmota samo nižja stopnja resnice. Nictzschcjcva filozofija volje do moči karakterizira krizo sodobne epohe in naznačujc novo paradigmo življenja. Vprašanje po bistvu rcsniccsiccr meri na njenocnoznačnost vsplošnosti, vendar jc pojem resnice mogoče presojali po konverziji njegovih predikalov prav zalo, ker jc "ime resnicc v bistvenem smislu dvoumno. Resnica pomeni tako eno bistvo kol tudi mnogo, bistvu zadostno" (Heidegger, I., 1961,171).
Ker gre v novem veku za nedvomnost dvoma kol gotovost v negotovosti, senco prosvclljcnskc svetlobe (lumen naturalc), razočaranje očaranja (da sonce vzhaja na zahodu), odčaranjc lega, kar jc bilo začarano v srednjem veku, za poskus ccntr(aliz)iranja cx-ccnlričncga, se ludi resnica pojavlja kot resnica o ncresnici, svoboda v nesvobodi. Nič bistvenega ni dokončno in docela. Vendar resnica in svoboda nista samo cmfatična izraza, ki nimata v sebi nikakršne racionalnosti. O tej racionalnosti pričajo žc njuni predikati.
Nevarno jc utemeljevali resnico v konstiluciji človeške vrste. Vendar nas težnja po univerzalnosti nc bi smela zavesti v idealizem. Naša samoprevara jc vtem (navidezna potreba), da spoznavamo bistvo, ki nc obstaja. (Spo)znanjc ni vrednota sama po sebi. Postavitev in utemeljitev znanosti v subjektu pomeni iz-postavitev v nevarnost nc-biii. Univerzalni planetarni eksperiment sveta sloni na temelju volje in predstave. To pomeni, da sc izkušnje zaznav (tudi informacije) ravnajo po volji in predstavi. Moč znanja (Bacon) kot spoznavajočega obvladovanja delov pomeni obenem tudi njegovo nemoč v smislu nc-odprlosti v celoto. Ne- gotovost dvoma ni odpravljena v gotovosti božjega bivanja, ker se jc razum sam postavil v kontekst industrializacije, instrumen-talizacije, institucionalizacijc (tchnobirokratizaeijc), standardizacije, ekonomizacije, komcrcializacijc, specializacije, profesionalizacije, antihumanizma, unilormnosti, masovnosti, koncentracijo, kvantifikacije, monopolizacijc, konkurenčnosti, centralizacije.
Vprašanje ene ali več resnic se nanaša na problem ene znanosti. Za eno znanost imamo več kandidatov: filozofija v antiki, teologija v srednjem veku, inathesis universalis pri Dcscartcsu, ena posebna znanost (biologija, fizika, psihologija)-v 19. stol. zgodovina kot psihologija ustvarjalnih sil (Marx), (nco)pozilivi zem in scicntizem v 20. stol. V ozadju teh teženj po eni rcsnici in eni sferi duha jc predstava o univerzalni moči določene kulture - bodisi antične ali krščanske, bodisi znanstveno - tehnične.
Tudi sociološko sc lahko prepričamo, da evropska kultura sloni na določeni predstavi moči. Moč je vcčsmiscln izraz. Galbraith razlikuje kondigno, kondicionalno in kompenzacijsko moč. Kondigna moč seje razvila v sužnjclastništvu kot kazen za nedelo; v kapitalizmu pa gre za kompenzacijsko moč, tj. nagrado za trud. Odprava sužnjclastništva jc pomenila ukinitev pravice,da sc druge s kaznijo prisili k delu (Galbraith, 1987;25). Kondicional na moč pomeni pogojno korist in jc povezana s pragmatistično teorijo resnicc.
Resniea ni le funkcija moči, ampak tudi kulture. Vemo, da določena kultura propade kot zaprt sistem. V totalitarnih režimih sc krizo odpravlja s čistkami. To, kar
označujemo s človekovo naravo, je že pridobljena drugotna narava kol kultura. Vse naturalnc kulture imajo osnovo v preživetju, le moderna ima osnovo v napredku, ki je navzgor odprl, ker sc dviga vcksponcncialni naglici. Zato so bile krize v preteklosti parcialne, današnja pa jc celovita, planetarna. Ljudje v krizni situaciji postajajo brezobzirni in zlobni zaradi anarhije vrednot. Novoveški človek šc vedno išče gotovost zaradi prestrašenosti, po Freudu 'eksistencialne nevroze'. S krizo vrednot nastopi kriza in padce kulture. Herbert Kuhn opisuje, kako jc bilo življenje ledenodobnega človeka Varno in brezskrbno'. Nevroza ne izhaja preprosto iz potlačitve, ampak izvira iz konfliktov med biološkimi goni in simboli, kar so zapored ugotovili poznejši psihoanalitiki (L.Kubic, F.Haekcr itd). Človek jc vrednostno oz. vrednotenjsko bitje. Njegova suicidarnost izhaja iz pomanjkanja življenjskega smisla. V imenu znanosti in tehnike oz. strojev je človek samega sebe hotel napraviti odvečnega. Čc s tehniko človek ne raste, ampak nazaduje, jc v krizi. Posamezniki (šc) ne vidijo svojega mesta v mreži informaliziranega sveta. Iz teh pojasnil rcsnicc o kulturi jc razvidno, da pojem rcsnicc funkcionira običajno v smislu zopcrstavljanja nečemu neresničnemu. Rcsnica osvoboditve jc smiselna kot zoperstavitev in negacija nečesa izkoriščevalskcga in odtujenega. V logiki nastopa rcsnica kot izključitevzmotnesodbc. Vendar se vzporedno z. vprašanjem odprtih in zaprtih kultur postavlja vprašanje izključnih in ncizključnih resnic.
S psihoanalitičnega vidika sc postavljata vprašanji, kako priti od hrepenenja v nihilizem in obratno, kako priti iz nihilizma mrtvega boga in mrtvega človeka k novemu hrepenenju, novi individualnosti in s tem k novi sintezi biti in niča. Obstoječo situacijo pojasnjuje Zupančič z naslednjim stališčem: "Ker jc delo, prisilno delo, po svoji naravi zatrto hrepenenje, velja, da je energija, porabljena za delo, v resnici sublimacija, ki gradi zavest. Iz te logike izhaja Marxova teorija o razvoju proizvajalnih sil in odnosov" (Zupančič, 1989;26). S stališča kritike vsakdanjosti jc pomembno vprašanje, kako sc preusmerili od pragmatistične trenutne koristnosti k iskanju globje, celovitejše rcsnicc, ki je za pojavi. To pomeni ponovno odkrivanje metafizike simbolnega v človekovi kulturi.
Rcsnica je,da ni mogoče misliti isto kot resnično in lažno (Platon Sedmo pismo). Razumeti pomeni odkriti nekaj kot nekaj - to in to. Ta identifikacija nečesa z nečim je resnica. Resnica, ki jc v razumu samem jc za Tomaža Akvinskega razumska rcsnica. Instanca rcsnicco resnici pomeni nekakšno mctapozicijo resnice kot samorcfleksijsko točko rcsnicc same. Če ni rcsnicc, tudi rcsnicc o resnici nc more biti. Vendar pomanjkanje rcsnicco rcsnici ni isto kol pomanjkanje rcsnicc (Hribar, 19S2; 102). Ni arbitra nad resnico. Rcsnica jc pri Spinozi kriterij same sebe kot vzroka. Heidegger nekje razume resnico kot dostopnost. Kriterij rcsnicc jc pred resnico, pri čemer jc rcsnica razumljena kol učinek. Lacanova rcsnica ni niti rcsnica, katere mesto jeznanje, niti kriterij, katerega vsebina jc ad-acquatio (Hribar, 1982; 103). Resnica je partitativ-na in partikulaiistična (Hribar, 1982; 104). Ideologija jc moderna transformacija metafizike. Vprašanje je, ali danes lahko govorimo o strti resnici, ki ji manjka samorefleksija.
Ncadckvalnost ima prav tako različne pomene - neizenačenost, neenakost, nepravičnost, netočnost, zmota ali laž, nekoristnost neprilagodljivost itd, glede na odnose, v katerih se pojavlja. Nc gre le za to, da je praksa kriterij rcsnicc, ampak mora hiti tudi rcsnica kriterij prakse. Obstaja rcsnica drugega in druge resnice, vendar resnice razen izrečene resnice ni (Hribar, 1982; 144).
Kjer ni stalnega mehanizma usklajevanja, pomeni skepsa v obstoječo resnico iskanje novih poti k resnici, kakor ludi novih teorij rcsnice. Adckvacijska teorija resnice omogoča spoznavno teorijo odraza, ki je primerna za mchanicistično paradigmo. Pluralizem interesov aktualizira vprašanje ene ali več resnic. Za Sartrovo stvar po sebi velja formulaa=a. Redukcijska resnica poraja dvojno rcsnico, kar pomeni resnico zame in za nekoga drugega. Človek jc merilo resnicc bodisi po zaznavah, predstavah, pojmih ali idejah. Človekova resnica, ki ni isto kot resnično spoznanje o človeku nc more biti nikoli vsa resniea. Zato jc kritika antropocentrične resnice obenem kritika tehnokratske, avtokratske, politokratske resnice ild. V človeku kot rodovnem bitju jc žc absolutizacija merila resnicc, kakor tudi v človeku kot pripadniku posebnih družbenih skupin - družine, naroda, države, partije.
Ker živimo znotraj verbalne kulture, jc resniea v izrečenem, izkazanem, v rezultatu. Čc jc resnica to, kar sc izkaže na koncu, ni gotovo, ali sc bo vse izkazalo. V duhu Wittgcnstcinovcga izreka (1976; 167) "O čemer nc moremo govoriti, o tem moramo molčati", je tudi Jaspers napisal, da interpretacija prihaja do svoje meje tam, kjer preneha jezik. Ta sc dopolnjuje v molku, vendar jc molk meja le skozi jezik.
Usklajevanje je primerjanje, idcntificiranjcin gcncraliziranjc. V evropskem prostoru so nižje stopnje spoznanja in družbenega razvoja manj vredne kol višje. Hierarhičnim odnosom odgovarja dvojna resniea. Vsaka posebna veda odgovarja na vprašanja, kako doseči skladnost na posebnem področju pojavov. Ekonomija sc ukvarja s problemom, kako doseči ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem, pedagogika odgovarja na vprašanje, kako uskladili vzgojne ukrepe oz. vzgojna sredstva z vzgojnimi cilji/smotri.
Vprašanje je, ali jc zli duh potreben za proces spoznavanja. Če ga ni, ga jc potrebno ustvariti. Če je, ga je treba spravili v intermundije, da nc bi bil škodljiv. Zaradi zlega duha sc afera Karamazovih ne more zaključiti, ker vodi v moralni skcpticizem, partijnost. Resniea znanosti kot resnica stvari same jc partijna in nc nevtralna sine irc ct studio, ker gre za vrednotenje pri stranske resnice. Tudi znanost ni univerzalna, ampak jc parcialna. Sokratska je lista znanost, ki sc samorcfleksivno in samokritično zaveda relativnosti svojega znanja in nezapada vsofislični relativizem, značilen za samovoljno ravnanje. Bilko za svobodni demokratični diskurz in dialog je potrebno bojevati vedno znova, ker ni nikoli izbojevana.
Kje jc izvor razdvojenosti teorije in prakse. V tem smislu jc iluzorno, da praksa pomeni nekaj izvornega. Praktična zavest presoja ali nekaj nečemu odgovarja ali ne, in zavrne to, kar nc odgovarja. Kriteriji koristnosti, prikladnosti, funkcioniranja predpostavljajo zavest kot pogoj prakse. Redkokdaj razmišljamo o principu enotnosti teorije in prakse. Katerakoli praksa je možna lc v povezanosti s spoznanjem, vsaka teorija je pogojena z ne- teorijo. Gre za zainteresirano zavest. Še vedno zastopamo naslednja nekritična stališča o praksi:
1.	praksa ima prednost pred teorijo in ne obratno (kot Einstein),
2.	praksa je zavestna človekova aktivnost,
3.	praksa predpostavlja objektivnost in eksteriornost pred interiornostjo in subjektivnostjo,
4.	praksa jc delo.
Redukcija vse človekove dejanskosti na delo, pomeni redukcijo vseh oblik eksistence na oblike dela. Pri čctrli definiciji ostaja vprašanje, kako jc mogoče igro, ki ni delo, pojasniti z vidika dela kot zanemarljivo količino. Kot ta, so tudi druge tri naštete
opredelitve omejene po nasprotju kot svoji meji. Če praksa ni niti praktični duh, zavestna aktivnost, objektivna realnost ali delo, jc vprašanje, kaj sploh jc. Filozofija prakse presega karlczijanski dualizem, ker nc pomeni prednosti praktičnega duha pred teorijo, aktivnosti pred pasivnostjo, dela pred ne-delom itd. ampak enotnost človeka in sveta, ki šele omogoča našteta razlikovanja. Praksa je zgodovinsko nastajanje in deformacije v smislu logosa dominacije so njene možnosti, prav tako kot možnosti socio-humanega sveta v smislu preseganja deformacij. Kol je racionalna metafizika pod vsakim dvomom in razdvajanjem našla enotnost kot sistemski princip, tako so tudi skeptiki za vsako enotnostjo našli dvom in z njim dvojnost sveta.
Glede na to, da smo pri nas dolgo časa priviligirali politično prakso nc lc pred teorijo, ampak tudi pred drugimi vrstami prakse, jc še vedno poučna analiza odnosa gospodarja in hlapca. Aristotel povezuje vrsto dela z vrsto znanja v tezi, da "mora listo, kar mora suženj znali naredili, gospodar znati ukazali" (Aristotel, 19S9:S). Zdi sc, da jc bil namen antične tehnike v tem, da osvobodi sužnja prekomernega napora, gotovo pa ni bil v tem, da ga osvobodi kateregakoli napora in ga lako napravi brez. delnega. Vloga sužnja jc pri opravljanju fizičnega dela nezamenljiva. Za Aristotela bi "bil sužnjclaslniški red nepotreben, če bi sleherno orodje zgolj na ukaz ali celo tako, da bi vnaprej začutilo,kaj bomo od njega zahtevali, znalo opravljati svoje delo, kakor ga pripovedujejo o Dcdalovih kipih ali o Hcfajslovih trinožnikih, ki po pesnikovih besedah sami od sebe prihajajo na zbore bogov, čc bi tudi čolnički sami od sebe tkali, plcklri čisto sami brenkali na kitaro, tedaj bi vodja rokodelcev nc potreboval delavcev, gospodarji pa nc sužnjev" (Aristotel, 1989,14). Ta teza spada med antične utopije. Vidal-Naquct (1987; 222) pa vidi v njej eksplicitno namigovanje na komične položaje. V takšni ali drugačni obliki sc pojavlja šc danes teza, da bo tehnika osvobodila človeka ne le od napornega dela, ampak od vsakega. Zalo v Aristotelovem stališču vidimo opozorilo na dejansko tehnično nevarnost, ki grozi z izgubo 'prostega časa' (sholc) v brezdelju (aergon). Aristotel zaradi predpostavke o naravnosti sužnjelastniškega reda ni mogel slutiti razvoja skritih oblik izkoriščanja v kapitalizmu in ni mogel dali odgovora na vprašanje tehnokralskc osvoboditve od dela, kakor sc nam danes zastavlja. Za aristotcljanski dualni model jc svoboda onkraj dela.
Kose Aristotelovo načelo o znanju ukazovanja ni več obneslo, so nastopili klasiki marksizma s scenarijem zmagovitega jezika delavskega razreda. Idejo o samoupravljanju orodij jc ironiziral že Aristotel. Od Aristotela, prek Hegla do Heidcggerja velja, da orodja nc znajo mislili, kar pomeni, da govorijo drugače, kot je mišljeno, in da jc resnica o orodjih izven teh orodij. Jezik gospodarja obvladuje svet hlapca ali sužnja. Zakaj jc Hegel vendarle videl priložnost za hlapca, da v boju za priznanje lahko postane gospodar, Aristotel pa nc? Ker po formuli identitete identitete in ncidcntitctc hlapec ni samo hlapec, zato teorija naravno danih položajev hlapca in gospodarja ne velja več. Hegel jc preskočil v drugi rod, kar pa Aristotel ni mogel, ker bi bila to zanj logična napaka. Slaba stran Heglovega pojmovanja zakona vključene tretje možnosti jc ravno v tem, da to napako dopušča. Zakaj lahko hlapec z delom poslane gospodar in si prisvoji jezik mišljenja ler sc postavi zase? Že pri Heglu ima delo čast in oblast v smislu dela pojma. Delo pojma je utemeljeno v ideji, pojem dela pa v materiji. Leninu je materijalna praksa znak svela za nas. Lenin sc je zopcrstavljal empirizmu in cmpiriokriticizmu, ker neplodni skcplicizcm pasivizira, Plodni pa poraja različne teorije z. navodili za akcijo. Kot jc Descartcsu razsežna stvar fazlog za plodnost dvoma, ki jc v plodni manipulaciji,kar sc izkazuje v mathesis
universalis,tako je Leninu obvladovanje materije kriterij za uspešnost proletarske revolucije. Mišljenje, ki vsebuje še pri Aristotelu razlog obstoječega sveta, v novem veku ustvari Arhimedovo točko za spremembo sveta. Prolctarska zavest je zavest o eelotni ureditvi pravičnega sveta, zato ima proletariat, ki je srce filozofije, pravico oblikovati svet po svoje. Proletariat pomeni ozemljitev mišljenja. Vendar prav sestop mišljenja iz nebes na zemljo prinaša poplavo delnih revolucij, neuspešnih reform itd. Nc gre samo za to, da jc samozadostni antiki sledil temačni srednji vek in razsvetljeni, vendar hkrati tudi breztemeljno insuficicntni svet moderne, ampak tudi za to, da sta po mnenju Schelcrja (1977;261), oba razreda moderne enako pragmatična in neustvarjalna glede teoretičnega in religioznega znanja.
Znak je orodje pri Aristotelu in 1 leideggerju.Usmerjanje (od zunaj) jc značilno za orodje v smislu prikladnosti služenja nečemu. V tej opredelitvi sc srečala Platonova dialektika rcsnice (prilika o votlini) in Heglova dialektika gospodarja in sluge. Beseda, ki išče ušes, jc za Aristotela ukaz oblasti. Orodje jc sredstvo oz. ključ za resnico. Tudi modeli so takšna orodja.
V znanosti poznamo različne modele dvovalcnlncga mišljenja in različne dcfinicije modela. Navadno definiramo model kot poenos lavljcno strukturo realnosti. Model predstavlja njene odnose v splošni obliki. Ne gre le za modele tehničnih naprav, ampak šc prej za znanstvene hipoteze, zakone, teorije.
Odgovori na vprašanje, čemu služijo modeli, kažejo posredno tudi na praktični smisel vpraševanja po resnici: gre
-za testiranje obnašanja naprav v različnih pogojih,
-	za interpretacijo podatkov, za preizkušanje in razvoj teorij,
-	za potrditev zaželenih učinkov naprav.
Zato razlikujemo več vrst modelov - za posamezne stvari ali naprave, za posebne znanstvene zakonitosti in splošne modele filozofskega mišljenja. Eksplanatornc dimenzije modelov so razvidne na več ravneh. Nas bo zanimala najsplošnejša raven, kerdvovalentno mišljenje z osnovnima valencama afirmacije in negacije predpostavlja za svoje funkcioniranje različne modele strukturnih odnosov med nasprotji. Za vsak tip odnosov med nasprotji je primeren (prikladen, konvencionalcn) drugačen model:
1.	model ciklične izmenjave nasprotij pri Hcraklitu - ABAB.
2.	Za Aristotelov model je celota več kot vsota njenih delov.
Tudi v dokazovanju božjega bivanja obstaja pri Tomažu Akvinskcm model enotne povezanosti nasprotij in sklepanja od enega na drugo.
3.	Če nasprotja niso spoznavna, lahko sprejmemo le negativno teologijo (Plotin, Eckharl itd).
4.	Pri Kantu so nasprotja v teoretičnem smislu nespoznavna, ker se kategorije pokažejo v obliki antinomij, v praktičnem umu ali v transcendentalnem idealu pa so vrednotne usmeritve. Že Kant presoja pojave po modelu A = A in ne-A (B,C,D..)
5.	pri Heglu so nasprotja spoznavna znotraj absolutnega duha po modelu identitete identitete in neidcntitctc.
6.	Adorno zavrača identiiclno mišljenje kot ideološko.
7.	Bloch uveljavlja nov model razmišljanja v smislu S šc ni P.
8.	v sistemski teoriji gre pa za intcgracijsko-intcrakcijskc (samoregulativne) odnose med podsistemi. Enega bistva sploh ni, gre le za pluralizem bistvenih (z)možnosti. Aristotelovo tezo o odnosu celote in delov presega sistemska teorija s
Iczo, da nobenega dela ni mogoče privilegirali kol rcprczcnlanla celote. Vsi deli so enakovredni podsistemski členi celote.
I/, lega prikaza modelov jc razvidno, da v praksi uporabljamo mehanizem vsklajevanja na dva različna načina: vsklajujemo lahko
a)	akcidcncc z bistvom, manj pomembni pol z najpomembnejšim ali
b)	oba pola drugega z drugim istočasno v različnih pomenih.
Vsako spoznanje jc zato dvojno (čutno-razumsko) spoznanje bistvenih in nebistvenih lastnosti. Dokler v igri sveta nekdo dobi in drugi izgubi, je dominantna le ena stran bivalentne celote. V sistemski teoriji pa gre za enake (proti)napclosti zobeh strani. Izbran del reprezentira celoto v bogu ali naravi, zgodovini, absolutni prihodnosti, partiji ali državi, znanosti ali logiki, (razodeti ali naravni) religiji, delu. Redukcijska metoda naj bi omogočila spoznanje najvišjega bivajočega oz. dobro (kot stvar samo ali stvar po sebi). Če ni samorcgulativc v ljudeh, mora bili nekje v ozadju skril mehanizem uravnavanja kot prvi gibalcc. Čc je človek "tabula rasa" ali "gnetljivo testo", jc samo "govoreče orodje" (moderno - privesek strojev), nc pa tudi zoon politikon oz. skupinsko bitje. Glede na vprašanje, ali posameznik reprezentira sam sebe ali tudi nekoga drugega, se postavlja vzporedno vprašanje, ali lahko poslane princip izključitve princip vključevanja različnih jezikov, kultur, svetov, podsistemov, ima dopolnilo v vprašanju, ali svoboda enega posameznika izključuje svobodo drugih posameznikov ali pa jo prav obratno šele pogojuje? To je možno, čc jc s principom vključene tretje možnosti (A = A in nc-A) presežena redukcijska metoda privilegiranja delov.
V	vsakdanjem življenju srečujemo naslednje predikate svobode: izbira od in za, optimalno ravnotežje z okoljem, sreča, odgovornost, kooperacija, politika, spoznanje (drugačne) nujnosti, ljubezen, prcscžnost-transccndcnca meje, komunikacija, prosti čas, svobodna volja, moč, neodvisnost, mir, konlingcnčnost, osamljenost, bitje za smrl, bitje upanja,samoobvladovanjc-avtarkija, avtonomija, samo-odprtost, samopos-tavitev, entropija.
Lista predikalov svobode prav tako ni zaključena, kol lista predikatov resnice ni. Tudi pri pojmovanju svobode nastane vprašanje določenosti ali nedoločcnosti. Z nepredikabilnostjo obeh pojmov bi dobili absolutno samo s seboj identično resnico in svobodo, ki nista zavezani ničemur konkretnemu (od - za), ampak le samim sebi.
Danes jc potreben metodični dvom v univerzalne rešitve, ker nc moremo več živeti niti samo z delnimi spoznanji znanosti niti brez njih. Adomo žc v identiteti vidi izvor ideologije. Vprašanje neadekvatnih (neekoloskih) tehnologij jc vprašanje neadekvatne slike sveta.Vladajoča predstava jc šc vedno "denar jc sveta vladar". Za Aristotela jc jasno, da nc-biti v absolutnem smislu nc moremo spoznati, za novi vek Pa je prav to izziv totalnega uničenja v smislu erealio cx nihilo.
V	relativnem smislu v od nosu do celotne družbe poslaja delavec vsak dan revnejši. Ker je proletariat popolnoma odtujen, zahteva popolno svobodo. Proletariat "samega sebe nc more osvobodili, ne da bi odpravil svoje lastne življenjske pogoje. Ne more odpraviti svojih lastnih življenjskih pogojev, ne da bi odpravil vse nečloveške življenjske pogoje današnje družbe, ki so združeni v njegovi situaciji. Nc prebija se zaman skozi trdo, a jcklcncčo šolo dela. Ne gre za to, kaj si la ali oni prolctarccali cclo Vcs proletariat ta čas predstavlja kot cilj. Gre za to, kaj bo v skladu s to bitjo zgodovinsko prisiljen storiti. Njegov cilj in njegova zgodovinska akcija sta nepreklicno
začrtana v njegovi lastni življenjski situaciji in v vsej organizaciji meščanske družbe" (Marx-Engcls: Sveta družina, MEID I, str.497).
Korespondcnčna ali adckvacijska teorija resnice jc danes šc vedno zelo razširjena. Po njenem modelu pride Makarovičdo naslednjega spoznanja:
"Abstrakcija jc zvijača. Odmikamo sc od stvari, da bi jih bolje zajeli. Podobna zvijačnost jc v postavljanju ciljev. S tem, ko je cilj nekaj apriornega, nekaj tujega stvarem samim, izvabimo iz njih njihove možnosti. Njihove možnosti spreminjamo v sredstva. Podobno kol so stvari, ki jih označuje naša abstrakcija, pomembne le toliko, kolikor sc skladajo s to abstrakcijo, so tudi možnosti pomembne lc toliko, kolikor nam pomagajo uresničiti naše cilje" (Makarovič, 19S«S;84). Razlog za delne zmage človeka nad naravo jc v tem, da si človek postavlja cilje, tako da stvari spreminja v sredstva in jim vsiljuje tuje možnosti (Fink, 1984). Tako Makarovič (1988) kot Fink (1984) kažeta na slabosti in meje adekvacijskc teorije resnice. Vendar Jucrgcn Habcrmas drugače kot Makarovič trdi, da "instrumentalno delovanje odgovarja prisili zunanje narave, stanje proizvajalnih sil določa mero tehničnega razpolaganja z naravnimi silami. Komunikativno delovanje odgovarja obvladovanju lastne narave" (Habcrmas, 1975; 85). Izvor residuuma neadekvatnosti in nesvobode jc tako v pretirani subjektivnosti (voluntarizmu, samovolji) kot v pretira ni obrnjcnosii navzven (objektivizmu, in-strumcnializmu) človeka v zunanji svet. Zato jc v krizi institucionalislično- instrumen-talistični razum homo fabra, ne pa um hotno sapiensa. Razum, ki si podreja materialna sredstva, tudi sam ostaja sredstvo. Kajti vsak poskus, da se zlomi naravna prisila, sc šc globje zapleta vanjo. V tem jc pot evropske civilizacije. Abstrakcija jc orodje pros-vctljenstva, do predmetov jc kol likvidacija. Gre za "nivelirajoče gospostvo abstrakcije" (Adorno, Horkheimcr; 1974).
Pričakujemo lahko paradigmatski premik od resnice ne-cclcga k resnici o novi celoti v holistično - ekološki paradigmi. Tudi prehod od 'trdega k mehkemu valu' predpostavlja prehod od mišljenja metodično sistemske cclotc, prek mišljenja nccclcga ali negativnega mišljenja k drugačnemu mišljenju drugačne celote. Doslej jc prevladovalo eksperimentalno analitično znanje, odslej pa bo znanje o svetu kot o skupni, informacijsko povezani celoti. Gre za pol od kvantitativnega merjenja k novi kvaliteti življenja. Spoznavni proces resnice jc v novem veku poslal analogen delovnemu procesu in njegovi delitvi na predmete dela, orodja in produkte (Cekič, 1976) zaradi instrumcntalizacije dela in spoznanja. Meja resnice kot adekvatnosti jc meja človeka kol merila sveta. Teoriji resnice kot razodetja in kol neskritosti sla že izven tega horizonta. Resnica kot samoproizvodnja, samonamenskost in samoposlavitcv, ki jo jc opredelila nemška klasična filozofija in Marx, jc pogojena z. menjavanjem enakega za enako (s človeškimi ckvivalcncami) in sc nc more realizirati znotraj razrednih nasprotij. Tako neskritost kot razodetje in samoposlavitcv so to, kar so, po svojem izvoru, v ncavtcntični izvedbi pa morajo pristajati na vsklajcvanjc.
LITERATURA
Adorno, Theodor W; Horkheimcr, Max (1974): Dijalektika prosvetiteljstva. Sarajevo, Logos. Bahovec, D. Eva (1990): Kopernik, Darwin, Freud. Študije iz filozofije in zgodovine znanosti. Ljubljana,
DruStvo za teoretsko psihoanalizo. Cekič, Miodrag (1976): Saznanjc i rad. Prilog ulemcljcnju Marxovc radne teorije saznanja. Beograd. Prosveta.
Dcscartcs, Rene (1973): Mcdilacijc. O pr\'i filozofiji, v kateri jc dokazano bivanje ho/je in različnost človeške
duše in telesa. Ljubljana. SM. Fink, Eugcn (1984): Osnovni fenomeni ljudskog poslojanja. Beograd. Nolil
Fischer, Anton (1967): Die philosophischen Grundlagcn der wissenschaflliclicn Lrkenntnis. Wicn. New
York. Springer-Verlag Galbraith John Kcnth (1987): Anatomija moči. Zagreb, Stvarnost. I Iabermas. Juergen (1975): Saznanjc i interes. Nolit. Beograd I lcidegger, Martin (1969): Nietzsche. 1,2 Bd. I'fullingcn, Ncskc. 1 Iribar, Tine (1982): Istina o istini. Sarajevo. Vcselin Masleša.
Marx Karl, F.ngels Fricdrich (1969): Izbrana dela v petih zvezkih. 1. zv. CZ v Ljubljani. Platon (1966): DrŽava, Beograd, Kultura
Schcler, Max (1977): Liken nt n is und Arbeit. Line Studie uber Wert und Grcnzen des pragmatisehen Motivs
in der Erkennlnis der Welt. Frankfurt. Vitorio Klostermann. linger, Peter (1975): Ignoralio. A Case for Sccpticism. Clarendon Press. Oxford. Wittgenstein, Ludwig (1976): Logično filozofski traktat. Ljubljana. MK.