Frančišek Palacky. (K stoletnici njegovega rojstva spisal Evgen Lamfe.) >šfš§§g=w Svoji ke svemu a vždy dle pravdy. Geslo Palackega. Z veliko slovesnostjo so Cehi praznovali od dne" 17. do 22. meseca rožnika spomin jednega izmed najslavnejših in najzaslužnejših svojih mož. Prihiteli so zastopniki vseh slovanskih narodov v zlato Prago, da se pri tem slavju združijo, spoznajo in pripravijo na uspešno delovanje v obrambo in prospeh slovanske omike v Avstriji. Palacky je Čehom pokazal, kako je njihovo pravo in kak6 naj delujejo, da se povzdignejo do vrhunca omike. Ta vzgled je mogočno vplival na slovstveno delovanje ostalih Slovanov in jim je dal pogum, da so začeli samostojno delovati. Zato hočemo v kratkih potezah načrtati življenje in delovanje tega moža.1) Palacky se je rodil dne 14. rožnika leta 1798. pod preprosto streho vaške šole v illlll Hodslavicah na Moravskem, kjer je njegov oče bil protestantovski učitelj. Njegova rodbina se je štela med takozvane „češke brate", jedno izmed mnogoštevilnih protestantovskih ločin. V mladosti je bil namenjen za predi-kanta, a ko je prišel na trencinsko šolo in se učil modroslovja v Požunu, odpovedal se je temu namenu, dasi je ostal vedno veren. V pro-testantovsko bogoslovje se je takrat začel zajedati brez-verski racijonališki duh. Ta mu je bil zoprn in zato je pustil tako bogoslovje ter si ohranil pozitivno vero. Najprej se je lotil pesništva in estetike. Spisal je „Počatky českčho basnictvi" (Začetki češkega pesništva) skupno s Safafikom, in „Pfe-hled dejin krasove-dy a jeji literatury" (Pregled zgodovine estetike in njenega slovstva). Naposled pa se je odločil za zgodovino. Spisoval je zgodovino husitskih bojev. Zel<5 marljivo je zbiral vire. S tem namenom je šel v Prago, l) Med knjigami, ki so izšle povodom stoletnice rojstva Palackega, omenjamo te: 1. „Palacky narodu." V tej knjigi so zbrani razni izreki in odlomki iz knjig Palackega, v katerih se kažejo „Dom in svet" 1898, št. 14. njegovi nazori o najvažnejših kulturnih vprašanjih. 2. „Pamatnik na oslavu stych narozenin F r a n t. P a 1 a c k e h o." V tej obsežni spomenici je 44 spisov o Palackem, kateri nam jako zanimivo 27 418 Ev gen Lamfe: Frančišek Palacky. kjer se je stalno naselil. Dobrovsky je spoznal veliko nadarjenost Palackega, pomagal mu in opozoril nanj grofa Frančiška Stern-berga, tedaj najveljavnejšega češkega domoljuba, ki mu je naročil, naj spiše rodopis njegove rodbine. Tako je dobil Palacky priliko, da se vglobi v proučevanje domače zgodovine. Kraljeva češka znanstvena družba ga je vspodbudila k izdavanju „Starih letopisov čeških". L. 1827. ga je deželni zbor pozval, da naj nadaljuje Pubičkovo „Ceško zgodovino". L. 1848. je stopil na politično polje. Ker je dobro poznal zgodovinska prava češkega naroda, pridobil si je takoj splošno veljavo kot politik. Leta 1850. se je pa zaradi neugodnih političnih razmer zopet vrnil k znanstvenemu delu. Dvakrat mu je vlada ponudila ministersko čast, a Palacky je ni sprejel. Od leta 1860., ko je bila obnovljena konsti-tucija, se je Palacky več bavil s potitiko, a vedno je svoje najboljše moči uporabljeval za znanstveno delovanje. Zadnja leta je svoje raztresene članke zbral v dveh knjigah: v „Spominih" in v „Radhoštu". Kot 78 leten starček je umrl Palacky dne 26. vel. travna L 1876. Težko je kratko oceniti Palackega obširno znanstveno delovanje, ker je bilo jako mnogo-stransko. Omenjamo le njegove glavne nazore, kateri so ga vodili pri vsem dolgoletnem delu. Največ zaslug si je Palacky pridobil kot zgodovinar, in po pravici nosi njegova podoba na slavnostni kolajni napis: „historio-graf kralovstvi českeho". Neutrudno je preiskoval arhive na Češkem in na Mora vi in potoval celo v daljnje dežele, da zasledi nove, še neznane vire za češko zgodovino. V Italiji in na Nemškem in celo v Belem-gradu je proučeval starodavne zapiske. Kar ni porabil za svojo zgodovino, to je objavil opisujejo posameznosti iz njegovega življenja in delovanja. Naj odličnejši pisatelji, posebno taki, ki so s slavljencem bili še v osebni zvezi, so poslali podatke, ki so važni za češko slovstveno zgodovino. 3. „František Palacky, napsal F. Žilka" je kratek, poljuden življenjepis, namenjen širjemu občinstvu. v raznih zbornikih, da bi služilo poznejšim zgodovinarjem. Natančno je popisal tudi zemljo, na kateri so se vršili od njega popisani dogodki. Palacky ni hotel podati češkemu narodu samo kronike njegovih slavnih del, ampak imel je vedno pred očmi namen, da bi bila njegova zgodovina jasna podoba kulturnega razvoja češkega naroda. Hotel je, da bi se Cehi iz popisa starih dogodkov naučili, kako da naj delujejo sedaj in v bodočnosti. Zato je posebno natančno zasledoval razvoj zakonodajstva in državne uprave, versko gibanje, znanstveno in umetniško delovanje, domače in javno življenje, slovstvo in razmerje češkega življa proti tujim vplivom. Dogodki so mu le zunanja podoba, v kateri se javlja duh in moč ljudstva. Omika naroda pa se ne da ocenjati brez stalnih nazorov o veri in o najvišjih človeških namenih. Zato nosi zgodovina Palackega znak njegovega zasebnega prepričanja. Svoje verske in modroslovske nazore je vtisnil Palacky vsemu svojemu delovanju. Ne moremo umeti njegovega delovanja, ne moremo umeti njegovega velikega vpliva, kateri se kaže sedaj v javnem življenju češkega naroda, ako ne poznamo teh njegovih temeljnih nazorov. Palacky je bil nasprotnik Mladočehov, a vendar je njihov duševni oče. Bil je po mišljenju husit, in iz vse njegove zgodovine se vidi, da stoji na husitski strani. O razvoju svojih verskih načel nam pripoveduje v lastnem življenjepisu marsikaj zanimivega. „V petem letu svojega življenja sem bil prečital že celo biblijo, v kateri so me, raz ven Mojzesovih in Jožefovih zgodb, najbolj zanimale skrivnosti, ki sem jih najmanj razumel: ljubeznive pesmi Salomonove in nauki Jezusa Siraha." Do jasnosti v dogmatičnih vprašanjih Pa-lacky zaradi svoje protestantovske vzgoje nikoli ni prišel. Njegova vera je bila bolj čuv-stvena nego umska. Kot mladenič je hotel postati misijonar, da bi izpreobračal pogane. A kmalu je prišla izprememba. Osemnajst let star se je začel pečati z modroslovjem. Kantov sistem mu je omajal versko mišljenje, Evgen Lampe: Frančišek Palacky. 419 in v njegovem duhu je nastal hud boj med vero in nevero. Zmagala je vera, katero je ohranil Palacky celo življenje. ,Jaz verujem", pravi, „da je neka Najvišja Moč, ki je ustvarila sveta vesoljstvo, ki vlada in ohranjuje vse biti, in ki bdi nad mojo osodo." ') Človek je po svoji naravi stvor božji, zato pravi Palacky: „Le v pobožnosti doseže človek popolni izraz svoje prave bitnosti; v njej je sedež najvišje popolnosti. Čim pobožnejši smo, tembolj smo taki, kakoršni moramo biti." 2) „Religija je sploh bila in je še to, s čimer se je češki duh od nekdaj odlikoval, bila je Čehom najmočnejši in najtrajnejši nagib; bila je oni studenec, iz katerega je najbolj izvirala duševna delavnost češka." 3) „Pokristijanjenje je bilo življenjsko vprašanje za Slovane. Da so Čehi ušli usodi, kateri so zapadli Obodriti, Lutici, Ratari in drugi njihovi sorodniki, imajo se največ zahvaliti temu, da so se o pravem času in odkritosrčno pokristijanili." *) Vendar Palacky ni razumel tega, da je bistvena krščanstvu avtoriteta božjih namestnikov. On pozna samo veljavo sv. pisma in človeškega razuma, za katerega zahteva popolno svobodo. Husov upor proti hijerarhiji slavi kot jedno največjih kulturnih dejanj. Husitski boji so mu najslavnejše dejstvo češkega naroda. Husa slavi kot „začetnika protestantizma, zastopnika duševne svobode, kot vzbuditelja načel o pravici osebnega prepričanja o verskih stvareh."5) Pri husitih vidi povsod samo boje za vzvišene ideje, katoličane slika kot nazadnjake. V husitstvu vidi Palacky z verskega stališča odrešenje, z narodnostnega stališča največji cvet češkega naroda.6) Palackega učenci, ki sedaj govore prvo besedo v češkem slovstvu, so šli v husitstvu še mnogo dalje. Palacky je Husa slavil le 1) Každodenniček. 1820. 2) Radhošf I. 371. 3) Dejiny II. 1, 391. 4) Dejiny I. 1, 227, 229. ") Dejiny III. 1, 226. 6) Primeri o tem pretirano slavje husitstva v Dejinah III. 1, 301—304. kot prostomislec, ne da bi sam zavrgel izrecno katoličanstva, kateremu priznava opravičenost '); njegovi učenci pa ne verujejo ničesar in proslavljajo Husa samo kot demonstranta proti katolicizmu in kot revolucionarja. Zanimivo je, kako si Palacky na podlagi svojih meglenih verskih pojmov predstavlja razmerje med katoličanstvom in med husit-stvom v Dejinah III. 1, 9. Zgodovinski dogodki nastanejo vedno iz boja nasprotujočih si elementov. Taka dva elementa sta katoli-čanstvo in husitstvo. Prvo je pokoj, drugo je gibanje; jedno pomenja privlačno, drugo odbijajočo silo. Iz tega boja je nastala velika energija, ki je dala Čehom svetovni pomen in ki je baje Evropi dala prosveto. Proti temu nazoru moramo odločno izreči svojo misel, tudi če se ne vjema z mislijo tolikega moža, kakor je Palacky. Kar Hus po pravici očita človeškim slabostim katoličanov, tega mu ne zamerimo — to se godi tudi od katoliške strani —, a da je posegel z nepoklicano roko v sestav verskih dogem, katere niso človeško delo, ampak večno trajne, od Boga razodete resnice, to je bilo zlocinstvo, katero ni smelo ostati brez kazni. Ni res, kar piše Palacky: „Hu-sitske vojske so bile prvi veliki mednarodni boj za nematerijalne interese, za duhovno posest, za versko prepričanje ali pravico, torej za same misli in ideje, in hkrati prvo zmagoslavje svobode in lastne odločitve proti vseizjednačujoči srednoveški avtoriteti in centralizaciji." 2) V resnici je bilo husitstvo revolucija na verskem in političnem polju; kakor vsaka revolucija je imelo husitstvo svoje razloge, a v svojem bistvu je bilo krivično. Husitski kelih ni bil znamenje omike, ampak grb bojujoče se politične stranke.3) Da Palacky sam ni bil prepričan o je-dini izveličavnosti protestantstva, nam priča to, da je dal vse svoje otroke katoliško ') Nekolik slov o naboženstvi a vire. 1873. 2) Dejiny III. 2, 46. 3) O tem predmetu je izdalo zadnja leta temeljito razpravo literarno društvo „Vlasf". 27* 420 Ev gen Latnpe: Frančišek Palacky. vzgojiti *) in je tudi v politiki deloval skupno z dobrimi katoličani. Tudi je več za katoličane žaljivih izrazov v rokopisu popravil. Mnogo bolj pa, nego verska ideja, je Pa-lackemu vodila pero narodnostna ideja. O narodu pravi: „Ne manj svet, nego človek v svojem prirojenem pravu, nam je narod z vsemi duševnimi potrebami in vrlinami. Dasi je zgodovina nekaterim narodom dovolila popolnejši razvitek kakor drugim, nam vendar vedno kaže, da sposobnost razvoja tudi pri teh narodih ni nikoli omejena. Priroda ne pozna sama iz sebe plemenitih in neple-menitih narodov, ni poklicala nobenega izmed njih, da bi gospodoval nad drugimi, ni namenila nobenega, da bi služil drugemu kot sredstvo k njegovemu razvoju; jednako pravo vseh do najplemenitejšega človečanstva je zakon božji, katerega nobeden izmed njih brez kazni prestopiti ne sme." 2) Zgodovina mu je bila učiteljica za politično delovanje; od nje se je naučil, da je češko kraljestvo od nekdaj imelo svoja lastna prava in ni bilo podložno drugim. To prepričanje je najjasneje izrekel v pisanju do frankobrodskega zbora: ,Jaz sem Ceh rodii slovanskega, in z vsemi sicer malimi silami in sredstvi sem se oddal iz cela in za vedno v službo svojemu narodu. Ta narod je sicer majhen, a od nekdaj sam svoj in samostojen; njegovi vladarji so se od nekdaj šteli med zvezo nemških knezov, a narod sam se nikdar ni prišteval k narodu nemškemu, dasi so ga drugi cela stoletja tje prištevali. Celo spo-jenje češke zemlje najprej s sveto rimsko-nemško državo, in pozneje z nemško zvezo, je bilo od nekdaj samo regale, o katerem češki narod, češki stanovi niso hoteli nič vedeti, da, še zmenili se niso zanje." Zahteval je, da se Avstrija uredi federativno. V njej naj ne gospoduje jeden narod ') Ko so cenzorji očitali Palackemu, da je pristranski, opravičeval seje: „Meine Frau und Kinder und viele meiner innigsten Freunde sind eifrig ka-tholisch, und mir ist es noch nie beigefallen, sie in ihrem Glauben kranken oder beirren zu wollen." (Pamatnik str. 677.) 2) Manifest 1. sjezdu Slovan. drugim, ampak vsa država naj bo zveza jednakopravnih narodov, združena po osrednjem ministerstvu in po jedni cesarski kroni. Češka, Morava in Slezija pa se naj zjedinita v jedno češko državo. Nečemo tu zasledovati posameznih političnih nazorov Palackega, le dve stvari naj še omenimo: Palacky je bil zvest Avstrijec. „Prav dobro vemo", pravi, „da naša zemlja, ležeča v sredi evropske celine, ne bi mogla niti sama zase niti združena z Moravo in Sle-zijo obstati trajno kot čisto neodvisna država. Naša osoda je sedaj po tristoletni dobi tem ože navezana na našo staro cesarsko hišo, ker je krivdo, storjeno nam od Ferdinanda II., končno popravil Ferdinand V. Res, to kličemo radostno in glasno, slavna hiša habs-burško-lotrinška ni imela nikdar vernejsega, udanejsega naroda, kakor smo ji prav mi sedaj, zlasti od časa svojega političnega preporoda." ') Palacky je nad narodnostjo priznaval višjo moralno silo: pravičnost. Zato kliče: „Svoji k svojemu, a vedno po pravici!" V „Doslovu" pa beremo: „Zadnja moja beseda je srčna in vroča želja, da bi moji mili narodnjaki v Cehih in na Moravi, v kateremkoli položaju so, nikdar ne prenehali biti verni sebi, resnici in pravičnosti." Takih nazorov je bil mož, katerega spomin so praznovali Cehi prošli mesec, kateremu so postavili velik spominik v „Pan-theonu" velikega muzeja, in kateremu se bo kmalu v Pragi na javnem prostoru dvignil še večji spominik. „ O četa naroda" ga kličejo Cehi, ker jim je vzbudil samozavest, jih učil med izobraženimi narodi nastopati kot njim jednakopravni, in bil dolgo časa njih voditelj v najtežavnejših razmerah. Tudi mi se jim pridružujemo, ker smo se udeležili sadov njegovega neustrašenega delovanja, saj tudi nam veljajo besede, ki jih je zaklical Čehom Palacky: „Kadarkoli smo zmagali, dosegli smo uspeh bolj z močjo duha, nego s fizično močjo, in kadarkoli smo podlegli, zgodilo se je zaradi pomanjkanja ') Manifest narodneho vyboru 1848. F. S. Finšgar: Pri uljnjaku. 421 duševnega delovanja, nravne stanovitnosti in značaj nosti, in če ne povzdignemo svojega duha in duha svojega naroda k višji in plemenitejši delavnosti, nego jo vidimo pri so- sedih, ne bomo le nikdar dosegli častnega mesta v vrsti narodov, ampak ne bomo niti ohranili svojega naravnega obstanka." ') *) Listopada meseca 1864. Pri uljnjaku. IX. L j u d s k a sodba. „Kako je moder in kako je resen", Presoja važno mene star očak; „Ohol je le, ohol in pa prevzeten", Prereka sodbo mu bogat veljak. „Prenaglo in prehitro se mi suče", Zenica stara z bradico maje; „Počasen je tako, da Bog pomagaj", Njej jezno odgovarja mlad fante. „ Vesel, preživ je v družbi, prezgovoren", Modruje sivolasi mi župan; A mladi svet po svoje zopet sodi, „Da človek strašno pust je in zaspan." „Nobeden z lepa temu ni po godu", Jezički drobni pikro sikajo; „Cel6 z berači govori prijazno", Njih sodbo drugi spet zanikajo. „Ta človek menda samo vodo pije", Oštir z drobižem jezno požvenklja; „Pijanec bo, če ni že, ta nesrečnež", Sosedi botra tiho šepeta. Tako! Sedaj pa veste ljudsko sodbo, Verujte, ako drago, kaj mi mar! Jaz vem, da ljudstvo to ne bo sodilo, Sodnik bo moj samo sveta vladar. X. Prvič in drugič. Ko prvi maja dih je vel, In zadnji zvonček odcvetel, Cvetelo pa je drevje belo, Vabilo nase je čebelo, Tedaj sem tebe prvič gledal, Ko pri uljnjaku sem posedal. Na prsih mehkih mladi cvet, Na licih cvetje mladih let, In tvoje ustnice rudeče Drhtele so od sladke sreče: Ob desni tvoji mož je hodil, Za roke te je rahlo vodil. Ko solnce žgalo je zemljo, Da mrlo cvetje je lepo, Da trava v rebri je gorela, Po vodi pivka hrepenela, Tedaj sem tebe drugič gledal, Ko pri uljnjaku sem posedal. Obrazek tvoj —¦ kako je bled! Solza na licih berem sled. In blede ustnice zaprte Odmev so duše ti potrte: Srce ubogo bridko toži Po mrtvi sreči — mrtvem moži. F. S. FinSgar.