Poštnina plačana v gotovini Spod. ir» abbon. postale - II Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNISTVO : 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina..............L 1.500 Letna naročnina ................L 3.000 Letna inozemstvo................L 4.000 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 { J Leto XXII. - Štev. 41 (1121) Gorica - četrtek, 15. oktobra 1970 - Trst Posamezna številka L 70 Italija uvaja razporoko Avstrija je proslavila koroški plebiscit Laicistične stranke — od desničarskih liberalcev preko socialistov vseh odtenkov do komunistov — so uspele po dolgih prizadevanjih s svojim predlogom, da se tudi v Italiji uvede razporoka. V petek, 9. oktobra malo po 22. uri so senatorji s poimenskim glasovanjem odobrili zakon o razporoki, pred časom že sprejet od poslanske zbornice. Za zakon je glasovalo 164 senatrjev, proti pa 150. Vzdržal se ni nihče. Prav je, da zapišemo, kateri senatorji so smatrali za stvar svoje vesti, da se zoperstavijo razporoki. Bilo je to 134 demokristjanov, 11 neofašistov, dva monarhista, en Južni Tirolec (Volgger), dosmrtni senator Gron-chi in liberalec Finizzi. LEONEJEVO POSREDOVANJE V senatu se je zadeva razporoke izkazala za laicistične stranke težja, kot so si predstavljali. Pri enem tajnih glasovanj, ki so pričela postopek v senatu, so pristaši razporoke zmagali le za en glas večine. To je povzročilo pri laicistih pravi preplah. Zase so računali, da imajo za seboj večino sedem do osem glasov. Sedaj pa so odkrili, da razpolagajo le z enim glasom! Pričelo se je iskanje teh »prostih strelcev«. Nahajali naj bi se med liberalci. Nervoza je rastla in z njo napetost med senatorji. Laicisti so zahtevali javno glasovanje, da bi izvajali tako moralni pritisk na »nezveste«. Nemir je zašel v samo vlado. Nekateri so že govorili o možnosti vladne krize. Tedaj je nastopil dosmrtni senator Gio-vanni Leone in predlagal, naj bi nekatere točke zakona popravili tako, da bi bil sprejemljiv tudi za demokristjane. Njegov predlog je bil sprejet, prišlo je do popravkov in nato je bil zakon — seveda ob nasprotovanju demokristjanov — sprejet. Ker pa je bil sprejet v drugačni obliki kot v parlamentu, bo moral ta še enkrat o njem glasovati. Zgodilo naj bi se to proti koncu prihodnjega meseca. Senator Leone je svoje posredovanje takole razložil: »Naj bo jasno: mi demokristjani smo in bomo vedno proti razporoki. Toda ker smo spoznali, da nismo številčno tako močni, da razporoko zavrnemo — in v demokratičnem režimu se je treba z dejstvi sprijazniti — smo se držali načela, da je bolje dogodke spremljati in delati na to, da bodo povzročili čim manj škode. Na lastno pobudo sem torej začel posredovanje v prepričanju, da bi utegnil storiti kaj koristnega.« Glasovanje se je izvršilo nato v mirnem vzdušju ter z javnim glasovanjem. Celo komunistični senator Terracini je priznal nasprotnikom razporoke doslednost in zaslugo, da so pripadniki laične skupine izboljšali zakon v ozračju strpnosti ter s tem uveljavili najvišje načelo parlamentarnega sistema. STALIŠČE CERKVE Sv. Sedež senatorju Leoneju očivldno ni delal težav v njegovem posredovanju. V sredo 7. t. m. — ko je bila Leonejeva akcija v polnem razmahu — je sv. oče sicer govoril v splošni avdienci o neraz-vezljivosti zakona, a se je pri tem skliceval le na evangelij — »naj človek ne loči, kar je Bog združil« —, ne da bi konkretno kaj omenil glasovanje v Italijanskem senatu. Pravijo, da če bi bil sv. oče zavzel izrecno odklonilno stališče, bi lahko sprožil v enem delu Krščanske demokracije odpor do Leonejevega posredovanja in s tem morda povzročil vladno krizo. Sv. Sedež se zaveda, da je vprašanje razporoke bolj stvar življenja po veri kot civilne zakonodaje. Minili so časi, ko je skušala Cerkev braniti evangeljske zapovedi s pomočjo državnih zakonov. Danes je mogoča le ena pot: kdor je katoličan iz prepričanja, se sploh o razporoki ne bo menil, ker ve, da je zakon zakrament in zato neločljiv. Kdor pa po veri ne živi, bi bilo nesmiselno, da ga Cerkev z državnim zakonom sili k nerazvezljivosti zakona, ki ga je on že zavrgel. Seveda pa kot kristjani ne moremo biti veseli, da se je tudi Italija pridružila tistim državam, ki si pomagajo za urejanje razdrtih družinskih skupnosti z razporoko. »L’Osservatore Romano« glasovanje v italijanskem senatu takole komentira: »Uvedba razporoke pomeni rano za lateranske dogovore, sprejete popolnoma svobodno s Sv. Sedežem. Za nas katoličane ne more biti drugega kot vir žalosti, in to ne samo iz verskih nagibov, temveč tudi iz civilnih in družabnih. Izkušnja v deželah, ki razporoko že imajo, priča, da razporoka ne zdravi, temveč slabi in razkraja družino.« Bolj kot razporoke potrebuje Italija zdrave družinske zakonodaje. To je poudaril tudi predsednik senata Fanfani, ko je ob koncu glasovanja dejal: »čutim dolžnost izraziti željo, da bosta vlada in obe zbornici čimprej sprejeli korenite ukrepe za spremembo pogojev, v katerih sedaj družine živijo (stanovanja, zdravstvo, de- lo, vzgoja), da jim bo tako zajamčeno zdravo, delovno, vedro življenje ob strnjenosti v sladkem ljubezenskem objemu.« —ej Ne samo Koroška, lahko rečemo vsa Avstrija je stala v soboto, 10. oktobra v znamenju 50-letnice koroškega plebiscita. Veliki dogodki se dalj časa vnaprej pripravljajo in pogosto tudi najavljajo. Ostra diskusija okoli plebiscita se je na Koroškem začela že novembra lanskega leta, ko si je drznil državni arhivar Neck z Dunaja na osnovi še neodkritih dokumentov v predavanju pred izbrano celovško publiko trditi, da slavni »Abwehrkampf« (v katerem so, kakor je znano, koroški brambovci popolnoma podlegli) ni imel skoraj nobenega vpliva na mirovno konferenco v Parizu in njeno odločitev, naj Korošci v ljudskem glasovanju sami izpovejo, v okviru katere države hočejo živeti. Trditev, da je do glasovanja prišlo po diplomatskih kanalih, je hudo vznemirila brambovce, ki so doslej bili vajeni, da je ...........mili milimi m nun m milimi im minimumu umi . Kinčio se snem nneasvati Staveici V zamejstvu in v domovini je sprejem zakonskega predloga svetovalca dr. Štoke naletel na velik odmev. Staro vsi časopisi so pisali o zmagi dežele Furlanija-Julij ska Benečija nad rimskim centralizmom. Pisal pa je o 'tem tudi italijanski tisk. Vsekakor je to skoro zgodovinski dogodek, saj vemo, kako težko je včasih doseči nekaj načelnega za naše slovenske pravice. Zakon Slovenske skupnosti v deželnem svetu ne rešuje konkretno slovenskih vprašanj, nedvomno pa odpira vrata, tako v deželnem kot tudi v državnem okviru, konkretnemu reševanju mnogoterih še odprtih vprašanj. Ce pomislimo na ne tako davne čase fašizma, ko nismo bili pravzaprav deležni omembe v zakonih, na ulicah pa opljuvani za »ščave«, če pomislimo na trpko dobo, ko smo skoro morali biti v podzemlju kot neki nomadi, »znani, a neimenovani« ljudje s posebnimi interesi, potem je ta zakon prinesel nedvomno novega, svežega zraku v našo stvarnost. Štokov zakonski predlog bo odprl — vsaj upamo — novo stran v zakonskih določilih dežele Furlanija-Julijska Benečija. Posebej v zadevah, ki so v izključni pristojnosti deželnega sveta, kot na primer vprašanje oznake krajev in socialnoekonomske prihodnosti Slovencev v naši deželi itd., bo ta zakonski predlog odigral pozitivno vlogo. Prav tako pa bo odigral važno vlogo v vseh tistih vprašanjih, ki zadevajo slovensko manjšino in ki se jih je dežela bala dotakniti konkretneje. Važen pa je ta zakon tudi zaradi tega, ker bo veljal po vsem ozemlju naše dežele, itorej tudi v Beneški Sloveniji in v Kanalski dolini. Poleg tega pa bo marsikomu med nami, ki se ga je že oprijemal čut manjvrednosti pred italijanskim prebivalstvom, vlil nove osveščevalne slovenske zavesti. Morda se bo odslej marsikdo bolj zavedel svojega jezika, svojega rodu in svoje dolžnosti, ki mu jo je naložil sedanji čas: da je namreč tvorec predvsem pravične bodočnosti, v kateri ne bo ljudi s težnjami po asimiliranju svojega sodržavljana, ki ni istega rodu oz. jezika. Je pa dokončno izglasovanje jako pomembno za nas tudi zaradi tega, ker je ponovno izpričalo resnico, da smo še mlad narod, ki si mora vse svoje pravice šele priboriti z vztrajnostjo, z delom in ne s kakimi demagoškimi prijemi, ki nas ne privedejo nikamor. In če smo voljni si vztrajno prizadevati za konkretno uresničitev naših upravičenih narodnostnih zahtev, potem to pomeni, da smo v našem delu stvarni, preudarni in daleko-vidni. Morda smo torej res stopili na novo, širšo in ravnejšo pot. Bog daj, da bi bilo tako! Uporno mesto Odkar je bilo sklenjeno, da bo mesto Catanzaro sedež nove kalabrežke dežele na skrajnem jugu Italije, živi mesto Reg-gio Calabria ob mesinskem prelivu v stanju upora, protestov, štrajtav in uničevanja javnih naprav. Tri mesece že trajajo spopadi med manifestanti in policijo, ki skuša vzdrževati red. Zlasti hudo je bilo zadnji teden: vsi dohodi v mesto so blokirani, železniški promet preko ožine med Sicilijo in Kalabrijo onemogočen, ulice v temi, ker je skoro vsa javna razsvetljava uničena, manjka električni tok, šole iso zaprte, trgovine prav tako. Policija se sme le braniti; ni čuda, da pride do žrtev. V nedeljo so bili ranjeni trije karabinjerji, eden tako hudo, da bo verjetno ostal hrom za vse življenje. To pot so levičarske stranke izjemoma na strani policije, kajti za Reggio Calabria tat sedež dežele se v prvi vrsti ženejo desničarji in demokristjani. Stalna napetost v Reggiu je končno prisilila vlado, da je dala izjavo, v kateri pravi, da bo parlament odločil, kje naj bo sedež dežele. Ta izjava je nekoliko pomirila prebivalce v Reggiu. Vse kaže, da bo morala vlada žrtvovati Catanzaro. In če potem izbruhnejo nemiri v tem mestu? Očividno je, da vladi manjka potrebna avtoriteta, da bi uveljavila svojo voljo. Seveda to ne prispeva k utrditvi demokracije na italijanskem jugu. Izgnani duhovniki Bolivijska vlada je izgnala štiri duhovnike in enega pastorja, ki so predavali na univerzi v mestu La Paz. Obtožila jih je, da so se vmešavali v notranjo politiko države. Bolivijska škofovska konferenca je nato zahtevala, naj vlada opraviči svoj ukrep. Trije izgnani duhovniki so člani jezuitskega roda. Vodstvo reda grozi, da bo red prenehal z vsakim delovanjem v 'deželi, kjer vlada krši človeške pravice njenih članov. Izgnani duhovniki so se le trudili, da bi se v Boliviji uvedel družabni red, ki bi bil bolj človeški in bolj krščanski v skladu z navodili Cerkve. vsa dežela pridno ponavljala slavospeve, ki so si jih sami vedno peli. VROČE OZRAČJE Da letošnje poletje ni ostalo prehladno, je spet skrbel neki koroški (katoliški!) časopis, ki je opozoril na nevarnost, da se pripravlja ustanovitev podružnice tovarne Gorenje iz Velenja v Pliberku, kjer bi izdelovali komunistične hladilnike (Katol. glas je o tem poročal). V zadnjih tednih se je vzdušje v tej zadevi še zaostrilo. Sploh se je v Pliberku v teh dneh marsikaj dogajalo. Dne 27. septembra so odkrili spomenik približno dvesto Korošcem, ki so jih jugoslovanski partizani po drugi svetovni vojni odpeljali nezna-nokam. Nepristranski opazovalci so izrazili svoje začudenje nad datumom odkritja spomenika, kajti to 25-letnico bi vendar morali obhajati že skoraj pol leta prej. Tudi transparenti, ki so jih nekateri nosili s seboj niso bili ravno izraz zbližanja. Pa tudi na slovenski strani niso vsi spali. Mladinske skupine, ki stojijo izven političnih strank, so po svoje dvignile precej prahu. »Problemi«, glasilo Koroške dijaške zveze, so v kratkih, a silno značilnih citatih nakazali vso smešnost odkritega in prikritega nemškega nacionalizma v deželi. Ogorčenje po vsej deželi pa so povzročili Kladivovci s tretjo številko svojega glasila. Naslovna stran namreč kaže persiflažo tistega plakata, ki ga v teh dneh najdemo v vseh koroških izložbah in še drugje: paradnega Korošca, ki oddaja svoj glas. Tega Korošca so torej Kladivovci oskrunili s tem, da so mu dali fiziognomijo Walt Disneyevega Dagoberta Duck. NAPOVED IZGINOTJA SLOVENCEV Med številnimi publikacijami, ki so izšle ob koroškem prazniku, je žal veliko premalo pozornosti vzbudil »Klic domovine«, ki ga izdaja »Karntner Heimatdienst«. Tam namreč beremo, da Abwehr-kampf tudi po petdesetih letih še nikakor ne more biti končan in da se bo nadaljeval tako dolgo, dokler ne bo izginil eden izmed obeh narodov na Koroškem. Slovenski nacionalizem, ki predstavlja peto kolono v službi jugoslovanskega imperializma, samo čaka na priložnost, da bo spet skušal raztrgati Koroško. Na »uro X« se pripravlja na ta način, da zahteva dvojezični pouk na osnovnih šolah, dvojezične topografske napise, polagoma zaseda vsa javna mesta v upravi južne Koroške, v zadnjem času pa celo skuša dirigirati delovno ljudstvo preko jugoslovanskih direktorjev in mojstrov v komunističnih državnih tovarnah na južnem Koroškem. Celo vrsto več ali manj znanstvenih publikacij tu ne bomo naštevali. Naj omenimo, da je dr. Valentin Inzko, dolgoletni predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev izdal idejnopolitično študijo o koroških Slovencih v evropskem prostoru, kjer najprej poda zgodovinski pregled Slovencev v republiki Avstriji, nato je ponatisnjen program Narodnega sveta v obeh deželnih jezikih in končno je objavljen še referat o manjšinah v prostoru Alpe-Adria. Za Slovence je v teh dneh bila najbolj razveseljiva napoved, da bodo začeli z gradnjo poslopja za slovensko gimnazijo spomladi leta 1971. To je izjavil prosvetni minister prejšnji teden, ko je javnosti predstavil modela dveh gimnazij, ki bosta v kratkem dobili streho: velikovške gimnazije, ki je prvotno bila uvrščena na 13. mestu in slovenske gimnazije, ki mora že nad 13 let uživati gostoljubnost drugega zavoda in ima zato izključno popoldanski pouk. POTEK SLOVESNOSTI Spominske slavnosti so se začele že pred tedni. V spomin na plebiscit so koroški športniki npr. vrteli kolesa, brcali žogo in tekmovali na razne druge načine, predvsem pa je vsa dežela v teh tednih streljala... Tudi posamezne občine so morale svoje proslave opraviti že prej, tako da se je 10. oktobra vsa dežela mogla zbrati na osrednji deželni proslavi v Celovcu. Poseben odbor je s pripravami začel že pred poldrugim letom. Na predvečer so potem po vsej Koroški plapolale zastave v koroških in avstrijskih barvah, na hribih in gorah, pa tudi v nižinah, so goreli kresovi, v Celovcu se je na slavnostnem zasedanju zbral občinski svet, višek pa je bilo zasedanje deželnega zbora, kateremu je prisostvoval poleg državnega predsednika Franca Jonasa tudi zvezni kancler Kreisky z večino članov vlade. Slavnostni dan se je pričel z vznemirljivo vestjo: časopisi so poročali, da so neznani storilci v noči od 8. na 9. oktober nemškim krajevnim napisom v Psinji vesi in v Št. Janžu v Rožu ter v Šteb-nu in v Šmihelu nad Pliberkom z rdečim lakom dodali še slovenska krajevna imena. Poleg tega so našli na Strugi v Rožu, blizu dravskega mostu, ob spomeniku za padle brambovce razstrelivo, ki pa ni eksplodiralo, ker je verjetno veter ugasnil svečo, ki bi ga morala sprožiti. Kljub temu pa so proslave ta dan potekle izredno mirno. Zjutraj je bila na celovškem pokopališču spominska proslava za padle brambovce, na kateri je spregovoril deželni glavar Hans Sima, ki je na koncu dejal, da je naloga vseh deželanov ustvariti miren svet v svobodni Koroški. Nato se je ob desetih pričel mogočen slavnostni sprevod, ki ga je docela prenašala avstrijska televizija in je trajal nad tri ure. Nad 70 godb in blizu 15.000 ljudi je v sprevodu korakalo skozi celovške ulice, vmes pa 120 z raznimi simboli okrašenih vozil. Od brambovcev preko političnih in kulturnih delavcev do raznih stanov je v sprevodu vse bilo zastopano. Po sprevodu je bila na Novem trgu glavna slovesnost, na kateri je množici govoril najprej predstavnik brambovcev, nato pa še deželni glavar, zvezni kancler in državni predsednik. Govorniki so izrazili veselje nad dejstvom, da je koroška dežela po zaslugi brambovcev in koroških glasovalcev ostala svobodna in nedeljena. Slovenski poslušalci so z zadovoljstvom zabeležili, da v govorih ni bilo od mnogih pričakovane napadalne note, pač pa so bili tudi začudeni, da Slovencev niso dosti omenili. Morda so jih hoteli več ali manj prezreti, ker se slovenske organizacije proslav niso hotele udeležiti. Iz misijonske torbe p. Rudeža Zasedanje jugoslovanskih škofov nova knjiga ' "a:: ssmmmi i Misijonar Ivan Štanta CM v družbi svojih Malgašev na otoku Madagaskar Zambija je vse prej kot majhna država, saj jo je kar za tri Italije. Prebivalcev pa ima res še malo: komaj nekaj nad štiri milijone! Je pa bogata na rudah, še posebej na bakru. Glede bakra je celo druga na svetu. Plemen živi v Zambiji 12; glavni jeziki so štirje, pa jih je dejansko skoro toliko kot plemen. Vsa plemena niso zadovoljna, da so jih Angleži dodelili Zambiji. Zlasti tisto na zahodu ob portugalski Angoli si ne samo iz jezikovnih, temveč tudi iz zgodovinskih razlogov želi samostojnosti, saj je bilo vedno neodvisno, tudi pod Angleži. Cerkveno je Zambija razdeljena v devet škofij, ki so združene v dve nadškofiji. Nadškofa sta že domačina, zaradi narodnega ponosa predvsem, škofje pa so še tujci iz raznih redovnih družb. Beli očetje imajo štiri škofije, kapucini dve, frančiškani eno, pa zato bogato, ker so tam rudniki, in jezuiti tudi dve. Jezuiti so se sedaj združili v eni sami, tj. zambijski provinci, čeprav bodo še dolgo gospodarsko odvisni od provinc, od koder so izšli: od Poljske, Sev. Amerike, Kanade, Hrvaške, Slovenije, Slovaške in Irske. Slovenski jezuiti imamo že lastno župnijo v glavnem mestu Lusaki; Hrvati bi tudi radi prišli do nje, saj je tako lepo, če niši gost pri drugih narodih, pa jim vodstvo jezuitske province ni prav naklonjeno. Na starega leta dan 1969 smo se zbrali vsi jezuitje iz Jugoslavije na slovenski misijonski postaji. Prepevali smo slovenske in hrvaške pesmi, jaz sem igral na mali prenosni harmonij, p. Cindori pa na kitaro. Ob tem veselem vzdušju so Hrvati še bolj začutili pomanjkanje lastne hiše. Ne čutijo se enakopravne, dokler nimajo tega kot drugi. Vsi naši krasno delajo in se čudovito hitro vživijo. Jezikov se priuče mimogrede in so zato že vsi na terenu. P. Kokalj je še vedno župnik v Materu, p. Tomažin ruši in znova gradi v Katondive-Kapoche, p. Andjelič je postal pravi apostol drugega največjega mesta v lusaški nadškofiji Kabwe (60.000 prebivalcev). Vodi župnijo Z 20.000 ljudmi, pa je brez prave cerkve in za stanovanje ima le sobico. P. Cindori deluje 150 km od Lusake proti zahodu. Nima ne cerkve ne župnišča. Redovnice so mu zgradile ob gospodinjski šoli dve sobici. P. Lipušič se uči jezika longa, pa tudi on mora upravljati širno področje. Jaz sem vedno kam »začasno« imenovan, do pravega imenovanja pa ne pride. Nekaj časa že vodim župnijo Chelston. Naš nadškof bi namreč rad vse župnije čimprej domačinom izročil. Temu tu pravimo »zambijacija«. Seveda naglica ni dobra tudi v tern oziru. Tu se je Cerkev začela organizirati šele leta 1931. Prevelika samozavest bi utegnila biti usodna. Naš nadškof ima lepe sposobnosti, a je še mlad. Biti mlad in istočasno upravno, dušnopastirsko in duhovno modro voditi nadškofijo, je pa kar težko. In po sv. Pavlu ni pametno katehumena hitro postaviti za škofa. Naj mu Bog pomaga kot Salomonu! Nadškof je že videl precej sveta. Bil je devet mesecev v Rimu in zelo lepo italijansko govori. Eno leto je preživel tudi na Irskem, nekaj časa pa v ZDA, kjer je bil na tečaju za televizijo. Naj se vrnem k sebi! V župniji, ki jo upravljam, imam 20.000 duš, vse s telesom seveda. Pripada mi podeželje sto km v globino s šestimi podružnicami. Obiščem jih enkrat na mesec. Dvakrat na teden obiščem tudi taborišče vojaškega letalstva, kjer sem plačani kaplan. Mašujem dnevno pri bratih, ki imajo v oskrbi veliko državno umobolnico. Pri bratih tudi stanujem. Na univerzi učim skupino Nizozemcev nyanja jezika; v istem jeziku go- vorim trikrat na mesec po radiu. Poleg vsega imam seveda redni pouk krščanskega nauka po šolah. In vendar zdravstveno kar vzdržim. Gotovo to dolgujem tudi molitvam znancev. Njim se še naprej priporočam in Bog z vami vsemi! Radko Rudež SJ IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI f Dr. Mirko Legiša V torek 5. oktobra okrog ene tire po polnoči je na svojem domu v Vižovljah nenadoma umrl, zadet od srčna kapi idr. Mirko Legiša, ki je od leta 1961 opravljal službo občinskega živinozdravnika v de-vinsko-nabrežinskd, zgoniški in repentahr-ski občini. Rodil se je 9. maja 1899 v Mavhinjah. Študiral je v Pazinu, Zagrebu, na Dunaju in v Neaplju, kjer je tudi doktoriral. Svoj živinozdravniški poklic je od leta 1924 do 1944 opravljal v Komnu. Ko so vas Nemci zažgali, so tudi njega odpeljali v Nemčijo. Po povratku je nekaj časa služil v slovenski Istri, pa se nato vrnil na svoj dragi mu Kras. Bil je zaveden Slovenec, pri delu zelo vesten in vedno pripravljen priskočiti našim ljudem na pomoč. Zato je bil zlasti pri kmetih zelo priljubljen. Ves Kras ga je poznal, iz vseh vasi so ga klicali, saj je bil v svoji stroki zelo razgledan, resničen strokovnjak. Zato ga bodo naši živinorejci zelo pogrešali. Rajnki zapušča ženo, hčerko in sina. Vsem izrekamo globoko sožalje, kakor ludi ostalim sorodnikom, zlasti sestram pokojnika. Svoj zadnji počitek je našel v ikraški zemlji v Mavhinjah, kjer je pred 71 leti stopil na svet. Naj v Bogu počiva. Od 24. do 26. septembra je bilo jesensko zasedanje jugoslovanske škofovske konference na Visovcu pri Šibeniku. Zbralo se je 26 članov konference. Potem ko je ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik kot vršilec dolžnosti predsednika podal poročilo o tem, kaj je bilo narejenega od zadnjega zasedanja v aprilu, je bila volitev novega predsednika. Pri prvem glasovanju je bil za dobo šestih let z dvotretjinsko večino izbran zagrebški nadškof Franjo Kuharič. Novoizvoljeni predsednik se je zahvalil za izkazano zaupanje in poudaril, da je bilo po njegovem mišljenju s to izvolitvijo dano priznanje Zagrebu, ne njegovi osebi. Na kratko je razložil, kako si zamišlja sprejeto nalogo. Izrazil se je za sodelovanje z vsemi ljudmi dobre volje. Prišel je čas, da se jugoslovanska škofovska konferenca odpre duhovnikom, redovnikom in laikom, predstavnikom tiska, da s svojo strokovnostjo in izkušnjami prispevajo k reševanju pastoralnih vprašanj. Treba bo organizirati pastoralno konferenco, na kateri bi odkrito pogledali v oči vsem vprašanjem dušnopastirskega dela. Razpravljalo se je med drugim o odprtem pismu zadrskih vernikov, ki je bilo poslano škofovski konferenci o liku in življenju sodobnega duhovnika. Zbor je povabil predstavnike te skupine, naj škofom obširneje razložijo svoje poglede. Odzvali so Se trije predstavniki. Po svobodnem razgovoru, ki mu je predsedoval msgr. Kuharič, so škofje dobili vtis, da podpisniki pisma z dobro voljo in zavzetostjo iščejo odgovor na vprašanja duhovniškega življenja, da pa se za vsem skrivajo nevarnosti, katerim se pogumni novotarji izpostavljajo tako pri nas kakor v zapadni Evropi, škofovska konferenca bo javno odgovorila na pismo zadrske skupine. V razpravi o obhajilu na roko je bilo rečeno, da mora biti predhodno dobra katehatična razlaga, da se prepreči pohujšanje in nespoštljivo prejemanje, zlasti pri otrocih. V Jugoslavijo prihajajo turisti iz dežel, kjer so že uvedli obhajilo na roko, zato je bilo sklenjeno, da škofovska konferenca zaprosi Sv. Sedež za dovoljenje, da se tudi v Jugoslaviji more neobvezno prejemati sv. obhajilo na roko. Potrebna pa bo posebna priprava, posebne okoliščine in dovoljenje ordinariata. Na prošnjo inž. Palečeka, naj škofje darujejo kakšne dragocenosti iz cerkvenih zakladnic za mednarodni fond »Lačni o-trok«, je prevladalo mnenje, da so zakladnice kulturne vrednote in se zato iz njih ne sme ničesar jemati. Namesto tega bodo škofje darovali določeno vsoto v denarju. O pripravah za marijanski in marijolo-ški kongres, ki bo prihodnje leto od 6. do 12. avgusta v Zagrebu, je podal poročalo nadškof Kuharič. Naglasil je, da moramo to priložnost porabiti za duhovno obnovo IlilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllillllllllllMIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlIlilllllilllllllllUIIIllilllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Slivnsm Man v Bazovici Že v zadnji številki smo na kratko poročali, da je bila v nedeljo, 4. oktobra za zaključek nadškofovega pastirskega o-biska v Bazovici tam 'slavnostna akademija. Začel jo je domači župnik g. Marijan Živac, ki je najprej pozdravil častna gosta akademije tržaškega nadškofa msgr. Santina in dr. Franzila, predsednika pristaniške ustanove 'ter bivšega tržaškega župana, ki sta pred dvajsetimi leti kot predstavnika cerkvene in svetne oblasti dala uradni pečat svečanosti ob položitvi temeljev dvorane. Nato je razložil vzrok in pomen akademije. Kratkemu in prisrčnemu nagovoru g. nadškofa zbranim poslušavcem in po njih vsej bazoviški skupnosti, ki se srečuje, druži in raste tudi v senci tega doma, :e sledil glasbeni spored. Najprej je pod vodstvom prof. Romane Zajec odigral ansambel »Minimiramar«, ki ga sestavljajo otroci, tri skladbice. Sledil mu je mladinski zbor Slomšek, ki je ob spremljavi orkestra lahke glasbe Kondorja zapel narodni Oj ta vojaški boben. Slišala sem ptičko pet in črnsko duhovno Pesom vesela naj Gospoda slava v nenavadno posrečeni priredbi. Kondor sam je nato zanesljivo ter s precejšnjim smislom za zvočne efekte zaigral Bali Ha’i, Little princes, Beli cvet zate in Good bye. Ansambel je pripravil prof. Rodolfi. Albinonijev Adagio v g-molu in Goetzo-vo Prazmiško uverturo je izvedel Mirama r junior, ki ga sestavljajo naraščajniki do petnajstega leta starosti. Ansambel se je Ceiikve po Mariji. Organizacijo kongresa je izročil dr. škvorcu, zagrebškemu pomožnemu škofu. Predložil je, naj celotni episkopat prevzame pokroviteljstvo nad kongresom, kar je bilo tudi sprejeto. Povabil je škofe, naj istočasno organizirajo marijanske slovesnosti po svojih škofijah, da bi bili vsi verniki deležni milostnega Marijinega obiska. Škof škvorc je opozoril, da je misijonsko delo treba bolj povezati z redovniškimi družbami, katerih člani delujejo v Zambiji iin Togu. Nadškof Franic je -podal poročilo o svatu za semenišča in kler. Ta izdeluje dokument »Lik duhovnika v svetu in pri nas« tako is sociološkega, psihološkega, bibličnega, dogmatskomoralnega in disciplinskega stališča. Zbor škofovske konference je odločil, da bo izmenjal opazovalca z avstrijsko škofovsko konferenco. Z jugoslovanske strani je bil za to delegiran dr. Jožef Pogačnik. Slovenski časnikar na tržaški radijski postaji dr. Egidij Vršaj je napisal novo knjigo »La cooperazaone economica Ita-lia-Jugoslavia«. Izšla je v založbi »Mladike«. Knjiga je razdeljena na štiri poglavja in obsega 309 strani. Vsebinsko je izredno bogata. Obravnava načrtovanje in samoupravljanje, ustroj jugoslovanske zunanje trgovine, gospodarsko reformo iz leta 1965 ter trgovinsko sodelovanje med Italijo in Jugoslavijo. Pri tem gre v globino in širino. Napisana je temeljito znanstveno strokovno, podprta je s citati in navaja vrsto statističnih, številčnih, znanstvenih in tehničnih podatkov. Probleme obravnava kritično in navaja tudi znanstveno utemeljene smernice za njihovo pravilno reševanje. Po njej bodo s pridom segli ne samo tisti, ki se znanstveno ali na splošno zanimajo za gospodarska vprašanja, ampak tudi oni, ki se udejstvujejo v trgovini, saj nudi vse važnejše 'trgovinske in druge dogovore med obema državama in celo nekatere praktične podatke iz zadevne jugoslovanske zakonodaje. M. P. iiimiiimiiiiiiiiiiiiiimiMiMiiiiiimmiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiMiiiiiimiMiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiii SEJA GORIŠKE OBČINE udeležil tekmovanja harmonikarjev v Re-canatiju in je na letošnjem v Pavi ji z a-sedel 'tretje mesto. Višek večera je zaradi bleska in bogastva izvedbe predstavljala zadnja skladba Sibeliusova Finska. To je bil pač program, kakor stotine drugih programov, ki veliko ne pove. .Te pa nekaj posebnega, kako ti otroci in naraščajniki igrajo. S kakim navdušenjem, s kakim zanosom, kako živo, prizadeto in obenem disciplinirano. Človek ne bi nikoli mislil, da se more harmonika, ki jo večina ima za spremljevalko preprostih kmečkih veselic, oštarij skega zanosa in pustovanjskih podvigov, »povzpetji do take izrazne popolnosti, do take barvne raznolikosti, do take izklicne sile. Vse je bilo podano razgibano, doživeto in občuteno, da je človeka prevzelo in ganilo. In je to glasba za preproste in za v glasbeno umetnost vpeljane ljudi. Videl in čutil sem to nedeljo popoldne v prepolni bazoviški dvorani. To je glasba, kakor sem rekel, ki pritegne široke množice in obenem dosega visoko umetniško raven. Slednje odlike jim niso priznali znanci in prijatelji, ki so običajno prijateljsko prizanesljivi, temveč vsedržavna žirija na vsedržavnem tekmovanju takih ansamblov v Paviji 26. septembra letos, kjer je Miramar senior, editni v vsej Italiji, dosegel prvo mesto in Miramar junior pa tretje mesto skupaj z ansamblom Cogne iz Doline Aosta. Večino nastopa je vodila prof. Elijana Zajec z izredno občutljivostjo ter smislom za zgradbo in vsebino skladb. Z. H. Občinske seje, ki je bila v ponedeljek, 5. t. m., sta se udeležila tudi predstavnika Slovenske demokratske zveze, odbornik dr. Damijan Paulin in svetovalec prof. Slavko Bratina. Med sejo je dr. Paulin predložil v odobritev začasno namestitev precejšnjega števila uradnikov in predvsem takih, ki so nadomestili osebje, odsotno zaradi dopusta ali bolezni, prof. Bratina pa je povzel besedo o županovih programskih izjavah. V uvodu je naš svetovalec naglasil po novno sodelovanje SDZ v okviru leve sredine, sodelovanje, ki bo odkritosrčno toliko bolj, kar predvideva program, ki so ga SDZ in druge štiri skupine sestavile in odobrile, župan pa prečita! in razložil na prejšnji seji, rešitev cele vrste vprašanj in zadev, ki se tičejo celotne občinske skupnosti. Sem spadajo izvedba splošnega regulacijskega gradbenega načrta, rešitev stanovanjske krize z gradnjo novih kompleksov, uresničenje nove podporne in zdravstvene politike, cestno omrežje, zlasti dohod v mesto, avtocesta iz Vilesse na Tržaško cesto in zadevne strukture, izboljšanje in okrepitev občinskih uslug, da bo tako zadoščeno tudi potrebam mestne okolice. Posebno pozornost je prof. Bratina posvetil vprašanju šolskih poslopij in prikazal nujno potrebo, da se čimprej zgradijo v ulici Čampi stavbe za slovenske šole. Te stavbe so resnično potrebne, kajti tiste v ulici Croce niso več zadostne in obenem tudi neprimerne. Strokovnemu zavodu trgovske smeri pa preti nevarnost, da se bo moral že drugič seliti in da mu niso še našli novih prostorov. V zadevi socialne oskrbe je svetovalec SDZ pozdravil namen občinske uprave, da bo skušala neposredno spoznati potrebe vseh občanov in predvsem najrevnejših in najpotrebnejših slojev. Kar se tiče svetov mestnih četrti '(consi-gli di quartiere), ki so v načrtu, je govornik izrazil mnenje, da bodo ti lahko koristili, če bodo res le posvetovalnega značaja in se ne bodo uporabljali za strankarsko-politične namene. Podčrtal je nato potrebo, da se nadaljuje dosedanja politika obdavčevanja, ki ima v prvi vrsti namen, da se preprečijo davčne utaje. Zatem se je prof. Bratina dotaknil občinske politike do slovenske manjšine in izrazil željo, da bi se odprtost do Slovencev, ki jo je že pokazal prejšnji občinski svet, nadaljevala s še večjo učinkovitostjo, da bo naši manjšini zadoščeno v vseh njenih zatevali, ki temeljijo na priznanju in dejanskem spoštovanju vseh njenih pravic. Prav tako je treba nadaljevati politiko odprtosti, ki zadeva ne samo našo skupnost, ampak tudi vso Slovenijo in Jugoslavijo in pravzaprav vse narode srednje Evrope in ki iz leta v leto rodi vedno vidnejše uspehe, kakor dokazujejo vedno številnejši prihodi Jugoslovanov v Gorico, kulturna srečanja v okviru Mitteleurope in mednarodno pevsko tekmovanje, ki ga organizira zbor C. A. Segbizzi. Pri tej zadnji točki je prof. Bratina obsodil nasprotni glas, ki prihaja iz nekega goriškaga kroga, znanega po zastareli nacionalistični miselnosti, in ki predlaga nič manj kot odpravo teli pevskih nastopov zaradi letošnje udeležbe slovenskega zbora iz Gorice. In ker SDZ nikoli ne pozabi na naše kmete, je prof. Bratina v svojem nastopu dejal, da se bodo morala zemljišča potrebna za avtocesto, carinarnico, skladišča in postajališča tovornjakov plačati pošteno, da ne bodo lastnikiobdelovalci preveč oškodovani. Novi predsednik italijanske KA Narodni svet italijanske Katoliške akcije je ponovno izvolil za glavnega predsednika prof. Vittoria Bachedeta. Sv. oče ja njegovo izvolitev potrdil za nadaljnja tri leta. Goriška pesmarica V jesenskem času se pri nas začnejo prosvetne prireditve. Med temi je posebno pomembna goriška pevska revija pod imenom »Cecilijanka«. Vsako leto nastopajo na tej reviji pevski zbori iz Gorice in iz dežele, pa tudi iz zamejstva sploh. Namen teh nastopov pa je, da bi naši pevci gojili tudi slovensko narodno pesem. In prav v tem oziru so zadnja leta začele nastajati težave. Zborovska literatura je zelo obširna, vendar imajo naši pevski zbori precej težav pri izbiri pesmi, zlasti ker so številne pesmi zelo zahtevne .in zato težko izvedljive. Nastopila je tedaj potreba, naj bi naši skladatelji pripravili nekaj novih pesmi in se pri tem ozirali na zmogljivost naših pevskih skupin. Prav na »Cecilijanko« 1968 je Zveza slovenske katoliške prosvete razpisala prvi natečaj za izidimo zborovsko skladbo. Rok natečaja se je zaključil 31. marca 1969. Natečaj je bil namenjen izključno slovenskim Skladateljem, ki žive v zamejstvu. Predloženih je bilo 16 skladb. Ko se je ocenjevalna komisija sestala, je izrazila željo, naj bi boljše skladbe izšle tudi v tisku, tako da bi prišle v čim širšo javnost. Tedaj se je ZSKP odločila, da bo izdala posebno pesmarico, ki bo vsebovala skladbe iz tega natečaja. Pretekli mesec se je to zgodilo. Priznani izvedenec Viktor Fabiani iz Ljubljane je notografiral vse partiture. Zbirka nosi naslov »Goriška pesmarica«, ker se je natečaj izvršil v Gorici na pobudo goiiške prosvetne organizacije. Vsebuje 11 pesmi, 6 z ti mešani in 5 za moški zbor. Zastopani so tile skladatelji: Stane Malič, Aleksander Vodopivec, France Cigan, Janko Ban, Zorko Harej, Gabrijel Devetak, Kot je znano, je dobil Stane Malič s pesmijo »Mrak« prvo nagrado, Aleksander Vodopivec pa drugo s pesmijo »Goriška zdravica«. Poleg teh dveh pa je nekaj pesmi, ki bodo gotovo našle mesto v programih naših pevskih zborov, saj so poleg zali-' tevnejših in bolj modernih tudi take, ki se držijo zdrave tradicije našega zborovskega petja. Ko izražamo zahvalo in priznanje skladateljem za njihova dela, ki so v ifcej pesmarici objavljena, jih prosimo, naj še pišejo za naše pevske zbore, k: bodo gotovo hvaležno sprejeli in peli nove skladbe. Posebno priznanje pa gre Zvezi slovenske katoliške prosvete v Gorici za lepo pobudo natečaja za izvirno zborovsko pesem in še posebno za natis te pesmarice. Pesmarica se dobi v Trstu v knjigarni pri Fortunatu in v Tržaški knjigami, v Gorici pa v Katoliški knjigarni in na upravi »Katoliškega glasa«. Cena izvodu je 400 ilir. S. J. Stran 3 --------- MOHORJEVE KNJIGE ZA LETO 1971 Odibor Goriške Mohorjeve družbe najavlja za leto 1971 naslednje knjige: 1. KOLEDAR 1971 z zelo bogato, pestro in .sodobno vsebino, številne slike in fotografije (poživljajo in dokumentirajo dogajanja. Veren prikaz našega življenja! 2. Vinko Beličič: MED MEJNIKI, zbirka črtic. 3. Hubert Močnik: SPOMINI IN IZKUSTVA. Priznani goriški šolnik in vzgojitelj nam v svoji življenjapisni zgodbi prikaže nastanek in razvoj šolstva na Goriškem, trnjevo pot naših šolnikov pod fašizmom in obno vitev slovenskega šolstva pod zaivezniki. Delo je izredne zgodovinske važnosti. 4. Franz Heinrich Ackermann: GOBAVI LORD v prevodu gdč. Nadi Konjedic. Povest zelo napete vsebine