Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Cena: Posamezna štev. L 25 Naročnina : Mesečna L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190 m t E B 1 Leto V. - Štev. 28 Gorica - 9. julija 1953 - Trst Izhaja vsak četrtek Sv. Ciril in Metod ter naš čas Sv. Ciril in Metod sta sinova onega krščanskega Vzhoda, kjer se je najprej razcvelo Marijino češče-nje. Izobraževala sta se v Carigradu, ki je bil nekdaj Marijino mesto, kakor je Jeruzalem mesto Kristusovo in Ilira mesto Petrovo. Cesar Konstantin je posvetil mesto Carigrad Mariji. V grških samostanih v Carigradu in okolici so nastale najlepše bogoslužne jjesmi in molitve. V teh samostanih sta se sveta brala še bolj vnela za lepoto vzhodnega bogoslužja in za češčenje Bogorodi-ce. Od tam sta deloma sama, deloma pa po svojih učencih češčenje Bogorodice zanesla med Slovane. MARIJA IN VZHOD V Marijinem češčenju soglašajo katoličani in vzhodni kristjani. Zato je po besedah papeža Leona XIII-Marija ljubezniva vez, ki še veze vzhodne in zapadne kristjane in nas navdaja z upanjem, da se bo nekdanje cerkveno edinstvo zopet obnovilo. Papež Pij XI. je v okrožnici (1923) ob tristoletnici mučenistva sv. Jozafata Kunceviča zapisal besede, da »vzhodne Slovane njih posebna ljubezen in pobožnost k deviški Materi božji loči od mnogih krivovercev in jih nam približuje; to je vez edinosti.« SV. BRATA — APOSTOLA SLOVENCEV V slovenski zgodovini se blišči spomin dveh svetih mož, ki sta kakor bleščeč meteor za trenutek ožarila tužno zgodovino naših pradedov in povzročila tako veliko versko in kulturno delovanje, da ju polovica Evrope slavi kot svoja apostola. Naša domovina je posvečena po delu dveh velikih svetih prosvetiteljev; naša zemlja je posvečena po stopinjah dveh velikih apostolov Kristusove blagovesti. Našim pradedom v Prekmurju in v vzhodni Štajerski sta sv. vero oznanjala sv. Ciril in Metod. Sv. Metod je bil kot prvi panonsko-slovenski in moravski nadškof tudi vladika naših prednikov. Po naši zemlji sta sv. brata potovala v Rim, po naši zemlji je s trudnimi koraki stopal sv. Metod, ko je potoval v Rim, da se brani proti klevetam svojih sovražnikov. Po naši zemlji je hodil, ko se je potolažen vračal iz Rima. Naši pradedi so bili deležni prvih toplih žarkov slovanske krščanske prosvete in prvih uspehov slovanske krščanske, književnosti. SV. BRATA — APOSTOLA VERSKE OBNOVE Slovanska apostola sla živela v veliki dobi, ko se je odločevala usoda vesoljne krščanske edinosti med Vzhodom in Zapadom in s tem tudi usoda slovanskih narodov v vzhodni Evropi. A velika odločilna doba žal ni imela velikih mož, ni bilo velikih harmoničnih osebnosti, kakršne bi bile potrebne za ohranitev soglasja v krščanskem svetu in za harmonični razvoj krščanske prosvete v Evropi. Fotij na Vzhodu ni bil velik krščanski značaj, a na Zapadli so se po prvi krščanski gorečnosti pojavljali znaki propadanja. V Rimu pa so se že pojavljali pod površjem krščanstva ostanki poganstva. Lahko trdimo, da sla bila sv. Ciril in Metod največja moža svoje dobe in da njuno delo prav zato ni imelo še več uspeha, ker sta bila v oni dobi preveč osamljena. Slovanska apostola sla se samostojno poglobila v Kristusov nauk brez ozira na predsodke in forme one dobe. V samoti in zatajevanju sta se prenovila v Kristusu. Tako sla se poglobila in usposobila, da sta mogla med Slovani goreče delovati za dosledno izvajanje krščanskih načel, za čistost in poglobitev krščanskega življenja. »GRANDE MUNUS« PAPEŽA LEONA XIII. Papež Leon XIII. je dne 30. septembra 1880 izdal o svetih bratih posebno okrožnico. Med drugim piše: »Močno smo ginjeni, ko gledamo daleč nazaj na najbolje pričeto sijajno zvezo slovanskih narodov z rimsko cerkvijo. Onadva razširjalca (sv. Ciril in Metod) sta sicer iz Carigrada odšla k poganskim narodom, toda njuno poslanstvo je moralo biti od tega apostolskega stola kot središče katoliške edinosti ali naravnost ukazano, ali pa pravilno in sveto potrjeno. Res sta tukaj v Rimu dajala račun o sprejetem poslanstvu in odgovor na pritožbe. Tukaj pri grobu sv. Petra sta prisegla na katoliško vero ter prejela škofovsko posvečenje obenem z oblastjo, osnovati cerkveno uredbo. Slednjič sta tukaj izprosila rabo slovanskega jezika pri najsvetejših obredih, in letos je minilo tisoč let, odkar je papež Janez moravskemu knezu Sveto- polku tako-le pisal: »Po pravici hvalimo slovanski jezik, v katerem se Bogu dolžna hvala razlega, ter ukazujemo, da naj se prav v tem jeziku dela našega Gospoda Kristusa razlagajo. Zdravi veri ali nauku tudi ni nasprotno, bodisi sv. nutšo peti v lem slovanskem jeziku ali brati sv. evangelij.« In dolgo potem je Benedikt XIII. z apostolskim pismom, danim dne 15. avgusta leta 1754 potrdil to navado. »Kolikorkrat pa so knezi, ki so vladali po delovanju sv. Cirila in Metoda pokristjanjene narode, prosili pomoči rimskih papežev, niso papeži nikoli odrekli dobrotljive pomoči, prijaznega pouka, blagohotnih nasvetov in najboljše volje v vsem, karkoli so mogli. Pred drugimi pa so Rastislav, Svetopolk, Kocelj, sv. Ludmila in Boris izkušali veliko ljubezen naših prednikov ob raznih priložnostih in časih.a * Že iz tega kratkega pregleda je razvidno, kako napačni častilci sv. bratov so oni, ki hočejo njuni imeni zlorabljati za boj zoper sv. stolico in v izključno narodne namene. Sv. brata sta apostola cerkvene edinosti ter nas z zgledom in naukom učita, da moramo vedno ostati zvesti Petrovemu nasledniku papežu, kakor sta mu ostala zvesta onadva tudi v najtežjih urah svojega življenja. Ni dela za narod v duhu sv. Cirila in Metoda, ki bi moglo biti ločeno od edinosti s Cerkvijo in s papežem! Položaj v Vzhodni Nemčiji Sovjetska vojaška oblast je umaknila svoje tanke iz Berlina, vendar se mir le'polagoma vrača. Begunci iz Vzhodne Nemčije poročajo, da sc postavljajo nova koncentracijska taborišča ter da znaša število aretiranih več kot 50.000. Število na smrt obsojenih in nato ustreljenih znaša 62, po drugih podatkih je samo v Magdeburgu izgubilo pri nemirih več kot sto ljudi svoje življenje. Sovjeti so dali ustreliti tudi 18 sovjetskih vojakov, ki niso hoteli streljati na upornike, oziroma ker niso hoteli ubogati svojih vojaških predstojnikov. Medtem se je oglasil po radiu (na posnetih ploščah) tudi predsednik vzhodnonemške republike Piech, ki se že od aprila dalje zdravi v Sovjetski zvezi, ter pozval delavce, naj končajo z nasiljem ter naj podprejo vlado v njenih naporih za zboljšanje življenjske ravni. Pri tem je Pieck priznal, da imajo delavci razloge, da se pritožujejo, in da je social-komunistična stranka izgubila zadnje čase stike z ljudstvom. Pri tem pa je kljub temu zvrnil večji del krivde zaradi nemirov na »fašistovske izzivače«. Zapadnonemška zvezna zbornica je 3. t. m. soglasno (razen komunistov) potrdila zakonski načrt, ki proglaša 17. junij, to je glavni dan vstaje v vzhodnem Berlinu in v Italijanska vladna kriza Italijanska vlada je v krizi in vprašanje je, kdaj in kako bo ta kriza rešena. Prejšnje vladne stranke, to je demokristjani, socialni demokrati, liberalci in republikanci, so šle povezane na volitve, a niso dobile nadpolovične večine glasov in zato tudi ne tako zvane »večinske nagrade, to je 380 poslancev od 590. Vendar so dobile večino poslancev v zbornici in senatu, tako da bi lahko sestavile vlado, ki bi lahko kljubovala vsem napadom bodisi z levice ali z desnice, ali pa tudi od obeh strani obenem. Treba bi bilo le e-dinosti in discipline. Toda ta edinost, ki je družila vse štiri demokratske stranke, se je po volitvah porušila. Kriv je bil temu nepovoljni izid volitev, ki je tri manjše stranke, posebno pa Saraga-tove socialne demokrate, hudo prizadel. Ti so v primeri z 1. 1948 izgubili nekako Irctjino svojih glasov, in izgubili so jih, kakor vse kaže, na račun Nennijevih socialistov, kakor so jih socialisti izgubili na račun komunistov in demokristjani na račun monarhistov in fašistov. Tako pretakanje glasov iz ene stranke v drugo je nekaj normalnega, posebno pri narodu, ki je živel skoraj 25 let pod fasistično diktaturo in ki še ni dosegel svoje politične ustaljenosti. Medtem ko so liberalci in republikanci vzeli precej vdano svoj volilni neuspeh na znanje, se socialni demokrati jezijo nad demokristjani, kakor da bi bili ti krivi njihovega poraza in ne Nenni, ki je s svojim samostojnim nastopom pri volitvah vzbujal vtis, da se hoče ločiti od komunistov, kar je Saragatu odtrgalo nedvomno veliko stotisočev glasov. Zato je Saragatovo prizadevanje, da bi se vladna koalicija razširila še na socialiste, še bolj nerazumljivo, kajti s tem ne bo rešil svoje stranke, ampak prej ali slej uničil. Sicer je skrajno neverjetno, da bi se krščanska demokracija vezala s stranko, ki je bila vsa povojna leta tesno povezana s komunisti in ki je zagrizena nasprotnica vsega, kar je krščanskega. Sodelovati s tako stranko bi pomenilo pripravljali pot komunistični diktaturi, obenem pa se odpovedati vsej dosedanji zunanji politiki glede atlantskega pakta in evropske obrambne skupnosti. Pa ne samo na svoji levici, ampak tudi na svoji desnici nima krščanska demokracija idejnih prijateljev. ki bi jih lahko brez pomisleka pritegnila k sodelovanju v vladi. Obe stranke desnice, monarhisti in fašistični misovei, imata programe, ki se strinjajo s programom krščanske demokracije. Vendar je med o-bema desničarskima strankama velika razlika. Medtem ko ni s fašistično stranko mogoče nobeno sodelovanje, bi se dal najti z monarhisti kak kompromis, kajti zdi se, da njih navdušenje za monarhijo (kraljevino) ni tako veliko, kot bi človek mislil, in da bi tudi pametnim socialnim reformam ne bili nasprotni. Zdi se tudi, da bi bila ta stranka pripravljena stopiti v demokrščan-sko vlado, seveda če bi se zadnja ne obrnila preveč na levo. Predsednik republike Einaudi je bil že na tem, da ponudi sestavo nove vlade De Gasperiju, toda ta si je izprosil dovoljenje, da bi smel, še predno bi sprejel mandat, poizvedeti za stališče raznih strank glede dolžnosti, ki ji'1 je prevzela prejšnja vlada v gospodarskem, so-cialnem in mednarodnem pogledu. Ta poteza De Gasperija je bila zelo na mestu, kajti na la način je vsaka stranka prisiljena, da izrazi svoje stališče do najglavnejših problemov in da vzame za to stališče tudi odgovornost nase. Kako bo De Gasperi sestavil novo vlado, če bo sprejel mandat, je težko reči. Kot pristaš cent ruma bo poskusil sestaviti novo vlado iz članov prejšnje vladne koalicije. Taka vlada bi ne imela sicer velike večine v parlamentu, vendar bi lahko vladala kot vladajo konservativci v Angliji, ki nimajo velike večine za seboj. Toda o taki vladi nočejo sa-ragatovci ničesar slišati, a ne vsi, in zato ni izključeno, da se zadnji hip premislijo ter stopijo v De Gasperi-jevo vlado, kar bi bilo tudi za bodočnost njihove stranke edina pametna rešitev. Druga možnost je, da sestavi De Gasperi enobarvno demokrščansko vlado. Taka vlada bi ne imela večine ne v zbornici in ne v senatu in bi kmalu padla, četudi bi jo podpirali monarhisti ali kake druge manjše stranke. Tretja možna vlada bi bila vlada demokristjanov in monarhistov (in morda še liberalcev), toda taka vlada bi pomenila korak na desno, ki pa ga De Gasperi najbrže ne misli storiti. V tem slučaju bi prevzel nalogo sestaviti novo vlado voditelj desnega krila demokristjanov Pic-cioni. To je morda tudi eden izmed vzrokov, zakaj ni De Gasperi hotel sprejeti takoj mandata za sestavo nove vlade, ampak je hotel prej pregledati razpoloženje raznih strank ter prepustiti v slučaju neuspeha svojo nalogo kaki drugi de-mokrščanski osebnosti. Da bi se demokristjani vezali z Nennijevimi socialisti, je izključeno, razen če bi ta vso svojo politiko temeljito spremenil. Ne smemo namreč zabiti, da Nennijevi socialisti niso pravi socialisti, kot jih i-mamo v Franciji, Angliji in drugod po svetu, ampak na pol komunisti. Vezati se s temi ljudmi bi pomenilo, spravljati komunističnega trojanskega konja v vlado. Vzgled Češkoslovaške in Madžarske bi moral biti za vsakega demokrata dovolj pomenljiv. Mi ne vemo, kakšno vlado bo dobila Italija, a eno je gotovo, da brez krščanske demokracije ni možna nobena vlada v Italiji. Krščanska demokracija, za katero je volilo dobrih 40% italijanskih volivcev, predstavlja še vedno najmočnejši in skoraj edini branik zoper vse dikta- vzhodni coni, kot narodni praznik »nemške enotnosti«. Vsi časopisi zapadnega Berlina so prinesli zadnjo nedeljo novico, da je prišlo tudi na Poljskem in sicer v Šleziji in celo v pokrajinah Varšave in Krakova do resnih izgredov. Drugi -časopisi govorijo zopet o sa-boterskih nastopih protikomunističnih partizanov. Poljska agencija »Pap« zanika resničnost teh vesti ter jih označuje za lažnive in nesmiselne. Koliko resnice je na teh vesteh, bo prišlo kmalu na dan. Na Koreji nič novega Pogajanja med Singman Rheejem in ameriškim odposlancem Robertsonom so se nadaljevala ves pretekli teden, ne da bi dovedla do kakega bistvenega sporazuma. Sicer pa so ta pogajanja tajna, le tu in tam pride kaka skrivnost v javnost. Kakor znano, je Singman Rhee pripravljen pristali na premirje, toda le pod pogojem, da sklenejo Združene države z Južno Korejo še pred podpisom premirja pogodbo o vzajemni varnosti ter da mora priti do sklenitve mirovne pogodbe v treh mesecih po premirju. V slučaju, da bi v omenjenem roku ne prišlo do mirovne pogodbe, se morajo Združene države zavzeti, da bodo obnovile vojskovanje. Združene države teh pogojev, posebno zadnjega, nočejo sprejeti. Vendar obstaja upanje, da bo prišlo do kake kompromisne rešitve. Na korejski fronti nič novega, to je pogosti srditi boji, ne da bi se položaji obeh sovražnih si armad bistveno spremenili, čeravno izgubi v teh pozicijskih bojih na tisoče vojakov svoje življenje. Pred konferenco v Vlfashingtonu Kakor smo že zadnjič poročali, je bila bermudska konferenca zaradi Churchillove »duševne izčrpanosti« preložena na poznejši čas. Zdi se pa, da do te konference sploh ne bo prišlo in da jo bo konferenca treh zunanjih ministrov v \\ ashingtonu popolnoma nadomestila. Okrevajočega angleškega zunanjega ministra Edena bo zastopal lord Salisburv, ki je bil zadnje čase imenovan za začasnega zunanjega ministra. Na konferenci, ki se bo vršila od 10. do 13. julija, bodo razpravljali o vseh vprašanjih Daljnega vzhoda, predvsem o nemškem vprašanju, o zadnjih dogodkih v Vzhodni Nemčiji in o evropski obrambni pogodbi. Slovenec žrtev mejnega napada Neprestano slišimo o mejnih incidentih med Jugoslavijo in njenimi satelitskimi sosedami. Večkrat niso to samo diplomatski incidenti, temveč zahtevajo tudi človeške žrtve. Tako se je zgodilo pri incidentu na jugoslovamsko-bolgarski meji v preteklem tednu, da sta bila ustreljena tudi dva jugoslovanska vojaka, od katerih je bil eden Slovenec Anton Hlebec. ture bodisi z leve ali desne strani. Ona sama odtehta, vsaj po številu svojih poslancev, vse komuniste, Nennijeve socialiste in fašiste skupaj vzete. Če bi ta branik odpovedal, bi to ne pomenilo samo zatona demokracije v Italiji, ampak najbrže tudi poplavo kominforiuizma čez vso Zapadno Evropo, s Titovo Jugoslavijo vred in z vsemi posledicami, ki bi temu sledile. Democraticus Leto V. - štev. 28 Sedma nedelja po binkoštih Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 7, 15-21) Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Varujte se lažnivih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njih sadovih jih boste spoznali. Mar bero grozdje s trnja in ali smokve z osata? Tako rodi vsako dobro drevo dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad. Ne more dobro drevo roditi slabega sadu in ne slabo drevo roditi dobrega sadu. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, se poseka in vrže v ogenj. Po njih sodovih jih boste torej spozna- li. — Ne vsak, ki mi pravi: 'Gospod, Gospod', pojde v nebeško kraljestvo; temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo.« •t* VSI ENAKI! »Varujte se lažnivih prerokov!« opominja Jezus. Zapeljivec, lažnik nam slika lepo in dobro, kar je grdo in liudo. Tako slikanje je ovčja obleka, vanjo se skrije lažnik - volk s svojim zlobnim namenom. Napovedal je Jezus, da bo takili volkov mnogo. Sami ste prišli v stik z njimi, posebno za časa borbe, ko je komunizem oznanjal enakost vseh, iskal je pa usužnjenje vseh! Še sedaj imate s takimi opravka... Enakost!.. To prija človeku. Saj vidi toliko družabnih, socialnih razlik, da meni: vsi moramo biti enaki; vse te razlike so krivične. Tisti, ki slišijo oznanilo o enakosti vseh, si razlagajo: »Vsem bo dobro, vsak bo imel odlično službo, n. pr. bo zdravnik, sodnik, župan, učitelj, nadzornik... nihče ga ne bo gnjavil itd. Imel bo vsak lepo stanovanje, n. pr. lično vilo; tudi davkov ne bo treba plačevati, vsak bo sam svoj gospod... itd.« Take in enake domišljije iz devete dežele marsikomu zmešajo pamet, da z lahkoto, brez razsodnosti veruje prevratnežem, roparjem in nasilnikom. Toda kaj kmalu pride strez-njenje. Da je to res, je treba pogledati za železno zaveso, ali vsaj poslušati glasove, ki prihajajo od tam kot vzdihi duš iz vic. AJi je popojna enakost možna? Vsi smo enaki, ker imamo isto narayo, namreč človeško; vsi snio enaki, ker imamo isti cilj. namreč zveličanje; vsi smo enaki, ker bo vsak sojen po istem zakonu, namreč božjem. Tako uči krščanska, edino prava vera. Krščanska vera ne pozna ljudi, ki bi bili manj vredni ali ki bi bili več vredni že po naravi. (To zadnje je menil Nietzsche, nemški filozof). Nismo pa vsi enaki v tem smislu, da bi vsi imeli enako oblast in enake pravice. Naj si bo družba še tako demokratična, bodo eni vladali, drugi bodo vladani, nekateri bodo delali, drugi bodo delo nadzorovali. Različna so kolesca v uri, razne so službe v družbi. č^jj^ili nismo vsi enaki po svojih zmožnostih, eni so prejeli več talentov, drugi manj. Eden te zmožnosti bolj uporabi, drugi manj ali jih ce-lo zanemari, zakoplje talent. Eden je priden, drugi je len; eden skrben, drugi malomaren, eden sledljiv, drugi zapravljiv itd. Zato nismo enaki v nravstvenem, moralnem oziru. Eden živi krepostno, se varuje greha, dela dobro, je Usmiljen do bližnjega, vesten pri delu itd., drugi živi v strasteh, se ne varuje greha, dela hudo, izkorišča bližnjega, je sainogolten itd. Eden priznava Boga stvarnika, mu daje dolžno čast, drugi ga taji ali prezira ali ga hoče spraviti s sveta... Vse to pa izvira iz naše notranjosti, iz našega prepričanja. »Vsako dobro drevo rodi dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad,« tako nas uči Jezus v današnjem evangeliju. Glejte enakost, glejte razliko! Komunizem pa širi v propagandne svrhe nauk o popolni socialni enakosti, za vse obljublja »prvi raz- red na vlaku življenja«. Toda, če naj bomo vsi enaki, ne sme nihče ukazovati. Tedaj bo delal vsak po svoje. Kolikor glav, toliko misli. To je pa že neenakost in pelje v splošno zmedo, ker ne pospešuje našega blagostanja. — Če naj pa vsi delajo za skupni blagor, mora biti neka oblast, mora nekdo ukazovati, tedaj spet ni enakosti, eni ukazujejo, drugi robotajo. Vsaj pri komunizmu je tako, da se oblast ukazovanja spremeni v diktaturo... Zakaj je v Rusiji toliko prisilnih taborišč, zakaj toliko ječ, zakaj toliko krivičnih smrtnih obsodb? Zakaj na milijone kmetov, delavcev in izobražencev podavljCiili? Zakaj je V tem letu bodo trije Slovenci, namenjeni misijonskemu delu, posvečeni v duhovnike. G. France Rebolj je v začetku zadnje svetovne vojne prišel s starši v Združene države Sev. Amerike. Zdaj je končal študije, bo bral novo mašo in odšel v škofijo Pajpeh na Formozi. — G. Nace Kustec je pred kakimi 4 leti dospel v Indijo. Tam je študiral, tam bo posvečen in tam bo, kot vse kaže, delal kot misijonski duhovnik. — Jezuit p. Sodja je dovršil rimski papeški zavod Russicum. Odslej bo kot Gospodov služabnik živel in delal za zedinjenje ločenih bratov s Cerkvijo. Trije veliki zgledi, obenem pa — še vedno in zmerom je to mogoče — pohujšanje in nespamet za rojake. »Že spet se nam tri mlade moči zgube v misijone!« Ne, z delom za misijone se nam nič ne zgubi. To je celo edina pot, po kateri se nam gotovo nič ne zgubi. Ne pri tistih, ki gredo v misijone, ne pri onih, ki jih na to področje Cerkve sprejmejo, ni lahkomiselnosti. Oboji so u-videli, da gre za božji klic. Kdo, ki je pri pameti, se bo drznil božjemu klicu upirati? Slediti mu, je sveta dožnost. Kdor po tej dolžnosti ravna, pritegne blagoslov nase, na Cerkev, na svoje sorodnike in rojake, na tiste, za katere dela. Kjer pa je božji blagoslov, tam se ničesar ni bati. Prazna je bojazen, da bi odhajanje v misijone zmanjšalo število duhovnikov doma. Nasprotno! Zvestobo tega, V zadnjem času so komunistične oblasti sovjetske cone Nemčije podvojile svoje napade na cerkev, toda katoliški in protestantski duhovniki odločno vztrajajo na svojem stališču. Niti en duhovnik ni zbežal iz sovjetske cone in iskal zatočišča v zahodnem Berlinu. Neki pastor iz sovjetske cone, ki se je pred kratkim udeležil splošne sinode združene evangeljsko-luteranske cerkve v Berlinu, je naglasil odločnost cerkvenih oblasti, da se uprejo vsakemu nezakonitemu pritisku: »Proti nam divja vihar, toda nekega dne se ho pomiril. Kristjani vzdržijo viharje.« Sinoda, pri kateri so sodelovali vodilni zastopniki protestantske cerkve v sovjetski coni, je ostro zavrnila obtožbe oblasti sovjetske cone proti cerkvi, ter je ugotovila. »da teror, prevara in sabotaža niso sredstva, ki jih uporabljajo kristjani«. U-krepc proti cerkvi so označili kot nečloveške. Med temi ukrepi je aretacija najmanj petdeset krščanskih duhovnikov in aktivnih laikov, izključitev najmanj 300 članov protestantske mladinske organizacije »Mlada skupnost« iz visokih šol sovjetske cone ter zaplenitev cerkvenega premoženja. Od zaprtih duhovnikov sovjetske cone so obsodili štiri protestantske pastorje in dva katoliška duhovnika na zaporne kazni do deset let zaradi »vojnega hujskaštva«. V tej protieerkveni hajki so zahtevali razpustitev evangelične študentske skupnosti na vseučiliščih sovjetske cone. Obsodbe duhovnikov in pastorjev temeljijo na dokazih fašističnega izzivanja, ker so v svojih pridigah omenili svarilo iz sv. pisma, »da je treba bolj poslušati Boga kot ljudi« ter božjo zapoved »Veruj v ene- še vedno v Jugoslaviji šestdeset koncentracijskih taborišč, zakaj štirideset velikih kaznilnic, zakaj v teh hišah groze hira dušno in telesno dve sto tisoč jetnikov? Zakaj so se uprli Nemci v ruski coni, zakaj so Rusi ob tej priliki 62 ljudi obsodili na smrt ?f Zakaj so jih 25 tisoč zaprli v je<$? Zakaj desettisoči in sto-tisoči štrajkajo? Zakaj so silni upori na Poljskem? Ali zato, ker so vsi enaki! Ali zato, ker je komunizem prinesel blagostanje enakosti in raj zadovoljstva? Ne! Diktatorji si lastijo pravice, ki jih nimajo, trobijo v svet enakost, ljudi pa delajo berače in sužnje, dočim sami oblastniki, nasilni diktatorji in razni agentje živijo kot razkošni rimski imperatorji. Trnje teh zločincev ne daje grozdja blagostanja in osat teh lažnivih volkov ne nudi sladkih smokev zadovoljnosti! Toda tudi zanje velja božje pravilo enakosti: »Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, se poseka in v ogenj vrže.« To so Jezusove besede, ki ne bodo prešle, komunizem s svojo laži-enakostjo bo pa prešel in z njim vsi njegovi zagovorniki. ki je sprejel misijonski poklic, poplača Vsemogočni z obuditvijo duhovniških poklicev doma. To je nedvomen zaključek; izkušnja ga je vedno potrdila. . Da bi narod oslabel zato, ker misijonarji odhajajo? Ali je moč t> tj ud e h ali v Bogu? Ali niso tisti narodi, ki so dali največ misijonarjev, pokazali tudi največjo moč in odpornost?! Nas v zamejstvu je malo, tisoč težav je z nami — pa bi pustili najboljše izmed sebe? Mnogi smo begunci. Zakaj pa smo begunci? Ali nam je božja čast in vera prvo, ali ni? Če nam je prvo božja čast, in tako mora biti, potem, potem nas mora odhajanje v misijone navdajati z največjim veseljem. In če imamo vero za najdražjo svetinjo, potem mora z njo biti tudi upanje, ki ve, da je vse od Boga in od Njega vsega pričakuje. Spet je res nasprotno od tega, kar trdi ugovor. Prav begunstvo je odprlo najlepše možnosti za delo'za misijone in za posvetitev življenja največji nalogi sv. Cerkve. Prav ima preč. g. IFolbang CM, ki je sam iz begunstva posl ul misijonar: Na eni strani delo za vsakdanji kruh — tovarne, rudniki, pisarna; na drugi strani pa boj c prvih vrstah za odrešenje in srečo človeštva... Neizrekljiva milost je božji klic v mi-sijonstvo. Privoščimo jo poganom, misijonarjem in sebi in ustvarjajmo pogoje, da bo klicu vsak izmed nas, ki bi ga zaslišal, mogel slediti! ga Boga«. Hajka proti Cerkvi je naperjena enako proti protestantski kot proti katoliški cerkvi. Seveda jc število protestantov v sovjetski coni veliko večje od katoličanov, protestantov je 83% prebivalstva, katolikov pa 13%. Posebno hude napade je naperila komunistična mladinska organizacija, tako imenovana Svobodna nemška mladina, proti protestantski mladinski skupnosti. Zadnja številka glasila te organizacije, »JUNGE WELT«, je izpolnjena z obrekovanjem te cerkvene mladinske organizacije. Luteranska sinoda v Berlinu je izjavila, da ne verjame niti ene besede obtožb proti mladinski skupnosti, ki jih je objavila »JUNGE WELT«. Med lemi obtožbami je tudi »vojno hujskaštvo« ter bojkotiranje »demokratičnih ustanov« v sovjetski coni. Med ukrepi proti članom mladinske skupnosti so tudi javna zasliševanja študentov, ki jih vodijo zastopniki združene socialistične (komunistične) stranke Nemčije in Svobodne nemške mladine pred zbranimi študenti. Številne med njimi so izključili iz visokih šol. Ostali prisotni študenti so obvezani pod grožnjo kazni podpisati sledečo izjavo: »Obljubljam podpirati Svobodno nemško mladino v njenem delu in jo priznati kot vodilno organizacijo nemške mladine, odklanjam vsako odpadniško mladinsko organizacijo ter zahtevam združitev mladine. Odpadniške so organizacije katoliške in protestantske cerkve, posebno Mladinska skupnost. Kot odgovorna nemška mladina se moramo boriti proti tej organizaciji. Združena socialistična stranka Nemčije je vzgojitelj mladine. Obljubljam, da bom veduo priznaval načela le stranke.« Poslušajte versko uro na radiu Trst II. vsako nedeljo ob 9,30! V svobodnem Berlinu menijo, da ima sedanja proticerkvena hajka v sovjetski coni namen, izločiti cerkev kot činitelja javnega življenja pod pretvezo, da spoštujejo versko prepričanje posameznika. To dokazuje dejstvo, da so glavni cilji napadov cerkvene mladinske organizacije, cerkvene finance, teološke šole in cerkvene ustanove. Aled zaprtimi osebami so taki, ki so axYivno sodelovali pri mladinskem delu ali pri upravi cerkvenih ustanov. Državni prispevek protestantski cerkvi je bil močno zmanjšan, kar je povzročilo drastično Izrael in sveti kraji Ameriška katoliška agencija je razširila vest, da je vlada izraelske države pripravljena skleniti z drugimi državami nek sporazum v zvezi z internacionalizacijo svetih krajev v Palestini. Vlada sicer ni sprejela načela internacionalizacije, marveč je baje pripravljena sprejeti načelo mednarodnega nadzorstva. Zunanji minister izraelske države je izjavil: »Ce bi Združene države prišle do zaključka, da je potrebno mednarodno nadzorstvo nad svetimi kraji, bi tudi izraelska država na to pristala. Vendar bi tak pristanek zavisel od dveh pogojev: mednarodno nadzorstvo ne bi smelo v ničemer kršiti suverenitete izraelske države nad mestom Jeruzalemom, ki bi moralo ostati tudi v bodoče glavno mesto izraelske države. Drug pogoj pa je. da bi moralo biti dovoljeno tudi Judom obiskovati različne kraje kot zid joka, grob Rahele, Oljsko goro in različne sinagoge v starem delu mesta.« V nadaljnjem je minister izjavil, da je absolutno nasproten povratku 800.000 Arabcev v Palestino: ti so svoj čas zbežali v različne druge države. V svojem govoru izraelski zunanji minister ni niti z besedico omenil resolucije glavne skupščine Združenih narodov glede svetih krajev niti ne že neštetokrat ponovljene izjave svete stolice, po kateri je edino jamstvo za zaščito svetih krajev internacionalizacija Jeruzalema in njegove okolice. Sv. Stanislav jim je napoti Prazpik sv. Stanislava, mučenika in pa-trona poljske, je dal povod poljskemu komunističnemu tisku za nove napade proti svetniku, zlasti proti sedemstoletnici njegove kanonizacije, ki jo bodo po svobodnem svetu proslavili 18. septembra. Vsi napadi so pa bili zastonj. Za svetnikov god so bile v Krakovem še posebej velike proslave. Zlasti so bile številne romarske skupine, ki so šle do Skalke pri Krakovem, to je na kraj, kjer je bil svetnik mučen. Sedaj hoče neki poljski komunistični tednik dokazovati ljudstvu, da je cerkev tako poudarila lik svetnika samo iz svojih posebnih namenov, ki sluzijo reakcionarski politiki. Tednik napada tudi msgr. Garvli-na zaradi njegove poslanice vsem Poljakom v svobodnem svetu. Člankar trdi, da je lik sv. Stanislava simbol vmešavanja svete stolice v notranja poljska vprašanja. Člankar ne navaja točnih razlogov spora med škofom mučenikom in poljskim kraljem, marveč kratko trdi, da jc cerkev skozi stoletja Poljski onemogočala politično nezavisnost. Toda ta komunistični tednik piše v prazno. Poljski narod ve, da je sv. Stanislav simbol svobode, ki pa vedno opozarja vladajoče, da morajo njihovi zakoni biti podrejeni božjemu zakonu. Štiri tisoč osem sto bivših ameriških vojakov iz zadnje svetovne vojne se pripravlja na d u h o \ -ki stan, med temi štiri sto osemdeset oficirjev. Tako je sporočil katoliški vojaški škof ameriške armade, msgr. Villiam Arnold. Vidite, duhovnikov ne bodo spravili s sveta: na Vzhodu jih pobijajo, a na Zapadli rastejo! Cerkev bo namreč trajala do konca sveta, zato morajo tudi do konca sveta biti duhovniki. Duhovski stan je postavil v Cerkvi Jezus in ga povzdignil v zakrament! Oblastnike in nasilnike svari: »Ne dotikajte se mojih maziljencev.« V kat. Cerkvi imajo vsi iste pravice »V naročju katoliške Cerkve imajo v»a plemena in vse narodnosti iste pravice.« Tako je pisal v svojem pastirskem pismu škof v Raleighu msgr. Vincent Walers. V nekaterih južnih državah je \ amci iškem narodu še vedno živa ostra ločitev med belci in črnci, ki gre tako daleč, da celo cerkve zidajo ločeno za belce in posebej za črnce. Ta nekrščanski način, nadaljuje zmanjšanje že itak neprimernih pastorskih plač. Tudi cerkvene publikacije so hudo omejili in se država mesa tudi v šolanje duhovniškega naraščaja. Številni vodilni protestanti, ki so se prej vzdržali ostre kritike režima sovjetske cone, kakor največji protestantski teolog in filozof prof. Karl Barih, pastor Martin Niemoeller in bivši notranji minister v Bonnu dr. Gustav Heinemann, so se sedaj združili v obsojanju proticerkvene hajke v Vzhodni Nemčiji. * Tudi to sovražno zadržanje nemških komunistov do katol. in protestantske cerkve je pomagalo ustvariti pogoj za nedavni upor nemških delavcev zc-per komunistični režim. škof, ne bo prenehal sam po sebi. Izginil pa bo z močjo krščanske vere. Škof zaključuje, da je pripravljen prevzeti vso odgovornost za težave, ki utegnejo nastati, ko se ljudje različnih ras zberejo na skupnem kraju, da molijo k istemu skupnemu Bogu. 100-letnica smrti Fr. Ozanama Letos praznujejo francoski katoličani stoletnico smrti znanega karitativnega delavca Friderika Ozanama. Sv. oče je imenoval za to priliko kot svojega posebnega zastopnika pariškega nadškofa kardinala Feltina. Oza-nam je bil ustanovitelj, organizator in pro-pagator Vinceneijevih konferenc za oskrbovanje revežev. Proslava stoletnice njegove smrti je toliko bolj pomembna, ker je Ozanam na poti k oltarju, saj je služabnik božji, pa tudi zato, ker je za mnoge danes še vedno nerazumljiva usmeritev socia.Tie delavnosti v duhu pravičnosti in ljubezni, ki jih uči Cerkev. O njem je često govoril Pij XII. in ga prikazal kot velikega apostola 19. stoletja, čigar apostolat po njegovih ustanovah še vedno traja. Bil je pisatelj, govornik, profesor, politik, a vse to skozi 10 let in vedno v službi bližnjemu in Bogu. Msgr. A. Bernareggi umrl Prejšnji teden je v mestu Bergamo umrl tamkajšnji škof msgr. Adriano Bernareggi, tudi izven Italije znani pisatelj socialnih ved ter velik vzgojitelj mladine. Mož velike izobrazbe je bil vedno osebno skromen. V dobi fašistične diktature je bil vedno eden najbolj možatih škofov, ki je držal tradi-cijo izpred dobe fašizma. Vedno je imel vodilno mesto med ital. katoličani, saj se je udejstvoval ne samo kot sociolog, temveč tudi kot voditelj katol. akcije. Po vojni je bil predsednik socialnih in liturgičnih tednov ital. katoličanov. Japonski prestolonaslednik pri sv. očetu V ponedeljek 6. julija je sv. oče sprejel v posebni avdijenci japonskega prestolonaslednika princa Akihito. Ta je prišel za nekaj časa v Italijo ter je to priliko uporabil tudi za to, da je obiskal sv. očeta. Leta 1921 je prišel v Rim njegov oče sedanji japonski cesar, ki je prav tako bil v avdijenci pri tedanjem papežu Benediktu XV. J. Nanut v Štandrežu umrl Dne 3. julija, ravno, ko je napočil prvi petek je zatisnil svoje trudne oči bivši štandreški cerkovnik Josip Nanut. Z njim je izginila iz St and reza ena najbolj markantna osebnost. Malo manj nego 40 let je zvesto vršil eerkovniško službo in jc bil posebno staremu župniku Kosovelu desna roka. Ves svoj prosti čas je posvetil svoji župni cerkvi. Loti! se je vseh del in je celo vso električno napeljavo sam napravil. Samo gledati ga, s kakšno ljubeznijo jc pripravljal božji grob, ali montiral božične jaslice s številnimi umetnimi lučkami! Sam je za časa fašizma razširjal »Bogoljuba«, »Glasnik«, »Misijone«. Zato je i-mcl hišno preiskavo in bil celo radi tega občutno kaznovan. Osebno je bil izredno svetniškega značaja, velik častilec sv. Rešnjega Telesa, katero je, če je bil le zdrav, vsak dan v sv. obhajilu prejemal in cele večere samcat sam premolil pred Najsvetejšim. Značilno za njegovo svetost je dejstvo, da se je po cerkveni postavi strogo postil in tako s to posebno žrtvijo skušal Boga tolažiti za grehe ljudi. Od ljudstva je bil zato izredno spoštovan. To je prav posebno pokazal njegov veličasten pogreb. Bog mu daj večno luč in naj od tamkaj sveti svoji župniji s priprošnjo, kakor je tukaj z zgledom. NOVI MISIJONSKI Tndi protestanti zoper kom. režim v Nemčiji Iz življenja Cerkve KIUIHTIUIRIA 1 Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom v britsko-ameriškem pasu Svobodnega tržaškega ozemlja za šolsko leto 1952-53 Vodstva slovenskih srednjih šol na STO-ju so prevzela iz predvojne preteklosti lepo navado, da izdajo vsako leto izvestje. To ima dvoji namen: prvič naj bo to spomin za dijake in učno osebje, drugič pa je važen dokument s katerim dokažemo, kako se naše šolstvo razvija in napreduje. Drugi namen je važen predvsem v teh krajih, kjer nam vsi po vrsti odrekajo pravico do izobrazbe v materinskem jeziku in nain svetujejo, da naj se zaradi neke komodno-sti potujčimo. Med take klavrne svetovalce spadajo tudi tisti, ki pri svojem narodu ljubosumno varujejo vsako tradicijo, čeprav se morda zdi drugim že smešna. Izvestje obsega okoli 90 strani. Za uvod je napisal prof. Šah Maks zgodovinski razvoj slovenskega šolstva v Trstu in okolici, članek, ki je temeljito podprt s podatki in dokazi. Zato zasluži naso pohvalo. Nato sledijo podatki o učnem osebju in uspehu dijakov posameznih šol, začenši z Višjo gimnazijo v Trstu. Vseh šol je 12. Na koncu je kratko poročilo o dijaškem listu Literarne vaje ter o javnih prireditvah naših šol. Nekaj zelo moti. Mislimo, da je izvestje važen dokument, ki ga dobi v roke tudi tujec. Zato bi bilo treba dati vsekakor pred- nost naravni in prvotni pisavi imen in priimkov. Vedno se učimo in učimo druge, kako je treba med žlico in svobodo izbrati drugo, tako malo pa se tega držimo, kadar je treba to pokazati. Ne vemo, zakaj naj bi edino Slovenci tako ponižno ubogali vsak zakon, čeprav ne zasluži tega imena. Ne vemo, zakaj naj bi Slovenec nosil po svetu napačno ime, morda samo zaradi tega, ker ga neki omejeni ali domišljavi pisun anagrafskega urada ni znal pravilno napisati. Kljub pomanjkljivostim, ki izvirajo iz časa in kraja, ostane letošnje izvestje drag dokument, saj nam pove. da so letošnji maturantje obiskovali že vso srednjo šolo v slovenskem jeziku. In kdo se ne bi veselil formalne — čeprav skromne — potrditve naravnih pravic svojega naroda? X. L. Nova skladba za orgle Izšla je nova skladba za orgle pod naslovom »Slavnostna koračnica«. To je skladba prof. R. Orla, ki bo gotovo zanimala naše glasbenike, predvsem organiste. Dobi se v Katoliški knjigarni v Gorici in po slovenskih knjigarnah v Trstu. IZ JUGOSLAVIJE Za svojimi bodo smeli Jugoslovansko notranje ministrstvo je pretejcji mesec izdalo odredbo, ki vsebuje navodila podrejenim organom, naj dovolijo, da se izselijo iz države starsi, žene In Otroci razseljenih oseb, ki žive v tujini. To določilo velja za razseljene osebe m ekonomske emigrante. Pod tem nazivom »razseljene osebe« je treba razumeti vojne ujetnike, ki se po končani vojni niso Vfilili do»>qv, in osebe, ki so se med vojno ati po njej izselile. Ekonomski emigranti so pa osebe, ki so se že pred vojno izselile zaradi zaslužka. Od te določbe so pa iz-vzeti oni, ki so po zmagi komunistične revolucije zbežali v tujino, zlasti če so bili proglašeni za vojne zločince. Vendar tudi tem ni odvzeta vsaka možnost, da bi dobili svojce iz Jugoslavije, samo da bodo prošnje njihovih svojcev obravnavali od primera do primera. Kolonstvo so odpravili Ljudska skupščina Slovenije je na svojem zadnjem zasedanju v preteklem tednu sprejela zakon, ki določa, da se odpravijo kolonski, viničarski in slični odnosi med gospodarjem in kmetom. S tem je bilo tudi pravno odpravljeno kolonstvo in viničar-stvo na slovenskih tleh. Ta zakon je bil gotovo na me-stu in bi bilo prav, če bi ga povsod, tudi v Italiji, izglasovali. Briški kmet v Jugoslaviji pa bi bil ob tem zakonu gotovo dosti bolj vesel, če bi vedel, da bo sedaj res na svoji zemlji svoj gospodar, kot je vedno sanjal, in ne le državni priganjač. Poli g tega je ljudska skupščina sprejela drug važen gospodarski zakon, in sicer zakon o zaščiti gozdov. Za Slovenijo so go- zdovi še vedno njeno največje bogastvo. Te so na Primorskem in tudi drugod že zelo zredčili. Po letu 1945 so pa izsekavali kar vsevprek. Nevarnost je bila, da postane Slovenija, kot je sedaj italijanska Car-nia, dežela brez gozdov. Zato so sedaj izglasovali ta zakon, ki je precej strog. Med drugim prepoveduje rejo in pašo koz v gozdu* s čimer so prizadeti zlasti Trentarji. Nadalje ukazuje pogozdovanje vseh goličav, prepoveduje krčenje ali spreminjanje gozda v njive ali pašnike, zahteva dovoljenje tudi za sežnjo lesa za domačo rabo, itd. Če bodo zakon res izvajali, utegne imeti od njega veliko korist celotno gospodarstvo Slovenije. Anton Grdina pred sodiščem Anton Grdina iz Clevelanda, ki je znan tudi nam Goričanom, saj se je lansko sen ustavil tudi na Goriškem in Tržaškem, je letos na pomlad zopet odšel na potovanje, in sicer na Jutrovo. Nazaj grede je pa potoval skozi Jugoslavijo in obiskal svo-j° rojstno vas Prevalje. Tu se je zgodilo, da je sel na soboto 9. maja s svojimi znanci in sorodniki pritrkavat na Žalostno goro, ker so imeli drugi dan v domači fari eesčenje. Isto se je ponovilo za Vnebohod. 'to je rdeče oblastnike raztogotilo, feer v Sloveniji smejo zvoniti in pritrkavati le v soglasju z oblastmi. Zato so pozvali kriv-ee pred sodišče. Z njimi je šel tudi Anton Grdina. Sodnik je obsodil vsakega na tisoč din kazni, ki jo je pa plačal Grdina sam, saj so le na njegovo prigovarjanje šli pritrkavat. Pri tem je pa povedal sodnikom. kar jim je šlo, češ kakšna verska svoboda je to, če ne smeš pred cerkvenimi prazniki niti pritrkavati. V istem poročilu omenja Grdina, da je ob cestah videl oskrunjena znamenja, križe brez križa. »Verska svoboda je tu le na papirju, v resnici je ni nikjer,« zaključuje svoje poročilo. (Amer. domovina 1. jun.) Narodni sestav v Jugoslaviji Podatke o zadnjem ljudskem štetju objavljajo zelo počasi in previdno. Sedaj so zopet objavili nekaj podatkov. Iz njih je ra zv idno, da je Jugoslavija še vedno pretežno kmetijska država, saj živi na kmetih 71% prebivalstva, v mestu pa le 29%. Največ mestnega prebivalstva ima Hrvatska (36%), najmanj pa Crna gora (20%). Po narodnostih dobimo naslednjo sliko: Srbov je 42% celotnega prebivalstva, Hrvatov 23%, Slovencev 9%, Makedoncev 3,7%, Črnogorcev 3%, ostalih narodnosti je 13,4%. Največja razlika je bila zahelež^M pri Makedoncih. Pri štetju leta 1918^0 jih našteli 5,1% celotnega prebivalstva; sedaj pa le 3,7%. Pri štetju so morali ljudje javiti tudi, ali znajo pisati in brati. Sedaj so ugotovili, da je v državi še vedno skoro 25% ljudi, ki so nepismeni; med njimi je največ žensk. Od zadnjega štetja se je število nepismenih le za malenkost znižalo, čeprav so zadnja leta povsod vodili silno kampanjo zoper nepismenost. Proslave na Primorskem Za prihodnji mesec september pripravljajo velike proslave na Primorskem za 10-letnico zloma fašizma in priključitve Primorske k Jugoslaviji. Središče slavja bo na polju okrog Lijaka, kamor mislijo zbrati do sto tisoč ljudi. Računajo, da bo prišel tudi predsednik republike Tito. V gospodarskem oziru se Primorci ne morejo preveč pohvaliti s priključitvijo k Jugoslaviji, ker so zračunali, da znaša povprečni zaslužek na osebo na Primorskem za 30 tisoč din manj na leto nego v ostali Sloveniji. Zato so sedaj napravili zelo velikopotezne načrte za industrijalizacijo Primorske. V desetih letih bodo morali v ta namen porabiti deset milijard din. Koliko bodo od tega res porabili, bomo videli. Vsekakor pa ne na tej ne na oni strani meje se ne morejo hvaliti s cvetočim gospodarstvom v deželi. Kdor ni škropil krompirja, J {g Krmsko zelje (krmske vrzote) bo imel letos bore malo pridelka, ker ga je uničila krompirjeva plesen ali fitoftora, kot se znanstveno imenuje. Fitoftora je po-popolnoma slična peronospori na trtah, saj spada v isto skupino glivičnih bolezni. Tudi boj proti bolezni je enak kot proti peronospori, to je škropljenje z raztopino modre galice in apna. Kaj sedaj, ko so stebla že gola in je nekaj zelenja ostalo samo na vrhu stebel? Nasvet ni enostaven. Če se bo vreme pre-vrglo v stalno suho, potem je verjetno, da se bo steblovje še obrastlo, da bo krom-pirjevica še ozelenela. Če bo pa vreme vlažno in soparno, potem se bodo posušila še stebla in bolezen bo segla na gomolje, ki bodo začeli gniti. V tem slučaju ne bo drugega izhoda, kot da stebla, to je krom-pirjevieo, požanjemo in sežgemo, ter krompir skopljemo kakih 10 dni potem, ko je že krompirjevica odstranjena. Nujno potrebno je, da sončni žarki tak krompir osušijo in istočasno uničijo glivico. Sončni žarki so namreč najbolje, razkužilo. Niti sanjati ni o tem, da bi se tak krompir ohranil preko zime in da bi ga spomladi uporabili za seme. To seme bi bilo okuženo. Za seme bomo morali dobiti krompir od drugod. * Huda je ta šola, a da bi vsaj koristila, da bi nekaj naučila. Nauk pa je naslednji: Krompir je podvržen fitoftori kot trla peronospori ali pa še bolj, ker ima liste bolj pri tleh. Proti obema boleznima moramo škropiti z raztopino modre galice in apna, le da naj bo za škropljenje krompirja nekoliko šibkejša in naj nikdar ne prekorači 1% (100 litrov vode in 1 kg modre galice ter odgovarjajoča količina apna), v splošnem pa naj se raztopina suče med 1/2 in 1/4%, Škropiti pa je potrebno redno, kot trte, in sicer do odcvetenja krompirja. * Si poškropil paradižnike, melancane, papriko? Ista bolezen napada tudi to povrtnino in protisredstvo je isto: škropljenje z raztopino modre galice’ in apna. KMEČKE NOVICE Bramor ali podjedec Obvestilo kmetom za zmanjšano obvezno oddajo žita Pokrajinsko poljedelsko nadzorništvo ja\,-lja, da vsi mali neposredni obdelovalci zemlje laluko predložijo prošnjo za zmanjšanje kontingenta žita za odkup, ako ga pridelajo v majhni meri. V prošnji, ki jo morajo prizadeti kmetje predložiti na Poljedelsko nadzorništvo, morajo navesti površino zemlje in količino pridelanega žita v letu 1953 in število članov družine. Po preučitvi te prošnje bo kmetijsko nadzorništvo javilo vsakemu prizadetemu količino žita, ki je določeno za odkup. Kmečka posojila Kmetom je zopet dana možnost, da po zakonu štev. 994 od 25. julija 1952 lahko zaprosijo za posojilo. To posojilo pa mora služiti izključno le v gospodarsko kmetijske zadeve, kakor za gradnjo kmetijskih poslopij, izboljšanje zemljišč, nakup kmetijskih strojev in podobno. Potrebna pojasnila in tiskovine se dobe na Kmetijskem nadzornistvu v Gorici v ulici Duca D'Aosta. ne dela škode samo v vrtovih, temveč tudi na njivi pri vseh okopavinah, kot so koruza, krompir, pesa. itd. V vrtovih je mogoče bramorje poloviti: Če tu pa tam pustimo po ene vile hlevskega gnoja, se bodo — po ponočnem potepa-nju — proti jutru v te kupčke skrili bramorji; tako jih lahko polovimo. Navadno pa uničujemo bramorje z zastrupljenimi vabami. Za pripravo teh uporabimo lahko cinkov fosfnr, katerega pa odsvetujemo, ker je strupen tudi ga človeka. Bolj priporočljiv je vražji prah (pol-vere del diavolo), ki je kemično barijev fluorsilikat in ni hudo strupen ijiti za kokoši, še manj za človeka, a kljub temu bodimo pazljivi pri pripravljanju vabe z njim. — Za zastrupitev 1000 m- površine vzamemo 2 kg zdrobljenega riža ali koruznega zdroba, zlijemo vrhu 12 litra vode in priipešamo 100 gramov vražjega prahu. To vabo razdelimo pod večer v bližino izhodišč iz podzemeljskih rovov. V trgovini se dobi tudi že pripravljene vabe, a so skoraj bolj priporočljive doma pripravljene, ker so bolj sveže in so one v trgovini lahko zelo stare. Sedaj imajo podjedci mlade in so zalo zelo požrešni ter malo izbirčni. Sedaj po njih! Pri nas se skoraj ne vidi krmskega zelja ali krmskega ohrovta (vrzot), ki je mnogo višje kot naš navaden ohrovt ali zelje. Krmsko zelje doseže višino enega metra in ima zelo velike liste. Pridelek listja je visok in to gre v posebno slast krav mlekaric. Sadimo kot ostalo zelje ali ohrovt, samo moramo držati nekoliko večje razdalje, ker je rastlina večja. Jesenske slanp in tudi prvi mraz prav nič ne škodita krmskemu zelju. Razkuženje gnoja bolnih živali Slinavka in parkljevka kakor tudi rdečica in še razne, druge živalske bolezni so kužne in se razširjajo lahko tudi z gnojem. Zato pa je nujno potrebno, da se razkuži gnoj na kužnih boleznih obolelih živali. Kako? Zelo dobro razkužilo je živo apno ali apno v prahu, še bolje pa klorovo apno. Enega teh je potrebno večkrat raztrositi po stelji kakor tudi po odpadkih in gnoju v hlevu. Če ne rabimo klorovega apna, ki je močno razkužilo, temveč le navadno apno, potem to ne zadostuje za razkužitev hlevskega gnoja. V tem slučaju nam pomaga toplota. Okuženega hlevskega gnoja ne smemo razprostreti po celem gnojišču kot delamo z gnojem po navadi, temveč ga spravimo vsega na en kup. Tega pokrijemo potem s slamo, na to pa še s 10 cm debelo plastjo zemlje. Zemlja je slab odvajalec toplote in se za to ne izgublja toplota, ki nastane v notranjosti kupa. Čim smo kup pokrili z zemljo, začne v notranjosti kupa vrenje in toplota se začne dvigati. Približno po tednu dni doseže ta toplota svoj višek, ki je med 65 111 80° C, nato pa se niža. Toplota od 65 do 80° C uniči vse bakterije kužnih bolezni in tudi različne viruse, kot viruse slinavke in parkljevke, posebno še, ker vpliva toplota skozi več časa. Na ta način se hlevski gnoj nekako »pasterizira«, kot pasteriziramo mleko, katerega pustimo skozi pol ure pri toploti od 70-72° C. Svinjsko olje Izgleda, da ga bomo kpialu imeli, in sicer olje, ki bo napravljeno iz slanine in prašičje masti sploh. Par večjih italijanskih tvrdk si je že nabavilo potrebne stroje, s katerimi bodo spreminjali slanino in prašičjo mast v posebno oljnato obliko. Upajo, da bodo na ta način napravili italijansko prašičerejo zopet dobičkanosno. Kar je pritiskalo na cene prašičev in jih držalo nizke, je bila baš mast, ki je v zadnjem času tako po ceni. Po ceni pa je prašičja mast zato, ker narod uživa raje maslo in olja ter je po prašičji masti zelo malo povpraševanja. Kako so se cene spremenile, nam pokaže najbolje sledeče: Pred drugo svetovno vojno je bila prašičja mast le malo cenejša od masla, dočini se jo danes dobi za tretjino te cene. Danes je prašičja mast kar za eno tretjino cenejša od navadnega olja. Toliko se je spremenil način prehranjevanja v poldrugem desetletju. Na vsak način je potrebno, da se cene prašičem nekoliko dvignejo, ker današnje cene niti od daleč ne plačajo proizvajalnih stroškov. WILHELM IIUNERMANN: 25 ©če ‘“Damijan. Odprla so se cerkvena vrata. Na oltarju je gorelo mnogo luči v morju lesketajočega se cvetja. Na svodu so vihrala dolga, pisana bandera. Petje in godba sta se razlegala po prostorni cerkvi. Palme so še-lestele. Vzkliki veselja so napolnili hišo božjo, ko so prišli novi misijonarji. Pred oltarjem je stal v škofovskih oblačilih apostolski vikar Sandviških otokov, msgr. Maigret, stair Kristusov pionir, ki se je že trideset let boril na teh vročih tleh za kraljestvo Kristusovo. Njegov obraz je bil kakor izklesan. Globoke oči je mnogotero trpljenje napravilo zelo resne, a tudi Zelo dobrotljive. Ponosno in veselo je sivolasi škof gledal mlade misijonarje, ki so z žarečimi obrazi prihajali v cerkev v radosti in luči prekrasnega dne. Mislil je na dan, ko je po dolgi, strašni morski vožnji sam prišel na ta otok. Tedaj ni bilo vriska ne bander, ne bleska in ni prišel v okrašeno cerkev. Pater Baehelot mu je preprosto stisnil roko in dejal: »Pozdravljeni pred vrati katakomb!« In res je tu živel v katakombah s prvim katoliškim misijonarjem tega otoka, s patrom Bachelotom, katerega je puritansko misleča vlada venomer preganjala in izganjala, pa se je vedno znova vrnil na tla, v katera je zasadil križ Kristusov. Da, bila so leta katakomb. V skrivnosti kake oddaljene, slamnate koče so patri v gluhi noči brali sveto maso. Grozne postave so silile katolike, da so obiskovali službo božjo krivoverskih učiteljev in svoje otroke pošiljali v puritanske šole. Na stotine ljudi je tedaj romalo v ječo, na stotine so jili kaznovali z najtežjim prisilnim delom. Slednjič je napočil oni dan leta 1837, ko so misijonarje spet s silo izgnali z otoka. Težko bolnega patra Bachelota so z drugimi misijonarji vred vlekli lia ladjo. Jokaje so katoličani iz Honoluluja klečali na obali in z očmi spremljali belo jadrnico, s katero so se odpeljali duhovniki. Na morju je pater Baehelot v Maigretovem naročju izdihnil. »Svoje življenje darujem za misijone na otokih,« so bile njegove zadnje besede. In Bog je sprejel žrtev umirajočega duhovnika. Po dveh letih se je pater Maigret spet mogel vrniti. Njegovi zvesti katoličani so ga najprisrčneje pozdravili. Povsod je vzklilo novo življenje. Tisoči so zahrepeneli po krstu. Tisoči so se odvruili od brezupnosti puritanske ločine in prišli v katedralo, katero je zdaj zidal Maigret. Otožna služba božja sektijcev, ki ni poznala luči, godbe, pesmi in veselja, nesmiselna strogost, s katero so izsiljevali verske vaje, jarem moreče sobotne postave, vse to je kot neznosno breme težilo duše otočanov. Je bilo pa pri patrih obojnih Sre že vse drugače. Lepa, svetla cerkev, polna luči in bleska in cvetja in pesmi kot izraz vere, ki je bila veselim in sanjavim prebivalcem tega čudovitega sveta pravi užitek. Šele v katoliški veri so otočani spoznali vse bogastvo in vso srečo krščanstva. Kamehameha III., kralj otoške države, je očitno podpiral katoličane. Ustanovljenih je bilo na stotine katol. šol, samo na Havaju so postavili štirideset kapel. Odprli so visoko solo, kolegij v Abuimanu. Kamehameha IV. je zaprosil tudi za misijonske sestre, ki naj bi vzgajale hčere teh otokov. Škof Maigret je zahteval novih moči, misijonarje in .sestre, ki naj bi se z njim vred borili za kraljestvo božje na teh vročih tleh. In zdaj so bili tu. Klečali so pred njim na oltarnih stopnicah. Tresoč se je sivolasi škof dvignil roke, da bi jih vse blagoslovil. »Pozdravljam vas pred oltarjem, na katerem Gospod vsak dan znova stopa na križ! Pozdravljam vas v svitu večnega daritvenega ognja! Pot v misijon je tudi za vas pot k oltarju, pot k žrtvi brez konca. Danes ste doživeli cvetno nedeljo in z vami se veselim slovesnosti tega dneva. A va