f MM,

Občna zgodovina.

Spisal in založil

anez Jesenko

Tretji del:
ISTOTri

V L j ubljaui.

i

Natisnila „Narodna tiskarna".

ieei.


Občna zgodovina.

Spisal in založil

jJanez Jesenko,

Tretji del:

IST ovi -v- e Ig..

V Ljubljani.

Natisnila „Narodna tiskarna".

ieai.

V vod.

Razne  dogodbe, najdbe in iznajdbe so konci 15. stoletja
in začetkom šestnajstega toliko prenaredile notranje in zunanje življenje
evropskih narodov in tako močno vplivale tudi na razvitek neevropskih
ljudstev, da se ž njimi po pravici začenja nov zgodovinsk vek. Naj-
imenitniše te dogodbe so:

1) Razdor bizantinskega cesarstva in ustanovitev
turške oblasti v Evropi.  Turki so s tem postali nemirni sosedje
jugovzhodnih evropskih deržav ter so razmere med njim močno pre-
menili. Ko so si osvojili Carjigrad, bežalo je mnogo gerških učenjakov
v Italijo, kjer so ustanovili posebne šole, učili gerški jezik ter raz¬
širjali zaklade gerškega slovstva.

2) Razvitek umetnosti in znanstev,  in sicer najprej v
Florenci, kjer so jih olikani Medičejci posebno pospeševali. Ondi so
se znova odperli viri storodavne, klasične naobraženosti ter se iz
Italije jeli razlivati v druge evropske dežele. Ta novi duševni raz¬
vitek je posebno pospeševalo tiskarstvo, iznajdeno po slavnem Ivanu
Gutenbergu.

3) Tiskarstvo,  posebno pospeševano po iznajdbi papirja iz
cunj, je začetkom novega veka zelo naglo razširjalo med evropskimi
narodi vse pridobitve na duševnem in gmotnem polji.

4) Iznajdba strelnega prahu  je prenaredila vse vojsko¬
vanje. Res da je bil strelni prah uže v 13. stoletji znan Arabcem
na Španskem, a še le v 15. stoletji so ga jeli v obče vabiti. Iz
Španskega so ga namreč prinesli v Flandrijo, kjer so ga dobili Angleži,
ki so se s Flandrijanci zvezani vojskovali zoper Francoze.
možnarje in topove je na Francoskem pervi napravil kralj Ludovik XI.,
na Nemškem pa nekoliko pozneje Maksimilijan I. Vsled tega je izgubila
osebna serčnost srednjeveških vitezov svojo vrednost; srednjeveške
konjeniške ali viteške vojske morale so se umakniti vojskam pešcev,
ktere so si knezi izbirali po večem izmed meščanov in kmetovalcev.

1 *

— 4 —

Najete, dobro plačane čete, poslej pa stalne vojske so posebno pri¬
pomogle, da se je neomejena oblast knezov po polnem ukoreninila in
razširila. Francoski kralj Karl VIL je leta 1445. pervi ustanovil
stalno vojsko konjenikov, malo poslej pa čete pešcev, „francs archers"
imenovanih. Njega so kmalu posnemali vladarji drugih dežel.

5) Iznajdba kompasa ali severnice,  ki je posebno po¬
speševala mornarstvo. Mornarji so se odslej upali tudi na neomejeni,
odperti ocean, ga prebrodili ter našli novo zemljino in pomorsko pot
v bogato Vzhodno Indijo. Velika kupčija, ki se je do tedaj le ob
Sredozemskem in Baltskem morji in pa po evropskih deželah razvijala,
preselila se je zlasti v primorske zahodne dežele evropske ter kmalu
obsegala vse zemeljsko poveršje. A v tem se ni pomnožil le gmotni
blagor evropskih prebivalcev, ampak najdba novega sveta je skoro
še bolj pospeševala duševni njih razvitek.

6) Cerkveno ali versko razkolništvo,  ktero se je razširilo
skoro črez vse dežele srednje in severne Evrope. Tudi to je imelo
premnogo vpliva na deržavne razmere teh dežel in na duševni napredek
ondotnih narodov. Po nekterih deržavah je po polnem zaterlo ali pa
vsaj zelo omejilo in skerčilo papeževo oblast, ki je v srednjem veku
nadvladala vsaki drugi oblasti. Pospeševalo je to tudi

7) razvitek nekega posebnega političnega razmerja ali deržavnega
ravnotežja med posameznimi evropskimi deželami. Misel deržavnega
ravnotežja izcimila se je najprej v Italiji, kjer so Francozje šiloma
razširjali svojo oblast ter obstanek ondotnih samostalnih deržav pri¬
pravljali v največo nevarnost.

Razdelitev zgodovine novega veka.

Zgodovina novega veka  se deli v tri dohe:

1) Perva  doba obsega zgodbe od najdbe Amerike do vestfal¬
skega miru (1492—1648).

2) Druga  doba: od vestfalskega miru do francoskega prevrata
(1648—1789).

3) Tretja  doba: od francoskega prevrata do sedanjega časa.

— 5 —

Perva doba.

Od najdbe Amerike do vestfalskega miru.

(1492—1648.)

Ktere dežele so Evropejci našli in poselili?

Najdba Amerike (1492).

Konci 15. stoletja  so  se  Španci in Portugalci močno na¬
penjali, da bi našli pomorsko pot v raznih zakladov in pridelkov
prebogato Vzhodno Indijo, nadjaje se, da bodo italijanskim primorskim
mestom in pa Arabcem s tem vzeli veliko dobičkonosno kupčijo z
vzhodnim svetom. Portugalci so iskali te poti ob obrežji afriškem,
ter so res leta 1486. dospeli do Erta dobre  na  de:  od tod bila
jim je odperta pot prek Indijskega oceana. Španci so skušali jadraje
proti zahodu najti pot v Vzhodno Indijo. Po tej strani tje dospeti se
ni nikdo bolj trudil kot Krištof Kolumb.

Krištof Kolumb,  sin bogatega suknarja, je bil leta 1456.
rojen v Genovi. Uže v 14. letu podal se je na morje ter je z raznimi
ladijami obiskal Tunizijo in Levanto (dežele ob vzhodnem bregu
Sredozemskega morja). Poslej se je poleg Anglije peljal celo v Izlandijo,
tu pa ni zvedel, da so Skandinavci (Izlandci) uže pred davnim časom
prejadrali Grenlandsko morje ter na južnozahodni strani našli vzhodno
primorje Severne Amerike (Vinland, t. j. vinska dežela). Razen lastnih
študij so zlasti pisma florentinskega zdravnika Toscanelli-ja uterdila
v  njem misel in prepričanje, da je mogoče-prek Atlantskega morja
proti zahodu jadraje dospeti v bogate dežele vzhodne Azije. Da bi
to pot evropskim narodom odperl, iskal je bistroumni mož pomoči
pri Portugalcih v Lizboni, ki so bili takrat najbolj navdušeni za vožnjo
v neznane kraje pomorske, toda zastonj. Kakor portugalski kialj

6  —

Ivan II. tako tudi angleški vladar Henrik VII. ni uslišal njegove
prošnje, ker so zbrani zvedenci izrekli, da je Kolumbov načert le
prazna, sanjarska misel brez vse dejanske podlage. — Nazadnje se
je podal na Špansko ter je skušal kastilsko kraljico Izabelo  prido¬
biti za se; a tudi ta mu dolgo ni hotela privoliti potrebne pomoči.
Ko so pa Španci premogli Mavre ter jim šiloma vzeli njih glavno
mesto Granado, privolila mu je kraljica vse ter ž njim sklenila posebno
pogodbo (1492). Po tej pogodbi je Izabela podelila Kolumbu in njegovim
dedičem plemenitniški naslov „don“ in čast španskega admirala;
imenovala ga je za podkralja v vseh deželah, ki jih bo našel, ter
mu privolila desetino od ondotnih kraljevih dohodkov.

S tremi majhnimi ladijami je Kolumbus 3. avgusta 1492. zapustil
malo pristanišče Pa los (v Andaluziji) ter jadral proti Kanarskim
otokom; od todi se je obernil naravnost proti zahodu. Ko je prišel
v mahovito morje („praderias de yerva“ kakor je je Oviedo imenoval)
sredi Atlantskega oceana, prestrašili so se njegovi tovariši na pervi
pogled, češ, v tej gosti vodi bodo obtičali ter ne bodo mogli niti
naprej niti nazaj. Na zadnje so se tolažili s tem, da bodo kmalu
dospeli do otokov ali pa do suhe zemlje, od ktere se je ono mahovje
odtergalo; a tudi ta njihova nada se ni hotela uresničiti, dasi so
nže šest tednov po vodi potovali. Ker so po pasu severovzhodnega
pasata jadrali zmerom dalje od domovine, jeli so se bati, da ne bode
nobenega ugodnega vetra, s kterim bi se vernili v Evropo. Da bi
jih pomiril zarad predolge vožnje, naznanjal jim je Kolumb vsak
dan dosta krajšo pot, kot so jo v resnici preplavali. In še le črez
70 dni so 12. oktobra 1492. zagledali lep otok pred seboj. Vsi po¬
morščaki so pokleknili ter radostnega serca bogu zapeli zahvalno
pesem. Ko so prijadrali do otoka, stopil je Krištof Kolumb v svojej
najlepši obleki in z mečem v roki pervi na suho zemljo ter jo v last
sprejel za Špance. Ta na novo najdena zemlja je bila član Bahamskih
otokov, prej ko ne sedanja M ay a gnan  a,  kterej so ondotni prebi¬
valci rekali Guanahani; Kolumb jo je rešitelju v čast imenoval San
Salvador,  t. j. sv. odrešenik.

Surovi ondotni pervotniki bakrenorudeče polti so z veliko spoštlji¬
vostjo sprejeli španske tujce, ktere so imeli za otroke božjega solnca.
Zlato pločevino, ki so jo v ušesih in nosu nosili, dali so Špancem
za malovredno steklenino in drugo drobnino ter so kazali proti jugu,
zapazivši kako zelo Španci hlepe po zlatu. Kolumb je zapustivši
Guanahani jadral proti jugu ter je našel velika antiljska otoka Kubo

— 7  —

in Haiti, zadnjemu je dal ime Domingo ali Hispaniola. Ker
sta oba lepa otoka bila prebogata raznih zakladov in pridelkov, mislil
je tem bolj, da je našel vzhodno obrežje azijsko in sicer bogato otočje
japonsko (Zipangu).

Ko je bil na Hispanioli sezidal malo terdnjavico, zapustil je
novonajdeni svet ter se je z dvema ladijama (tretja se je bila tik
Dominga razbila) vernil v Evropo. Po prestanih najhujših nevarnostih
na razburkanem morji prišel je na Špansko, kjer so ga slovesno
sprejeli. Poleg kralja sede je slavni Kolumb z navdušenostjo popisoval
bogastvo novonajdenih dežel ter za izpričbo kazal na sužnike (ameriške
pervotnike) in cele kupe zlata, ktere je s seboj pripeljal.

Poslej je Krištof Kolumbus še trikrat  jadral v Ameriko. Na
drugem  svojem potovanji (1493—-1496.) je našel več malih An-
tiljev in pa Jamaiko in Porto-ricco.  Na tretjem potovanji
(1498—1500.) je našel otok Trinidad  in pa severovzhodno primorje
Južne Amerike  ob delti ormoški. Vse te najdbe ga pa niso
preverile in mislil je do smerti, da je z novim svetom našel le vzhodno
Azijo. — Na tretjej poti je slavni mož skusil, da je le nehvaležnost
plačilo tega sveta. Iz Evrope — iz Španskega je bilo namreč kmalu
prišlo mnogo naselnikov na novi svet ter je ustanovilo več naselbin.
Te se pa niso mogle ukoreniniti in razcvesti, nekoliko zato ne, ker
Kolumb ni imel primerne spretnosti, da bi jih bil vodil, nekoliko pa
zato, ker so naselniki bili po večem kaj neredni ljudje ter so le hlepeli
po zlatu in dragocenih kamenih, delati se jim pa ni ljubilo. Ker ni
mogel poravnati nastavših zmešnjav, tožili in obrekovali so ga njegovi
nasprotniki na španskem dvoru. Na to je kraljica Izabela poslala
posebnega pooblaščenca Bob a di 11 o v Ameriko, da bi odpravil vse
nevednosti. Bobadilla je bil Kolumbov sovražnik ter je pritegnil
njegovim nasprotnikom in obrekovalcem; Kolumba je dal prijeti ter
ga v verige vklenenega odpeljati na Špansko. Tu so kmalu spoznali
njegovo nedolžnost ter ga osvobodili sramotne ječe, a žalosti mu niso
mogli zatreti, ki je zarad gerdega ravnanja in obrekovanja razjedala
njegovo serce.

Oproščen je četvertikrat potoval v Ameriko (1502—1504), a
poti v Vzhodno Indijo, ktere je iskal, ni našel: našel pa je srednje¬
ameriško celino, namreč primorje Honduras  ko. Verni vši se v Evropo
se je potegoval za svoje pravice, ki mu .jih je pred pervim potovanjem
kraljica Izabela izrečno priznala v očitni pogodbi, toda zastonj. Iz
žalosti zarad tolike nehvaležnosti umeri je v Valladolidu, 20. maja 1506.
Tudi njegovim naslednikom in dedičem španski vladarji. niso hoteli
priznati pogojenih pravic. Njegov sin Diego (Jakob) jih je po dolgem
prizadevanji pregovoril, da so ga za oblast in čast in za dotične
dohodke vsaj nekoliko odškodili. Moški potomci slavnega najditelja
novega sveta izmerli so z njegovim pravnukom (don Diego II. f 1576).

— 8  —

Novi svet ni dobil imena od svojega najditelja, ampak imenuje
se Amerika  po Florentinci Amerigo Vespucci-ju' (f 1505). Ta je
poslej dvakrat potoval v Brazilijo ter je pervi popisal obiskovane
dežele; ta popis se je med evropskimi narodi toliko razširil, da je
kozmograf Martin Hylacomylus kmalu po pisateljevi srnerti imenoval
novo zemljino Terra America (1507). To ime je najprej izpodrinilo
ime „Novi otoki" ter je proti koncu 16. stoletja v obče zaznamovalo
novi svet.

Drugi španski najditelji novega sveta.

Balboa (1513).

Krištof Kolumb je svetu odkril le malo novega sveta. Po njegovi
srnerti so se ondotne najdbe hitro razširjale in množile, ker je pre¬
mnogo prederznih mož prišlo v Ameriko, da bi hitro obogateli.
Hlepenje po zlatu in dragocenih kamenih jih je gnalo od dežele do
dežele. Ko hitro so na enem kraji obrali prebivalce teh dragih stvari,
prašali so po drugih zlatonosnih pokrajinah ter so derli vanje. Vasco
Nunnez Balboa  iz dobre, če prav ne plemenite rodovine v Xeres-u
de Badajoz se je bil leta 1510. naselil ob Karibskem morji v pokrajini
Darijski. Da bi se otel neprijetne preiskave zarad ondotnih nevednosti
in nepostavnosti, sklenil je z malo tovariši kreniti prek ondotnega
pogorja in iti do skrivnostnega morja, o čegar zlatih in bisernih
zakladih je slišal prečudovite stvari. Začetkom septembra 1513 se
je napravil na pot s 190 Španci in 600 ondotnimi prebivalci. Po
silnih težavah je prišel na herbet srednjeameriških Kordiljer, s kterih
je pervi med Evropejci zagledal novo veliko morje ter je zarad lege
na južni strani imenoval Južno morje.  Z višave dospevši do obrežja,
korakal je z golim mečem in ščitom v morje, dokler mu ni segalo do
pers, ter je slovesno vzel v last za kralja španskega. Eno leto poprej
je bila najdena Florida (1512).

Kortez in najdba ter prisvojitev Mehike.

(1519—1521.)

Mehika  je bila med vsemi deržavami Severne in Srednje
Amerike najbolj razvita. Gospodoval jej je od 12. stoletja kaj vojsko-
ljubni razrod aztekski. Razne podertine, zlasti velikanske razvaline
svetišč, in druge velike stavbe pričajo, da so Mehikanci uže pred
vladarstvom Aztekov bili dospeli na visoko stopinjo izobraženosti.

9 —

Ko so Španci prvikrat prišli v glavno mesto Mehiko, štelo je to črez
60000 hiš in razmerno zelo veliko prebivalcev. Živili so se s polje¬
delstvom in močno tudi pečali z obertstvom; nektere obrtnije, zlasti
zlatarstvo in dragotinarstvo, bile so bolj razvite kot v tadanji Evropi.
Vere so bili gerde malikovalske; svojim ostudnim malikom so darovali
ljudi, odrasle in otroke, navadno še črez 20.000 na leto.

Španec Grijalva  je pervi med Evropejci prijadral do obrežja
mehikanskega; vernivši se je Diegu Velasquezu,  kraljevemu na¬
mestniku na otoku Kubi, poročal o novi deželi z velikimi mesti in
oblečenimi prebivalci, ki se z obertstvom in poljedelstvom pečajo.
Da bi to deželo si prisvojil, poslal je namestnik (Velasquez) mladega
prederznega Ferdinanda  Kor  te  za  v zlata in srebra bogato
Mehiko. Dal mu je le okoli 700 mož, in 14 topov, ki so na 11 majhnih
ladijah prišli v zaželeno deželo. Ko je Kortez videl, da nima priča¬
kovati nobene pomoči od sebičnega Velasqueza, pregovoril je svoje
tovariše, da so stopivši na suho sežgali vse ladije. S tem jim je vzel
vse upanje še kedaj verniti se v Kubo in prepričal jih je, da jih
čaka le ali zmaga ali smert.

Mehikanci so se silno čudili došlim Evropejcem ter jih imeli
za viša bitja, ki so prek morja k njim prišla. O tej veri jih je tudi
uterdil njih kralj Montezuma.  Ta je poslal Kortezu poslanike z
bogatimi darili, da bi jih pregovoril, naj Mehiko zapuste ter se vrnejo.
A bogata darila so Špancem še bolj vnela željo dežele se polastiti.
Neprestano so derli proti glavnemu mestu, kjer jih je Montezuma
slovesno sprejel ter jim za stanovališče odkazal veliko iz kamena
zidano poslopje. Kmalu je bil Montezuma le kralj na videz, kajti
storiti je moral vse, kar je Kortez hotel. A tudi temu je protila
velika nevarnost; Velasquez gaje  namreč odstavil in mu za naslednika
imenoval Narvaeza,  ki je z vojsko pribrodil na Mebikansko. Kortez
je moral z večino svojih tovarišev zapustiti Mehiko ter je šel nad
Narvaeza; brez bitke pridobil je njegovo vojsko, Narvaeza samega pa
je dal vkleniti. Z nova je šel nad Mehiko, polastil se je kralja tei
je ž njim kot z vjetnikom ravnal. Da bi se iznebili španske sile,
napravili so Mehikanci upor. V tem uporu je bil nesrečni Montezuma
smertno ranjen in Kortez je moral zapustiti glavno mesto. Veinivši
se vojskoval se je hudo z Gvatimozinom,  neustrašljivim nasled¬
nikom umerlega Montezume. Ko je leta 1521. šiloma vzel Mehiko
in mladega kralja Gvatimozina vjel, podvrgel je polagoma vso deželo
ter jo kot špansko naselbino uredil. Ž njo je združil tudi južno deželo
G u a t e m a 1 o ter obema skupaj dal ime Nova Hispanija.  Španski

— 10  —

kralj Karl I. (V.) podelil mu je namestniško čast in oblast črez
velikansko deželo.

Kortez je mislil iz Mehike najti pomorsko pot v Vzhodno Indijo,
a tega neutrudni moz ni mogel izveršiti, ker mu je španski kralj
Karol vzel upravništvo v pridobljeni deželi, pustivši mu le vojaško
oblast in nekaj posestev za plačilo nepopisnega truda (1528). Ko
se je bil nekaj let poslej podal v nove nevarnosti in je našel polotok
Kalifornijo  (1536), vernil se je na Špansko, da bi se pred kraljem
opravičil raznih zatožb svojih nasprotnikov in obrekovalcev. Res da
se mu ni zgodilo nič hudega, a kralj ga vendar ni tako sprejel, kakor
je mož zaslužil. Brez posla živel je še nekaj let na svojem posestvu
pri Sevilli v Andaluziji, kjer je leta 1547. umeri iz žalosti zarad
nehvaležnosti svojega vladarja.

Magalhaes in njegovo potovanje krog zemlje.

(1519—1522.)

Ferdinand Magalhaes  (izg. Magaljaens) je bil pervi Evro¬
pejec, ki je potoval krog zemlje. Ko je Balboa našel Veliki ocean,
niso več dvomili, da ni novi svet (Amerika) vzhodni del azijske celine,
ampak da je samostalna zemljina; Magalhaes pa, je to neoveržno
dokazal. Rojen na Portugalskem stopil je v špansko službo, ker ga
portugalski kralj Manuel ni hotel njegovim velikim zaslugam primerno
povišati. Ponudil se je Špancem najti pomorsko pot v Vzhodno Indijo
in sicer krog Amerike. Po pogodbi skleneni v Valladolidu odpotoval
je s petimi ladijami proti Južni Ameriki (1519). Srečno je dospel do
južnega skrajnika Južne Amerike ter prebrodil morsko ožino, ki se
doslej po njem Magalhaesov preliv  imenuje. Prišedši v Veliki
ocean, čudili so se mornarji, da je bila vožnja po njem brez vseh
nevarnosti ter so ga po mirnem njegovem poveršji imenovali Tiho
morje.  Jadraje prek tega morja zadel je le na otoke, kterim so
rekli „Ladroni“, ker so njih prebivalci na ladijah vse pokradli, kar
se je le ukrasti in odnesti dalo. Poslej je pristal na Filipinskih otokih
(tako so za Filipa II. imenovali nektere Manile). Da bi ondotne
surove prebivalce prisilil sprejeti kerščanstvo in priznati špansko
nadoblast, jel se je ž njimi vojskovati; a v tem boji bil je ubit
7. aprila 1521. Neki Elcano je pripeljal edino ostalo ladijo nazaj
na Špansko (1522). S tem je bilo dokazano, da je naša zemlja
okrogla, a tadanji ljudje še niso izprevideli, zakaj so potovalci izgubil'
en dan; kajti prišedši do Kapverdskih  otokov šteli so 9. julija 1522,
ondotni Portugalci pa uže 10. Poslej so učenjaki prišli na to, da se

— 11  —

en dan izgubi, če se od vzhoda proti zahodu potuje krog zemlje,
nasproti pa pridobi. —Stroški za vseh pet ladij so znašali 22000 cekinov;
ostala ladija pa je sama nabrala in v Evropo prinesla raznih dišav,
ki so bile črez 100.000 cekinov vredne.

Pizarro in najdba ter prisvojitev Peruvanskega in čilskega (1532).

Kakor Mehikanci v Severni Ameriki bili so Peruvanci  v
Južni najbolj razviti narod. Pečali so se s poljedelstvom in obertstvom.
Zemljo liže samo na sebi zelo rodovitno so namakali po velikih vodo¬
tokih, kterih eden je bil 120, drugi pa 150 ur hoda dolg. Razen
drugih potov ste kupčijo po deželi pospeševali dve velikanski cesti,
kterih dolgost je bila okoli 500 ur hoda. Med njihovimi mesti se je
najbolj odlikovalo Kuzko, stolišče njih vladarjev, ki so imeli naslov
„inka“. Po deželi je bilo mnogo veličastnih svetišč in krasnih palač.
Zidali so jih z orodjem iz bakra, kterega so Peruvanci na poseben,
nam neznan način vedeli uterditi, da je orodje bilo močno kakor
železno. Vere so bili malikovalske ter so oboževali zvezde; glavni
njih bog je bilo solnce, kteremu pa nikdar niso ljudi darovali. Največa
njih nesreča je bila, da sta se o prihodu Špancev v deželo dva bivata
prepirala za vladarstvo.

Franc Pizarro  iz španskega mesta Truxillo je spremljeval
serčnega Balboa na njegovem potovanji prek Panamskega medmorja.
Nekikrat je slišal, kako je neki indijanski glavar pravil zlatohlepnemu
Balbou, da mu zamore imenovati deželo, v kterej jedo iz zlatih skled
in v kterej zlato nima veče vrednosti kot železo na Španskem. Te
besede mu niso izginile več iz spomina. Zavezal se je s predrznim
Diegom Almagrom  in kaj bistroumnim in previdnim Hernandom
de Luque. Ko sta Pizarro in Almagro našla bogato peruvansko obrežje
(leta 1514., poslej leta 152G. in 1527.), pripravila sta se šiloma polastiti
se dobro obdelane dežele. Leta 1531. je Pizarro brodil s 3 ladijami
na Peruvansko, kamor je kmalu za njim prišel njegov zaveznik Almagro.
Neizmerne težave so tu čakale španskih vojakov; iz teh so se le
rešili po razporih med kraljičema Huaskarom in Atahualpo,  ki
sta se po smerti svojega očeta za prestol bojevala.

Atahualpa je bil premagal Huaskara, za kterega so se sedaj
Španci potegovali ter ob enem se polastili velikega kosa peruvanske
dežele. Posedli so glavno mesto Kuzko ter vjeli kralja Atahualpo
(pri Kahamalki, 1532). Da bi se osvobodil, ponudil je Spancem toliko
zlata, da bode soba ž njim napolnjena, kolikor visoko seže z rokami.
Pizarro je bil zadovoljen s to obljubo ter je skoro 3 metre visoko
potegnil rudeč risek, do kterega so Peruvanci imeli napolniti sobo

12  —

okolo 5 metrov široko in 7 dolgo. Poročniki so hiteli v Kuzko in
druga mesta, da so iz svetišč in palač pobirali zlate posode. A tudi

to mu ni dosta pomagalo. Ko je namreč Atahualpa slišal, da je vjeti

Huaskar Špancem obljubil še več zlata in srebra, dal ga je v reki

Andramarki utopiti. Zato ga je Pizarro še natančneje varoval. Ko

pa je počil glas, da se po severnih pokrajinah Peruvanci pripravljajo
na vojsko, da bi osvobodili svojega kralja, dal ga je Pizarro obsoditi
in umoriti (1533). Po tem so Spanci nagloma se polastili vse dežele
ter kake 3 ure daleč od morja ustanovili novo glavno mesto Lima
(1534). Med tem je derzni Almagro našel in prisvojil si Čilsko  na
južni strani peruvanske dežele. Ko so se Pizarro in njegovi štirje
bratje razperli z Almagrom, jeli so se hudo med seboj bojevati.
Almagro je bil premagan in umorjen (1538). Sin je maščeval smert
svojega očeta; zarotniki so namreč napadli Pizarra v njegovi palači
v Limi ter ga po hudem boji ubili v 63. letu njegovega življenja.

Karl, španski kralj, je poslal novega namestnika na Peruvansko,
ki je premagal uporne čete ter vse razmere znova uravnal.

Portugalske najdbe in naselbine.

Vasco da G-ama in najdba pomorske poti v Indijo (1498).

Jernej Diaz  je bil leta 1486. našel afriški skrajnik, Ert dobre
nade. Potem so Portugalci počivali za nekaj let, kajti med njimi ni
bilo le ednega pomorščaka, ki se bi bil upal onostran rečenega erta;
a znova izpodbadale so jih španske najdbe v Ameriki. Na povelje
kralja Emanuela  Velikega je leta 1497. jadral Vasco da G-ama
iz Lizbone; srečno je prišel krog Erta dobre nade ter je brodil poleg'
vzhodnega obrežja afriškega skozi Mozambiški preliv. Prišedši v
Meliudo našel je več arabskih kupcev in mornarjev, ki so bili od
tod uže večkrat jadrali v Vzhodno Indijo. Pridobivši te arabske
mornarje plaval je 370 miriametrov daleč prek Indijskega oceana ter
je 20. maja leta 1498. pristal v pristanišči kalikutskem  na obrežji
malabarskem. Sperva od indijskih knezov dobro sprejet, moral se je
poslej ž njimi bojevati. Nadražili so jih namreč arabski kupci zoper
Portugalce, kajti Arabci so kmalu izprevideli, da bodo Evropejci
potuje krog Afrike vzeli jim ves dobiček, ki jim ga je dotedanja
kupčija prek Egipta in zahodne Azije dajala. A vse njih prizadevanje
je bilo zastonj. Gama in njegovi nasledniki so šiloma izpodrinili
svoje nasprotnike, pokončali so arabsko ladijevje ter se po polnem
polastili velike kupčije z indijskim blagom. Med temi Portugalci sta
se najbolj odlikovala Franc Almeida  (1504—1509) in Alfonz

— 13 —

Albuquerque  (1509—1515), ki sta se serčno bojevala s premočnimi
sovražniki, vse premagala ter Portugalcem pridobila vse bregove in
otoke od preliva Ormuskega do polotoka Malake. Poslej so pridobili
tudi dišav bogate Moluške otoke (1513) ter so našli razne Sundske
otoke. Nazadnje so prišli tudi na Japonsko.  Povsodi so sezidali
po več terdnjav, med kterimi je Goa kot središče portugalske oblasti
v Vzhodnji Indiji najbolj cvetela.

Pedralvarez Kabral in najdba Brazilije (1500).

Da bi od Vasca da Gama najdene dežele si prisvojil ter jih
tudi razširil, poslal je kralj Emanuel (leta 1500.) Pedralvareza Kabrala
v Indijo. Na ladijah je imel okoli 1500 mož. Ker je na potu prek
Atlantskega oceana zašel preveč proti zahodu, prišel je v jugozahodni
morski tok, ki ga je oddalil od Afrike ter prinesel na obrežje Južne
Amerike.  Imenoval je najdeno deželo po rudečem lesu, ki se je
presekan svetil kakor goreče oglje (brasa ali braza = živo oglje). Vzel
je v last Brazilijo  za portugalskega kralja, če jo je prav-3 mesece
poprej uže bil zagledal Španec Pinzon.

Naselbine holandske.

Filip II., kralj španski, se je polastil leta 1580. ne le portugal¬
skega kraljestva v Evropi, ampak tudi raznih portugalskih naselbin
v Aziji in Ameriki. Ko so se Holandci  uprli zoper njegovo oblast,
prepovedal jim je kupčijo z indijskim blagom, ktero so do tedaj v
Lizboni kupovali ter po severni Evropi razvažali. Zato so Holandci
šli sami naravnost v Vzhodno Indijo (Indijska kupčijska družba, 1602.)
ter so ustanovili tam razne naselbine, kterih središče je bila cvetoča
Bat a vi j a. Kmalu so izpodrinili Portugalce iz vzhodnega Indijskega
morja ter so jim šiloma vzeli Moluke, Malako, Cejlon, in nazadnje
tudi najimenitniša tergovišča na obrežji malabarskem in koromandel-
skem. Izpodrinili so jih tudi z Japonskega, od Kitajcev so pa dobili
otok Formozo. Neka druga kupčijska družba ustanovila se je leta 1621.
ter se polastila kupčije z Zahodno Indijo, Brazilijo in z zahodnim
obrežjem afriškim.

Angleške in francoske najdbe in naselbine.

Ko so Angleži  videli, koliko dobička daje Špancem in Poitu-
galcem kupčija z japonskim, kitajskim in indijskim blagom, skušali
so tje najti posebno in dosta krajšo pomorsko pot. Imenitna angleška
pomorščaka Davis in Forbisher  sta jo iskala na severni stiani
Severne Amerike (morje severozahodnih prebrodov), Hudson pa je

14 —

iskal severovzhodni prehod (na severni strani Evrope — Azije). Slavna
kraljica Elizabeta je leta 1600. dalanekej kupčijskej družbi v Londonu
izključljivo pravico za kupčijo v Vzhodno Indijo. Ta družba, ki je
poslej tako zaslovela, je ustanovila nekaj naselbin na malabarskem
in koromandelskem obrežji in na indijskih otokih. Za kralja Jakoba I.
sta pa dve drugi kupčijski družbi poselili vzhodno obrežje Severne
Amerike.

Tudi Francozje  so skušali se naseliti na raznih krajih; naj-
veča stanovitna njih naselbina bila je v Akadiji in Kanadi (Severna
Amerika).

Nasledki zemljepisnih najdeb.

Nasledki teh zemljepisnih najdeb so v  kaj različni za evropske
deržave in za najdene dežele. Lakomni Španci so sperva hlepeli le
po dragih kovinah ter so po dvakrat na leto pošiljali svoje ladije
po nje v Ameriko. Da bi jih več ko mogoče nabrali, postavljali so
samovoljne podkralje  velikim pokrajinam za upravitelje (Peruvansko
in Mehikansko); ti niso skerbeli le za špansko deržavo, ampak so
se po različnih potih skušali sami obogatiti. Ravnali so se po naredbah
„Indijskega svetovalstva 11 , ki je na španskem dvoru pomagalo kraljem
vladati novo najdene dežele. Španci so zatirali kupčijo in obert ali
vsaj oboje sebi prideržavali, tako da so najdene dežele smele svoje
pridelke in zaklade prodajati le na Špansko in tudi le iz Španskega
(iz sevilskega pristanišča) dobivati evropsko blago.

Ker se španskim naselnikom samim ni ljubilo delati, silili so
pervotne prebivalce opravljati najtežavniša dela, zdaj v rudokopih,
zdaj na preobširnih posestvih. Pregerdo, nečloveško so ž njimi ravnali,
ker jim tega nobena postava ni branila. Po takem se ni čuditi, da
so Antiljanci, v  sami ob sebi bolj slabotnega života, uže v drugem rodu
po prihodu Špancev skoro po polnem poginili. Ljubše jim je bilo
umreti kot dalje prenašati razne težave in muke. Morili so se zdaj
posamezni, zdaj v družbah s strupom in drugim morilom. Dosta
močnejši in zelo bojeviti so bili Karibi, ki so sperva živeli le na
e vernem obrežji Južne Amerike, poslej so se pa tudi prek Karibskega
morja razširili po srednje-ameriških otokih (ti se še doslej imenujejo
Zahodna Indija; ker so Kolumb in drugi pomorščaki sperva mislili,
da so ti otoki le del azijske Indije; ko so poslej izprevideli pomoto,
rekli so azijskej Indiji Vzhodna,  onim otokom paZahodna  Indija).
Ti Karibi so se ustavljali zdatno preganjanju in zatiranju španskih
oblastnikov ter se ohranili do sedanjega časa. Tudi Mehikancev in
Peruvancev, ki so bili primeroma zelo izobraženi, niso mogli zatreti.
Vsled tega nečloveškega ravnanja prešinila je neizrečena jeza in razdra¬
ženost serca Indijanov; in deloma le zato so se tudi tako ustavljali
kerščanski veri. In res, kaj bi neizobraženi razrodje bili pričakovali
od oznanjevane vere ljubezni, ker so videli, da kerščeni Španci ne

15 —

žive po njenih naukih in ž njimi tako kervoločno postopajo. — K
smerti obsojen Indijan bil je od misijonarja pridobljen za kerščansko
vero. Pred kerstom ga je vprašal, če bode v nebesih našel tudi
Spance; misijonar mu je razložil, da bodo pobožni tudi tam bivali.
Na to Indijanec ni hotel sprejeti kersta, ampak rekel je misijonarju,
da noče (tudi po smerti) priti nikamor, kjer bi našel kterega iz tega
prokletega (španskega) rodu.

Blagoserčni duhovniki in misijonarji, ki so razširjali med Indijani
kerščansko vero in omiko, so zastonj opominjali španske oblastnike
k miloserčnosti. V sebičnosti vtopilo se je in oterpnilo je Evropejcem
serce, da niso hoteli poslušati opominov kerščanske vere. Brez uspeha
bile so vse zapovedi bolj rahločutne kraljice Izabele in njenega moža
kralja Ferdinanda Katoliškega. Ko je blagi škof Jernej Las Casas
(1474—1566.) skušal pomanjšati terpljenje slabotnih Indijanov, na¬
svetoval je iz Afrike v Ameriko pripeljati zamorcev, ki so dosta
krepkejšega života ter bodo lehko opravljali najtežavniša dela v rudo-
kopih in na velikih španskih posestvih. Tako se je začela ostudna
kupčija s sužniki v Ameriko; se ve da blagoserčni Las Casas ni
mogel vedeti, v koliko nesrečo je njegov nasvet pripravil zamorsko
pleme. In vendar Indijani s tem niso bili rešeni pogina.

Mali portugalski narod ni mogel iz svoje dežele poslati mnogo
naselnikov v najdene pokrajine azijske. Zato se je polastil le raznih
morskih obrežij ter je po njih ustanavljal male terdnjave in kupčijske
naselbine. Osrečili pa tudi Portugalci niso onih azijskih dežel, ker
so jim vsiljevali kerščanstvo (Goa je bila stolišče portugalske inkvizicije)
ter vso kupčijo ž njimi sebi prideržavali. Indijsko blago so vozili sami
v Lizbono ter je od tod z največim dobičkom prodajali po celej Evropi.
Kvintal ali 100 kilogramov nagelnovih žbic je na Molukih veljal le
4 cekine, v Londonu pa 672. — Ko so poslej Holandci izpodrinili
Portugalce, ravnale so njih kupčijske družbe še ozkoserčnejše z
ondotnimi deželami. Po Vzhodni Indiji, na Molukih in drugodi niso
zatirali le ljudi, ampak celo prirodo, da bi samo na nekterih njih
otokih pridelovali dišave, ktere so potem po samovoljno zvišani ceni
prodajali po evropskih tergoviščih. — Manj dobička so dajale angleške
naselbine v Severni Ameriki. Leta 1497. je Cabot našel Novi Fundland,
pervo naselbino angleško pa je ustanovil Valter Raleigh za kraljice
Elizabete; tej v čast imenoval jo je Virginijo (1585). A te naselbine,
s tolikim trudom v pragozdih in sredi močvirja ustanovljene, so bile
stanovitnejše ter so s časom svojim ustanoviteljem dajale dosta rednejši
dobiček, kot španske Špancem.

Premnogo vpliva so nove najdbe imele tudi na evropske dežele.
Velika kupčija, ki se je v starem in zlasti v srednjem veku le po
srednjemorskih deželah in po zahodnih azijskih pokrajinah razvijala,
odperla si je nova pota. Zapustivši svoja prejšnja središča (Benedtke,
Genova, Piza, Carjigrad, Aleksandrija, Marseille, Barcelona) preselila
se je v oceanska mesta na Španskem in Portugalskem. Tudi hansaška

16  —

mesta so jo po večem izgubile, zlasti oni čas, ko so Holandci in
Angleži izpodrinili Špance in Portugalce iz svetovnih tergovišč.

Iz novega sveta so Evropejci dobili tudi nekaj preimenitnih
rastlin. Tobak  (herba nicotiana) je prišel iz Amerike, vendar je še
sedaj neznano, kje raste samosev tobak. Peter Pane, Kolumbov
tovariš, je pervi poročal o tej rastlini; okoli leta 1520. so Španci
našli tobak na Jukatanskem polotoku in leta 1560. je Ivan Nicot,
francoski poslanec v Lizboni, dobil perve te rastline iz Floride. Dosta
koristnejši dar amerikanski je krompir  (solarnim tuberosum), kterega
so za najdbe novega sveta sadili po vseh zmernotoplih deželah in
pokrajinah od Čilskega do Nove Granade; Mehikanci ga niso imeli;
rastel pa je blezo tudi v Severni Karolini, odkoder ga je Valter
Raleigh (leta 1586.) prinesel v Evropo. Enake koristi je tudi turšic  a
(Zea mays), ki so jo za najdbe Amerike pridelovali ondotni razrodi
od Čilske do Virginije in od Brazilije do Kalifornije. Tudi vanilja
in razne druge rastline so prišle iz Amerike. Ta zemljina pa sperva
ni imela niti naših žit, niti naših domačih živali; iz starega sveta je
prejela pšenico, rež, oves, ječmen, riž (oryza sativa), ajdo, konja,
govedo, ovce, koze, prašiče. Iz Vzhodne Indije so prinesli v Ameriko
prenmgo rastlin, hi so v ondešnji rodovitni zemlji in pod vročim
podnebjem preobilo rodile. Vsled tega se je njihova cena zelo znižala.
Evropejci so jih potrebovali in porabljali zmerom več, kar je zopet
imelo mnogo vpliva na duševni in gmotni, zlasti pa na družbinski
njih razvitek. — Tudi razna znanstva so močno napredovala, najbolj
pa se je razvijalo prirodopisje, zemljepisje, astronomija, narodopisje itd.

Začetek ravnotežja evropskih deržav v Italiji.

(1495—1515.)

Francozje se polaste Neapolitanskega  (1495). Der-
žavne razmere italijanske so bile konci 15. stoletja silno zamotane.
Po nekterih deželah so se nasprotne stranke, po nekterih pa tuji
narodje poganjali za nadvladarstvo. Te zmešnjave so naklonile franco¬
skega kralja Karla VIII., da se je kot dedič mlajših Anjouvincev
začel poganjati za Neapolitansko. Francoska vojska je nagloma posedla
vso deželo (1495). Ker je to zelo povišalo francosko moč, zavidale
so mu druge deržave ter se zoper njega zavezale. Združili so se
namreč papež Aleksander VI., cesar Maksimilijan L, Ferdinand, kralj
aragonski' in sicilski, in Ludovik Moro, vojvoda milanski, da bi
Francozom zaperli pot iz Italije ter jim vzeli Neapolitansko. To so
Francozje res precej izgubili (1496), ker je prej pregnani Ferdinand II.,
karlj neapolitanski, nagloma izpodrinil Francoze.

Boj za Milansko in Neapolitansko.  Ludovik, naslednik
francoskega kralja Karla VIII., se je zavezal s papežem in Benečani,
da bi se polastil Milanskega. In to je tudi po polnem dosegel, ko je
njegova vojska vjela milanskega vojvoda Ludovika Mora, kterega so

— 17 —

do smerti imeli zapertega v ječi na Francoskem. Cesar Maksimilijan I.
je v pogodbi blaiski (1504) dal vojvodstvo kralju v fevd. Da bi se
polastil tudi Neapolitanskega, zavezal se je Ludovik s Ferdinandom
Aragonskim. Res ste njiju vojski nagloma posedli deželo, a ker ste
se pri delitvi plena razperli, premagal je španski vojvoda Gonsalvo
Kordovski Francoze ter jih prisilil, da so odšli iz v  dežele (1504).
Odslej je bilo neapolitansko kraljestvo združeno s Španijo (do na¬
sledstvene vojske španske).

Zaveza  (ligue) cambrai-ska  (1508). Zadnja vojska, brez
najmanjšega vzroka začeta, je obogatila Špance ter vabila tudi druge
deržave razširiti se na škodo tujih dežel. Goli pohlep po deželah je
tudi vzročil zavezo cambrai-sko. Papež Julij II., Ferdinand Aragonski,
Ludovik XII., kralj francoski, in Cesar Maksimilijan I., so se v franco¬
skem mestu Cambrai-u (izg. Kambreu) združili, da bodo benečansko
republiko napadli, premagali in med seboj razdelili. Ko se je vojska
začela, rešili so se Benečani iz velike stiske s tem, da so se s papežem
pogodili in mu odstopili svoja posestva v Romagni (1509); pomirili so
tudi Ferdinanda Aragonskega ter mu vernili razna mesta na neapolitan-
skern primorji.

Sveta zaveza  (liga, 1511—1513). Papež Julij II. se je jel
bati Francozov, ki so se serčno vojskovali zoper Benečane; zato je
sklenil z Benečani, s Ferdinandom Aragonskim in s Švajcarji tako
imenovano „sveto  zavezo 11 . Res da so v tej vojski Francozje pri
Raveni (1512) slavno zmagali špansko-papeževo vojsko, a to jim nič
ni pomagalo, ker je v tej bitki padel njih najspretnejši vojskovod
Gaston de Fois. Kmalu so jim Švajcarji vzeli tudi Milansko ter je
izročili Maksimilijanu Sforzi, sinu nesrečnega Ludovika Mora. Tudi
Leon X. (1513), naslednik Julijev na papeževem prestolu, seje  deržal
svete zeveze, h kterej sta pristopila celo Henrik VIII., angleški kralj,
in cesar Maksimilijan I. Ker se pa Benečani niso mogli pogoditi z
Maksimilijanom, izstopili so iz svete zaveze ter se združili s Francozi,
ki so se sedaj morali v Italiji in na lastni zemlji bojevati s sovražniki.
Maksimilijan jih je z angleško pomočjo premagal pri Guinegate-i
(1513), a ta slavna zmaga mu nič ni pomagala. Ko je Franc L
(1515—1547) nasledoval na francoskem prestolu, premagal je Svajcarje
pri Marignani (1515) ter se znova polastil Milanskega. Tako so v
južni Italiji nadvladali Španci, v severni pa Francozje; domače ita¬
lijanske deržave so bile po polnem oslabele ter so se naslanjale zdaj
na to, zdaj na ono tujo moč.

Maksimilijan I, nemški cesar.

(1493—1519.)

Po smerti cesarja Friderika IV. je vladal vsem avstrijskim
deželam njegov sin Maksimilijan  I., kterega so bili nemški knezi
uže poprej (leta 1486.) izvolili za rimskega kralja. Bil je eden naj-

2

18

izverstnejših habsburških vladarjev. Osebna in deržave čast mu je
bila črez vse; po pravici ga imenujejo „zadnjega viteza 11 , kajti bil
je v resnici zadnja svetla zvezda propadajočega viteštva. Bil je pra¬
vičen, delaven, velikodušen, častiljuben in pokrovitelj znanosti in
umetnosti. Dunajsko vseučilišče je obiskavalo tačas okoli 7000 dijakov.
Ustanovil je cesarsko dvorsko knjižnico na Dunaji in zbiral zgodovinske
spominke svoje rodovine. Cesarjev tajnik Marks Treitzsauenvein je
spisal imenitno knjigo „der weiss Kunig", v kterej po cesarjevih
besedah poroča o njegovih delih in podvzetjih. Po avstrijskih deželah
je vladal mir in red; vpeljal je novi policijski red; zboljšal je vojaške
zadeve ter osnoval pervo stalno vojsko v Avstriji, kupčija (vpeljal je
tudi poštarstvo) in obertstvo ste močno cveteli. Le škoda, da se je
večkrat zapletel v podvzetja, kterih zveršiti ni imel primerne moči:
po gostem mu je za to primanjkovalo denarjev.

Ko se je mešal v homatije italijanske, ni na zadnje vendar nič
dosegel. Benečani so mu celo pot v Rim zaperli; zato je Maksimilijan
sam si pridel naslov „izvoljen rimski  cesar 11  ter se ni dal
kronati od papeža. Tako so se tudi naslednji nemški vladarji imenovali.
Brez uspeha jc bilo tudi njegovo prizadevanje nemške kneze pridobiti
za vojsko zoper Turke.

Primeroma kaj uspešno je bilo njegovo delovanje na Nemškem.
Na deržavnem zboru v Wormsu (1495) je bilo za vselej prepovedano
samovoljno si delati pravico ter je bil oklican večen  mir  po vseh
deželah. Ustanovil je deržavno sodišče,  ki je razsojevalo vse
javne prepire deržavnih knezov in stanov. Tudi odvisni stanovi so se
lehko pritoževali pri tem sodišči. Da bi mir in rednost lažje ohranil,
razdelil je na deržavnem zboru v Kolinu (1512) vse cesarstvo v
10 „okrožij“,  kterim na čelu so stali „okrožni glavarji 11  s posebnimi
svetovalci, češke dežele in švajcarske pokrajine niso bile podrejene
nobenemu okrožju.

Posebno srečen pa je bil Maksimilijan I. v svojem prizadevanji
Avstriji ali svojej rodbini pridobiti novih dežel.  Za
svojega očeta Friderika se je bil poročil z Marijo, dedičinjo bogatih
burgundskih dežel (1477) ter ž njo pridobil vse pokrajine ob dolenjem
Renu in dolenji Skaldi. — Ko je leta 1496. umeri nadvojvoda
Sigismund Tirolski, podedoval je tudi Tirolsko in velik del Prednjih
avstrijskih dežel. — Po smerti Leonharda, zadnjega goriškega grofa
(1500), je dobil Maksimilijan vsled prejšnjih dedinskih pogodeb grofijo
Goriško z Bistriško dolino na Tirolskem, Devin in pa Pazin v Istri. —

— 19 —

Svojega sina Filipa Lepega, kneza burgundskega, je poročil z Jovano,
hčerjo Ferdinanda Aragonskega in Izabele Kastiljske, ter je potem,
ko so odmerli vsi drugi dediči v španskej vladarskej rodovini, Habs-
burgovcem pridobil obširne španske dežele v Evropi in Ameriki. Po
Filipovej prezgodnej smerti (1506) je skerbel cesar za svoja vnuka
Karla (V.) in Ferdinanda (I.). Pervorojeni vnuk Karl je prevzel
vladarstvo v vseh španskih deželah, ker je njegova mati Jovana na
pameti bolehala (Jovana „Blazna“), in po Maksimilijanovi smerti
tudi v avstrijskih. Temu je skušal pridobiti tudi cesarsko krono
nemško, a to brez uspeha. -— Ferdinanda, mlajšega svojega vnuka,
je zaročil z Ano, hčerjo Vladislava, kralja češkega in ogerskega, in
svojo vnukinjo Marijo z Vladislavovim sinom Ludovikom (II.). Pri
tej priliki je ponovil stare dedinske pogodbe med Avstrijo, Češko in
Ogersko, po kterih naj bi, ko bi utegnil Ludovik II. umreti brez
otrok, njega svak Ferdinand (I.) nastopil vladarstvo na Češkem in
Ogerskem. To se je tudi zgodilo leta 1526. Te srečne ženitve
in pridobitve izražuje znana verstica: „ Bella gerant alii, tu felix
Austria nube“.

Martin Luther in začetek verskega razkolništva.

Zadnja leta Maksimilijanovega vladarstva se je začelo tudi versko
razkolništvo, ki se po svojem začetniku navadno imenuje luteranstvo.
V začetku 15. stoletja so se Jovan Hus in njegovi tovariši brez
uspeha poganjali za odpravljenje raznih cerkvenih napak. Iverščanstvo
je hiralo, ker je v katoliški cerkvi bilo mnogo gnjilobe v glavi in
članovih. Te gnjilobe tudi občna cerkvena zbora v Konstanci in Bazilu
nista mogla odpraviti. Posvetni duhovniki niso živeli po cerkvenih
zapovedih in tudi po samostanih je nravitost silno hirala. Slabi zgledi
so bili duhovnikom in redovnikom celo nekteri papeži, n. pr. razuzdani
papež Aleksander VI. ali častiljubni Julij II. Znanstvo se od srede
15. stoletja ni več gojilo le po samostanih in med duhovniki, ampak
razširilo se je med posvetne može, tako imenovane „humaniste“, ki
niso hoteli niti cerkvenih napak zakrivati, niti napadov na verske
nauke odbijati.

V srednjem veku so papeži večkrat oznanjevali odpustke, ktere
so verniki zadobili, če so se spokorili in več ali manj miloščine dali
za kako cerkveno ali versko napravo. Tako je cerkev odpustke dajala
in miloščino sprejemala za vojsko zoper saracene (mohamedance) in
Turke. Pri tem se je po gostem pripetilo, da mlačni duhovniki niso
primerno podučili nevednega ljudstva, ki je mislilo, da se udeleži
oznanjenih odpustkov, ko hitro zahtevano miloščino plača, naj se potem

2 *

— 20  —

uže spokori in poboljša ali ne. Uže večkrat so se pobožni in učeni
možje, zlasti za božjo čast vneti duhovniki izpotikali nad to napako,
ter so grajali malovredneže, ki so odpustke brez vsega poduka ne¬
vednemu ljudstvu le za denar prodajali. To se je zgodilo tudi v
začetku 16. stoletja. Papež Leo X., (od leta 1513. na prestolu), ki
je kot rojen Medičejec umetnosti in znanstva črez vse ljubil in čislal,
dal je po vsem katoliškem svetu odpustke oznanjevati in miloščino
pobirati, da bi krasno cerkev sv. Petra v Rimu mogel dozidati. Po
srednji Nemčiji je odpustke oznanjal dominikanec Jovan Tetzel. Ker
je temu nevestnemu možu bilo le za denar, pokazale so se stare
napake dosta očitnejše kot kterikolikrat poprej. Le temu nevestnemu
postopanju ustavil se je sperva imenitni doktor Martin Luther.

Martin Luther,  sin nekega skrilarja, je bil 10. novembra 1483.
rojen v Eislebnu na Mansfeldskem. Hudo se mu je godilo v njegovej
mladosti: živel je v pomanjkanji in ostro so ga deržali starši v
domačej hiši; enako hudo se mu je godilo v šoli mansfeldski, ktero
je najprej obiskaval. V 14. letu je šel v latinsko šolo v Devinu (Mag¬
deburg), poslej v Eisenach; tu kakor tam je živel le od miloščine
tujih ljudi. Ker so se kmalu pokazale prirojene mu zmožnosti, šel je v
18. letu v Erfurt, da bi se na ondešnjem vseučilišči po želji svojega
očeta učil pravoznanstva (1502). Poleg tega se je pečal močno tudi
s starimi klasiki. A ti nauki mu niso mogli dati serčnega miru.
Polotil se je s prigojeno mu neutrudnostjo bogoslovskih ukov ter je
ves otožen stopil v samostan k očetom avgustincem (1505). V samo¬
stanu je pridno čital in premišljeval sveto pismo in cerkvene očete,
zlasti pa spise svetega Avguština. Živel je tako pobožno ter se toliko
pokoril in terpinčil, da je poslej večkrat rekel: „Ko bi z meniškim
terpinčenjem in pokorjenjem kteri mogel priti v nebesa, prišel bi
jaz gotovo. “ Ko je samostanski provincijal Staupitz nekdaj obiskal
samostan, v kterem je Martim Luther živel, prikupila se mu je njegova
učenost in pobožnost toliko, da gaje  spravil na novoustanovljeno (1502)
vseučilišče v Wittenbergu (1508). Na visoki tej šoli je pridobil mladi
profesor kmalu občno spoštovanje; občudovali so njegovo učenost in
zgovornost. Zato so mu leta 1512. podelili čast in naslov doktorja bogo-
slovstva in imenitni pisatelj Pirkheimer gaje  sredi leta 1517. v spisu,
v kterem je Reuchlina zagovarjal, uže vverstil med najučenejše nemške
bogoslovce. Tudi očetje avgustinci so mu bili tako udani, da so ga
leta 1510. poslali v Rim, kjer se-je uspešno potegoval za pravice
in koristi njih redu. Pri tej priliki je tudi spoznaval, kolike napake
so vladale med italijanskimi duhovniki, zlasti pa na papeževem dvoru.

Ko je prej imenovani dominikanec Jovan Tetzel jel odpustke
prodajati v okolici wittenberški, nabil je dr. Martin Luther  na
večer pred vsemi svetimi (31. oktobra 1517) na dvorsko cerkev v

21  —

Wittenbergu 95 stavkov, v kterih se je očitno izrekel zoper ne¬
vestno oznanjevanje odpustkov ter je pristavil, da je pripravljen,
svoje terditve zagovarjati in braniti zoper kterega koli bodi. Sperva
je bila podoba, da bo ves razpor med- menihi ponehal sam od sebe,
kakor so v srednjem veku po gostem ponehali enaki razpori med
nasprotnimi duhovnimi redovi. A takrat ni bilo tako. Lutherju so
pritegnili vsi avgustinci in razni učenjaki zlasti v Nemčiji; Tetzela
so pa zagovarjali njegovi soredovniki dominikanci in mnogi drugi možje,
med kterimi najimenitniši so bili Prierio Prierias, papežev dvornik
in presojevalec novih knjig, Hogstraten v Kolinu in Švab Jovan Eck,
prokancelar vseučilišča v Ingolstadtu. Tako se je razpor nagloma
razširil ter postajal zmerom nevarnejši, ker Luther sedaj ni le napadal
napak v katoliški cerkvi, ampak izpodbijal je tudi razne verske
resnice. Poudarjal je posebno, da človeku nič ne koristijo dobra dela
in da ga le vera sama izveličuje.

Papež Leon  X. je pozval Lutherja v Rim, da bi se opravičil
zarad svojih naukov. Ker se je pa Friderik Modri, saski izborni knez,
potegnil za Lutherja, ta ni šel v Rim in papež je poslal svojega
poslanika Tomaža  de  Vio  (ki je bil od svojega rojstnega mesta Gaeta
navadno kardinal Kajetan imenovan) na Nemško. V Avgsburgu sta
se sešla kardinal Kajetan  in Martin Luther (1518). Ker na zahte¬
vanje kardinalovo Luther ni hotel brezpogojno preklicati svojih naukov,
ušel je ponoči iz mesta zapustivši pismo, v kterem se zarad svoje
pravde sklicuje „od slabo podučenega papeža na papeža, ki se ima
bolje podučiti". Tudi Kajetanov naslednik, blagoserčni papežev ka-
mornik Miltitz  ni mogel razpora zatreti (1519), in sicer za to ne,
ker Lutherjevi nasprotniki niso mogli molčati. Zgovorni in kaj učeni
Jovan Eck je namreč pozval Lutherjevega priverženca doktorja Bo-
densteina (od rojstnega kraja navadno Karlstadt  imenovanega) na
verski razgovor v Lipskem. Stranki ste bili vsled tega javnega raz¬
govora še bolj razdraženi. Luther .je zavergel papeževo nadoblast v
katoliški cerkvi in veljavo cerkvenih zborov. Eck je tekel v Rim ter
je dobil od papeža lastnoročno pismo, v kterem je sveti oče iz
cerkve izobčil Lutherja ter 41 stavkov iz njegovih spisov za krive
spoznal. A Luther se za to ni zmenil in je papeževo pismo in knjigo
o cerkvenem pravu leta 1520 pred mestom Wittenbergom očitno
sežgal na gromadi.

Luther je kmalu našel mnogo priveržencev na Nemškem, zlasti
v samostalnih deržavnih mestih. Njegovi nauki so se tem lažje raz-

— 22  —

širjali, ker je bil l‘J. prosenca 1519 cesar Maksimilijan umeri; Karl,
španski kralj in njegov naslednik na cesarskem prestolu, pa je še
le jeseni leta 1520. prišel na Nemško. Vlado je med tem vodil
Friderik Modri, izborni knez saski.

Karl V. in pervi razvitek luteranstva.

Po Maksimilijanovi smerti sta se za nemški prestol poganjala
španski kralj Karl in francoski vladar Franc I. Friderik Modri, izborni
knez saski, je kljubu francoskemu obetanju in podkupovanju naklonil
cesarsko krono španskemu kralju Karlu, ki je po očetu bil iz nemške
vladarske rodovine (habsburške). Ko je bil novoizvoljeni cesar nekoliko
uredil španske homatije, šel je na Nemško, kjer se je dal v oktobru
1520 kronati. Potem je sklical deržavni zbor v fforms,  da bi na
njem vredil razne nemške zadeve.

Karl je tudi Lutherja pozval v rečeni zbor ter mu dal varno
pismo za pot v Worms in iz Wormsa nazaj v Wittenberg. Vpričo
zbranih posvetnih in cerkvenih knezov in papeževih zastopnikov je
Luther neustrašen zagovarjal svoje nauke ter določno se branil jih
preklicati. Potem je odšel iz Wormsa. Na potu so ga preoblečeni
vitezi napadli ter na povelje Friderika Modrega na skrivnem odpeljali
v Wartburg,  terdni grad pri Eisenachu, kjer je pod imenom „ple-
menitnik Jurij “ dalje časa živel. Prestavljal je sveto pismo, ki se je
poslej zelo hitro razširilo med nemškim narodom. Med tem se je
preučeni Filip Melanchton  (praeceptor Germaniae) potegoval za
Lutherjeve nauke ter jih je pred vsemi učenjaki branil pogubljivih
napadov.

Karl V. je s tako imenovanim w o r m s k i m razglasom  izobčil
Lutherja ter je vsakteremu ukazal, ga zgrabiti in cesarski oblasti
izročiti, njegove spise pa sežgati. Ta razglas se je razglasil le deloma
po Nemčiji, ker Karl je imel preveč opraviti z vojsko zoper francoskega
kralja ter ni mogel šiloma zatreti rastočega razkolništva. To se je
zmerom bolj ukoreninjalo ter razširjalo zlasti po srednji in severni
Nemčiji; ustanovile so se posebne verske občine, ki so se po polnem
ločile od katoliške cerkve. Najprej se je to zgodilo v izborni knežiji
Saski, kjer so odpravili vse katoliške obrede, zakrament svetega
rešnega telesa so delili v obeh podobah ter pri vsej službi božji rabili
le nemški jezik. Luther je po pismih iz Wartburga tolažil svoje
prijatelje in slednike ter jih podpiral pri njih delovanji. Leta 1422.
je zapustil rečeni grad ter se je vernil v Wittenberg; odslej je očitno
delal za svojo vero, ki se je hitro razširjevala, ker je zlasti knezom,
duhovskim in posvetnim, obetala premnogo dobička. Razen izborne

— 23  —

knežije Saške so novo vero najprej sprejeli po deželni grofiji Hesiji
in v mnogih deržavnih (cesarskih) mestih. Sprejel jo je tudi Albreht,
načelnik nemškega viteškega reda, ter je vpeljal v redovni pokrajini
Pruski, ki jo je premenil v posvetno vojvodstvo (1525). Isto so s
cerkvenim posestvom storili premnogi knezi, posvetni in duhovniški.
Za to nikdo ni toliko delal kot Ulrik Hutten,  ki je vse stare
cerkvene naprave strastno eertil. S perva za samostan v Fuldi določen,
zapustil je kot izobražen humanist redovniško življenje ter se je v
največih stiskah in nadlogah klatil po svetu. V razporih med humanisti
in dominikanci se je potegoval za perve ter je brezobzirno razkazoval
vse cerkvene napake. Precej leta 1517. se je poprijel Lutherjeve
vere ter jo v jedernatih nemških spisih priporočal prostemu ljudstvu.
V takih spisih, ki niso bili tadanjim učenjakom, ampak celemu narodu
namenjeni, je strastno napadal papeža, katoliško cerkev in vse družbin-
ske naredhe, ki so količkaj še spominjale na srednjeveško življenje.
Po v smerti njegovega dobrotnika Franca Sickingskega (1522) je zbežal
v Svajco, kjer je na otoku Tlfnau-u umeri (1523).

Prekeršoevaloi v Turingiji, (1525).

Kaj nevarno je bilo uovotarstvo tako imenovanih prekeršče-
valcev  (1521) v Turingiji. Cvikovski rokodelci so zavergli kerst po
rojstvu ter so zahtevali, da se ima vsak odraščen dati še enkrat
kerstiti (zato jim pravimo „prekerščevalci“). Hoteli so novo kerščansko
kraljestvo ustanoviti na podlagi skupnosti imetka; pridobili so Luther-
jevega slednika Karlstadta. Luther jim ni bil po volji, ker oni so
odpravili vse, kar koli je spominjalo katoliške cerkve. Oropali so vse
ondotne cerkve, raztergali mašna oblačila in razbili vse podobe. Luther
prišedši iz Wartburga jih je sperva umiril s krepko besedo (1522), a
njih nazorov po polnem zatreti ni mogel. Ubožni rokodelci so se
združili poslej z zatiranimi kmeti; za voditelja so si izbrali navduše¬
nega preroka in prekerstnika Tomaža Mtinzerja; polastili so se mesta
Miilhausena ter plenili in divje razsajali po vsej Turingiji. Luther
sam je pridigoval zoper te razsajevalce in zbrani knezi so jih pri
Frankenhausenu premagali (1525), vjeli Miinzerja ter ga umorili.

Kmetska vstaja.

(1524 in 1525.)

Dosta nevarnejša je bila vstaja kmetov v južni Nemčiji. Ko je
Luther učil o duševni ali evangelski svobodi vsakega človeka, po¬
lastili so se kmetje nagloma tega nauka ter ga obračali tudi na
deržavne ali zunanje razmere človeškega življenja. Zbirali so se v
raznih krajih ter se posvetovali, kako bi olajšali . pretežka svoja
bremena. Sestavili so odbor 12 članov ter od knezov in plemenitnikov

24 —

in duhovnikov zahtevali, naj jim privolijo svobodno sekanje lesa,
svobodni lov zveri in rib, telesno neodvisnost, pravico duhovnike
voliti, naj jim tlako in razne davke znižajo itd. Ker so jim knezi
odbili naštete zahteve, vstali so zlasti po Švabskem, ob Renu in Menu
ter silovito začeli razsajati. Razruševali in zažigali so gradove in
samostane ter morili plemenitnike in više duhovnike, svoje prejšnje
zatiralce. Zbranim in dobro oroženim knezom se vendar dolgo niso
mogli ustavljati, če prav so posamezne plemenitnike prisilili stopiti
jim na čelo (Gotz Berlichingski). Ko so razkropljene njih čete bili knezi
po polnem premagali, maščevali so se plemenitniki prestrašno nad
vstajniki: po neizrekljivih mukah pomorili so jih na tisoče. Ta vstaja
se je bila razširila črez Bavarsko na Avstrijsko, kjer je zlasti na
Tirolskem, Štirskem in v Gorenji Avstriji razsajala. (Primeri istočasno
vstajo ogerskih kmetov, ktere je vodil Jurij Daza.)

Zakaj se luteraaoi imenujejo protestantje in sledniki avgsburške

veroizpovedi.

Ker se je luteranstvo razširilo črez razne dežele, zadobili so
združeni luteranski knezi toliko veljave, da se je na deržavnem zboru
v Spiri (1526) izreklo, „vsak stan naj ostane v verskih stvareh pri
tem, kar zamere zagovarjati pred bogom in cesarjem". Temu sklepu
se ni ustavljal cesar Karl, ki je takrat živel v največem sovraštvu
s papežem. Ker je bil zarad cesarjevih zadreg luterancem čas jako
ugoden, niso se več ozirali na še zmerom veljavni sklep wormskega
deržavnega zbora ter so si nagloma pridobivali deželo za deželo. To je
močno prestrašilo katoličane. Na deržavnem zboru v Spiri  so z
večino glasov ponovili wormski razglas ter so prepovedali vsaktero novo-
tarstvo v verskih stvareh do občnega cerkvenega zbora. Luteranci so se
temu sklepu uperli ali zoper njega protestovali; zato so jih poslej
imenovali protestante  (1529). Ko je po drugi francoski vojski
Karl zopet prišel na Nemško, sklical je nov deržaven zbor v Augsburg
(1530); na tem je mislil tudi versko razkolništvo poravnati. Zato je
pozval protestante, naj mu izroče svoje verske nauke. Izbrani luteranski
odbor je to delo izročil preučenemu Filipu Melanchtonu, ki je sestavil
vse njih verske resnice. Teh so se poslej luteranci deržali ter se
imenovali „verniki avgsburške veroizpovedi".  Res da so
se razni možje na obeh straneh, na katoliški in protestantovski, med
seboj pogajali, da bi se zopet zedinili, a vse njih prizadevanje je
bilo zastonj.

Ko je Karl se pripravljal, kakor da bi hotel šiloma zatreti
luteransko vero, sklenili so mnogi protestantovski knezi in protestan-

25  —

tovska deržavna mesta šmalkaldsko zavezo  ter si obljubili pomagati
drug drugemu (1531). Preostro pa ni smel cesar postopati zoper nje,
da bi pridobil njih naklonjenost ter jih pregovoril izvoliti njegovega
brata Ferdinanda (vladarja avstrijskih dežel) za rimskega kralja. Rad
bi bil tudi za njega dobil pomoči zoper silovite Turke, ki so avstrijske
meje nadlegovali. Ta kruti sovražnik kristijanov primoral gaje pogoditi
ali spraviti se s protestanti, kar se je zgodilo na deržavnem zboru
v Norimberku (1532). Po verskem miru norimberškem morali bi bili
mirovati vsi razpori med luteranci in katoličani do občnega cerkvenega
zbora, ki jih naj bi končno razsodil. Zato so protestantovski stanovi
obljubili cesarju pomoči zoper Turke.

Prekerščevalci v Miinstru (1535).

Smert Tomaža Miinzerja ni uničila prekerščevalcev, ampak ti
so se zlasti po južni Nemčiji neprestano razširjali; celo v nadvojvodstvu
Avstrijskem in na Moravskem pridobili so mnogo slednikov, ki so se
ohranili do 301etne vojske. Vkupnost imetka jim je bila povsodi glavna
podlaga družbinskega življenja. Nikjer vendar niso zadobili toliko moči
kakor v Miinstru na Vestfalskem.  Tu  so izpodrinili škofa, on-
dotnega vladarja, in vse katoličane iz mesta ter si ustanovili samo-
stalno kraljestvo „Novi Zion“ imenovano. Vodila sta jih pekar Jovan
Matthjs  iz Harlema in nekdanji krojač Jovan Bockelson  iz
Leydena. Pregovorila sta ljudstvo izročiti jima vse imenje, da so se
s tem vkupno živili meščani; prekerščevalci so sežgali tudi vse knjige
razen svetega pisma. Škof je v zvezi z raznimi knezi oblegal uporniško
mesto. Ko je Jovan Matthys pri nekem napadu oblegovalcev umeri,
polastil se je Jovan Bockelson neomejene verhovne oblasti: dal se je
izvoliti za kralja novozionskega, vpeljal je mnogoženstvo ter se je
udal najbolj nespametni in najbolj zločinski razuzdanosti. In v vsem
tem ga je ljudstvo posnemalo. Nazadnje je škof šiloma vzel mesto,
▼jel je Bockelsona ter ga dal po strašanskih mukah umoriti (1535);
tudi luteranstvo je do korenine zaterl v Miinstru in po celej pokrajini,
tako da je še sedaj Vestfalsko le od katoličanov poseljeno.

Karlove vojske s Francem I., kraljem francoskim, in z mohamedanci

v Afriki.

(1521—1544.)

Da mogočni Karl  ni šiloma zaterl luteranstva v Nemčiji, temu
vzrok so bile razne vojske in homatije zunaj nemškega cesarstva, s
kterimi je imel skoro vse svoje življenje opraviti. Karl je po dedinski
pravici vladal avstrijskim pokrajinam v Alpah, burgundskim in španskim
deželam v Evropi in zunaj Evrope in kot izvoljen cesar tudi nem¬
škemu cesarstvu. Primemo se je tedaj reklo, da v njegovem kraljestvu

— 26

solnce nikdar ne zahaja. Ta preobširna moč je razrušila politično
ravnotežje med evropskimi deržavami; največa nevarnost je pretila
zlasti Franciji, ki je bila od Karlovih dežel na treh straneh oklenjena.
Tudi je serd grabil francoskega kralja, da mu je Karl vzel nemško
cesarsko krono; in bati se mu je bilo za vojvodini burgundsko in
milansko, kteri je Karl sklenil vzeti francoskemu kralju. To so bili
najimenitniši vzroki, zarad kterih sta se Karl V. in Franc I. v štirih
dolgih vojskah med seboj bojevala.

Perva  vojska s Francem I. (1521—-1526). Karl se je zavezal
s papežem in Benečani, ki bi bili radi vsi pregnali Francoze iz Italije.
Pristopilo mu je tudi Angleško, ker se je kardinal Wolsey (izg. Uolsi),
minister kralja Henrika VIII., nadejal s Karlovo pomočjo priti na
papežev prestol. Začela se je vojska v severni Italiji, kjer je Franc
kmalu izgubil Milansko. To je dobil pravi dedič Franc Sforza v
deržavni fevd. Cesarjevo vojsko je nje načelnik, preslavni connetable
Karl Bourbonski, peljal celo na Francosko, vendar tu ni mogel nič
opraviti. Med tem je Franc zbral novo vojsko ter šel v Italijo, kjer
je šiloma vzel Milan, imenitno terdnjavo Pavijo pa je oblegoval. Kar
se v največi stiski združita španski vojvoda Peskava in Karl Bour¬
bonski ter po polnem potolčeta Francoze pri Paviji; vjela sta celo
Franca I. (1525). Odpeljan na Špansko je moral Franc I. v Madrid¬
skem miru odpovedati se vsem pravicam do laških dežel in do vojvodine
burgundske (1526).

Druga  vojska s Francem I. (1527—1529). Toliko da se je
izpuščeni Franc na francoski zemlji čutil po polnem svobodnega,
preklical je madridsko pogodbo, češ da mu je bila kot nesvobodnemu
kralju v ječi izsiljena. Sklenil je s papežem Klementom VII., angleškim
kraljem Henrikom VIII., z Benečani in milanskim vojvodom tako
zvano „sveto zavezo 11 , kajti vsem tem se je zdela Karlova moč pre¬
velika in nevarna. Tudi takrat se je vojska najprej začela v Italiji,
kamor je zlasti slavni vojskovod Jurij Frundsberg pripeljal mnogo
nemških najemnikov. Ko so se ti, po večini luteranci, združili s
cesarskim nadpoveljnikom Karlom Bourbonskim, peljal jih je ta v
največi denarni zadregi nad Rim. V nesrečo je bil umorjen pri pervem
napadu. Razuzdani vojščaki so oplenili mesto ter strahovito po njem
razsajali; papeža Klementa VII. so oblegovali v terdnem gradu Sant
Angelo ter ga prisilili, da se je s cesarjem pomiril, njim pa 400000 ce¬
kinov plačal. Med tem je peljal Lautrec francosko vojsko v dolenjo
Italijo; vendar ta ni mogla nič opraviti, nekoliko ne zarad hude
kužne bolezni, nekoliko ne zarad Andreja Doria, ki je na čelu močnega

— 27  —

ladijevja od Francozov prestopil h Karlu V. Onemogla nasprotnika
sta se nazadnje pogodila v tako imenovanem „ ženskem miru“ cain-
brai-skem (1529). Franc I. se je znova odpovedal Italiji, obderžal
pa je Burgund, vendar se Karl V. ni odpovedal pravici do tega
vojvodstva.

Karlova vojska z mohamedanci  v Tuniziji (1535). Moha¬
medanske ladije iz Algerije in Tunizije so neprestano napadale španska
in italijanska primorja ter tudi tergovske ladije jemale kerščanskim
tergovcem v južni Evropi. Vitezi svetega Ivana, kterim je cesar po
izgubi Roda izročil Malto, so se brez uspeha bojevali s temi pomor¬
skimi roparji. Ti so postali posebno silni, ko je Hajredin Barbarosa
izpodrinil tuniškega oblastnika Mulej Hasana ter se na videz podal
pod nadoblast turškega sultana. Karl V. je sklenil zatreti te pomorske
roparje, ki so kerščanskemu imenu v največo sramoto in nesrečo
razsajali po Sredozemskem morji. Zbral je 420 močnih ladij ter je
z mogočno vojsko šel nad Hajredina. Srečno je dospel v Tunizijo,
premagal je Hajredinovo vojsko, šiloma vzel mu močno terdnjavo
Goleto in glavno mesto Tunis. Hajredina je izpodrinil ter deželo
izročil prej izgnanemu Mulej Hasanu. Pri tej priliki je osvobodil nad
10000 kristijanov mohamedanske sužnosti ter jih prek morja prepeljal
v domovino; ti so njegovo slavo oznanjevali po vseh južnih in zahodnih
evropskih deželah.

Tretja  vojska s Francem I. (1536—1538). Ko je Frane Sforza
umeri brez otrok, potegnil se je Franc I. znova za svoje pravice do
milanske vojvodine ter je zavezan s sultanom Solimanom začel vojsko
zoper Karla V. Soliman je napadel in oplenil italijanska primorja (1537).
Karl je takrat šel z vojsko v južno Francijo, vendar tam ni mogel
nič opraviti, ker je francoski vojskovod Montmorenci upustotil vso
pokrajino med Alpami in Rodanom ter tako cesarskim zabranil dalje
dreti. Ker ni mogel niti Karl, niti Franc v vojski nič zdatnega doseči,
posredoval je papež Pavel III. med njima, da sta sklenila desetletno
premirje v Nizzi (1538).

Karlova vojska zoper Algerijance  (1541). Pomorski ropaiji
iz Algerije so neprestano napadali špansko in italijansko primorje
ter mnogo škode delali kerščanskim kupčevalcem. Karl je zbral
veliko ladijevje ter je pozno v jeseni leta 1541 šel nad Algenjo.
Neugodno vreme je zaviralo vsaktero zdatno početje, kužne bolezni
so morile njegovo vojsko in siloviti viharji so pokončali piemnogo
njegovih ladij. Tako se je moral verniti brez najmanjšega uspeha,

Četver  ta  vojska s Francem I. (1542—1544). Francu se je
zdelo kaj za malo, da je cesar vojvodino milansko izročil svojemu
sinu Filipu, dasi jo je prej bil obljubil dati sinu francoskega kialja.

28  —

Ko je milanski namestnik dal umoriti dva francoska poslanika (Rincon
in Fregoso), ki sta šla k turškemu sultanu, začel je Franc vojsko
zoper Karla V. ter se je znova zavezal s Solimanom. Na pomoč je
pozval tudi nemške protestante, a le vojvoda klevski mu je pristopil
ter tako očitno vstal zoper cesarja. Karl je pridobil Henrika VIII.,
kralja angleškega, za zaveznika. Francosko-turške ladije so pustotile
in plenile po zahodnem obrežji italijanskem, angleške pa po zahodnem
in severnem primorji francoskem. Ob Pirenejih so cesarske čete odbile
napad francoske vojske, Karl sam pa je peljal močno vojsko skozi
pokrajino odpadlega vojvode klevskega v Francijo ter se je prek
Champagne Parizu približal za dva dni hoda. To je prestrašilo
Francoze in sklenili so s Karlom mir v Crespy-ji (1544). Oba na¬
sprotnika sta obderžala to, kar sta imela pred vojsko; ob enem
sta se zavezala, cerkveno ali versko edinost zopet ustanoviti in raz-
kolništvo zatreti.

Karlove vojske z nemškimi protestanti in njegova smeri

Šmalkaldska  vojska (1546—1547). Po verskem miru nori m-
berškem (1532) imel je občni cerkveni zbor poravnati verski razpor
na .Nemškem. Neprestane vojske so pa Karla zavirale delati na tako
poravnanje. Še le po miru s Francozi je cesar prisilil papeža Pavla IIP
sklicati občni cerkveni zbor v Trident  na južnem Tirolskem. Pozval
je tudi protestante, naj bi se udeležili zborovih obravnav; a Martin
Luther, ki je kmalu potem umeri (1546), jim je to odsvetoval, češ
od tega zbora nimajo ničesar pričakovati, še celo svobodno se zago¬
varjati ne bodo mogli, ker ga je papež, največi njih nasprotnik, sklical.
Tudi so se šmalkaldski zavezniki, zlasti njihova glavarja izborni knez
Jovan Saški in deželni grof Filip Heski oborožili, da hi šiloma branili
svojo vero. Cesar se je zavezal s papežem ter je prej imenovana
protestantevska kneza kot upornika izobčil. To je močno prestrašilo
šmalkaldske zaveznike, tako da so se premnogi odpovedali zavezi;
protestantovski vojvoda Movic Saški je celo očitno pristopil h Karlu.
Češki protestantje tudi niso mogli zavirati Ferdinanda (I.), da ne bi
bil šel Karlu na pomoč. Ko je cesar združil svojo vojsko z Moricem
Saškim, šel je najprej nad izbornega kneza Jovana Saškega ter ga
je pri Mtilbergu (1547) po polnem premagal. Okornega silno debelega
kneza je celo vjei, vzel mu je vse dežele in čast izborniško ter ga
obsodil v večno ječo. Moric je dobil dežele in čast izbornega kneza.
Potem je cesar napadel Filipa Heskega; ta seje  po nasvetu izbornega
kneza Moriea podvergel brez boja. Cesar mu sicer ni vzel dežele, a
dal ga je v ječo zapreti in ostro stražiti.

— 29 —

Augsburški interim (1548). Po tej zmagi si je cesar pri¬
zadeval razkolnike zopet zediniti s katoliško cerkvijo, pa papež ni
hotel odjenjati od svojih zahtev ter tudi ne odpraviti raznih napak
v cerkvi; cerkveni občni zbor je prestavil celo v Bologno na Laškem.
S papeževim postopanjem nezadovoljni cesar je skušal sam cerkvene
razmere uravnati. Na deržavnem zboru v Augsburgu  je razglasil
tako zvani „ interim “, medčasno versko izpoved. Po tej so protestantje
prejemali sv. obhajilo v obeh podobah, njih duhovniki so smeli ob-
deržati žene, luteranski stanovi pa katoličanom vzeta cerkvena posestva.
Če ravno ste obe stranki bili nezadovoljni s to naredbo, vendar je
bila priznana po mnogih luteranskih deželah in mestih. Celo imenitno
cesarsko mesto Devin na Labi je po 13mesečnem obleganji sprejelo
cesarski interim.

Verski mir augsburški  (1555). Protestantje so le prisiljeni
priznali interim. Ko je izborni knez Moric Saški nezadovoljen s
cesarjem (zarad hudega ravnanja z njegovim tastom Filipom Heskim)
za se pridobil francoskega kralja Henrika II., odpadel je od Karla
ter ga je z vojsko hotel nenadoma zajeti v Insbrucku na Tirolskem.
Bolni cesar je komaj ušel nezvestemu in nehvaležnemu Moricu, ki
je z nemško deržavo tako ravnal, kakor bi bil on sam nje vladar;
francoskemu kralju je namreč odstopil 3 imenitne škofije: metzsko,
toulsko in verdunsko.  Cesar je na to pooblastil svojega brata
Ferdinanda (I.) s protestanti skleniti pogodbo pasovsko  (1552),
po kterej so luteranci smeli svobodno opravljati svoje cerkvene obrede
do prihodnega deržavnega zbora; iz ječe sta bila tudi izpuščena saski
knez Jovan in heski grof Filip. V to se je moral udati cesar, ker
so ga na zahodu pritiskali Francozje, na vzhodu pa Turki in ker so
se protestantje zopet oserčili ter mu protili povsodi z zaprekami. V
tem položaji je znova pooblastil svojega brata s protestanti skleniti
verski mir augsburški  (1555). Po tem so luteranci ali verniki
avgsburške veroizpovedi smeli svobodno opravljati božjo službo ter
obderžati vsa cerkvena posestva, kterih so se bili do istega časa
polastili. Oblastniki ali stanovi so dobili popolno versko svobodo ter
tudi pravico svoje podložnike k drugej veri prisiliti (Cujus regio, illius
religio). Ko bi pa kakov duhovnišk oblastnik (škof ali opat) prestopil
k luteranstvu, izgubi svojo duhovno oblast in druga cerkvena posestva,
ktera ostanejo katoliški cerkvi (reservatum ecclesiasticum). S tem
mirom je bilo luteranstvo očitno priznano. Razven Habsburgovcev in
bavarskih knezov pa duhovniških oblastnikov so skoro vsi nemški

— 30  —

knezi bili luteranci. Pa kmalu se je razkolništvo jelo širiti celo po
avstrijskih deželah, kjer se mu je večina prebivalcev uclala.

Karlova zadnja leta in njegova smert.  Izdajalstvo
nehvaležnega Morica je Karlu hudo ranilo serce; naveličal se je dalje
vladati in se bojevati zoper nasprotnike; tudi bolezen, zlasti terganje
po kosteh, ga je hudo nadlegovala. Zato je sklenil odpovedati se
vsej oblasti. Leta 1555 je izročil nizozemske (burgundske), italske in
španske dežele svojemu sinu Filipu (II.); naslednje leto (1556) od¬
povedal se je tudi nemškemu cesarstvu. Potem je šel v samostan
sv. Justa v Estramaduri, kjer je živel do svoje smerti (1558). Tu
se osebno sicer ni več vtikal v posvetne zadeve, vendar je kaj pazljivo
zasledoval razvijanje tadanjega časa. Svojemu sinu je po gostem dajal
dobre svete.

Občni cerkveni zbor v Tridentu in ustanovitev meniškega reda

jezuitskega.

Občni cerkveni zbor tridentinski je bil od leta 1545 do 1563.
Kakor so si posvetni vladarji zastonj prizadevali razklano cerkev
zopet zediniti, tako tudi cerkveni zbor tridentinski ni mogel pridobiti
protestantov; nekoliko tudi zato ne, ker jim ni hotel priznati naj¬
manjše zahteve. Prevažen pa je bil ta cerkveni zbor za katoliško
cerkev. Prej nenatančno izrečene verske resnice je določil natanko
(dogme) vsem vernikom v enaki obliki; po natančnih preiskavah je
tudi sestavil občno cerkveno pravo ter je s tem uredil vnanje cerkveno
življenje; uravnal je tudi svete obrede ter cerkvi preskerbel krepkih
duhovnikov, ker je ustanovil razna bogoslovska semenišča za odgojanje
mladih duhovnikov.

Posvetni oblastniki niso mogli niti zatreti, niti zajeziti razkol-
ništva; da bi to dosegel, poterdil je papež Pavel IV. meniški red
očetov jezuitov. Papeži se namreč v borbi z razkolniki niso mogli
več zanašati na stare rede in posvetne duhovnike, ker jih je pri
občnem propadu nravnega življenja le premnogo potegnilo z nasprotniki
katoliške cerkve. Od novega, na drugi podlagi ustanovljenega reda
se kaj takega ni bilo bati. Ustanovil ga je španski plemenitnik Ignacij
Loyola. Ta je bil poprej vojščak ter je bil na nogah hudo ranjen,
ko je leta 1521. branil Pampelono zoper Francoze. O svoji bolezni
je zarad dolzega časa pridno bral tudi sveto pismo in razne povesti
o svetnikih. To čitanje ga je tako globoko ganilo, da je sklenil odslej
odpovedati se vsemu posvetnemu veselju ter se ostro pokoriti. Ko je
ozdravel, šel je v sveto deželo, da bi nejevercem oznanoval pravo
vero. Nespametno njegovo postopanje je spravilo ondešnje kristijane
v največo zadrego in nevarnost, tako da so ga ti poslali nazaj v

31  —

Evropo. Šel je v Pariz, da bi na ondešnjem imenitnem učilišči se
temeljito naučil bogoznanstva. Tu je s svojima rojakama Lainezom
in Francem Ksaverjem in še tremi drugimi v nunski cerkvi na
Montmartru slovesno sklenil družbo (1534). Vsi so se odpovedali
posvetnemu blagu ter obljubili z vso močjo cerkev podpirati v njenem
boji zoper nejevemike in razkolnike. Hitro je rasla ta cerkvena družba
zlasti v severni in srednji Italiji. Ignacij je s svojimi tovariši prišel
v Rim (1537), kjer je papežu razložil svoj načert. Tadanji papež
Pavel IV. je nagloma izprevidel korist takega cerkvenega reda ter
ga je poterdil leta 1540. Po pravilih se je zavezal ta red nemudoma
in nepogojno storiti vse, karkoli bi mu papež zapovedal. Navdušeni
Loyola je bil pervi načelnik (general) redu jezuitskemu. Po njegovi
smerti je bil izvoljen prebrisani Lainez, ki je po natanko premišljenih
pravilih ta red uredil. Boj za katoličanstvo je bil njegov glavni namen,
zato je bil po vojaški uravnan. Na čelu mu stoji načelnik ali general,
ki samovoljno zapoveduje vsem redovnikom. Štirje admonitorji ga
zdaj nadzorujejo, zdaj mu pomagajo voditi ves red. Podrejeni so mu
provincijali, ki vodijo posamezne pokrajine. Vsaka jezuitovska hiša
(kolegij) ima svojega rektorja; pa tudi jezuitje posameznega kolegija
so razverščeni in podrejeni drug drugemu. Najimenitnejše načelo tega
reda je zatajevanje lastne volje in nepogojna ali slepa pokorščina
proti višini redovnikom. Vsak redovnik ima se po polnem odpovedati
svojej rodovini in domovini in z dušo in telesom udati se in služiti
svojemu redu. — Glavni namen redu je bil dolgo časa boj zoper pro¬
testante in druge razkolnike pa razširjevanje katoliške vere. To skušajo
redovniki doseči s pridigami in podučevanjem v šoli in izpovednici.
Jezuitje so bili vsi dobro izučeni in zvedeni tudi v drugih posvetnih
znanstvih, zato so se močno odlikovali od menihov drugih cerkvenih
redov. Imeli so kmalu v raznih deželah premnogo vpliva na vse
cerkvene in posvetne zadeve, ker so pridobili od papežev mnogo pred¬
pravic in ker so po enotnem načrtu vsi skup delali za povzdigo svojega
reda. Po takem se ni čuditi, da so se jezuitje nagloma razširili črez
Italijansko, Špansko, Portugalsko, Francosko, Avstrijsko in Nemško.
Ustanavljali in vodili so povsodi imenitne šole, v ktere so celo pro¬
testantje pošiljali svoje sinove. Najrajši so se pečali s plemenitniki
ter jih skušali zase pridobiti, nadjaje se, da bodo po njih najlažje
vodili cele deržave. Tudi kot misijonarji so se močno odlikovali
ter kerščansko vero uspešno oznanjevali na Kitajskem in v Indiji,
kjer je njih redovnik, sveti Frančišek Serafin zadobil priimek „apo-
stol indijski“. Enako uspešno so razširjali katoliško vero med Indijaui
v Ameriki.

Ulrik Zwingli in Jovan Calvin.

Ulrik Z w i n g 1 i in Jovan Calvin  sta bila so verstnika Martina
Lutherja ter sta v Švajci začela oznanjevati posebno krivo vero.

32 —

Ulrik Zwingli, rojen leta 1484. je bil sperva katoliški
župnik v Einsiedelnu (1516) poslej pa stolni pridigar v Ziiricliu
(1519). V tem mestu je Bernard Samson oznanjeval odpustke ter
pobiral miloščino od nevednega ljudstva, ktero podučiti mu ni bilo
nič mar. To nespametno in za cerkev sramotno ravnanje je napotilo
Ulrika Zwinglija, da je jel očitno pridigovati zoper napake katoliške
cerkve. A kmalu je segel dalje ter napadal razne nje naredbe in zapovedi
n. pr. post, neoženjenost duhovnikov itd. Leta 1522. je izstopil očitno
iz katoliške cerkve, zavergel je sveto mašo ter se izrekel zoper cerkveni
nauk o prebistvenji kruha in vina v sv. rešnjem telesu (sveto obhajilo
bilo mu je le spomin na smert Kristovo). Njegova vera se je po
navdušenih pridigarjih (med temi se je Ekolampadij najbolj odlikoval)
nagloma razširjala po kantonih: Zurichu, Schaffhausenu, Bernu in
Appenzellu. Ti kantoni so se zavezali ter šiloma širili novo vero;
temu so se ustavili pervotni kantoni in Luzern ter so Ziirichjance
pri Kappelu po polnem potolkli (1531). Tudi Zwingli je bil ubit v
tej bitki.

Jovan Calvin  (Jean Chauvin) je bil leta 1509. rojen v Noyonu
v Pikardiji. Sin premožnih starišev je bil dobro odgojen in na imenitnih
šolah v Parizu, Bourges-u in Orleans-u izučen. Nazadnje se je po
polnem udal bogoslovju. Ko se je seznanil z luteranstvom in zwinglijan-
stvom, odpadel je od katoliške cerkve. Ker so verske odpadnike
preganjali na Francoskem, pobegnil je na tuje ter je začel učiti novo
vero, ki se je v raznih členovih bistveno ločila od luteranske in
z\vinglijanske. Pri obhajilu, učil je Calvin, duševno uživa duša kerščanska
telo kristovo ter zadobi neko čreznaravno moč, ko usta sprejmo
kruh. Učil je tudi, da je vsakemu človeku uže začetkom odmerjeno,
ali bode izveličan ali pa proklet; pomagati si sam nikakor ne more,
naj živi kakor hoče (predodločba). Svoje nauke je najprej oznanjeval
v razuzdani Genevi v francoski Švajci; in res sprejeli so jih' premnogi
meščani ter tudi svoje življenje poboljšali po strogih zapovedih Calvi-
novih. Ker je hotel meščanske pravice vzeti vsakemu, ki ni njegove
vere priznal, spodili so ga iz Geneve. Po triletnih zmešnjavah so ga
Genevci sami nazaj poklicali in Calvin je odslej do svoje smerti samo¬
voljno vladal vsemu mestu (1541—1564). Cerkveno svojo občino je
uravnal po demokratskih načelih. Na čelu so jej stali izvoljeni
prezbiteri, ki so volili duhovnike. V posameznih stvareh so bile
njegove naredbe podobne onim, ktere je Zwingli za svoje vernike
ustanovil. Posebno je poudarjal čisto in nravito življenje, zato je pre¬
povedal razne veselice ter zapovedal, da se ima nedelja natanko
praznovati. Med njegovimi priverženci najimenitnejši je bil Beza,
kterega učenost je slovela daleč po svetu. Ker se je v Genevi usta¬
novilo sloveče učilišče, prihajali so učenci iz raznih evropskih dežel
ter vernivši se v domovino oznanjevali kalvinstvo po Nemškem, Fran¬
coskem, Nizozemskem, Škotskem, Poljskem in Ogerskem.

— 33 —

Pregled dežel, po kterih se je luteranstvo in kalvinstvo razširilo.

Razven italijanskega in pirenejskega polotoka, kjer je cerkev
razkolnike hudo preganjala ter jih po tako imenovani inkviziciji
(verski sodniji) tudi zaterla, razširilo se je razkolništvo skoro črez
vse katoliške dežele v Evropi. Luteranska vera se je razširila po
Pruskem, Estonskem, Livonskem in Kurlandskem ter je todi po polnem
izpodrinila katoličanstvo. Na češkem se nikdar ni mogla tako ukore¬
niniti in razširiti kakor nekdanja Husova vera. Na Ogerskem so jo po
raznih straneh sprejeli Slovani in nemški naselniki. Mnogo priveržencev
je luteranstvo dobilo tudi med Poljaki. Na Danskem, Švedskem in
Norveškem so kralji vpeljali to vero ter jej pustili zunanjo staro
uredbo (škofe).

Kalvinci in zwinglijanci so se po dolgih razporih in razgovorih
zedinili ter se v obče imenovali reformati ali verniki reformirane
(kalvinske) cerkve; pravijo jim tudi verniki helvetske veroizpovedi.
To razkolništvo se je hitro razširilo po Francoskem, kjer so kalvince
imenovali hugenote; na Nizozemskem je po polnem izpodrinilo kato¬
ličanstvo. Imenitni Jovan Knox (izgov. Noks) je je oznanjeval po
Skociji, kjer se je kmalu ukoreninilo. Premnogo priveržencev je dobilo
tudi na Angleškem, zlasti pa po nekterih nemških deželah (todi je
celo luteranstvo izpodrinilo) in na Poljskem in Ogerskem (zlasti med
Madjarji).

Špansko kraljestvo za habsburških vladarjev.

(1516—1665.)

Špansko kraljestvo je bilo ustanovljeno po poroki Ferdinanda
Aragonskega in Izabele  Kastilske. Ferdinand je okrepil kraljevo
oblast posebno s tem, da si je prisvojil načelništvo španskih treh
viteških redov (Santiago de Compostella, Alcantara in Calatrava), ki
so imeli premnogo posestev po vsem kraljestvu; pridobil je tudi mesta
za se ter se postavil na čelo njih oboroženi zvezi hermandad (bra¬
tovščina) imenovani; ustanovil je tako imenovano špansko inkvizicijo
(ki sperva ni bila po volji niti papežu, niti španski duhovščini), stra¬
hovito versko sodišče, ki pa ni zasledovalo in zatiralo (auto da fe)
le nasprotnikov katoliške vere, ampak še bolj nasprotnike samovoljne
kraljeve oblasti. Beneški poslanec Nani je leta 1598. poročal o in¬
kviziciji : „Deržavno svetovalstvo in inkvizicija ste med seboj zavezani
in se podpirate zarad deržavnih ozirov v službi kraljevi." Ko je
Izabela umerla (1504), nasledovala je na kastilskem prestolu njena
hči Jovana,  žena Filipa Lepega in dediča burgundskih pokrajin.
Bo smerti njenega moža (1506) je blezo zblaznela ter v žalostni tej

3

— 34 —

duševni bolezni še živela celih 49 let (f 1555). Kardinal Ximenes
(izg. Himenes) je potem pregovoril kastilske stanove, da so vlado za
nedoraslega nje sina Karla (I.) izročili Ferdinandu Aragonskemu.

Karl  I. (1516—1556). Po Ferdinandovi smerti (1516) je Xi-
menes vladal za Karla V., kterega so na Nizozemskem odgojevali.
Prišedši na Špansko je močno razžalil Špance s tem, da je v slu¬
žbah in drugih stvareh dajal prednost Nizozemcem, svojim sprem¬
ljevalcem. Zato so se Španci (kastilska mesta) uperli. Po kervavi
vojski je premagal upornike, ktere je vodil velikodušni Don Juan
Padilla, ter je svojo (kraljevo) oblast uterdil tako, da je dalje prav
samovoljno vladal črez špansko kraljestvo. Po smerti svojega očeta
Maksimilijana I. podedoval je tudi avstrijske dežele ter je bil izvoljen
za nemškega cesarja. Res da je avstrijske dežele kmalu izročil svo¬
jemu bratu Ferdinandu, ki so ga pozneje izvolili za nemškega cesarja,
a vendar je svojemu sinu Filipu (II.) zapustil preobširne dežele:
Špansko, Nizozemsko, Burgundsko, Milansko, Neapolitansko s Sicilijo
in Sardinijo, Oran v Afriki, Zahodno Indijo, Mehiko in ostalo Srednjo
Ameriko, Peruvansko in Kvitsko, Novo Granado in Čilsko.

Filip  II. (1556—1598). Za tega terdoserčnega kralja je do¬
spelo Špansko na verhunec svoje moči. Srečno se je vojskoval s
papežem (Pavlom IV.) in njegovim zaveznikom Henrikom II., kraljem
francoskim. Tega je premagal v bitkah pri St. Quentinu in Gra-
velingenu  (zmagalec grof Egmont) ter ga prisilil k miru v Cha-
teau-Cambresis sklenjenemu (1559).

Še slavnejša je bila njegova vojska zoper Turke, ki so razven
avstrijskih dežel tudi Italijo neprestano nadlegovali. Njegov polubrat
don Juan d’ Austria (Jovan Avstrijski) je razbil njih ladijevje v ker¬
vavi bitki pri Lep a n tu (1570), le škoda da zarad razpora z zavez¬
niki in zarad zavidnosti kralja Filipa ni mogel zmage porabiti in
Turke napasti ter uničiti v njih središči. Ko je leta 1880. kraljeva
rodbina portugalska po polnem izmerla, polastil se je Filip vsega
kraljestva ter je tudi portugalske naselbine v Ameriki, Aziji in Afriki
združil s špansko oblastjo.

Filip II. ni bil takega značaja, da bi se bil lahko drugim prikupil; bil
je temveč nezaupljiv in čmeren. Terdoglavno je skušal izpeljati sklepe,
če bi bilo prav večkrat zelo previdno in potrebno bilo odstopiti od
njih. Posebno ostro je postopal zoper razkolnike, ki so se po
Nizozemskem kaj hitro množili. Španska inkvizicija mu je imela po-

— 35  —

magati jih zatreti. Ta verska nesterpljivost in samovoljno zatiranje
zapisanih pravic burgundskih pokrajin je Nizozemce gnalo v upor, in
začeli so 801etno vojsko za svojo deržavno in versko svobodo (15G8).
Zastonj se je Filip napenjal uporniške pokrajine znova podvreči
španski oblasti. Španska deržava je vsled tega jela hirati, ker je
Filip za to vojsko žertvoval premnogo ljudi in denarja. (Neprema¬
gljiva armada).

Zelo nesrečen je bil s svojo rodovino. Njegov sin iz pervega
zakona, navadno don Kar los imenovan, je bil uže po rojstvu jako
slabotnega duha in telesa. Ko je dorasel, se je blezo celo z upor¬
nimi Nizozemci zavezal, nadejaje se, da bo stem dospel do više der-
žavne oblasti. Ko so Filipu naznanili nakane kraljevičeve, dal ga je
v ječo zapreti; zatožili so ga kot izdajalca kraljeve oblasti in kato¬
liške cerkve; ali predno je bila sodba določena, umeri je kraljevič v
ječi, ali naravne, ali silne smerti, to se ne ve.

Filip  III. (1598—1621). Filip III., sin Filipa II. iz četver-
tega zakona, ni imel očetovih zmožnosti, da bi bil s krepko roko vladal
preobširnemu španskemu kraljestvu. Nadaljeval je vojsko zoper Ni¬
zozemce; ta je pa vzela Špancem na zadnje vse moči, tako, da je
kralj bil prisiljen z uporniki skleniti 121etno premirje (1609—1622).
Še bolj pa je hirala španska oblast, ko je Filip v svoji verski ozko-
serčnosti iz kraljestva pregnal Moriske (kerščene Mavre), češ da so
na skrivem udani mohamedanski veri. Ti so bili najpridnejši kmeto¬
valci in najspretnejši obertniki v deželi, Španci sami pa so se zana¬
šali le na srebro in zlato novega sveta, ter so zanemarjali kmetijstvo
in obertnijstvo. Kmalu so jim Nizozemci vzeli tudi veliko kupčijo med
Evropo, Azijo in Ameriko. Nespretna kakor kralj sam sta bila tudi
njegova voditelja ministra Lerma in Uceda. Po njegovi smerti je vladal
Filip  IV. (1621—1665) Vodil ga je minister grof O li varez,
poslej vojvoda San-Lukarski imenovan. Ker je denarja zmerom bolj
primanjkovalo, skušal je zapravljivost na dvoru odpraviti in vse življenje
bolj priprosto in naravno uravnati; zveršil pa tega poskusa ni. Voj¬
ska z Holandci se je znova začela ter je terpela do 1648 in požrla
premnogo vojščakov in denarjev. Škodilo je tudi dosta kraljevi oblasti,
da se je Filip zapletel v 30letno vojsko in v vojsko s francoskim
kraljestvom. Blagostanje v raznih deželah je vsled teh homatij na-
gloma pojemalo, če so Španci prav redoma prejemali cele ladije zlata
in srebra iz Amerike. V veliki stiski so se z davki preobložene in

3 *

— 36 —

slabo vladane pokrajine uperle zoper kraljevo oblast v Madridu. Tako
je v Kataloniji razsajal 12 let hud upor (1540—1552); Katalonci so
poklicali celo Francoze na pomoč ter so se na zadnje podvergli le
največi sili. Leta 1547 so se uperli tudi Neapolitanci (Tomaž Anielli-
Masaniello), ktere so Španci le podvergli, ker uporniki niso imeli no¬
benega spretnega voditelja. Leta 1640 so odpadli tudi Portugalci,
kterim so za španskega vladarstva Nizozemci in Angleži vzeli večino
najimenitnejših naselbin v Aziji, ter so postavili domačo rodovino
Braganza na kraljevi prestol. Španci so se brez uspeha poganjali
pridobiti staro nadoblast nad Portugalskim.

Portugalsko kraljestvo,

(1485 in 1640.)

Zadnja doba  samostalnih potugalskih kraljev (1495—1580).
Portugalsko kraljestvo je doseglo verhunec svoje oblasti za slavnega
kralja Manuela  Velikega (1495—1521). Srečne najdbe in prisvo¬
jitve so razširile njegovo oblast ter Lizbono naredile za središče velike
kupčije v Evropi. Ta moč je uže pojemala pod njegovim naslednikom
kraljem Jovanom  III. (1521—1557). Kralj Sebastjan  (1557—
1578) je skušal svojo moč povzdigniti v vojski zoper sultana feškega
in maroškega. Šel je v Afriko, a v bitki pri Alkasaru (1478) je bil
po polnem pobit ter je izginil, da nikdo ni vedel kam in kako; med
med mertvimi vojščaki ni bilo njegovega trupla in nikdo tudi ni
slišal, da bi ga bili mohamedanci vjeli ter v sužnost odpeljali. Na
to je njegov stric, stari kardinal Henrik, sedel na prestol, a umeri
je uže črez dve leti (1580); ž njim so izginili zadnji potomci kralje¬
vega rodu portugalskega.

Portugalsko kraljestvo pod špansko oblastjo  (1580—1640).
Filip II. je bil po materi (Izabeli) iz rodu potugalskega kralja Ema¬
nuela Velikega in se je kot sorodnik poganjal za izpraznjeni prestol.
Brez odlašanja je poslal svojega vojvodo Albo z veliko vojsko na
Portugalsko ter vsilil Portugalcem svojo oblast, če prav ti niso hoteli
ničesa o njej vedeti. Poslej je bila osoda nesrečnega kraljestva enaka
osodi španske deržave. Moč njegova je pojemala, ker so mu Nizo¬
zemci in Angleži uničili veliko kupčijo med Evropo in vzhodno In¬
dijo ter vzeli večino njegovih naselbin, čez 60 let je sovraštvo med
Španci in Portugalci prikipelo do vrhunca; Portugalci se upro in
osvobodijo svojo domovino španskega jarma.

37  —

Nizozemska vstaja in ustanovitev holandske republike.

Nizozemske pokrajine so spadale v srednjem veku k vojvo¬
dini Dolenji Lotaringiji. V 15. stoletji jih je združil Karl Derzni
in po njegovi smerti so prišle pod habsburško oblast. Cesar Karl
Y. jih je izročil svojemu sinu Filipu, kralju španskemu. Gosto nasel¬
jeni prebivalci so pridno obdelovali polje, zlasti so se pa pečali z
obertstvom in kupčijo, ki ste jim dajali premnogo dobička. Bogata
mesta in premožne pokrajine so hrepenele po političnih pravicah ter
jih mnogo od knezov odkupile ali drugače pridobile. Karl V. je
mehko ž njimi ravnal. V tem ga je sperva tudi posnemal Filip  II.,
ki je svojo sestro Margarito  Parmsko dal Nizozemcem za namest¬
nico. Pokrajine vladati so jej pomagali izvedeni in veljavni možje,
Viljem Oranski in grofa Egmont in Horn. Največo oblast pa je Filip
izročil španskemu kardinalu Granvelli,  ki je imel nalogo Filipova
samovoljna povelja zverševati.

To postopanje je hudo žalilo svobodoljubne Nizozemce; še bolj
jih je pa razkačilo, da je Filip ostro zatiral verske novotarije, ki so
se deloma iz Francoskega deloma iz Nemčije širile na Nizozemsko.
Da bi tem ložje obvaroval deželo pred razkolništvom, pomnožil je
škofije tako, da so odslej šteli 3 nadškofije in 15 škofij. Skušal je
tudi vpeljati špansko inkvizicijo. Da bi to silo odvernili, sklenili so
plemenitniki (katoliški in protestantevski) zavezo, navadno „ kompro¬
mis “ imenovano, ter so v posebnem listu prosili namestnico, naj bi
preklicala ali vsaj polajšala vse razglase zoper vero. Pri tej priliki
je grof Berlavmontski imenoval prosilce »berače" (gueux) in to za-
bavljivo ime so si poslej prideli nasprotniki španske oblasti v upornih
pokrajinah. Na to so razkačeni protestantje napadli katoliške cerkve
in jih v malo dneh oropali in pokončali več sto. Katoličanom se je
gnusilo tako razsajanje in odstopili so od prej sklenjene zaveze, ker
so videli, da je prišla njih vera v nevarnost.

Ko je Filip to zvedel, poslal je svojega vojvodo Albo  na Ni¬
zozemsko, da bi pomagal namestnici dežele v redu deržati in razkol-
ništvo zatirati. Strah in trepet se je širil pred Albo, ki je s seboj
pripeljal okoli 20.000 skušenih vojščakov. Več tisoč (blezo okoli
100.000) razkolnikov je zapustilo deželo ter je bežalo ali na Nemško
ali na Angleško. Med temi beguni je bil tudi Viljem, knez oranski,
ki kljubu svojemu stanu in svojej časti ni zaupal samosilskemu Albi.
Margarita je kmalu izprevidela, da je le še na videz namestnica;
zato je odstopila ter zapustila deželo. Alba je v Bruselji ustanovil
»sodišče za nemirneže", ktero pa je ljudstvo navadno „kervavo so-
dišče“ imenovalo. To je obsodilo vse plemenitnike, ki so bili „kom-
promis“ podpisali. Kdor se je sodbi odtegnil in pobegnil, bil je iz¬
občen in posestva so mu bila vzeta. Albd' je sklenil pogubiti tudi
Egmonta in Horna,  najimenitnejša moža v deželi. Neki dan ju
je hinavski vojvoda poklical v vojno svetovalstvo. Kes. prideta, oba,
ce prav je malo prej Ferdinand de Toledo, Albov lastni sin, pri po-

38 —

jedmi svaril grofa Egmonta pred samovoljno silo svojega očeta. Ko
sta zvečer hotela iti domov, zgrabili soju ter odpeljali v ječo. Zastonj
sta se sklicavala na svojo nedolžnost, na svoje velike zasluge za
deržavo in kralja, na svojo čast in pravice, ktere uživata kot viteza
reda zlatega runa. Kervava sodnija ju je obsodila na smert in glavo
so jima odsekali (1568).

Osemdesetletna vojska  za osvoboditev izpod španskega jarma
(1568—1648). Ker je Alba imel premočno vojsko, bila je podoba,
da se bodo Nizozemci udali njegovi sili. To ga je storilo neprevid¬
nega. Ukazal je pobirati prevelike davke: 5% od vsega nepremak¬
ljivega blaga in 10% od vsega premakljivega. To je hudo razkačilo
prebivalce, ki so prej kralju sami privoljevali davke. Razdraženost
je rasla, ko je Alba jim prepovedal vsaktero kupčijo z Angleži. Uperli
so se očitno zoper špansko oblast (1568). Truma izseljencev, navadno
„povodni gezi (gueux)“ imenovani, seje  polastila mesta Briel (1572);
tudi Viljem Uranski je priderl znova v deželo ter je vstajnike pri¬
dobil za se, da ga je Holandsko, Selandsko, Frieslandsko in Utrehtsko
izvolilo za namestnika 1572. Alba je izprevidel, da s silo nič ne
opravi, ter je odstopil in se vernil na Špansko.

Njegov naslednik je bildonLuis de Zuniga y Requesens
(1573—1576), kije  slavno zmagal vstajnike v kervavi bitki; a imenit¬
nega mesta Leydena se ni mogel polastiti. Da bi jih pridobil, od¬
pravil je kervavo sodišče v Bruselji ter se je ž njimi jel pogajati.
Pa zastonj; kajti po severnih pokrajinah z germanskimi prebivalci,
ki so bili po večini kalvinske vere, gojila se je prevelika razdraže¬
nost zoper Filipa II. in njegove nakane, da bi se bili znova podali
pod špansko vlado. Med vojsko je Requesens umeri (1576).

Razuzdani španski vojščaki so napadali mesta ter po njih mo¬
rili in ropali. To je raždražilo celo pokrajine, ki so bile doslej
Špancem udane, tako da so se v Gentu zavezale s severnimi odpad¬
niki (gentska pacifikacija). Ko je prišel novi namestnik, junaški don
Jovan Avstrijski  (1576—1578), skušal je z milostjo pridobiti
uporne Nizozemce. Po njegovi smerti dobil je namestništvo Marga-
ritin sin, Aleksander Farneški  (1578—1592), ki seje  kot ju¬
naški vojskovod in premeten deržavnik odlikoval. Ta je pridobil južne
po večem od katoliških Romancev (Francozov) poseljene pokrajine ter
jih ohranil španski oblasti. Sedmero severnih protestantovskih po¬
krajin (Holandsko, Selandsko, Utrehtsko, Grdningen, Frisko in Over-
yssel) pa je leta 1579. sklenilo „utrehtsko unijo“  (zavezo)

— 39

ter se zavezalo primerno vojsko izmed se nabirati in jo zderžavati
z lastnimi davki,- tudi niso smele posamezne pokrajine nikakoršnih
pogodeb sklepati. Za načelnika ali nadpoveljnika te zaveze so izvolili
Viljema Oranskega. Dve leti poslej so slovesno odstavili Filipa
(1581). Ko so ravno nameravali Viljemu izročiti nadpoveljstvo z
dedinsko pravico, ustrelil ga je neki podkupljen Gerard  v Delftu
(1584). Pa nova republikanska zaveza se ni razrušila, ampak je
vladarstvo izročila deržavnemu svetovalstvu, kteremu je predsedoval
Viljemov sin Moric  Nasovsko-oranski (1584—-1625).

Ko je krepki Aleksander Farneški šiloma vzel uporno mesto
Antvverpen  (1585), prosili so prestrašeni vstajniki pomoči na tujem.
Angleška kraljica Elizabeta,  uže od začetka naj veča sovražnica
Filipu II., jim je poslala grofa Leicestra  (izg. Lestra), a tega je
kmalu nazaj poklicala, ko se je njegova nesprestnost pokazala očitno.
Zato je Filip II. napravil premočno ladivjevje, tako imenovano „ne¬
premagljivo armado"  (135 ladij), kterej je bil poveljnik vojvoda
Medina Sidonia, da bi se maščeval nad Elizabeto in tudi strahoval
upornike. Pa siloviti viharji in serčnost angleških in holandskih mornar¬
jev so uničili strahovite španske ladije (1588). Po tej izgubi je španska
oblast močno oslabela, a termoglavi Filip II. se vendar ni mogel od¬
ločiti, da bi se bil pogodil z Nizozemci ter jim priznal deržavno
samostalnost.

Poslej je Filip III. nadaljeval pogubljivo vojsko ter je na zadnje
v največi stiski z Nizozemci sklenil 121etno premirje (1609— 1G22).
Filip IV. je sicer znova začel vojsko, a opravil je ravno tako malo,
kakor njegova prednika. V vestfalskem miru (1648) je moral priznati
samostalnost holandske republike.

Francosko kraljestvo.

Zadnji kralji iz rodovine valoiske.

(1498—1589)

Lu d o vik XII. (1498—1515) in Franci.  (1515—1547). Kakor
je konci srednjega veka skušal kralj Karl VIII. Franciji pridobiti
Neapolitansko, skušala sta isto njegova naslednika Ludovik XII. in
Franc I., pa tudi ta dva brez uspeha, kajti Neapolitansko in Milansko
dobili so Španci v last ter ju tudi obderžali kljubu vsemu napenjanju
francoskih kraljev. Franc I. je bil za Francoze nekoliko to, kar je
bil cesar Maksimilijan I. za Nemce in Avstrijance. Močno je čislal

- 40 —

znanosti in umetnosti ter je podpiral, zato so ga primerno imenovali
„očeta znanosti 8  (pere des lettres). Njegovo življenje je bilo kaj
neredno; udan je bil razuzdanosti in nasladnosti in po njegovem iz-
gledu so se ravnali tudi dvorniki in plemenitniki. Ta lehkomiselnost
v družbinskem življenji se je pokazala tudi v politiki in v tadanjih
pesniških delih ter je imela preveliko vpliva na razvitek francoskega
naroda v naslednjih stoletjih. Pravega stolišča Franc I. še ni imel,
ampak je po svojem kraljestvu hodil s celim dvorom. Spremljala ga
je na teh potih neštevilna množica plemenitnikov, ki so zase potre¬
bovali okolo 10.000 konjev. Njegov sin in naslednik

Henrikll.*) (1547—1559) je bil srečnejši v razširjevanji fran¬
coske oblasti. Zavezal se je bil namreč z Moricem  Saškim in drugimi
nemškimi protestanti (1552) ter je sebi pridobil obširne škofije Metz,
To ul in Verdun.  Poslej se je vojskoval s Filipom II., kraljem
španskim in možem angleške kraljice Marije Katoliške, ter je An¬
gležem vzel imenitno terdnjavo Calais,  zadnje angleško posestvo na fran¬
coski zemlji (1558). Njemu so nasledovali na prestolu trije sinovi (Franc
II., KarlIX. in Henrik III.), ki so bili zadnji kralji iz valoisko rodovine.

Franc  II. (1559—1560), mož nesrečne Marije Stuartske, je v
16. letu sedel na prestol. Ker je bil slabotnega života in še bolj slabot¬
nega duha, ni mogel nikdar sam vladati: zato ste se na dvoru njegovem
poganjali nasprotni dve stranki za predstvo in večo veljavo, namreč princi
iz bourbonske  (kraljeve) rodovine, literih dva sta bila kalvinske vere,
in katoliška vojvoda iz rodovine guiske.  S pomočjo kraljeve matere
Katarine  Medicejske izpodrinila sta Guisa Bourbonce ter v imenu
kraljevem izvrševala najvišo oblast. Po smerti tega kralja je nastopil
Karl  IX. (1560—1574). Ker je imel komaj 11 let, vladala

*) Rodovnik zadnjih kraljev iz valoiske rodovine:

Ludovik Orleanski
zaročen z Valentino Visconti

* Karl Orleanski Jovan Angoulemski

Ludovik XII. (1498—1515) Karl Angoulemski

Klavdija 'zaročena s Francem I. (1515—1547)

Henrik II. (1547—1559)
zaročen s Katarino Medicejsko.

— .—- i.. ■ . / ■ .   -  i ■ —  —,

Franc II. Izabela Karl IX. Henrik IH. Franc Margarita
(1550—1560) žena (1560—1574) (1574—1589) vojvoda žena

zaročen z Filipa II. Alengonski francoskega

Marijo Stuartsko f 1584 kralja

Henrika IV.

— 41  —

je zanj njegova mati Katarina Medicejska, ki se je opirala na kralja
Antona Novarskega iz rodovine bourbonske.

K a Ivine  i,  na Francoskem  hugenoti  imenovani, so se hitro
množili po deželi zlasti po njenih južnih in srednjih pokrajinah. Za¬
stonj sta si Franc I. in Henrik II. prizadevala jih šiloma zatreti. Ko
je Karl IX. nastopil vladarstvo, bila je podoba, da bode prenehalo
njih preganjanje. Kar siloviti Guisi napadejo hugenote v Vassyu
ter jih nečloveško pomorijo. To je bil vzrok p er ve verske voj¬
ske  med katoličani in hugenoti (1562—1563). Skleneni amboiski
mir (1563) je dovolil hugenotom službo božjo očitno opravljati v vseh
mestih, kjer so jo uže prej opravljali. Le v Parizu tega niso smeli
storiti. — Pa kmalu se je ponovila ta vojska, ker so glavarji na¬
sprotnih strank (katoliške in hugenotske) hlepeli po deželni oblasti
ter se izpodrivali drug drugega. Druga verska vojska  je bila
sklenena z mirom long-jumeauskim (1568), tretja  pa z mirom skle-
nenim v St. Germain-u en Lave (1570). Vsled njega so hugenoti
ohranili prej priznane jim pravice ter dobili celo štiri terdnjave v
oblast (med temi je bila tudi La Rochelle).

Ker je vsled zadnjega mira slavni admiral Coligny  (izg. Ko-
linji), voditelj hugenotske stranke, zadobil preveliko vpliva na mla¬
dega kralja ter ga celo pregovoril, da je dal svojo sestro Margarito
mlademu kralju Henriku Novarskemu, ki je bil kalvinske vere, za
ženo, bila je podoba, da bodo hugenoti prevladali na dvoru in v der-
žavi. Tega se je močno bala kraljeva mati Katarina Medicejska.
Zavezala se je z guisko stranko ter je sklenila admirala izpodriniti.
Najeti morilci so imeli slavnega moža ustreliti, kar se jim pa ni po¬
srečilo. Razserjen je ukazal kralj Karl IX. ostro preiskati zaroto
ter kaznovati udeležnike. Katarina Medicejska se je bala, da bodo
pri takej preiskavi prišli na dan njeni hudobni naklepi in naklepi
njenega mlajšega sinu, razuzdanega Henrika (III). Da bi to zapre-
čila, sklenila je pogubiti vse kalvince, ki so se ravno takrat bili v
obilem številu zbrali v Parizu ter so obhajali slovesno poroko Hen¬
rika Novarskega s kraljevo sestro Margarito. Neznačajnemu in bo¬
jazljivemu kralju se je nalagala, da so hugenoti z admiralom Colig-
ny-jem na čelu se zarotili zoper kraljevo rodovino in deržavo: da
mislijo namreč rodovino pomoriti in se polastiti verhovne oblasti.
Prestrašeni in ves zmešani kralj je potem privolil pomoriti vse hu¬
genote v Parizu in po deželi. Tako se je naklepalo ono stiahovito
klanje, ki se je po noči od 24. do 25. avgusta in v naslednjih dneh
zveršilo v Parizu in njegovi okolici. Zgodovina je navadno imenuje
„pariško kervavo ženitovanje“  ali „Svetojemejskanoč (1572).

— 42  —

Stari admiral Coligny je bil med pervimi umorjen; njegovo truplo so
vergli na ulice in po mestu dersali. Naščuvani morilci so pomorili
več tisoč kalvincev v Parizu in po deželi: kajti kralj je v zapečatenih
listih ukazal namestnikom v raznih pokrajinah napasti hugenote in jih
pomoriti. Le nekteri namestniki so bili toliko usmiljenega serca, da niso
hoteli zarad vere klati svojih rojakov. — Henrik Novarski in njegov
sorodnik Henrik princ condejski sta prestopila h katoliki cerkvi ter
s tem rešila življenje.

Razdraženi hugenoti so sedaj začeli če tv er to versko vojsko
(1572—1573), ker jim je kralj nameraval vzeti prej izročene jim
terdnjave. A tudi v tej vojski katoličani niso mogli premagati hu¬
genotov, ki so se zlasti v La Rochelli slavno branili. V miru so jim
priznali skoro vse prejšnje pravice. Karl IX. je živel le še dve leti
po strahovitem klanji v Parizu: vest mu ni dala miru niti po noči,
niti po dnevi in umeri je leta 1574. Nasledoval mu je njegov brat

H eni k III. (1574—1589), kterega so bili Poljaki prej izvolili
za kralja. Hitro ko je zvedel, da je njegov brat umeri, pobegnil je
iz svojega poljskega kraljestva 'po noči. Prišedši na Francosko, skušal
je hugenote z milostjo pridobiti in umiriti. (P e t a verska vojska). Ko
so se mu pa prenapeti katoličani pod voditeljem vojvode Henrika
Guiskega zbrali ter zoper razkolnike sklenili „sveto zavezo", pritegnil
jim je kralj sam ter je s tako omahljivosti izgubil vso veljavo pri
obeh strankah. Po tem se ni čuditi, da so se po prezgodnji smerti
njegovega najmlajšega brata Franca d’ Alengon jeli prepirati za na¬
sledstvo na prestolu. Henrik III. namreč ni imel moškega zaroda in
na prestol bi imel priti njegov svak Henrik Novarski iz kalvinske
rodovine bourbonske. Zoper to so pa bili katoličani, ki bi bili radi
po kraljevi smerti na prestol postavili svojega voditelja, vojvodo Hen¬
rika Guiskega.*) Tako je po dolgih zmešnjavah nastala sedma
verska vojska (1585—-1589) ali vojska treh Henrikov (Henrik III.,
Henrik Novarski in Henrik vojvoda Guiski), v kterej se je kralju
kaj slabo godilo; po hudem boji po ulicah se je moral umakniti ter
glavno mesto prepustiti vojvodi Guiskemu. Nadejaje se zdatnega
uspeha ukazal je vojvodo Henrika Guiskega in njegovega brata kar¬
dinala Ludovika umoriti (1588). To je katoliško stranko tako raz¬
kačilo, da mu je odpovedala pokorščino ter je na čelo si postavila
guiskega princa Karla Mayenskega. Kralj je izgubil vso moč ter je

*) Rodovnik Guiski:

Klavdij Guiski.

Franc vojvoda Marija, Karl

Guiski f 1563 žena Jakoba V. kardinal lotaringski
kralja škotskega f 1563

Henrik Karl Ludvik Marija Stuartska
t 1588 Mayenski kardinal
t 1611 f 1588

— 43  —

na zadnje pobegnil v tabor Henrika Novarskega. Združena sta kralj
in Henrik Novarski šla nad Pariz ter sta ga oblegovala; a tu ga je
neki verski prenapetnež dominikanec Jakob Clement  napadel ter
smertno ranil. Pred svojo smertjo je svetoval sorodniku Henriku
Novarskemu, naj prestopi h katoliški cerkvi, kajti drugače ne bode
mogel mirno vladati. Malo mesecev pred njim je umerla tudi njegova
mati Katarina Medicejska.

Rodovina bourbonska na kraljevem prestolu.

(1589—1792).

Henrik  IV., vladar novarski, je bil pervi iz bourbonske ro¬
dovine*) na francoskem prestolu (1589—1610). Sperva se je moral

s a

m

O ^

f b

o a
■«JS

es  02
• S 5=1
cS

>  •+-•

<x> ,,H

PU
O Z*

'Z ©
o ~

M s

oj

M  44

•-i zn

b p

t> cž
O A
r b>t/2
® C8

b

H  00
M £ co

I 33

<© 4 __

M 2

.s

CŽ

{M

44 ■"

ffl S
o

S  2

.S'm
,2 'S 9

rt 2

gija

1 d o
W):p
2 rt

S S

rt

5

1.1

O 44

* 'OD

?4

«8 <2
=3 X

© m

w

b

N  S.

rt r3

"S ^

rt c«
N

O

r-l cQ

iv S

zl, o
p

£ J

‘ O

v

O

n$ C

P! *

J

Oo

O

Ph

3 m
^ S

CD 7-1

t> rt
O tJD

P v—-

Ol^

o »o

>■ rH

—H c« I

S §xgi^-

P ■
44 g I
o

O .^CO

nb ^ co

s s - 1

>“3 44

rt 44

II

fH <D
o,

b °

b t-
O tH

^ 44
b

-b rt

•r-i

«0

Si

t-h 5 j
""H

S .2,
x  u

o N
b P

J >o

o

rH

rt

N

44 p
i ^co
Ph P<co
o«o N

g^c*
44 o g
. co V"

? r -3  44
rtn3 ^

>

05

b »o
c3 »>

.S ^

-J—

,f9

a

■*a

:P Pj

a_ •
^ >

Z‘£

no co

s 13

.3 ’«»

9 'rb 5

OJ g


44 *2

II

b

H-l

X



Sili

o

. CO

X 2
cš _L
00

X e*

^ oo

vi
a 00

S co'

S?

O

h3

b

taci

.3o

h zn  (M
8 f^OO

O rj<
WDrf<
b CO
<3  rH

la

O c«

^ a

a-S

a

IR

X !g
M  f-
■P’-*
o j_

r3

.a

il

>1^
^ b o
©

44 ^ b

•b b cž

b © -b

«®o

Dh •

> 5b

— 44

za prestol bojevati s Karlom Mayenskim poslej tudi s Filipom Špan¬
skim. Po 51etni kervavi vojski se je pogodil guiski vojvoda Karl
s Henrikom Novarskim, ker se je bal, da bi prišel španski kralj
Filip II. na prestol. Da bi vse nosprotnike pomiril ter zase pridobil,
prestopil je h katolški cerkvi (1593) ter je bil potem v obče za
kralja pripoznan. Da bi v bodoče po Franciji nikdar več ne razsa¬
jale verske vojske, ki so jo v zadnjih 36 letih po nekterih pokrajinah
popolnoma opustošile, prijavil je imenitni razglas nantes-ski  (1598)
ter si ž njim pridobil nekdanje sovernike; priznal je v njem huge¬
notom popolno svobodo v verskih stvareh ter jim je dal enake pra¬
vice s katoličani. Dobili so tudi samostalna sodišča in več terdnjav,
ki so bile za 8 let z vsemi potrebščinami za vojsko preskerbljene.

Po uravnavi verskih razmer je skušal zaceliti hude rane, ki so
jih 361etni notranji razpori deželi vsekali. V tem ga je najzdatnejše
podpiral kalvinski minister Sully  (izg. Syli), markiz Rosnyjski. Kra¬
ljeva in deržavna posestva so prišla zopet deržavi v roke. Število
uradnikov je precej zmanjšal ter ostro prepovedal uradniške službe
prodajati. S tem je pomnožil deržavi dohodke, stroške jej je pa
zmanjšal. Sully je pospeševal tudi kmetijstvo ter je kmetu zdatno
olajšal davke; v tem se je po polnem vjemal s kraljem, ki je želel,
„naj bi vsak kmet v nedeljo imel svojega petelina na mizi“. Pod¬
piral je tudi obertnijo in kupčijo, ker jej je zmanjšal razne davke
ter napravil več vodnih prekopov in dobrih cest. Potem se ni čuditi,
da je v 15 letih plačal 330 milijonov livres deržavnega dolga in je
še v deržavno denarnico nabral okoli 40 milijonov livres.

Ko je deržavo okrepil, sklenil je znova vojskovati se s Habs-
burgovci; skušal je zlasti avstrijskim Habsburgovcem zmanjšati njih
oblast. Da bi druge vlade tem lažje pridobil, napravil je prečuden
načert. Razven Ruske in Turške naj bi Evropa obsegala 15 zelo
enako močnih deržav, ki so med seboj v zavezi. Večni mir naj bi
med njimi vladal, in vse prepire naj bi skupno sodišče poravnalo. Ko
se je pa prepričal, da se ta načert ne da izveršiti, pogajal se je z
Nizozemci, Angleži in protestantovskimi knezi na Nemškem, da bi
tako Habsburgovce na Španskem in Avstrijskem osamil ter potem
lažje premagal. Zbral je veliko vojsko ter jo poslal proti nemški
meji, pa ravno ko je sam hotel oditi k vojski, umoril ga je pri nekej
vožnji skozi Pariz verski prenapetnež Ravaillac  (izg. Ravaljak) v letu
1610. Nasledoval mu je njegov sin

— 45

Ludovik XIII. (1610—1643). Ker je ta imel komaj 5 let,
pievzela je njegova mati Marija Medicejska začasno vladarstvo za
njega. Bila je jako vesela in živa žena, kterej ni dopadala varčnost
in resnobno gospodarstvo previdnega ministra Sullyja. Zato je Sully
popustil daržavno službo in nespretni in nesramni povdignjenci (Con-
cini,  poslej maršal d’ Ancre imenovan) so se polastili deržavne ob¬
lasti. Kar je Sully prigospodaril, zagospodarili so ti nevedni sebič-
neži. Ko so nastale hude denarne stiske, sklicala je kraljica der¬
žavne stanove v Pariz (1614); a ti so se zarad stanovskih pred¬
pravic jeli med seboj prepirati ter so bili razpuščeni. Premenila se
je tudi vnanja deržavna politika; kralj se je zaročil z Ano, hčerjo
španskega kralja Filipa III.^ Ko je pa preslavni kardinal Jean Ar-
mand de Plessis vojvoda Richelieu  (izg. Rišlie) leta 1621 kot pervi
minister prevzel oblast, obernile so se kmalu vse razmere na boljše.
Deržavno ali kraljevo oblast je povzdignil ter jej podredil vse der¬
žavne moči. Ko so se temu ustavljali mogočni plemenitniki ter de¬
želi pretili z notranjimi vojskami, premagal jih je in zaterl vse njih
pravice, da so odslej voljno služili kralju; odpravil ! je celo čast in
oblast deržavnega connetable-a. Zmanjšal je duhovščini njene pravice
in hugenote, ki so po ediktu nantes-skem imeli preveliko veljavo v
deržavi, je prisilil (leta 1628 jim je vzel sam imenitno terdnjavo La
Rochelle) da so se odpovedali svojim političnim predpravicam. Tudi v
zunanji politiki je krenil na staro pot ter je Habsburgovce na av-
strijsko-nemškem in španskem prestolu izpodrival z vsemi mogočimi
sredstvi. Zavezal se je celo s protestanti ter jih podpiral v nizo¬
zemski in 30-letni vojski. Umeri je leta 1642, in malo mesecev
poslej tudi nezmožni kralj Ludovik XIII. Ta je kraljestvo zapustil
svojemu 51etnemu sinu Ludoviku XIV.

Britanski otoki.

Angleško in irsko kraljestvo.za časov Tudorovcev.

(1585—1603.)

Henrik  VIL (1485—1509) iz tudorskega rodu je po zmagi
pri Bosworthu mirno vladal črez Angleško in Irsko; kei je povsodi
kaj previdno ravnal, pomnožil je kraljevsko oblast, tako da je samo-

— 46 —

voljnejše gospodoval kot kterikoli njegovih prednikov. Njegov sin in
naslednik*)

Henrik  VIII. (1509—1547) je bil eden najbolj samosilskih vla¬
darjev na angleškem prestolu. Vnanje zadeve je sperva vodil častihlepni
kardinal Wolsey  (izg. Volsi), poslej pa Tomaž Cromwell. Brez
terdnih načel omahoval je med Francijo in cesarjem Karlom V. Ožen¬
jen je bil sperva s Katarino Aragonsko, vdovo svojega staršega brata,
Ko se je te priletne žene naveličal in bi bil rad se poročil z dvorsko
gospodično Ano Boleyn  (izg. Bolin), zahteval je od papeža, naj ga
loči od perve žene, češ da poroka ni bila postavna. Ker se je papež
zarad cesarja Karla V. branil zakon razvezati, odpadel je strastni
Henrik od katoliške cerkve, ktero je prejferanil Lutherjevih napadov;
spisal je bil namreč zoper tega krivoverca posebno obrambo svetih
zakramentov in papež mu je celo podelil častni naslov „defensor fidei“,
t. j. branitelj vere. Razdeli je vsaktero zvezo angleške cerkve s pa¬
pežem ter je spodil svojo pervo ženo in se poročil z Ano Boleyn
(1532); ob enem je prisilil deržavni zbor angleški (parlament), da
ga je oklical za glavarja samostalne angleške cerkve. Kdor se je
branil priznati njegovo cerkveno nadoblast, bil je ali umorjen ali pa
pregnan iz dežele. Ker je potreboval mnogo denarja, zaterl je vse
samostane na Angleškem ter si je prisvojil njih premoženje. Verskih
resnic katoliške cerkve pa ni zavergel in tudi ne zaterl bogočastnih
obredov in cerkvene uprave. Lutherjevo krivo vero je sovražil kakor
poprej ter je luterance in kalvince enako hudo preganjal kakor ka¬
toličane. Med temi se kot prava mučenika odlikujeta -dva zna¬
čajna moža: slavni deržavni kancelar Tomaž Morus in stari škof

*) Rodovnik Tudorovcev in Stuartovcev in pa njih soro dstvo:
Henrik VH.

_ (1485 — 1509)

Artur f 1512 Henrik V1H. (1509—1547); Margarita

njegove žene so: žena Jakoba IV. Stuart-

1) Katarina Aragonska skega, kralja škotskega

2) Ana Boleyn

3) Jovana Seymour

4) Ana Klevska

5) Katarina Howard

6) Katarina Pan-

Marija

zaročena z vojv.
Suffolkskim

Jakob V. Margarita za- Frančiška
zaročen z Ma- roč. z Matevžem zaroč. z Henri-
rijo Guisko Stuartskim kom Gray.

Marija Stuart- Henrik Darnley Jovana Gray

1) Marija 2) Elizabet 3) Edvard'VI. ska f 1587
t 1558 (1558—1603) (1547—1553) nje možje so:

1) Franc H. kralj francoski

2) Henrik Darnley

3) Grof Botliwell

4) Jakob VI. (I) f 1625

— 47  —

Fisher. Samosilsko je ravnal tudi s svojimi 6 ženami: Ano Boleyn,
ktera mu - je porodila hčer Elizabeto, je dal umoriti in je precej
drugi dan se poročil z dvorsko gospo Jovano Seymour  (izg. Snner).
Ko mu je ta na porodu (sin Eduard VI.) umerla, oženil seje z Ano
Klevsko,  ktero pa je očetu precej nazaj poslal, ker ni bila tako
lepa, kakor je pričakoval. Peta žena se je imenovala Katarina  IIo-
ward  (izg. Hoerd) in to je dal tudi umoriti; zadnja je bila Kata¬
rina Parr,  ki je prišla bila v največo, smertno nevarnost. — Po
njegovi smerti prišel je

Edvard  VI. (1547—1553) na prestol. Ker je imel še le 10
let, vladal je zanj vojvoda Somersetski, poslej pa vojvoda Northum-
berlandski (izg. Noartsemberlendski). Oba vojvodi sta bila udana raz¬
kolnikom ter sta vpeljala novo vero; pri tem jih je najbolj podpiral
Cranmer,  nadškof canterbury-jski in nekdanji učenec nemškega
krivoverca Lutherja. Nova vera je bila razglašena v 42 članovih
(anglikanska cerkev) ter se je od luteranstva in kalvinstva najbolj
ločila po tem, da so cerkveno upravo opravljali škofje. Ker Edvard
ni imel otrok, pregovorili so ga, da je krono izročil imenitni Jovani
Gray, pravnukinja Henrika VII. Vendar se je po njegovi smerti
ljudstvo precej izreklo zoper to naredbo in oklicana je bila kraljica

Marija Katolišk  a (1553—1558), hči Katarine Aragonske
in Henrika VIII. Odgojena v katoliški veri je skerbela pred vsem
za povzdigo katoliške cerkve; zato jo je tudi vnemal nje mož Filip
(II.), naslednji kralj španski. Se silo je odpravila krivoverske obrede
in duhovnike ter zatirala krivoverce; premnogo jih je bilo na smert
obsojenih in umorjenih (med temi tudi Cranmer, nadškof canterbu-
ryjski. Nesrečna je bila v vojski zoper Francoze, ki so jej vzeli
Calais, zadnje angleško posestvo na evropski cebni.

Elizabeta  (1558 — 1603) hči Ane Boleyn in Henrika VIII.,
je po smerti svoje prednice brez ovire sedla na prestol, ker so vsi
protestantje jej pritegnili. Za protestantovsko vero se je tudi ona
izrekla, odpovedala se papežu ter je ustanovila (1561) anglikansko
cerkev, tako kakor se je ohranila do sedanjega časa. Po verskih
resnicah (razglašenih v 39 članovih) je ta cerkev zelo podobna kal-
vinski, po cerkvenih obredih pa katoliški, zlasti v tem, da je ohra¬
nila staro razredbo svojih duhovnikov (škofov, nadškofov itd.) Pre¬
ganjala in zatirala je kraljica katoličane, pa tudi krivoverske prezbi-
terijance, ki niso hoteli priznati škofovske oblasti v cerkvi ter se iz-
potikali tudi nad cerkvenimi obredi preveč podobnimi obredom ka¬
toliške cerkve. Irci so kljubu vsemu zatiranju ohranili katoliško vero.

Izvedeni možje kakor slavni učenjak Nikolaj Bakon (Bačo) in
previdni Viljem Cecil so jo podpirali v vladanji kraljestva, ki se je

48  —

povzdignilo na prav visoko stopinjo gmotnega in duševnega razvitka.
Pospeševala je kmetijstvo in obertnljstvo, posebno pa kupčijo in mor-
narstvo. Za nje vladarstva so Angleži pervikrat pridobili* primerno
veljavo in moč na morji. To se je zgodilo po srečni vojski s Španci
Vnela se je ta, ker je Elizabeta podpirala nizozemske in holandske
upornike, ker je vjela in zaperla ter poslej umoriti dala Marijo Stuart-
sko in ker so preslavni pomorščaki n. pr. Hawkins, Drake, Cavendish
neprestano napadali španske naselbine in španske ladije ter ž njimi
strahovito ravnali. Ko je bil Filip II., kralj španski, zbral „nepremag¬
ljivo armado “ ter jo poslal nad Angleže, pretila je tem velika ne¬
varnost; a angleško mornarstvo se je bilo uže toliko razvilo, da je
bilo pripravljenih 172 ladij za upor nekoliko za vojsko na odpertem
morji, nekoliko pa za brambo primorja. Spretni admiral Howard je
srečno napadel špansko brodovje, ktero so viharji po večem razkro¬
pili in pokončali (1588). Na to so Angleži napravili močno vojno
ladijevje ter jeli naselbine v Severni Ameriki ustanavljati; malo poslej
so ustanovili „vzhodno indijsko kupčijsko družbo. “ Za parlament in
njegove sklepe se slavna kraljica ni dosta menila; ker je varčno ži¬
vela in varčno gospodarila, tudi ni potrebovala nikakoršne pomoči od
deržavnega zbora. Zastonj so jo večkrat silili, naj si izbere moža;
ostala je samica do smerti; za dediča na prestolu je imenovala škot¬
skega kralja J akoba,  sina nesrečne, od nje umorjene Marije Stuartske.

Verska reformacija v škotskem kraljestvu in Marija Stuartska.

Na Škotskem so bili Stuartovci  uže leta 1370. zasedli kra¬
ljevi prestol. Po gostem so se morali hudo bojevati s premogočnimi
plemenitniki. Kraljeva ta rodovina je bila v obče zelo nesrečna.
Kralja Jakob I. in Jakob III. sta bila umorjena, Jakob II. in IV. sta
pa izgubila življenje v vojski; dosta srečnejši tudi ni bil Jakob V.
oče Marije Stuartske; po hudih bojih s plemenitniki se je zapletel
v vojsko z Angleži ter je bil zarad nezvestobe svojih fevdnikov pre¬
magan (1542); ta izguba ga je tako žalila, da je zblaznel in umeri,
ko je njegova hčerka Marija imela komaj 8 dni. Za mlado kra¬
ljičino je vladala nje mati, Marija G-uiska, ki je bila kaj goreča
katoličanka. Za njenega vladarstva je Jovan Knox  razširjal krivo
vero po Škotskem. Pregnan bežal je v Genevo, kjer se je z naj-
večo navdušenostjo udal kalvinstvu. Vernivši se v domovino (1559)
pridobil je ta oznanovalec s svojim ostrim vedenjem in z gorečo zgo¬
vornostjo premnogo rojakov za kalvinsko krivo vero. Kaj prederzno
je napadal neredno in nasladno življenje katoliških duhovnikov in
zlasti vladarskega dvora. Kmalu je za se pridobil tudi plemenitnike,
ki so se uperli začasni vladarici ter jo prisilili, da je zapustila de¬
želo. Krivoverci škotski so se imenovali prezbiterjanci.

Marija Stuartska  je bila uže v mladih letih prišla na fran¬
coski dvor, kjer je, ko je dorasla, med vsemi ženskami se odlikovala
po svojej telesnej lepoti in svojej duhovitosti. Zaročili so jo s dauphinom

— 49 —

in naslednjim francoskim kraljem Francem II. A le malo časa je
bila ž njim omožena, kajti Franc je umeri uže leta 1560; potem je
sklenila verniti se v svoje kraljestvo škotsko. Prisedši v domo¬
vino bila je lepa kraljica slovesno in radostno sprejeta od svojih pod¬
ložnikov. A ta zadovoljnost ž njo se je kmalu močno izgubila.
Marija je bila mlada, neskušena žena, ki je le prerada hlepela po
veselji. Nad njenim lahkomiselnim življenjem se je kmalu močno iz-
potikal Jovan Knox, ostro živeči učitelj kalvinske vere, ter jo je
v pridigah hudo napadal. Ker je bila tudi goreča katoličanka, pod¬
tikali so jej prezbiterijanci malikovalstvo. Tako so se med prezbi-
terijanci in Marijo začeli strastni boji.

Da bi se laže ubranila svojih nasprotnikov, omožila se je s
svojim bratrancem, grofom Henrikom Darnley-jem  (izg. Darn-
lijem.) Ker je ta mož bil neizobražen in razuzdan, zakon ni mogel
biti srečen, tem manj, ker je Darnley sovražil vse, ki so bili kra¬
ljici posebno udani. Ko je njej priljubljenega tajnika Italijana Riccia
dal umoriti vpričo nje, odbil jo je po polnem od sebe. Med
tem je vedel grof Botlnvel (izg. Bodshuel) nje naklonjenost si pri¬
dobiti; ker je bil prevzeten in častilakomen, jel je kmalu hlepeti po
najviši oblasti. Da bi to dosegel, treba je bilo odstraniti Darnley-ja.
Ko je Darnlev zbolel in ležal v nekem kraljevem gradu blizu Edin¬
burga, stregla mu je Marija sama posebno skerbno. Bothwel se je
bal, da ne bi se oživila perva ljubezen med njima, ter je sklenil
kraljičinega moža umoriti; in to je zveršil o tej-le priliki. Nekega
večera je Marija zapustila grad ter je šla v Edinburg na ženitovanje;
kar razžene zažgani smodnik grad, v kterem je Darnley ležal, in
kralja so zadušenega našli na vertu. Občinstvo je skoro brez izjeme
kazalo na Bothwela kot morilca kraljevega; vendar se kraljica ni
sramovala njega v zakon vzeti ter mu tako pomagati do verhovne
oblasti. To nespametno ravnanje kraljice je hudo razdražilo večino
Škotcev. Plemenitniki združeni s prezbiterijanci so se uperli ter za¬
čeli vojsko zoper kraljico in njenega moža. Botlnvel je moral iz de¬
žele pobegniti ter je kot morski ropar preživel zadnje dni svojega
življenja. Marijo so pa vstajniki vjeli in zaperli v terdni grad Loch-
leven (izg. Loklfven), njenega sina, enoletnega Jakoba (VI.) so pa
razglasili za kralja in zvijačnemu Murray-ju (izg. Mereju) izročili za¬
časno vladarstvo. Res je Marija kmalu ušla iz ječe, a ker so nje
priverženci bili pobiti, morala je bežati na Angleško h kraljici Eli¬
zabeti, ktero je prosila pomoči zoper škotske vstajnike. A silno se
je prevarila; kajti kraljica Elizabeta jo je ukazala zgrabiti in \
ječo zapreti (1568). Ona jo je namreč uže od nekedaj čertila ker
jo je bila Marija proglasila za nezakonskega otroka, ki nima nobene
pravice do prestola angleškega ter je tudi leta 1558. si bila sama
nadela naslov „angleška kraljica"; čertila jo je tudi, ker je Marija
bila prelepe postave, ona (Elizabeta) sama pa skoro gerdega živo a.

— 50

Celih 18 let je bila Marija v ječi na Angleškem, ker jo je
neka sodnija spoznala za krivo smerti njenega moža Darnley-ja in
ker se ni hotela odpovedati angleški kroni in zavezi s katoličani pa
s španskim in francoskim dvorom. Katoličani so v obče obžalovali
nje žalostno osodo. Papež je izključil Elizabeto iz cerkve ter jej
odrekel pravico do angleške krone. Španski kralj Filip in francoski
dvor kraljevski sta skušala nesrečno kraljico rešiti iz ječe. Več zarot
se je napravilo, da bi Marijo osvobodili in pahnili krivoversko Eli¬
zabeto z angleškega prestola. Med temi zarotniki so bili celo an¬
gleški plemenitniki, tako n. pr. vojvoda Norfolški, ki je mislil z roko
osvobojene Marije pridobiti angleški prestol; zasačen je bil in djan
ob glavo. Zadnjo tako zaroto je osnoval neki Babington (izg. Be-
bingtn). Pa tudi ta zarota je bila ovajena in kervavo zaterta. Da
bi pa Elizabeta se ne bala več takih nevarnosti, zatožili so Marijo,
da je vedela za zaroto. Na to je posebno sodišče obsodilo jo k
smerti. Deržavni zbor angleški (parlament) je poterdil to sodbo, a
Elizabeta se je dolgo branila to storiti. Nazadnje so jo vendar pre¬
govorili in poterdila je sodbo. Na to so Marijo Stuartsko v gradu
Fotheringay-ju (izg. Fodseringeju) umorili 8. svečana 1587. Po njeni
smerti je Elizabeta skušala to sramoto odvaliti od sebe ter je dala
v ječo zapreti svojega tajnika Davisona, ker je bil brez posebnega
privoljenja na podpisano smertno sodbo pritisnil deržavni pečat.

Jakob  VI. (1568—1603). Za tega mladoletnega kralja so vla¬
dali razni možje, dokler ni sam prevzel najviše oblasti. Zdaj ni bila
doraslemu kralju dosta mar nesrečna njegova mati, še celo prejemal
je od Elizabete angleške letno plačilo. Po smerti Elizabetini nasle-
doval jej je na angleškem prestolu ter je tako združil vsa tri kra¬
ljestva na britanskih otokih (1603).

Velika Britanija in Irsko za kralja Jakoba I. in Karla I.

(1603—1649.)

Jakob  I. (VI. 1603—1625), vladar združenih kraljestev, se
je imenoval kralj veliko-britanski in irski. Bil je jako učen mož
(zlasti v bogoslovskih stvareh), a potrebne zmožnosti ni imel, da bi
bil ohranil od Elizabete deržavi pridobljeno veljavo. Ker je katoličane
neprestano zatiral, zarotilo se je nekaj katoliških (verskih) prena-
petnežev zoper njega. Ta „razstrelna zarota" je imela kralja in ves
zbrani deržavni zbor razgnati in pokončati (1605); a ovajena je bila
še o pravem času in zaterta. Potem je kralj katoličane nekaj časa
še hujše preganjal kakor prej.

Karl  I. (1625—1649) je skušal po zgledu svojega očeta in
prednika vladati ne oziraje se na želje deržavnega zbora in na zapisane
pravice angleškega naroda. Ker je bil zarad svojega svaka izgnanega

— 51  —

Friderika Palatinskega v vojski s Španci, Avstrijanci in Francozi,
potreboval je premnogo denarjev. Da bi jih dobil, moral je parla¬
mentu privoliti in poterditi tako imenovano »prošnjo za pravice"
(petition of right) ter se odpovedati pravici samovoljno nakladati
davke in ljudi v ječo zapirati. Da bi se te obljube znebil, sklenil je
mir s prej imenovanimi deržavami ter je zmanjšal svoje stroške. Ker
mu parlament ni hotel privoliti potrebnih davkov, razpustil ga je
trikrat zaporedoma ter je 11 let vladal brez njega (1629—1640).
Potrebni denar je dobival z davkom, ki ga je samovoljno nakladal
ladijam po vsem kraljestvu. To neustavno ravnanje je sicer zelo
razdražilo Angleže, vendar jih ni prignalo do upora. Kar je začel
neprevidni kralj s Škotci se razpirati zarad verskih stvari; hotel jim
je namreč anglikansko vero vsiliti ter vpeljati anglikansko liturgijo
(božje obrede). Podpiral ga je pri tem posebno L and (izg. Load),
nadškof canterbury-ski. Ko so Škotci videli svojo vero v nevarnosti,
sklenili so zavezo („covenant“) ter se šiloma uperli zoper samovoljno
kraljevo vladarstvo in njegovo zatiranje njih verskih in deržavnih
pravic (1637 in 1638). Kralj je bil vsled tega upora prisiljen sklicati
(1640) parlament (tako imenovani „dolgi“ parlament, ker tega ni
več on razpustil, ampak parlament je odpravil kraljevsko oblast),
nadejaje se od njega pomoči zoper upornike.

Sklicani deržavni zbor pa ni pomagal kralju, ampak je porabil
njegovo stisko ter je tožil samovoljnega ministra Strafforda  (izg.
Streferda) in nadškofa Lauda. Kralj se je dolgo ustavljal izpolniti
zahteve deržavnega zbora, nazadnje se je moral udati. Odpovedal se
je samovoljnemu vladarstvu, pravici samovoljno davke nakladati in
parlament razpuščati, posebna (izvenredna) sodišča ustanavljati in je
privolil, da so njegovega ministra Strafforda, najzvestejšega mu služab¬
nika, zaperli in na smert obsodili. Na to je šel z vojsko nad Škotce
(1641); ker jih ni mogel premagati, preklical je vse prejšnje naredbe,
da bi jih pomiril in pridobil. S tem bilo bi vse poravnano bilo,
ko bi se Irci ne bili vzdignili. Katoliški Irci so se namreč bali, da
hode novi parlament jim vzel še one majhne pravice, ktere jim je
minister Strafford priznal. Zato so popadli za orožje ter so pomorili
okoli 40000 protestantovskih Angležev, ki so bili po Irskem naseljeni.
Tega krutega dejanja krivdo pripisavali so razdraženi Angleži svojemu
kralju Karlu I.

Karl vernivši se iz nesrečne vojske na Škotskem je našel par¬
lament razdvojen v stranko „konjenikov“  (plemenitniki, duhovniki

4*

— 52 —

in katoličani)  in  „krogloglavcev“  (protestantje iz mest in kmetov).
Izvolil si je ministre iz udane mu stranke „konjenikov“ ter je skusil
voditelje nasprotne stranke zapreti. Celo sam se ni sramoval pridreti
v deržavni zbor, da bi one nasprotnike zgrabil in zaperl. Zarad tega
se je uperi London: za okrogloglavce so se namreč potegnili meščani
in rokodelci in razni delalci. Kralj se je moral umakniti in mesto
zapustiti. V Yorku je zbral svojo vojsko ter šel nad vojsko okroglo-
glavcev. Sperva se je sicer srečno bojeval, poslej pa je slavni vojvoda
Oliver Cromwell  navdušil okrogloglavce ter kraljevo vojsko pri
Marston Moor-u (1644) in Naseby-ju (1645) po polnem potolkel.
Brez vseh pomočkov je pobegnil nesrečni kralj k Škotcem, nadejaje
se, da ga bodo ti branili pred Angleži; a Škotcem še ni bil iz serca
izginil stari serd in zgrabili so kralja ter ga razdraženemu angleškemu
parlamentu prodali za nečimem denar.

Med tem so se tudi okrogloglavci razločili v dve stranki. Stranka
zmernih prezbiterijancev,  navadno puritanci  imenovanih, na¬
sprotovala je stranki „neodvisnikov“  (independentov), najhujših
verskih (jn političnih) prenapetnežev. Ti so hoteli odpraviti vse verske
nadoblasti ter vse prepustiti posameznim verskim ali cerkvenim
občinam; a tudi teh ne bi smeli voditi duhovniki, ampak enakomerno
vsi nje članovi; tudi pridigovati bi smel vsak, ko hitro se čuti od
božjega duha prešinjenega, V deržavnem oziru je delala ta stranka
na ustanovljenje republike ter je zahtevala neodvisnost občin in po¬
polno enakost vseh Občinarjev. To stranko je vodil zmagoviti Oliver
Cromvvell; imela je največ zastopnikov v vojski, puritanci .so pa imeli
večino v deržavnem zboru.

Ko je deržavni zbor dobil kralja v roke, hotel je razpustiti
vojsko; a temu se je vojska šiloma uperla (1647). Oliver Cromvvell
je s svojimi svetniki posedel London ter je iz deržavnega zbora spodil
vse poslance, ki mu niso bili po godu. Kralj sam je prišel indepen-
dentom v roke, a ušel jim je za nekaj časa na otok Wight (izg.
Vajt). Iz vseh teh stisk so ga hoteli rešiti Škotci in kraljevi pri-
verženci na Angleškem ter so se vzdignili zoper parlament in Crom-
wellovo vojsko.- A Oliver Cromwell je zaterl upor ter je šel drugikrat
nad London in je vse tiste prezbiterijanske poslance, ki so se branili
kralja odstaviti, spravil iz deržavnega zbora. Ostalemu zboru pravijo
„trupnati parlament". Po tem je ne oziraje se na gospodsko ali lordsko
zbornico sestavil posebno sodišče iz svojih priveržencev (deržavnih
poslancev, oficirjev in nekterih sodnikov) ter je kralja kot izdajalca

— 53  —

in sovražnika dežele zatožil. Kralj sicer ni hotel priznati tega pri¬
stranskega sodišča, a to mu ničesa ni koristilo. Obsodili so ga ter
30. prosenca 1649 umorili v Londonu pred gradom Whitehallom (izg.
Hvajthoalom).

Avstrija in Nemčija.

Ustanovitev avstrijske monarhije. Ferdinand I.

(1522—1564.)

Ferdinand  I. je nasledoval svojemu bratu Karlu V. na cesar¬
skem prestolu nemškem (1556—1564) ter se je brez uspeha trudil
združiti luterance s katoliško cerkvijo. Posebno imenitno pa je njegovo
vladarstvo za avstrijske dežele in habsburško rodovino, kajti on je
pravi ustanovitelj mogočne avstrijske deržave.

Karl V. je kmalu izprevidel, da mu je nemogoče dobro vladati
vseh obširnih dežel, ki jih je kot pervorojenec podedoval po Ferdinandu
Aragonskem in Maksimilijanu I. Zato jih je čestokrat delil s svojim
bratom Ferdinandom, kterega je priserčno ljubil; na zadnje pa mu
je odstopil v tretji pogodbi (leta 1522) vse nemško-slovenske dežele
z vojvodstvom Virtemberškim, ktero je bil leta 1520 kupil od švabske
zaveze. Tako se je ločila habsburška rodovina v dve glavni versti
v špansko in avstrijsko:  Ferdinand I. je bil začetnik avstrijskej,
Karl V. pa španskej.

Ferdinand I. je kmalu močno pomnožil svoje dežele. Po smerti
kralja Ludovika II. v bitki pri Mohači (1526) sta bila izpraznjena
kraljevska prestola na Ogerskem in Češkem. Ferdinand je sicer imel
po prejšnjih dedinskih pogodbah veljavne pravice do čeških in ogerskih
dežel, vendar so stanovi terdili, da še le njih svobodna volitev
more veljavo dati onim pogodbam ter njega kot moža ogersko-česke
kraljičine Ane na prestol posaditi. Temu se uda Ferdinand. Češki
stanovi so ga enoglasno izvolili za kralja in Ferdinand jim je poterdil
volitno pravico in druge deželne svoboščine. Na Ogerskem  pa je
samo ena stranka velikašev izvolila Ferdinanda za kralja; kajti iliuga
mu je bila Jovana Zapoljskega, vojvodo erdeljskega, postavila za
protikralja. Ta Jovan Zapoljski je bil najbogatejši in najmogočnejši
velikaš ogerske dežele in uže za zadnjih kraljev načelnik nemirnih
plemenitnikov. Med obema protikraljema se je vnela sedaj vojska,
ki je naklonila neizmerno nesrečo ogerski deželi.

— 54 —

Ferdinand je sicer premagal Jovana Zapoljskega ter ga primoral
iz Ogerske pobegniti na Poljsko; pa Jovan Zapoljski, kteremu je
lastna korist več bila nego sreča domovine, je prosil turškega sultana
Solimana  II. pomoči. Ta je radostno sprejel njegovo prošnjo,
ker se je nadejal s pomočjo stranke Zapoljskega podvreči si celo
ogersko' deželo. Soliman je leta 1529. priderl z ogromno vojsko
na Ogersko in pri Mohači mu je Jovan Zapoljski prisegel zvestobo
in udanost ter mu je kot njegov fevdni podložnik roko poljubil.
Od tod je šel turški sultan nad Dunaj  ter ga je jel oblegovati;
pa junaški Dunajčanje s svojo malo posadko pod poveljstvom hra¬
brega Nikolaja Salmskega so tako srečno odbijali turške naskoke,
da je bil Soliman primoran odjenjati od oblege in se verniti domov
(1529).

Na to je deri Ferdinand na Ogersko ter si je podvergel gorenjo
Ogersko in pokrajino na desnem bregu Donave. Da bi se mu ustavil,
prišel je 1. 1532. Soliman znova na Ogersko; a takrat ni dosta
opravil in še celo male terdnjave Kisek, ktero je slavni Hervat
Nikolaj Jurešič z malo posadko branil, ni mogel vzeti. Ker sta ga
pred Dunajem pričakovala v cesar Karl in Ferdinand z veliko vojsko,
obernil se je Soliman na Štirsko, upustotil je zlasti južne in srednje
nje pokrajine ter se je s 50000 vjetimi kristjani vernil skozi Her-
vaško v Bosno. V naslednji vojski se Ferdinand vendar ni mogel
polastiti vse Ogerske, ampak ta je odsihmal razdeljena bila med tri
vladarje. Južni del in sredino dežele v glavnim mestom Budimom
(okoli 750 □ miriametrov) so bili posedli Turki; severno Ogersko in
velik del zahodne (okolo 1650 □ miriametrov) sije  ohranil Ferdinand;
nad Erdeljskim in bližnjimi ogerskimi županijami (okoli 800 □ miria¬
metrov) je gospodoval pod turškim pokroviteljstvom Jovan Zapoljski.

Neprestanim vojskam konec storiti, sklenil je Ferdinand leta 1538
z Jovanom Zapoljskim pogodbo veliko-varadinsko, v kterej ga je
priznal za kralja na Erdeljskem in v bližnjih županijah ogerskih,
Ivan Zapoljski pa se je odpovedal vsakej zavezi zoper habsburško
rodovino ter je določil, po njegovi smerti naj njegova dežela pripade
Ferdinandu. Poslej Turki in Zapoljskega vdova niso pripustili, da bi
se pogodba izveršila; ker je J. Zapoljski zapustil nedoraslega sina
Jovana Sigmunda, izročila ga je njegova mati turškemu sultanu v
varstvo. Ta je napadel zopet Ogersko (1541) ter je ohranil svojemu
varovancu Erdeljsko in ogerske pokrajine na vzhodni strani reke
Tise. In Ferdinand I. je bil po dolgi pa neuspešni vojski celo pri¬
siljen turškemu sultanu o petletnem premirji (1547) prepustiti osrednje
in južne ogerske pokrajine in se zavezati, da mu bode vsako leto
plačeval 30000 cekinov davščine. Poslej se je sicer vojska ponovila,
a leta 1562. zopet prenehala s premirjem z enakimi pogoji.

Ferdinand I. je imel tri sinove: Maksa, Ferdinanda in
Karla;  med nje je razdelil avstrijske dežele. Najstarejši sin Maks (II )
je dobil nadvojvodstvo Avstrijsko, češke in ogerske dežele in po

— 55  —

očetovi smerti mu je kot izvoljen cesar nasledoval na nemškem pre¬
stolu; nadvojvoda Ferdinand (mož Filipine Welserjeve, hčere nekega
avgsburškega tergovca) je dobil Tirolsko in Prednje dežele avstrijske
(razna posestva na Švabskem in v Alzaciji); nadvojvoda Karl pa
Notranje avstrijske dežele (Štirsko, Koroško, Kranjsko in Primorsko).
Tako so nastale v Avstriji tri verste vladajočih Iiabsburgovcev: *)
avstrijska, tirolska in štirska. Perva versta je pomerla uže z  Maksovimi
sinovi; druga ali tirolska s svojim ustanoviteljem Ferdinandom (leta
1595 ), ker njegovi sinovi pervega zakona s Filipino Welserjevo niso
imeli pravice do nasledstva v Avstriji, po svojej drugej ženi pa ni
zapustil nobenih moških dedičev. Tako je štirska versta preživela obe
drugi ter zopet zedinila vse avstrijske dežele. Ustanovitelj te verste
je vpeljal v istej nasledstvo po pervenstvu ( 1584 ).

Maksimilijan II.

( 1564 — 1576 .)

Maksimilijan  II. je bil sicer zelo omikan vladar, a manjkalo
mu je stanovitnosti, lastnosti, ki je bila vladarju v onem času verskih
prepirov in notranjih razpertij posebno zelo potrebna. Udan je bil
celo krivoverstvu in bati se je bilo, da bode k luteranstvu prestopil.
Tega sicer ni storil, pa bil je v verskih stvareh tako poterpljiv, da
so se luteranci kaj naglo množili po njegovih deželah. Dunajčanje so
bili po večera luteranske vere. Pod slabo njegovo vlado razvila se je
tudi ona mogočnost avstrijskih stanov, ki je bila pozneje deržavi

*) Rodovnik Habsburgovcev do odmrenja njih moškega zaroda:

Maksimilijan 1. f 1519
zaročen z Marijo Burgundsko

Filip Lepi, f 1506,
mož Jovane Zblaznele.

Elenora

žena francosk. kralja
Franca I.

Karl V. (I.)
1519—1556

Ferdinand I.
(1556—1564)

Marija

žena Ludovika Ogersk.

Filip II.(1556—1598) Maksimilijani! Ferdinand Karl
1  ^ f 1576 t 1590

Don Carlos Filip III.

(1598—1621)

'Rudolf D. Matijaš Maks Albreht Ferdinand II. Leopold
f 1612 f 1619 f 1618 f 1621 f 1637 1633

Ana Filip IV. (1621-

žena francosk. kralja- ;, .. n , '’~-

Ludovika XIII. • .»«])»’«»*«*
zena Jjndonka XII.

-1665)

Ferdinand III. f 1657

Margarita Terezija
žena Leopolda

Karl II.
f 110»

Leopold I. f 1705

Marija Antonija, Jožef I. Karl VI.

f 17)1 f 1740

Marija Terezija.

— 56  —

tako pogubljiva. Na Nemškem, kjer so se katoličani in protestantje
na deržavnih zborih neprestano prepirali zarad cerkvenih posestev,
Maksimilijan ni imel dosta vpliva.

Pod njegovim vladarstvom se je ponovila vojska s Turki in
sicer zarad mesta Szatmara, ktero je bil Jovan Sigismund Zapoljski
nenadoma vzel avstrijskemu vladarju. Zato je Maksimilijan II. poslal
vojske na Ogersko ter si je v kratkem podvergel vse Potisje. Te
zmage so prestrašile Solimana, tako da je prihitel z 80000 vojščaki
Zapoljskemu na pomoč. Namenil se je bil znova napasti Dunaj, a
njegove čete je ustavil slavni Hervat Nikolaj Zrinjski pred terdnjavo
Siget (1566). Soliman jo je začel oblegovati in naskakovati, pa še
predno je bila terdnjava vzeta, umeri je sultan. Nasledoval mu je
njegov sin Selim II., ki je vojski toliko časa zakrival srnert svojega
očeta, dokler se ni polastil terdnjave.

Ko je junaški Nikolaj Zrinjski moral turškim janičarom prepustiti
razsuto novo in staro mesto Siget, umaknil se je v terdnjavo. Zastonj
ga je skušal sultan podkupiti, da bi bil izdal terdnjavo, zato jo je
naskakoval s hujšo silo. Kar je začela terdnjava goreti. Nikolaj
Zrinjski je previdel, da ni nobene nade dalje braniti se silovitih
Turkov, ter se je praznično oblekel in je z ostalo posadko napadel
sovražnike. Umeri je z vsemi svojci junaške smerti. V največi radosti
so Turki derli v grad, kar se v smodnišnici zažge strelni prah, razžene
grad, ter pokonča okoli 3000 janičarov.

Sultan Selim se ni upal dalje vojskovati, ker je bila turška
vojska le pred malim Sigetom izgubila okoli 20000 vojščakov, in je
z Maksimilijanom sklenil osemletno premirje. Oba sta obderžala svoja
posestva, cesar se je pa tudi zavezal sultanu vsako leto plačati
30000 cekinov davščine (1568).

Ko je Jovan Sigismund Zapoljski umeri leta 1571., izvolili so
erdeljski stanovi njegovega ministra Štefana Baterija  za svojega
kralja. Ta je poslej Erdeljsko prepustil svojemu bratu (Krištofu
Batoriju), sam pa je bil izvoljen za kralja poljskega (1574).

Rudolf II.

(1576—1612.)

Maksimilijan II. je zapustil šest sinov: Rudolfa, Ernsta, Matijo,
Maksa, Albrehta in Venčeslava. Najstarejši med njimi Rudolf  II..mu
je nasledoval na Avstrijskem, Češkem in Ogerskem ter je bil tudi
na Nemškem izvoljen za cesarja. Ta slabotni vladar se je skoro
izključljivo pečal z znanstvi in umetnostmi (alhimijo, astrologijo in
astronomijo, slikarstvom itd.), za ktere je bil strastno navdušen. Pri
tem pa je zanemarjal vse više dolžnosti in opravila vladarska ter je
tako provzročil, da so velike nerednosti se vrinile v deržavno upravo.
Ljudstvo so tlačili in zatirali sebični uradniki. Ker je sam večkrat

57 —

terpel veliko pomanjkanje, čuditi se ni, da so bili vojaki brez
vsake plače.

V verskih rečeh pa cesar Rudolf ni bil tako poterpljiv, kot
njegov oče ter je zopet odpravil versko svobodo, ktero je bil Maksi¬
milijan II. protestantom podelil. Zarad tega so se Ogri uperli, ravno
oni čas, ko se je bila vojska s Turki ponovila (1592). V teh homa-
tijah je vendar Rudolfu šlo sperva vse po sreči in zgodilo seje  celo,
da mu je erdeljski knez Sigismund Batarij za 50000 cekinov letne
plače odstopil Erdeljsko. Pa cesar si ni znal ohraniti dežele, ker so
se Erdeljci uperli zoper preostrega cesarjevega namestnika in Štefana
Botskaja izvolili za svojega kneza. Ker je erdeljske vstajnike podpiral
tudi turški sultan, imenoval je Rudolf svojega slavohlepnega brata
Matijo za deželnega poglavaija na Ogerskem ter mu je izročil vojsko
zoper Erdeljce in Turke. Pa tudi ta ni mogel dosta opraviti. V
dunajskem miru, kterega je v imenu cesarja Rudolfa s sovražniki
sklenil, moral je Botskaju in njegovim moškim dedičem prepustiti
Erdeljsko in več ogerskih okrajev, protestantom pa podeliti popolno
versko svobodo. Turki so ohranili svoja posestva na Ogerskem, pa
odpovedali se zahteve letnega davka (1606).

Ker se Rudolf za vse te dogodke še zmenil ni, postavili so
Habsburgovci nadvojvodo Matijo za glavarja svoje hiše. To je cesarja
tako razserdilo, da dunajskega miru z Botskajem in Turki, ki je
kraljevo oblast na Ogerskem tako zelo prikrajšal, še poterditi ni
hotel ter je nemški deržavni zbor prosil pomoči zoper svoje sovražnike.
Ker si je tudi prizadeval nasledstvo v avstrijskih deželah pribaviti
štirski versti, razperl se je ž njim nadvojvoda Matija po polnem ter
se je zavezal s stanovi ogerskimi, moravskimi in avstrijskimi. Potem
je nadvojvoda deri z vojsko na češko ter je prisilil cesarja, da mu
je v liebenski pogodbi  odstopil Avstrijsko, Moravsko in Ogersko
(1608). Ker so protestantovski stanovi Matiji največ pripomogli k
temu uspehu, podelil jim je v Avstriji iste pravice in svoboščine
(zlasti verske), ktere so bili ogerski stanovi uže v dunajskem miru
zadobili. To protestantovske stanove na Češkem tako izpodbudi, da
se tudi oni oglase s svojimi terjatvami. Da bi tudi te dežele ne
izgubil, podelil jim je Rudolf v tako imenovanim „veličanst venem
pismu“  popolno versko svobodo in pravico nove šole in cerkve
ustanavljati; prepustil jim je tudi praško vseučilišče in konsistorij
(1609). Iste verske pravice in svoboščine je moral cesar tudi Slezijaneem
privoliti. Pa le malo časa je bil mir med bratoma. Rudolf je bil
prehudo razžaljen in Matijeva neizmerna vladohlepnost le nekoliko
zadovoljena. Rudolf je zbiral na skrivnem vojake ter je hotel z njimi
Čehom veličanstveno pismo zopet odvzeti in nadvojvodi Leopoldu iz
štirske verste nasledstvo na češkem pridobiti. Vsled tega so se uperli
češki stanovi ter poklicali Matijo na pomoč zoper roparske cesarjeve
čete. Matija je priderl znova z močno vojsko na češko ter je pri¬
moral cesarja, da mu je tudi češko, Lužice in Slezijo odstopil (1611).

— 58 —

S češkega prestola pahnen se je po polnem zapuščeni Rudolf obernil
do Nemcev ter jih v deržavnem zboru v Norimbergu prosil pomoči;
pa smert ga je rešila novega poniževanja in novih zadreg.

Ustanovljenje protestantovske unije in katoliške lige
na Nemškem; prepir za dedščino julijsko.  Nemški protestantje
so se veselili prej omenjenih prepirov v avstrijskih deželah, ker so
toliko škodili habsburški rodovini in katoliški cerkvi, pa mnogo ko¬
ristili luterancem. Najbolj po godu so bili anhaltskemu knezu Kristijanu,
ki je s francoskim kraljem Henrikom IV. skušal združiti protestan-
tovske kneze v posebno zavezo. Njegove namene je posebno pospeševal
bavarski vojvoda Maksimilijan, ki se je bil polastil mesta Donau-
worta.  Prestrašeni protestantovski stanovi so v maji leta 1608. v
Ahausenu sklenili tako imenovano „unijo“  („edinstvo“), ktere načelnik
je bil Friderik,  izborni knez palatinski. Nje namen je bil braniti
verske in deržavne pravice protestantovskih stanov. Katoliški knezi,
zlasti pa škofje, so se prestrašili, ker so dobro vedeli, da bi knez
anhaltski rad prestvaril vse verske razmere na Nemškem, ter so
sklenili tako imenovano „katoliško  1 i g o “ („zavezo“), kteri načelnik
je bil kaj spretni Maksimilijan,  vojvoda bavarski (1609). Tako
ste si na Nemškem napeto nasproti stali stranki katoliških in pro¬
testantovskih stanov ter ste zgrabili za orožje, ko je bilo treba po¬
ganjati se za imenitno julijsko dedščino.

Najimenitnejše katoliško vojvodstvo v severozahodni Nemčiji je
bilo julijsko - klevsko. Ko je zadnji vojvoda Jovan Viljem umeri
brez dedičev (1609), poganjala sta se brandenburški in neuburški
knez kot bližnja sorodnika za dedščino. Cesar je hotel vojvodstvo
kot izpraznjen deržavni fevd pridobiti ter se je opiral na katoliško
ligo. Ona dva protestantovska kneza sta iskala pomoči pri protestan¬
tovski uniji, ki se je zavezala s francoskim kraljem Henrikom IV.
Ker pa je bil francoski kralj umorjen (1610), ni se začela vojska
med strankama; razperla sta se pa protestantovska kneza zarad
dedščine. Volbenk Viljem, knez neuburški, prestopil je h katoliški
veri ter je zadobil pomoč katoliške lige, luteranski knez brandenburški
(Jovan Sigismund) je prestopil h kalvinski veri ter je pridobil za se
protestantovsko unijo in pa kalvinske Nizozemce. Ker je bil med
tem cesar Rudolf umeri, pogodila sta se nasprostna pretendenta ter
si razdelila dedščino (1614).

Matija

(1612—1619)

je bil po smerti Rudolfovej izvoljen na cesarski prestol nemški, na
kterem pa ni bil srečnejši od svojega brata. S početka so mu dajale
mnogo opravila erdeljske homatije. Sultan je bil namreč zarad ne¬
izplačanega davka odstavil Štefana Batorija ter Betlen Gaborja za kneza
izvolil (1613). Po nasvetu svojega najimenitnejšega ljubljenca, dunaj-

— 59 —

skega škofa in kardinala KI e zel a je sklical cesar „ občni stanovski
zbor 11  iz svojih čeških, ogerskih in avstrijskih dežel v Line (1614)
ter ga je prosil pomoči zoper Turke. Stanovi so mu odločno odbili
prošnjo in Matija je bil prisiljen premirje s Turki za 20 let podaljšati,
Betlen Gaborju pa Erdeljsko prepustiti (1615).

Ker je bil Matija uže prileten in brez otrok, posinil je nad¬
vojvodo Ferdinanda  iz štirske verste ter ga odločil za svojega
naslednika. Cehi so ga kronali v Pragi, Ogri pa v Požunu. Dasiravno
je Ferdinand pri tej slavnosti obema narodoma s prisego poterdil
njijine deržavljanske in cerkvene pravice in svoboščine, vendar pro¬
testantje temu vzrejencu očetov jezuitov niso dosta zaupali. Mati
njegova, neka bavarska kneginja, je bila silno vneta katoličanka.
„Rajši“, je blezo rekla, »pobegnem z beraško palico iz Štirskega,
kot da bi v njej terpela krivoverce 11 . Isti serd zoper protestante je
vdihnila tudi svojemu sinu Ferdinandu, kterega je izročila očetom
jezuitom, da so ga na svojem vseučilišči v Ingolstadtu na Bavarskem
odgojevali. Na božji poti k Mariji devici v Loretti obljubil je slovesno
ves čas svojega življenja bojevati se zoper krivoverce. In tudi poslej
je največ vpliva nanj imel jezuit Lamormain.

Tem menj so zaupali češki in avstrijski protestantje izvoljenemu
kralju Ferdinandu, ker jim je znano bilo, kako ostro je ta v verskih
stvareh nepoterpljivi in prenapeti vladar na Štirskem, Kranjskem in
Koroškem ravnal ž njihovimi soverniki, kterim je bil vse od svojega
očeta Karla jim podeljene pravice zopet vzel. Češki stanovi so skušali
se združiti s stanovi drugih avstrijskih dežel, da bi tem lažje ohranili
svoje pravice in kljubovali svojemu kralju. Ker jim je ta žugal vzeti
verske svoboščine, širila se je med njimi splošna nezadovoljnost, iz
ktere je nastala kmalu očitna vstaja. Ta je sprožila ono pogubljivo
vojsko, ki je polnih 30 let pokončavala in s kervjo namakala vse
osrednje evropske dežele.

Tridesetletna vojska  (1618—1648)

a) Čsško-palatinska vojska.

(1618—1623.)

Tridesetletna vojska  se je začela na Češkem z vstajo
protestantovskih stanov, češki protestantje so si namreč na cerkve¬
nih tleh sezidali dve novi cerkvi, eno v Brunovem, drugo v Kloster-
grabu. Temu početju sta se uperla nadškof praški in opat brunovski,
ki sta bila posestnika prej imenovanih mest; in nadškof praški je dal
cerkev v Klostergrabu zapreti, opat pa cerkev v Brunovem porušiti.

60  —

Zarad tega so se protestantje pritožili pri cesarji Matiji, češ, cer¬
kvena oblastnika sta razžalila po veličanstvenem pismu zagotovljene
jim verske pravice in svoboščine. Pa cesar je zavemil njih krivično
pritožbo. Ko se je bilo to razglasilo po deželi, nastal je velik hrum.
Protestantovski stanovi so se kljubu cesarjevi prepovedi zbrali v
Pragi, napadli so kraljevi grad ter jim nevšečna cesarska namestnika
Jaroslava Martinica in Viljema Slavato kakor tudi njiju tajnika Fa-
bricija Platerja skozi okno vergli (1618). Po sreči se ti možje niso
nič poškodovali. Vstajniki so se zdaj polastili verhovne oblasti ter
jo izročili tridesetim vodjam, kterim načelnik je bil Vil j e m R up s ki.
Iz dežele so pregnali jezuite, svoje največe nasprotnike in zbrali pri¬
merno veliko vojsko ter jej za poveljnika dali grofa Matija Turna
(ki je bil slovenske kervi in na Goriškem doma). Potem so razdra¬
ženi stanovi Ferdinandu vzeli prej priznano nasledstvo ter se s po¬
močjo nemških protestantov polastili cele češke dežele razven Bude-
jevic. Prihitel jim je bil namreč grof Ernest Mansfeld,  povelj¬
nik protestantovske zaveze (unije), na pomoč, vzel je mesto Pelzenj
ter cesarska vojskovoda Buquoi-a in Dampierra premagal in iz dežele
pregnal. Zmagoviti vstajniki so se uže bližali avstrijskim mejam, ko
je nenadoma umeri cesar Matija (20. sušca 1619) zapustivši deržavo
v največi nevarnosti.

Ferdinand II.

(1619—1637.)

Ko je Ferdinand  II. nastopil vladarstvo, bilje v največi za¬
dregi. Češki stanovi ga niso hoteli za kralja spoznati in grof Matija
Turn je z vstajniki priderl celo na Avstrijsko ter je Dunaj oblegal.
Erdeljski knez Betlen Gabor je bil od protestantovskih stanov ogerskih
izvoljen za kralja ter je zmerom bolj razširjal svojo oblast po Oger-
skem; tudi ta se je z močno vojsko uže bližal avstrijskim mejam.
Pri vsem tem so se uperli še protestantovski stanovi avstrijski ter
derli v cesarski dvor in tirjali od neustrašljivega Ferdinanda cer¬
kvenih in deržavljanskih pravic. Pa v razsodilnem trenotku je pri¬
jezdil Saint-Hilair s polkom oklopnikov (kirasirjev) ter je razpodil
prederzne protestantovske stanove in rešil cesarja velike nevarnosti.
Na njegovo srečo se tudi Betlen Gabor ni združil z Matijo Turnom,
ki se je moral zarad pomanjkanja vojaške moči verniti na češko.
V tem času je šel Ferdinand v Frankobrod (na Menu), kjer ga je
večina izbornih knezov izvolila za nemškega cesarja. H kratu so se

— 61  —

pa zbrali stanovi čeških dežel (Češko, Moravsko, Slesko in Lužiško)
v Pragi ter so odstavili Ferdinanda in za svojega kralja izvolili Fri¬
derika,  izbornega kneza palatinskega in načelnika protestantske
zaveze (unije). Zastonj ga je njegova mati Barbara  svarila, naj
se ne druži z uporniki zoper cesarja; rajši se je dal pregovoriti
svoji častilakomni ženi Elizabeti,  hčeri angleškega kralja Jakoba
I) ter je prevzel češko krono. — Pa tudi cesar Ferdinand  ni bil
po polnem zapuščen. Ž njim je potegnila španska versta habsburške
rodovine (kralj Filip III ), s ktero je zarad vojske sklenil posebno
pogodbo ; pristopila mu je katoliška liga s svojim načelnikom, mogoč¬
nim Maksimilijanom, vojvodom bavarskim, kteremu je zastavil Gorenjo
Avstrijo; in pridružil se mu je celo izborni knez saksonski, kteri je kot
načelnik luterancev bil največi nasprotnik kalvinskega grofa palatin¬
skega.

Friderik Palatinski je le malo časa vladal na Češkem. Priljubiti
se ni znal Čehom, ki so ga hmalu jeli čertiti zarad njegovih malo¬
vrednih tovarišev, še bolj pa zarad ostrosti, s ktero je skušal širiti
kalvinsko vero. Kar je Maksimilijan Bavarski leta 1620 z vojsko
priderl skozi Gorenjo Avstrijo na Češko, ter je gnal vstajnike od
Budejevic do Prage, kjer jih je na Bel e j gori  po polnem premagal
(8. septb. 1620). S to odločilno bitko se je končalo vladarstvo „po-
zimskega kralj  a“  Friderika, ki je prek Nemčije bežal v Holandijo.

Vsa Češka se je morala zopet Ferdinandu podvreči. Ta je zdaj
strahovito kaznoval odpadnike, zlasti začetnike češkega upora. Nektcre
(27) je dal usmeriti, druge pa je iz dežele pregnal ter njihovim rodo¬
vinam vzel vse premoženje. Velicanstveno pismo je lastnoročno raz-
tergal, protestantom vzel vse pravice in svoboščine in jezuite zopet
poklical v deželo. Ti so z vojaki hodili po mestih in vaseh ter za-
lezavali svoje nasprotnike. Pri tej priliki so pokončali tudi vse češko
slovstvo, ki se je bilo zadnjih 100 let kaj hitro razvilo. Iz serditosti
do luteranstva so požgali in uničili vsako v češčini pisano knjigo, če
prav ni bila verskega zaderžaja. — Češka dežela, prej cvetoča in
bogata, je po bitki na Beli gori propadla in ubožala ter vso politično
važnost izgubila.

Ferdinand je Lužice, ktere mu je bil Janez Jurij, izborni knez
saski, s Slezijo vred zopet podvergel, zastavil temu knezu, pozneje
pa v praškem miru (1. 1635) po polnem odstopil. Z Betlen Gaborjem
je cesar sklenil mir v Mikulovem na Moravskem (1612). V tem mu
je prepustil Erdeljsko in sedem ogerskih županij, Betlen Gabor pa
se je odpovedal naslovu in časti ogerskega kralja. Ogrom in Slezi-
jancem je poterdil njih deržavljanske in verske svoboščine, po drugih
deželah pa je jel preganjati in zatirati krivoverce.

— 62  —

Upornega Friderika Palatinskega je cesar izobčil in s Španci
vred posedel njegove dežele. Res so se grof Ernest Mansfeld, mejni
grof Jurij Badenski in Kristijan Brunšviški šiloma potegovali za iz¬
občenega kneza izbornika, a ker drugi protestantovski zavezniki niso
ničesar zanj storili, pokončali so Španci in Tilly, vojskovod katoliške
lige, njih vojske ter si Palatinsko po polnem podvergli. Cesar je
dal Palatinat z izborno pravico in častjo vojvodi Maksimilijanu Bavar¬
skemu ter je svojej hiši rešil zastavljeno Gorenjo Avstrijo (1623).

2) Danska vojska.

(1625—1629.)

Žalostna osoda palatinskega grofa Friderika in nepričakovano
množenje in krepčanje avstrijsko-habsburške moči je jako prestrašilo
in vznemirilo protestantovske stanove v dolenji Saksoniji, katere okrajni
glavar je bil danski kralj Kristijan  IV. Sklenili so zavezo in se
oborožili zoper cesarja. Kristijan IV. je mislil s to vojsko svojemu
sinu ohraniti pridobljena cerkvena posestva v severni Nemčiji ter
Frideriku znova pribojevati Palatinsko. Zato ravno so ga podpirali
Holandci in Angleži z denarjem; pridobili so tudi Betlen Gaborja,
Avstriji neutrudnega sovražnika, da je njim v korist ponovil vojsko
na Ogerskem. Vendar je tudi v tej vojski zmagal Ferdinand II.,
kteremu je poleg ligine vojske preslavni vojskovod Albrecht Wald-
stein ali Wallenstein na noge spravil še posebno močno vojsko.

Albrecht W aids  te  in  je bil iz staročeške rodovine ter je
bil sperva luteranske vere. Ker so mu starši prezgodaj umerli, iz¬
ročil je neki katoliški stric dečka jezuitom v Olomuci, kjer je pre¬
stopil h katoliški veri. Učil se je na raznih vseučiliščih, med temi
tudi v Padovi, kjer mu je astrolog Seni prerokoval slavno bodočnost.
Izučen potoval je v razne dežele. Potem je postal vojak in se je
odlično vojskoval za Ferdinanda, vojvodo štirskega zoper Benečane, in
poslej v češkej vojni zoper protestante in Betlen Gaborja. Poročil
se je z bogato vdovo Lukrecijo Nikesino Landeško. Ko je ces v ar Fer¬
dinand po očitni dražbi prodajal vstajnikom vzeta posestva na Češkem,
nakupil jih je bogati Waldstein premnogo, med drugimi tudi grajščino
Friedland, po kterej je poslej dobil naslov vojvoda friedlandski. Vse
grajščine so mu nesle okoli 800.000 forintov na leto. Bogati in bistroumni
mož je silno hlepel po visoki časti. Da bi se povzdnignil do nje,
dobro mu je bilo vsako sredstvo. V vseh vojaških stvareh je bil
posebno zveden in tako izkušen, da je uredil najbolj razuzdane čete
najetih vojščakov; a ni jih znal samo urediti, ampak znal jih je tudi
navdušiti za svoje namene in jih navezati na svojo osebo. Zato so
se ga tako bali vsi njegovi nasprotniki. Povsodi je ravnal brezob-

— 63 —

zirno m neodvisno, le v enej stvari se je udal svojemu času, namreč
veroval je na neko skrivnostno moč v naravi ter je mislil, da so vsi
dogodki odvisni od stanja in tekanja zvezd na nebu. Zato sta bila
preslavni zvezdoslovec Kepler in njegov astrolog Seni v vsakem ime¬
nitnem položaji njegova najimenitnejša svetovalca.

Ta cesarski polkovnik (Waldstein) je v začetku danske vojske
rešil cesarja iz vseh zadreg. Ponudil se mu je, da bode nabral
40000 vojščakov in jih brez deržavnih stroškov vzderžal. Cesar mu
je to privolil, dasiravno je Waldstein zahteval neomejeno nadpovelj-
ništvo črez nabrano vojsko. In res, komaj je bil Waldstein udaril
na boben, prihiteli so od vseh strani bojaželjni in ropahlepni možje
ter se v ogromnem številu zbrali pod njegovo zastavo. Vzderževal
je svojo vojsko s tem, da je po izgledu palatinskega vojskovoda Ernsta
Mansfelda dovolil svojim vojščakom svobodno ropati in pleniti po
vsakej deželi, slednjič celo po prijateljski.

Tilly, hrabri vojskovod katoliške lige, je šel nad Kristijana
Danskega, ter ga premagal pri Lutru na Barenbergu v Brunšviškem
(1626) in pregnal v Holsteinsko. Med tem je cesarski vojskovod
Waldstein napadel Ernsta Mansfelda, ter ga pri Desavi na Labi pre¬
magal (1626). Mansfeld se mu je umaknil skozi Slesko na Ogersko,
kjer se je hotel zediniti z Betlen Gaborjem. Waldstein je šel za njim
vendar se na Ogerskem ni bojeval z Gaborjem, ker se je ta jel po¬
gajati s cesarjem. Zato je Ernest Mansfeld zapustil Ogersko ter je
šel v Dalmacijo z namenom, od tam se odpeljati na Angleško; a v
Dalmaciji, ne daleč od Spleta, ga je smert prehitela. Stojč, na dva
častnika naslonjen in v celej vojaškej opravi je junak izdihnil junaško
svojo dušo.

Vernivši se je Waldstein posedel Slesko in poslej se združil z
Tyllyjem. Oba preženeta danskega kralja črez Šlezvig in Jutlandijo
na otoke; potem se je Waldstein obernil v Meklenburg in je pregnal
vojvodi, Kristijanova zaveznika, iz dežele. Cesar mu je vojvodstvo
meklenburško dal v deržavni fevd. Takrat je Waldstein mislil iz¬
peljati jako derzne načerte. Kot „poveljnik Baltiškega in Nemškega
morja" hotel je cesarjevo oblast razširiti tudi črez severno Evropo.
Zato je posedel Pomorjansko in je Poljakom poslal nekaj vojščakov
v pomoč zoper Švedce. Jel je tudi oblegati močno terdnjavo Stral-
sund, pa hrabri meščani, podpirani od švedskega kralja, so tako srečno
odbijali vse naskoke, da je bil Waldstein prisiljen, po štirimesečnem
prizadevanji odstopiti od oblege, če prav je prej izustil ošabne besede:

„ Vzeti hočem Stralsund, če bi bil tudi z verigami na nebo priklenem"

— 64

Da bi Švedce po polnem osamil, sklenil je cesar s ponižanim
Kristijanom IV. mir v Ljub  eku  (1. 1729); v tem je danski kralj
nazaj dobil vse svoje dežele, pa moral je odpovedati se vsaki zavezi
s cesarjevimi sovražniki in obljubiti, da se ne bode nikdar več vtikal
v nemške zadeve. Isti čas je Ferdinand zaterl luteranstvo v Gorenji
in Dolenji Avstriji.

Po tej nepričakovani zmagi nad protestanti zbudila se je cesarju
želja, katoliški cerkvi pridobiti zopet poprejšnjo oblast in edino veljavo
po vsem Nemškem. Naslanjaje se na verski mir avgsburški (1555)
izdal je cesar poseben ukaz,  imenovan »povračilni razglas"
(1629), po kterem naj bi protestantje katoliški cerkvi povernili vsa
ona posestva, ktera so jej bili vzeli po pasovski pogodbi (1552);
po istej pogodbi naj bi uživali versko svobodo le verniki avgsburške
veroizpovedi, ne pa kalvinci ali reformirani protestantje. Izveršitev
tega razglasa je izročil Ferdinand Waldsteinu, ki pa je s svojimi
surovimi in roparskimi vojščaki tako zelo nadlegoval protestante in
katoličane, da so ga jeli v obče sovražiti. Sedaj so ga protestantje
tem bolj čertili, ker so se pred njim bali za svojo vero in svoja
posestva. Nekteri so celo mislili, da bode mogočni Waldstein zaterl
vso samostalnost deržavnih knezov ter jih po polnem podvergel cesarski
oblasti. V tem strahu so se protestantovski knezi zedinili z načel¬
nikom katoliške lige, z veljavnim Maksimilijanom Bavarskim, ter so
prisilili cesarja v deržavnem zboru rezenskem  (Regensburg),
od Waldsteina odstavi od vojskovodstva (1630). K temu sta kneze
posebno podpihovala dva francoska poslanca, (eden teh je bil slavni
kapucinec Jožef),  ki sta tudi delala na to, da bi se neki razpor
med cesarjem in Francijo v Italiji poravnal Francozom v korist. Temu
zahtevanju se cesar ni dolgo upiral, ker bi bil rad pridobil kneze,
da bi bili njegovega sina (Ferdinanda) izvolili za rimskega kralja.
Zato je dejal Waldsteina iz službe in tako izgubil svojega najboljšega
vojskovoda ob času, ko bi ga bil najbolj potreboval.

Waldstein se ni nikakor upiral, ampak je šel na svoja posestva
na Češkem. Tu je po kraljevski živel ter je kakor razžaljeni Ahil
v svojem šatoru čakal ure, ko ga bode cesar zopet prosil pomoči.
In ta ura se je naglo približala, kajti isti mesec, kterega je bil Wald-
stein odpuščen, prišel je švedski kralj Gustaf Adolf z mogočno vojsko
na Nemško.

3) Švedska vojska.

(1630—1635.)

Gustaf Adolf  se je nadejal, da bode svojo oblast razširil
črez Baltiško morje; temu se je bil ustavil Waldstein, ki ga je tudi
s tem zelo razžalil, da je meklenburška vojvoda, sorodnika švedskega
kralja, pregnal iz dežele ter s posebnim kerdelom podpiral Poljake

— 65 —

v vojski zoper Švedce. Ker je bila Nemčija razcepljena med toliko
knezov, upal je tudi švedski kralj prisvojiti si marsikako pokrajino.
Na vojsko zoper cesarja ga je izpodbadal tudi francoski minister
kardinal Richelieu, neutrudni sovražnik habsburške moči, in mu je
po posebni pogodbi obljubil z denarjem podpirati švedsko vojsko.
Nekoliko ga je pa k tej vojski naganjala tudi želja braniti luteransko
vero, takrat tako tlačeno od mogočnega Ferdinanda II., za ktero je
Gustaf Adolf tudi poslej se kazal posebno vnetega. Iz teh vzrokov
posebno je šel švedski kralj s 15000 možmi na Nemško (20. junija 1630).
Pri Greifsvvaldu na Pomorskem je stopil na suho ter je pregovoril
vojvodo Bogoslava po smerti mu zapustiti svojo deželo. Ko je hotel
iti proti jugu, ustavil se mu je njegov svak, protestantovski izborni
knez brandenburški, kterega pa je po dolgem pogajanji in žuganji
pridobil za se. Prostovoljno sta mu pritegnila le dva deržavna stanova,
knez hesenkaselski in mogočno deržavno mesto Devin na Labi.

Skupna nevarnost je zdaj zedinila katoliške kneze zopet s cesarjem
in slavni T i 11 y je prevzel poveljništvo vojske katoliške lige. Pod¬
poveljnik njegov je bil Pappenheim,  slavni načelnik konjenikov.
Ta dva katoliška poveljnika sta se bila obernila proti Devinu,  da
bi ga prisilila sprejeti in izveršiti ,,povračilni razglas". Dolgo časa
se je mesto branilo njiju naskokom, ker pa ni dobilo nobene pomoči
niti od nemških protestantov, niti od švedskega kralja, sta ga ligina
vojskovoda vzela in po polnem razrušila (20. maja 1831). Med tem
ko so vojščaki ropali po mestu, vnel se je na več krajih ogenj ter
je pokončal cvetoče mesto. Po tem je šel Tilly nad izbornega kneza
saksonskega, da bi ga strahoval in prisilil odločno postaviti se na
cesarjevo stran. V tej zadregi se je knez saksonski obernil do šved¬
skega kralja ter ž njim sklenil zavezo. Gustaf Adolf je bil takrat
ravno sklenil pogodbo z brandenburškim knezom ter je nagloma deri
v Saksonijo, kjer je na Širokem polji  (Breitenfeld) pri Lipskem
po polnem potolkel-Tillyja (17. septb. 1631).

Ta slavna zmaga je švedskemu kralju privabila mnogo zaveznikov
ter mu odperla pot v zahodno in južno Nemčijo. Cesar je bil po
odstopu Waldsteina izgubil svojo vojsko, ki se je razšla na vse vetiove.
Ostale mu čete pa še Češkega niso mogle braniti, ktero je izborni
knez saksonski na povelje Gustafa Adolfa zdaj napadel, piisel jo
celo v Prago, a tu posebne škode ni storil cesarju. Kralj sam je šel
proti zahodu ter je poplavil s krdeli svojimi Turingijo in frankovske
pokrajine do Rena, zlasti pa dežele katoliških knezov. Takiat je
blezo mislil, da mu je mogoče Habsburgovemu vzeti tesaisko uono
in jo sebi na glavo dejati. Potrebno se mu je zdelo pogaziti se na

— 66

čelnika katoliške lige, izbornega kneza Maksimilijana Bavarskega’’
potem bi mu bila pot v Avstrijo odperta. Spomladi leta 1632 se je
približal reki Liki, da bi prestopil meje bavarskega vojvodstva. Na
tej reki se mu je hrabri Tilly še enkrat uperi; a bil je hudo ranjen
ter je kmalu potem umeri. Gustaf Adolf je sedaj posedel vse Bavarsko
ter je prek Avgsburga prišel slovesno v glavno mesto Monakovo.

Nevarnost za Avstrijo in cesarja je bila velika; v tej se je
Ferdinand zopet spomnil Waldsteina, nekdanjega zmagovitega svojega
vojskovoda. Ta je po kraljevski živel na svojih posestvih na Češkem.
Delal si je za bodočnost najderznejše načerte, ktere zveršiti so mu
zvezde na ponočnem nebu obetale. Povsod je imel svoje skrivne poroč¬
nike, ki so mu naznanjali o vseh dogodkih po avstrijskih in nemških
deželah. Nikakor ni bil iznenadjen, ko ga je Ferdinand kmalu po
bitki na Širokem polji pozval, naj bi nabral novo vojsko. Pa Wald-
stein se je s perva nalašč izgovarjal z boleznijo ter se le po dolgem
prošenji  odločil vojsko nabirati. Ker je bil zmerom priljubljen
vojščakom, derli so ti skup na pervi njegov glas. Ko je bila zbrana
vojska, pisal je cesarju za poveljnika. Znova ga je moral cesar pro¬
siti, naj sam prevzame nadpoveljništvo (1632). Po dolgem razgo-
varjanji prevzel je Waldstein nadpoveljništvo, a cesar mu je moral
podpisati najterdejše pogoje. Waldstein je prevzel nadpoveljništvo
z neomejeno oblastjo. Le nadpoveljnik sam je mogel posestva jemati
nasprotnikom, kaznovati in k smerti obsojati, pomiloščevati in obda¬
rovati. Niti cesar, niti rimski kralj se nista smela pri vojski poka¬
zati, še manj pa jej zapovedovati. Za plačilo mu je zagotovil cesar
eno avstrijsko dedovino in nadfevdno oblast črez vse dežele, kterih
se bode Waldstein polastil. Po takem priznana mu oblast ni bila
manjša od cesarske.

Waldstein je s svojo vojsko najprej nagloma pregnal Saksonce
iz Češkega; potem je prekoračil Češki les (Šumavo) ter je šel na
Frankovsko in se je pripravljal vzeti Norimberk.  Da bi mesto
rešil, prišel je nagloma Gustav Adolf ter se je tik njega utaboril.
Njemu nasproti utaboril se je tudi Waldstein. Tako sta si več tednov
nasproti stala najimenitnejša vojskovodja tedanjega časa. Pomanj¬
kanje živeža je na zadnje napravilo Gustav Adolfa, da je napadel svo¬
jega nasprotnika, a Waldsteinovci so kervavo odbili naskok švedskega
kralja. Nejevoljen je kralj z razdraženo vojsko zapustil tabor ter se
je obernil na Bavarsko. Waldstein pa je tabor zapustivši nagloma
deri na Saksonsko, da bi kneza izbornika prisilil k cesarju prestopiti
in da bi tam prezimoval s svojo vojsko. Švedski kralj je izprevidel
nevarnost ter je šel za Waldsteinom na Saksonsko. In ko je slišal,
da je Pappenheim z 10.000 konjeniki odšel na Vestfalsko, napadel

— 67 —

je Waldsteina pri Liitzenu  (15. listop. 1632). V tej kervavi bitki
so Švedci sicer zmagali, pa izgubili so svojega junaškega kralja, ki
je smertno ranjen umeri. Tudi cesarska vojska je v tej bitki izgu¬
bila svojega najpogumnišega konjeniškega poveljnika Pappenheima,
ki je, nazaj poklican, bil prišel še o pravem času, da je Waldsteina
rešil pogina.

Gustaf Adolfova misel, mogočno protestantovsko cesarstvo usta¬
noviti na Nemškem, je izginila ž njegovo smertjo in bilo je upati, da
se bode enkrat sklenil zaželeni mir. Pa Francozom se še ni zdela
Avstrija tako oslabljena in ponižana, da ne bi mogla ovirati njih raz¬
širjanja proti Renu. Bilo je tedaj posebno Francozom v korist, da
bi se vojska nadaljevala, zato je Ludovik XIII. (minister Richelieu) •
še dalje z denarji podpiral švedsko vojsko. Verhovno poveljništvo
črez švedsko vojsko sta dobila Bernard Weimarski in Gustav Horn;
Axel Oxenstierna, previdni švedski kancelar, pa je vodil diplomatična
opravila pri tem podvzetji. V Heilbronu je ta premeteni kancelar
z jugonemškimi protestanti sklenil zavezo (1633), po kterej so vojsko¬
vanje po polnem prepustili Švedcem.

Sedaj je začel Waldstein jako sumljivo se vesti; med tem ko so
Švedci po Nemčiji razgrajali, ostal je mirno na Češkem, kamor se je
bil po bitki pri Liitzenu umaknil. Še le po leti 1633 je šel v Sle-
zijo ter je iz dežele pregnal sovražnike; pri tej priliki je bil vjel
tudi grofa Matija Turna, kar je dunajskemu dvoru napravilo posebno
veliko veselje; a Waldstein ga je izpustil. Potem se je znova vemil
na Češko ter je tu ostal mirno in je le od daleč opazoval, kako je
spretni švedski vojskovod Bernard Weimarski preganjal in pritiskal
Maksimilijana, izbornega kneza bavarskega. Ko je Bernard se šiloma
polastil Reznega (Regensburg) ter se bližal avstrijski meji, ganil se
je Waldstein ter šel v Gorenji Palatinat; pa kmalu se je zopet
vernil na Češko. Nad takim postopanjem se je začel dunajski dvor
močno spotikati; in to tem bolj, ker so na Dunaji zvedeli, da se je
Waldstein jel celo pogajati s Švedci, Saksonci in Francozi. Maksi¬
milijan Bavarski, Waldsteinov najserditejši nasprotnik, je porabil
to priliko ter je cesarjevega vojskovoda kot najnevarnejšega sovraž¬
nika cesarske rodovine začernil. In zares mislil je Waldstein odpasti
od cesarja ter ga prisiliti k miru s protestanti, Švedci in Francozi;
nakanil je uničiti Maksimilijana Bavarskega ter ž njegovo deželo pri¬
dobiti Bernarda Weimarskega. Za se je blezo zahteval kraljevo
krono češko. Manj naklonjen ko mu je bil dunajski dvor, tem derz-
nejši je Waldstein postajal. Ko je cesar za infanta španskega zahteval,
naj mu Waldstein da 6000 mož, sklical je Waldstein svoje častnike
v Pelzenj ter jim je dal podpisati pismo, s kterim so se zavezali,
zmerom mu zvesti ostati in zanj preliti zadnjo kapljo kervi (12. pro-
senca 1634). Cesar ga je zarad tega znova odstavil ter nadpovelj-
ništvo izročil izkušenemu grofu Gallasu. Ta je najprej na skrivnem
pridobil več polkov in je še le 22. svečana 1634 v Pragi razglasil

5 *

— 68  —

cesarski ukaz. Med tem je šel Waldstein s svojimi zvesto mu uda-
nimi  polki v terdnjavo Heb (Eger), ktere poveljniku Gordonu je po
polnem zaupal; tudi je bil v Hebu bliže Svedcem in Saksoncem, za¬
veznikom svojim. 24. svečana je prišel v terdnjavo ter se je usta¬
novil v svetovalnici. Naslednji večer (25. svečana) so od Buttlerjevih
dragonarjev pri gostiji bili posekani naj zvestejši mu priverženci: Ilo,
Tercky in Kinski; potem so morilci derli k Waldsteinu ter so ga v
spalnici zabodli. Cesarjev zvesto udani polkovnik Buttler je le pre¬
dobro razumel cesarjev ukaz, polastiti se vojvoda ali živega ali mert-
vega, ter je pridobil Gordona za se. Oba sta umorila izdajalca. Cesar
k temu ni dal nobenega izrečnega povelja, pa odobril je storjeno in
zasegel preobširna Waldsteinova posestva.

Po sreči niso Švedci porabili zmešnjave, ktera je po smerti
Waldsteinovi bila v cesarski vojski. Verhovno poveljstvo je zdaj
prevzel najstarejši sin Ferdinand (III.), kralj češki in ogerski, kteremu
je izkušeni grof Gallas bil svetovalec. Ko je vojsko znova uredil,
združil se je z Bavarci (kterim je bil poveljnik Jovan Wertski) ter
je protestante pri Nordlingenu  po polnem premagal (1634). Vsled
te slavne zmage so protestantje jugozahodne Nemčije jeli pri Fran¬
cozih iskati pomoči, izborni knez saksonski, najmogočnejši med pro-
testantovskimi knezi, pa je sklenil s cesarjem praški  mir (1635),
po kterem se je izveršitev „povračilnega razglasa" za 40 let odložila;
tudi mu je cesar znova poterdil posest prej odstopljenih Lužic. Kmalu
so k praškemu miru pristopili tudi drugi protestantovski knezi v srednji
in severni Nemčiji razven Hessen-kasselskega.

4. Švedsko-francoska vojska.

(1685—1648.)

Po praškem miru so Francozje nehali biti skrivni sovražniki
avstrijskemu vladarju in so začeli očitno vojsko zoper španske in
avstrijske Habsburgovce. Strahovito so razuzdani vojščaki razsajali
po raznih deželah. Ker jim skoro nikdar niso zaslužka redno izpla-
čavali, ropali in plenili so, kamor koli so prišli, sedaj v sovražnej,
sedaj v prijateljskej deželi. Kakor požrešne kobilice pokončavali so
pokrajine ter jim s tem navadno še več škodile kot z ropanjem.

Bernard Weimarski je stopil v francosko službo ter je cesarjeve
premagal pri Reinfeldenu  in jim vzel terdnjavo Breisach. Zapu-
stivši Nemčijo umaknil se je v svobodno grofijo (Franche Comte)
Burgundsko, kjer je blezo kanil ustanoviti si samostalno kraljestvo
med Francijo in Nemškim cesarstvom. Ko je leta 1639. nenadoma

— 69  —

umeri, rekli so, da so mu Francozje zavdali. Dosta nesrečnejša je
bila cesarjeva vojska v severni Nemčiji, kjer jo je krepki švedski
vojskovod Baner premagal pri Wittstocku  (1636). Konca te
vojske Ferdinand III. ni doživel, umeri je leta 1637, potem ko je
malo tednov poprej svojemu sinu Ferdinandu III. bil zagotovil na¬
sledstvo na cesarskem prestolu nemškem.

Ferdinand  III.

(1637—1657.)

Za cesarja Ferdinanda III. so posedli Francozje Alzacijo in se
po večem srečno bojevali v jugozahodni Nemčiji. Švedci so z bole¬
havim T orstensonom  dobili najpogumnejšega vojskovoda in so
napadli Slesko in Moravsko; njih prednje čete so pretile celo Dunaju.
Ko je v kervavi bitki na Širokem polji  (Breitenfeld, 1642) pre¬
magal cesarjevo vojsko (z načelnikom Piccolominijem), moral je oditi
v severno Nemčijo, kjer se je bila začela vojska med Švedci in Danci.
Ko se je Torstenson z Danci pomiril, priderl je znova na Češko in
je premagal cesarsko vojsko pri Jankovem  (1645). Po tej zmagi
se je prek Moravskega zopet napotil proti Dunaju, pa tudi takrat ni
mogel nič opraviti, ker mu Rakoczj, veliki knez erdeljski, ni pripeljal
obljubljene pomoči. Tudi je bil nadvojvoda Leopold Viljem, ki je bil
Francoze črez Ren odgnal, prihitel Dunajčanom na pomoč in je pri¬
silil Torstensona zapustiti avstrijska tla. Bolehni Torstenson se je
kmalu potem odpovedal verhovnemu poveljništvu, ktero je sedaj Švedec
Wrangel  prevzel. Ta se je združil s Francozi (Conde in Turenne)
ter je šel na Bavarsko. Od ondod je priderl švedski podpoveljnik
Konigsmark  celo na Češko in je šiloma vzel praško predmestje
Malo stran (1648). Med tem ko je oblegal Staro- in Novo mesto
na desnem bregu Veltave, prišlo je iz Vestfalije veselo poročilo, da
se je sklenil že dolgo želeni mir. Tako se je končala pogubljiva vojska
na istem mestu, kjer se je bila sprožila pred tridesetimi leti.

Vestfalski mir (1648).

Ker so se nasprotniki dalje časa pogajali v dveh vestfalskih
mestih, imenuje se ta mir vestfalski. Pogajalo pa se je med Iran-
cijo in Nemčijo v Monastru  (Munster),med Švedci (in nemškimi pro¬
testanti) in cesarjem (in med nemškimi katoličani) pavOsnabrucku.

— 70 —

1.  V verskem oziru se je sklenilo: V bodoče imajo kalvinci
ali verniki reformirane cerkve iste pravice in svoboščine kakor lute¬
ranci in katoličani. Krivoverci obderže vsa posestva, ki so jih do
1. prosenca 1624 vzeli katoliški cerkvi; kar so jih pa poslej vzeli
imajo jih katoličanom poverniti; isto leto velja tudi za jus refor-
mandi raznih deržavnih stanov. Nobeden knez namreč ne sme svojih
podložnikov, ki so bili n. pr. leta 1624. katoliške vere, siliti k lute-
ranstvu ali kalvinstvu.

2. V deržavnem  oziru se je edinost cesarstva po polnem
razkropila. Deržavni stanovi so zadobili pravico zaveze sklepati med
seboj in celo z inostranskimi deržavami. Pristavilo se je sicer, da
te zaveze ne smejo biti zoper cesarja, deržavo in sedanje mirske do¬
ločbe; pa tega pristavka se knezi navadno niso deržali.

3. Kaj zelo so se premenile mej e celega cesarstva in posameznih
dežel. Francija  je dobila avstrijska (habsburška) posestva v Al¬
zaciji in popolno nadoblast črez škofije Metz, Toul in Verdun. Švedje
so dobili Prednje Pomorjansko, Vismarsko, Bremensko in Verdensko;
ker te dežele niso bile odtergane od cesarstva, vverstili so se med
deržavne stanove. Privolili so jim tudi 5 milijonov tolarjev vojne
odškodnine. — Izborni knez brandenburški  je dobil Zadnje Po¬
morjansko in Devinsko (Magdeburško), Halberstatsko, Mindensko in
Kaminsko (nekdanja cerkvena posestva). — Hessen-kasselski
knez je dobil opatijo Hersfeldsko in 600.000 tolarjev vojne odškod¬
nine. — Saksonski  knez je dobil Lužice, v praškem miru mu iz¬
ročene. — Bavarski  knez je obderžal Gorenji Palatinat s častjo
in naslovom izbornega kneza. — Sin in dedič pregnanega Friderika
V. (Palatinskega) je dobil Dolenji Palatinat; cesar mu je tudi podelil
čast in naslov izbornega kneza, tako da je odslej bilo 8 knezov iz-
bornikov. —- Švajca in Holandska ste bili po polnem odločeni od
nemškega cesarstva ter kot samostalni deržavi priznani.

Skandinavske dežele.

1. Dansko.

Zadnji kralj kalmarske unije je bil Kristijan  II. Njegovo
samosilstvo (klanje v Stokholmu 1520) je Švedce tako razdražilo, da
so se mu uperli in si priborili deržavno neodvisnost. Na Danskem
je Kristijan II. podpiral luteranstvo, da bi tem laže zaterl vse cer¬
kvene in posvetne oblastnike. Potem ko je bil on pregnan sta tudi
naslednika podpirala luteranstvo, ki je s časom po polnem izpodrinilo

— 71 —

katoliško vero. Nesrečen je bil kralj Kristijan  III. v vojski zoper
nemško hanso, kteri načelnik je bil takrat ljubeški župan Jurij
Wullenbenweber (1536). Enako nesrečen je bil Kristijan  IV. v
tridesetletni vojski; v miru bromsebroškem (1645) moral je Švedcem
odstopiti Gotland in južno Švedsko.

2. Švedsko.

Kralji iz rodovine Gustafa Wasa  (1523—1654). Ko je danski
kralj v tako imenovanem „stokholmskem klanji' 1  (1520) usmertil dva
škofa in več plemenitnikov, uperli so se Švedje. Derzni Gustav
Wasa  je z zvestimi Dalekarlijci večkrat premagal Dance ter je bil
leta 1523 izvoljen za kralja. Novi kralj si je močno prizadeval vpe¬
ljati luteranstvo, ker se je ob tej priliki polastil posestev katoliške
cerkve ter s tem močno pomnožil svojo oblast. Pridobljeni stanovi
so mu poslej kraljestvo podelili s dedinsko pravico. Za njegovih na¬
slednikov je propadla kraljeva oblast, ktero je Karel Siidermanlandski
nekoliko zopet povzdignil. Po polnem okrepil pa jo je slavni Gustaf
II. Adolf (1611—1632), ki je bil močno obdarjen na duši in na te¬
lesu. Srečno je končal tri nevarne vojske. Premagal je namreč
Dance ter jim vzel Kalmar, Oeland in Elfsborg; Rusom je vzel pri¬
morske pokrajine ob Baltiškem morji: Ingermanland, Karelijo in Li-
vonijo. Tudi v vojski s Poljaki je pridobil več važnih posestev. Potem
se je zapletel v 301etno vojsko ter je bil ubit pri Liitzenu (1632).
Povzdignil je svoje kraljestvo tako visoko, da je skoro 100 let bilo
najmogočnejša deržava v severni Evropi.

Po njegovi smerti mu je na prestolu nasledovala mladoletna hči
Kristina  (1632—1654), za ktero je vladal premeteni kancelar Axel
Oxenstierna. Bila je jako izobražena in zelo učena ter je kot samo-
stalna kraljica močno podpirala znanstva in umetnosti. Sčasoma so
se jej pristudila vladarska opravila, tako da jih je po polnem zane¬
marjala. Leta 1654 se je celo odpovedala kraljevi oblasti ter je krono
izročila svojemu bratrancu palatinskemu grofu Karlu Gustafu v Zwei-
briickenu. Zapustivši domovino je v Insbrucku očitno prestopila h
katoliški cerkvi in se je naselila v Rimu, kjer je umerla leta 1689.

Turško.

Nasledniki Mahomeda II. so razširjali šiloma svojo oblast. Se¬
lim I. (1512—1520) Je podvergel Egipet in je Perzijanom vzel razne
pokrajine v Aziji. Še mogočnejši pa je bil sultan Soli  man  II.
(1520—1566), navadno Veliki ali Krasni imenovan. Za njega se je
bila turška oblast naj bolj razširila ter je bila tudi v notranjem dobro
uterjena.

Soliman II. je najprej vitezom reda sv. Jovana vzel otok Rodos
(1522), potem je premagal ogerskega kralja Ludvika II. pri Mohači
(1526), ter seje  v kratkem polastil velikega dela ogerskega kraljestva.

— 72 —

Budim je bil glavno mesto turške oblasti na Ogerskem. Potem se je
ali sam ali po svojih pašah skoro neprestano vojskoval zoper habs¬
burške vladarje ter jim v raznih,deželah storil premnogo škode. —
Podvergel si je tudi Moldavijo in beneška posestva v Moreji in v
Egejskem morji, Perzijanom je vzel Georgijo, polastil se je Jemena
v Arabiji in Tripolitanskega v Afriki; brez uspeha pa je naskakoval
Malto, ktero so vitezi reda sv. Jovana dobili od cesarja Karla V. in
jo hrabro branili.

Za njegovih naslednikov je jela turška oblast propadati. Don
Juan d’ Austria jih je premagal pri L e pan ti (1571), kjer so Turki
izgubili 224 ladij in 30000 mož. Sultani so se udali razuzdanemu
in mehkužnemu življenju. Nezmerni janičarji  so se polastovali
verhovne oblasti ter se čestokrat uprli; jeli so sultane odstavljati in
druge na prestol postavljati.

Druga doba.

Od vestfalskega miru do francoskega prevrata.

(1648—1789.)

Ludovik XIV. kralj francoski.

(1643—1715.)

Kar dinal Mazarin,  voditelj francoske deržave (1643—1661).
Ludovik  XIV. je imel o smerti svojega očeta komaj 5 let; zato je
vladarstvo prevzela njegova mati Ana, hči Filipa III., kralja špan¬
skega, pa je po polnem prepustila svojemu ljubljencu kardinalu Maza-
rinu. Ta je vodil francosko politiko po načelih svojega prednika,
preslavnega kardinala Richelieua ter se je neutrudno vojskoval zoper
španske in avstrijske Habsburgovce. V vestfalskem  miru je Fran¬
ciji pridobil Alzacijo (1648). 11 let poslej je sklenil pirenejski

mir s Španci (1659), ki so mu odstopili grofijo Roussillon v Pirenejih
in pokrajino Artoisko in nekoliko Flandrije na severni meji. Pogodil
je tudi, da bode Marija Terezija,  hči Filipa IV., vzela Ludovika
XIV. za moža; ta je morala pred poroko slovesno se odpovedati vsak-
teri pravici do španskih dežel.

Tudi v notranjih zadevah se je ravnal Mazarin po načelih svo¬
jega prednika ter je skušal kraljevo oblast storiti neomejeno. Temu
so se uperli najimenitniši plemenitniki in razni parlamenti. Parla¬
menti so bili sperva le sodišča za razne zločine in tožbe. Ker so si
pa prisvojili pravico vpisavati vse davke, hoteli so zvrševati politične

— 73  —

pravice pred vsem pa pravico davke privoljevati. Ko je Mazarin dal
zapreti nekaj mož iz upornega pariškega parlamenta, začela se je
notranja vojska, navadno imenovana fračarska vojska  (Fronde)
(1653). Slavni vojskovod Turen  ne  je na zadnje v pariškem pred¬
mestji St. Antoine premagal Condea ter je za kralja srečno končal
vojsko. Pregnani Mazarin se je zopet vernil v deželo ter jo je brez
ovir vladal do svoje smerti. Umeri je namreč leta 1661, zapustivši
svojim sorodnikom velikansko premoženje (50 milijonov liver).

Ludovik  XIV., samostalni vladar francoski,  povzdigne
svojo oblast v Franciji (1661—1715). Samega sebe je imel za izvir
vse oblasti in milosti, imel se je za neomejenega posestnika vse der-
žave in vseh podložnikov. Deržava mu je bila poosebljena v njegovi
osebi in volja njegova bila mu je edina postava. To pretirano oblast
je očitno izrekel v besedah „1’ etat c’ est moi“ — „deržava sem jaz
Ker mu ni manjkalo železne volje in primerne prebrisanosti, lehko
je ponosni kralj v notranjem despotsko vladal, nasproti inostranskemu
svetu pa je Francijo povzdignil na pervo stopinjo med evropskimi
oblastmi. Da je kralj francosko moč tako pomnožil, k temu mu je
pripomogel zlasti denarstveni minister Colbert  (izg. Kolber). Ta je
prej kaj dobro gospodaril bogatemu Mazarinu; po smerti ministrovi
pa je prevzel denarno gospodarstvo vsega kraljestva. V novej službi
je ostro kaznoval vse uradnike, ki so deržavi denarje jemali, pridobil
je kroni zopet vsa deržavna posestva, ktera so prejšnji nemarni kralji
bili razdali med plemenitnike, zmanjšal je obresti od deržavnega dolga
in je odpravil mnogo dragih, za deržavno upravo po polnem nepo¬
trebnih uradov. Da bi deržavi pomnožil dohodke, pospeševal je kup¬
čijo in po zelo visoki privoznini je branil tujemu blagu pot na francoska
tergovišča. Napravil je kupčijsko ladijevje ter ustanovil več prek-
morskih naselbin. Podpiral je obertnost. Pomnožil je vojne ladije,
kterih poprej nikoli toliko imeli niso. Skerbel je s posebnim zako¬
nikom za pravosodje. — Mnogo sta k Ludovikovi slavi pripomogla
tudi deržavni kancelar Le Tellier (izg. Le Telje) in njegov sin in
vojni minister Louvois (izg. Luvoa).

Kraljevski dvor francoski je bil najkrasnejši v tadanji Evropi in
vsi drugi knezi so ga skušali posnemati. Kraljevi gradovi v Ver-
sailles-u  (izg. Versalju),Marly-u in St. Germainu (izg. Sen-Zermenu)
so bili najlepši med tadanjimi stavbami. Pa Ljudovik ni podpiral
samo umetnikov, ampak je krog sebe tudi zbral premnogo pesnikov,
ki so opevali slavo in radodarnost kraljevo, pa krasoto njegovega
dvora. Občudovali so ga vsi tadanji vladarji. Se ve da je med dvor-
niki bilo premnogo prilizovalcev in zvijačnežev, ki so se vrivali v naj¬
više deržavne službe in kvarili vse nravno življenje. K temu pro¬
padu je mnogo pripomogla obilica dvorskih gospej, ki so vedele kralja
za se pridobiti ter čestokrat kaj nesrečno vplivati na vladarstvo vse
deržave. Med temi je bila najbolj imenitna Marquise de M a i  n t e n o n
vdova pesnika Scarrona, ki je starikastega kralja dobila popolnoma v

74  —

svojo oblast. Ta posebno ga je pregovorila, daje leta 1685. preklical
razglas nanteski. Nekaj let poprej je uže skušal samovoljno kralj
šiloma zediniti hugenote s katoliško cerkvijo; ker se mu to ni posre¬
čilo, odpravil je imenovani razglas ter je začel znova preganjati kal-
vince. Da bi se umaknili tej sili, zapustilo je črez 50.000 rodovin
domovino; pobegnile so v Švajco, Brandenburško, Holandsko in An¬
gleško. — Enaka samovoljnost je vodila Ludovika pri določevanji
razmere med kraljevo oblastjo in katoliško cerkvijo. Opiraje se na
izobraženo duhovništvo svojega kraljestva (Bossuet) prisilil je rimskega
papeža katoliški cerkvi na Francoskem priznati posebne pravice. Teh
pravic, v tako imenovanih štirih članovih izraženih, seje kralj poslej
odpovedal (1693), ko mu je popolna edinost s papežem kazala večo
korist.

Ludovikove vojske: 1) Perva roparska  vojska (1666
— 1668). Ko je umeri njegov tast Filip IV., kralj španski, zahteval
je Ludovik špansko Nizozemlje (Belgija) za se, opiraje se na neko
posebno dedinsko pravico (devolution), če je prav bila njegova žena
(Marija Terezija) pred poroko odpovedala se vsakterej dedinski pra¬
vici do španskih dežel. Njegov vojskovod je šel v Belgijo ter je po¬
sedel več terdnjav in tudi Franche Comte. Da bi Ludovik ne dobil
prevelike moči, ki bi bila nevarna vsem evropskim deržavam, sklenili
so Angleži, Holandci in Švedci zavezo (Triple-alliance) ter so Ludo¬
vika prisilili s Špansko se pogoditi v miru aachenskem  (1668).
Francozje so obderžali terdnjavo ob belgijski meji, svobodno grofijo
Burgundsko (Franche Comte) so pa vernih Špancem.

2. Druga roparska vojska  (1672—1678). Ludovik je iz-
previdel, da so bili Holandci sprožili zavezo trojih deržav ter mu tako
zabranili polastiti se cele Belgije; zato je sklenil maščevati se nad
njimi. Najprej je razrušil zavezo treh deržav ter za se pridobil An¬
gleško (kjer je podkupil neznačajnega kralja Karla II. Stuartskega)
in Švedsko; pritegnili so mu tudi podkupljeni nemški knezi: nadškof
kolinski, škof monasterski in vojvoda hanoverski. Potem je nenadoma
napadel Holandce, ki so bili razcepljeni v dve sovražni stranki, ter
podvergel večino njih dežele. Podvergel bi bil tudi pokrajino. Ho¬
landijo in glavno mesto Amsterdam, ko bi domoljubni Holandci ne
bili prederli zatvornic, žlebov in preprekov ter pod vodo deli vso
deželo. Ta povodenj je zaperla pot Francozom. Tudi so cesar Leopold

I. , izborni knez braudenburški Friderik Viljem in španski kralj Karl

II. sklenili pogodbo ter se uperli samovoljnemu Ludoviku in rešili
so republiko gotovega pogina. Cesar Leopold je poslal svojega izku¬
šenega vojskovoda Montecuculija zoper Francoze; tudi Holandci so

— 75  —

se pod svojim namestnikom Viljemom III. (Iranski m  krepko branili
francoskej sili. Da bi izbornega kneza brandenburškega odpravil od
holandskih mej, pregovoril je Ludovik XIV. Švedce, da so iz Pomor-
janskega napadli Brandenburško. Pa izborni knez jih je pri Ferbelinu
(1675) po polnem premagal ter jim je vzel Pomorjansko in otok
Rujano.

Tudi Ludovika je zadela velika nesreča, ko je bil njegov naj-
spretnejši vojskovod Turenne pri Sasbachu ustreljen (1675). Po sreči
se je razderla edinost med zavezniki. Ludovik je to porabil ter se
je začel s posameznimi nasprotniki pogajati v holandskem mestu
X i m w o g eti-u. Naj prej so ž njim sklenili mir Holandci in sicer
na podlagi od Ludovika postavljenih pogojev: Dobili so vse pokrajine
nazaj. Poslej sta cesar in španski kralj pristopila k temu miru ter
oba nekoliko izgubila. Španci so odstopili razven nekterih terdnjav
na belgijski meji veliko pokrajino Franehe Comte, cesar pa imenitno
mesto Freiburg v Brizgavu (1678). Naslednje leto (1679) se je
moral tudi od vseh zapuščeni izborni knez brandenburški pogoditi s
Švedci (v miru v St. Germain en Laye) ter jim verniti vse svoje
pridobitve.

3. Reunione  ali ponovljeno zedinjenje raznih posestev s Fran¬
cijo. Sedaj je Ludovik XIV. ustanovil tri sodišča (v Breisachu, Metzu
in Besanconu) ter jim je ukazal preiskavati, ktera nemška in španska
posestva so bila nekdaj zedinjena z deželami v vestfalskem, aachen¬
skem in nimwegenskem miru Franciji odstopljenimi. Taka posestva
se imajo s Francoskim zopet zediniti. Tako se je Ludovik brez naj¬
manjše druge pravice polastil 600 mest, tergov in vasi; Špancem je
vzel Luksenburško in leta 1681 je nenadoma posedel nemško deržavno
mesto Strassburg v Alzaciji. Cesar Leopold I. se tej nezaslišani sili
ni mogel upirati, ker se je ravno takrat vojskoval zoper Turke; pri¬
siljen je bil z Ludovikom celo skleniti dvajsetletno premirje (1684),
v kterem mu je prepustil vse s Francijo zedinjene pokrajine.

4. Tretja roparska  vojska (1688—1697'. Vladoželjni Lu¬
dovik je po smerti zadnjega kneza palatinskega zahteval za svojo
svakinjo Elizabeto Karolino (sestro umerlega kneza) del Palatinata
za dedščino ter je po nasvetu svojega ministra Louvois-a napovedal
nemškemu cesarju vojsko. Francoske vojske so priderle v porenske
pokrajine, po njih več mesecev ropale ter je na zadnje po polnem
pokončale; velika puščava naj bi v bodoče na vzhodni strani ločila
Francijo od Nemčije. Sloveča mesta Moguncija, Trevir, Bon, Spiia,

— 76  —

Heidelberg i. d. so bila razrušena ali pa požgana. To nečloveško
ravnanje je vzbudilo Nemcem ono strastno sovraštvo in jezo na Fran¬
coze, ki poslej nikdar izginila ni.

Da bi se Ludoviku ustavili, zavezali so se cesar in nemški knezi,
pa Špansko, Holandsko, Angleško in Savojsko. Ko se je vnela občna
vojska, zmagalo je sicer holandsko-angleško ladjevje francosko pri ertu
La Hogue  (izg. La ok) ter je po polnem pokončalo (1692), na suhem
so pa Francozje povsodi zmagovali. Ludovikov maršal Luxenbourg
je užugal Holandce pri Fleurus-u,  Viljema HI., kralja angleškega pa
pri Neerwinden-u;  na jugovzhodni strani je francoski vojskovod
Catinat (izg. Katina) po polnem podvergel Savojsko. Ker pa je fran¬
coskemu kralju jelo pomanjkovati denarja in se je nadejal v kratkem
pridobiti celo Špansko, sklenil je mir v holandskem mestu Ry s wicku
(1697), v kterem jim je povernil skoro vse pridobitve, obderžal je le
Alzacijo s Strasburgom.

Leopold I., nemško-avstrijski vladar.

(1658—1705.)

Leopold  je bil sperva odgojen za duhovski stan; ko pa je
umeri njegov starejši brat (Ferdinand), bil je kronan za kralja oger-
skega in češkega. Po smerti njegovega očeta so ga nemški knezi
izvolili tudi za cesarja. Temu se je Ludovik XIV., kralj francoski,
močno ustavljal, ter na zadnje si sam prizadeval priti na cesarski
prestol. V ta namen je celo podkupil duhovniške kneze izbornike,
pa protestantovski so se odločili za Habsburgovca Leopolda. Pri tej
priliki so pa njegovo oblast še bolj prikratili, kot je bila prikračena
po vestfalskem miru.

Ko je starša rodovina palatinska izmerla, dobila je sorodna
versta neuburška deželo in izborno pravico. Ta je bila katoliške
vere ter je pomnožila katoliške glasove v zboru knezov izbornikov;
da bi pa razlika med protestantovskimi in katoliškimi ne bila pre¬
velika, podelil je Leopold I. izborno pravico protestantovskemu knezu
hanoveranskemu  (1692). —- Deržavni zbor nemški je bil od
leta 1663 stanoviten in sestavljen iz poslancev posameznih stanov.
Zboroval je v Reznem (Regensburg). Ločili so pa v njem tri odseke
ali kolegije: 1) odsek knezov izbornikov je štel sperva 8, poslej pa
9 članov; 2) odsek knežji je štel 71 duhovskih in 100 posvetnih
oblastnikov in 3) odsek deržavnih mest, kterih je bilo 61.

Leopoldova perva vojska s Turki  (1663—1664). Turški
sultan Mahomed IV. je leta 1647. odstavil erdeljskega kneza Jurija

— 77

Rakoczy-a, ker je zoper njegovo voljo švedskemu kralju po¬
magal v vojski zoper Poljake. Na njegovo mesto je postavil sultan
Ahaca Barcsaja,  pa Rakoczy se je terdno deržal, dokler ni padel
v bitki pri Kološi (1660). Erdeljski stanovi so zdaj izvolili Jovana
Kemeny-a  za kneza, ki je bil s cesarjem Leopoldom v prijateljske)'
zavezi. Ta se je uperi sultanu, ki je tirjal od njega večo davščino
nego od prejšnjih knezov. Zarad tega ga je sultan odstavil ter na
erdeljski prestol postavil Apatija.  Temu samovoljnemu postopanju
se je cesar ustavil ter je poslal svojega izverstnega vojskovoda Monte-
cuculija na Erdeljsko; ta je vzel Kološ in potem Turke pri cister¬
cijanski opatiji sv. Gotharda po polnem premagal (1664). Tako slavno
kristijani uže 300 let niso zmagali Turkov. Pa kljubu tej zmagi
sklenil je Leopold s Turki mir v Vasvaru (1664), v kterem je priznal
turškega varovanca Apafija za kneza erdeljskega in je sultanu pre¬
pustil štiri ogerske županije med Erdeljskim in Tiso. Tudi terdnjavi
Novigrad in Nove Zamke je Turek obderžal.

Vstaja ogerska in druga turška vojska.  Ta sramotni
mir in pa novo zatiranje protestantov sta provzročila veliko nezadovolj¬
nost na Ogerskem. Nekteri izmed najimenitnejših velikašev (Nadasdy,
Tattenbach, Peter Zrinjski in Frangipani) so sklenili celo zavezo s
francoskim kraljem Ludovikom XIV., ki je Ogersko zoper cesarja
hotel nahujskati. Pa ta zarota se je bila kmalu razodela in cesar
je dal načelnike nezadovoljnežev zgrabiti in usmertiti. Da bi take
upore za zmerom odpravil, spremenil je cesar ogersko ustavo. Na
palatinovo mesto je postavil nekega brezobzirnega Nemca Jovana
Kašperja iz Ambringena za cesarskega namestnika in je sploh le
tujcem dajal najviše deržavne in vojaške službe. To je provzročilo novo
vstajo pod vodstvom grofa Emeriha T okolij  a, kterega je turški
sultan podpiral. Ker je tudi francoski kralj ščuval sultana, poslal .je
ta svojega velikega vezirja Kara Mustafo z ogromno vojsko črez
Ogersko nad Dunaj (1683). Cesar je bežal v Line, brambo glavnega
mesta pa je izročil grofu Rudigerju Starembergu.

Konci julija je okoli 200.000 Turkov po polnem obkolilo dunajsko
mesto, v kterem je bilo le 14000 rednih vojščakov. Pa ta mala posad ca
in pa hrabri meščani, zlasti študentje so dolgo časa srečno odbijali
vse turške naskoke. S časom jelo je Dunajčanom primanjkovati/iveža
in tudi njih brambovci so zmerom bolj pešali. Sila je bila uže kaj
velika, ko so Dunajčanje na Leopoldovem hribci zagledali \ eli o zastavo
z belim križem. Ko je bil namreč cesar Leopold slisal, da so Tinki
prigromeli na Ogersko, sklenil je zavezo z Jovanom bo ne s kun,

— 78  —

hrabrim kraljem poljskim. Ta je nabral veliko vojsko ter se združil
z nemškimi četami, ktere je vodil Karl Lotarinški. Združena vojska
kerščanska je šla pri Tulnu prek Donave ter je posedla Golovec in
Leopoldov hribec. Od todi so 12. septembra 1683 šli kristijani nad
Turka pred Dunajem. Po kervavem boji so bili Turki premagani ter
v beg pognani. Tako je junaški kralj poljski razgnal 200.000 mož
veliko vojsko ter se polastil njih bogatega tabora. Dunaj je bil po
2-mesečnem obleganji rešen pogina.

Zmagalci so kmalu šli za Turki na Ogersko ter jim vzeli terd-
njavo Gr o n. Jovan Sobieski je sicer potem moral oditi na Poljsko,
pa cesar je sedaj dobil spretne vojskovode, ki so Turke gnali
od mesta do mesta. Leta 1686 so se cesarski zopet polastili Bu¬
dim a, glavnega deželnega mesta, v kterem so bili Turki 160 let
gospodovali nesrečni deželi. Med srečno vojsko je cesar sklical der-
žavni zbor ogerski v Požun,  kjer je spremenil Ogersko v dedno
deržavo moškega zaroda avstrijskih Habsburgovcev (1687). Sklenil je
tudi vojsko s Turki nadaljevati. L ud o vi k Badenski  jih je pre¬
magal pri Salankemen-u  (1691), nekaj let pozneje jih je pa ve¬
liki avstrijski vojskovod Evgenij Savojski  pri S en  ti  po polnem
pokončal (1697). Dve leti poslej je Apafi II. cesarju odstopil Erdeljsko
za 10000 goldinarjev letne pokojnine. Turki so bili na zadnje tako
oslabljeni in ponižani, da se niso mogli dalje vojskovati s cesarjem;
sklenili so ž njim mir v Karlovcih  ter mu prepustili celo Ogersko,
Slavonijo in Erdeljsko:  samo Banat je še ostal Turkom. Leo¬
pold je sklenil ta mir, ker mu je pretila vojska zarad španske dedščine.

Velika Britanija in Irsko.

Oliver Cromwell, protektor veliko-britanske republike,

(1649—1660.)

Po smerti kralja Karla 1.(1649) so odpravili independentje
kraljevo oblast in zgornjo ali gosposko zbornico deržavnega zbora,
najvišo upravno oblast so pa izročili na novo izvoljenemu deržavnemu
svetovalstvu. Oklicali so republiko,  v kterej je dejansko imel
Oliver Cromwell  najvišo izverševalno oblast. Tej naredbi se je
uperlo Irsko in Škotsko,  ki ste kraljeviča Karla  II. oklicali za
kralja. Oliver Cromwell je šel nad Irce ter jih premagal in nečlo¬
veško ž njimi ravnal. Potem je napadel Škote ter jih je premagal
pri Dunbaru  (1650); eno leto poslej je istega dne pokončal škotsko
vojsko pri Worcestru  (izg. Vorstru, 1651); kraljevič Karl se je po
neizrečenih nezgodah rešil na tuje.

— 79 —

Oliver Cromvell se je tudi srečno vojskoval s Holandci in
Španci.  Da bi propadlo moč angleško na morji zopet povzdignil,
razglasil je imenitno postavo o brodarstvu.  Po tej so smeli
tuji narodje na Angleško privažati le lastne pridelke in izdelke; kup¬
čevati s tujim (drugodi kupljenim) blagom bilo jim je ostro prepove¬
dano. S to prepovdjo je Cromwell hotel uničiti kupčijo in brodarstvo
holandsko. Holandci so precej izprevideli pretečo nevarnost ter zgra¬
bili za orožje. Pa Cromwell (njegov admiral Robert Blake) jih je
premagal ter v miru (1654) prisilil, da so priznali postavo o brodar¬
stvu. Od Špancev je zahteval svobodno kupčijo v španske naselbine.
V vojski, ki je zarad tega nastala, izgubili so Španci Diinkirchen
in otok Ja'majko.

Ko je umiril deželo in ukrotil vnanje nje sovražnike, skušal je
svojo oblast postaviti na postavno podlago. Pa razni parlamenti so
kljubovali njegovim namenom; leta 1653 so mu priznali naslov „gospod
pokrovitelj (lord-protektor) britanske republike 11  za celo življenje. Leta
16§8je prenovil zbornico lordov, da bi konservativce in kraljestvu
udane Angleže pridobil za republiko. Hlepel je po kraljevi kroni,
toda da bi si jo na glavo dejal, bal se je vojske, ki je kraljevsko
oblast črez vse čertila. Umeri je v vednem strahu pred zarotami
leta 1658.

Po njegovi smerti mu je nasledoval v najviši oblasti sin Rihar  d,
ki pa ni imel niti one delavnosti niti one previdnosti, po kterej se
jo oče odlikoval. Ker tudi ni bil posebno častihlepen, odpovedal se
je oblasti črez 8 mesecev. Vsled tega je nastala velika zmešnjava,
ktero je general Monk  zaterl. Ta general v je bil od Cromwella po¬
stavljen za načelnika angleške posadke na Škotskem; zapustivši de¬
želo, deri je na Angleško, polastil se Londona ter sklical deržavni
zbor, ki je Karla II., sina nesrečnega Karla I., poklical v deželo ter
ga razglasil za kralja (1660).

Zadnja kralja stuartska.

(1660—1688.)

Karl  II. (1660—1685) je bil z največo radostjo sprejet; pa
lehkomiselni kralj se v pregnanstvu ni naučil ničesa ter se je na
prestolu vedel tako, da je v kratkem izgubil vso ljubezen svojih pod¬
ložnikov. Obdal se je z nesramnimi ljubljenci ter je od sebe odbijal
in celo preganjal vse poštene in izvedene može. Udal se je lazuzda-
nemu in zapravljivemu življenju. Ker je za to potreboval mnogo de¬
narjev, kterih mu pa deržavni zbor ni hotel dovoliti, predal je Ludo-
viku XIV. terdnjavo Diinkirchen na evropski celini ter je na zadnje

— 80  —

prejemal celo letno plačilo od njega. Zato je deržal s Francozi. Ne¬
previdno in lehkomiselno je začel vojsko s Holandci,  ki so slav¬
nega odmirala Ruyter-a  poslali v Temso, da je sežgal angleško
ladijevje (1667). — Na skrivnem je bil udan katoliški veri ter je skušal
odpraviti ostre zakone zoper katoličane. Pa razdražena zbornica po¬
slancev se je temu ustavila ter je prisilila kralja razglasiti tako ime¬
novano test-akto, t. j. „postavo o prisegi". Po tej so bili razven angli-
čanov vsi drugi verniki izključeni iz javnih služb, kajti zahtevala je
od vsakega, ki je stopil v javno službo, da je slovesno (s prisego)
priznal cerkveno glavarstvo angleškega kralja in da je zavergel pre-
bistvenje kruha in vina. Ta postava je veljala do leta 1828. Ker
je samovoljno rad napadal in zapiral deržavljane, sklenil je parlament
haheas eorpus-akto  t. j. postavo zoper samovoljno zapiranje. Karl
jo je moral poterditi. — Na smertni postelji je sprejel svete zakra¬
mente ter tako očitno prestopil h katoliški cerkvi.

Jakob  II. (1685—1688) je bil očiten katoličan, zarad česar
mu je zbornica poslancev uže za kralja Karla II. hotela vzeti pravico
do nasledstva na kraljevem prestolu.") Skušal je zmanjšati oblast
deržavnega zbora in katoličanom, sovernikom svojim, v roke spraviti
najvišo oblast v deržavi. S tem je razdražil vse angličane, zlasti pa
škofe, ki niso hoteli v cerkvah očitno razglašati, da je kralj podelil
katoličanom popolne verske pravice in svoboščine. To je množilo
število nezadovoljnikov, ki so se na skrivnem zavezali s protestan-
tovskim knezom Viljemom Oranskirn.  Ta je imel kraljevo hčer
Marijo za ženo. Viljem Oranski je pribrodil z malo vojsko na Angleško
(1688) ter se je brez upora polastil oblasti v deželi. Njegov tast,
kralj Jakob II., je ušel na Francosko, kjer je živel do smerti. Potem
je deržavni zbor angleški podelil kraljevo oblast Viljemu in njegovi
ženi Mariji ter je slovesno oklical, da v bodoče ne more nobeden
katoličan priti na kraljevi prestol angleški  (1689). S to
postavo je bil od nasledstva izključen tudi Jakobov malo pred pre¬
gnanstvom rojeni sin.

Viljem III. Oranski (1689 — 1702).

Tem premembam so se ustavili katoliški Irci ter potegnili s
preg nanim kraljem Jakobom II., ki je skušal s francosko pomočjo

*) Pri tem razporu ste nastali stranki „tories in „wliigs“ imenovani. To-
riesi so bili za prirojene pravice Jakoba II. in za njegovo nasledstvo, whigsi pa
zoper to. Ti stranki so se obranili do sedanjega Časa; le da so poslej toriesi
med seboj šteli vse konservativce, wliigsi pa vse naprednjake.

— 81  —

zopet priti na izgubljeni prestol angleški. Viljem  ga je leta 1690
premagal na reki Boynei  (izg. Bajni) in znova pregnal na Francosko;
odslej so Angleži še huje ravnali s podverženimi Irci. Bil je Vil¬
jem  naj bolj prebrisani in previdni deržavnik tadanjega časa ter si je
neprestano prizadeval ohraniti ravnotežje  med evropskimi derža-
vami. To prizadevanje ga je zapletlo v razne vojske zoper vlado-
hlepnega Ludovika XIV.

Nasledstvena vojska španska.

(1701—1714.)

Po smerti kralja Filipa IV. (f 1665) nasledoval mu je njegov
sin Karl  II., ki je bil enako revnega duha kakor ubornega života.
Špansko kraljestvo je za njega neprestano propadalo; ubožalo je in
izgubilo po polnem notranje moči. pa izgubilo je tudi nekdanjo veljavo
pri inostranskih narodih. Ker Karl II. ni imel otrok in je bil zadnji
moški potomec starejše verste habsburške, poganjali in oglašali so se
razni dediči za dedščino, še prej ko je bila oddati. Tako sta Ludovik
XIV. in cesar Leopold  I. seuže leta 1668 pogodila, kako bi špansko
kraljestvo med seboj razdelila. A ta pogodba je bila poslej po polnem
pozabljena, ker je španski kralj Karl živel še do leta 1700. Da bi
ohranil skupnost španskega kraljestva, določil je Karl II. v oporoki
od leta 1698. vnuka svoje mlajše sestre Margarite Terezije in cesarja
Leopolda I., knežiča Jožefa Ferdinanda  Bavarskega za svojega
edinega dediča. Pa ta je nenadoma umeri leta 1699. Zdaj sta se
Ludovik XIV. in Leopold I. posebno poganjala za dedščino. Ludovik
XIV.je skušal špansko kraljestvo pridobiti svojemu vnuku Filipu
Anjouvskemu.  Opiral se je na sorodnost s španskim kraljem,
ker je Ludovik XIV. bil sam sin španske kraljičine (Ane, hčere Filipa III.)
in je imel tudi špansko kraljičino Marijo Terezijo, starejšo sestro
kralja Karla II. za ženo. A obe ste se bili pred poroko odpovedali
vseh dedinskih pravic do španskih dežel. Ludovik je poslej overgel
to odpoved svoje žene iz dveh vzrokov: 1. ker je bila zoper španske
dedinske postave in 2. ker izgovorjena dota (500.000 kron) nikdar
ni bila izplačana. — Leopold I. se je poganjal za dedščino, ker je
bil moški potomec rodovine habsburške in sin španske kraljičine Marije
Ane (hčere Filipa III.), ki se ni bila odpovedala svojih dedinskih
pravic; tudi je imel sam za ženo mlajšo sestro kralja Karla L (Mar-
garito Terezijo), kterej so bile izrečno prihranjene vse dedinske pra¬
vice do španskih dežel. Zahteval pa je cesar Leopold dedščino za

— 82 —

svojega mlajšega sina Karla  (VI.)*) Po smerti bavarskega knežiča
so francoski poslanci na španskem dvoru pridobili kralja za se; v
tem jih je podpiral tudi rimski papež. In nestanovitni kralj španski
je malo pred smertjo na skrivnem v oporoki odločil francoskega kra¬
ljica, Filipa Anjouvskega za svojega naslednika v vseh španskih deželah.

Ko so po Karlovej smerti oporoko razglasili, vskliknil je Lu¬
dovik  XIV.: „Sedaj ni več Pirenejev 11  ter je poslal svojega vnuka
na Špansko, kjer so ga v Madridu za kralja (Filip V.) oklicali. A
Leopold  I. se ni hotel odpovedati svojih dedinskih pravic ter je
terdil, da je rečena oporoka od Francozov ponarejena in podtaknena.
Pripravil se je svojemu sinu z orožjem pridobiti špansko kraljestvo.
Tako je nastala nasledstvena vojska  španska med Francijo in
Avstrijo. Ker bi po dedščini španski Francija postala premočna in
prenevarna in bi bilo ravnotežje med »evropskimi deržavami razderto,
potegnil je Viljem  III., kralj angleški in namestnik holandski s
cesarjem Leopoldom. Angleži in Holandci so bili tudi razžaljeni, da
se Ludovik sedaj ni nič zmenil za pogodbo od leta 1698., v kterej
so bili ž njim razdelili špansko dedščino med razne pretendente. Na
cesarjevo stran je precej pristopilo Prusko in Hano versko, malo poslej
tudi drugi knezi nemški razven izbornega kneza bavarskega in nad¬
škofa kolinskega, ki sta vlekla s Francozi. S temi je začetkom deržal
tudi vojvoda savojski, ki je bil dal novemu kralju španskemu svojo
hčer za ženo.

Ludovik je poslal svojo vojsko v Italijo, da bi posedel španski
pokrajini Milansko in Neapolitansko.  To ubranit je šel princ
Evgenij  Savojski, slavni zmagalec Turkov, v Italijo ter je premagal
francoskega vojskovoda Catinata pri Carpi (izg. Karpi), Villeroi (izg.
Vilroa) pa pri Chiari (izg. Kiari). Le Vendome-a ni mogel pregnati
iz Italije, ker ga je cesar premalo podpiral z vojščaki. H krati je
prišel Marlb orough  (izg. Malbero), preimenitni angleški vojskovod,
v Belgijo, kjer je z angleško-holandsko vojsko vzel več terdnih mest
in potem posedel izborno knežijo kolinsko. Med tem so Bavarci
priderli na Tirolsko ter vzeli Kufstein in Innsbruck. Kar so se vzdig¬
nili domoljubni Tirolci in so kmalu pregnali sovražnike iz dežele

*) Rodovnik zadnjih moških Habsburgovaev španske in avstrijske verste
in njih sorodnost z Bourbonci na Francoskem.

Filip lil. kralj španski Ferdinand II. cesar nemški

Ana zaroč. z Ludovikom XIII. Filip IV. Marija Ana zaroč. s Ferdinandom III.

Ludovik XIV. Marija Terezija Karl
zaročen z
Marijo Terezijo

Ludovik, Dauphin

Ludovik, Filip (V.)

vojvoda anjouvski

II. Margarita Terezija Leopold I.

Marija Antonija

žena Maksa Eman. Jožef I. in Karl (VI.)

Jožef Ferdinand Mar. Jožefa Mar. Terezija
f 1699 Mar. Amalija

— 83 —

Komaj so se Bavarci dobro oddahnili, prijel jih je Marlborough pri
Schellenberg-u  (tik Donairvvorta, 1704) ter jih je premagal. Malo
poslej je francoski maršal Tali  ar  d pripeljal veliko vojsko prek Rena
na Bavarsko ter se je zedinil z Bavarci, a ž njim je prišel tudi princ
Evgenij Savojski in se je združil z Marlboroughom. Potem sta oba
pri Hochstadtu  (1704) po polnem potolkla Francoze in Bavarce;
vjela sta maršala Tallarda in 15000 vojščakov; izborni knez bavarski
je zapustil domovino ter bežal v Bruselj; cesarski so posedli Bavarsko.
Pa te zmage cesar Leopold I. ni dolgo preživel; umeri je uže na¬
slednje leto (1705), zapustivši dva sina, Jožefa in Karla.  Jožef,
sin Leopoldov od druge žene, mu je nasledoval v avstrijskih deželah
in na cesarskem prestolu nemškem, Karl, sin Leopoldov od tretje
žene, pa je bil uže leta 1703. na Španskem za kralja oklican ter se
je tam bojeval zoper protikralja Filipa Anjouvskega.

Cesar Jožef I.

(1705—1711.)

Jožef  je bil izversten vladar; bil je mnogostransko omikan,
zveden in moder v deržavnih zadevah in jako delaven in odločen. Za
svojega brata Karla je po izverstnem vojskovodu Evgeniju Savojskem
srečno nadaljeval špansko nasledstveno vojsko. Ta je premagal Fran¬
coze, ki so hudo pritiskali vojvodo savojskega, pri Turinu  (1706)
tako odločno, da so morali Lombardijo in Neapolitansko prepustiti
cesarju. Tudi na Nizozemskem (Belgijskem) so cesarjevi zavezniki
zmagovali. Marlborough je pokončal francoskega maršala Villeroi-a
pri Ramillies-u (izg. Ramili-u) tako po polnem, da je Ludovik XIV.
izgubil skoro vso deželo (1706). Poslej sta se zedinila princ Evgenij
in Marlborough ter sta Francoze premagala pri Oudenardi (1708);
pri M a 1 p 1 a q u e t u (1709) pa je Marlborough sam francosko vojsko
po polnem uničil. V tej kervavi bitki je na obeh straneh padlo 42000
vojščakov. Te strašne zgube so ošabnega Ludovika po polnem pre¬
tresle ter Franciji pokončale vse vojne moči. Francoski kralj je bil
prisiljen pogajati se z zavezniki; pripravljen je bil odpovedati se celej
španskej dedščini in zaveznike celo z denarjem podpirati, da bodo
pregnali njegovega vnuka iz Španskega.

Nekoliko srečnejši je bil Filip  Anjouvski v vojski na Španskem.
Ko je Habsburgovee Karl  leta 1704 prišel na špansko, priznale so
ga severo-vzhodne pokrajine: Katalonija, Aragonija in Na vara za kralja;

— 84 —

druge španske pokrajine (na visoki planoti in na jugu polotoka) so pa
bile za francoskega kraljica Filipa. Tako sta se nasprotnika v silno
kervavi vojski preganjala ter skušala izpodriniti drug drugega. Karl
je dvakrat pregnal Filipa iz Madrida; iz Španskega ga pa ni mogel
spoditi, ker je večina prebivalcev bila zanj. Ko je slavni francoski
maršal zmagal pri Vili i Vici  osi  (1710) in je Karl (lil.) po smerti
svojega brata odšel iz dežele (1711), ukoreninila se je oblast Filipa
Anjouvskega na Španskem zmerom bolj. Na zadnje so morali tudi
Aragonci in Katalonci se udati. — Angleži, Karlovi zavezniki, so bili
leta 1704. šiloma vzeli terdnjavo Giberaltar  ter so jo obderžali
do sedanjega časa.

Karl VI.

(1711—1740.)

Po kervavi bitki pri Malplaquetu je bil ošabni Ludovik v naj-
veči stiski. Iz te so ga rešile posebne dogodbe, ne pa oni kozarec
vode, ktero je, kakor pripovedujejo, ošabna dvorska gospa, žena Marl-
boroughova, razlila črez krasno oblačilo angleške kraljice Ane. Angleška
politika se je premenila. Po Viljemovi smerti je sedla njegova sva¬
kinja Ana na prestol (1702) ter se je opirala na stranko Whigsov,
ktere je vodil vojskovod Marlborough. Kraljica pa je bila uže nekdaj
bolj naklonjena stranki torieski in zadnja leta svojega vladarstva
želela je tudi spraviti svojega brata Jakoba Stuartskega na kraljevi
prestol. Za tega pretendenta je pa skerbel Ludovik XIV. Kraljica
je odpustila whigsko ministerstvo in tudi vojskovoda Marlborougha
ter je poklicala Toriese v ministerstvo. Ti so po želji svoje kraljice
jeli pogajati se z Ludovikom.

Ko je cesar Jožef I. umeri (1711), zapustil je le dve hčeri,
Marijo Jožefo in Marijo Amalijo; po dedinskih postavah mu je tedaj
nasledoval njegov brat Karl na Avstrijskem; tega so nemški knezi
izvolili tudi za cesarja (1711). Ko bi bil ta vladar nemški in avstrijski
gospodoval tudi španskim deželam, bilo bi ravnotežje med evropskimi
deržavami po polnem razderto. Zato se zavezniki, zlasti Angleži in
Holandci niso hoteli dalje bojevati za Habsburgovca Karla VI., ampak
so sklenili s Francozi mir v nizozemskem mestu Utrechtu (1713),
kteremu je pozneje tudi cesar v Rastattu (1714) pristopil. Po tem
miru je dobil Filip V. Špansko in vsa prekomorska posestva španska,
pa s tem pogojem, da se te dežele nikdar ne smejo zediniti s Fran¬
cijo. Cesar Karl VI. je dobil Nizozemsko (Belgijo), Neapolitansko,
otok Sardinijo in Milansko z Mantovo. Sicilijo so prepustili vojvodi

85  —

savojskemu, kteri jo je pa pozneje zamenjal za Sardinijo. Angleži
so obderžali prisvojeni Giberaltar in otok Minorko, od Francozov so
pa dobili Newfoundland in Akadijo. Nizozemcem ali Holandcem se je
v tako imenovani „mejobrambni pogodbi" (Barriertractat) dovolila
skupna posadna pravica v mejnih terdnjavah belgijskih. Pregnani
izborni knez bavarski in nadškof kolinski sta zopet dobila svoji deželi.
Nemško cesarstvo je v Badenu na Švajcarskem pristopilo temu miru
(1714).

Severna Evropa.

a) Švedsko.

Karl  X. (1654—1660), naslednik Kristinin, je bil krepak vladar.
V vojski je premagal Poljak  e .v tridnevni kervavi bitki pri Varšavi
(1656) ter je posedel skoro polovico njih deržave. Po tem se je
obernil proti Dancem,  kteri so mu v miruroeskildskem morali od¬
stopiti svoja zadnja posestva na južnem Švedskem pa Drontheim in
otok Bornholm. Ko je ž njimi začel novo vojsko, zavezal se je iz¬
borni knez brandenburški s Poljaki, da bi rešil Dance pogube. Kar
umerje švedski kralj. Ker je bil njegov sin in naslednik Karl  XI.
še premlad, vodili so zanj vladarstvo najvišji deržavni uradniki in pa
deržavni zbor. Ti so sklenili mir z Danci v Kodanji (Kopenhagen),
s Poljaki in brandenburškim knezom pa v Olivi (1660). Danci so
izgubili Schonen, pa zopet dobili Bornholm in Drontheim; poljski kralj
Jovan Kazimir se je odpovedal švedski kroni ter je odstopil izgubljeni
pokrajini Estonijo in Livonijo ob Baltiškem  morji. Ko je dorasel,
je Karl XI. pomnožil kraljevo oblast ter zopet deržavi pridobil mnogo
posestev, kterih se je bilo plemstvo polastilo.

b) Dansko.

Dansko  se je večkrat vojskovalo s bvedci, a vselej je bilo
premagano. Plemenitniki so se bili polastili skoro vse verhovne oblasti.
Povišala se je moč tega kraljestva, ko je kralj Friderik  IIP na-
slanjaje se na meščanstvo pridobil svojej rodovini (ledinsko pravico
do prestola ter je razderl vse meje svoje oblasti (1660).

c) Poljsko.

Izmrenje Jagelovcev  (1572) in izborno kraljestvo poljsko od
leta 1572. Jagelovci  (1386—1572) so bili poljsko kraljestvo najbolj
povečali, kajti razširjeno je bilo med Baltiškim in (mniin moljem
pa od Odre do Dona'. Zadnji Jagelovec je bil Sigismund II. (Avgust),
ki je vladal od leta 1548 do 1572. Po njegovi smerti so plemenit¬
niki volili kralje zdaj iz te zdaj iz one vladarske hiše, (iiancoske,

— 86

švedske in saske). Pri izvolitvi morali so kralji plemenitnikom pri¬
znavati velike pravice, ktere so se s časom tako pomnožile, da je kraljeva
oblast bila po njih po polnem omejena. Nasledki te razmere so bili silno
žalostni za deržavo: ponavljali so se notranji razpori, v zunanjih zadevah
pa je poljsko kraljestvo kljubu svojej obširnosti izgubilo svojo veljavo.

Pervi izvoljen kralj je bil francoski princ Henrik  Anjouvski,
ki je po smerti svojega brata, francoskega kralja Karla IX., na tihem
zapustil svoje kraljestvo ter bežal prek Avstrijskega in severne Italije
na Francosko. Po tem so Poljaki izvolili Štefana Batorija  za
kralja (1575), po njegovi smerti pa Sigismunda  III. iz švedske
rodovine, ki se je do leta 1668. obderžala na kraljevem prestolu
poljskem. Jovan Kazimir,  zadnji kralj iz švedske rodovine, seje
nesrečno vojskoval s Švedci (zoper kralja Karla X.), pa imel je tudi
premnogo opraviti z notranjimi razpori. To mu je pristudilo kralje¬
vanje in odpovedal se je leta 1668 poljski kroni ter je šel na Fran¬
cosko v neki samostan. Sedaj so Poljaki izvolili Mihaela Wies-
nowieckega  za kralja (1669), a s tem so bili kmalu tudi nezado¬
voljni, da so ga hoteli sredi nevarne vojske s Turki odstaviti; po
sreči je umeri 1. 1673. Takrat je bil izvoljen Jovan Sobieski
(1674—1696), kaj junašk in pogumen kralj, ki je Poljsko in Avstri-
jansko otel pogina pred silovitimi Turki. Pogubljivih notranjih raz¬
mer pa ni mogel uravnati in izboljšati. Po njegovi smerti so izvolili
Friderika Avgusta,  izbornega kneza saksonskega, za kralja, ki
se je na prestolu imenoval Avgust II. (1697—1733). Ta je od lute-
ranstva prestopil h katoliški veri, ktere se še sedaj derži njegova
rodovina na kraljevem prestolu saskem.

d) Rusko.

1. Zadnji Rurikovci na prestolu.

Ko je krepki Ivan Vasiljevič  (f 1505) zaterl mongolsko
oblast ter uterdil edinost ruskega carstva, umnožilo se je tega bla¬
gostanje nagloma. Ker je njegov vnuk in drugi naslednik Ivan  IV.
(1533—1584) bil še premlad, polastili so se bojarji (boljarji ali veli-
kaši) vse verhovne oblasti v carstvu ter so prosto ljudstvo straho¬
vito zatirali. Ko je dorastel, zaterl je srečno preveliko moč pleme-
nitnikov, s kterimi je zdaj pa zdaj strahovito ravnal. Pervi si je
pridel ime „car“ in je ustanovil posebno telesno stražo „streljci“ ime¬
novano. V vojski si je podvergel Kazansko in Astrahansko ter je
svojo oblast razširil tudi črez Sibirsko. Ko so se Novgorodci uprli,
vzel je njih mesto šiloma ter je ukazal 12000, po drugih poročilih
celo 60000 ljudi pomoriti. Primerno so mu tedaj rekli Ivan „Grozni“.
Zapustil je dva sina. Starejši sin Feodor(1584—1598) mu je nasle-
doval na carskem prestolu; bil je mož brez vse samostalnosti, ki se
je po polnem udal vplivu svojega svaka Borisa Godunova. Mlajši sin
se je imenoval Dimitrij in je bil blezo po naklepu Godunova umorjen

— 87  —

leta 1591. Ker car Feodor ni zapusil otrok, izmerla je ž njim slavna
rodovina Rurikova,  ki je od leta 863 do leta 1598 carovala na
ruski zemlji.

2. Romanoviči na ruskem prestolu.

(1613—1762.)

Po smerti Feodorovi je prišel Boris Godunov na carski prestol;
zoper njega se je vzdignil neki poljsk menih, ki se je izdal za umor¬
jenega Dimitrija  ter je našel mnogo priveržencev. Začela se je
huda notranja vojska, med ktero je Boris Godunov umeri (1605).
Pseudo- ali Lažni Dimitrij  je po tem res vladal nekaj časa
črez Rusko, a kmalu so ga spoznali za sleparja ter umorili. Za njim
je nastopilo še več enakih sleparjev, ki so med lahkovernim ljudstvom
našli mnogo priveržencev ter provzročili nove notranje vojske in pre¬
vrate, dokler ni Mihael Feodorovič  (1613—1645) iz hiše Ro¬
man o v s k e prišel na prestol. Po svoji materi, hčeri Jovana IV., je
bil v sorodu z izmerlo rodovino Rurikovo. Uredil je notranje zmešnjave
ter z inostranskimi deržavami se pomiril. Občno blagostanje se je
jelo znova množiti in širiti. Njegov sin in naslednik Aleksej  (1645
—-1676) se je srečno vojskoval s Poljaki ter jih je v miru andru-
sovskem (1667) prisilil, da so mu odstopili Smolensk in pokrajine na
levem bregu Dnepra. Pospeševal je tudi kmetijstvo, obertstvo in
kupčijo. Zapustil je štiri otroke: tri sinove (Feodor, Ivan in Peter)
in eno hčer (Sofija). Najstarši sin Feodor  mu je nasledoval na
prestolu (1677—1682). Po njegovi prezgodnji smerti so streljci Ivana
in Petra oklicali za carja. Ker pa je bil Ivan na pol slep in bebast,
Peter pa še zelo mlad, polastila se je vladohlepna Sofija  skoro vse
verhovne oblasti ter je skušala svojega popolubrata Petra po polnem
izpodriniti. A to se jej ni posrečilo. Ko so Petrovi priverženci za-
terli neko zaroto, ki je po naklepu Sofijinem nameravala umoriti
Petra, polastil se je ta sam verhovne oblasti, zaperl je sestro v neki
samostan, bratu pa je prepustil le carski naslov.

3. Peter Veliki, samovladar ruski.

(1689—1725.)

Peter Veliki  je bil odgojen in izučen od tujih učiteljev, med
kterimi se je najbolj odlikoval Svajcar Lefort.  la  mu  je blizu
Moskve uredil posebno kerdelo mladih vojščakov, med kterimi je Peter
sam kot prostak služil. Pripovedoval mu .je o napravah in navedbah
inostranskih deržav ter je njegovo radovednost tako vnel, da je Peter
sklenil iti vse pregleda vat, vsega koristnega se naučiti in potem to
vpeljati v svojej deržavi. Po vojski s Turki, kterim je vzel terdnjavo
Azov (1697), zbral je veliko poslanstvo, ki je imelo potovati na tuje.
Vodil je to poslanstvo prej imenovani Genevčan Lomit, 1 etei sam
pod imenom Mihaelov se je vverstil mej druge Ruse. I otovali so

— 88  —

najprej prek severne Nemčije v Holandsko, kjer se je v bogatih ter-
goviščih ruskemu carju odperl nov svet. Da bi se naučil ladije te¬
sati, stopil je v Zaandamu blizu Amsterdama kot navaden tesar v
službo ter je sedem tednov neprestano hodil na ladijišče delat, črez dva
tedna postal je uže mojster in drugi delalci so ga potem navadno klicali
Peter Baas. Učil se je tudi drugih rokodelstev in raznih umetnosti
in znanosti. Iz Holandskega je potoval na Angleško, kjer se je enako
pridno in neprestano učil. Najbolj pa ga je tu zanimalo angleško
vojno ladijevje; ko so mu nalašč napravili bitko na morji, bil je Peter
za mornarstvo tako navdušen, da je izkliknil: „ Ko bi ne bil car ruski,
hotel bi biti admiral angleški". Povsodi je Peter najemal umetnike
in rokodelce, ktere je pošiljal na Rusko, da so se tam nastanovili
ter Ruse učili svoje umetnosti in svojega rokodelstva. Ko je mislil
potovati v Italijo, poročili so mu o novej zaroti in vstaji v Moskvi.
Takrat so strel j ci potegnili s starorusi, kteri so sovražili vse Petrove
novotarije. Mislili so Petra pahniti s prestola, odpraviti njegove na-
redbe, pregnati v deželo poslane rokodelce in umetnike in Sofijo iz
samostana posaditi na carski prestol. Peter se je vernil v domovino
ter se strahovito maščeval nad ukrotenimi uporniki. Sofijo je zaperl
v še bolj zavarovan samostan, pred okni njene tesne in temne ječe
pa je napravil 28 vislic in je na njih obesil 150 upornikov. Kerdelo
streljcev je razpustil; vojsko je znova uredil ter jej dal tuje častnike.

Kmalu potem je umeri Lefort. Na njegovo mesto je stopil
Menčikov,  ki se je od pekarskega fanta povzdignil do najviših
časti v deržavi. Ta delavni mož je neprestano podpiral carja pri
njegovih naredbah in prenaredbah. Da bi Ruse tudi po zunanjem
bolj približal zahodnim Evropejcem, prepovedal je vsem posvetnjakom
nositi dolge brade in dolge do tal segajoče obleke. Ukazal je ženske
voditi v družbe, iz kterih so po vzhodniški šegi do tedaj bile izklju¬
čene. Ustanovil je mnogo šol in rokodelnic, napravil mnogo kupčij-
skih ladij in pervo vojno brodovje. Podpiral je tudi kupčijo zlasti
kupčijo prekmorsko, da bi njegovi podložniki tem laže prodajali razno-
verstne svoje pridelke. Ker so pa Rusi takrat imeli le Belo morje
na severji, kupčevali so le malo mesecev v letu z inostranskimi der-
žavami, ker je ono morje bilo predolgo zimo po polnem zamerzneno.
Na jugu je njegova oblast le ob Azovskem morji segala do morja,
na zahodni strani pa so pokrajine ob Baltiškem morji (ob Botniškem,
čuhonskem in Riškem zalivu) bile v švedskih rokah. Da bi tudi na
teh straneh svoje carstvo odperl tujemu svetu, začel je vojsko s Švedci
in Turki.

Severna vojska.

(1700—1721.)

Po smerti Karla XI. sedel je šestnajstletni sin Karl XII. na
prestol. Njegovo mladost in neskušenost so mislili Rusi, Poljaki in

— 89 —

Danci porabiti ter so sklenili zavezo, da bi v vojski Švedcem vzeli
prej jim odstopljene dežele; ruski car Peter je nakani! sebi pridobiti
pokrajine ob Čuhonskem in Riškem zalivu. Zato se je začela velika
severna vojska.

Danska vojska. Danski kralj  Friderik IV. je napadel
Slezvig, da bi ga vzel svaku švedskega kralja Karla XII. Kar je
zbral Karl vojsko ter je šel nenadoma nad Dance. Prišedši na Se-
landijo, oblegal je Kodanj ter tako prestrašil kralja danskega, da je
ta sklenil ž njimi mir v Travendalu  (1700). Danski kralj je moral
holsteinskemu vojvodi poverniti vsa vzeta posestva in se odpovedati
vsakteri zavezi s sovražniki švedske deržave.

Vojska zoper Ruse in Poljake.  Ruski car Peter  jez
velikansko vojsko priderl v švedsko pokrajino ob Čuhonskem zalivu
ter je oblegal Narvo,  terdnjavo v Ingermanlandiji. Švedski kralj,
prederzni Karl XII. je šel z 8000 mož veliko vojsko nad njega ter
je desetkrat večo vojsko rusko po polnem premagal, nekoliko po¬
končal in vjel, nekoliko pa razgnal na vse strani (1700). Carja Petra
pustivši se je obernil Karl XII. zoper Avgusta  II., kralja poljskega
in izbornega kneza saksonskega. Nagloma je pregnal Poljake in Sak-
sonce iz Livonije, prisvojil si je velik del Litvanskega in na to je
napadel Poljsko. Tu se mu kralj Avgust ni mogel nikjer zdatno
upirati, tem manj, ker je od njega odpadlo premnogo poljskih ple-
menitnikov. Ti nezadovoljniki so bili od Karla pridobljeni ter so
Avgusta II. odstavili in Stanislava Leščinskega,  vojvodo po-
znanjskega, izvolili za kralja (1704). Švedski kralj je sedaj prehodil
Poljsko na vse strani, da bi Avgusta II. in njegovo stranko po polnem
uničil. Ko je ta pobegnil na Saksonsko, šel je Karl za njim ter ga
je prisilil k miru v Al trans  tad  tu  pri Tipskem (170(i). V tem
miru se je Avgust odpovedal poljskemu prestolu in vsakteri zavezi
s sovražniki švedskega kralja; izročil je Karlu tudi ruskega poslanca
Patkula,  rojenega Livonca in glavnega podpihovalca te vojske;
tega je dal švedski kralj nečloveško umoriti.

Ruska vojska  (1708—1709). Med tem ko se je Karl voj¬
skoval zoper Avgusta na Poljskem in Saksonskem, piiderl je car
Peter z novimi vojskami v baltiške pokrajine švedske ter jih je deloma
podvergel. Da bi jih zagotovil ruski oblasti, ustanovil je leta 1703.
glavno mesto Petrovgrad  ter ga zavaroval s terdnjavama Sch 1 iis-
selburg in Kronstadt  imenovanimi. Xa tej stiani bi ga bil

90  —

Karl imel z nova napasti, a na svojo nesrečo nakanil je iti v oserčje
rusko ter vzeti Moskvo  in tu prisiliti carja k miru. Ko se je na¬
potil v to nevarno vojsko, pregovoril ga je Mazepa,  hetman ali
glavar donskih kozakov, da je šel skozi neizmerne gozdove in stepe
ukrajinske, obljubivši mu na tej poti obilo privoza in krepkih vojščakov.
Ko je Mazepa hotel izdati ruskega carja, svojega dobrotnika in gospo¬
darja, ter z obilno vojsko prestopiti h Karlu, uperli so se mu kozaki.
Mazepa je moral pobegniti ter se je le s svojim spremstvom in s
svojimi zakladi rešil v švedski tabor. Švedska vojska je med tem
neizrečeno terpela na potu prek razmočene planjave; še več pa na¬
slednjo zimo. Prišedši do Pult  a ve,  začel je Karl dobro uterjeno
mesto oblegovati; kar ga obdajo ruske čete od vseh strani; vodil jih
je car Peter sam; napadel je Švedce ter jih ali pobil ali pa vjel
(1709). Karl XII. je bil ranjen ter je moral z ostanki svoje vojske
(okoli 2000 mož) bežati prek Dnepra na turško zemljo.

Karl  XII. na Turškem  (1709—1714). Svojeglavnost je der-
žala švedskega kralja mnogo let na Turškem, zmerom nadejajočega
se, da bodo Turki začeli vojsko z Rusi ter ga slovesno peljali proti
severju v njegovo domovino. Ta čas so porabili švedski sovražniki
in se polastili dežel, po kterih so prej hlepeli. Danski  kralj je
napadel vojvodo holsteinskega ter mu je vzel del Šlezviga, Švedom
pa Bremensko. Saksonski  knez August II. se je vernil na Poljsko
ter je s prestola izpodrinil Stanislava Leščinskega. Peter,  najsilniši
sovražnik švedski, sije  prisvojil baltiške pokrajiue: Livonijo, Estonijo,
Ingermanlandijo, Karelijo in Čuhonijo. Po dolgem prizadevanji je
Karl pregovoril Turke k vojski zoper Ruse. Peter je neprevidno
deri z vojsko črez mejo ter je bil od Turkov pri Prutu po polnem
zajet (1711). Turki bi bili lehko pokončali vso rusko vojno ali jo
pa s carjem vred vjeli; pa Petrova žena Katarina je šla v turški
tabor ter je podkupila velikega vezirja, da je s Petrom sklenil mir
prutski (1711). Peter je moral Turkom poverniti terdnjavo Azov
in dotično pokrajino, a rešil je sebe in vojsko iz gotove pogube.
Razjarjeni Karl je sicer sultanu odkril izdajo velikega vezirja, kate¬
rega so umorili; nove vojske pa turški sultan vendar ni hotel začeti.
Karl je še 3 leta ostal na Turškem, tako da so ga Turki na zadnje
šiloma preganjali iz svoje zemlje.

Karl se vojskuje zoper Dance na Norveškem; nje¬
gova smert.  Ko so vsled izgub v vojski z inostranskimi derža-

— 91  —

vami nastale notranje zmešnjave na Švedskem, sklenil je Karl XII.
verniti se v domovino. Po prenagli ježi je prišel iz Turčije v Stral-
sund  (1715) ter je skušal to terdnjavo varovati pred naskoki prus¬
kega kralja Friderika Viljema, toda zastonj. Kmalu je izgubil tudi
druga švedska posestva na Nemškem. Da bi se odškodoval, napadel
je Norveško ter je hotel vzeti Dancem. Pa pri obleganji mesta
Fridrichshalla  ga je nekdo zavratno umoril v bližavnem prekopu
(1718).

Konec severne vojske.  Po Karlovi smerti je sedla nje¬
gova sestra Ulrika na prestol, a najvažnejše oblasti je morala pre¬
pustiti deržavnemu zboru. Ta se je v posameznih mirih pogodil s
sovražniki. Hanoverski izborni knez je dobil Bremensko in Verdensko
(1719), pruski kralj Prednje Pomorjansko in otoka Uzedom in Volili,
danski vladar velik kos Šlesviga, Ruski car pa (1721) Livonijo, Esto¬
nijo, Ingermanlandijo in velik del Karelije; Avgusta so Švedci znova
priznali za kralja poljskega.

Nemčija in Avstrija.

Earl VI. (1711—1740.)

Karl je bil po nasledstveni vojski španski eden najmočnejših
vladarjev tadanjega časa; gospodoval je obširnim avstrijskim deželam,
potem pa Neapolitanskemu, Lombardiji in Belgiji; na Nemškem je
bil za cesarja izvoljen. Le škoda da so bile te dežele preveč raz¬
kropljene !

Karlova perva turška vojska  (1716—1718). Ko so bili
Turki Benečanom vzeli polotok Morejo,  poganjal se je Karl v Ca¬
rigradu za nje. Ker Turki niso hoteli odstopiti od svoje krivice,
napovedal jim je cesar vojsko. Princ Evgenij Savojski,  izvedeni
avstrijanski vojsko vod, ukrotil je Turke pri Petro varadinu  (leta
1717) ter jim vzel Temišvar; potem jih je drugikrat potolkel pri
Belgradu  (15. avgusta 1717) in jim vzel tudi to terdnjavo. Po
polnem oslabljeni Turki so zdaj sklenili mir požarevski  (1718), v
kterem so Avstriji odstopili mesto Temišvar in Banat, celo Serbijo
z glavnim mestom Belgradom, Valahijo do reke Alute, turški delež
Slavonije in kos Bosne ob Savi.

četverna zaveza  (Quadrupelallianz, 1718). častihlepna in
vladoželjna Elizabeta, druga žena Filipa V. Anjouvskega, je hotela
svojim otrokom priskerbeti samostalne krone ter je za se pridobila

— 92

spretnega španskega ministra kardinala Albe  ro  ni  j a. Ta je na
skrivnem napravil močno ladijevje ter je nenadoma posedel Sicilijo
in Sardinijo  ter je mislil vzeti tudi druge nekdanje španske dežele.
Ker se je cesar ravno s Turki bojeval, uperle so se temu silnemu
ravnanju druge evropske deržave; Velika Britanija, Francija in Holan¬
dija so sklenile s cesarjem tako imenovano četverno zavezo  ter
so prisilile Filipa V. po kratkej vojski odpovedati se postranskih dežel
španskih. Savojski vojvoda,  ki je bil s španskim kraljem v zavezi,
je moral Sicilijo Avstriji odstopiti in je dobil za to Sardinijo s
kraljevim nazivom.

Pragmatična sankcija (1713). Da bi avstrijske dežele
rešil enakih zmešnjav, kakoršne so španskej oblasti po smerti Karla
II. preveliko škodile, oklical je cesar pragmatično sankcijo
(1713). Ta imenitna postava o nasledstvu na vladarskem prestolu
je postala podlaga skupni deržavi, v kterej so doslej le moški Habs-
burgovci mogli nasledovati. Določila pa je 1. da se vse avstrijske
dedne dežele nikdar ne smejo razdeliti; 2. da naj ko bi utegnil
moški zarod vladarske rodovine izmreti, naslednje ženski zarod, po
prvorojenstvu v istem redu kakor moški, in sicer najpervo cesarjeve
hčere, potem hčere njegovega brata Jožefa I., dalje njegove sestre
in njih nasledniki itd. — Potem je Karl skerbel tej temeljnej postavi
pridobiti veljavo v vseh svojih deželah. In res so jo leta 1720 slo¬
vesno sprejeli stanovi avstrijski, štajerski, koroški in kranjski, tirolski
slezijski in moravski. Enako so jo sprejeli tudi stanovi češki ter
izrekli, dajo  hodo zmerom varovali. Leta 1722. jo je cesar pred¬
ložil ogerskim stanovom, ki so jo precej in z veseljem sprejeli in z
zborskim sklepom od leta 1723. postavno poterdili. Toisto so storili
leta 1722. deželni stanovi hrvatski in erdeljski. Po tem jo je cesar
6. decembra 1724. na Dunaji slovesno oklical. Tako je pragmatična
sankcija postala nerazrušljiva vez med vsemi avstrijskimi deželami
in vladarsko rodovino.

Poglavitna skerb Karlu VI. bila je zdaj pragmatični sankciji
pridobiti veljavo v inostranskih deržavah. Sklenil je za to posebno
zavezo s Španijo, kterej nasproti je nastala druga zaveza (v Herrn-
hausenu) med Anglijo, Francijo, Holandijo in Rusijo. Poslej so vse
te deržave in tudi nemške priznale pragmatično sankcijo; le Bava¬
ri j a in Saksonija  ste se upirali.

Poljska nasledstvena vojska  (1733 1738). Po smerti

poljskega kralja Avgusta II. (1733) se je poganjal njegov sin Avgust
(III.) za prestol; Francija in nasprotna mu stranka na Poljskem
predlagala je prejšnjega kralja Stanislava Leščinskega, tasta franeo-

93 —

skega kralja Ludovika XIV. Tako se je vnela poljska nasled¬
stvena vojska,  v kterej je cesar podpiral stranko saksonskega iz-
bornika Avgusta III., da bi ga pridobif za pragmatično sankcijo.
Avgust III. je- sicer z rusko pomočjo zasedel prestol poljski, pa Av-
strijanci so se v Italiji in ob Renu nesrečno bojevali zoper zaveznike
Špance, Francoze in Sardince. Leta 1738. moral je po smerti princa
Evgenija cesar skleniti mir dunajski, v kterem je odstopil španskemu
infantu Don Karlu Neapolitansko in Sicilijo;  za to je dobil
Parmo in Piacenzo. Sardinskemu kralju je odstopil nekaj lombard¬
skih okrajev. Franc Štefan Lotarinški, mož cesarjeve dedičinje Marije
Terezije, je dal svoje vojvodstvo Stanislavu Leščinskemu in je dobil za
to Toskano, kjer so bili leta 1737 izmerli veliki vojvode medicejski;
Lotaringija pa bi naj po smerti'Stanislavovej pripadla Franciji. Vse
mir sklepajoče deržave so priznale sedaj pragmatično sankcijo. Za
take prazne podpise je cesar žertvoval premnogo ljudij in dežele
ker ni hotel poslušati besed svojega previdnega in izvedenega vojsko-
voda, slavnega princa Evgenija Savojskega, ki je dejal: „Najboljše
poroštvo za pragmatično sankcijo bi bila močna vojska in pa dobro
napolnjena denarnica."

Karlova druga turška vojska  (1737—1739). Kari VI.
se je kot zaveznik ruski na konci svojega življenja zapletel v hudo
vojsko zoper Turke. Avstrijski vojvodi (Wallis, Neiperg) so bili nespo¬
sobni in nesrečni v vseh bitkah. Cesar je bil na zadnje primoran
s Turki skleniti mir belgradski,  pri kterem so Francozje posre¬
dovali. Avstrija je Turkom odstopila Serbijo z Belgradom in avstrijsko
Valahijo. Odsihmal je delala Sava in Donava do Ršave mejo med
Avstrijo in Turčijo.

Prusko.

Hoh enzollerci,  izborni knezi brandenburški do leta 1701.

V 16. stoletji je mlajša hohenzollerska rodovina vladala v vojvodstvu
pruskem, starejša pa v izborni knežiji brandenburški. Ko je pena
versta izmerla (1618), podedovala je starejša nje posestva. Med iz¬
bornimi knezi, ki so vladali zedinjenima deželama, se je odlikoval
najbolj Friderik Viljem  I. (1640—1688), navadno „veliki izborni
knez" imenovan. V vestfalskem miru je pridobil nove dežele ter je
podpiral obertstvo in kupčijo. Živel je kaj priprosto ter si nabral
polno denarnico in močno vojsko, s ktero je Svedce piemagal pri
Ferbelinu.  Prikratil je tudi pravice deželnih stanov. Nasledoval
mu je sin Friderik  III. (1688—1713), ki se je na cesarjevi strani

— 94

bojeval zoper Ludovika XIV. Za to mu je cesar Leopold  I. podelil
kraljevo čast in oblast.

Hobenzollerci, kralji pruski  (1701—1797). Friderik  I.
(1701—1713) se je v nasledstveni vojski španski vojskoval za avstrijske
Habsburgovce. Da bi kraljevo čast kazal občinstvu, živel je v največi
krasoti in bliščobi, ter se je zarad tega močno zadolžil. — Njegov
sin in naslednik*) Friderik Viljem  I. (1713—1740) popravil je
napako svojega očeta. Prodal je žlahtne kamene in zlate in sreberne
posode ter z denarjem poplačal prednikove dolgove. Sam je živel
kaj varčno in priprosto ter je odstranil deržavi vse nepotrebne stroške.
Samo za svoj polk je potrošil mnogo denarjev, ker je po vsej Evropi
nabiral velikanske vojščake. V utrehtskem miru je pridobil Gorenje
Geldersko, v severni vojski pa kos Pomorjanskega. Ostro je ravnal
s svojo rodovino, zlasti s svojim sinom kraljičem Friderikom. Ta je
črez vse ljubil znanosti in umetnosti, ktere je oče zanemarjal in kot
nepotrebne stvari sovražil. Razpor med njima je bil tolik, da je kraljič
na zadnje ušel; a oče ga je vjel ter ga je hotel dati umoriti. Na
zadnje mu je prizanesel, a Friderik se mu je moral udati in pridno
v uradu delati. Temu je kralj pri smerti zapustil polne denarnice in
močno vojsko, s kterimi si je kralj

Friderik  II. (1740 — 1786) pridobil občno veljavo med
evropskimi deržavami. Ta krepki kralj je v nasledstveni vojski
avstrijski (perva in druga slezijska vojska) pridobil si veliko in bo¬
gato pokrajino Slezijo  ter jo je ohranil tudi v kervavi sedemletni
vojski. Sprožil je pervo razdelitev poljskega kraljestva (1772) ter
je pri tej priliki si prisvojil pokrajino Zahodno Prusko (razven Gdan¬
skega in Toruna) in Ponetečje. Podedoval je vzhodno Frisko. Svojemu
nasledniku je zapustil kraljestvo, ktero je pomnožil za 730 □miria-
metrov in 3 milijone ljudi. Skerbel pa je tudi za notranji razvitek

*) Rodovnik kraljeve rodovine pruske:

Friderik 1.

(1701—1713)

Friderik Viljem I.

(1713 —1740) _

Friderik II. Veliki Avgust Viljem
(1740—1786) f 17 58

Friderik Viljem II.
(1786—1797)

Friderik Viljem III.
(1797—1840)

Friderik Viljem Viljem I.

(1840—1861) pruski kralj od 1. 1861
nemški cesar od 1. 1871

Friderik Viljem

Friderik Viljem Charotte

95 —

svoje deržave, pospeševal je kmetijstvo, rokodelstvo, kupčijo in ru¬
darstvo. Napravil je mnogo novih cest in izkopal več prekopov
Znanstev, zlasti slovstva nemškega pa ni podpiral, ker je bil ves
navdušen za francoski jezik in za francosko slovstvo, v' deželo je
zvabil mnogo francoskih učenjakov, in za nekoliko časa celo Vol¬
taire-a,  najimenitnejšega tedanjega pisatelja francoskega. Živel je
sam kaj varčno ter je nasledniku zapustil dobro uravnano kraljestvo,
krepko vojsko in polne denarnice. Nasledoval mu je njegov bratič
Friderik Viljem  11.(1786—1797). ki se je dalje časa bojeval s
irancoskimi uporniki. Za tem je prišel njegov sin Friderik Vil¬
jem  III. (1797—1840) na prestol.

Marija Terezija (1740—1780)

in nasledstvena vojska avstrijska  (1740—1748).

Ko je s cesarjem Karlom VI. izmeri moški zarod habsburške
rodovine (1740), prevzela je njegova starejša hči Marija Terezija
vsled pragmatične sankcije vladarstvo avstrijskih dežel. Omožena je
bila s Francem Lotarinškim,  velikim vojvodo toskanskim; zato
se nova vladarska rodovina, ki še sedaj gospoduje avstrijskim deželam,
imenuje habsburško-lotarinška.  Resničnost znanih besed slav¬
nega princa Evgenija se je kmalu očitno pokazala; kajti nesramna
politika evropskih deržav je precej pri nastopu pripravila Marijo
Terezijo v največe zadrege in nevarnosti; zavezale so se in začele
zoper njo tako imenovano „ nasledstveno “ vojsko, da bi jej vzele
dedščino in jo med seboj razdelile.

Pervi se je za dedščino oglasil izborni knez bavarski Karl
Albrecht  ter je opiral svoje dozdevne pravice na to, da je bil
rodu starejše hčere Ferdinanda I. in verh tega mož druge hčere prejš-
nega cesarja Jožefa I. A cesar Ferdinand I. je v oporoki od leta
1543 in v naslednjem pristavku od leta 1547. določil: »Ko bi vsi
naši sini pomerli brez »zakonskih" (Bavarci so to besedo prenaredili v
»moških") dedičev, naj naša najstarejša hči (Ana) podeduje dežele."
Drugi je bil izborni knez saksonski in kralj poljski Avgust  III.,
ki je zahteval dedščino kot mož stareje hčere (Marija Jožefa) cesarja
Jožefa I. Za nesramnega tega kneza je cesar Karl \I. toliko žert-
voval v nasledstveni vojski poljski, da mu je podpisal pragmatično
sankcijo. Celo španski  kralj je za se tirjal avstrijske dežele, opi¬
raje se na neko pogodbo Ferdinanda II. od leta 1617., v kteiej bi
bil Ferdinand ženskim potomcem španske habsburške verste prednost
dal pred ženskimi potomci avstrijske habsburške verste. la to
terditev so španski Anjouvci izmislili, kajti Ferdinand II. je v omen¬
jeni pogodbi moškej ne pa ženskej versti španskej prednost dal pred
svojo lastno žensko. In vendar sta bila španski ki alj m saski izborni

— 96

knez prej priznala pragmatično sankcijo. To zadrego Marije Terezije
je porabil vladohlepni pruski kralj Friderik  II. ter je ponavljal
overžene pravice brandenburških knezov do sleskih vojvodstev Leg-
nice, Brega, Olove in do kneževine Kernovske. Ker so na Dunaji
zavernili njegove tirjatve, zapustil je mladi pruski kralj nenadoma
Berlin ter je začel

pervo slesko vojsko  (1740—1742). Posedel je Dolenjo
Slezijo ter premagal avstrijsko vojsko pri Mo Ivici  (1741). S to
kervavo zmago, za ktero se je imel Friderik svojemu generalu Schwe-
rinu zahvaliti, zagotovil si je prisvojeno Slezijo. Po tem se je za¬
vezal s sovražniki Marije Terezije, ki so bili na mapah uže razdelili
med seboj avstrijsko deržavo. Kardinal Fleury (izg. Fleri), pervi mi¬
nister francoskega kralja Ludovika XV., je delal na vso moč, da bi
se razdelila avstrijska monarhija, enako kakor se je bila razdelila
španska pred 30. leti. Zato je sklenil z Bavarijo in Saksonijo v
Nymphenburgu (1741) pogodbo, kterej so kmalu pristopili te-le der-
žave: Španija, Sardinija, Palatinat, nadškofija kolinska in Prusija. Le
Dolenjo Avstrijo, Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko so hoteli
ti zavezniki velikodušno prepustiti Mariji Tereziji.

Karl Albrecht,  izborni knez bavarski je z vojsko priderl v
Gorenjo Avstrijo ter šel od tod na češko, kjer je posedel Prago. Po
tem je hitel v Frankobrod (na Menu) ter je bil od nemških knezov
za cesarja (Karl VII. 1742—1745) izvoljen in kronan (1742). Nevar¬
nost je rastla od dne do dne, ker so mnogobrojni in mogočni sov¬
ražniki napadali avstrijske dežele. V tej zadregi je bil angleški kralj
Jurij II. Mariji Tereziji zanesljiv prijatelj in zdaten zaveznik. Prihitel
jej je sam z dvema vojskama na pomoč. K kratu se je obernila
stiskana vladarica osebno do ogerskega deržavnega zbora v Požunu,
kjer je pridobila zbrane stanove, da so sklicali ves narod pod orožje
ter jej z veliko vojsko prišli na pomoč. Med tem so Bavarci, Sak-
sonci in Francozi posedli češko, Friderik II., kralj pruski, pa je na¬
padel Moravsko ter jp vzel Olomuc, Iglavo in Znojmo. Iz te dežele
ga je sicer pregnal vojvoda Lotarinški; pa Friderik je od tod priderl
na Češko in je Avstrijance,ki so za njim prišli premagal pri Čas-
lavi  (1742). Da bi se iznebila najnevarnejšega sovražnika, sklenila
je sedaj Marija Terezija s pruskim kraljem mir berolinski  (vrati-
slavski), v kterem mu je odstopila skoro celo Slezijo  (razven treh
kneževin v Gorenji Slezi ji) in grofijo Kladsko (1742). Kečica Opa je
na tej strani meja med obema deržavama. Kmalu je pristopil temu
miru tudi Avgust III., izborni knez saksonski, brez najmanjšega dobička.

— 97 —

Po miru berolinskem je obernila Marija Terezija vse svoje vo¬
jaške moči proti Bavarcem in Francozom. Ti so morali z veliko iz¬
gubo zapustiti češko in po bitki pri Simbachu so se polastili Avstri-
janci celo bavarske dežele. Cesar Karl VII. je pobegnil iz Monako-
vega ter se je kakor revež klatil po Nemčiji. Bavarci so se morali
podvreči in Marijo Terezijo priznati za vladarico. Med tem so se
tudi Angleži kaj srečno vojskovali; njih kralj Jurij je s svojo »prag¬
matično vojsko" premagal Francoze pri Dettingenu  na Menu (1743).
V Italiji se je Marija Terezija pogodila s Sardinci ter jim odstopila
nekaj milanskih okrajin. Vse to je vznemirilo pruskega kralja Fri¬
derika II. in boje se za krivično pridobljeno Slezijo, prelomil je be-
rolinski mir ter začel

drugo slesko vojsko  (1744—1745). Znova se je zavezal
s Francozi in nesrečnim cesarjem Karlom VII., češ da mu je nem¬
škega (svojega) cesarja braniti najsvetejša dolžnost. Priderl je na
češko z 80.000 možmi in se polastil Prage. Kmalu potem je umeri
nesrečni Karl VII. (1745). Ž njegovim sinom Maksom Jožefom
je sklenila Marija Terezija mir v Fiissenu ter mu prepustila Bavarsko;
ta jej je pa obljubil pri bodočej volitvi nemškega cesarja glasovati
za njenega moža. In res je večina nemških knezov izvolila njenega
moža Franca Štefana, velikega vojvodo toskanskega, za nemškega ce¬
sarja; ta se je imenoval

Prane I.

(1745—1765.)

Marija Terezija, odslej navadno cesarica imenovana, je še vedno
upala izgubljeno Slezijo nazaj dobiti, tem bolj ker je tudi bavarski
knez sklenil ž njo oboroženo zavezo zoper silovitega kralja pruskega.
Ko je Karl Lotarinški priderl na Slesko, premagal ga je Friderik
zaporedoma pri Hohenfriedbergu in Sorru  (1745), Saksonce
pa je ukrotil pri Kesselsdorfu  (1745). Sedaj se je Marija Terezija
odpovedala upanju še kedaj nazaj dobiti Slezijo in sklenila je s svojim
sovražnikom mir v Draždanah  (1745). I'riderik je obderžal Slezijo
in Kladsko, kneževine Opava, Kemovo in Tešin so pa ostale Avstriji.

Samo Francozi in Španci so še nadaljevali vojsko na Belgijskem
in Italijanskem; ko pa je ruska carinja Elizabeta, s kteio se je bila
Marija Terezija leta 1746. zavezala, pomoči poslala Avstrijancem,
sklenili so uže zelo oslabljeni sovražniki z Avstrijo mir v Ahenu (1748).

— 98 —

V tem miru je odstopila Marija Terezija laška vojvodstva Parmo,
Piacenzo in Guastallo španskemu infantu Filipu, Nizozemsko ali Belgijo,
ktero so mislili Francozje vzeti, pa je znova pripadlo Avstriji. —
Tako si je ohranila avstrijska deržava po osemletni nasledstveni
vojski svojo enoto in nerazcepljivost. Pokazalo se je tu očitno, kaj
da zamore Avstrija z zedinjenimi močmi vseh svojih narodov, ki so
po prebujenem samosvestji složno in krepko branili se mnogobrojnih
in mogočnih sovražnikov.

Sedemletna ali tretja sleska vojska.

(1756—1763.)

Marija Terezija ni mogla pozabiti izgubljene prelepe Slezije;
da bi jo Prusiji laže zopet vzela, skušala je kralja Friderika osamiti,
sebi pa pridobiti novih zaveznikov. Pred vsem je bilo treba pridobiti
si Francijo, ki je zadnjih 180 let skoro v vsakej vojski stala v versti
najhujših avstrijskih sovražnikov. Temu ukorenjenemu sovraštvu je
storil konec grof (poslej knez) Kaunitz, tedanji (od 1750. leta) minister
zunanjih zadev avstrijskih, kteri je bil dalje časa za poslanca pri
versailleskem dvoru. Jel se je namreč pogajati s Francijo in posrečilo
se mu je starodavno sovraštvo med obema vladarskima rodovinama
spremeniti v prijateljstvo. Vsled tega pa se je zmanjšalo dosedanje
prijateljstvo med Anglijo in Avstrijo. Ko se je bila 1. 1756. vsled mejnih
prepirov o Akadiji v Severni Ameriki nenadoma vnela vojska med
Angleži in Francozi, prizadevali so si Angleži na vso moč za se pri¬
dobiti Avstrijo; ker se jim pa to ni posrečilo, sklenili so zavezo s
pruskim kraljem Friderikom II. — Tej zavezi nasproti je. sklenila
zdaj Marija Terezija zavezo s Francijo. Rusija, kjer je ta čas vladala
carinja Elizabeta, pruskemu kralju huda osebna sovražnica, zedinila
se je z Avstrijo in Francijo; in celo švedski kralj je pristopil tej
zavezi zoper Prusijo. Tudi z Avgustom III., izbornim knezom sakson¬
skim in kraljem poljskim, pogajala se je Marija Terezija na tihem.

Ko je pruski kralj o tej zavezi in o skrivnih vojnih pripravah
zvedel, sklenil je prehiteti svoje sovražnike. Vojske jim še napovedal
ni; napadel je namreč nenadoma nepripravljeno Saksonijo ter je
zasačil saksonsko vojsko pri P ir ni na Labi. Tej je hitel cesarski
general Brown  na pomoč, a Friderik se je obernil zoper njega ter
ga je premagal pri Lovosicah  na Češkem (1756). Po tej izgubi
se je morala cela saksonska vojska (okoli 17000 mož) pruskemu
kralju udati na milost in nemilost. Friderik jo je razderl ter vojščake
potaknil med pruske polke; deželo pa je posedel ter jo do dobrega
izmolzel. Naslednje leto (1757) je priderl Friderik II. na Češko,

— 99

zmagal je Avstrijance pri Pragi  ter oblegal to mesto. V tej nevar¬
nosti je cesarica poslala drugega svojega vojskovoda, slavnega D a u n a,
glavnemu mestu češkemu na pomoč. Ko je Friderik to zvedel, hitel
mu je do Kolina  naproti. Tu se je vnela bitka, v kterej je bil
pruski kralj tako po polnem pobit, da je moral hipoma zapustiti
Češko in se umakniti na Slesko. Ta poboj je uničil vero v nepre¬
magljivost pruskega kralja, ki se je bila med ljudstvom uže močno
uterdila. V večni spomin na to sijajno zmago je ustanovila avstrijska
cesarica imenitni vojaški red Marije Terezije.  Slavni zmagalec
je bil pervi vitez tega reda.

Isti čas je priderla močna francoska vojska prek Rena na Nemško
ter je pri Hastenbecku  premagala vojsko angleško. Francoski
vojskovod Soubise je pridrl sedaj v Turingijo, hote se tu s cesarjevimi
zediniti in Friderika napasti v pruskih deželah. H krati je napadla
ruska vojska Vzhodno Prusijo, švedska pa Pomorjansko. Avstrijanci
so prišli v Slezijo, posedli vso deželo ter vzeli Švidnico in Vratislavo.
Od vseh strani od sovražnikov obdan se je obernil Friderik II. najprej
proti Francozom ter jih v krvavi bitki pri Rossbachu  po polnem
premagal (1757). Potem vernivši se na Slesko je kmalu užugal Karla
Lotarinškega pri Lisi  (1757). Vsled te izgube so morali Avstrijanci
zapustiti Slesko.

Leta 1758 je napadel pruski kralj Moravsko ter oblegal Olomuc;
pa slavni avstrijski vojskovod Lavdon ga je kmalu primoral zopet
zapustiti Moravsko in se umakniti na Slesko. Sedaj seje  Friderik II.
obernil proti Rusom, ki so se bili uže Kraljevca polastili, in premagal
jih je pri Zorndorfu  (1758). Nesrečen je bil v boji z Avstrijanci,
ktere je bil vojskovod Daun pripeljal na Slesko; ti so ga namreč
zmagali pri Hochkirchu.  Leta 1759. seje  Lavdon zedinil z ruskim
vojskovodom Soltikovom in je po polnem potolkel pruskega kralja v
kervavi bitki pri Kunnersdorfu.  Prusija je bila vsled teh izgub
tako oslabljena, da so se bali njenega pogina; pa pruskemu kralju
v največo srečo razderla se je sloga med ruskim in avstrijskim vojsko¬
vodom, da nista napadla in vzela Berolina, glavnega mesta pruskega
kraljestva.

Avstrijski vojskovod je potem napadel Saksonijo tei je 1 i  usom
vzel Draždane; pruskega generala Finka pa je pri Maxenu  zajel
s 15000 možmi. Friderik je bil srečen v boji zoper Lavdona, ki je
bil pri Landshutu  pobil Pruse; zmagal ga je namreč pri Legnici
(1760). Ko je Friderik pregnal Ruse iz brandenburške pokrajine,

— 100

šel je nad Dauna, da bi mu vzel Saksonsko. To se mu tudi posreči
v bitki pri Torgau-u  na Saškem (1760); Friderik se je zopet
polastil vse dežele in je v njej prezimoval. Naslednja leta so Avstri-
janci in njih zavezniki Rusi, Švedje in Francozi zopet hudo pritiskali
Friderika ter bi ga bili tem lažje pogubili, ker mu po smerti angle¬
škega kralja Jurija II. njegov sin in naslednik Jurij III. ni hotel
več dajati pomoči v denarjih, a iz silne te zadrege je pruskega kralja
rešila smert ruske carinje Elizabete. Njen sin in naslednik Peter  III.,
dozdaj skrivni čestitelj in občudovatelj pruskega kralja, odstopil je
od Marije Terezije ter je sklenil ž njim prijateljsko zavezo in ga
očitno podpiral s svojimi vojskami. Res da je po siloviti smerti
Petra III. njegova žena carinja Katarina  razrušila prusko zavezo
in poklicala svoje vojske v domovino, a Friderik jih je pred odhodom
še porabil pri Burkersdorfu,  kjer je premagal avstrijskega vojsko-
voda Dauna (1762). Ker so se kmalu potem Francozje in Angleži
pogodili (v pariškem miru) in ker so Rusi in nemški knezi razrušili
stare zaveze in odstopili od vojske, morale ste se na zadnje tudi
oslabljena Prusija in Avstrija pogoditi in ste sklenili mir v Huberts-
burgu  na Saksonskem (1763). Friderik je obderžal vse, kar je pred
vojsko imel (status quo ante).

Marija Terezija, vladarica avstrijskih dežel.

Kratki čas miru med nadsledstveno in sedemletno vojsko in
zadnjih sedemnajst let svojega vladarstva je porabila slavna cesarica
za izboljšanje deržavne uprave.  Da bi se deržavna enota zlasti
v Čislajtaniji okrepila in povzdignila, ustanovila je Marija Terezija
najvišo osrednjo gosposko na Dunaji: „directorium in publicis et
cameralibus", kteri je na čelu stal izverstni in prebrisani grof Haugvviz.
Ta je upravljala vse avstrijske dežele razven Belgije, Lombardije in
dežel ogerske krone (Ogersko in partes adnexae), ktere dežele so
po večem ohranile svojo prejšnjo ustavo in upravo. Osrednji gosposki
na Dunaji podredila je tako imenovane gubernije (deželna poglavar¬
stva) v posameznih kronovinah, tem so pa bile kresije (ali okrožne
gosposke) podrejene. Gubernije so sedaj zadobile mnogo pravic tadanjih
deželnih zborov; ti pa odsihmal niso imeli druge oblasti nego izpol-
novati vladna zahtevanja; zato sojih  zabavljivo imenovali „postulatne
zbore Tudi plemenitniki in duhovščina so izgubili mnogo svojih
predpravic in dobile so jih sedaj kresije, kterih poglavitna naloga je
bila, braniti kmetovščino pred silo priviligiranih stanov. Srenje, zlasti
meščanske so izgubile prejšnje svoboščine in deržavne gosposke so
prevzele zverševanje vseh pravosodnjih kakor tudi policijskih pravic.

— 101  —

Prestvarila in izboljšala je tudi pravosodje,  ktero je ločila
od deržavne uprave. Ustanovila je najvišo sodnijo v Beči. Začela je
tudi izdelavati zakonik deržavljanskega in kazenskega prava, ki bi
naj bil veljaven v vseli avstrijskih deželah. Odpravila je nečloveško
tezalnico.

Posebno veliko zaslug pa ima slavna cesarica za avstrijsko
šolstvo.  Prestvarila je ljudske in glavne šole in ustanovila veliko
novih; leta 1774. je razglasila občno šolsko postavo za normalne,
8'l a ™e in perve ljudske šole ter ž njo uredila poduk v imenitnih teh
učiliščih. Primerno se tedaj imenuje „mati avstrijskih šol“. Srednje
šole so bile do tedaj uravnane po zastarelem načertu očetov jezuitov
(ratio et institutio studiorum); cesarica je te naredbe odpravila ter
gimnazije uravnala po načertu reda očetov piaristov (Mara). Ko je
papež zaterl red očetov jezuitov, ustanovila je cesarica iz njih posestev
poseben zaklad za zderžavanje in izboljšavanje srednjih šol (studijski
zaklad). Tudi vseučilišča, zlasti pa zdravniške študije je močno pre¬
drugačila; pri tem delu jo je najbolj podpiral izvedeni Nizozemec
Gerhard van Swieten, cesaričin osebni zdravnik.

Izboljšala je vojaštvo.  Ustanovila je vojaško višo akademijo
za izobraževanje častnikov v Dunajskem Novennnestu; obdarovala je
hrabre vojščake z redovi (red Marije Terezije) in pomnožila zavode
za ranjene in oslabljene vojščake. Vojski je bila cesarica tako pri¬
ljubljena kakor malo kateri avstrijski vladar. Generala Daun in Lascy
sta izboljšala peštvo in konjištvo, slavni knez Lichtenstein pa topništvo,
ki je k zmagi pri Kolinu posebno pripomoglo.

Cesarica je prestvarila tudi avstrijsko denarstvo  in pospeše¬
vala razvitek gmotnega blagostanja  svojih podložnikov. Kaj
modro je uredila denarstveno upravo, pri kterej jej je zdatno pomagal
nje mož cesar Eranc I. Zaterla je vse svoboščine davčne ter uredila,
da so plemenitniki in duhovščina tudi plačevali davke. Te je nakladala
zlasti na zemljišča ter v ta namen ukazala jih natanko premeriti in
preceniti (kataster od leta 1748). Bila je pokroviteljica poljedelstva,
omejila je tlako in polajšala nesvobodno podloštvo kmetovskega stanu.
Pospeševala je tudi obertstvo in kupčijo. Zato je odpravila čolne
zavore, ki so posamezne kronovine ločile druge od drugih; pošte je
odkupila od rodovine Turn-Taxisove ter je znova uredila; napravila
je mnogo cest in prekopov ter posebno podpirala pomorsko kupčijo;
v tem obziru je premnogo storila za Terst.

Za časa Marije Terezije zveršila se je perva razdelitev
p oljske deržave  (1772). Sklenila stajo  Friderik II. in Katarina II.
Marija Terezija se je dolgo branila udeležiti se te krivične delitve ,
na zadnje sta jo pa vladohlepni uje sin cesar Jožef II. in previdni
minister Kaunitz pregovorila in z notranjo _ nejevoljo je podpisala
dotične pogodbe, ki so očitno nasprotovale njenej vestnosti in pravičnosti.
Pri tej delitvi je dobila Avstrija Rudečo Rusijo, polovico Krakovskega
palatinata, vojvodstvi Zator in Osviečim, nekoliko koso\ I odoljskega,

— 102  —

Sendomirskega, Belskega in Pokutije, in pa 13 mest sipuških, ktera
je bil cesar Sigismund zastavil poljskemu kraljestvu. Sipuška mesta
je zedinila Marija Terezija zopet z Ogersko (1775).

Kmalu po teh pridobitvah je odstopila Turčija cesarici med
Erdeljskim in Galicijo ležeči del Moldave, tako imenovano Bukovino
(1777). Ne dolgo potem so nastale nove razpertije med Avstrijo in
Prusijo. Ko je bil namreč z Maksom Jožefom pomeri starejši moški
zarod vitelsbahski na Bavarskem (1777), poganjal se je cesar Jožef II.
za Dolenje Bavarsko, nekaj delov Gorenjega Palatinata in druge
manjše pokrajine. Karl Teodor iz starejše verste palatinske, dedič
umerlega kneza, je priznal cesarjeve pravice ter je sklenil ž njim
pogodbo, po kterej je več delov Bavarskega prepustil Avstriji. To
pogodbo pa je zavergel Karl Zweibriickenski, ki bi bil imel najbližje
dedinske pravice do Bavarskega, ko bi bil utegnil Karl Teodor brez
lastnih dedičev umreti. Pruski kralj Friderik II. boje se, da bi Avstriji
moč preveč ne narasla, poganjal se je za Karla Zweibriickenskega.
Prusi in Avstrijanci so si uže nasproti stali, kar je miroljubna Marija
Terezija končala to nasledstveno vojsko bavarsko brez bitek in skle¬
nila s sovražniki mir v T e š i n u (1779). V tem je pridobila okrožje
insko  (med Inom, Donavo in Salico), ki je današnjega dne del
Gorenje Avstrije.

Kmalu po tešinskem miru je umerla slavna cesarica po štiri¬
desetletnem premodrem vladanji. Svojemu sinu Jožefu je zapustila
urejeno, razširjeno in dobro uterjeno deržavo.

Jožef II., avstrijski vladar.

(1780 — 1790.)

Po smerti Franca I. so nemški izborni knezi izvolili njegovega
sina Jožefa II. za cesarja (1765—1790). Ta je sicer sperva skušal
prestvariti in urediti nemško cesarstvo, ko pa je povsodi našel največe
ovire, ni se več dosta menil za nje. Marija Terezija, njegova mati,
ga je imenovala za sovladarja na Avstrijskem, pa kakor njegovemu
očetu prepustila je tudi njemu le malo vpliva na vladne zadeve; samo
vodstvo vojaštva mu je po polnem izročila.

Jožef II. je bil jako omikan in ljudomil vladar; navdušen je
bil za blaga načela, ki so jih tadanji angleški in zlasti francoski
pisatelji razširjali po vseh evropskih deželah. Natanko je tudi opazoval
razmere, duševni in gmotni napredek tujih narodov, ktere je na
svojem potovanji po Francoskem, Italijanskem (Parma, Neapolitansko)
in Ruskem spoznaval. Občudoval je tudi naredbe pruskega kralja
Friderika II., ki je svoje malo kraljestvo rešil pogina ter ga v kratkem
povzdignil na visoko stopinjo gmotnega blagostanja. Ko je po smerti
svoje matere prevzel sam vladarstvo na Avstrijskem, prizadeval si

— 103  —

je uže Metni cesar neprestano pospeševati gmotni in duševni blagor
svojih narodov in razširjati duh napredka in prosvete po svojih deželah.
Pri svojih naredbah je imel to veliko nesrečo: med tem, ko so drugi
vladarji zaostajali za duhom tadanjega časa, prehiteval ga je Jožef
preveč. In kakor da bi bil slutil svojo zgodnjo smert, hotel je vse
h kratu storiti; zato je bil v svojih prenaredbah čestokrat prenagel
in prederzen in pri izvolitvi svojih sredstev premalo izbirljiv. Ker je
navadno brezobzirno staro podiral, razžalil je vse stranke v deržavi
in stavil tako svojim prenaredbam nepremagljive ovire.

Pred vsem je povzdignil veljavo deržave nasproti cerkvi  ter
je preveliko oblast duhovščine zelo omejil. Duhovščina (škofje in
opatje) ni smela več neposredno občevati s papežem v Rimu, zaterl
je dve papeževi pismi (Coena domini in Unigenitus) in prepovedal
razglašati nova pisma papeževa (placet regium). Škofom je podelil
pravico prelagati ali oproščevati v vseh rečeh, v kterih so" do tedaj
le papeži oproščevali. Razderl je zavezo med avstrijskimi samostani
in njih redovnimi generali (načelniki) v Rimu. Odpravil je premnogo
(624) ženskih in moških samostanov, kteri niso skerbeli niti za bolnike
niti za šole. Iz njih premoženja je ustanovil tako imenovani „ cerkveni
zaklad". Za duhovnike je ustanovil osrednja semenišča, v kterih so
se bogoslovci po načelih tadanje prosvete odgojevali. Prepovedal je
procesije in božja pota, zvonjenje ob hudi uri itd. Ena najblažjih
njegovih naredeb pa je razglas verske poterpnosti (1781), po kterem
so luteranci, kalvinci in pravoslavni kristijani zadobili versko svobodo
in več deržavljanskih pravic. Tudi stan nesrečnih Židov je polajšal.
Da bi odvernil cesarja od njegovih, cerkvi nasprotnih, naklepov,
prišel je papež Pij VI. sam na Dunaj (1782). Cesar ga je slovesno
sprejel in prav lepo ž njim občeval, a odjenjal ni nikakor od svojih
naklepov; še celo brezobzirnejše je odslej postopal z duhovščino in
njenimi predpravicami. V posebnej postavi omejil je vpliv cerkve na
sklepanje zakona, samovoljno je uredil cerkvene škofije ter je ne
meneč se za papeža imenoval škofe. Ta velika napetost med cerkvijo
(papežem) in cesarjem je vsaj nekoliko pojenjala, ko je Jožef II. po
zimi (1783/4) obiskal svetega očeta v Rimu.

Glede na šolstvo  je cesar nadaljeval delovanje svoje ranjke matere
in je posebno skerkel za izobraževanje prostega ljudstva. Pomnožil
je število ljudskih šol, uredil patronsto in peivi v Avstiiji naložil
dolžnost starišem svoje otroke v šolo pošiljati. Manj je storil za
gimnazije in vseučilišča (ustanovil je vseučilišče v Levovu); zadnja
je cerkvenemu vplivu po polnem odtegnil tei določil, da bi se naj

— 104 —

v teh deržavnih zavodih pred vsem odgojevali spretni deržavni urad¬
niki. Neprestano pa je skerbel miloserčni cesar za blagodejne
zavode,  bolnice, zavode za gluhoneme, sirotnice itd. Da bi se duh
napredka in prosvete hitreje razširjal po njegovih deželah, razglasil
je svobodo tiska;  a to svobodo so zelo krivo rabili, tako da se
je kmalu premenila v največo razuzdanost tiska. Na svetlo je izvabila
neštevilno množico knjižur in paskvilov, polnih kritike, osebnih napadov
in zasramovanja vsega svetega.

Ustavo  avstrijskih dežel je skušal prestrojiti v tem zmislu,
da bi bile posamezne kronovine in tudi ogerske dežele še terdnejše
zvezane med seboj ter po polnem odvisne od osrednje najviše gosposke
na Dunaji. Brezobzirno centralizovanje je bil glavni njegov namen.
Zato se ni dal kronati za ogerskega kralja, da mu ni bilo treba
priseči in poterditi starih ogerskih pravic in svoboščin; krono svetega
Štefana je dal prinesti na Dunaj in postaviti v zakladnico cesarske
rodovine. Razglasil je ostre ukaze, po kterih je vpeljal po vseh uradih
nemški jezik. Plemstvu  je še bolj zmanjšal njegove uže po
Mariji Tereziji zelo prikračene pravice; nesvobodno podloštvo
kmetovskega stanu (ktero je bila uže njegova mati močno polajšala)
odpravil je cesar Jožef II. po polnem v svojih deželah (1782—1785).
Meščanstvo  je povzdignil zlasti s tem, da je odpravil rokodelske
in obertnijske družbe in utesnjevalne predpravice srednjeveškega
cehovstva.

Tudi pravosodstvoje  bistveno prestvaril. Odpravil je smertno
kazen; mesto nje so kaznovali hudodelnike s tem, da so morali
uklenjeni mestne ulice pometati in težke ladije na rekah vlačiti; še
druge zločince dal je prikovati v tesnih ječah. Priobčil je „deržavljanski
zakonik", potem tudi „kazenski zakonik" (zakonik o zločinih in kako
naj se kaznujejo) ter je s tem vpeljal potrebno složnost v pravosodji.
Mestom in tergom je vzel njih občinsko ustavo in sodnjisko oblast
ter je ustanovil posebna kervava sodišča in nadsodišča.

Po načelih tedaj veljavnih fizijokratov je vpeljal splošen, bolj
enakomerno porazdeljen zemljiščni davek;  v ta namen je na
Dunaji ustanovil posebno gosposko za uravnanje zemljiščnega davka
(1785) in enako davkarsko gosposko v Budiinu za ogerske dežele.
Z velikimi stroški je dal premeriti vso deržavo in preceniti zemljišča.

Močno je pospeševal kupčijo,  zlasti pomorsko na Jadranskem
morji. Ostende v Belgiji je oklical za svobodno pristanišče, kakor je
njegov praded Karl VI. več takih svobodnih pristanišč ustanovil ob

— 105  —

hervaškem in primorskem obrežji. Ker je občudoval cvetoče blagostanje
holandskih pokrajin, skušal je tudi Belgijo povzdigniti na enako
stopinjo gmotnega razvitka; zato je odpravil zoperno mejobrambno
pogodbo s tem, da je dal razdjati one belgijske terdnjave, v kterih
so bivale holandske posadke. Pomnožil je število kupčijskih poročnikov,
s Turčijo in berberskimi deržavami v severni Afriki je sklenil posebne
kupčijske pogodbe ter je celo mislil ustanoviti naselbine v Vzhodni
Indiji (na Nikobarih). — Po tedanjih načelih pa je zaviral kupčijo
v inostranske dežele, da ne bi šlo preveč denarja iz Avstrije; pre¬
povedal je vvažati tuje izdelke, da bi povzdignil domačo obertnijo.

Te derzne in brezobzirne prenaredbe sicer dobrohotnega cesarja
so močno vznemirile posamezne kronovine ter provzročile mnogostransko
nasprotovanje. Cerkvenim prenaredbam se je upirala duhovščina, ki
ni dopustila, da bi se cerkev podvergla deržavi. Brezobzirno centra-
lizovanje in ponemčevanje pa je žalilo razne posvetne stanove, ki se
niso hoteli odpovedati svojih pravic. Največi hrup je vstal na Oger-
skem, Tirolskem in zlasti v Belgiji, kjer se je začela popolna vstaja.
Belgijance je cesar močno razžalil tudi s tem, da je nameraval njih
deželo zamenjati za bližnjo Bavarijo. Uže je bil namreč izbornega
kneza Karla Teodora pridobil za to zameno, kar je pregovoril zavistni
pruski kralj Friderik II. bodočega dediča Karla Zweibriickenskega,
da se je uperi cesarjevemu naklepu. Friderik II. je pri tej priliki
sklenil z izbornim knezom saksonskim in kraljem angleškim (kot
izbornim knezom hanoverskim) tako imenovano kneško zavezo
(1785), h kterej je pristopilo tudi mnogo drugih nemških knezov.
To nasprotovanje je prisililo cesarja Jožefa II. odstopiti od svojega
naklepa.

Turška vojska.  Cesar Jožef je uže za Marije Terezije (1780)
obiskal rusko carinjo Katarino II. v Petrogradu, razderl je zavezo
med Rusijo in Prusijo ter se pogovoril s carinjo, kako hočeta edina
postopati zoper Turčijo. Ko so Rusi podvergli černomorske pokrajine
turške in jih je carinja šla pogledat, sešel se je cesar Jožef II. zopet,
ž njo v Herzonu (1787). Sklenil je ž njo pogodbo, po kterej sta
vojskohlepna vladarja mislila Turke pregnati iz Evrope. Ko se je
vojska vnela, zbral je cesar Jožef veliko vojsko ob Savi in Donavi.
Pa imela je zarad kužnih boleznij, ktere so razgrajale med vojščaki,
le malo uspeha, dasiravno sta Koburg in Suvarov zmagala pri Mar-
tinjestjah (1789) in je Lavdon z naskokom vzel terdni Belgrad (1789).
Izida te vojske cesar Jožef ni doživel. Zbolel je ter se vernil \ Beč,
kjer je njegova bolezen zmerom hujša postajala. V tej nesreči prihajala
so mu kaj žalostna poročila o uporu v Belgiji in o nezadovoljnosti
in zmešnjavi na Ogerskem. Belgijanci so po polnem odpadli ter okli¬
cali politično neodvisnost svoje domovine (1789). Cesarski namestnik
vojvoda Albrecht Sasko-Tešinski (mož Jožefove sestre Marije Kristine)

106  -

je zapustil deželo. Nevarne homatije začele so se tudi na Ogerskem,
ko je Jožef zahteval vojščakov in žita za turško vojsko. Da bi Ogre
pomiril, preklical je v tej deželi vse svoje naredbe. Silna žalost mu
je izpodjedala serce, ko je videl, kako razpada vse delo, ktero je s
tolikim trudom izveršil na korist svojim podložnikom. Tako je umeri
20. svečana 1790; spomin njegov pa je neumerljiv. Kmalu za njim
je umeri tudi izverstni njegov vojskovod, silni, v narodnih pesmih
proslavljeni Lavdon.

Leopold II.

(1790—1792.)

Ker cesar Jožef II. ni imel lastnih dedičev, nasledoval mu je
njegov brat Leopold  II., dozdanji veliki vojvoda toskanski, v Avstriji
in Nemčiji. Toskana ni bila združena z drugimi avstrijskimi deželami,
ampak cesar Franc I. je leta 1763. določil, da naj po izmrenji toskan¬
skih Habsburgovcev nasleduje vselej drugorojeni sin avstrijskega
vladarja. Vsled te naredbe je njegov drugi sin Leopold  dobil
vladarsto po očetovi smerti, in sedaj je ta izročil deželo tudi svojemu
drugorojenemu sinu Ferdinandu.  *) Leopold je bil jako previden
in premišljen vladar, zdaj mil zdaj krepek, kakor so ravno zahtevale
vladarstvene razmere. Perva in poglavitna skerb mu je bila, mir in

*) Rodovnik habsburško-lotarinške rodovine:

Franc I. in Marija Terezija
f 1765 f 1780

Jožef II. Leopold II. Ferdinand ožen. z Marija Beatrikso Maks
(1765—1790) (1790—1792) f 1806 Modensko  f 1801

Ferdinand IV. Modenski
t 18 46_

| Franc V. _

Franc II. Ferdinand Toskanski Karl Jožef Anton Ivan Rainer
(1792—1835) f 1824 f 1847 f 1847 f 1835 f 1859 f l 852

Leopold II. Ludvik Rudolf

rz —7- T~t r  i r j  i  ' t 1863 f 1831

Ferdinand, Karl Ludovik

Marija Lujiza Ferdinand I. Franc Karl
Parmska f 1847 (1835—1848)

f 1875 |

Franc Jožef I. Ferdinand Maks Karl Ludovik Ludovik Viktor

Gizela, Rudolf, Valerija cesar meksikanski

f 1867

— 107  —

pokoj zopet dati svojej deržavi. S Turki je sklenil mir v Sistovi (1791)
na podlagi poprejšnjega stanu obojestranske posesti. — Ogerski der-
žavni zbor je nemudoma sklical v Požun (1790) ter je s prisego
slovesno priznal ogersko ustavo in vse stare stanovske pravice in
svoboščine, ktere je bil cesar Jožef odpravil. Enako je pomiril Češko
in vse druge dežele svoje deržave. Tudi belgijskim stanovom je podelil
Leopold njih prejšnjo ustavo. Ker se pa Belgijanci v zvezi s francoskimi
republikanci niso hoteli zlepa verniti pod avstrijsko vlado, poslal je
tje močno vojsko, premagal je vstajnike ter si upokoril celo deželo.

Takrat se je na Francoskem začela imenitna revolucija, ki je
deržavne in družbinske razmere po polnem pretresla in spremenila.
Da bi rešil francoskega kralja Ludovika XVI., svojega svaka [zaročena
mu je bila Leopoldova sestra Marija Antonija (Antoinette)], izpodbujal
je v posebnem oklici perve evropske deržave; pa preduo se je vnela
velikanska vojska, umeri je Leopold II. nenadoma (1792). Naslednik
mu je bil njegov sin Franc II.

Francosko kraljestvo.

(1715—1789.)

Ludovik XV. (1715—1774). Ko je siloviti Ludovik XIV. umeri
(1715), zapustil je oslabljeno deržavo in 3000 milijonov deržavnih
dolgov svojemu pi’avnuku Ludoviku  XV. Ker ta ni bil dosta star,
vladal je zanj razuzdani vojvoda Filip Orleanski,  ki se je po polnem
udal svojemu nekdanjemu učitelju razuzdanemu kardinalu in ministru
Dubois-u (izg. Diiboa-u). Ker je razvajeni dvor potreboval denarjev
za se in za deržavno upravo, pooblastil je Filip Orleanski prebrisanega
Škota Jovana Law-a (izg. Lo-a) ustanoviti pervo banko ter izdajati
akcije in papirnat denar. John Law je kmalu s to banko združil
vso prekomorsko kupčijo (zahodno - indijsko družbo) in pobiranje
davkov na Francoskem. Sperva je vse zaupalo podvzetju; ker so pa
bankovce in akcije preveč pomnožili, izgubili so vso veljajo pri ljudstvu.
Strašanski denarni polom je še bolj ubožal Francijo.

Po smerti Filipa Orleanskega (1723) je prevzel 14le,tni Lu¬
dovik  XV. sam vladarstvo; a tudi ta mehkužni in malovredni kralj je
je prepustil drugim osebam. Med temi je njegov odgojitelj kardinal
Fleury  (izg. Flerf) najdalje vodil Francijo (1726 — 1743) ter je z
varčnim gospodarstvom in miroljubnostjo skušal deižaro ie. iti iz
denarnih zadreg. Kljubu svoji miroljubnosti je zapletel riancoze
v dve veliki vojski: v nasledstveno vojsko poljsko (1733—1 738) in
avstrijsko (1740—1748). V dunajskem miru (1738) pridobil je kralje¬
stvu lepo pokrajino Lotaringijo.  \ oj v oda Franc Štefan, mož Manje

— 108  —

Terezije, je namreč odstopil svojo deželo (Lotaringijo) kralju poljskemu
Stanislavu Leščinskemu, kterega hči je bila poročena s francoskim
kraljem. Po smrti njegovi je vojvodstvo pripadlo Franciji (1766).
V nasledstveni vojski avstrijski pa Francozi niso nič pridobili.

Kmalu se je kralj udal največi razuzdanosti, voditeljstvo deržave
pa je prepustil malovrednim in samopašuim svojim prijateljicam. Med
temi je bila najbolj glasovita markiza Pompadour (izg. Ponpadur),
ki je skoro 20 let samovoljno vodila nesramnega kralja in celo fran¬
cosko kraljestvo (1745—1764), oddajala je najimenitniše deržavne
in vojaške službe in pred sedemletno vojsko je prestvarila francosko
politiko ter sklenila zavezo z Marijo Terezijo. Strahovito je terpela
uboga deržava v tej dolgi vojski na morji in na suhem ter je v mnu
pariškem ali versailleskem (1863) morala odstopiti Angležem: Kanado,
razne zahodnoindijske otoke in posestva ob Senegalu, Špancem pa
Lujzijano v Ameriki. — Pet let poslej je kupil kralj od Genovčanov
uporni otok Korziko, kterega so pa morali Francozje šiloma v
posest vzeti (1768).

Še ostudnejše je bilo Ludovikovo življenje zadnja leta, ko se
je udal neki nesramnici, ki jo je imenoval grofinjo Dubarry (izg.
Diibari). Tudi ta se je polastila vse oblasti v deržavi ter je tako
zapravljala, da je vzela v petih letih okolo 180 milijonov frankov iz
deržavne blagajnice. Ni čuda, da je kralj izgubil vse spoštovanje pri
svojih podložnikih. Pri občnem tem propadu so kraljevo oblast izpod¬
kopavali razni francoski pisatelji, ter to deželo pripravljali za naslednji
socijalni in deržavni prevrat, francoska revolucija imenovan.

Ludovik  XVI. (1774—1792; f 1793). Po smerti razuzdanega
Ludovika XV. so Francozje radostno pozdravili novega kralja, nadejaje
se od njega boljše bodočnosti. Ta „zaželeni“ kralj (desidere) je bil
mladi Ludovik  XVI., kteremu je bila zaročena Marija Antonija
(Antoinette), hči avstrijske vladarice Marije Terezije. Živel je jako
pošteno in varčno ter je imel najboljšo voljo izboljšati žalostni stan
francoske deržave; pa manjkalo mu je one stanovitnosti in doslednosti
in one brezobzirne energije, ki bi v tem slučaji bili edini mogli
rešiti kraljestvo. Iz teh napak je po naravni poti izvirala francoska
revolucija, ki je deržavo po polnem prestvarila, socialne, politične
in denarstvene napake zaterla, a tudi kraljevo oblast slabotnega
Ludovika uničila.

— 109 —

Velika Britanija in Irsko.

a)  Kralji iz rodovine hanoverske*) (1714 do sedanjega dne).

Po smerti Viljema (III) Oranskega je nasledovala na angleškem
prestolu njegova svakinja Ana,  mlajša hči pregnanega kralja Jakoba II.
Udala se je whigsom, ktere je takrat vodil slavni vojskovod Marl-
borough, in se je udeleževala na strani avstrijskih Habsburgovcev
nasledstvene vojske španske. Sklenila je mir utrehtski ter deržavi
pridobila več naselbin in razširila nje kupčijo. V notranjih zadevah
je najimenitnejše zedinjenje škotskega in angleškega parlamenta, ker
ste se potem tudi deželi bolj ozko zvezali. Zastonj si je pa na zadnje
prizadevala svojega popolubrata Jakoba (III.) spraviti na angleški
prestol. Angleži so se deržali parlamentnega sklepa, za časa Viljema III.
oklicanega, ter so po nje smerti poklicali izbornega kneza Jurija
Hanoverskega na kraljevi prestol.

Jurij  I. (1714—1727) je brez težave premagal pretendenta
Jakoba (III.), ki ga je nakanil pahniti s prestola. Vnanje deržavne
razmere je vodil slavni minister Walpole, ki se ni hotel vtikati v
nobeno vojsko ter je s tem močno pomnožil blagostanje angleškega
naroda. Njegov sin in naslednik Jurij  II. (1727 — 1760) se je na
strani Marije Terezije udeležil nasledstvene vojske avstrijske, da bi
ohranil ravnotežje med evropskimi deržavami. To priliko je porabil
princ Karl Edvard Stuartski (sin pretendenta Jakoba III.) ter je
skusil s pomočjo Škotov pridobiti kraljevi prestol angleški; pa pri
Cullodenu  (izg. Kelodnu) po polnem pobit je po premnogih nevar¬
nostih bežal na Francosko. V sedemletni vojski se je zavezal s pruskim

*) Rodovnik zadnjih Stuartovcev, ki kaže njih sorodnost z rodovino
hanoversko :

Marija Stnartska

Takok L (1603—1625)

Elizabeta žena nesrečnega
Friderika V., kneza palatinskega

Karl Ludovik

Karl I. (1625—1649)

Sofija

Karl II. Jakob II.
'(1660—1685) (1685—1688)

knez palatinski žena Ernsta Avgusta, Marija žena
kneza hanoverskega Viljema III.

Jurij I. (1714-1727)

Jurij II. (1727-1760)_

Ana Jakob
(1702—1714) f 1766

Karl, Henrik
f 1788 f 1807

Frid. Ludovik, kraljič waleski
f 1750

' Jurij III. (1760-1820)

Jurij IV. Viljem JV Edvard Kentski f 1820 Ernest Avgiist, kralj hanoverski
(1820—1830) (1830—1837) '-’ - : :  1837—1850

Viktorija, sedanja
kraljica angleška

Jurij V. (1851 1866)

Albr. Edv.

110  —

kraljem Friderikom II. ter se je posebno vojskoval s Francozi na
morji in v raznih v  prekomorskih naselbinah. Da so Angleži zmagovali
črez Francoze in Špance, zahvaliti se jim je bilo prebrisanemu svojemu
ministru Pittu  starejšemu, ki je izboljšal vojsko in brodovje ter
jima dal najizverstnejše voditelje. To kervavo vojsko je končal njegov
vnuk in naslednik Jurij III. (1760—1820), ki je Pitta odstavil ter
miroljubnega Škota But te-a  poklical v ministerstvo. Ta se je v
miru pariškem (1763) pogodil s Francijo in Španijo ter deržavi pri¬
dobil Kanado, nekaj zahodnoindijskih otokov, francoska posestva ob
Senegalu in špansko pokrajino Florido.

b) Vojska za svobodo Se ver oamerikanc  e v.

(1775—1783.)

Preslavni pomorščak Valter Raleigh (izg. Rali) je ustanovil pervo
angleško naselbino v Sevmi Ameriki in jo v čast svojej neoženjenej
kraljici Elizabeti Virginijo imenoval (1585). Polagoma so se Angleži
naselili tudi po drugih ondotnih pokrajinah, tako da je bilo drugo
polovico 18. stoletja ondi 13 naselbin. Njih ljudstvo se je posebno
hitro množilo po izselnikih, ktere so stuartski kralji na Angleškem
zarad vere preganjali. Med vsemi se je pa odlikovala Pensilvanija
z glavnim mestom Filadelfijo, ktero je kvekar Viljem Penn*) leta 1682.
ustanovil ter odperl spoznavalcem raznih ver. Naselbine so imele kaj
različne pravice; nektere so bile neposredno podložene angleški kroni,
nektere so pa pri ustanovljenji zadobile imenitne svoboščine; posebna
pisma so natanko določila njih pravice in dolžnosti. Po večem so se
same upravljale in same si nakladale davke; angleški deržavni zbor
je imel le določen vpliv, pri uravnavanji njihovih kupčijskih razmer.

Premeteni in sebični Angleži so zlasti v 18. stoletji skušali na¬
selbinam vzeti vso samostalnost ter jih posebno v gmotnem obziru
za zmirom prikleniti svojej deržavi. Naselniki naj bi le surovine
pridelovali in nabirali, pa Angležem prodajali prav po nizki ceni.
Sami jih bi ne smeli podelavati, ampak morali bi vse izdelke po visoki
ceni kupovati od angleških obertnikov in kupcev. Ta sebičnost an¬
gleška je vedno bolj množila napetost med angleško deržavo in ame¬
riškimi naselbinami, ki so si kljubu vsem oviram zmerom bolj opo-
magale. Iz te napetosti izvirala**) je vojska za svobodo ali deržavno
samostalnost, ki jo je po naključji sprožila sledeča dogodba.

Ker so se bili Angleži v sedemletni vojski močno zadolžili, naložil
je angleški deržavni zbor tudi naselbinam v Severni Ameriki razne
davke, da bi laže plačevali deržavne dolgove. Ameriški naselniki so

*) Glej životopis' Viljem Penna v Zorinim prikladi: Vestnik za leto 1875.

**) Glej: Jurij Wasliington, životopisna čertica v Vestniku, kjer je pisatelj
obširneje razpravljal prave vzroke vojske za svobodo saveroameriškik naselbin.

111  —

ugovarjali ter se branili plačevati take davke, ktere je brez njih pri¬
volitve jim naložil parlament angleški. Te pravice niso hoteli pri¬
znati svojim nadoblastnikom. Angleži so pobirali dac tudi od čaja,
kterega so naselili ki smeli le od njih kupovati; pa Amerikanci so
rajše opustili čaj, kot da bi bili kupovali zadacanega, ali so ga pa
drago kupovali od Holandcev, ki so ga po skrivnih (prepovedanih)
potih privažali v naselbine. Ko so preoblečeni Bostonci  18. de¬
cembra 1773 v svojem pristanišči napadli angleške ladije ter čaj iz
njih pometali v morje, preklicali in obsedli so Angleži pristanišče in
mesto bostonsko ter so tudi drugim naselbinam pretili s silo, ko bi
se ne udali njihovim naredbam. Kar so se zbrali izvoljeni poslanci
vseh naselbin v Filadelfiji  ter so sklenili pretergati vso kupčijo
z Angleži in silo odbijati s silo (1774). Razjarjeni deržavni zbor
angleški je pooblastil ministerstvo šiloma zatreti upor naselnikov.
Tako se je začela vojska.

Jurij Washington,  najizverstniši deržavnik in vojskovod,
je vodil severoameriške vojščake. Ta pošteni, neutrudni in silno iz¬
najdljivi mož je uredil vojske ameriških upornikov ter je sperva
vsaj srečno odbijal vse angleške naskoke. To je oserčilo naselnike
in njihovi poslanci so leta 1776. na shodu v Filadelfiji slovesno se od¬
povedali angleški nadoblasti ter so oklicali deržavno samostal-
nost.  Naselbine so se imenovale „Zedinjene deržave severo¬
ameriške 11 .  Kmalu so zadobile zaveznikov v Evropi. Ko je bila
neka angleška vojska zajeta pri Saratogi  (1777), pregovoril je pre¬
slavni Benjamin Franklin  francoskega kralja Ludovika XVI., da
je v Versailles-u sklenil zavezo z zedinjenimi deržavami. Tej zavezi
zoper Angleže pristopila je poslej Španija in Holandija. In odslej
se niso vojskovali le v severni Ameriki, ampak po vseh oceanih in
po naselbinah imenovanih deržav. Na morji so zmagali zdaj ti, zdaj
oni, po večem so pa nadvladali Angleži zlasti po zmagi pri ertu sv.
Vincenca  (črez špansko brodovje) in pri otoku Guadeloupi  v
Antiljskem morji (črez francosko brodovje 1782). Pogumni angleški
vojskovod Elliot je tudi srečno branil terdnjavo Gibraltar, ktero so
zedinjeni Španci in Francozi s plavajočimi baterijami napadali. Elliot
je (leta 1782) streljal z razbeljenimi kroglami na ladije in baterije
zavezanih oblegovalcev ter jih je po polnem pokončal.

Na suhem pa Angleži niso bili srečni; pobiti so bili skoro pov-
sodi od Severoamerikancev in njih zaveznikov. Poleg Jurija Washing-
tona se je v teh bojih najbolj odlikoval francoski markiz Lafayette
(izg. Lafajet). Navdušen za nauke tadanjih francoskih filozofov, ki
so posebno poudarjali mednarodno pravo in svobodo vsega človeštva,

— 112  —

je hitel s premnogimi prostovoljci Severoamerikancem na pomoč, še
predno je Francija ž njimi sklenila zavezo. Ko je Jurij Washington
prevaril angleškega generala Clintona v Novem Jorku in zajel angle¬
škega vojskovoda Cornwallisa pri Y orktownu  (izg. Jorktaunu, 1781),
obupali so Angleži, da bi še kedaj podvergli ameriške naselnike. Jeli
so se ž njimi pogajati ter so z vsemi sovražniki sklenili mir v Ver-
sailles-u (1783). Anglija je priznala neodvisnost 13 naselbin in je
Španiji odstopila polotok Florido in otok Minorko.

Po kervavi vojski so naselniki znova izvolili zastopnike, ki so
na shodu v Filadelfiji 17. septembra 1783 sklenili ustavo, veljavno
za vso zavezo Zedinjenih deržav. Po tej skerbi za skupne zadeve
skupna „zavezna vlada 11 . Ta ima postavodajalno, izverševalno in
sodnijsko oblast. Postavodajalno oblast ima narodni zastop (kongres), ki
je sestavljen iz zbornice svetovalcev (senatorjev) in iz zbornice poslancev
(reprezentantov). Načelnik upravne oblasti je predsednik Zedinjenih
deržav. Izvolijo ga na 4 leta in sicer volilni možje, ki jih ljudstvo
v vsakej deržavi izmed sebe izbere. Kdor za njim dobi največ glasov,
je podpredsednik Zaveznih deržav. če jim ni po volji, ga lahko od¬
stavijo, lahko pa taistega moža večkrat zaporedoma izvolijo za pred¬
sednika. Ta imenuje s privoljenjem svetovalcev 7 tajnikov, ki oprav¬
ljajo opravila kakor ministri v evropskih deržavah. Sodnijsko oblast
izveršujejo razna sodišča. Sodniki so od predsednika nastavljeni za
ves čas svojega življenja. Pervi izvoljeni predsednik Zedinjenih der¬
žav je bil mnogozaslužni njih osvoboditelj Jurij Washington, ki se je
sedaj izkazal jjako zmernega in zelo modrega deržavnika. Od leta
1789. do 1797. je zacelil deržavi rane, kterejej je bila dolga vojska
vsekala, ter je zavezno republiko povzdignil na visoko stopinjo gmot¬
nega razvitkii.

c) Ustanovitev angleške oblasti v Izhodni Indiji.

Uže za kraljice Elizabete so jeli Angleži kupčevati v Vzhodno
Indijo ; ta kupčija se je posebno razširila, ko so drugo polovico 17.
stoletja ondi ustanovili mnogo naselbin. Ko je leta 1739. razpadlo
kraljestvo Mogulsko,  prisvojili so si Angleži razna primorja ter jih
obderžali kljubu nasprotovanju Francozov, ki so se bili na vzhodni
strani indijskega polotoka naselili. Med vojsko s Severoamerikanci
so zavidni Francozje izpodbudili misorskega sultana Hyder-Alija
(izg. Hajder-Alija), da je v zvezi z Marati napadel angleško oblast
v Indiji. Brezobzirni in terdoserčni Waren Hastings  (izg. Voren
Hestings), nadoblastnik angleških posestev, je premagal Hyder - Alija
(f 1782) in pozneje tudi njegovega sina in naslednika Tipo-S aiba;
Marate je pridobil za se ter ž njimi sklenil poseben mir. Kmalu je prisilil
Tipo-Saibak  miru mangalorskemu (1784), v kterem je misorski sultan
Angležem povernil vse prisvojitve ter jim dovolil svobodno kupčijo v

113 —

svoje kraljestvo. Poslej se je še dvakrat vojskoval z Angleži (1789
—1799), pa vselej nesrečno, ter je bil ubit pri oblegovanji svojega
stolišča Seringapatama (1799). Angleži so se sedaj polastili tega
mesta in njegovih dežel. Med vojskami s francoskimi uporniki (z
Napoleonom; vzeli so Angleži tudi Holandcem in Francozom njih po¬
sestva v Vzhodni Indiji. Po postavi, nasvetovani od Pitta mlajšega
(1784), omejila je angleška vlada prej skoro neodvisno oblast vzhodno-
indijske kupčijske dražbe ter jo v vseh političnih, vojaških in denar-
stvenih razmerah podredila angleški kroni.

James Cook (izg. Žems Kuk) je bil po smerti slavnega Magel-
haesa najderzniši pomorščak (1768—1779). Trikrat je plaval krog
zemlje ter našel zlasti premnogo avstralskih otokov. Jadraje v južno
Ledeno morje, dospel je do 71° južne širjave. Na njegovem tretjem
potovanji krog zemlje so ga ubili pervotniki na otoku Ovajhi (1779).

Portugalsko kraljestvo.

Temu nesrečnemu kraljestvu so od leta 1640 gospodovali po
večem zanikarni vladarji iz rodovine Braganza (Alfonz VI. ni znal
niti čitati niti pisati). Po razupiti kupčijski pogodbi methuenski (1703)
so Angleži dobili skoro vso kupčijo na Portugalskem v roke ter so
polagoma deželo po polnem izmolzli. Kralj Ivan  V. (1706—1750)
je bogate zaklade, ktere je dobival iz Brazilje, zazidal v velikanske
stavbe. Malovreden je bil tudi njegov sin in naslednik Jožef I.
Emanuel  (1750—1777); po sreči je imel izverstnega ministra; bil
je to zelo izobraženi Cavalho marquis da Pombal,  kteremu je vla-
darstvo po polnem prepustil. Pri strahovitem zemeljskem potresu, ki
je leta 1755. glavno mesto Lizbono po polnem razrušil, pokazal je
Pombal pervikrat svojo hladnokervnost, pogumnost in prebrisanost;
nagloma je uredil vse, kar se mu je zdelo potrebno. Kot vsegamo-
gočen minister ravnal se je po naukih tadanjih fizijokratov: pospe¬
ševal je kmetijstvo, podpiral obertnost, zlasti svilarstvo, ter povzdignil
kupčijo. Znova je uredil tudi vojsko in morsko brodovje. Posebno
je skerbel za izobraževanje prostega ljudstva, ustanovil mu je mnogo
šol, v kterih se je v maternem jeziku podučevalo. Plemenitnikom je
prikratil razne svoboščine in predpravice ter jim vzel zlasti v Bra¬
ziliji mnogo deržavnih posestev, kterih so se bili pod prejšnjimi zani-
karnimi kralji polastili. Zmanjšal je tudi oblast duhovščine in od¬
pravil ženske samostane. Zarad tega so ga zlasti očetje jezuiti močno
čertili. Pombal je sklenil jih pogubiti. Ko so pri nekej priliki nek-
teri razžaljeni plemenitniki bojazljivega kralja napadli in ga nekoliko
nabili, obkrivil je Pombal jezuite, da so se udeležili onega žločina.
Pregovoril je kralja, da je dal h krati vse zgrabiti in zapreti, po tem
pa iz dežele pregnati (1759). Deržava se je polastila obširnih njih
posestev. Brezobzirne prenaredbe so Pombalu napravile mnogo sov¬
ražnikov. Ko je po smerti kralja Jožefa I. prišla njegova hči Marija I.

( 1778 —1816) na prestol, odstavila je Pombala, njegove naredbe pa

8

— 114 —

zaterla. Le jezuitje se še do današnjega dne ne smejo naseliti na
Portugalskem.

Špansko kraljestvo.

Filip  V. (1700—1746), začetnik bourbonskih kraljev na Špan¬
skem, ni mogel zboljšati stanja propadlega kraljestva, tem manj, ker
ga je večkrat prejela taka otožnost, da se ni zmenil za nobeno stvar.
Največ vpliva nanj je imela njegova druga žena vladohlepna E1 i z a -
beta  Parmska. Da bi svojim otrokom (Filip je imel iz pervega za¬
kona dva sina) pridobila samostalne dežele, pregovorila je derznega
ministra in kardinala Alberonija, da je napadel Sicilijo, Sardinijo in
Neapolitansko. Pa Velika Britanija, Francija in Holandija so sklenile
s cesarjem Karlom VI. tako imenovano četverno zavezo (1718) ter
prisilile Filipa V., da se je odpovedal postranskih dežel španskih.
Srečnejša je bila kraljica Elizabeta v nasledstveni vojski poljski. Da
je namreč Španija podpisala pragmatično sankcijo, odstopil jej je cesar
Karl VI. Neapolitansko in Sicilijo, kjer se je ustanovila druga  vla¬
darska versta španskih Bourboncev. V nasledstveni vojski avstrijski
so Španci dobili vojvodstva Parmo, Piacenzo in Guastallo ter ondi
ustanovili tretjo  vladarsko versto španskih Bourboncev.

Ker sta Filipova sinova iz pervega zakona umerla brez lastnih
dedičev (Ferdinand VI. 1746—1759, je bil tudi otožen mož) prišel
je 1759. neapolitanski kralj Karl  (III. 1759—1788) na španski pre¬
stol ; neapolitansko 'kraljestvo pa je precej prepustil svojemu drugemu
sinu. Karl III. je bil po načelih tadanjih filozofov izučen ter je s
pomočjo razsvetljenih mož (Grimaldi, Sipiilacci, Monino, Figeroa, pred
vsem pa Campomanes in Aranda) skušal zboljšati stanje španskega
kraljestva. Vpeljal je razne naredbe, ki so ali pospeševale razvitek
občnega blagostanja, ali pa pomnoževale kraljevo moč nasproti plem¬
stvu in duhovščini. Jezuitje so imeli takrat največo moč med duhov¬
niki na Španskem. Njih nasprotniki so jih zatožili kralju, da so
provzročili neki upor prostega ljudstva v Madridu, ter ga pregovorili
naj bi zaterl vse jezuite. Na to je Karl na skrivnem ukazal v istem
hipu zgrabiti in zapreti vse jezuite (1767); polastil se je njih pre-'
moženja, nesrečne redovnike pa je z zasmehljivimi pismi poslal papežu
v cerkveno deržavo. Karl se je udeležil sedemletne vojske in pozneje
vojske za osvobojenje severoameriških naselbin.

Razpuščenje reda jezuitskega.

(1773.)

Enako preganjanje očetov jezuitov seje  sredi 18. stoletja začelo
tudi na Francoskem; naj veča njih sovražnika sta bila pervi minister

— 115 —

Choiseul (izg. Šoasel) in razupita kraljeva prijateljica Pompadour.
Razuzdani kralj Ludovik XV., v takih stvareh po polnem udan svo¬
jemu izpovedniku, se je dolgo potegoval za nje. Branil jih je celo
pred pariškim parlamentom, ki je pravila jezuitskega reda obsodil kot
škodljiva obstanku francoskega kraljestva. Da bi občno nezadovolj¬
nost z jezuiti vsaj nekoliko potolažil, pisal je Ludovik XV. Ricciju,
tedanjemu generalu jezuitskemu, ter ga prosil naj prenaredi ona pra¬
vila, nad kterimi so se Francozje izpotikali. Trmoglavi Ricci pa mu
je odpisal, da rajši prenehajo, kot bi premenili le pičico svoje ustave
(sint, ut sunt, aut non sint). To je razkačilo kralja, da je leta 1764.
zaterl jezuitovski red v Franciji. Ko so Španci, Neapolitanci in Par-
manci pregnali jezuite iz svojih dežel, uperi se je papež temu rav¬
nanju ter je protil s cerkvenimi kaznimi; kar so se zoper njega vzdig¬
nili bourbonski dvori, ki so se bili poprej med seboj zavezali (rodo-
vinska zaveza bourboncev), pri slednji priliki podpirati drug drugega.
Francozje in Neapolitanci so posedli papeževa posestva ter so papeža
prisilili, da je odjenjal od svoje pravice. Ko je bil izvoljen kardinal
Ganganelli za papeža (imenoval se je Klement  XIV.), pritiskali so
Bourbonovci tako močno nanj, da je v oktobru 1772 zaperl jezuitska
semenišča v cerkveni deržavi, po leti 1773 pa je razglasil pismo
Dominus ac redemtor noster, s kterim je kot glavar katoliške cerkve
razpustil čerteni jezuitovski red. Nekteri nemški knezi, posebno pa
Marija Terezija, so se najdalje ustavljali razpuščenju mogočnega cerkve¬
nega reda. Potem so se vsi udali povelju papeževemu, nasprotovala
sta mu le dva krivoverska vladarja: protestantovski Friderik II.,
pruski kralj, in pravoslavna ruska carinja Katarina II.

Skandinavsko.

a) Dansko kraljestvo.

Danski kralji so v 18. stoletji ohranili dežele, kterim so konci
severne vojske gospodovali; pridobili so le Grenlandijo, kjer se je
bilo ustanovilo več danskih naselbin. V evropske politične zmešnjave
so se malokrat vtikali in še takrat zmerom kot nasprotniki švedskih
kraljev. Najimenitnejši kralj danski v 18. stoletji je bil Kristijan  VI.
(17 66—1808), ker so se za njega začele prenaredbe na Danskem
kakor po druzih evropskih deržavah. Osebni kraljev zdravnik in minister
Struensee,  ljubljenec kraljičin, je skusil z raznimi naredbami uni¬
čiti previliko oblast plemstva in povišati kraljevo moč. Ker je Dan¬
cem vrival nemški jezik, razžalil je njih narodno zavest. Na dvoru
je nastala nasprotna mu rodoljubna stranka, ktero je vodila kraljeva
mati Julijana Marija, zelo vladohlepna in zlobna žena, ter je ministra
po dveletnem vladanji pahnila z verhunca njegove oblasti (1772).
Zgrabili so ga in kot zločinca obsodili ter ob glavo deli. S smertjo
Struensee-ovo izginile so tudi njegove naredbe.

8 *

— 116  —

Švedsko kraljestvo.

Po severni vojski je švedsko kraljestvo izgubilo svojo odločevalno
premoč med severnimi deržavami. Za kraljice Ulrike Eleonore
skerčila se je kraljeva oblast, razširila pa se je oblast plemenitniškega
deržavnega zbora. Ta zbor se je ločil v dve stranki, ki ste se dali
podkupiti od zunanjih deržav. Stranka kaparjev je bila podkupljena
od Rusov, stranka klobukarjev pa od Francozov. Ko so klobukarji
začeli vojsko z Rusi, da bi jim vzeli prej izgubljene baltiške pokra¬
jine, bili so prisiljeni skleniti nesrečni mir v Aboi (1743) in Rusom
odstopiti Finlandijo do reke Kimene. Po Ulrikini smertiji je nasle-
doval nje mož Friderik  (1742—1751) temu pa Adolf Friderik,
vojvoda holstein-gotorpski (1751—1771). Plemstvo je še bolj utes¬
nilo kraljevo oblast. Kar je sklenil njegov pogumni sin in naslednik

Gustaf  III. (1772—1792) znebiti se teh tesnih verig. To je
tem lažje dosegel, ker je slehernemu bilo znano žalostno stanje der-
žave. Brez težave je za se pridobil častnike in celo vojsko ter je brez
prelivanja kervi uničil veljavo deržavnega zbora in z njim sklenjene
plemenitniške oblasti. S tem se je prikupil ljudstvu, a žalibog, da
je kmalu izgubil to udanost, ker je prerad posnemal francoske običaje
in se po nepotrebi spustil z Rusi v vojsko. Ko se je ruska carinja
bojevala drugikrat s Turki, napadel je Gustaf rusko Finlandijo; a po
dveletni nesrečni vojski je bil prisiljen brez najmanjšega dobička
skleniti mir (1790). Nekaj plemenitnikov se je pozneje zarotilo zoper
njega in neki Jakob pl. Ankarstrom ga je ustrelil na plesu v gleda¬
lišči (1792). Morilca so dobili ter primerno kaznovali.

Rusko cesarstvo.

Tudi med veliko severno vojsko ni prenehal Peter Veliki pre-
stvarjati svoje carstvo. Obertstvo, mornarstvo in kupčija so se kmalu
toliko razvile, da so dajale deržavi premnogo dobička; kljubu velikim
stroškom za vojsko ni mu bilo treba delati dolgov. Duhovsko oblast
je po polnem upokoril, ko je odpravil patriarhat v Moskvi ter se sam
oklical za glavarja pravoslavne cerkve na Ruskem. V cerkvenih zade¬
vah ga je podpirala sinoda, v deržavnih pa starešinstvo. Ti ste bili
najviši gosposki v carstvu. Starorusom so se studile Petrove pre-
naredbe in upirali so se jim, kjer koli je bilo mogoče. Pridobili so
za se celo cesarjeviča Aleksija  ter se zarotili zoper Petra. Pa ta
je kmalu pozvedel njihove naklepe in cesarjevič je pobegnil na tuje;
a Peter ga je dal zgrabiti in pripeljati domov; tu ga je izročil sod¬
niji, ki ga je obsodila na smert. Kmalu potem je cesarjevič umeri
v ječi; ne da se pa določiti, ali so ga umorili, ali je pa umeri le iz
strahu pred smertjo. — Po nasvetu svete sinode pridel si je Peter

117

naslov „car vseh Rusov,, ter je v posebnem ukazu od leta 1722. do¬
ločil, da ima vsak car pravico imenovati svojega naslednika.

Po njegovi smerti je vladala njegova druga žena Katarina  I.
(1725—1727); minister Menčikov pa je za njo opravljal vsa deržavna
opravila. Njej je nasledoval Peter  11.(1727—1730), sin nesrečnega
carjeviča Alekseja.*) S Petrom II. je izmeri moški rod Romanovcev.
Nasledovala mu je Ana (1730—1740) vojvodinja kurlandska in hči
Ivana, slaboumnega brata Petra Velikega. Zaterla je rastočo moč
ruskih plemenitnikov; deržavna opravila je po večem prepustila svo¬
jemu ljubljencu grofu Bironu, ki je postal vojvoda kurlandski. Nje
vojskovod Miinnich je v vojski zoper Turke zmagoval ter jih prisilil,
da so Rusiji znova odstopili Azov. V oporoki je imenovala Ivana III.,
vnuka svoje sestre, za naslednika, a črez malo mesecev so ga zarot¬
niki pahnili s prestola ter nanj posadili Elizabeto, mlajšo hčer Petra
Velikega.

Elizabeta  (1741—1762) se je udala zdaj temu, zdaj onemu
ljubljencu. Ti so imeli vso deržavno oblast v rokah ter so prognali
več zaslužnih deržavnikov in vojskovodov. Kljubu temu je rasla slava
in moč ruskega carstva. Perva med ruskimi vladarji se je vtikala
v deržavne zmešnjave v zahodni in srednji Evropi. Ko je poslala
močno vojsko Mariji Tereziji na pomoč, prisilila je Francoze in Špance
k miru ahenskemu (1748). V sedemletni vojski je stala na strani
Marije Terezije, ker jo je bil pruski kralj Friderik s svojim zasme¬
hovanjem hudo razžalil. Nasledoval ji je Peter  III., sin nje sestre
in vojvoda holstein-gotorpskega; s tem so

Gotorpovci

prišli na ruski prestol, kterega še sedaj zasedajo. Peter III. (1762)
je bil oseben čestitelj in občudovalec pruskega kralja Friderika II.

*) Rodovnik Romanovcev in Holstein-gotorpovcev :

Mihael f 1645
Aleksej f 1676

Feodor f 1682

Ivan

Katarina

vojvodinja meklenburška
Ana

vojvodinja brunšviška

Ivan 'III. (1740—1741)
f 1764.

Sofija

Ana

Peter Veliki (1682—1725

Katarina I. (1725—1727)

(1730—1740) Aleksej
Peter II,

Ana, vojvodnja Elizabeta
liolstein-gotorpska (1741—1162)

(1127—1730) Peter III. f 1762
in žena njegova
Katarina II. (1762—1796)

Pavel I. (1796—1 801

Aleksander I. Nikolaj I.
(1801—1825) (1825— 1855)

Aleksander II.
(1855—1881)

Aleksander m.

— 118  —

ter je precej ž njim sklenil zavezo zoper Marijo Terezijo. Ker je
silno nespametno in surovo ravnal z dvorjani, napravila je njegova
žena Katarina zaroto; zarotniki so ga pahnili s prestola in ga v ječi
po divjaško umorili. Nasledovala mu je njegova žena

Katarina  II. (1762—1796).

Ta je bila kaj pogumna in razsvetljena vladarica, ki je ves čas
svojega vladarstva posnemala Petra Velikega. Skušala je vpeljati
vse one naredbe, kterih korist so tedanji francoski filozofi posebno
poudarjali. Po načelih preslavnega Mont6squieu-a dala je sestaviti
splošni zakonik ter je podpirala umetnost in znanstva. Ustanovila je
v Petrogradu akademijo znanosti ter v deželo poklicala mnogo naj¬
slavnejših učenjakov. Deržavno upravo je zboljšala in deržavo raz¬
delila v manjše gubernije ali namestnije. Namestnikom je prikratila
njih oblast, ker je za pravosodstvo in denarstvo ustanovila posebne go¬
sposke. Polajšala je nesvobodno podloštvo kmetovskega stanu, po¬
množila je svoboščine in pravice raznih mest ter je po njih naselila
mnogo inostranskih naselnikov. Pospeševala je tudi obertstvo in ru¬
darstvo ter je ruski kupčiji po pervem miru s Turki odperla pota v
južno Evropo. Le škoda da so slavo njenega vladarstva močno kalili
razni ljubljenci, kterim se je silovita carinja po polnem udajala. Med
temi so bili najimenitnejši grof Jurij Orlov, Poljak Stanislav Ponija-
tovski in Potemkin. Jurij Orlov je ž njenim privoljenjem samo¬
voljno gospodaril z ljudmi in denarjem vsega carstva. Potemkin je
bil sperva nadstražnik v caričini gardi ter se je povzdignil za voja¬
škega ministra, ki je skozi 16 let do svoje smert((1791) ohranil si
milost caričino ter imel neomejeno moč do nje. Živel je v nepopis-
ljivi gizdavosti, zapravil neizmerno veliko deržavnega denarja, nako¬
pičil veliko bogastvo ter po gostem jako surovo ravnal s svojo vla¬
darico, kakor tudi ž njenimi podložniki. Ko je nje sin Pavel dorasel,
ohranila je Katarina vladarstvo ter je zaterla razne poskuse vzeti jej
verhovno oblast. Donski kozak Pugačev je bil zelo podoben umor¬
jenemu Petru III.; izdal se je za tega ter pridobil lehkoverno ljud¬
stvo za se. Nabiral je cele vojske kozakov in nesvobodnih podlož¬
nikov ter se je dve leti srečno vojskoval zoper caričine armade; na
zadnje so neprevidnega upornika vendar uničili.

Perva in druga turška vojska  (1768—1774 in 1787—
1792). Ker so Rusi silno surovo gospodovali v oslabljenem kraljestvu
poljskem, razdražilo je to Turke v Carigradu tako zelo, da so pri¬
silili sultana Katarini napovedati vojsko. Ruska carinja je poslala
močno vojsko v Moldavijo in veliko brodovje v Sredozemsko morje.
Rusi so zajeli turško brodovje pri Čez mi blizu otoka Kija ter je
po polnem sežgali (1770). Ker se je tudi ruska vojska na suhem
srečno bojevala, Turki niso mogli rešiti Poljakov, ampak prišli so
sami v toliko zadrego, da so se Evropejci v obče nadejali, da jih bodo
pregnali iz evropske zemljine. Prisiljeni so sklenili mir v Kudšuk-

— 119  —

Kajnardži (1774) ter odstopili Rusom nekaj terdnjav na meji (Jenikale,
Kerč itd.); Tatarom na polotoku Krimu priznali so neodvisnost (od
Turčije) ter ruskim ladijam pripustili svobodno broditi skozi Darda-
nelsko ožino morsko. Pozneje so se Rusi polastili Krima in Potemkin
je s kruto silo zaterl upor Tatarov, ki se niso hoteli udati ruski
oblasti. Polotok so zopet po starem imenovali Tavrija in Potemkin
je po njem dobil častni priimek Tavrijski.

Ko je carinja potovala na južno Rusko, sešla se je v Hersonu
s cesarjem Jožefom II. (1787) ter je ž njim sklenila zavezo. Turki
boje se, da bi zavezana vladarja sedaj zveršila tako imenovani „ g e r š ki
načert“,  napovedali so drugo vojsko (1787—1792). Sperva so se
Turki srečno bojevali zoper zedinjene Ruse in Avstrijance, na zadnje
sta pa ruska vojvoda Potemkin in Suvarov (v zvezi z Lavdonom in
Koburgom) zmagala v dveh kervavih bitkah ter Turkom šiloma vzela
več terdnjav. Avstrija je kmalu odtegnila se tej vojski, ker jej je
pretil belgijski upor in pruski kralj, ki se je zavezal s Turki. Ruska
carinja pa se je dalje vojskovala, dasi so jej žugali Francozi in An¬
gleži in je Švedski kralj Gustaf III. celo napadel rusko Čubonijo. Po
smerti silovitega Potemkina je sklenila s Turki mir v Jaši (1792);
v tem je svojemu carstvu pridobila pokrajino med Dnestrom in Bugom
pa terdnjavo Očakov.

Katarina se je vsled teh zmagovitih vojska primerno imenovala
»severna Semiramida". Razširila je svojo oblast tudi proti zahodu,
kjer se je udeležila vseh treh razdelitev poljskega kraljestva ter se
polastila njega večine.

Pogin poljskega kraljestva.

Poljsko kraljestvo je v 18. stoletji zmerom bolj propadalo.
Izvoljeni kralji niso imeli niti veljave, niti oblasti v deželi. Te se je
bil po polnem polastil deržavni zbor, ki je bil sestavljen iz plemenit-
nikov in škofov; kralj ni imel črezenj druge oblasti, kot da je odlo¬
čeval sklepe pri enakem številu glasov. V vseh važnih deržavnih
zadevah, razven denarstvenih, so morali enoglasno sklepati, da so sklepi
bili veljavni za deržavo. Vsak posamezen poslanec se je lehko uperi
slednjemu sklepu deržavnega zbora in je zaverl ali razveljavil vse
njegove naredbe in sklepe, s kterimi bi bil hotel deržavni zbor popolniti
ali zboljšati postave in vpeljati druge potrebne naprave. Ta zla pravica
vsakega deržavnega poslanca v nekdanjem poljskem kraljestvu se
imenuje liberum veto. Inostranske deržave so se po gostem posluževale
te naredbe ter so posamezne poslance podkupile in po takih pod-
kupljencih samovoljno vodile nesrečno deželo. Izpodrivale so v der-
žavnem zboru najboljše nasvete, po kterih bi si bila poljska deržava
opomogla in se okrepila. Vsakemu novo izvoljenemu kralju so pleme-
nitniki in škofje oblast še bolj prikratili, njim pa je moral priznati
novih predpravic.

— 120  —

Perva razdelitev poljskega kraljestva (1772). Po smerti
kralja Avgusta III. (1763) je deržavni zbor izvolil Stanislava
Ponijatovskega  za kralja (1764). Ta slabotni in neznačajni vladar
je bil prej ljubljenec ruske carinje Katarine, ktera ga je tudi sedaj
spravila na poljski prestol. Inostranske dežele, zlasti Rusija in Prusija,
so sedaj imele še več vpliva v deželi ter so skušale ohraniti stari
nered. Pravi poljski rodoljubi so izpregledali vzroke žalostnega stanja
ter so skušali jih odpraviti in deržavo prestvariti, zlasti pa zboljšati
ustavo v tem, da bodo deržavni zbori veljavno sklepali v vsakem
slučaji po večini glasov. Tem blagim namenom so se ustavljali pod¬
kupljeni in kratkovidni nezadovoljniki, ki so sklenili zavezo (konfede¬
racijo) v Radomu. Radomski zavezniki in ruski vojščaki so potem
prisilili deržavni zbor razglasiti sklep o verski poterpljivosti, po kterem
so protestanti in pravoslavni kristijani zadobili katoličanom enake
pravice. Isti deržavni zbor je tudi sklenil ohraniti staro poljsko ustavo
in škodljivi „liberum veto“. Ta sila je razžalila narodno zavest poljsko
in katoličani so sklenili zavezo v Baru na Podoljskem (1768), da bi
se znebili sramotne ruske in pruske nadoblasti in uničili drugovercem
priznane pravice. Ljuti boj se je začel po celej deželi; ruske čete
so jo brez usmiljenja pustotile ter glavarje barskih zaveznikov pre¬
gnale iz domovine na Turško; polastile so se celega kraljestva. Kar
pridobi premeteni pruski kralj Friderik II. rusko carinjo Katarino
za svoj skrivni načert o razdelitvi poljskega kraljestva in sklene ž
njo pogodbo, po kterej naj bi si Rusija in Prusija osvojili nekaj
delov poljske deržave. Tudi Avstrija je bila povabljena udeležiti se
te delitve. Cesar Jožef se je temu radosten udal, a cesarica Marija
Terezija se je dolgo časa branila in je pregovorjena le z notranjo
nevoljo podpisala dotično pogodbo. Po tem so te tri deržave posedle
določene pokrajine. Rusija je dobila vzhodni del Litovanskega (do
Zahodne Dvine inDnepra, okoli 1100 □ miriametrov in 1800000 ljudi),
Prusija j e vzela pokrajino Zahodno Prusijo in Ponetečje (okoli
380 n miriametrov in 900000 ljudi), Avstrija pa vzhodno Galicijo
in Vladimirje (okoli 815 n miriametrov). Neznačajni kralj Stanislav
Ponijatovski' je precej poterdil to razdelitev (1772), deržavni zbor
poljski pa se je močno upiral, a zedinjene deržave so ga prisilile
lastnemu kraljestvu podpisati smertno sodbo.

Druga razdelitev  poljskega kraljestva (1793). Večina Polja¬
kov je izprevidela, da mora njih kraljestvo poginiti, če ne popravijo
ustave. Za to so sklenili zavezo s pruskim kraljem Friderikom
Viljemom, ki jim je tudi prigovarjal odpraviti razne napake in pre-
narediti ustavo; zagotovil jim je celo svojo pomoč. Tako oserčeni so
Poljaki leta 1791. (ko je Ruska bila v vojski zoper Turke) oklicali
novo ustavo, odpravili so škodljivi liberum veto in svojo deržavo
spremenili v dedinsko kraljestvo z rodovino izbornega kneza sakson¬
skega na prestolu. Po nesreči je bilo nekoliko kratkovidnežev in
podkupljencev v deželi, ki so se uperli tej bistveni prenaredbi poljske
deržave ter sklenili zavezo (konfederacijo) v Targovicah. Tem neza-

121  —

dovoljnikom je pritegnila sebična ruska carinja Katarina ter je poslala
rusko vojsko na Poljsko, da bi zopet vpeljala in branila staro ustavo.
Poljaki so se oborožili, pa brez uspeha sta se njihova vojskovoda
Jožef Ponijatovski (bratič kraljev) in preslavni Kosciuško ustavljala
preveliki moči ruski. Kmalu so prišli še v večo zadrego, ker jih je
njih kralj Stanislav Ponijatovski izdal in potegnil z Rusi in targoviškimi
zavezniki; na zadnje so jih zapustili zvijačni Prusi, ki so z veliko
vojsko priderli v deželo ter mejne pokrajine posedli, češ uporni duh
se širi po njih in žuga tudi pruskemu kraljestvu. Zastonj so rodo¬
ljubni Poljaki iskali pomoči pri Avstriji; ta jim ni mogla pomagati,
ker je bila zapletena v hudo vojsko s francoskimi uporniki. Potem
so sklenili Rusi in Prusi posebno pogodbo ter znova delili poljsko
kraljestvo (1793): Rusi so vzeli drugo polovico Litovanskega in Malo
Poljsko (okoli 2200 □ miriametrov in 3 milijone ljudi), Prusi pa
večino Velikega Poljskega in mesti Gdansko in Torun (okoli 550 □ miria¬
metrov in nad 1 milijon ljudi). Deržavni zbor je bil s trdo silo pri¬
moran priterditi tej razdelitvi.

Tre tj a ali zadnja razdelitev  poljskega kraljestva (1795).
Ostalo poljsko kraljestvo je le po imenu bilo neodvisno, v resnici pa
je bilo podverženo ruski sili. Ruski general in poslanec Igelstromje
samovoljno gospodoval v Varšavi ter je silno gerdo ravnal s poljskimi
plemenitniki. Tako postopanje je množilo in širilo nezadovoljnost in
razdraženost po vsej deželi. Podpihovali so jo pregnanci v tujih
deželah, zlasti Zajovček in Kosciuško. Ta je potoval sem ter tje med
Parizom in Carigradom ter povsodi iskal tuje pomoči. Spomladi 1794
je prišel Kosciuško v Krakov ter je bil oklican za nadpoveljnika
(generalissimus) vseh poljskih vojska. Kmalu je nabral precej močno
vojsko ter je 4. aprila premagal ruskega generala pri Raslaviči. Na
to se je začelo neizmerno gibanje po vsej Poljski. Varšavci so se
uperli ter rusko posadko deloma pomorili, deloma pa vjeli. Ruski
poslanik Igelstrom je moral pobegniti v pruski tabor. Kralj Friderik
Viljem je priderl z veliko vojsko (40000 mož) na Poljsko, premagal
Kosciuška ter šiloma vzel Krakov. Ker so se pa Poljaki v pokrajini
Prusiji uperli, moral je opustiti začeto oblegovanje poljskega stolišča
Varšave. Zdaj je poslala ruska carinja Katarina dve veliki vojski,
ki sta ju vodiia Suvarov in Ferzen. Da bi se ne zedinila ta dva
vojskovoda, prijel je Kosciuško generala Ferzena pri Mačje vicah
(1794), a ker mu njegov podpoveljnik Poninski ni prišel na pomoč,
bil je po polnem pobit. Suvarov je šel sedaj nad glavno mesto;
24. oktobra je šiloma vzel poljski tabor pred Varšavo, 4. novembra
pa po silno kervavem boji dobro uterjeno predmestje Prago; naslednji
dan se je morala udati Varšava. Kralj Stanislav Ponijatovski se je
moral kroni odpovedati ter je dobil letno pokojnino 200000 cekinov
in je kljubu vsemu ponižanju radostno živel v Petrogradu do svoje
smerti (1798). Rusija pa je sklenila pogodbo s Prusijo in Avstrijo in
delile so se ostale dežele poljskega kraljestva (1795). Rusija je dobila
njegovo vzhodno večo polovico (okoli 1100 O miriametrov), Avstrija

— 122

zahodno Galicijo, t. j. večino vojvodine krakovske (z mestom Krakov),
vojvodino sendomirsko, lublinsko itd. (okoli 450 □ miriametrov),
Prusija pa pokrajino med Vislo, Bugom in Nemenom razen Varšave
(okoli 500 □ miriametrov). — Tako je poginilo nekdaj tako mogočno
poljsko kraljestvo.

Tretja doba.

Od francoske revolucije do sedanjega časa.

(1789—1881.)

Od začetka francoske revolucije do smerti kralja
Ludovika  XVI. (1789—1793.)

Vzroki francoske revolucije.

Francoski upor je izviral iz kaj različnih vzrokov. Enciklopedisti
(D’ Alembert, Diderot itd.) in drugi pisatelji (zlasti Montesquieu,
Voltaire, Jean Jaques Rousseau itd.) so v premnogih spisih izpod¬
kopavali veljavo deržave in cerkve; ti dve oblasti ste gospodovali do
tedaj ljudstvu, sedaj ste pa izgubili ves vpliv nanje. Izginilo je
spoštovanje, ktero so do tedaj imele vse naredbe, in pamet je vsakemu
postala edina vodnica in sodnica pri vsem njegovem delovanji in
nehanji. To prepričanje se je širilo zmerom v daljše kroge ter je
vedno očitnejše nasprotovalo žalostnemu stanu tadanje francoske
deržave in družbe. Po načelih francoskih modrijanov je kraljestvo
imelo pravico do obstanka le v lastni časti in kreposti; to pravico
je izgubilo po njih mislih, ker so nesramni kralji bili na prestolu.
Zasmehovali so je, ko so videli Ludovika XV. valjati se v najostud-
nejšem blatu nenravnosti. Ljudstvo je jelo čertiti razuzdani dvor in
izpotikalo se je celo nad lehkoživnostjo kraljice Marije Antonije,
žene Ludovika XVI. Iz dvora se je razširjala razuzdanost po deželi
ter je okužila viša stanova (plemstvo in duhovščino); kmalu seje  med
njima izgubila vsa nravitost, s to pa tudi spoštovanje, ktero so jima
prej izkazovali meščani in kmetje ali priprosti podložniki. Enciklo¬
pedisti in zlasti Jean Jaques Rousseau so z zapeljivimi besedami
razkazovali franco skemu narodu republikanske vzore; navdušenost za
nje se je globoko ukoreninila in razširila, ko so Francozje videli,
kako se je obširna republika ustanovila onostran Atlantskega oceana.
In Francozi sami so jo pomagali ustanoviti, ko so sklenili zavezo z

— 123

upornimi naselbinami ter jim zdatno pomoč poslali. Ta vojska je
uničila njih mornarstvo ter spravila denarstvo v največo zadrego.
Lafayette in družniki so vernivši se razširjali navdušenost za republi¬
kanske naprave ter Francozom prebudili željo uresničiti jih tudi v
lastni deržavi.

Prežalostne so bile tudi deržavljanske in gospodarstvene razmere.
Ločili so tri stanove: plemstvo, duhovščino in tretji stan (tiers etat).
Plemenitniki in duhovniki so imeli vso oblast v deržavi, tretji stan
(meščani in kmetovski stan) pa ni imel nobene veljave. Plemenitniki,
duhovniki in nekteri bogatini so imeli dve tretjini vseh zemljišč,
zadnja mala tretjina je bila ali posest meščanov ali pa kmetov.
Kmetje so živeli v nesvobodnem podloštvu ter so morali svojim gospo¬
dom dajati navadno polovico svojega pridelka; razven tega so morali
tlako opravljati, desetino in druge davke plačevati. Davke so pobirali
terdoserčni podvzetniki in njih služabniki (najemniki); ti so le preradi
zviševali davke ter brez usmiljenja pregnali s kmetije vsakega, ki jim
zahtevanega davka plačati ni mogel. Plemenitniki in duhovščina so
pa brezmerno živeli in zapravljali izmolzene zaklade.

Tudi stan meščanov ni bil dosta boljši. Rokodelstvo se ni
moglo razviti, ker so je tlačile cehovstvo in razne predpravice obert-
nijskih družb. Deržava je sicer podpirala veliko obertnijo, a zopet
je bilo primeroma le malo ljubljencev, ki so si vedeli pridobiti do-
tične predpravice (večidel po podkupovanji). Meščani so v 17. stoletji iz¬
gubili lastno upravo; gospodovali so jim kraljevi uradniki, ki so često¬
krat drago kupili svoje službe. Da bi se odškodili, tlačili so meščane
ter zlasti sodnijsko pravico prodajali za drag denar.

Nenaravno, krivično so bili davki razdeljeni med razne stanove.
Plemenitniki in duhovniki so bili nekterih davkov po polnem oproščeni;
tudi zemljiščnega in osebnega davka so primeroma malo plačavali, če
prav so imeli dve tretjini vseh zemljišč v posesti. Večino vseh davkov
so morali plačevati meščani in kmetje, ki so skup imeli komaj eno
tretjino zemlje. Plemenitniki in duhovniki so vedeli za se pridobiti
davkarske podvzetnike; ti so ž njimi kaj milo ravnali, neusmiljeno
pa s tlačenim tretjim stanom. In kako je deržava porabila davke?
Ukoristili so se jih po večem plemenitniki, ki so na dvoru, v deržavni
upravi, v vojski in cerkvi dobivali vse više službe. Meščanom in
sinovom kmetskega rodu je bilo nemogoče vspeti se v više kroge,
dobiti dobro plačane službe, če so tudi imeli največe zmožnosti za nje.

Hudo so francoski narod tlačili velikanski deržavni dolgovi. Uže
Ludovik XIV. jih je zapustil okoli 3000 milijonov liver; razuzdanost
in zapravljivost pa razne vojske Ludovika XV. so jih močno pomno¬
žile, tako da je Ludovik XVI. potreboval vsako leto okoli 200 mili¬
jonov liver za izplačevanje obresti. Ker je bila uprava deržavna tako
silno draga, blagostanje dežele pa zmerom manjše, dohodki niso po¬
krivali vseh stroškov. Postal je denarstven primankljaj, ki je vsako
leto pomnožil deržavne dolgove. Teh je bilo pred začetkom revolucije
okoli 4500 milijonov.

— 124

Dobrohotni Ludovik XVI. je skušal vse nepriličnosti odpraviti.
Pozval je v ministerstvo [(1773—1776) izvedene in poštene može:
Turgot-a, Malesherbes-a in St. Germain-a (izg. Tirgo, Malzerb in
Sen-Žermen). Ti so sklenili deržavno upravo po polnem premeniti
ter zatreti vse napake, da bi rešili deržavo občnega prepada. Nasve¬
tovali so kralju na dvoru in v upravi zatreti vse nepotrebne službe
in stroške, odpraviti vse predpravice in vezi, ki zavirajo kupčijo in
obertstvo, pripustiti tudi meščane in kmetovski stan do viših deržavnih
in cerkvenih služb, enakomerno naložiti davke tudi plemenitnikom in
duhovnikom itd. Tem nasvetom so se strastno upirali plemenitniki
in duhovniki ter so pregovorili slabotnega kralja, da je odpravil rečene
ministre. Kaj je pomoglo, da je Ludovik priznal dobroto nasvetovanih
naredeb, ko je odpuščaje ministre očitno rekel: „ Jaz in Turgot, edina
misliva dobro za deržavo . 11  Turgotov drugi naslednik je bil imenitni
bankir Necker (1777—1781), ki je z varčnim gospodarstvom skušal
deržavi pomagati; zato so ga čertili dvorniki in kralj ga je odpustil.
Calonne (izg. Kalon) in Brienne sta spravila deržavo v še večo zadrego,
iz te, so mislili, bi jih rešil deržavni zbor (etats generaux), ki se uže
od leta 1614. ni bil sešel. Kralj je res sklenil sklicati deržavni zbor
ter je Neckerju zopet izročil denarstveno ministerstvo.

Deržavni zbor (od 5. maja do 17. junija 1789) in ustavodajna na¬
rodna skupščina (1789—1791) ali začetek francoske revolucije.

5. maja 1789 se je sešel deržavni zbor v Versailles-u. Po na¬
svetu ministra Necker  j a je privolil kralj tretjemu stanu izvoliti
557 zastopnikov, t.j. skoro toliko, kolikor so jih skup izvolili pleme¬
nitniki in duhovščina (plemenitniki so imeli 270 zastopnikov, duhov¬
ščina pa 290). Kako bi naj ti zastopniki zborovali, o tem se je vnel
hud razpor. Tretji stan je zahteval skupno zborovanje in glasovanje
(po glavah), ona dva stanova sta pa zahtevala zborovanje in glasovanje
po stanovih. Zastopniki tretjega stanu se niso hoteli udati niti dvoru
niti plemstvu in duhovščini ter so se 17. junija 1789 po nasvetu
svojega predsednika, slavnega učenjaka Bailly-a (izg. Baji-a) oklicali
za edino veljavno „narodno skupščino 11  (constituante). Ludovik XVI.
je še enkrat skusil to skupščino pridobiti za zborovanje in glasovanje
po stanovih ter jo je hotel, ko se je upirala, razpustiti; kar je grof
Roquetti Mirabeau  (izg. Mirabo) slovesno naznanil kraljevemu nad-
obredniku: „Povejte vašemu gospodu, da smo se tu zbrali po volji
naroda in da se bomo umaknili le sili vojaških bajonetov 11 . Slabotni
kralj je odjenjal ter je zapovedal drugima stanovama združiti se s
tretjim stanom. In res je mnogo plemenitnikov in duhovnikov se

125

pridružilo narodni skupščini. Ta očitni in odločni upor zaznamenuje
najprimernejše začetek francoske revolucije.

Plemenitniki in duhovniki niso hoteli odpovedati se svojih pred¬
pravic ter so pridobili kralja, da je odpustil Neckerja in blizu Ver-
sailles-a zbral okoli 30.000 vojščakov. To je tako razdražilo pariško
druhal, da se je uperla in deržavno ječo „bastilja“ imenovano, napadla,
šiloma vzela in razrušila. Kralj se je znova- udal sili, ukazal je
vojščakom umakniti se od Pariza, poklical je Neckerja znova v minister-
stvo ter je privolil ljudstvu oborožiti se. Ustanovila se je narodna
straža, kterej izvoljen načelnik je bil slavni Lafayette; tribojna kokarda
(modra, bela in rudeča) bila je nje znamek. Silovite dogodbe v Parizu
ponavljale so se kmalu po vsej Franciji. Tlačeno ljudstvo se je uperlo
zoper svoje tlačitelje, napadalo je gradove, opatije in škofije ter silo¬
vito razgrajalo. Teh zmešnjav so se zbali kraljev brat, grof Artoiski
(malovredni Karl X., poznejši francoski kralj), in najimenitnejši pleme¬
nitniki ter so pred uporniki pobegnili na tuje. Rovarji so sedaj tem
lažje razsajali po deželi.

Ko so v Versailles prišla prežalostna poročila o rovarjenji v
Provenci, nasvetoval je velikodušni vicomte Noailles (izg. Noaj) od¬
praviti srednjeveško fevdstvo in vse predpravice plemstva in duhovščine.
To je narodna skupščina sklenila po noči od 4. do 5. avgusta 1789.
Plemstvo in duhovščina, mesta in razna društva so izgubila vse po¬
sebne pravice, odpravili so desetino, tlako, cehovstvo itd. in oklicali
enakost vseh deržavljanov pred postavo. Duhovščina sama je s tem
izgubila vsako leto okoli 80 milijonov liver desetine. Po tem so se
zastopniki dolgo razpirali o novej ustavi in jo vpeljali z oklicem občnili
človeških pravic.  Po tej je postala Francija ustavno kra¬
ljestvo,  v kterem kralj postavodajalno oblast deli z narodnim za-
stopom. Ta se ima vsako drugo leto znova izvoliti ter se posvetuje
in sklepa le v eni zbornici. Njegovih sklepov kralj ne more za zmerom
zaverniti, ampak le za 4 leta odložiti.

Ko je kralj, boje se hujše zmešnjave, poklical neki zvesto mu
udan polk za lastno varstvo v Versailles in tudi ni hotel poterditi
občnih človeških pravic, počil je v Parizu glas, da kralj hoče šiloma
uničiti vse, kar je dosedaj priznal. Njegovi nasprotniki, med njimi
tudi čestilakomni Ludovik Filip) Orleanski, navadno vojvoda Egalite
imenovan, so porabili neko dragino žita in kruha v Parizu ter so
našuntali razdraženo druhal, da je šla v Versailles. 5. oktobra je
prihlomastila ta druhal, med njimi tudi dosta žensk, pred kraljev

— 126

grad v Versailles-u ter je zahtevala od kralja pomoči zoper dragino
in lakot in pa naj stolišče prestavi v Pariz. Ponoči je vlomila raz¬
uzdana druhal v kraljev grad, pomorila stražnike ter derla v izbe,
da bi napadla in umorila čerteno kraljico Marijo Antonijo. Po sreči
je prišel Lafayette z narodno stražo ter je rešil kraljevo rodovino.
Na to je moral kralj s svojo rodovino preseliti se v Pariz. Na
potu v glavno mesto i^erpel je nesrečni Ludovik preveliko zasramo¬
vanje. Nesramneži so kazali na kraljevo rodovino ter kričali: „Tu
vam peljemo pekarja, pekarico in pekarskega dečka 11 !

Tudi narodna skupščina se je za kraljem preselila v Pariz,
kjer pa je zelo nemirno delovala, kajti druhal glavnega mesta in razne
družbe so imele največ vpliva nanjo. Uže takrat so se v ujej ločile
tri stranke: desna stranka je zagovarjala neomejeno kraljevo oblast,
središče se je potegovalo za ustavno kraljestvo (vodila sta jo zgovorni
Mirabeau in zvijačni Sieyes) in leva stranka, ktera je delala za usta¬
novitev republike. Na to stranko je imelo največ vpliva neko društvo
bretagneskih zastopnikov, ki so se z drugimi možmi zbirali in posve¬
tovali v nekdanjem samostanu redovnikov Jakobincev; po tem samo¬
stanu se ti družniki imenujejo Jakobinci. Ti so po deželi ustanovili
premnogo enakih društev ter po njih zverševali vse svoje naklepe.

Premeteni Talleyrand  (izg. Taleran), škof autunski, je nasve¬
toval katoliški cerkvi vzeti vsa posestva ter ž njimi pomagati der-
žavi iz denarnih zadreg. Cerkev je s tem izgubila zemljišča itd.
ki so bila črez 2000 milijonov liver vredna. Odpravili so vse samo¬
stane in zaterli vse redove cerkvene. Ker so cerkvena • posestva le
počasi razprodajali, izdali so nanje papirnat denar, assignate,  t. j.
nakaznice imenovan. Sperva je imel ta denar svojo vrednost, ko so
pa poslej ga naredili črez 45000 milijonov liver, izgubil je vso veljavo.
Da bi spomin na preteklost po polnem izbrisali, odpravili so staro
razdelitev francoskega kraljestva v pokrajine ter je z nova razdelili
v 83 departementov,  kterim so dali nova imena po rekah, gorah
itd. Uredili so po tem novo cerkveno upravo: vsak departement je
imel enega škofa, med njimi pa je bilo 10 nadškofov; in cerkvene
občine so volile same svoje duhovne. Ti so dobivali plačo iz der-
žavne blagajnice ter prisegali na ustavo. — Zaterli so potem dedinsko
plemstvo ter prepovedali vse naslove, posebne obleke služabniške
(livreje) in druga znamenja žlahtnega rodu (gerbe itd.). Vse te na-
redbe in pridobitve so slavili 14. julija (1790), na dan obletnice raz-
rušenja pariške bastilije.

— 127

Ko je grof Mirabeau umeri (2. aprila 1791), izgubilo je ustavno
kraljestvo ž njim najmočnejši steber. Kralj je izprevidel, da z do¬
broto nič ne opravi nasproti silovitim prekucuhom, ki so celo njegovo
osebno svobodo otesniti skušali. Ko je hotel velikonočne praznike
praznovati v St. Cloud-u (izg. Klu-u), zabranila mu je pariška druhal
tje potovati. Da bi se tej sili odtegnil, pregovorili so ga neprevidni
izselniki in drugi udani mu svetovalci iz Pariza pobegniti na tuje.
Zapustivši pismo, v kterem je preklical vse od oktobra 1789 vpeljane
naredbe, je 20. junija 1791 po noči pobegnil na skrivnem iz glavnega
mesta. Srečno je prišel s svojo rodovino do St. Menehoulda; tu ga
je poštar spoznal in v Varennes-u (izg. Varen-u) ustavil. Prisilili so
ga z največo sramoto verniti se v Pariz, le njegov brat, grof pro-
venski (poznejši kralj Ludovik XVIII.) je srečno ušel črez mejo. Na¬
rodna skupščina je po begu za nekaj časa odstavila kralja ter si pri¬
svojila verhovno oblast. Najhujši rovarji v njej so hoteli kralja zato¬
žiti, da bi po polnem uničili njegovo oblast. To se takrat še ni
zgodilo, a ostro so ga stražili ter ponižanemu le priznali kraljevo čast
in oblast, da je zopet prisegel na nekoliko prenarejeno ustavo.

Postavodajalna skupščina (legislative)

(od 1. oktobra 1791 do 21. septembra 1792).

Postavodajalna  skupščina, ki je imela ustavo razviti in jo
popolniti z raznimi zakoni je štela 745 članov. Nje desnica se je
potegovala za ohranjenje pridobljenih pravic (za ustavno kraljestvo),
drugi zastopniki so bili skoro sami republikanci. Med temi so se
duševno jako obdarjeni poslanci iz Bordeaux-a in departementa Gironde
naj bolj odlikovali; ž njimi so potegnili tudi zmerni republikanci iz
drugih krajev ter ustanovili imenitno stranko Girondistov  (g-ž);
na skrajni levici in bolj visokih sedežih so sedeli Jakobinci ali brez¬
obzirni republikanci.

Izselniki v severni Italiji, zlasti pa na porenskih dvorih nemških
so bili najhujši nasprotniki oklicane deržavne ustave; tej so se upirali
tudi premnogi duhovniki, ki niso hoteli na njo priseči. Zoper nje
je sklenila postavodajalna skupščina ostro postopati, a kralj se je
uperi njenim sklepom. To je republikance tako razkačilo, da so ga
prisilili odpustiti svoje ministre in nove izvoliti izmed Girondistov.
Bed temi je bil Roland,  voditelj te stranke, ki pa veliko bolj slovi
po svojej izobraženej ženi, zelo navdušeni republikanki, kot po svojih
zmožnostih in delih. Tudi odločni in zvijačni Dumouriez (izg. Dimurie)

128  —

je postal minister. Ko je mladi avstrijski vladar Franc II. v posebnem
oklici zahteval od Francozov, naj odpravijo vse nove naredbe ter
ponovijo stan pred letom 1789., prisilili so kralja Ludovika vojsko
napovedati „kralju ogerskemu in češkemu 1 ' (20. aprila 1792). Zdaj
so republikanci zahtevali še več od njega; ker pa kralj ni privolil,
da bi se uporni duhovniki (ki niso prisegli na ustavo) prognali ter
odpeljali prek morja in da bi narodni stražniki v varstvo glavnega
mesta se zbrali v Parizu, nastal je siloviti upor. Nad 10.000 ljudi
izmed naj bolj zaveržene druhali je šlo nad kraljevi grad; vodila sta
jih siloviti D a n t o n in nikdar neugnani Camille Demoulins;  ne¬
srečnega kralja so zasmehovali, a prisiliti ga niso mogli da bi po-
terdil rečene sklepe postavodajalne skupščine (20. junija 1792).

Za malo časa so se prestrašili celo zmerni republikanci tega
rovarjenja najhujših Jakobincev; ker jih pa niso krepko zavernili in
primerno kaznovali, rasla je njih derznost od dne do dne. Jakobinci
so poklicali iz vseh delov Francije najbolj zaverženo druhal, med njo
tudi premnogo obsojencev na ladijah v Pariz. 10. avgusta 1792 so
se znova uperli, polastili se oblasti pariškega mestnega zbora ter
zopet napadli kraljevi grad. Švajcarji, kraljevi stražniki, bi bili lehko
ukrotili in pregnali razdivjano druhal, a kralj jim je ukazal orožje
odložiti ter jih je izročil ljutosti njihovih in svojih sovražnikov. Zdaj
so ga prisilili da je s svojo rodovino bežal v zbornico postavodajalne
skupščine. Ta mu je odkazala predelek časnikarski, kjer je moral
poslušati najbolj razžaljive govore strastnih Jakobincev in Girondistov.
Po tem je skupščina sklenila kralja odstaviti in njega in njegovo ro¬
dovino v varstvo izročiti pariškemu starešinstvu. Pariško starešinstvo
je kralja z rodovino vred zaperlo v Templu, premočnem gradu vitezov
templarjev, kjer so ga terdo deržali, ostro nadzorovali ter neprestano
žalili in zasramovali.

Potem je sklenila postavodajalna skupščina umakniti se novo
izvoljenemn zastopu „narodni konvent" ali „narodni zbor" imenova¬
nemu: ta naj bi določil, ali se kraljestvo ohrani ali pa odpravi in
ustanovi republika. Pariški mestni zbor se je med tem polastil ver-
hovne oblasti v deržavi, vodila sta ga pa kervoločni M ar at (izg.
Mara) in hladnokervni pa vladohlepni Robespierre.  Da bi se pred
volitvami za narodni zbor iznebili vseh nasprotnikov, sklenilo je jako¬
binsko starešinstvo zgrabiti in pomoriti jih, druge pa s tem ostrašiti.
Siloviti Danton, ki je vsled upora od 10. avgusta postal pravosodnji
minister, je dal zgrabiti vse tako zvane sumljive,  potem jih je pa
dal umoriti. Razdražena druhal je od 2. do 7. septembra 1792 pre¬
dirala v nezavarovane ječe ter je pomorila nad 10.000 ljudi; med
njimi so poginili najimenitnejši in najbolj zaslužni možje francoskega
naroda. Najbolj kriva tega klanja sta bila Danton in njegov priver-
ženec Marat.

— 129

Francoska republika.

(1792—1804.)

Narodni zbor  (convention national).

(21. septembra 1792 — 16. oktobra 1795.)

Smert kralja Ludovika  XVI. (21. pros. 1793). Ko se je
ustanovil narodni zbor, sklenil je 21. sept. 1792 soglasno, daje  kra¬
ljeva oblast za zmerom odpravljena in da je Francija nerazdeljiva
republika.  Novo to dobo so začeli z dnevom jesenskega enako¬
nočja (22. septembra) ter odslej šteli leta svobode. V zboru ste se
ločili dve stranki: zmerni republikanci  ali girondisti, uže takrat
navadno „ nižina “ (la plaine), pozneje pa „močarina“ (le marais) ime¬
novani. Imeli so med seboj najboljše govornike in najpoštenejše za¬
stopnike (Brissot, Gensonne, Vergniaud, Valaze, Condorcet, Petion itd.
Njim nasprotna stranka „hrib“ („la montagne 11 ) imenovana, obsegala
je same jakobince;  vodili so jih siloviti Danton, kervoločni Marat
in strahopetni pa strastni Robespierre (jakobinski triumvirat). Jako¬
binci sicer niso imeli večine v zastopu, a po svoji derznosti in s po¬
močjo pariške druhali so gospodovali kmali vsej deržavi.

Ker so francoske vojske zmagovale inostranske sovražnike, po¬
množilo je to derznost jakobincev in zatožili so kralja v narodnem
zboru. Ta je bil sedaj ločen od svoje rodovine; pustili so mu le
nesrečnega kraljeviča Ludovika (XVII.). Obkrivili so ga zaveze s fran¬
coskimi sovražniki in kervavega napada na ljudstvo 10. avgusta. Zasme¬
huje so mu odrekli kraljevo čast in kraljev naslov ter ga imenovali
Ludovik Capet. Zastonj se je branil nesrečni kralj priznati tako strastno
in enostransko sodišče ; zastonj so ga njegovi zagovorniki: prebrisani
Tronchet (izg. Tronše), nekdanji njegov minister, sivolasi Malesherbes
in mladi pa prav zgovorni Deseze zagovarjali z navdušeno besedo in
neoveržnimi dokazi. Kljubu občudovanim zagovorom spoznala ga je
velika večina (683 glasov od 721) krivega, da je izdal deržavo in
narod. Girondisti  so hoteli sedaj nesrečnemu kralju vsaj življenje
rešiti; a kervoločni jakobinci so delali tako silo. da so 17. prosenca
1793 z večino enega glasu (361 od 720 glasujočih) obsodili kralja
na smert. Zato je glasoval tudi njegov sorodnik Ludovik Filip,
vojvoda orleanski (Egalite)!

Zastonj je prosil kralj, da bi odložili njegovo smert. Dovolili so

— 130 —

mu sprejeti nepriseženega duhovnika, Škotca Edgeworth-a  de
Firment (izg. Edžuerds), ki ga je izpovedal. Smel je tudi pred smertjo
še videti svojo ženo in svoja otroka; serce se je topilo vsem, ko je
od njih jemal slovo. Zadnjo noč se je silno dolgo pogovarjal s svojim
izpovednikom; na jutro pa je prišel surovi pivovar Santerre  ponj
ter ga je z vojaki obdanega peljal k morilnemu odru. Prijemši bla¬
goslov svojega izpovednika šel je po polnem udan v božjo voljo na
morilni oder. Zadnjikrat je skusil k ljudstvu govoriti; a slišale so
se samo perve besede: „Francozje, jaz umerjem nedolžen in ti, ne¬

srečni narod — — —“  Drugih besed nikdo razumel ni, ker so bobnarji
zabobnali. Miren je položil glavo pod sekiro, ktera mu jo je odsekala
v pervem trenotku. Rabelj je pokazal kervavo glavo umorjenega
kralja zbranemu ljudstvu, a le posamezni so vzkliknili: Živi narod,
živila republika! To se je zgodilo 21. prosenca ob desetih dopoldne.

Pogin girondistov.  Po kraljevi smerti je izročil narodni
zbor izverševalno oblast tako imenovanemu odboru za občni bla-
gor“;  podpiralo gaje  v njegovem delovanji „vstajniško sodišče 11 .
V teh odborih so sperva (od 6. aprila) sedeli girondisti,  ki so
zmerno rabili svojo oblast. To pa ni bilo po godu jakobincem,
ki so hlepeli po verhovni oblasti v deržavi. Ko je nesramni Hen-
riot  (izg. Anrjo), ki je bil sperva služabnik, potem pa policijski ogle¬
duh, mesto Santarre-a postal načelnik narodni straži, vverstil jej je
mnogo razcapane druhali, („sansculoti“ ali brezhlačniki“). Sedaj je
bila po polnem udana jakobincem, ki so jo kot strahovito orožje ra¬
bili zoper girondiste, svoje nasprotnike. Zbrala se je silovita druhal,
ki je štela okoli 40.000 glav, ter je 2. junija 1793 napadla Tuile-
rije,  v kterih je narodni zbor zboroval. Henriot je na čelu narodne
straže žugal konventu s topovi, če mu ne izroči girondistov. Prestra¬
šeni konvent mu je izročil 34 griondistov, ktere so za malo časa od¬
peljali v ječo. Druhal je hudo razsajala po zbornici ter s smertjo
pretila vsakemu, ki se ni odpovedal girondiški stranki.

Kervavo gospodstvo  na Francoskem (2. junija 1793 do
28. julija 1794). Kervoločni možje so se sedaj polastili vse verhovne
oblasti ter so skušali uničiti vse svoje nasprotnike. Vrinili so se v
„ odbor za občni blagor, 1 ' ki je samovoljno gospodoval Franciji ter
narodnemu zboru vsiljeval potrebne postave. Podpiralo ga je vstaj-
niško sodišče, ki je vsakega zatoženca na smert obsodilo. Tako so
31. oktobra umorili 21 girondistov (Brissot, Gensonne, Valaze, Verg-
niaud). Nekteri girondisti so ušli zaporu ter se razkropili po fran¬
coski republiki, a jakobinci so jih po večem pokončali; nekteri so se

— 131 —

gami umorili (Petion, Condorcet, Barbaroux, Roland in njegova veliko¬
dušna žena itd.). Zoper to samovoljno ravnanje pariške druhali se je
uperi razdraženi narod v posameznih departementih. Da bi te upor¬
nike ukrotili, ustanovili so jakobinci vstajniško vojsko, ki je brez
usmiljenja pokončevala vse njih sovražnike. Strast rodila je tako lju-
tost, da so brez najmanjšega pomisleka pomorili tisoč in tisoč tako
imenovanih „sumljivih“ ljudi.

Najhujši je bil upor v Vendei,  kjer so bila mesta in kme-
tovsko ljudstvo udana kraljevi rodovini. Studila se jim je nenasitljiva
kervoločnost in gerda brezvera jakobincev; zlasti so je udražila ostra
razglasila zoper duhovnike, ki niso hoteli priseči na ustavo. Predolga
kervava vojska se začne; jakobinske „peklenske čete“ (colonnes in-
fernales) so pustotile zemljišča, sežigale stanovališča, morile ljudi in
živino ter plenile, koder koli so hodile. Pozneje je general Hoche
(izg. Hoš) milejše postopal z Vendejci ter jih pomiril. V Nantes-u
je razsajal Carri  er  (izg. Karie), najkervoločnejši med silovitimi možmi
te dobe. Dal je skup zvezati može, ženske in otroke, na ladije pri¬
nesti in v Loari vtopiti („noyades“). Lyon se je 70 dni upiral jako¬
binski vojski; ko se ga je polastila, hotela ga je vsega razrušiti. Gi-
lotina (nje iznajditelj Guillotine) je posekala mnogo sto ljudi; ker pa
je konventnemu poslancu Collot-u d’ Herbois  (izg. Kolou derboa)
delala prepočasi, dal je obsojence na kupe spraviti in jih postreliti.
Umorili so tu nad 6000 ljudij in Rodan je bil od kervi rudeče barvan.
Enako se je godilo Marseille-u, Bordeaux-u in drugim mestom. Tou-
lonci so prestrašeni udali se Angležem. Kar je prišla jakobinska vojska
ter je oblegovala mesto dolgo časa brez uspeha. Nazadnje je Kor¬
zičan Napoleon Bonaparte  zapazil naj slabejše mesto v ozidji
ter je šiloma vzel mesto. Vsi pošteni prebivalci so bežali pred zma-
galci na angleške ladije, ostalo jih je le okoli 7000, po večem malo¬
vredne druhali in jetnikov iz ladij.

Enako so morili jakobinci v glavnem mestu. Tako je nesrečna
kraljica Marija Antonija  udana v voljo božjo umerla pod gilotino
16. 'oktobra 1793. Njenega sina, kraljeviča Ludovika  (XVII.) iz¬
ročili so nekemu črevljarju Simonu,  ki je ž njim tako gerdo ravnal,
da je kraljevič shiral in umeri leta 1795. Njegova sestra, pozneje
vojvodinja angoulemska  imenovana, je bila dolgo časa zaperta,
dokler je niso Avstrijanci za vojne vjetnike zamenjali. Glavo so pa
odsekali pobožni kraljevi sestri Elizabeti.

Da bi pokončali vse, kar spominja preteklosti, vpeljali so novo
ero  (štetje let) in nov koledar.  Ero so začeli s pervim dnevom
republike, t. j. 22. septembrom 1793. Leto so razdelili v 12. mesecev
po 30 dni; zadnjih 5 ali 6 dni v letu so odločili za razne republi¬
kanske praznike. Mesece so delili v dekade ali desetnice po 10
dni; vsak deseti dan je bil dan počitka. Mesecem in dnevom so
dali nova imena, ki so pri mesecih spominjala na vremenske razmere
letnih časov, pri dnevih pa na poljske pridelke. Po odstran-

132  —

jenji kerščanskega koledarja (6. oktobra 1793) so odpravili (v no¬
vembru) tudi kerščansko službo božjo ter so vpeljali obrede svobode
in enakosti in „um“ so oklicali za najvišega boga. Brezverstvo se
je širilo med ljudstvom, to se je udalo razuzdanosti in vsem gerdim
strastim ter je napadalo cerkve in po njih ropalo, pokončavalo svete
spominke, razrušilo grobove francoskih kraljev v St. Denis-u (izg.
Dniu) in zasmehovalo kerščanske obrede in šege. — Odpravili so tudi
staro mero in vago  ter vpeljali novo desetično;  s tem so si pri¬
dobili preveliko zaslugo za bodoče čase.

Ko so se posvetovali o odstranjenji kerščanske vere in kerščan-
skih obredov, razperli so se jakobinci ter ločili v tri nasprotne stranke.
V konventu so sedeli na skrajni levici „besneži“ (enrages), kterim
načelnik je bil po smerti Marata (umorila ga je za svobodo navdu¬
šena devojka Charlotte Corday (izg. Šarlot Korde) kervoločni rovar
Hebert  (izg. Eber); srednjo najmočnejšo stranko je vodil Bob e s -
pierre;  v tretjo, Hebertovcem ravno nasprotno stranko so bili zdru¬
ženi tako imenovani „mili“  (indulgents) z načelnikom Dan tonom,
ki so se upirali daljšemu razsajanju in klanju. Hladnokervni Robespierre,
ki je neprestano hlepel po verhovni oblasti (diktaturi) v deržavi, po¬
gubil je najprej besne Hebertovce (v sušci 1794), potem je začernil
Dantona in njegove priveržence; obsodili so jih ter jim na gilotini
glave odsekali (5. aprila 1785).

Tako je postal Robespierre glavar vseh prekucuhov in cele
deržave. Po njegovem nasvetu je odpravil narodni zbor češčenje uma
ter je znova oklical vero v najviše bitje in neumerjočnost duše (7. maja
1794). Ustanovil bi bil mirni red, a to mu ni pripustil neprestani
strah pred sovražniki. Ti so ga neprestano izpodkopavali in sumni¬
čili, da hoče prevrat ustaviti ter zopet ustanoviti stari stan. Zarad
tega je "dal v narodnem konventu skleniti postavo (10. junija 1794),
po kterej pri vsakej zatožbi zadostuje kakeršenkoli dokaz, porotniki
se imajo ravnati samo po svojej vesti. Ta zakon je oklical samo¬
voljo za postavo ter je spravil premnogo ljudi na morilni oder. Strah
in groza dospela sta do verhunca; ljudstvo se je predramilo ter jelo
milovati nedolžne žertve. Ko je Robespierre hotel pokončati svoja
prej mu najbolj udana priverženca Billaud-a de Varennes in Collot-a
d’ Herbois (izg. Bijo de Varen in Kolo Derboa), ustavil se mu je
narodni zbor ter je njega samega dal zgrabiti. Vsled tega se je v
Parizu začela strahovita zmešnjava; ljudstvo se je ločilo v dve stranki,
kterih ena se je bojevala za Robespierra, druga pa za narodni kon-
vent. Nazadnje je ta zmagala in narodni zbor je obsodil Robespierra
in najimenitnejše njegove priveržence (Henriot, Couthon, S. Just)
zarad zarote zoper republiko na smert (9. termidora, t. j. 27. julija

— 133  —

1794) ; naslednji dan jim je gilotina odsekala glave. Z Robespierrom
je nehalo kervavo gospodstvo na Francoskem.

Zadnji časi  narodnega zbora (28. julija 1764 do 27. oktobra

1795) . Po smerti Robespierra in njegovih najhujših strankarjev raz¬
sajali so nasprotniki še nekaj časa po Parizu. Nazadnje so zmerni
možje (moderatisti ali thermidorijanci) s pomočjo sinov imenitnejših
meščanskih rodovin (jeunesse doree) premagali strahoviteže (teroriste).
Pograbili so najhujše jakobinske rovarje (Carrier) ter so jih pomorili.
V narodni zbor so poklicali vse bolj zmerne republikance, zlasti one
girondiste, ki so utekli preganjanju. Zatožili in obsodili so tudi sod¬
nike vstajniškega sodišča pa jakobincem ostro prepovedali vse njih
posebne zbore in shode. Oklicali so popolno versko svobodo za vse
vernike in generala Pichegru-a (izg. Pišgriia) za načelnika dali narodni
straži. Ko so asignate (papirnati denar) izgubile skoro vso veljavo
ter je vsled tega nastala huda lakota, pretile so deržavi nove zme¬
šnjave: uperli so se namreč pariški predmeščani, a redna vojska jih je
premagala in ukrotila (20. maja 1795). Te razmere so hoteli porabiti
kraljevi priverženci ali rojalisti, da bi zopet ustanovili kraljestvo. Ker
je bil umeri Ludovik XVII., mladi sin usmertenega kralja Ludovika XVI.,
hoteli so rojalisti na prestol spraviti grofa provenskega Ludovika
XVIII. Te namere so podpirali tudi Angleži, ki so pripeljali mnogo
rojalistov v Bretagno; a republikanski general Hoche  (izg. Hoš) jih
je kmalu uničil. Tudi v Parizu je narodni zbor po polnem ugnal
kraljeve priveržence ter jim vzel vso moč, ko je oklical novo deržavno
ustavo. Po tej je narodni konvent izročil izverševalno oblast vodi¬
teljstvu  (direktorij) peterih mož, postavodajalno oblast pa narod¬
nemu zastopu,  sestavljenemu iz dveh zbornic. „Zbornica sta¬
rih"  je štela 350 članov, ki so imeli vsaj 40 let; „zbornica pet-
stoterih"  imela je vsaj 30 let stare zastopnike. „ Zbornica pet-
stoterih" je nasvetavala postave, „zbornica starih" jih je pa ali poter-
jevala ali zavračala.

Da ne bi starokopitneži dobili moči, določil je posebni pristavek,
da dve tretjini novih zastopnikov mora izvoljenih biti izmed članov
dosedanjega narodnega zbora. Temu sklepu se je uperlo izobraženo
pariško meščanstvo (bourgoisie), pa Napoleon Bonaparte je šiloma
ukrotil te upornike ( 13 . vendemiaira t. j. 5. okt. 1795). Nova ustava
je zadobila svojo veljavo 28. oktobra 1795.

Perva vojska zaveznikov zoper francoske upornike.

(1792—1797.)

1. Začetek vojske.

Upor na Francoskem je precej začetkom opozoril evropske vla¬
darje ter jim kmalu sprožil misel, šiloma ukrotiti prevratnike in rešiti

134 —

nesrečnega kralja. Na to so delali tudi francoski izselniki, ki so se
zbirali ob francoski meji zlasti v porenskih pokrajinah ter neprestano
pretili napasti Francijo. A sami so bili premalo močni. Ko so pa¬
riški rovarji videli neodločnost avstrijskega vladarja (nemškega cesarja)
in nemških knezov, ktere so s svojimi sklepi čestokrat hudo razžalili,
prisilili so Ludovika XVI. napovedati vojsko Francu II., kralju češkemu
in ogerskemu. Sedaj so se združili Avstrijanci in Prusijanci ter za¬
čeli pervo zavezno vojsko zoper francoske upornike.

Starikasti vojvoda Ferdinand  Brunšviški je začel vojsko z
oklicem na francoski narod, kteremu je pretil Pariz pokončati in ga
hudo kaznovati, če se ne poverne v staro stanje pred letom 1789.
Peljal^ je prusko-nemško vojsko počasi prek meje v Champagno
(izg. Šampanjo); pa kmalu so ga razdraženi in za svobodo navdušeni
Francozi prisilili, da seje vemil na nemško zemljo. Potem se je obernil
francoski vojskovod zvijačni Dumouriez  zoper Avstrijance, ki so
bili na belgijski meji napadli Francijo. Premagal jih ,fe pri Jema-
pes-u  (izg. Žemapu, 6. novembra 1792) ter jim vzel vso Belgijo.
Enako srečni so bili Francozje v vojski zoper sardinskega kralja ter
mu vzeli Savojsko in pokrajino Nizzo.

Pregnali so tudi nemško-avstrijske čete ob gorenjem Renu ter
se tu polastili mesta za mestom. Derzni francoski general Guštine
(izg. Kristin) je vzel Nemcem imenitno terdnjavo Moguncijo  ter po¬
sedel bogati Frankfurt na Menu.

2. Občna vojska zoper Francoze.

(1793—1795.)

Ker so Francozi podvergli si razne dežele ter po teh in tudi
prek meje v inostranske deržave razširjali svoja republikanska načela
in ker so na zadnje kralja umorili, zedinile so se skoro vse evropske
deržave (razven švedske, danske, švajcarske in turške) ter sklenile
vojsko zoper prevratnike v Parizu. Preslavni angleški minister Pitt
mlajši je sklenil in vodil to zavezo evropskih deržav.

Ko je francoski vojskovod Dumouriez napadel Holandijo, prišla
je nova avstrijanska vojska s poveljnikom K o b u r g o m v Belgijo ter
je Francoze premagala pri Nerwindenu  (18. sušca 1793) in jim
vzela Belgijo. Ker se je premagani vojskovod zdel jakobincem jako
nevaren (mislil je blezo zatreti upornike in zopet ustanoviti ustavno
kraljestvo), odstavili so ga. Dumouriez je pobegnil v sovražnikov
tabor, pozneje pa na Angleško. Med tem so Prusijanci šiloma vzeli
Moguncijo ter sovražnike pregnali iz Nemčije na Francosko. Nesloga
je zavirala zaveznike, da niso dospeli do svojega namena. Narodni
konvent je oklical domovino (Francijo) v nevarnosti ter je po nasvetu
slavnega matematikarja Carnot-a  (izg. Karno-a) pozval vse spretne
moške od 15. do 25. leta v vojsko. To narodno vojsko je rečeni
Carnot kot član zbora za občni blagor uredil in razdelil med posa-

— 135  —

mezne poveljnike. Odločil jim je tudi, kje in kako se imajo vojsko¬
vati. Na mesto zvijačnega Dumouriez-a je postavil Pichegru-a in
Jourdan-a  (izg. Žurdanal Zadnji je premagal Avstrijance pri Fle u-
rus-u  (izg. Plenim, 1794) ter jim znova vzel Belgijo. Pichegru je
potem deri v Holandijo ter je v hudi zimi (1794—1795) s pomočjo
protioranske ali republikanske stranke podvergel vso deželo; spre¬
menil jo je v batavsko republiko (1795) ter jo združil s Francijo.

Enako srečno so se bojevali Francozje ob gorenjem in srednjem
Peru; povsodi so pregnali nemško-pruske in avstrijanske vojske črez
Ret, tako da so zavezniki na levem bregu rečene reke le še imeli
Mcguncijo in Luksenburg. Ker se tudi pruski vojvodi in ministri
niso skladali z avstrijanskimi in jih je sebičnost mikala napasti in
raideliti zadnji kos poljskega kraljestva, jeli so se pogajati s fran¬
coskimi uporniki ter sožnjimi sklenili mir bazilski  (5. aprila 1795).
PA tem za Nemce jako sramotnem miru odstopili so Prusijanci Fran¬
cozom vse levo Porenje ter se odpovedali zavezi evropskih deržav
zoper francosko republiko. Temu miru je pristopila vsa severna
lemčija in velik del srednje. To je ločila posebna čerta od južnih
lemških deržav, ki so pod avstrijanskimi zastavami dalje se bojevali
soper Francoze. S temi se je pomirila tudi Toskana v srednji Ita¬
liji ; malo pozneje pa Portugal in Španijo, ki je Francozom odstopila
celo svoje posestvo na otoku Haiti. Tako se je razderla strahovita
zaveza, ki je Francozom pretila s poginom; pa še ponižala jih ni,
ampak proslavljala je republikansko vlado ter je francoski republiki
postavila mogočno podlago med evropskimi deržavami.

3. Nadaljevanje vojske od bazilskega mira do mira
campo-formijskega  (1795—1797).

Po odstopu sebičnih Prusijanov se je vojskovala Avstrija zave¬
zana s Sardinijo in Saksonijo še dve leti zoper Francoze. Ti so hoteli
po načertu bistroumnega Carnota na treh straneh napasti Avstrijo,
glavno nasprotnico francoske ljudovlade, dreti v nje oserčje ter jo
tu prisiliti k sramotnemu miru. Jo ur dan je deri prek Frankonije
(v Pomenji) proti vzhodu, prebrisani Moreau  (izg. Moro) je šel z
mogočno vojsko prek Rena in černega lesa, potem črez Švabsko na
Bavarsko; Napoleon Bonaparte  pa je prevzel poveljništvo fran¬
coske vojske v severni Italiji.

Nevarnost za Avstrijo je bila velika, a odstranil jo je preslavni
vojskovod Karl,  brat cesarja Franca II. Ta komaj 25 let stari
vojskovod (oče slovečega vojskovoda Albrehta) se je s perva umikal
pred Jourdanom, potem pa ga je po polnem potolkel pri Ambergu
in Wiirzburgu.  Da bi mu poti gie zaperl, moral se je Moreau
nagloma umakniti iz Bavarskega in Švabskega (ti deželi so I rancozi
do dobrega izmolzli) in se verniti črez Ren na francosko. Slediti

136 —

mu ni mogel avstrijanski vojskovod, ker je moral na drugi strani
braniti deržavo. V Italiji so namreč Francozi zmagovali.

Napoleon Bonaparte,  sin korsikanskega advokata Karla
Bonaparte, je bil rojen v Ajacii 15. avgusta 1769. Ko je imel 10
let, prišel je v vojaško učilišče v Briennu, pozneje pa v Pariz. V
obeh učiliščih se je pridno učil, posebno se je odlikoval v matematiki
in zgodovini. Kot častnik je vstopil k artiljeriji ter se je pervikrat
posebno izkazal pri obleganji mesta Toulona. Njemu so se imeli
jakobinci zahvaliti, da so vzeli Angležem to imenitno terdnjavo. Vsled
tega je postal artiljerijski general. Po smerti Robespierra je izgubil
svoje poveljništvo ter je nekoliko časa živel brez službe v Parku.
Ko se je meščanstvo uperlo zoper konvent, postavil je ta Napoleoia
za poveljnika konventovih vojščakov, in res nagloma je Napolem
zaterl upornike. Takrat se je posebno prikupil Barras-u,  poznej¬
šemu članu direktorija; ta mu je tudi pripomogel, da je dobil Jozc-
fino, vdovo generala Beaucharnais-a (izg. Boharne-a) za ženo. Ko sj
je začela vojska zoper Avstrijo, izročil mu je Carnot (prav za pra 7
zopet Barras) poveljništvo v severni Italiji. Napoleon je imel takra
27 let.

Mladi Napoleon je prevzel vojsko v silno slabem stanu. Manj¬
kalo jej je orožja, obleke, obutve, živeža, denarja; le serce nje je
gorelo za domovino in za slavo. Poveljnik jo je s krepkimi govori
tako navdušil, da je pozabila na vse reve in nadloge ter radostna
šla nad sovražnika. Premagal je avstrijansko-sardinsko vojsko (poveljnik
Beaulieu) v raznih bojih (Montenotte, Millesimo,  Dego), jo
razderl in po zmagi pri Mondovi je prisilil sardinskega kralja Vikto¬
rija Amadeja, skleniti mir s francosko republiko, odstopiti jej Savoj¬
sko in Nizzo in plačati veliko denarja vojne odškodnine (v aprilu 1796).

Potem je gnal Napoleon Avstrijance do Ade; ob tej'reki se mu
je stari Beaulieu (izg. Bolie) znova uperi, a Napoleon ga je premagal
pri Lodiju (10. maja 1796), prekorakal je reko in oblegal premočno
terdnjavo Mantovo.  Te nepričakovane zmage francoske vojske so
prestrašile italijanske vladarje in parmski, modenski, neapolitanski
vladar in papež so začeli drug za drugim se pogajati z Napoleonom
ter z. velikim denarjem in najlepšimi umetniškimi izdelki kupovati
mir od njega. Med tem so štiri avstrijanske vojske druga za drugo
(njih poveljniki so bili: Wurmser, Gvozdanovič, Davidovič in Aloinzy)
skusile rešiti oblegovano Mantovo, a pogumni Napoleon je vse pre¬
magal v raznih bitvah (Castiglione, Roveredo, Arcole, Rivoli) ter je
prisilil Wurmsera, kterega je je bil prej v Mantovo pognal, da se
mu je z močno terdnjavo (2. svečana 1797) udal. IzRomagne (ktero je
moral papež odstopiti v miru tolentinskem) in iz Modenskega (čegar
vladarja je pregnal) je ustanovil Napoleon cispadansko republiko.

Sedaj je šel nadvojvoda Karl nad zmagovite Francoze; a Na¬
poleon ga je prisilil, da se je umaknil in je šel za njim prek Koro¬
škega v gorenje Štajersko do Judenburga na Muri. Tu je prišel

137

Napoleon v največo nevarnost. Benečani so se bili uperli ter so nad¬
legovali njegovo vojsko; Tirolci so pregnali sovražnike iz dežele; med
ljudstvom po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem je vrelo in pri¬
pravljeno je bilo na pervo besedo svojega vladarja zgrabiti za orožje
ter uničiti prederznega sovražnika. Pa navdušenosti in rodoljubja
domačega ljudstva so se dvorniki bolj bali ko tujega sovražnika v
oserčji Avstrije. „Zmagovitemu sovražniku, je rekel minister Colo-
redo, zamašim usta z eno pokrajino, a ljudstvo oborožiti se pravi pre¬
stol podreti. “

Napoleon je dobro poznal naklepe teh dunajskih strahopetnežev
ter je nadvojvodi Karlu, avstrijskemu nadpoveljniku, pisal list, v kte-
rem je povdarjal blagost miru ter hvalisal in povzdigoval može zanj
delajoče. Kar je zmagala miroljubna stranka na dvoru in zvijačni
neapolitanski poslanec marquis de Galle je sklenil z Napoleonom v
Ljubnem (Leoben)  načert miru (18. aprila 1797). Po teh dogovorih
je iz največe zadrege rešeni Napoleon sklenil končni mir v gradu
Čampo Formio  imenovanem (blizu Vidma, 17. okt. 1797). Avstrija
je Franciji odstopila Belgijo in Lombardijo ter jej prepustila Holan¬
dijo (na skrivnem tudi levo Porenje). Za to izgubo je dobila Benečijo
z beneško Istro in Dalmacijo.*) Jonske otoke je Napoleon prideržal
Franciji. Avstrija je priznala francosko republiko in novoustanovljeno
cisalpinsko (ta je obsegala Lombardijo, Modensko in papežu vzeto
Romagno).

Vojvoda modenski je za odškodnino dobil avstrijanski Breisgau.
Z nemškim cesarstvom se je imel mir skleniti v bodočem shodu v
Rastattu. Genovsko je dobilo takrat po polnem demokratično ustavo
ter se je imenovalo ligurska republika.

Francoska republika pod voditeljstvom ali direktorijem.

(27. oktobra 1795 — 10. novembra 1799.)

D ir ek tori  j je našel denarstvene razmere francoske republike
v najslabejšem stanu. Asignat ali papirnatih nakaznic je bilo izdanih
za 45000 milijonov frankov; izgubile so skoro vso veljavo. Republi¬
kansko voditeljstvo jih je preklicalo ter jelo izdajati tako imenovane
teritorialne mandate  (nakaznice na določena ali imenovana
narodna posestva); pa tudi te zemljiščne nakaznice (izdali so jih bili
za 2400 milijonov frankov) so izgubljale naglo svojo vrednost. Še le

*) Benečani so se bili namreč uperli zoper francoske čete. kt.ere je Napo¬
leon pri odhodu v notranje avstrijske dežele pustil v beneških mestih. Vemlvši
se je francoski vojskovod uničil po polnem oslabljeno in obubožano beneško repu¬
bliko.

— 138  —

Napoleon je izboljšal te žalostne denarstvene razmere ter rešil der-
žavo denarnega poloma, ko je po zmagovitih vojskah v Italiji napolnil
francoske denarnice.

Nekdanji strankarski razpori tudi sedaj niso ponehali. Brez-
merni republikanci so se zbirali krog Baboeufa  (izg. Babofa), ki se
je sam imenoval „Graha“, izpodkopoval ravnateljstvo in vse tadanje
naredbe ter priporočal vkupnost premoženja. Ko je naklepal zaroto
zoper deržavo, zgrabili so ga ter usmertili. To je oserčilo nasprotno
stranko kraljevcev, da je začela derznejše delati za svoje namene.
Za se je pridobila generala Pichegrua, tadanjega predsednika zbornice
starih, in celo slavnega Carnota, ki je bil takrat član deržavnega
voditeljstva. Napoleon je od daleč natanko opazoval to izpodrivanje
ustavne vlade; ko se je ta obernila do njega, poslal jej je nekaj
svoje italijanske vojske z zanesljivimi poveljniki v Pariz. Ti so za-
terli zaroto kraljevcev; zaperli so več deržavriih zastopnikov, odsta¬
vili dva voditelja (Barthelemya in Carnota). Moreau-a so tudi sum¬
ničili, da je bil udan kraljevcem, ter so mu vzeli poveljništvo. Hoche,
eden izmed najspretniših republikanskih generalov je na to dobil nad-
poveljništvo črez obe porenski vojski, pa kar je nagloma umeri v 29.
letu svoje starosti. Tako je izgubil Napoleon najnevarnejšega izpod-
rivalca. Sedaj so se vsi ozirali na zmagovitega Napoleona, ki je iz
Italije prišel v Pariz; a čas se mu še ni zdel goden za njegove naklepe.

Napoleonova vojska v Egiptu,

(1798—1799.)

Po zmagah črez Avstrijance so se sami Angleži še vojskovali zoper
Francoze; a teh Napoleon ni mogel napasti po suhem, zato' je sklenil
iti z vojsko v Egipet, od tod pretiti angleškim posestvom v Aziji in
tako omajati in razrušiti njih prekomorsko moč. Da bi Angleže lažje
preslepil, nabiral je na severnem francoskem primorji veliko vojsko,
češ da se hoče prepeljati prek Rokavskega morja in napasti Ve¬
liko Britanijo in Irsko. Med tem so tudi na južni strani Francije
vojsko zbirali in v dobro uterjenem pristanišči pripravljali močno
ladijevje. V maji leta 1798 se je odpeljal Napoleon z veliko vojsko
(štela je 35000 mož) v Egipet. Srečno je ušel angleškemu admiralu
Nelsonu, ki je z močnim ladijevjem nanj prežal. Prišedši v Malto
je podkupil Napoleon Hompeža, tadanjega načelnika viteškega reda
malteškega, da mu jA izdal Malto.  1. julija je šel na suho pri
Aleksandriji, ktero je nemudoma vzel in posedel. Egipčani so ga
sperva radostno sprejeli, ker jih je osvobodil težkega jarma mame-
luškega. Nad Kairo gredočemu so se pri piramidah ustavili mameluki

— 139  —

(tako so se imenovali mnogobrojni glavarji vojaških čet v Kavkaziji
nabranih, ki so mesto paš v imenu turškega sultana gospodovali de¬
želi). Potolkel je mameluke po polnem, vzel šiloma Kairo ter je po
francoski uredil upravo deželno. Med tem je prišel Nelson ter je
našel francosko brodovje pri Abukiru:  napadel je je in po pol¬
nem pokončal. Tako mu je Nelson („lord Nilski") zaperl pot na
Francosko. Napoleon je poslal svojega podpoveljnika Desaix-a (izg.
Desea) v gorenji Egipet, sam pa je šiloma zaterl kervavi upor Kai-
rancev ter šel v Sirijo. Turki so namreč Napoleonu napovedali vojsko,
se zbirali v Siriji ter mislili iz te dežele ga napasti v Egiptu. Po
prestanih velikih težavah (pot skozi puščavo, kuga) je prišel pred
Jafo  ter jo vzel. Zastonj pa je oblegoval terdnjavo St. Jean d’
A ere,  ki so jo Angleži pod poveljnikom Sidney Smith-om (izg. Sidni
Smits) Turkom pomagali braniti. Moral se je verniti v Egipet; tu
je pri Abukiru  premagal turško vojsko, ki je bila po morji prišla
v deželo (25. julija 1799). Kerinu Francozi niso mogli poslati po¬
moči, sklenil je verniti se v Francijo. Nadpoveljništvo izročivši Kleberu,
šel je na ladijo in srečno dospel v Frejus (izg. Frežiis) ob južnem
francoskem primorji (9. oktobr. 1799.) Med tem so bili Turki pri¬
peljali novo vojsko v Egipet, a preslavni Kleber jo je pokončal pri
Heliopolji (20. sušca 1800. Turki so šteli nad 80.000 vojščakov,
Kleber jih je imel le okoli 10.000). Pa kmalu po tem je bil slavni
vojskovod umorjen od nekega mohamedanskega fanatika. Francosko
kerdelo, od domovine ne podpirano, se je zmerom bolj zmanjševalo
ter je na zadnje sklenilo z Angleži pogodbo, po kterej se je na an¬
gleških ladijah vernilo domov (1801).

V to vojsko je bil vzel Napoleon premnogo umetnikov, inženirjev
in raznoverstnih učenjakov (starinarjev, jezikoslovcev, zgodovinarjev,
zemljepiscev, matematikarjev, naravoslovcev itd.), ki so čudovito egip¬
tovsko deželo, najstarejšo zibelko človeške omike, natanko preiskavah.
Poslej so na Francoskem uredili te preiskave ter jih prijavili v pre¬
krasnem delu „Description de T Egypte“ (Popis Egipta, Pariz 1810
in sl.)

Druga vojska zaveznikov zoper francosko republiko.

(1799—1802.)

Nje vzroki:  Francozi so bili nahuskali republikance v Rimu,
da so se uperli zoper papeža; pri tem uporu so papeževi vojščaki

140  —

ubili francoskega generala Duphota  (izg. Diifoa). To je porabil vla-
dohlepni direktorij pariški ter je poslal Bertbiera  (izg. Bertie-a)
z vojsko v Rim. Odstranil je papeževo vlado in oklical rimsko
republiko  (10. svečana 1798). Ko je ljudstvo mislilo osvoboditi
papeža Pija VI., odpeljal ga je francoski vojskovod v Valence,
kjer so ga zapertega imeli do smerti (1799).

Tudi v Švajci so razvneli Francozi boj med demokrati  (v kan¬
tonu vadtskem in bazilskem) in aristokrati  (zlasti v Bernu). Ne¬
poklicani so priderli Francozi v deželo pomagat demokratom, prisvojili
so si Genevo ter Švajco premenili v nerazdeljivo helvetsko  re¬
publiko z demokratsko ustavo (v aprilu 1798). — Po naklepih Na¬
poleonovih v vzhodu so se bali Angleži za svojo prekomorsko oblast.
Zato je minister Pitt mlajši  neprestano delal na to, da bi napravil
novo zavezo evropskih deržav zoper francosko republiko. Turčijo je
precej pridobil za njo; kmalo ste jej pristopili tudi Avstrija in Nea-
politansko, ki ste se po prenaredbah v Švajci, in papeževi deržavi
imeli največ bati Francozov. Pridružil se jej je tudi Pavel L, ki je
leta 1796. nasledoval svoji materi carinji Katarini na ruskem pre¬
stolu. Ta je bil pokrovitelj viteškega reda malteškega ter je od
Francozov zahteval naj mu izroče Malto. To so mu odbili Francozi
ter se mu s tem hudo zamerili.

Začetek vojske  do vernitve Napoleonove iz Egipta. Vojska
se je začela na Neapolitanskem. Tu je vladala mesto slabotnega
kralja njegova žena Karolina, sestra nesrečne francoske kraljice Ma¬
nje Antonije. Udala se je bila po polnem Angležem, zlasti lady
Hamjilton  (izg, Hemiltn) je imela preveliko vpliva na njo. Fran¬
coze e hudo čertila. Predno so bili zavezniki dobro pripravljeni,
ukazala je neapolitanski vojski, ktero je vodil avstrijanski general
Mačk,  napasti rimsko republiko. A Francozi so odbili napad, pri¬
derli na Neapolitansko, prognali kralja in njegov dvor v Sicilijo, po¬
sedli vso deželo ter jo oklicali za, „p art e nopej s k o republiko 1 '
(v prosenci 1799). Francozi so pregnali takrat tudi velikega vojvodo
toskanskega in sardinskega kralja (ta je bežal na otok sardinski) ter
tako gospodovali vsej Italiji.

Spomladi 1799 začela se je vojska tudi drugodi. Na Nemškem
je bil še zbran shod v Rastadtu; tu so francoski poslanci zahtevali
levo Porenje za se. Nemški 'knezi so bili voljni jim je odstopiti, a
izgube ni hotel nobeden imeti, ampak vsak je želel svoje posestvo
še razširiti. Zato so se toliko časa prepirali in pogajali ter nazadnje
določili, vsa cerkvena posestva izpremeniti v posvetna in ž njimi od-
škoditi one kneze, ki bi na levem Porenji kaj izgubili. Ti razgovori
še niso bili dognani, ko je slavni nadvojvoda Karl  premagal Jour-
dana pri Stockachu.  Ra  to se je razšel radstadtski shod in dva
francoska poslanca vernivši se domov sta bila umorjena (april 1799).
Vojvoda Karl je zdaj peljal zmagovito vojsko v Švajco ter je pri
Z ur igu premagal slavnega francoskega vojskovoda Masseno (ki je

141 —

bil prej gnal Avstrijance do tirolske meje) ter je posedel veliko ve¬
čino helvetske republike. Poslej ga je cesar Franc II. poslal v do-
lenje Porenje.

Še srečnejši so bili Avstrijanci in Rusi v Italiji. Najprej je
avstrijanski vojskovod Kraj  premagal Francoze, ki so mu hoteli
pot prek Adiže zastaviti. Potem se je Krajev naslednik Melas
združil z močno rusko vojsko, ki jo je preslavni vojskovod S u var o v
pripeljal v Italijo, in oba sta premagala Francoze pri Cassani
(izg. Kasani, 27. aprila 1799), ktere je takrat vodil glasoviti Moreau.
Suvarov je podvergel nagloma vso severno Italijo ter je užugal na
rečici Trebiji  drugo francosko vojsko, ktero je Macdonald (izg.
Makdonal) pripeljal iz Neapolitanskega, da bi se bila združila z Mo-
reau-om. Vsled teh zmag silovitih Rusov izginili ste partenopejska
in rimska republika. Neapolitanski kralj se je vernil iz Sicilije v
Neapolj, v Rimu so pa izvolili novega papeža Pija  VII., ki je prevzel
vladarstvo cerkvene deržave. Tudi sardinski kralj in toskanski ve¬
liki vojvoda sta se vernila na svoj prestol. Nazadnje je Suvarov
v prekrvavi bitki pri Novi-ju (15. avgusta 1799) popolnem pokončal
Francoze ter razrušil njih oblast v Italiji. Zarad tolikih zaslug je
dobil priimek Italinskij (Italijanski). Potem so mu ukazali iti v Švajco
in se tu zediniti s Korzakovom.  Stari pa neustrašljivi ruski
vojskovod je res peljal vojsko prek Svt. Gotharda. Ta je na tem
težavnem potu terpela preveliko težav, a Suvarov je odstranil ali
premagal vse ter se je s tem izkazal mojsterkega vojskovoda ta-
danje dobe. Prišedši črez snežene gore ni našel Korzakova z rusko
vojsko, ampak sovražne Francoze. Ti so bili malo poprej premagali
pri Zurigu Korzakova (od Avstrijancev zapuščenega) ter so ga po¬
gnali iz osrednje Švajce proti severju do Schaifhausena; sami so pa
posedli skoro vso Švajco. Suvarov pomanjkanje vsega potrebnega
terpeč se je obernil pozno na jesen proti Grizoniji (Graubiindten) ter
je meseca prosenca prišel do Bodemskega jezera. Ker se je bil
tudi cesar Pavel I. razperl z zavezniki (z Angleži in Avstrijanci), od¬
stopil je od zaveze ter poklical svoje vojske domov. Preslavni Su¬
varov je kmalu potem umeri v nemilosti svojega carja. Takrat se
je vernil Napoleon iz Egipta, uredil je zmešnjave v Franciji, ji dal
novo ustavo in je zopet srečno vojsko začel zoper nesložne zaveznike.

Propad deržavnega ravnateljstva.

(10. novembra 1799.)

Vsled kervavih izgub francoskih vojska v Italiji, Svajci in
Nemčiji so jeli razni nasprotniki izpodkopavati derzavno ravnateljstvo.
Vodil je te nasprotnike Lucijan Bonaparte, brat zmagovitega Napo-

— 142 —

leona. *) Iz te stranke izbrali so tudi nove voditelje. Veče nesreče
ko so zadele francoske vojske, tem bolj so Francozi hrepeneli po
slavnem vojskovodi Napoleonu. Ko je ta prišel iz Egipta v Pariz,
bil je narodni zastop razcepljen v tri stranke. Skrajna leva stranka
se je imenovala jakobinska  ter je hlepela ponoviti kervave zmeš¬
njave narodnega konventa; srednja, navadno ustavna  stranka ime¬
novana, je skušala ustavo prenarediti, vodil jo je Lucijan Bonaparte;
Barras je z malobrojno desnico se zavezal s kraljevci  ter je pod¬
piral njih namene. Napoleon je hitro izprevidel, ktera teh strank
bi mu lehko pripomogla k njegovemu namenu. Pridobil je dva der-
žavna ravnatelja (Sieyes in Roger Ducos, izg. Sjeje in Rože Diiko)
za se. Potem so raztrosili glas, da narodni zastop ni varen v Parizu
in prestavili so ga v St. Cloud, njegovo varstvo pa izročili Napoleonu
in njegovim vojščakom. Kar je 18. brumaira (9. novembra 1799)
zaperl dva deržavna ravnatelja (Gohier in Moulins), Barrasa pa je pri¬
silil, da se je odpovedal oblasti in pobegnil. Naslednji dan je skusil
Napoleon narodni zastop pridobiti za svoje namene. Zbornico starih
je res prestrašil; a ko je prišel v zbornico petstoterih, sprejeli so
ga z očitanjem in kletvicami. „Pobijte ga; diktator (ali samovelitelj)
je izven postave". Izprva osupnen se je Napoleon hitro oserčilterje
vojščake pregovoril na silo. Te je še bolj naščuval Lucijan Bona¬
parte, predsednik zbora petstoterih, rekoč jim, da v tem zboru sede
le strastni strankarji in morilci, ki s.o svojemu predsedniku pretili z
bodali. Kar pridero grenadirji z nasajenimi bajoneti v zbornico ter
preženo narodne zastopnike skozi okna na vert To se je zgodilo
19. brumaira (10. novembra). Še taisti večer zbrali so se Napole¬
onovi prijatelji v obeh zbornicah; odpravili so deržavno ravnateljstvo
in oklicali začasno ustavo in vlado. To so izročili trem poročnikom
ali konzulom (Napoleon Bonaparte, Sieyes in Robert Ducos). Po novej
ustavi je bil Napoleon  izvoljen za pervega konzula za 10 let;

*) Rodovnik Bonapartovcev ali Napoleoncev:

Karl in Leticija Bonaparte

Jožef Napoleon I. Lucijan Eliza

kralj neapoljski, pozneje cesar f 1821 knez kaninski kneginja

kralj španski f 1844 1 . Jožefina \ ■ f 18 40 piombinska

2. M. Lujiza / zem

Eugenij Beauharnais Hortenzija Napoleon II.

podkralj italski Beauharnais vojvoda reic.hstadtski
f 1832 t 1832

— 143  —

od njega imenovana soporočnika Cambaceres in Lebrun  (izg.
Kanbaser in Lebren) sta imela ie svetovalni glas. Poleg konzulov
je bilo starešinstvo (80 članov) kot deržavno svetovalstvo. Postavo-
dajalno oblast je vlada delila z narodnim zastopom, razločenim v
tribunat in postavodajalni zbor.  Tribunat je štel 100 članov,
vsaj 28 let starih ter se je posvetoval o postavah; postavodajalni
zbor (corps legislatif) je štel 300 članov, vsaj 30 let starih, ter je
poterjeval ali zametal postave.

Nadaljevanje vojske zaveznikov do miru amienskega

(1800—1802).

Ko se je vernil Napoleon  na Francosko ter je kot pervi
konzul prevzel verhovno oblast v deržavi, zapustila je sreča zastave
nesložnih in razpertih zaveznikov. To tem bolj ker je tudi razžaljeni
nadvojvoda Karl se odpovedal nadpoveljništvu, ktero je sedaj prevzel
Kraj.  A ta se ni mogel upirati Moreau-u  ter je pred njim bežal
prek Donave. Napoleon je sklenil glavnega nasprotnika, avstrijskega
vladarja, prijeti od dveh strani: v Italiji in v južni Nemčiji. Povelj-
ništvo francoske vojske v Podonavji je izročil Moreau-u, sam pa je
zoper naredbo francoske ustave prevzel voditeljstvo v Italiji.

Tu so Avstrijani imeli v oblasti vso deželo, le Masen  na  se
je branil njihovim silovitim naskokom v dobro uterjeni Genovi.  Kar
je zbral Napoleon močno vojsko pri Dijonu (j=ž) ter je šel ž njo črez
prelaz velikega sv. Beniarda (in prek drugih prelazov) v Italijo.
Ker se je avstrijski vojsko vod Melas  bal, da bi mu Napoleon za
herbtom ne presekal poti nazaj v Lombardijo, zapustil je nagloma
vzeto Genovo ter se napotil proti Milanu. Kar je pri Marengi
zadel na sovražnika; vnel se je ljut boj, v kterem so bili sperva
Francozi premagani. Ko je bolehavi Melas, v svesti si gotove zmage,
oddal nadpoveljništvo, da bi se sam nekoliko opočil, prišel je fran¬
coski general Desaix  z novimi četami na bojišče, ponovil je bitko
ter zmagujoče Avstrijance po polnem potolkel (14. junija 1800). Da

Ludovik Karolina Jerome

Konzulat.

(10. novembra 1799 do 18. maja 1804.)

kralj holandski f 1846
žena Hortenzija

kralj vestfalski

princ Napoleon

Ludovik f 1881

Karl Ludovik od 1. 1832
imenovan Ludovik Napoleon,
cesar Napoleon III. f 1873

Napoleon f 1879

— 144  —

bi rešil vsaj ostanke svoje vojske, pogodil se je Melas z Napoleonom
ter mu izročil Genovsko, Piemontsko in Lombardijo, sam pa se je
umaknil v Mantovo.

Tudi na Nemškem so se Francozje srečno vojskovali. Moreau
je premagal novo avstrijansko vojsko pod poveljništvom nadvojvoda
Jovana, mlajšega brata cesarja Franca II., pri Hohenlindenu
(3. decembra 1800) ter jo pregnal iz Bavarskega in Gorenje Avstrije
prek Aniže. Pot na Dunaj je bila odprta zmagovitim Francozom. Te
nesreče so napotile cesarja Franca II. s Francozi skleniti mir v
Luneville-i  (9. svečana 1800). Ta mir je potrdil po večem pogoje
miru v gradu Čampo Formio sklenenega. Med Francijo in Nemčijo
je imela biti meja ob Renu, mej Avstrijo in cisalpinsko republiko
pa ob Adiži. Druga in tretja versta habsburško-lotarinške rodovine
ste izgubili Toskansko in Modensko. Toskansko je dobil bourbonski
knez parmski kot kraljestvo Etrurijsko, Parmsko so pa dobili Fran¬
cozi, tako tudi Piemontsko. Modenski in toskanski knez sta poslej
bila odškodovana na Nemškem.

Tako so Francozi premagali in pomirili vse sovražnike razven
Angležev; a tudi te so s pomočjo Rusov kmalu prisilili k miru. Car
Pavel I. se je serdil nad Angleži, ker so samovoljno ravnali z ruskimi
ladijami na morji ter je ustanovil v bran pripravljeno n ob en o-
stranost,  ktere se je udeležilo Švedsko, Dansko in Prusko. Res
da je ruski car nagloma umeri, a tudi njegov sin in naslednik car
Aleksander  I. (1801—1825) je ohranil prijateljstvo Francozom.
Tako so bili osamljeni Angleži primorani skleniti mir z Napoleonom.
Po tem amienskem  miru (1802) so za Jonske otoke vemili An¬
gleži Francozom vse osvojene francoske naselbine razven Cejlona in
Trinidada. Malto so imeli zopet dobiti vitezi reda malteškega, Egipet
pa Turki.

Predolgo se je posvetoval nemški deržavni zbor v Rez-
nem,  kako se bi odškodili nemški in avstrijanski knezi, ki so izgu¬
bili svoja posestva. Francoski in ruski politikarji so vodili te raz¬
govore ter največ vplivali na dotične sklepe. Po glavnem sklepu der-
žavnega odbora (Reichsdeputation - Hauptschluss, 1803) so skoro
vsi knezi bili odškodovani s cerkvenimi posestvi in deržavnimi mesti.
Veliki vojvoda toskanski je dobil nadškofijo salcburško kot izborno
kneževino, vojvoda modenski Brizgavsko (zato so Avstrijanci dobili v
posvetno posestvo izpremenjeno škofijo briksensko in tridentin¬
sko). Največ pa je dobilo Bavarsko, Virtemberško, Badensko, pred
vsem pa Prusko. Ker so odpravili dva cerkvena izborna kneza (nad¬
škofa treverskega in kolinskega), dobili so badenski, virtemberški in
hesko-kaselski vladarji čast in naslov izbornih knezov. Tako je le
nadškof moguntinski ostal duhovniški deržavni knez pod imenom iz¬
borni nadkancelar nemškega cesarstva. Deržavnih mest je le šest
(Hamburg, Bremen, Ljubek, Frankfurt na Menu, Avgsburg in Norim-
berk) ohranilo svojo neodvisnost (neposrednost), druga so se morala
podvreči nemškim knezom.

— 145 —

Napoleon pervi konzul in vladar francoske republike.

(9. novemb. 1799 —.18. maja 1804.)

Napoleon  se je izkazal krepkega vladarja.  Vse nasprot¬
nike, zlasti pa jakobince je deržal v miru in redu. Ko so nekdaj
kraljevci („chouans“) nastavili v neki ozki ulici sodček smodnika
(„ peklenski stroj 1 *), da bi Napoleona umorili, porabil je pervi konzul
to priliko, znebiti se strastnih republikancev. Pograbili so jih ter prek
morja odpeljali na tuje. Začetnikov te zarote (kraljevcev) pa ni ni¬
kakor preganjal, ampak skusil jih je z raznimi naredbami pridobiti
za se, skrajšal je imenik prognancev in izselnikov ter 100.000 do¬
volil verniti se v domov ino.

Da bi deržavni red in mir bolj uterdil, zdelo se mu je potrebno
vpeljati katoliško vero in nje cerkvene obrede. Jel se je pogajati z
rimskim papežem Pijem VII. ter je sklenil ž njim konkordat, po
kterem je imel pervi konzul pravico škofe imenovati, papež pa ime¬
novane poterjevati (1881). Znova je uredil tudi šolstvo, pa pri tem
je manj gledal na njegovo vrednost samo na sebi, ampak le na to,
kako bi bolj »služilo njegovim vojaškim in deržavnim namenom. —
Najimenitnejše delo pervega konzula pa je bil novi deržavljanski
zakonik  (Code Napoleon). Sestavili so ga najbolj prebrisani pravo-
znanci francoski uže leta 1802, pa doveršenega je Napoleon prijavil
še le leta 1804.

Vedno očitnejše je hlepel Napoleon po verhovni samovlasti;
upora in ugovora ni terpel niti od strani postavodajalnega zastopa
niti od strani svojih sokonzulov. Kmalu po miru amienskem so ga
izvolili za dosmertnega konzula (avgusta 1802) ter mu podelili pra¬
vico, da si je smel sam določit i svojega naslednika. Prenaredili so
tudi ustavo, prav po željah in mislih pervega konzula. Pomnožili so
oblast starešinstva, število zastopnikov v tribunalu so skerčili za po¬
lovico (50 članov) ter zmanjšali njih oblast. Ko je Napoleon dovolil
skoro vsem izselnikom in pregnancem verniti se iz tujega domov,
pridobil je mnogo starih plemenitnikov za se. Ker mu pa ti zlasti
najimenitnejši niso hoteli služiti po volji, ustvaril si je novo plemstvo;
ustanovil je namreč imenitni red častne legije  (sušca 1802).

Mii* z Angleži se je ohranil le malo časa, kajti uže meseca
maja 1803 so ti zopet napovedali Francozom vojsko. Ta vojska je
oserčila kraljevce, ktere so Angleži podpihovali in podpirali,^ da so

— 146  —

naklepali zaroto zoper življenje pervega konzula. Pichegru, dobro
znani republikanski general, in Jurij Cadoudal (izg. Kadudal) sta na
angleških ladijah pripeljala okoli 40 zarotnikov na Francosko; po
skrivnih potih so šli v Pariz, da bi umorili Napoleona ter republiko
rešili samosilstva. Pa brezštevilni Napoleonovi vohuni so zasledili
zaroto ter zasačili zarotnike. Jurija Cadoudala in 11 drugih zarotnikov
so usmertili na gilotini; Pichegru je umeri v ječi, prej ko ne se je
umoril sam. Obdolžili so tudi slavnega republikanskega vojvoda Mo-
reau-a, da je vedel za zaroto, ter so ga obsodili za dve leti v ječo.
Pozneje pomiloščen je moral za dve leti iti v prognanstvo v Ameriko.
Najsilovitejše in najkrivičnejše pa je pri tej priliki ravnal Napoleon
z vojvodo enghienskim, zadnjim bourbonskim knezom iz Condeove
verste. Ta knez je živel v Ettenheimu na Badenskem blizu svoje
prijateljice kneginje Rohanske ter še mislil ni na prej omenjene za¬
rotnike. Kar so po noči prihlomastili francoski vojščaki, ga zgrabili
ter odpeljali v terdnjavo vincennesko (izg. vensensko). Tu ga je vojna
sodnija precej obsodila — in vstrelili so ga (20. sušca 1804).

Tazarotaje pomagalapervemukonzulunavladarskiprestol,
po kterem je uže toliko časa hlepel. V tribunatu so nasvetovali nje¬
govi priverženci Napoleona oklicati za cesarja francoskega; temu sta
pritei'dila starešinstvo in postavodajalni zbor (corps legislatif), razven
malo nasprotnikov, ktere so pa kmalu ukrotili. Osnovali so deržavi
novo (šesto) ustavo, ki je Napoleonu izročila cesarsko čast in
oblast  z dedinsko pravico v moškem kolenu. Deržavno svetovalstvo,
starešinstvo in postavodajalni zastop so ostali, pa imeli niso več no¬
bene moči. 20. maja 1804 je bilo Francosko slovesno oklicano za
cesarstvo.

Napoleon I, cesar francoski.

(1804—1815.)

Nap oleon  I., novi samovladar francoski, je ustanovil svoj pre¬
stol sredi bliščečega dvora; ta je bil sestavljen iz njegovih najbolj
odličnih vojskovodov in služabnikov, kterim je podelil kneževske, gro¬
fovske, baronovske in druge naslove in časti. Pridobil pa je tudi
premnogo starega plemstva za se, ki se je vrivalo na dvorišče rado¬
darnega cesarja, iskalo raznoverstnih služb in s svojim starim ime¬
nom proslavljalo pogumnega novinca na prestolu. Da bi svojo osebo
in čast posvetil tudi v mislih prostega ljudstva, pregovoril je papeža,
da je pripotoval v Pariz. Tu je 2. decembra leta 1804. sveti oče
slovesno pomazilil in kronal cesarja Napoleona in njegovo ženo ce¬
sarico Jožefino.

— 147 —

Ta prememba francoske ustave je napotila tudi avstrijskega
vladarja Iranca, daje  oklical Avstrijo za dedinsko cesar¬
stvo  in tako svojej rodovini ohranil v bodoče cesarsko dostojanstvo
glede na preteči propad nemške deržave. To se je zgodilo v prag-
matikalnem patentu  od 11. avgusta 1804; a ta zunanja naredba
avstrijskega cesarja Franca  I. nikakor ni izpremenila pravic posa¬
meznih dežel avstrijskih.

Nenasitljivi povzdignenec na francoskem prestolu se je s svo¬
jim samovoljnim ravnanjem kmalu nakopal novih sovražnikov. Cis-
alpinsko republiko prestvaril je v k r a 1 j e st v o italijansko;  krono
tega kraljestva je sebi posadil na glavo, svojega pastorka Evgenija
Beauharnais-a pa je naredil za podkralja (italijanskega). Ligursko
republiko in pa Parmo in Piacenco je neposrednje zedinil s Francijo.
Vpeljal je tudi druge naredbe, ki so preočitno pričale, da bi rad sebi
pridobil vso Italijo.

Tretja vojska zaveznikov zoper Francijo.

(1805.)

Francija in Anglija  ste si očitali druga drugej, da ne iz¬
polnjujete pogojev miru amienskega (posebno ker Angleži niso hoteli
izročiti otoka Malte viteškemu redu sv. Janeza), dokler ni Anglija na¬
povedala nove vojske (1803). Na to je Napoleon posedel Hanoveran-
sko, izborno kneževino kralja angleškega, ter deželi nakladal preve¬
lika plačila, zaperl je ustje Labe in Vesre ter ostro prepovedal na
Francosko vvažati angleške izdelke in pridelke angleških naselbin
(začetek razupitega zapora evropske zemljine).  Tudi je v Bou-
logni (izg. Bulonji) ob Rokavskem morji nabiral veliko vojsko in
močno ladijevje, da bi prek morja napadel Veliko Britanijo ter jo
ponižal. Na to je angleški minister Pitt  mlajši, največi sovražnik
Napoleona I., kije  bil leta 1804. zopet vstopil v ministerstvo, skle¬
nil novo zavezo zoper Francijo. Pridobil je za njo Rusijo in Av¬
strijo,  ki ste se obe močno izpotikali nad samovoljnim ravnanjem
francoskega cesarja. Napoleon je pa za se pridobil Španijo; a brez
uspeha si je prizadeval tudi Prusijo pridobiti; tej je za zavezo po¬
nudil celo Angležem vzeto Hanoveransko. Ko pa pruski kralj Iri-
derik Viljem III. (1797—1840) ni hotel pritegniti nobeni strani, sto¬
pilo je Bavarsko, Virtemberško in Badensko očitno na stran Napoleona,
sovražnika nemškega naroda.

Napoleon je prehitel zaveznike. Nenadoma, kakor je bila nje¬
gova navada, je pripeljal svojo vojsko iz Francije na Svabsko, enemu
kerdelu pa je ukazal dreti prek pruskega okraja anspachskega (ne
oziraje se na nobenostranost pruskega kralja), lako je za herbtom
avstrijskega vojskovoda Mačka  temu presekal pot tei ga s celo

— 148

vojsko (25.000 mož) zaperl v terdnjavi Ulmu.  Črez malo dni se je
moral Mačk udati (19. oktobra 1805) in Francozi so neovirani derli
prek Bavarske in Gorenje Avstrije v oserčje avstrijskega cesarstva;
Murat (izg. Mura), svak Napoleonov, je posedel Dunaj, kterega je bil
cesar Franc I. z dvorom nagloma zapustil. Potem so francoske čete
šle črez Donavo, se zbrale in se valile na Moravsko ruski vojni na¬
proti, ki je pod carjem Aleksandrom I. prihajala Avstrijancem na
pomoč.

Med tem je zmagal slavni nadvojvoda Karl  v Italiji. Cesar
Franc I. je v začetku vojske poslal svojega junaškega brata s 120.000
možmi v severno Italijo, misle da bode Napoleon I. Avstrijo tudi takrat
sam napadel v Italiji. Pa francoski cesar je v Italijo poslal svojega
vojskovoda Masseno, kterega je nadvojvoda pri Caldieri  po polnem
potolkel. Ko je sedaj slišal o zmagovitem napredovanji Francozov
na Nemškem, hitel je svojim nesrečnim rojakom na pomoč; pa bilo
je uže prepozno. Zedinjeno rusko in avstrijsko vojno je bil namreč
cesar Napoleon pri Slavkovem  (Austerlitz) blizu Berna po polnem
potolkel (2. decembra 1805). Precej po tej kervavi bitki treh ce¬
sarjev  se je avstrijski vladar jel pogajati z Napoleonom; ruski car
Aleksander  pa je nejevoljen odšel domov. 26. decembra 1805
sta Napoleon I. in Franc I. sklenila mir požunski,  našej očetnjavi
posebno nesrečni. Cesar Franc je moral Benečijo, Dalmacijo in nek¬
danjo beneško Istro odstopiti kraljestvu italijanskemu, Tirolsko s Pred-
arelskim Bavariji, vse Prednje avstrijanske dežele pa nekoliko Ba-
denskej, nekoliko pa Virtemberškej. Za vse to je dobila Avstrija le
vojvodstvo Salcburško; tega dosedanji posestnik veliki vojvoda Ferdi¬
nand pa je bil odškodovan z vircburško vladikovino. — Bavarsko
in Virtemberško kte bili oklicani za kraljestvi ter ste kakor tudi Ba-
densko zadobili popolno deržavno samostalnost. — Prusiji je Napo¬
leon prepusil Hanoveransko, za to mu pa je morala odstopiti Ans-
pachsko, Klevsko in Neufchatelsko.

Sedaj je skušal Napoleon narediti Francijo za središče mogočne
deržave, kterej sosedje bi bili njegovi sorodniki; ti naj bi v bližnjih
deržavah in deržavicah ne glede na narodnost njih prebivalcev gospo¬
dovali in poviševali slavo in oblast francoskega cesarja. Batavsko
republiko je premenil v kraljestvo  ter je dal svojemu bratu Lu-
doviku  (očetu Napoleona III.) ; njegov svak Murat  je bil imenovan
za velikega vojvoda ter je dobil pokrajini Kleve in Berg.  Neapo-
litanskega kralja Ferdinanda, ki je bil tudi zaveznikom pritegnil, je
odstavil ter je svojega najstarejšega brata Jož efa postavil na nea-
politanski prestol. Papeževi knežiji Benevent in Pontecorvoje
dal zvijačnemu deržavniku Talleyrandu  in generalu Berna-
d o 11 e - u.

Tudi velik del Nemčije se je po polnem udal zmagovitemu
francoskemu cesarju. Šestnajst knezov v južni in zahodni Nemčiji se
je odpovedalo nemškemu cesarstvu ter je sklenilo tako imenovano
rensko zavezo  (12. julija 1806); cesarja Napoleona so pa izvolili

— 149  —

za svojega  pokrovitelja.  Izborni nadl^aheelar Dalberg  je dobil
kot knez in primas nemški Frankfurt na Menu in podpokroviteljstvo
renske zaveze. Mnogo neposrednih stanov je zopet izgubilo svojo
samostalnost ter je bilo podrejenih članom renske zaveze. Ti so po¬
stali po polnem samovlastni, a pokrovitelju svojemu so morali v vseh
vojskah z določenimi kerdeli pomagati. Tako so se raztergale posled¬
nje vezi, ktere so vkupaj deržale posamezne dežele propadajoče der-
žave nemške. Zato se je cesar Franc  6. avgusta 1806 odpovedal
praznegu dostojanstvu cesarja nemškega.

četerta vojska zaveznikov zoper Francijo.

(1806—1807.)

Prusija  se je med tretjo vojsko zaveznikov obnašala jako
nepošteno; neznačajni Haugwitz  je namreč vodil deržavo tako, da
se ni očitno izrekel niti za Napoleona, niti za zaveznike. Ko je pre¬
slavni angleški admiral Nelson  pri ertu Trafalgaru  (21. oktob.
1805) po polnem uničil francosko-špansko ladijevje, jel se je Napo¬
leon zopet pogajati z Angleži o miru. Ponudil jim je za mir Hano-
veransko, ktero je bil prej odstopil Prusiji. To je pruske rodoljube
toliko razžalilo, da je vojna stranka zadobila premoč na dvoru; vodila
sta jo kraljica Ludovika in princ Ludovik Ferdinand. Pregovorila
sta kralja Viljema III. k vojski, za ktero je pridobil tudi Saksonsko
in več drugih nemških knezov. Nadpoveljništvo je kralj izročil 72 let
staremu Ferdinandu,  vojvodi brunšviškemu. Napoleon je nagloma
priderl z veliko vojno na Nemško ter je 14. oktobra 1806 v dvojni
bitki pri Jeni in Auerstadtu po polnem potolkel glavno prusko vojsko
(Princ Ludovik je bil uže 4 dni prej po polnem premagan in ubit pri
Saalfeldu). Po tej kervavi zmagi so šli Francozi brez ovire v Prusijo ;
posedli so Berlin in skoro vse terdnjave, ki so se skoro vse, n. pr.
Devin, Kostrin, Spandov, Stetin udale brez upora; le nektere (Kol-
berg, Gravdenc, Nisa, Gdansko) so se junaško branile derznega in
prevzetnega zmagovalca.

V Berlinu je razglasil Napoleon, da njemu podveržene dežele
ne smejo nikakor kupčevati z Veliko Britanijo (21. novembra). Ker
se z Angleži ni mogel meriti na morji, hotel je z^ zapertjem vseh
pristanišč evropske zemljine izpodkopavati moč otoškemu kraljestvu
(zemljinska zapertija). Kusija se mu ni hotela udati, ker je imela
mnogo dobička pri kupčiji z Angleži. Tudi je bil ruski car zelo
razžaljen, da je Napoleon Poljakom obetal osvoboditi jih tujega jarma
ter ponoviti njih kraljestvo. Zato je car Aleksander  I. sklenil
zavezo z nesrečnim kraljem pruskim ter mu je poslal svojo vojno do
Visle na pomoč. Po mnogih malih bojih sprijeli so se sovražniki pri
Pruski Ilavi  (7. in 8. svečana 1807), a v tej silno kervavi bitki ni
zmagal niti eden, niti drugi. Po polnem ugnani ste šli obe. stranki
v prezimovališča, da bi si opomogli za novo vojsko. 1 a se je zopet
začela po leti 1807. In Napoleon je zedinjene Ruse in Pruse po
polnem potolkel pri Friedlandu  (14. junija 1807) terjili prisilil k

— 150 —

miru v Tilži.  Napoleon se  je v tem miru polastil vse zemlje na
zahodni strani Labe. Iz Brunšviškega, Heskega in Hanoveranskega
je ustanovil kraljestvo vestfalsko  ter je izročil svojemu naj¬
mlajšemu bratu Hieronimu (Jerome). Prusiji je tudi vzel nekdanje
poljske pokrajine, zedinil je v vojvodstvo varšavsko  ter je dal
izbornemu knezu saksonskemu. Ta je pristopil k renski zavezi ter
je dobil dostojanstvo kralja saskega.  Prusija je ohranila samo
Brandenburško, Pomorjansko in Slesko, a morala je plačati 150 mi¬
lijonov frankov vojne naklade. Zastonj si je prizadevala blaga kra¬
ljica Ludovika, da bi Napoleon bil nekoliko prijenjal od svojih terdih
zahtev.

Ruski car Aleksander se je poslej sešel z Napoleonom na mejni
reki Nemenu  ter se je ž njim po polnem zložil. Napoleon mu je
dajal upanje, češ oba cesarja si bodeta delila vladarstvo v Evropi:
ruski car bode zapovedoval vzhodni Evropi, francoski cesar pa za¬
hodni. Napoleon je sedaj zahteval od Dancev,  da so Angležem za-
perli vsa svoja pristanišča. Ko so Angleži to nevarnost zapazili,
prišli so pred Kodanj, jeli s topovi streljati nanj ter so se polastili
danskega vojnega ladijevja in je odpeljali v Veliko Britanijo.

Ker se je švedski kralj G us ta f IV. branil pristopiti zapertiji
in zavezi, med Danci, Napoleonom in Rusi skleneni, izgubil je razna
posestva zunaj Švedije. To je tolikanj razkačilo Švedce, da so pah¬
nili kralja s prestola ter nanj posadili Karla  XIII. (1809). Ker ta
ni imel dedičev, določil je deržavni zbor, da mu ima izvoljeni kralje¬
vič, francoski maršal Bernadotte,  nasledovati na prestolu.

Napoleonova vojska na pirenejskem polotoku.

(1808—1813.)

Ker portugalski  kralj ni hotel pristopiti zemljinski zapertiji,
poslal je siloviti Napoleon generala Junot-a  (izg. Žiinoa) z močno
vojsko črez Pireneje. Brez ovire je šla ta vojska prek španske zemlje
in je posedla Portugalsko, kterega kralj ni imel toliko moči, da bi se
bil ustavil francoski sili. Kraljeva rodovina je pobegnila s svojimi
zakladi na angleških ladijah. v Brazilijo (27. novembra 1807). Napo¬
leon je imenoval svojega generala za vojvodo abranteskega ter je
hotel deželo razdeliti v tri kosove. En kos imel bi bil dobiti kralj
etrurski, ki je moral svoje kraljestvo odstopiti Franciji. Zoper fran¬
cosko vlado so se uperli Portugalci ter jo izpodrivali do zadnjega
časa Napoleonove slave; pri tem uporu so jih podpirali Angleži.

Španskega kralja Karla IV. je vodil zanikarni minister G o d o y
(izg. Godoi); tega je Napoleon pridobil za se, tako da se je od leta
1808. Špansko vojskovalo na njegovi strani. Pa to še ni zadostilo
francoskemu cesarju, ki je sklenil Bourbonovce pahniti s španskega

— 151  —

prestola in nanj posaditi enega svojih bratov. Ko je Godoy videl,
da ga je -Napoleon le slepil in da se ima kraljeva rodovina bati naj-
h oj šega od francoskega siloviteža, mislil je odpeljati kralja v Ameriko.
Pri tej priliki so Madridčani napravili upor ter zahtevali Godoyevo
glavo. Slabotni kralj Karl IV. boje se za svojega ljubljenca odpovedal
se je kroni in njegov sin Ferdinand  VIL je sedel na prestol. To
zmešnjavo je porabil zvijačni Napoleon, poslal je mnogo vojščakov na
Špansko ter se je hlinil zdaj Karlu IV., zdaj Ferdinandu VII. S pri-
lizljiviini besedami ju je zvabil v francosko mesto Bavonne  in oba
(očeta in sina) prisilil, da sta se odpovedala španskemu kraljestvu. To je
izročil svojemu bratu Jožefu,  dosedanjemu kralju neapolitanskemu;
Neapolitansko pa je dobil njegov svak Joahim Murat.

Ko se je kastilsko svetovalstvo branilo novemu kralju priseči
zvestobo, uperli so se 27. maja 1808 vsi Španci zoper francosko silo.
Povsodi so se ustanovile junte  (odbori), ki so pripravljale in vodile
vojsko zoper Francoze. Zdatno pomoč so dobili Španci od Angležev,
ki so poslali močno vojsko na Portugalsko; vodil jo je Wellesley
(izg. IMsli), ki se je v zgodovini proslavil z imenom lord Wel-
lington.  Ta spretni vojskovod je nagloma oklenil Francoze ter je
prisilil njih generala Junota, da se je moral ž njim pogoditi in Portu¬
galsko zapustiti (30. avgusta 1808). Med tem so se bili Francozi
polastili Madrida, kjer se je dal Jožef kronati za kralja, in so z na¬
čelnikom Dupont-om (izg. Diipon-om) prihlomastili celo v južne pokra¬
jine španske. Tu so se zedinili španski uporniki ter so Duponta z
20.000 možmi zajeli pri Baylenu  v Andaluziji (22. julija 1808). Ta
slavna zmaga je Špance oserčila in uperli so se znova celo tisti, ki
so se bili uže udali kralju Jožefu Bonaparti.

Zastonj so se napenjali Napoleonovi generali, da bi podjarmili
hrabro špansko ljudstvo. Da bi to ugnal, prišel je Napoleon  sam
z 350.000 možmi prek Pirenejskih gora na polotok (po svojem shodu in
dogovoru z ruskim carjem Aleksandrom v Erfurtu).  Zmagujoč je
deri prek Ebra v Kastilijo ter je posedel Madrid. Odpravil je in¬
kvizicijo (strahovito versko in politično sodišče), vse srednjeveške
fevdne pravice in svetovalstvo kastilsko ter je zaterl dve tretjini vseh
samostanov v deželi. Potem se je na raznih straneh bojeval zdaj s
Španci, zdaj z Angleži ter je s svojim vojskovodom Soult-om (izg.
Sultom) pregnal Angleže iz Španskega na Portugalsko.

Meseca prosenca 1809 je zapustil Napoleon pirenejski polotok, ker
mu je pretila nova vojska z Avstrijanci. Ko so 1 rancozi šiloma vzeli
(21. sveč. 1809) terdnjavo Saragozo, ktero je vojvoda Palafox  tako
junaško branil, da je tu konec storilo 53.000 Špancev, bila je podoba
da se bode Španija udala tuji oblasti. A bpanei niso obupali, nesreče
so le navduševale njihovo rodo- in domoljubje, ter klicale nove boje¬
vnice pod orožje. Duhovniki, zlasti pa menihi, so piidigov ali vojsko
zoper Francoze ter oboroževali in vodili mala kerdela. Kralj Jožef
se je mislil zato maščevati nad njimi ter je zaterl vse samo-

— 152 —

stane na Španskem. Pa kaj mu je to pomagalo? Mala vojna ker-
dela španska so se množila in prihajala zmerom derznejša; tudi so
se zoper Francoze uspešneje vojskovala, ker je osrednja junta (glavni
zbor deržavni) sperva v Sevilli, pozneje pa v Cadizu vodila celo
vojsko in so Angleži zopet jim prišli z novo vojsko na pomoč. So uit,
Massena, Marmont, Junot  in drugi slavni francoski vojskovodi
niso mogli premagati teh nikdar ne mirujočih sovražnikov (Mino,
župnik Merino, Mendizabal  itd.); to tem matij ker je moral Na¬
poleon zarad vojne z Avstrijanci (1809) in Rusi (1812) zelo zmanjšati
svojo vojsko na Španskem. Ko je lord Wellington potolkel maršala
Marmonta pri Salamanki  (1812), pozneje pa Jourdana pri V ito r ii
(1813), morali so Francozi zapustiti Špansko. Kralj Jožef je komaj
ubežal, da ga niso vjeli. Napoleon je sicer ukazal Soultu z novo
vojsko iti prek Pirenejskih gora, a Wellington ga je nagloma pregnal
ter premagal pri Toulousi  (1814); kralj Ferdinand VIL seje  vernil
iz francoske ječe na prestol v Madrid.

Napoleon zatare papeževo deržavo.

(1809.)

Papež Pij VII. se ni hotel preseliti v Pariz, kakor je želel
cesar Napoleon, ter tudi ni hotel odobriti odstave bourbonske rodo¬
vine s prestola neapolitanskega; še bolj se je papež zameril samo-
silnežu, ker ni hotel svojih pristanišč zapreti angleškim ladijam in
ž njim se zavezati zoper nejevernike (Turke in protestante). Zato je
posedel Napoleon cerkveno deržavo  (1808) ter je nje severo¬
vzhodni del združil s kraljestvom italijanskim. Brez uspeha je papež
ugovarjal in se upiral temu ropu. Naslednje leto se je Napoleonu
vsled zmag črez Avstrijance pomnožila ošabnost in derznost in v
Schonbrunu  je prijavil razglas (16. maja 1809), po kterem se je
vsa cerkvena deržava združila s kraljestvom italijanskim. Neustraš-
ljivi papež Pij VII. je izobčil iz cerkve začetnika in zverševalca tega
silovitega čina; a francoski vojščaki so ga zgrabili ter ga kot vjetnika
peljali najprej v Savo  no,  poslej pa v Fontainebleau  (izg. Fon-
tenblo). Še le po Napoleonovem padu se je vernil papež v svojo
deržavo (1814).

Avstrijska vojska zoper Napoleona.

(1809.)

Hudo je bil Napoleon potlačil in ponižal avstrijsko cesarstvo;
a to ni obupalo ter se je pripravljalo o ugodni priliki znova meriti
se s silovitim sovražnikom. Izvedeni nadvojvoda Karl si je močno

153 —

prizadeval prestrojiti avstrijsko vojsko ter jo postaviti na narodno pod¬
lago. Uredil je občno deželno brambo in trojno založno armado (reservo).
Tudi so se avstrijanski deržavniki nadjali pridobiti Prusijo za novo
vojsko. Silno ponižano Prusijo je začel nasavski baron S tein  pre-
stvarjati, izbujati narodno zavest in deržavo krepiti za bodoči boj
zoper silovitega Napoleona. Prenaredil je vojaštvo in vpeljal občno
dolžnost vojaške službe; pri teb naredbah sta ga posebno podpirala
Gneisenau in Seharnhorst.  Zemljišča je osvobodil raznih vezi
in odpravil dedinsko podloštvo kmetovskega st&nu. Mestom je podelil
pravico voliti lastne oblasti in po teh oskerbovati lastne zadeve. Kar
so ga vohuni zatožili Napoleonu, češ da deržavo pripravlja za vojsko
zoper Francijo. Stein izobčen od Napoleona je moral pobegniti iz
Prusije na Avstrijsko, pozneje pa na Rusko (1808). Njegove pre-
naredbe je po nekoliko izvršil njegov jako previdni naslednik Har-
denberg.

Ko je Napoleon naročil renskim zaveznikom in Rusiji pripraviti
svoja pomočna kerdela, zavezal se je minister Stadion  z Angleži
ter je napovedal vojsko. Cesarjeva brata, nadvojvoda Karl in Jovan,
nadpoveljnika avstrijanskih vojska, sta klicala z rodoljubnimi razglasi
Nemce, Italijane, Poljake in druge tlačene narode na vojsko zoper
občnega tlačitelja evropskih deržav. Na te besede so se vzdignili
od nekdaj jako domoljubni Tirolci,  ki so bili zelo nezadovoljni z
bavarsko vlado. Izvolili so hrabrega kerčmarja Andreja Hoferja
za voditelja ter so močne bavarske čete kmalu pregnali iz dežele.
Prusija pa ni hotela pristopiti k Avstriji; zastonj sta tudi pogumni
major Schill  in Friderik Viljem, vojvoda brunšviški, skušala pre¬
buditi nemški narod iz spanja, naj se bi vzdignil ter z Avstrijanci
združen pregnal sovražnika iz domovine.

Tako je Napoleonova naglost in sila kmalu zmagala osamljeno
Avstrijo. Prišedši v južno Nemčijo zbral je Napoleon napovedana
kerdela renskih zaveznikov ter je premagal Avstrijance pri Abens-
bergu, Landshutu, Eckmulu in Regensburgu  v (1809).
Nadvojvoda Karl je zdaj peljal velik del svoje vojske prek Češkega
v nadvojvodstvo Avstrijsko, kjer jo je razstavil ob levem bregu Donave.
Manjšina avstrijske vojske se je umikala pred Napoleonom na desnem
bregu Donave; ko je to premagal sovražnik, posedel je drugikrat
glavno mesto avstrijsko. Pod Dunajem je šel Napoleon prek Donave,
a junaški nadvojvoda Karl  ga je premagal v dvadnevni kervavi bitki
pri Aspernu in Esslingenu  (21. in 22. maja 1809). Potolčen
se je moral Napoleon umakniti na donavski otok Lobov.  Le škoda,
da je bila vojska nadvojvoda Karla preveč ugnana in premajhna, da
ni mogel za njim na Lobov. Tako je bil pervikrat premagan Irancoski
silovitež, premagan od avstrijanske vojske, ktere hrabrost je Napo¬
leon pri tej priliki očitno priznal. Polni zaupanja so sedaj Avstrijanci
še enkrat pozvali Prusijo, da bi se z njimi zavezala in bojevala zoper
skupnega sovražnika; a strahovana Prusija je le odlagala ter hotela

— 154  —

pričakati še večega uspeha avstrijskega orožja. Tirolce pa je zmaga
pri Aspernu znova navdušila in vojskovali so se dalje prav junaško
zoper bavarske in francoske vojne.

Tudi nadvojvoda Jovan,  ki je bil šel z veliko vojsko v Italijo,
se je moral umakniti podkralju Evgeniju Beauharnais-u; ta ga je
gnal prek Kranjskega in Štajerskega na Ogersko ter ga je premagal
na reki Kabi. Zato mu nadvojvoda ni mogel zabraniti, da bi se ne
združil z Napoleonom. To pomnoženo vojsko je Napoleon znova peljal
prek Donave ter je nadvojvoda Karla napadel pri Nemškem W ag-
ramu  (5. julija). Ker nadvojvoda Jovan  ni prišel o pravem času
Karlu  na pomoč, ukazal je ta svoji vojski po junaškem in deloma
tudi uspešnem uporu umakniti se na Moravsko. Nezadovoljnega in
žalostnega serca se je na to odpovedal zmagalec aspernski nadpo-
veljništvu ter je poslej kot zasebnik živel in umeri leta 1847. Nad-
poveljništvo pa je izročil cesar Franc knezu Lichtensteinu; za tem
je šel Napoleon na Moravsko ter je vojsko znova napadel pri Znojmu.
Kar je med bojem cesar sklenil z Napoleonom premirje (12. julija).
Ker so Kusi in Poljaki, Napoleonovi zavezniki, tudi bili posedli skoro
vso Galicijo in se Nemčija mu ni hotela pridružiti, pogodil se je
cesar Franc ter sklenil z Napoleonom mir dunajski (ali schonbrunnski,
14. oktobra 1800). Avstrija je izgubila črez 1100 □ miriametrov.
Napoleonu je namreč odstopila Kranjsko, okrožje beljaško
na Koroškem, grofijo Goriško  s Furlanijo, avstrijsko Istro s
Terstom,  ogersko Primorje in Hervatsko  tje do Save. Iz teh
dežel in iz Dalmacije, Dubrovnika in beneške Istre je ustanovil Na¬
poleon kraljestvo  sedmerih pokrajin ilirskih.  Solnogradsko,
okrožje insko in kos okrožja hausruckskega v Gorenji Avstriji dobila
je Bavarija. Velikemu vojvodstvu varšavskemu je odstopila Avstrija
zapadno Galicijo  z glavnim mestom Krakovom, Rusiji pa okrožje
tarnopoljsko  v izhodni Galiciji.

Med tem ko so se Avstrijanci in Francozi pogajali o miru, voj¬
skovali so se junaški Tirolci pod voditeljem Andrejem Hoferjem,
patrom Has pingerjem in Speckbacherjem  jako srečno zoper
Bavarce in Francoze. Celo po odhodu avstrijskih vojščakov in po
znoj eniškem premirji so pregnali še enkrat vse sovražnike iz dežele.
Po sklenenem miru je Napoleon napadel njih deželo od treh strani
(v inski, adiški in bisterski dolini) ter je kmalu ukrotil upornike.
Na to sta Haspinger in Speckbacher o pravem času zapustila, domo¬
vino. Andrej Hofer pa je skusil še svojo rojstno dolino (Passeierski
dol) braniti pred sovražniki. Ko mu je to izpodletelo, zbežal je v
neko planinsko kočo; pa neki zanikarnež je izdal Francozom njegovo
pribežališče. Kar so prišli in ga zgrabili ter peljali v Mantovo. Tu
so ga Francozje kljubu prizadevanju avstrijskega dvora obsodili na
smert in ustrelili. Uporno Tirolsko pa je Napoleon razdelil med tri
dežele: južni del je združil s kraljestvom italijanskim, vzhodni del
z ilirskim kraljestvom, severni pa je ostal Bavarcem.

— 155 —

Napoleon na verhunci svoje moči.

(1810—1812.)

Po dunajskem miru je dospel Napoleon do verhunci’' svoje moči.
Skoro vsa Evropa se je uklanjala francoskemu cesaim^V tem stanu
ga je samo žalilo, da mu njegova žena Jožefina BeauFfflFnais ni po¬
rodila nobenega dediča. Zarad tega se je ločil od nje ter je skušal
dobiti novo ženo iz kake stare vladarske rodovine, po kterej bi svoj
rod vvrstil med stare knežje hiše in mu tako podelil nekako pravico
do obstanka na francoskem prestolu. Brez uspeha se je poganjal
za neko rusko caričino; po tem pa je snubil Marijo Ludoviko, naj-
staršo hčer avstrijskega cesarja Franca I. To snubitev je na avstrij¬
skem dvoru posebno podpiral minister Metternich. Napoleon se je
ž njo slovesno poročil v Parizu 2. aprila 1810. Pet kraljic je pro¬
slavljalo mlado cesarico ter povzdigovalo bliščečo svečanost. Pri tej
se je zgodila nesreča, da se je vnel ogenj, v kterem je poginila kne¬
ginja Scbvarzenberg, žena avstrijanskega poslanca na francoskem
dvoru. Črez leto in dan spolnila se je mogočnemu cesarju najserč-
nejša želja: njega žena Marija Ludovika mu je 20. sušca 1811 poro¬
dila sina, kteremu je dal ime Napoleon  (II.) in naslov „kralj
rimski".

Napoleonova vladohlepnost ni več poznala nobenih mej. Razperl
se je s svojim bratom Ludovikom, kraljem holandskim, ki ni dosta
ostro čuval nad zapertijo nizozemskih pristanišč; kljubu nekej prejšnji
določbi je Napoleon združil vso Holandijo s francoskim cesarstvom
(meseca julija 1810). Kmalu potem (v decembru 1810) je toisto
storil z vso severozahodno Nemčijo: deržavna mesta Hamburg, Bremen
in Ljubek so izgubila svojo samostalnost, vojvoda oldenbuiški je bil
pregnan iz svoje dežele ter Je pobegnil k carskim sorodnikom na
ruskem prestolu. Tudi kos Švajce, kanton vvalliski, je izgubil svojo
samostalnost. Ker je malo poprej Franciji pridobil etrursko kra¬
ljestvo, razširjeno je bilo francosko cesarstvo od Ljubeka (ob^ Bal¬
tiškem morji) prek cele zahodne Evrope do Pirenejskih goia, južnega
ogla, italskega in prek Tersta in Dalmacije do Kerfa; steio je MO
departementov. „ .

Notranje vladarstvo je postajalo bolj samosilsko. In m,,a  1°
leta 1807 po polnem odpravil, oblast starešinstva P a toilko  skercil.
daje  bilo pri deržavnih in rodovinskih svečanostih le bhščece spremstvo
vsemogočnega cesarja ter po njegovi volji ustavno proglašalo zedm-
jevanje tujih dežei s francoskim cesarstvom; vtesm! je področje
Porotnih sodnij ter tudi druge‘ sodnike naredil odvisne od vladne

— 156  —

samovoljnosti; imel je premnogo skrivnih ogleduhov, ki so mu ovajali
vse, kar se ni udajalo njegovemu samosilstvu; samovoljno so zapirali
ljudi ter potlačili tiskovno svobodo. Pomnožil je sicer visoke šole
(liceje), a nikakor ni skerbel za izobraževanje prostega ljudstva;
umetnost je podpiral toliko, kolikor je prosljavljala njegovo cesarstvo
in njegove vojske. Za obertnijo in kupčijo je res dovolj skerbel
(proglašal jedarila za koristne iznajdbe, ustanavljal obertnijske zavode,
napravljal pota po suhem in po vodah i. t. d.), a hkdo ju je tlačila
zapertija evropskih pristanišč; in kljubu boljšemu prepričanju strastna
njegova termoglavost ni hotela od uje odstopiti.

Napoleonova vojska na Ruskem.

(1812.)

Zaveza ruskega in francoskega cesarja Rusom ni bila nikdar
priljubljena, uže za to ne, ker je zavirala kupčijo z Anglijo, kamor
so Rusi poprej prodajali svoje surovine. Car Aleksander  I. se
je vendar deržal Napoleona, dokler mu je to obetalo dovolj dobička
(pridobil je carstvu Čuhonsko, a hlepel je tudi po dolenjem Podo-
navji). Hudo pa ga je razžalil francoski cesar, da je prognal sorod¬
nike ruske rodovine iz Oldenburga; nezadovoljen je bil tudi, da je
Napoleon v dunajskem miru pomnožil veliko vojvodstvo varšavsko
ter s tem Poljakom upanje delal, da se jim ponovi nekdanje kra¬
ljestvo. Po polnem sta se pa razperla mogočna zaveznika, ko je
Napoleon zahteval, naj ruski car ostreje čuva nad zapertijo ruskih
pristanišč. Poleg vsega tega je tudi Napoleonova nenasitna vlado-
hlepnost provzročila strahovito vojsko med Rusijo in Francijo.

Napoleon  je napovedal knezom renske zaveze, naj pripravijo
svoja kerdela; nabral je tudi veliko vojno v Švajci in Raliji, in celo
premnogo Poljakov mu je pritegnilo. Tudi Prusija in Avstrija
stali ste na njegovi strani ter mu za vojsko zoper Ruse izročili posebni
močni vojski. Rusija je za se pridobila nikdar ne umirjeno Anglijo
in Švedijo, kterej je od Napoleona hudo razžaljeni Bernadotte
gospodoval.

9. maja je zapustil Napoleon Pariz ter je v juniji začel vojsko
zoper Ruse, ki so imeli le okoli 200000 mož pod orožjem. Peljal je
okoli 600000 mož prek mejne reke N e me n. Macdonald  je šel
proti severju, da bi se vojskoval zoper desno krilo rusko, ktero je
vodil Witgenstein. Avstrijski vojskovod Schwarzenberg  je imel
napadati levo krilo rusko pod načelništvoinBagrationa;Napoleon
sam je zapovedoval osrednji vojski zoper nadpoveljnika ruskega kneza
Barday-a de Tolly  (izg. Barkle-a de Toli). Rusi se niso hoteli
spuščati v bitko s premočnim sovražnikom, ampak so se neprestano
umikali pred njim ter pobirali ali pa uničevali vse po deželi, karkoli
bi mu bilo služiti moglo. Tako je ravnal Barclay celo potem, ko se

— 157  —

je združil z Bagrationom. Pri Smolensku  se je sicer hudo uperi
Francozom, a prepustil je rajši tudi to imenitno mesto Napoleonu,
kot da bi bil ž njim se bil v veliki odločilni bitki. To postopanje
je razkačilo neprevidne Ruse in odstavili so Livonca Barclay-a od
nadpoveljništva. To je sedaj dobil Kutuzov,  ki je Francoze počakal
pri Bo r o din i na Moskvi. Tu sta Napoleon in Kutuzov bila eno
najbolj kervavih bitek, o kterih zgodovina poroča. Na obeh straneh
je padlo nad 70000 mož, ki so ali mertvi ali ranjeni ostali na bojišči.
A tudi ta bitka ni razsodila vojske (7. septembra). Rusi so se v
najlepšem redu umaknili v Moskvo, staro svoje stolišče. Napoleon
je šel za njimi ter brez najmanjše ovire prišel v mesto (14. sept.),
ktero je bil Kutuzov uže zapustil. S Kutuzovom bežalo je moskovsko
plemstvo in meščanstvo pred sovražnikom. Zdaj so se. polastili izstra¬
dani in plenahlepni Francozi mesta ter so jeli po njem ropati. Kar
je začelo na več straneh ob istem času goreti; ogenj se je širil in
širil, dokler ni uničil vsega mesta, izgorel je tudi Kremelj s svojimi
pozlačenimi cerkvami in prekrasnimi palačami. Največi hrup in naj-
veča nerednost nastaneta v Napoleonovi vojski, ki je mislila v pre¬
krasni Moskvi prezimovati ter se v obilnosti okrepčati za vojsko v
bodoči spomladi. Napravil pa je ta strahoviti požar Ro s top čin,
moskovski poveljnik. Ko je ta rodoljub videl, da Kutuzov noče do
zadnje kaplje kervi braniti svetega mesta, sklenil je je uničiti, da ne
bi prišlo tujcem, sovražnikom v pest. Prisilil je prebivalce, da so
se izselili, odpeljal je vse brizgalke ter odperl ječe, da so hudodel-
niki ropali po zapuščenem mestu ter na raznih straneh zažgali mesto.
Posrečil se je Rostopčinu njegov naklep. Da bi svoje rojake še bolj
razjaril zoper Napoleonovo vojsko, razglasil je, da so sovražniki po¬
žgali sveto mesto, „matuško rusko".

Strah in trepet je pretresel ruski narod, ko je slišal strahovito
nesrečo. Car Aleksander sam je rekel, da so v primeri s to rano vse druge
le brazgotine. Nikdo pa ni bil v veči stiski nego Napoleon. Poslal je
svojega generala Lauristona  (izg. Loristona) v Petrograd pogajat
se zarad miru. Rusi so se obotavljali ter ga s praznimi izgovori in
obljubami zaderžavali, dokler se niso dovolj pripravili. Potem pa je
Kutuzov naznanil Napoleonu, da o miru ni govora, kajti vojska se
bode še le sedaj začela.

Tako je moral Napoleon zapustiti razdjano Moskvo ter nasto¬
piti pot v domovino (17. oktobra). Strašna zima, ki je to leto kaj
zgodaj nastopila, pokončala je tisoč in tisoč njegovih vojščakov.
Razven zmerzali jih je morila lakota in utrujenost. Red se je po polnem
izgubil v Napoleonovih verstah, vojščaki so se med seboj izpodrivali
in pobijali za prostorček pri unečenem ognji ali za kos kruha ali
konjskega mesa. Tem laže je ruska vojska sredi domačega naroda
preganjala in nabijala sovražnika in nikjer mu ni dala počivati, ker
je bila vajena preostrega mraza. Ruski podpoveljnik \\ itgenstein
je izpodrinil Macdonalda ter je hotel Napoleonu pot zapieti. iako
se konci novembra na Berezini  znova sprimejo sovražniki. 1 osti a-

— 158  —

ho vitem boji sta francoska vojskovoda Viktor in Oudinot  (izg.
Udino) premagala Čičagova in Napoleonu odperla prehod prek reke.
Kar je prišel Witgenstein in pritisnil z vso močjo na sovražnika;
ustaviti ga sicer ni mogel, a pokončal je premnogo vojščakov na
pogreznenem mostu. Kmalu potem (5. decembra) je pri Smorgoniji
zapustil Napoleon svojo razbito in razcapano vojsko ter je na saneh'
prek Vilne, Varšave in Draždan hitel v Pariz. Le žalostni ostanki,
komaj dvajsetina velike armade, so dospeli do mejne reke Nemena.
Tako so Rusi sami pretresli Napoleonovo oblast.

Vojska za osvoboditev izpod Napoleonovega jarma.

(1813—1814.)

Napoleonova nesreča na Ruskem je oserčila vse podjarmljene
narode in ponižane vladarje. Neki poseben odbor v Petrogradu je
delal na vso moč, da bi se vzdignili zoper francoskega tlačitelja.
Pruski general York,  ki je imel Francoze na njihovem potu iz
Rusije za herbtom varovati pred napadi ruske vojske, sklenil je samo-
vlastno pogodbo z Rusi (Dibič) ter se ž njimi sprijaznil.

Pruski kralj Friderik Viljem  III. je prestavil svoje stolišče
iz Potsdama, v čegar obližji je stalo mnogo Francozov, v Vrati  sl  a v
na Sleskem. Tu so se zbrali krog njega domoljubi Bliicher, Scharn-
horst in Gneisenau ter mu svetovali vpeljati občno dolžnost vojaške
službe in zbirati prostovoljce, ktere sta Jahn in Liitzow uredila. Občna
navdušenost za osvoboditev očetnjave se je širila zmerom v veče
kroge ter močno olajšala ustanovljenje deželne hrambe in Černe vojske.
Po teh pripravah je napovedal kralj vojsko Francozom ter je prijavil
oklic na nemški narod (17. aprila).

Napoleon  je zbral na Francoskem novo vojsko ter je ž njo
premagal zavezane nasprotnike pri Liitzenu in Budišinu  ter jih
je gnal do Odre. Da bi pa v veliki nevarnosti pomnožil svojo vojsko,
privolil je v premirje in v shod v Pragi,  kjer bi se naj pogajali o
miru. Avstrijski poslanec Metternich  si je po želji svojega vla¬
darja močno prizadeval pomiriti vojskovalce. A to se mu ni posrečilo,
ker vladohlepni Napoleon še tega ni hotel odstopiti, kar je bilo zanj
uže izgubljeno. Sedaj je pristopil tudi cesar Franc  I. k zaveznikom.
Ti so imeli okoli 600000 mož pod orožjem, razdeljenih v tri velike
vojske. Češka vojska z nadpoveljnikom Schwarzenbergom je šla od
juga proti Saksoniji ; pri tej so bili tudi zavezani vladarji, cesar
avstrijski in ruski, pa kralj pruski. Sleska vojska je stala ob Odri,
vodil jo je pruski vojskovod Bliicher. Severna vojska je bila razstav¬
ljena v Brandenburgu in sicer pod nadpoveljnikom Bernadotte-om.
Tem vojskam nasproti je Napoleon postavil 350000 mož. Ko se je
vojska zopet začela, premagal je premeteni Napoleon češko vojsko
pri Draždanah  (26. in 27. avgusta); a Vendamme  je bil nesrečen,

— 159 —

ko je skusil premagani vojski zapreti pot nazaj na Češko; ta ga je
pri Kulmu  potolkla in zajela. Nesrečni ste bili tudi obe krili Napo¬
leonove vojske. Oudinot  in Ney  (izg. Ne) sta bila derla proti
severju ter sta nameravala vzeti Berlin, aBernadotte  ju je potolkel
pri Grossberenu in Denevici;  desno krilo Napoleonovo je Mac-
donald  peljal zoper Bliicliera, a ta ga je požugal ob potoku Kaz-
bachu.  Potem so se zavezniki zmerom bolj približavali drug drugemu.
Napoleon boje se da ne bi bil zajet, umaknil se z vso svojo vojsko
v Lipsko.  Tu so se v presiloviti bitki 16. in 18. oktobra Napoleon
in zavezniki potegovali za zmago. Sperva srečen, je bil Napoleon
tretji dan od dosta močnejših zaveznikov po polnem potolčen (Napoleon
je imel okoli 190000 mož, zavezniki pa nad 300000). Sedaj so
odpadli zadnji nemški knezi od njega; sam se je moral nagloma
umikati proti Renu in Franciji. Na tej poti je premagal še pri
Hanau-u  ob Menu bavarsko vojsko (Vrede), ki mu je hotela presekati
pot prek Rena. Srečno je pripeljal še okoli 70000 mož v Francijo.

Vsled slavne zmage pri Lipskem se je razderla renska zaveza
nemških knezov, izginilo je kraljestvo vestfalsko, nemški knezi so
zopet dobili svoja posestva, francoske posadke so pa zapustile nemške
terdnjave. Na jugu je nagloma posedel avstrijski vojskovod Hill er
Ilirijo  in južno Tirolsko.  Napoleonove ustanove v Italiji so raz¬
padle in celo njegov svak Murat, kralj neapolitanski, ga je zapustil
ter pristopil k zaveznikom, da bi rešil svoje kraljestvo. Švedje so
se polastili danske Norvegije, ker Danci niso hoteli zapustiti Napo¬
leona. Biilow, pruski vojskovod, je osvojil Holandsko, kjer je kmalu
knez oranski prevzel vladarstvo.

Zavezniki so se dogovorili spomladi leta 1814 napasti Francijo.
V Frankfurtu so še enkrat Napoleonu ponudili mir s kaj ugodnimi po¬
goji. Ko je zavernil njih pogoje, šli so po raznih potih nad Francijo.
Schwarzenberg  je peljal češko vojno skozi Svajco, ki se je brez
uspeha sklicovala na svojo nobenostranost, ter je pri Bazilu šel črez
Ren. BI ti ch er je šel s slesko vojsko med Manheimom in Kob-
lencem črez Ren. Bulow  pa je stal v Holandiji. Združivši se v
Champagni zmagala sta Schwarzenberg in Bliicher Napoleona pri La
Rothiere-i  (izg. Larotjer-i 1. svečana 1814). Ker sta se potem
zopet ločila, da bi si lažje živež preskerbovala, premagal ju je Napo¬
leon v petih zaporednih bitkah (10—14 svečana) ter ju prisilil, da
sta se umikala. Na to je napadel Schwarzenberga pri Montereau-u
(13. svečana) ter ga je tudi užugal. Znova so se sešli poslanci v
Chatillonu  (Ch = Š) ter Napoleonu ponudili mir s kaj ugodnimi
pogoji. A termoglavi Napoleon se je zopet zanašal na svojo srečo
ter je zavernil vse njih zahteve. Tako se je vojska znova začela.
Ko je francoski cesar napadel Bliichera pri Laonu  (izg. Lanu), ga
je ta premagal, malo pozneje pa ravno tako Schwarzenberg pri
Arcis-u  (izg. Arsiu). Oba zmagalca sta sedaj nepiestano derla
proti Parizu, Napoleon pa je njima za hrbtom^ nabiral novo vojsko
ter je skušal Francoze navdušiti za narodno černo vojsko. Ko so

160

zavezniki užugali francoska maršala Marmont-a in Mortier-a
(izg. Marmon-a in Mortie-a) 'ter narodni straži šiloma vzeli višine
Montmartre-ske,  posedli so Pariz, glavno francosko mesto
(13. sušca).

V Parizu je sedaj starešinstvo  prevzelo začasno oblast ter
po nasvetu zvijačnega in neznačajnega Talleyranda  odstavilo cesarja
Napoleona (1. aprila 1814); malo dni poslej je ta sam v Fontai-
nebleau-u  se odpovedal vladarstvu, sperva le za se in v korist svo¬
jega sina (Napoleona II.), pozneje pa brezpogojno za se in za vse
svoje dediče; za to je dobil otok Elbo  v vlast in 2 milijona frankov
letne pokojnine iz francoske denarnice. Njegovi ženi, cesarici Mariji
Ludoviki, so izročili vojvodstvo parmsko.

Bourbonska rodovina se je vernila na francoski kraljevi prestol,
kajti zavezniki so mislili s tem ustanoviti stalni mir v Evropi. Lu-
dovik  XVIII. je bil 4. maja v Parizu slovesno sprejet ter je dal
Francozom novo ustavo (charte). Ž njim so sklenili zavezniki p e r v i
mir pariški,  po kterem je Francija zopet zadobila meje, ktere je
imela leta 1792, to je okoli 100 □ miriametrov več nego je imela
pred revolucijo.

Dunajski shod.

(1. novembra 1814 — 9. junija 1815.)

Uravnati zopet deržavne razmere evropske, zlasti pa nemške,
sešli so se poslanci in vladarji raznih evropskih deržav na Dunaji.
Tega shoda so se udeležili razen cesarja Franca I, carja Aleksandra I.
in kralja Friderika Viljema III. kralji bavarski, virtemberški in danski
in premnogi manj imenitni knezi nemški in italijanski, najimenitnejši
deržavniki (med njimi Talleyrand, Metternich) in razni plemenitniki
ali njihovi zastopniki iz vseh dežel. Avstrijski minister Metternich je
predsedoval slavnemu zboru, ki se o Poljskej in Saksoniji zarad pre¬
velikih tirjatev ruskih in pruskih silno dolgo ni mogel zediniti; zarad
tega so se velike deržave enkrat celo nevarno razperle. Na zadnje so
se pogodile tako-le:

Avstrija  je dobila Milansko, Beneško*) (to za izgubljeno Bel¬
gijo), ilirsko kraljestvo (razven Jonskih otokov), Salcburško in Tirolsko
in nekoliko prejšnjih poljskih posestev.

Prusija  je dobila kos velikega vojvodstva varšavskega (Poz¬
nanj), Gdansko, švedsko Pomorjansko, otok Rujano, velik kos Sak-
sonije (pokrajino sasko) in obširna posestva ob Renu.

*) Avstrija se je tudi na Italijanskem srečno vojskovala ter sklenila s
podkraljem Evgenijem pogodbo, vsled ktere so Francozi zapustili Laško ter laške
terdnjave Avstrijancem izročili.

— 161  —

Rusiji  je pripadla večina velikega vojvodstva varšavskega in
iz tega ter iz nekterih prejšnjih poljskih pokrajin ustanovila je kra¬
ljestvo poljsko. Mesto Krakovo z majhno okolico je bilo za republiko
proglašeno.

Velika Britanija  je dobila Helgoland, Malto, pokroviteljstvo
črez 7 Jonskih otokov in nekaj podverženih naselbin. Hanoversko
nekoliko razširjeno (Vshodna Frizija) so zopet izročili kraljevi rodo¬
vini angleški.

Da bi Francijo zavarovali na severni strani s terdno mejo, zdru¬
žili so Belgijo in Holandijojer  to novo kraljestvo Nizozemsko
izročili rodovini oranski.

Dansko  je odstopilo Švedcem Norvegijo, dobilo pa je za odškod¬
nino Lauenburg  na Nemškem.

Š vaj c a je dobila 3 kantone (genevski, vvalliski in neufchatelski)
in novo zavezno ustavo; priznali so jej tudi za večne čase nevtralnost.

Najbolj zamotane so bile nemške razmere.  Po dolgem
posvetovanji so ustanovili nemško zavezo,  ktera je štela 38 samo-
stalnih deržav, med njimi tudi 4 svobodna mesta. Vse skupne zavezne
zadeve opravlja zavez n izbor v Frankfurtu  naMenu. Temu zboru
predseduje poslanec avstrijskega cesarja. Članova te zaveze sta tudi;
kralj danski (za Lauenburg in Holstein) in kralj nizozemski (za Luk-
senburg). Napoleonove naslove in časti so priznali ter podelili še
nektere nove. Kralj saski je izgubil polovico svojega kraljestva, ker
se je predolgo deržal Napoleona; bavarski kralj pa je za Avstriji
povernene pokrajine dobil renski Palatinat in nekaj drugih posestev.

Na Španskem in Portugalskem  ponovile so se stare raz¬
mere in stari rodovini ste se vernih na prestol.

V Italiji  je dobil papež  svojo nekdanjo oblast, enako tudi
kralj sardinski  (pomnoženo z Genovo), veliki voj voda toskan¬
ski in vojvoda modenski.  Vojvodstvo L u c c a je bilo izročeno vdov i
kraljici etrurski in njenemu sinu. Cesarica Marija Ludovika je dobila
Parmo,  Piacenzo in Guastallo; po njenej smerti imelo je pripasti
nje posestvo vladarju luccanskemu, ki bi pa takrat svojo deželo
moral odstopiti velikemu vojvodi toskanskemu.

Napoleon se verne z otoka Elbe; drugi mir pariški.

(1815)

Zvedevši kako se zavezniki hudo razpirajo na shodu dunajskem,
zapustil je Napoleon Elbo  ter se je verni! na Francosko. Radostni

162  —

so ga sprejeli njegovi mnogobrojni priverženci, tudi ljudstvo se mu
ni ustavljalo, ker ni bilo prav nič zadovoljno z bourbonovskim kraljem
Ludovikom XVIII. Zbrani vladarji evropski so se na pervi hip pre¬
strašili, potem se pa oserčili ter izobčili silovitega nemirneža Napo¬
leona. K temu so prestopile cele vojske, ktere je kralj Ludovik
poslal zoper njega. 20. sušca 1815 je bil slovesno sprejet v Parizu;
tu je prijavil novo ustavo (z dvema zbornicama), ktero je narod z
glasovanjem poterdil.

Ko je Napoleon toliko dosegel, mislili so nekteri, da se bode
znova ustanovil v Franciji. Njegov svak M ur at je z vojsko napadel
Lombardijo, pa Avstrijanci so ga pobili pri To le n t inu,  in bežati
je moral na Francosko. Bourbonovci so sedaj zopet prišli na prestol
neapolitanski. Ko je Murat pozneje znova napadel Neapolitansko,
zajeli so ga ter ustrelili (10. oktobra 1815). Med tem so zavez¬
niške vojske se zopet napotile proti Franciji (10. junija). Na severni
strani se je Franciji bližal Biticher  ob Sambri, Wellington  pa
z Nemci, Nizozemci in Angleži bolj na zahodni strani od njega. Ko
je Napoleon zbral vso vojsko (120000 mož), šel je prek meje ter je
premagal Bliichera pri Ligny-i  (izg. Linji-i, 16. maja), Welling-
ton  in Ney  sta se pa brez uspeha med seboj vojskovala pri Qua-
trebras-u.  Ko se je sedaj obernil Napoleon proti VVellingtonu ter
ga napadel pri Waterloo-u (18. junija), bil je v tej kervavi bitki po
polnem potolčen. Po strahovitem tem poboji bežale so razkropljene
francoske čete domov, in ž njimi tudi Napoleon. V Parizu so ga
deržavni zastopniki pregovorili, da se je odpovedal oblasti in sicer
svojemu sinu na korist. Kar so prišli zavezniki ter so brez najmanjše
ovire posedli Pariz. Ž njimi se je vernil tudi Ludovik  XVIIL, s
kterim so sklenili drugi mir pariški  (20. novembra). Po tem
miru je izgubila Francija Savojsko in velik kos Lotaringije ter je dobila
meje od leta 1790. Razven tega je morala plačati 700 miljonov frankov
vojne odškodnine in v francoskih terdnjavah in na francoski zemlji
zderžavati 150000 zavezniških vojakov (vsaj za 5 let).

Napoleon je šel v Rochefort  ter se je hotel v Ameriko
rešiti. Ker pa se je predolgo obotavljal, moral je nazadnje iti na
angleško vojno ladijo, nadejaje se, da bodo Angleži velikodušno z
njim ravnali. A ti so ga vjeli ter po sklepu zbranih vladarjev poni¬
žanega cesarja odpeljali na majhni otok St. Plelene  v Atlantskem
oceanu. Tu sem ga je spremilo nekoliko zvesto mu udanih gene¬
ralov ter pri njem ostalo do njegove smerti (5. maja 1821). Poslej
so Francozi šli po ostanke svojega naj silovitejšega vladarja ter jih
slovesno prenesli v panteon v Parizu (1842).

Da bi med evropskimi deržavami ohranili stanoviten mir, zedi¬
nili so se cesar Franc I., car Aleksander I. in kralj Friderik Viljem III.
in sklenili „sveto zavezo 11 .  Prisegli so si vladati po načelih ker-
ščanske vere in pri vsakej priliki podpirati se drug drugega.

163 —

Pregled zgodovine od 1815 do 1881.

Francosko kraljestvo.

Od pariškega miru do upora v juliji 1830. Debeli in
kaj dobroserčni kralj  Ludovik XVIII. (1815—1824) je dal franco¬
skemu kraljestvu ustavo ter je leta 1818 pristopil k sveti zavezi, ko
so bile tuje posadke odšle iz njegove dežele. Notranji mir so kalile
le razne stranke, ki so se med seboj prepirale: kraljevci  so se
zbirali iz nekdanjih plemenitnikov in izselnikov ter so hoteli v kra¬
ljestvu ponoviti razmere, kakor so bile pred revolucijo; to stranko
je vodil lehkomiselni in razuzdani kraljev brat grof A rt o is ki (Karl X.)
Njim so nasprotovali republikanci,  kterim so pritegnili tudi bona-
partovci,  priverženci pregnanega cesarja Napoleona. Sredi tega
razpora je neki sedlar umoril vojvoda Berryjskega  (1820), kije
imel prej ali poslej prestol podedovati. Ludovikov naslednik je bil
njegov zanikarni brat

Karl  X. (1824—1830). Taje  hotel z ministrom Polignacom
(izg. Polinjakom) zatreti ali vsaj skerčiti ustavo, prijavil je nov volit -
veni red in zaterl svobodo tiska. To pa je Parižane tako razkačilo,
da so se 27. julija 1830 uperli; v tridnevnem boji (27.—29. julija)
so kraljeve vojske ali premagali ali pa za se pridobili. Vsled tega
je bil kralj primoran odpovedati se kraljestvu za se in za svojega
sina in sicer na korist svojega vnuka vojvoda Bordeaux-skega
ter je odpotoval iz Francije. Za Karla X. so bili Francozi začeli
vojsko v Algeriji  v severni Afriki.

Od upora v juliji  1830 do upora svečana  1848. Lu¬
dovik Filip  (1830—1848) iz orleanske verste bourbonske rodovine
je bil jako priljubljen ustavakom in vsej svobodomiselni straki. Na¬
rodni zastopniki, ki so bili tedaj ravno v Parizu, oklicali so ga za
glavnega namestnika kraljestva, in kmalu potem ga izvolili za kralja
francoskega (7. avgusta). Ta novi kralj je prenaredil ustavo po svo¬
bodomiselnih načelih; vendar se je imel boriti s prevelikimi ovirami.
Skušal je ohraniti mir s tujimi deržavami; to pa ni bilo po godu
velikemu delu njegovih podložnikov, ki so se ponosni spominjali one
dobe, ko je Napoleon I. povikšal Francijo ter ž njo gospodoval
celej Evropi. Legitimisti  so bili udani priverženci pregnanih Bour-
bonovcev ter so čertili Ludovika Filipa kot povzdignjenca in neprav¬
nega kralja; v departementu vendejskem so se celo zbrali pod vodi¬
teljstvom vojvodinje Berryjske  ter se z orožjem uperli. Kralj je
sicer kmalu zaterl ta upor; dosta več sitnosti in neprestanih skerbi
so mu delali republikanci, ki so se zarotovali zoper njegovo vlado in
njegovo življenje. Vse te zarote so bile ali izdane, ali odkiite in
zaterte. Veliko zmešnjavo med ljudstvom so delali nekteri rovarji s
peresom in besedo, ki bi bili radi prenaredili vse družbinske lazmeie
(P r o u d h o n in Louis Blanc).  Tudi bonapaitovci so skusili zopet

■— 164  —

pridobiti izgubljeno oblast. Ludovik Napoleon,  sin nekdanjega
kralja holandskega, uperi seje  leta 1836. v Strasburgu  zoper
kralja, a ker mu nikdo nihotel pristopiti, moral je osramoten pobeg¬
niti na tuje. Slabejše se mu je godilo leta 1840. Takrat je s svo¬
jimi priverženci prišel iz Anglije v Boulogne,  pa nagloma so ga
zasačili (avgusta 1840) in obsodili v dosmertno ječo v Hamu. Iz te
ječe je leta 1846 ušel v London.

Število nezadovoljnikov in rovarjev je v Franciji raslo od leta
do leta, če je kraljeva vlada prav zmerom za se imela večino glasov
narodnega zastopa. Da bi to ustavno večino izpodkopali, zahtevali so
nezadovoljneži, da se pravica narodne zastopnike voliti prizna večemu
številu deržavljanov. V ta namen so se po gostem zbirali in širili
kralju nasprotno gibanje. Ko je minister Gluizot  pretil tak shod v
Parizu šiloma razgnati, uperli so se Parižani 22. svečana 1848. Tri
dni je vladala silovita zmešnjava v Parizu (22.—24. svečana); rovarji
so oklicali republiko. V tej zadregi se je odpovedal Ludovik Filip
kraljestvu na korist svojemu vnuku Ludoviku, grofu pariškemu, ter je
pobegnil na Angleško, kjer je umeri leta 1850.

Prisvojitev Algerije  (1830—1847). Berberci  v severni
Afriki so skozi stoletja napadali zdaj evropska primorja, zdaj evrop¬
ske kupčijske ladije, ter tako premnogo škodovali evropskim narodom.
Tako so se evropske deržave vedno pritoževale pri glavarjih berber¬
skih razrodov. Ko je pri enakej priliki glavar (Dej) algerski z muhov-
nikom udaril francoskega poslanca (v aprilu 1828), porabil je to nepriljub¬
ljeni francoski kralj Karl X. ter mu napovedal vojsko (20. aprila 1830).
Francoska vojska (prišedši v Afriko) je kmalu vzela Algier ter ustanovila
podlago najimenitnejši francoski naselbini. Ta je bila zagotovljena,
ko je general Bugeaud  (izg. Bližo) šiloma vzel dobro uterjeno Kon-
stantino (1837). Vojska v Algeriji pa nij bila tako hitro končana,
ker so se posamezni razrodi junaško ustavljali francoski sili; in kralj
Ludovik Filip se je moral skoro ves čas svojega vladarstva ž njimi
vojskovati. Najhujši upor je napravil emir Abd-el-Kader,  ki je
naščuval Beduince in Kabilce od meje marokanske do mesta Algier-a
ter jih vodil v kervavih bojih s Francozi. Na zadnje je premagan
pobegnil na Marokansko (1844). Sedaj je naščuval sultana marokan-
skega, da je začel vojsko s Francozi. Ko je pa francoski general Bu¬
geaud premagal sultana pri Isly  (1844), zapustil je ta Abd-el-Ka-
dera ter ga je celo preganjal. Emir Abd-el-Kader se je vernil v
Algerijo in je še enkrat naščuval podjarmljene razrode zoper Fran¬
coze; a ti so ga kmalu premagali ter leta 1847. po polnem podvergli
in pomirili Algerijo.

F ranči j a od revolucij e mesec a svečana  (1848) dosedan¬
jega časa. Uporniki so oklicali francosko republiko, ki seje  ohra¬
nila do leta 1852. Sperva sojo  vodili preslavni pesnik Lam ar ti ne,
republikanec LedruRollin  (izg. Ledni Rolen) in znani pisatelj Louis
Blanc. Ti niso mogli ustanoviti miru, ker so družbinski rovarji neprestano

— 165 —

rovali med ljudstvom. Ko je narodna skupščina odpravila od repu¬
blikancev (od deržave) ustanovljene narodne rokodelnice, uperli so se
delavci (23.-26. junija). V tem kervavem boji je bil ubit tudi nad¬
škof pariški, ki je Jiotel pomiriti razdraženo množico. Zaterl je to
vstajo siloviti general Cavaignac  (izg. Kavanjak) ter se za 'malo
časa polastil verhovne oblasti v republiki. A kmalu (10. decembra)
jo je moral odstopiti Ludoviku Napoleonu,  ki je bil po novej
ustavi izvoljen za predsednika  francoske republike. Ta je srečno
ukrotil rovarje in prenarejalce družbinskih razmer ter si s tem pri¬
dobil zaupanje posestnikov ; ime njegovo pa je oslepilo veliko mno¬
žico naroda ter mu pridobilo njeno udanost. Po veljavni ustavi ni
smel biti drugikrat izvoljen za predsednika republike; skusil je s
silo si ohraniti oblast. 2. decembra 1851 ukazal je zgrabiti in zapreti
najimenitnejše republikanske generale (Changarnier, Lamorciere, Ca¬
vaignac, Bedeau, Laflo) in najimenitnejše deržavnike in govornike (med
temi je bil tudi Thiers) in je razpustil narodno skupščino. Oklical
je novo deržavno ustavo, za ktero je ljudstvo glasovalo (suffrage uni-
versel) in jo poterdilo. Po tej ustavi je bil on izvoljen za predsed¬
nika republike in sicer na 10 let. Toliko da se je njegova oblast
nekoliko ukoreninila, začel je hlepeti po višej časti in oblasti. Ko je
starešinstvu poročal: „Če me narod postavi na prestol, kronal bode
samega sebe“, pozvalo je to francosko ljudstvo na glasovanje. Od
10 milijonov Francozov, ki so imeli pravico glasovati, glasovalo jih
je 8 milijonov za dedinsko cesarstvo. Vsled tega oklicali so Ludo-
vika Napoleona (III) za cesarja francoskega (2. decembra 1852).

Drugo francosko cesarstvo;  Napoleon III. (1852—1870).
Da bi se uterdil na prestolu, skušal je cesar Napoleon III. Franciji
pridobiti prejšnjo veljavo med evropskimi deržavami. Zato se je ude¬
ležil vojske krimske  ter je znova povzdignil zelo ponižano slavo
francoskega orožja. Potem se je zavezal s sardinskim  kraljem ter
je začel hudo vojsko zoper Avstrijo (1859). To je premagal v Italiji,
nezadovoljnim Italijanom je pridobil Lombardijo, sebi pa razven osobne
slave sardinski pokrajini Savojsko  in Nizzo. Zavezan z Angleži
se je vojskoval dvakrat s Kitajci  ter jih je prisilil, da so odprli
kitajska pristanišča evropskim trgovcem. Nesrečen pa je bil v Me¬
hiki  (1863). Tej deželi je sicer vrinil za nekaj časa avstrijanskega
princa Maksa  za cesarja; a kmalu so Zedinjene deržave v Severni
Ameriki prisilile Napoleona, da se je umaknil iz Mehike. To pod-
vzetje je požerlo premnogo denarjev in veliko ljudi. Ko se je leta
1866 začela avstrijska vojska zoper severne Pruse in^ Italijane, na¬
dejal se je francoski cesar, da se bodo imenovane deržave po polnem
oslabile; potem se bode sam vtaknil v vojsko, jih pomiril ter svojo
deržavo razširil na stroške nemške zaveze. A varal se je, ker^ so
Prusijanci odločno premagali Avstrijance in Nemce ter v osrednji
Evropi zadobili preveliko moč. Da bi otemnelo slavo zopet poviksal
in Prusijo razderl, začelje leta 1870. vojsko z Nemčij  o (1870 18711.

— 166

V tej je bil povsodi premagan ter 2. septembra 1870 z veliko vojsko
vjet pri Sedanu. Napoleon je šel v pregnanstvo ter je umeri na An¬
gleškem (1873). Nesrečni Francozi so se razserdili nad ošabnim ce¬
sarjem, odstavili so ga in zopet oklicali republiko (4. septembra).
Francozi so se tudi dalje vojskovali nesrečno ter so bili primorani
skleniti pogubljivi mir v Frankfurtu  (10. maja 1871.) V tem so
odstopili vso Alzacijo  in večino Lotaringije  ter Nemcem plačali
5 milijard frankov vojne odškodnine. Po polnem ponižana Francija je
tem bolj kervavela, ker se je v Parizu začel kervav upor. Komu¬
nisti so se polastili verhovne oblasti ter republikansko gosposko iz¬
podrinili iz glavnega mesta. Predolgo časa se je nikdar ne ugnani
deržavnik Thiers,  kterega so bili izvolili za predsednika tretje
francoske republike, napenjal ukrotiti upornike. Ti so strahovito raz¬
sajali po Parizu; na zadnje se je poveljnik Mac Mabon vendar polastil
mesta ter je šiloma pomiril (25. maja 1871). Sedaj se je oživilo
staro strankarstvo v narodni skupščini v Versailles-u in po deželi:
tu kraljevci, tam republikanci (bonapartovci so izgubili skoro vso
veljavo). Republikanci se obnašajo silno zmerno in previdno ter pri¬
dobivajo zmerom več upliva v deželi. Ko so kraljevci izpodrinili
mnogozaslužnega Thiersa (meseca maja 1873), izvolila je narodna
skupščina maršala Mac M a h o n a za predsednika, prenaredila neko¬
liko ustavo ter njemu izročila verhovno oblast za 7 let. Po odstopu
Mac Mahona so izvolili Grevy-ja  za predsednika, ki še sedaj vodi
francosko republiko.

Nizozemsko in ustanovitev belgijske deržave.

Vladarji in deržavniki so na dunajskem shodu združili Holand¬
sko in Belgijsko  ter novo kraljestvo izročili kralju iz oranske
rodovine. To združenje rečenih dežel je bilo po polnem nenaravno.
Prebivalci se ločijo po veri tako, da so Holandci po večem kalvin-
ske vere, Belgijanci pa izključljivo katoliške. Severne pokrajine se
pečajo po večem s kupčijo, južne pa žive najbolj od obertnije. Bel¬
gijanci govore po večem francoski, Holandci so pa ustanovili poseben
jezik in posebno slovstvo. Katoliška stranka v Belgiji je čertila go¬
spodujoče Holandce zarad njih vere, svobodomiselno-narodna stranka
pa jih je sovražila, ker so Holandci zanemarjali belgijske koristi,
ker so izpodrivali Belgijance iz deržavnih in vojaških služeb in pov¬
sodi vsiljevali holandski jezik (namesto flamskega in francoskega).
Holandci so nakladali Belgijancem tudi prevelike davke, da bi lažje
in prej izplačali prevelike dolge holandske deržave. Ker je povsodi
veljala neomejena svoboda tiska, razpirali so se neprestano Belgijanci
in Holandci, in nespravljivi duhovniki belgijanski so očitno razprav¬
ljali vprašanje, ali krivoverski kralj sme vladati dobrim kristijanom.
Ko se je začela meseca julija revolucija v Parizu, začelo se je tudi
kaj živahno gibanje po Belgiji, zlasti pa v Bruselji, ki se je uže

— 167

takrat rad imenoval Mali Pariz. Kar so se meseca septembra uperli
Bruseljam; razglasili so red, po kterem bodo proslavljali kraljev
god. „Ponedeljek 23. avgusta umetalni ogenj, vtorek 24. razsvitljenje
mesta, sredo 25. pa revolucija.“ In tako se je tudi godilo. Upor se
je začel po veselici v gledališči, v kterem se je predstavljala „Nema
iz Portici 11 . Rodoljubni vstajniki so se polastili verhovne oblasti in
preslabe holandske čete so se morale umakniti iz dežele. Poslanci
velikih deržav so se sešli v Londonu,  pritegnili so upornim Bel-
gijancem in priznali njih deželo za samostalno deržavo. Tej so dali
za kralja koburškega princa Leopolda  (junij, 1851), ki je bil
21. julija v Bruselji slovesno sprejet.

Holandci se temu niso hoteli udati ter so začeli vojsko zoper
uporne Belgijance, katerim se bi bilo v vojski kaj hudo godilo, ko
bi jim ne bili prišli Francozi  na pomoč. Ti so prisilili holandsko
posadko, da je zapustila terdnjavo Antwerpen  (decemb. 1832) ter
so vse Holandce pregnali iz dežele. Kljubu temu je deržavni zastop
holandski s kraljem Viljemom  I. še le 1838 priznal samostalnost
belgijskega kraljestva. Od te dobe so Holandci in Belgijanci nepre¬
stano napredovali na duševnem in gmotnem polji, tako da se sedaj
kraljestvi verstite med najbolj blagovite dežele na svetu. (Prim. Je¬
senko: Občni zemljepis, str. 279—284.)

Velika Britanija in Irsko.

Po smerti Jurija  III. je prišel njegov starejši sin Jurij  IV.
na prestol (1820—1830). Ta je v ministerstvo poklical slavnega
Canning-a  (izg. Kening-a), ki je po novih načelih 19. stoletja vodil
angleško zunanjo in notranjo politiko (1822—1829). Priznal je sa¬
mostalnost odpadlih španskih naselbin v Ameriki ter je podpiral gerške
vstajnike zoper Turke. Leta 1827. je sprejel celo whigsov v mini¬
sterstvo ter jim je pripustil močno vplivati na deržavno upravo. Po
Canningovi smerti je minister Wellington  vodil deržavo. la čas
so se tlačeni Irci jeli močno gibati in njih advokat O Conell (izg.
Okonel) je pripravil Angleže, da so odpravili postavo o prisegi (1829),
po kterej katoličani niso mogli prevzemati nikakoršnih derzavnih služeb
ter tudi ne v parlamentu zastopati deržave. Poslej se je ta neustraš-
Ijivi in silno premeteni irski boritelj potegoval za pravico katoličanom
izvoljenim biti v deržavni zbor. Kralju Juriju IV. je nasledoval nje¬
gov mlajši brat.

Viljem  IV. (1830—1837). Po prehudih bojih v parlamentu
so vvhigsi zmagali ter prenaredili volilni red za deržavni zbor (1832).
Po tej prenaredbi so odtegnili propadlim tergom (rotten boroughs)
volilno pravico ter jo podelili novim mestom, v kterih je kupčija in
obertnija cvetela. Ker Viljem IV. ni imel nikakoršnih otiok, nasle-
dovala mu je hči njegovega brata, vojvode Kentskega,

— 168  —

Viktorija (1837 do sedanjega dne); zaročila se jez vojvodo
Albertom iz koburške rodovine. Za te kraljice se je Velika Britanija
neprestano razvijala na gmotnem in duševnem polji; posebno je na¬
predovala v obertniji in kupčiji ter si napravila prav gosto mrežje
železnic. Ta razvitek sta posebno pospeševala John Cobdenin
Robert Peel  (izg. Žon Kobdn in Robert Pil). Pervi se je pote¬
goval za svobodo kupčije, ktero naj bi priznale vse deržave sveta v
svesti si, da bode ta dajala Angležem največ dobička. Robert Peel
je nasvetoval in vpeljal postavo o žitu, po kterej se to sme vedno
vvažati ter plača le določeno voznino. Imenitna je tudi postava, ki
podeljuje volilno pravico velikemu številu deržavljanov, ki je do tedaj
niso uživali. Gladstone pa je na Irskem odpravil angličansko cerkev,
da bi vedno nezadovoljne irske katoličane vsaj nekoliko potolažil.
Zunanjo oblast so Angleži v sedanjem stoletji posebno razširili v
Vzhodni Indiji in pa po Avstralskem.

Lord Palmerston  je od leta 1830.—1865. po večem vodil
zunanjo politiko deržavno. Uperi se je kupčiji s sužniki. v  V vseh
deželah evropskih zlasti pa na Španskem, Portugalskem, v Švajci in
Italiji podpiral je napredno stranko, vendar se ni hotel vtikati v voj¬
ske, če tega niso zahtevale kupčijske koristi angleške deržave. Tako
je začel krimsko vojsko zoper Ruse, ki so hlepeli po Turčiji ter pre¬
tili škodovati angleški kupčiji. Trikrat se je bojeval s Kitajci (1842,
1857 in 1860) ter jih je prisilil, da so odperli Evropejcem svoja pri¬
stanišča. V abisinski vojski (1868) je kaznoval abisinskega cesarja
Teodora, ki je bil zaperl nekaj angleških podložnikov ter jih ni hotel
izpustiti.

Špansko kraljestvo.

Ferdinand  VII. (1814—1833) je prišel po nepopisnem pri¬
zadevanji in po neizmernih žertvah španskega naroda v  na kraljevi pre¬
stol svojih pradedov; a takih žertev ni bil vreden. Španski deržavni
zastop (Cortes) je leta 1812 prijavil svobodomiselno ustavo, a ta
kralju ni bila po volji; odstranil jo je, polastil se neomejene verhovne
oblasti ter je kervoločno zatiral vse upornike in nezadovoljnike. Ko
je španska vojska v Kadisu šla na ladije, da bi zaterla vstajo v ame¬
riških naselbinah, našuntala sta jo polkovnika Riego in Quiroga.
Uperla se je in prisilila kralja, da je zopet priznal leta 1812. objav¬
ljeno ustavo (1820), Temu so se ustavili evropski vladarji na shodu
v Veroni ter so pooblastili Francoze (pod načelnikom vojvodo An-
goulemskim), da ukrote upornike in ustavake. Tako je zadobil kralj
zopet neomejeno oblast ter je ostro preganjal vse ustavake. Ferdi¬
nand VII. je bil 4krat oženjen, a le od četverte žene Marije Kristine

— 169

je imel dva otroka*): Izabelo in Ludoviko, ki pa po sališki
postavi niste imeli dedinske pravice do prestola španskega. Po takem
bi bil imel kraljev starši brat Don Carlos  podedovati prestol. A
Ferdinand VII. je razveljavil sališko postavo (od njegovega pradeda
Filipa V. vpeljano) ter je z nova vpeljal staro dedinsko pravo kastil-
sko, po kterem so ženske vladajočega kralja imele prednost pred
stransko moško versto. To je prouzročilo uže takrat kervavo notranjo
vojsko med Izabelo in Don Carlosom;  taka se je ponovila v
sedanjem času ter je več let razsajala v severovzhodnih pokrajinah
španskih. Ker je pri očetovi smerti imela Izabela (1833—1868)
komaj tri leta, prevzela je nje mati Marija Kristina  vladarstvo
za njo. Zoper njo se je uperi Don Carlos,  kteremu so pristopile
severovzhodne pokrajine. Po 7letni vojski (1833—1840) premagala
ga je Izabela (maršal Espartero) s pomočjo francoske legije ter ga
prisilila, da je šel v pregnanstvo, kjer je umeri leta 1855.

Marija Kristina je morala med vojsko priznati ustavo od leta
1812; po vojski jo je pa izpodrinil maršal Espartero  ter jo pri¬
silil da je zapustila špansko kraljestvo (1839) in šla na Francosko.
Sedaj je svobodomiselni Espartero vodil dve leti špansko vlado; ker
je odpravil desetino ter cerkvi jemal za deržavo razna posestva, čer-
tila ga je duhovščina ter tudi ljudstvo ščuvalo zoper njega. To je
porabila pregnana kraljica vdova (Marija Kristina v Parizu) ter po¬
slala svoja priverženca, zvesto jej udanega Narvaeza in 0’Don-
nela,  nad Espartera. Leta 1843. sta ta dva res izpodrinila Espartera,
ki se je odpeljal na Angleško. Vernivši se je vsemogočna kraljica
Marija Kristina v imenu svoje hčere Izabele nazaj poklicala prognane
duhovnike, prepovedala dalje prodajati cerkvena posestva ter se je
spravila s papežem, ki je prej podpiral pravice Don Carlosa. Sedaj
je sveti oče v Rimu priznal Izabelo za pravo kraljico špansko. Vla¬
darstvo je bilo samosilsko ter se je ravnalo le po sebičnosti veljavnih
oseb v kraljičini palači. Ljudstvo se je silno tlačilo; ko se je to
enkrat uperlo, morala je Marija Kristina, kot silno sebična kraljica
znova zapustiti deželo in se za zmerom preseliti na tuje. Izabela se je
zaročila s svojim bratičem Francem Asiskim  a ta zanikarni mož je
ni mogel niti podpirati v neprestanih spletkah slavohlepnih vojskovodov,
niti svetovati krepkeje in pošteneje vladati. Ko so se razne zadrege

*) Rodovnik Bourbonovcev španske verste:

Karl IV.

. :  Ferdinand VII,

(1814—183 3)

Izabela (1833—1868)"

žena Franca Asiškega

Don Carlos Franc de Paula

f 1855 _ t 1865 _

Ludovika ' Kari Ferdinand Juan Franc Asiski
vojvodina Mont- grof Montemo- f 1861 mož kraljice

pensierska linski f »«___ lzabel *

Don Carlos, Alfonz

Henrik

Alfonz
sedanji kralj

— 170  —

pomnožile, uperli so se malovredni kraljici Izabeli generala Serrano
in Prim in admiral Topete (1868) ter so jo izpodrinili s prestola in
španske zemlje. Po začasnem vladarstvu so španski cortesi izvolili
kraljeviča Arna dej a, sina italijanskega kralja Viktorija Emanuela,
za kralja (konci leta 1870). Ko ta novi kralj ni mogel dežele urediti
in strank pomiriti (to tem manj, ker so se v pirenejskih pokrajinah
zoper njega uperli priverženci Don Carlosa, vnuka prej imenovanega
Don Carlosa), odpovedal se je kroni ter je oblast izročil republikanski
stranki, ktero je vodil slavni govornik in učenjak Castelar.  A
tudi republika  se ni mogla ustanoviti, ker so jo kraljevci (pri¬
verženci Alfonza, sina kraljice Izabele) in karlisti izpodrivali, tudi jej
je skrajna republikanska stranka (komunardi) mnogo škodila. V tej
borbi so cortesi oklicali princa Alfonza, sina pregnane kraljice Izabele,
za kralja španskega, ki je čez dolgo časa ukrotil tudi karliste v ba¬
skovskih pokrajinah.

Portugalsko kraljestvo.

Portugalski kralj Jovan  VI. (f 1826) je pred francosko
vojsko (Junot) bežal v Brazilijo ter se tudi po pregnanji Francozov
iz dežele ni vernil v Evropo. Ko so se pa Portugalci (v Lizboni in
Oportu) leta 1820. uperli zoper angleškega generala Beresforda,
ki je v resnici vladal vso deželo, prišel je Jovan VI. iz Amerike, od¬
povedal se samovladni oblasti ter prijavil ustavo za Portugalsko in
Brazilsko (v prosinci 1821). Naj starši sin Don P e dr o je bil ostal
v Braziliji; kar so se Brazilijanci uperli, odpovedali se portugalski
nadoblasti in kraljevič Don Pedro je moral vse to priznati in si pri-
djati naslov „cesar brazilski 11  (1821). Po smerti kralja Jovana VI.
se je odpovedal brazilski cesar Peter I. portugalski kroni na korist
svojej nedorasli hčeri*) (Donna Marija de Gloria, 1826—1853), za¬
ročil jo s svojim mlajšim bratom D. Miguelom ter mu izročil začasno
vladarstvo. Pa ta (Mihael) se je sam polastil oblasti ter je po stari

*) Rodovnik portugalskih in brazilskih vladarjev iz rodovine Braganza:

Jovan VI,
f 1826

Peter IV., ali kot cesar I. Marija Mihael

(1812—1831) f 1834 kralj portugalski (1828—1833)

t 1866

Maria de Gloria Peter II. Mihael

žena Ferdinanda Koburškega cesar brazilski
f 1853

Peter V. Ludovik

kralj portugalski kralj portugalski

f 1861 __

Karl, Alfonz

— 171

navadi sklical derzavni zastop (cortes), ki ga je oklical za neomejenega
kralja portugalskega (1828); za svojo zaročenko se pa Mihael še
zmenil ni. Ko se je pa Dom Pedro I. vsled neke revolucije odpo¬
vedal brazilski kroni na korist svojemu sinu Petru  II. (1831) ter
se je vernil v Evropo, začel je vojsko zoper brata Mihaela ter ga
izpodrinil s portugalskega prestola. Potem je Peter vladal črez Por¬
tugalsko, za ktero je prijavil posebno ustavo. Po njegovi smerti (1834)
mu je nasledovala Marija de Gloria brez najmanjše ovire (1834—
1853). Za njo je podedoval prestol nje mlajši sin Peter V. (1853
—1861), po njegovi zgodnji smerti pa je prevzel njegov brat Ludovik
vladarstvo.

Italija.

Ne da se tajiti, da je bila Napoleonova uprava v italijanskih
deželah dosta boljša nego prejšnjih vladarjev. Ko so po poginu
Napoleonove oblasti se vernili prejšnji vladarji v svoje dežele, zaterli
so vse tudi najboljše in najbolj priljubljene naprave, ki so spominjale
na francosko vlado. Odpravili so tudi udeleževanje naroda pri po-
stavodajalstvu. Vsled tega se je širila občna nezadovoljnost zlasti po
mestih; podpihovala jo je neka skrivna zaveza (Carbonari, t. j. oglarji),
ki ni delala le na ustanovljenje ustavnih razmer, ampak posebno na
zedinjenje vseh dežel na italijanskem polotoku. Španski upor (1820)
je oserčil italijanske oglaije in nezadovoljnike. Uperli so se najprej na
Neapolitanskem  ter prisilili kralja Ferdinanda  I., da se je od¬
povedal samovladni oblasti in deželi podelil svobodomiselno ustavo
(meseca julija 1820). Enak upor na Pimonteškem  je napotil samo-
vlastnega kralja Viktorija Emanuela odpovedati se prestolu, njegovega
naslednika Karla Feliksa pa deržavi podeliti svobodomiselno ustavo.
To svobodomiselno gibanje je prestrašilo italijanske in sploh evropske
samosilneže. Zato je sprožil avstrijanski minister glasoviti Metter-
nich  vladarski shod v Opavi  (1820) in Ljubljani  (meseca pro-
senca 1821). Zbrani vladarji in poslanci evropskih deržav so skle¬
nili šiloma zatreti vse novarije na Italijanskem. To se je zgodilo
meseca sušca na Neapolitanskem, meseca aprila (1821) pa na Sar¬
dinskem ; v obeh deržavah so avstrijanske vojske zopet ustanovile ne¬
omejeno kraljestvo.

Italijanski domoljubi so bili sicer potlačeni, a ne uničeni. Novo
svobodomiselno gibanje se je začelo po raznih deržavah italijanskih,
ko so se Francozi v juliju 1830 uperli zoper kralja Karla X. Glasoviti
Jožef Mazzini  iz Genove je ustanovil novo društvo italijanskih
rodoljubov in nezadovoljnikov, imenovano „mlada Italija" (la giovine
Italia). Moč te družbe je segala črez celo Italijo in tudi zunaj pol¬
otoka je imela svoje podpiratelje in navdušene članove, koder koli so
bili Italijani naseljeni (od Londona Jo Smirne). Ko so se svobodo-

172  —

miselni nezadovoljniki uperli v Modeni, Parmi in Florenci, zaterle so
jih avstrijske čete vojaške. Isto so storile v papeževi deržavi, ktero
je sveti oče Gregorij  XVI. silno samovoljno vladal ter se celo
upiral prenaredbam od prijateljske Avstrije mu nasvetovanim. Temu
samovlastniku so se mislili odtegniti rimski uporniki. Te perve vstaje
v papeževi deržavi sta se tudi udeležila sinova nekdanjega Napoleonovega
kralja holandskega, kterih mlajši Karl Ludovik je pozneje kot cesar
Napoleon III. gospodoval v Franciji. Tudi to vstajo je zaterla av¬
strijska vojska. In potem so Francozi in Avstrijanci posedli pape¬
ževo deželo (1832 — 1838) ter v njej le šiloma ohranili mir.

Ko je papež Gregorij XVI. umeri (1846), prevideli so kardinali,
da le blagoserčni in napredku novega šaša udani papež more rešiti
rimsko vlado. Zato so izvolili Pij a IX. (1846 — 1879), ki je ne¬
mudoma zboljšal deržavno upravo ter se narodnjakom po polnem
udal. Domoljubi so porabili svobodo tiska ter očitno oznanjevali, da
je prišel čas edinosti in svobode italijanske. Še veče veselje je pre¬
šinilo Italijane, ko je Pij IX. iz strahu pred zaroto starokopitne že v
ustanovil „narodno stražo“ (guarda civica), ktero so kmalu posnemali
rodoljubi v drugih italijanskih deržavah (1847). Sklical je veljake v
zbor, ki bi se posvetovali o novih zakonih in novej ustavi, v mini-
sterstvo pa je poklical najodličnejše naprednjake ter je 14. svečana 1848
razglasil za svojo deržavo kaj svobodomiselno ustavo. Vsled tega je bilo
še živahnejše gibanje med italijanskim narodom, ki se je močno po¬
množilo, ko so se Parižani uperli (v svečanu 1848) zoper meščan¬
skega kralja Ludovika Filipa. Italijani so papeža stavili vsem dru¬
gim vladarjem v zgled ter od njih zahtevali deržavljansko svobodo.
Sicilijani so se sedaj uperli ter prisilili kralja neapolitanskega, da se
je odpovedal samosilstvu in oklical deržavno ustavo (v prosenci 1848).
Njega sta posnemala sardinski kralj Karl Albert (1831—1849) in
veliki vojvoda toskanski. Kmalu so morali toisto storiti vladarji malih
italijanskih deržav. Po pariški revoluciji (1848) so se uperli tudi
Lombardi in Benečani zoper avstrijsko oblast. To priliko je porabil
sardinski kralj, ki je sedaj med Lombardi širil sovraštvo zoper „pro-
klete Nemce“ (maladetti Tedeschi), se pridružil vstajnikom ter je skušal
Lombardijo in Benečijo  vzeti Avstrijancem ter pomnožiti svoje
kraljestvo. Sperva so se mu umikali raztreseni avstrijski vojščaki in
podoba je bila, da bode za zmerom nehala avstrijanska oblast v Italiji.
Kar je zbral preslavni maršal grof Ra dečki  avstrijanska kerdela ter
je 25. julija 1848 pri Kustoci  (Custozza) po polnem potolkel itali¬
jansko vojsko. Sardinski kralj se je moral umakniti v svoje deržave,
Radecki je šel nagloma za njim ter zopet ustanovil avstrijansko go-
spodstvo v Lombardiji. Ko je Karl Albert ponovil vojsko, bilje prema¬
gan pri Novari (23. sušca 1849); ves potert in obupan, odpovedal se
je sardinski kralj kroni, ktero je prevzel njegov sin Viktor Emanuel.
Taje sklenil mir z Avstrijo ter jej plačal primerno vojno odškodnino.
Tudi Benetke, ki so se bile ustanovile za republiko, so morale ver-
piti se pod avstrijansko oblast,

— 173 —

Sperva obožavani papež Pij IX. se je hudo zameril italijanskim
rodoljubom m naprednjakom, da ni hotel z Lombardi in Sardinci za¬
četi vojske zoper Avstrijance. Rimljani so se sedaj uperli in Pij IX.
je moral pobegniti v neapolitansko terdnjavo Gaeto  (v novembru

1848 — aprila 1850). Rodoljubni rovar Mazzini (poleg Garibaldija
je vodil rimske upornike, ki so sedaj oklicali rimsko republiko
ter ž njo združili Toskansko, kjer so bili tudi pregnali velikega voj¬
vodo. Zmagovite čete avstrijanske so kmalu posedle Toskansko, ter
pregnanega vladarja zopet postavile na prestol. Francozi in Španci)
so pa šli nad rimske upornike, ki so se na zadnje pod voditeljstvom
Garibaldija kaj hrabro branili v slabo uterjenem Rimu; še le 4. julija

1849 so se polastili Francozi Rima ter po polnem ukrotili upornike.
Vernivši se je papež Pij preklical vse prejšnje naredbe ter je pod
pokroviteljstvom francoske posadke jel po polnem samovlastno vladati
celej deržavi.

Ko je kralj neapolitanski videl, da so Avstrijanci po polnem
premagali Sardince, oserčil se je ter je uže meseca maja preklical
prej dano ustavo. Tako je po vseh italijanskih deržavah vojaška sila
zaterla deržavljansko svobodo; le na Sardinskem se je ta ohranila,
ker mladi kralj Viktor Emanuel ni hotel odpraviti od nesrečnega
svojega očeta dane deržavne ustave. V tem sta ga posebno poter-
jevala najimenitnejši italijanski rodoljub Massimo d’ Azeglio  in
naj slavnejši italijanski deržavnik grof Cavour  (izg. Kavur), ki
je leta 1852 postal pervi minister sardinski. To kraljestvo je pod
pametnimi ministri veselo napredovalo na duševnem in gmotnem polji
ter kmalu zacelilo hude rane, ktere mu je vsekala nesrečna vojska
leta 1848 in 1849. V blago Sardinsko so se ozirali tlačeni rodoljubi
iz vseh italijanskih dežel, to kraljestvo je bilo pribežališče vsem pre¬
ganjanim svobodnjakom in naprednjakom ter jim je dajalo upanje na
boljšo bodočnost italijanskega naroda. Premeteni minister Cavour
je vedel mali deržavi pridobiti veljavo v Evropi: vtaknil se je v
krimsko  vojsko ter je po miru pariškem (1856) vverstil Sardinijo
med vplivne evropske deržave. Po tem je pridobil mogočnega fran¬
coskega cesarja Napoleona III. za se ter je sklenil ž njim zavezo zoper
avstrijansko oblast v Italiji. Nato je začel vojsko za osvobojenje se¬
verne Italije. Združena sta cesar Napoleon in Viktor Emanuel pre¬
magala Avstrijance pri Magenti  (izg. Maženti, 4. junija 1859), po¬
zneje pa pri So lfe rinu  (24. junija). Ker je tudi Irancosko-sardinska
vojska močno terpela ter zelo oslabela, ni hoteLNeapoleon napasti Avstri-
jancev v četverokotu imenitnih terdnjav, ampak je sklenil premirje v
Villafranki,  in pozneje mir v Zurigu  (10. novembra 1859). Avstiija
je v tem miru odstopila Napoleonu Lombardijo,  to^ pa je lian-
coski cesar dal sardinskemu kralju ter za njo dobil Savojsko  in

N iz  z o. _ Ta vojska je provzročila živo narodno gibanje po vseh

deržavah italijanskega polotoka. Narodnjaki in naprednjaki so se uperli
ali uže pred vojsko ali pa med njo zoper svoje vladarje ter jih pie-
gnali s prestolov. Viktor Emanuel se je tedaj polastil loška n-

174  —

skega, Modenskega in Parmskega (v sušci 1860) ter je po¬
zval ljudstvo, da je glasovalo za združenje s sardinskim kraljestvom.
Isto se je zgodilo z Romagno (Emilijo) in nekterimi drugimi pokra¬
jinami.

Ti dogodki in napredki so močno oserčili narodno italijansko
stranko, ki je po vseh kotih apeninskega polotoka delala za popolno
zedinjenje vseh laških dežel v eno kraljestvo. Ko so se Sicilijanci,
uže od nekdaj nezadovoljni z neapolitanskiini kralji, uperli (v aprilu
1860) zoper kralja Franca  II., prišel jim je derzni in nikdar ne
ugnani general Garibaldi  na pomoč. Podpiran od Cavoura je ta
junaški rodoljub podvergel sardinskemu kralju vso Sicilijo.  Potem
je šel na Neapolitansko ter je kralja Franca II., ki je od leta 1859
nasledoval svojemu očetu Ferdinandu II., prisilil, da se je umaknil v
terdnjavo Gaeto.  V to ga je Garibaldi zaperl in ga oblegoval. Da
bi pridobljeno Neapolitansko bilo neposrednje skleneno s severno Ita¬
lijo, napadla je sardinska vojska papeževo deržavo; pri Castelfi-
dardu  je premagala generala Lamorciera  in papeževe vojščake
in prostovoljce ter ga pregnala v Ancono; tu se je moral z ostalo mu
vojsko udati. Sedaj je šla sardinska vojska pred Gaeto Garibaldiju
na pomoč ter je primorala neapolitanskega kralja Franca II., da se
je odpovedal svojemu kraljestvu ter šel na tuje. Viktor Emanuel si
je prisvojil potem Neapolitansko in Sicilijo ter je pozval ljudstvo, da
je glasovalo za združenje z Italijo. To je obsegalo ves polotok razven
Rima iu njegove okolice, Benečije, republike San Marino in kneže¬
vine Monaco. Nje vladar je sklical zastopnike vseh dežel v „ita¬
lij a n s ki deržavni zbor“  ter je po sklepu tega zbora proglasil
kraljestvo italijansko  (17. sušča 1861). Florenca mu je bila glavno
in stolno mesto.

„Italija je bila narejena, pa ne doveršena“. Da bi jo doveršil,
sklenil je Viktor Emanuel (Cavour) oroženo zavezo s Prusijo, najhujšo
sovražnico avstrijske nadoblasti v Nemčiji. Ti dve deržavi ste začeli
hudo vojsko zoper Avstrijo. Avstrijanski nadvojvoda Albreht,  sin
preslavnega vojskovoda Karla (v Napoleonovih vojskah) je pri Ku-
stoci  (24. junija 1866) potolkel italijansko vojsko, admiral Tegetthof
pa je pri dalmatinskem otoku Visu  premagal italijansko ladijevje.
Pa ti slavni zmagi niste dosta koristili ter niste mogli ohraniti avstri-
janskega gospodstva v Benečiji, ker so na severnih bojiščih zmago¬
vali Prusijani, zavezniki italijanskega kralja. Tako je bila Avstrija
primorana na Dunaji skleniti mir z Italijo, kterej je po posredovanji
francoskega cesarja odstopila Benečijo (3. oktobra 1866).

S to pridobitvijo se pa niso pomirili Italijani; hlepeli so po Rimu,
sedaj še bolj ko poprej. A to je francoski cesar Napoleon III. papežu
varoval s pogodbo in orožjem oziraje se na čuti katoliških svojih
podložnikov. Zarad tega so jeli italijanski narodnjaki sovražiti nek¬
danjega svojega zaveznika in dobrotnika, ki jim je branil Italijo dover-

— 175 —

žiti in jej ustanoviti staroslavno stolišče. Ko je Garibaldi s svo¬
jimi prostovoljci leta 1867 napadel Rimsko, šla mu je francoska po¬
sadka iz Rinrn naproti ter ga je pri Men tani  premagala. Tako so
f rancozi papežu ohranili skerčeno deržavico ter jo varovali do 1. 1870.
To leto so med francosko-nemško vojsko odšli Francozi iz Rima in
Italijani so primorali \iktorja Emanuela, da se je šiloma polastil
Rima in njegove okolice ter ga združil z Ralijo. Ta pa sedaj na
gmotnem in duševnem polji vendar le počasi napreduje, ker jo zavi¬
rajo slabe denarstvene razmere in neprestani strankarski razpori. Vik-
toriju Emanuelu je (1878) nasledoval njegov sin Humbert, ki sedaj
kraljuje Italiji.

Avstrija in Nemčija.

(1815—1848.)

Po sklepu vladarjev in deržavnikov na shodu dunajskem bi bili
morali vsi nemški knezi vpeljati stanovske ustave v svojih deržavah;
to so storili le nekteri knezi, drugi (zlasti pruski kralj in avstrijski
cesar) pa o tem niso hoteli nič vedeti in slišati. Knez Metternich,
vsemogočni kancelar avstrijanski, se je celo očitno izrekel zoper ustavne
naredbe, ki kratijo samovlast vladarjem. To zatiranje ustavnega živ¬
ljenja je zbudilo veliko nezadovoljnost zlasti pa v Nemčiji; razdraženost
se je lotila posebno mladih ljudi po vseučiliščih. (Umor niškega dvor¬
nega svetovalca Kotzebue-a—LudovikSand  1819). Zadušiti nevarni
uporni duh po raznih deželah nemških in avstrijskih sklicali so se
po nasvetu Metternichovem razni shodi v Ahenu, Karlovih varih (1819),
na Dunaji in v Opavi. Po sklepih v Karlovih varih zaterli so pov-
sodi svobodo tiska, ustanovili osrednji odbor za preiskovanje prevrat¬
nega gibanja ter ukazali ostreje nadzorovati mladino na vseučiliščih.

Potem ste sklicali sicer Avstrija in Prusija deželne zbore sta¬
novske, a ti niso imeli nobene moči nasproti vsegamogočni vladi,
ktero je vodil v Avstriji knez Metternich v Prusiji pa deržavni kan¬
celar knez Hardenberg. Ta je v Prusiji izboljšal notranjo upravo
deržavno ter jej tako pripravljal večo veljavo v bodočnosti. Zelo ime¬
nitna za Prusijo je bila čolna zaveza  (1828), ki je združila gmotne
koristi pruske deržave in malih nemških dežel. Avstrija se te ni
udeležila v

Cesar Franc  je Avstriji gospodoval do leta 1835. če je prav
zatiral vsaktero svobodno politično gibanje, storil je vendai mnogo
za notranji blagor svojih narodov. Uredil je pred vsem pravosodstvo.
Njegov kazenski zakonik od leta 1804 je najmilejši in najboljši med
vsemi enakimi zakoniki evropskimi; in avstrijanski občni deizavpanski
zakonik od leta 1812 ostane večen spominek njegove vlade. Velika
je bila tudi njegova skerb za šolstvo. Pomnožil je ljudske sole in
gimnazije ter ustanovil perve realke. Med drugimi mesti dobila so

— 176  —

tedaj tudi slovenska mesta Ljubljana, Celje in Gorica  svoje
gimnazije. V Pragi (1808) in na Dunaji (1816) so se odperle više
politehnične šole. Vseučilišča v Gradci, Inšpruku, Lvovu in Olomuci
bila so leta 1827 ali ponovljena, ali dopolnjena. Izdal je tudi ime¬
nitno politično šolsko uredbo. — Podpiral je kmetijstvo (kmetijske
družbe, hranilnice, zavarovalnice zoper ogenj) obertstvo in kupčijo
(tovarnice in velikanske ceste).

Ferdinand  I. Dobrotljivi (1835 — 1848, f 1875), najstarši
njegov sin, mu je nasledoval na prestolu. Obderžal je vse one mini¬
stre, ki so za njegovega očeta vodili vlado; zlasti deržavni kancelar
knez Metternich, pravi vladalec deržave in duša nazadnjaške politike
v Evropi, je zabranil vsaktero prenaredbo deržavne uprave, občin¬
skega življenja in pravosodstva. Leta 1840 se je udeležila Avstrija
vojske zoper podkralja egiptovskega, ki je bil odpadel od turškega
sultana. Leta 1846 je pretresel kervav upor vse dežele nekdanje
Poljske; svoje središče je ta upor imel v mali republiki krakovski.
Vendar se je Rusiji, Prusiji in Avstriji posrečilo s pomočjo vladam
zvestih in udanih kmetov kmalu zadušiti to vstajo. Pri tej priliki
je pridobila Avstrija republiko krakovsko.

Za to vstajo se je vnela leta 1848 dosti hujša, ki je pretresla
vso monarhijo. Italijani, Madjarji (Ogri), Slovani in Nemci so se
vperli hudemu zatiranju ter hoteli ali po polnem odtegniti se avstrij¬
skemu gospodarstvu, ali pa le zlajšati svoje stanje in deržavo pre-
narediti na ustavni podlogi.

Lombarde in Benečane je podnetila februarska revolucija na
Francoskem, ki je kralja Ludovika Filipa raz prestol pahnila in
Francijo znova proglasila za republiko. Vzdignili so se („morte ai
Tedeschi“) ter po večem pridružili sardinskemu' kralju in drugim
vstajnikom v severni in srednji Italiji, da bi ustanovili od inostrancev
neodvisno kraljestvo. Za to pa niso bili Benečani, ki so hoteli usta¬
noviti samostalno republiko; glasoviti odvetnik Manin  jih je vodil.
Pa 821etni maršal grof Radecki je odpadnike in njih pomagače po¬
tolkel v več kervavih bitkah, zlasti pa pri Kus toči  (1848) in N o-
vari  (1849) tako odločno, da je Sardinija sklenila mir z Avstrijo.
Lombardi in Benečani so se morali sedaj verniti pod avstrijsko vlado.

Dosti nevarnejša je bila vstaja na Ogerskem.  Brez uspeha
so si prizadevali razni avstrijanski vladarji Ogersko terdno zvezati z
drugimi avstrijskimi deželami. Temu so se upirali Ogri ter na, der-
žavnem ogerskem zboru leta 1825 dosegli toliko, da odslej je imelo
ogersko kraljestvo zagotovljeno nekoliko posebno razmerje v avstrijski
monarhiji. Madjarji so odpravili latinski jezik ter mesto njega vpe¬
ljali narodni ali madjarski jezik v uradnije in v javno življenje.
Ogerski deržavni zbor ni tudi pred letom 1848 bil izgubil svoje veljave
tako, kakor so jo izgubili tostranski deželni zbori, ampak je imel
zmerom dokaj vpliva na vladarstvo. Le škoda, da ni porabil svoje
veljave ter prenaredil ogerske dežele po načelih novega časa; kajti

177 —

deželna uprava, pravosodstvo, šolstvo, vse kupčijske in obertnijske
razmere so bile še uravnane po srednjeveškem načinu.

Po pariškem uporu v svečanu so Madjari  zahtevali od cesarja
Ferdinanda I. posebno ogersko ministerstvo  in pa odločenie
dežel ogerske krone, ki naj bi le po skupnem kralji bile zvezane z
drugimi avstrijskimi deželami (personalna ali osebna unija). Prebri¬
sani pa brezznačajni odvetnik Košut,  ki se je po svojej zgovornosti
v državnem zboru med vsemi odlikoval, je res pregovoril dunajsko
vlado, da je privolila rečeni zahtevi. Cesar je sedaj izvolil nadvoj¬
vodo Stefana  za svojega namestnika  (paladina) na Ogerskem ter
je tirjal, da Ogersko prevzame vsaj 200 milijonov goldinarjev der-
žavnega dolga, ki je tedaj znašal okoli 1000 milijonov. Tega pa Mad¬
jari niso hoteli storiti, ampak so delali le na to, kako bi pomnožili
svoje pravice in svoje gospodstvo vsilili nemadjarskim narodom
ogerske krone. Temu so se uperli Hervati, Serbi in Rumuni, zgra¬
bili so za orožje ter se kervavo bili z Madjari na Erdeljskem, Her-
vaškem in po južnih pokrajinah ogerskih. Te boritelje je vodil pre¬
slavni Jelačič,  tadanji ban hervaški. V tej veliki borbi ste se
sovražni stranki čestokrat obernili do cesarja Ferdinanda, naj raz¬
loči razpor ter jih varuje samosilstva. Cesar je bil sperva za Mad-
jare; ko pa je izpregledal njih vladarski rodovini škodljive naklepe,
pritegnil je banu Jelačiču, ki je 11. septembra šel celo s 45000 voj¬
ščaki prek Drave ter je vzel Madjarom Medjimurje.  To je raz¬
dražilo ogersko ministerstvo, kteremu duša je bil nikdar ne ugnani
rovar Košut, in polastilo se je vse verhovne oblasti. Ko je cesar po¬
slal grofa Lamberga  v Pešto, da bi varoval cesarsko veljavo, umo¬
rili so ga na donavskem mostu. Nadvojvoda Štefan  se je sedaj
moral odpovedati svoje časti in oblasti in iz Ogerskega pobegniti.
Tako sta Košut in ministerstvo edina gospodovala na Ogerskem;
Košut je uže sperva delal na popolno neodvisnost dežele ter je sedaj
nabiral vojsko, h kterej so deloma nekdanji cesarski vojščaki, deloma
pa novinci pristopili. Nadejal se je najboljšega uspeha, ker so se
oktobra Dunajčanje znova uperli ter cesarsko vlado spravili v naj-
večo zadrego.

Nemške in slovanske pokrajine avstrijske leta 1848 do
2. decembra. Borba v avstrijskih nemških deželah je bila silno zamo¬
tana, ker Nemci niso le zahtevali deržavljanskih svojih svoboščin,
ampak so uže takrat merili na združenje z Nemci zunaj našega cesar¬
stva. Dunajčanje so prosili cesarja za razne prenaredbe. Glavne njih
tirjatve so bile: zastop narodov, svoboda tiska, pravica zborovanja,
narodna straža in verska svoboda. Ker cesar ni uslišal njih prošenj,
začela se je 13. sušca 1848 vstaja v glavnem mestu s krikom:

„Ustava! ustavni cesar! svobodna Avstrija! stran z Metteimehom!
proč z jezuiti!" Kmalu se je moral vsemogočni kancelar umakniti,
odpovedati se ministerstva in bežati na Angleško. Knez Windisc -
gratz  je sedaj bil imenovan za nadpoveljnika vse avstrijanske vojske,
ta bi bil lehko ukrotil uporne meščane in vseučiliščmke, pa jiobio-

178  —

tljivi in miroljubni cesar ni pustil streljati na „svoje Dunajčane" in
skušal jih je z lepim pomiriti. Obljubil jim je celo, da bo ustava pro¬
glašena; zarad tega neizmerno -veselje v stolnem mestu, ki je cesarja
svečano proslavljalo. Pa ščuvano ljudstvo se ni dalo umiriti in cesar
je moral bežati v Inšpruk, od koder se je še le vernil 12. avgusta,
po začetku ustavodajnega zbora deržavnega.

V Galiciji,  zlasti v Krakovu in Lvovu so uporniki delali
sicer za skupno ustavo avstrijsko, a merili so tudi na to, kako bi
osvobodili vse poljske dežele ter ponovili nekdanje kraljestvo poljsko.
Avstrijska vojska je brez težave zaterla gališko vstajo. Enaka borba
je bila tudi na Češkem in Moravskem, kjer so Nemci hlepeli po
združenji z Nemčijo ter poslance poslali v nemški parlament v Frank¬
furtu. Češki narod ni hotel o tem nič vedeti, ampak njegovi zastop¬
niki so le želeli Avstriji dati tako ustavo, ki bi bila pravična raznim
narodom. Prevratni upor v Pragi pa je knez Windischgratz zaterl
brez posebne težave.

V ustavodajni zbor na Dunaji so razven Ogerske poslale vse
dežele svoje zastopnike; odperl ga je nadvojvoda Jovan. Kmalu po
začetku svojega delovanja je odpravil tlako in desetino ter določil
tistim, ki so jo izgubili primerno odškodnino. Dalje pa ni mogel mirno
delovati, ker ga je zaviralo po polnem demagogično rogoviljenje dunaj¬
skega ljudstva. Dunajski rovarji so namreč sedaj odločno merili na
zvezo z Nemci zunaj deržave; zato so se veselili borbe na Ogerskem.
Ko je vojni minister hotel poslati vojno kerdelo banu Jelačiču na
pomoč zoper Madjare, zgrabili so Dunajčanje, naščuvani od Košutovih
agentov, za orožje, uperli se in umorili rečenega ministra (6. okto¬
bra 1848). Cesar Ferdinand  je znova pobegnil iz Dunaja ter šel
v Olomuc,  kjer je knez Windischgratz zbiral vojsko. Od tod jo
je ta krepki poveljnik peljal nad Dunaj, kteremuseje odjuga bližal
hrabri ban Jelačič. Zastonj so čakali Dunajčanje, da bi jih Madjari
rešili oblegovalcev; nič jim ni pomagalo, da jim je prišel general
Bem na pomoč. Windischgratz (Jelačič) je hitro razgnal ogerske
čete ter je po večdnevnem (23.—31. oktobra) oblegovanji vzel šiloma
glavno mesto (konci oktobra) ter nagloma ukrotil vse demagoge.
Kmalu potem se je cesar Ferdinand dobrotljivi odpovedal vladarstva
(2. decembra 1848) ter se kot zasebnik umaknil v Prago, kjer je
umeri leta 1875. Ker se je tudi njegov brat Franc Karl odpovedal
prestolu svojemu sinu na korist, zasedel ga je ta, še le 18 let star,
z imenom

Franc Jožef I.

(od 2. decembra leta 1848).

Novi cesar je zbral novo ministerstvo, kteremu je predsedoval
knez Schwarzenberg  (drugi imenitni ministri so bili: Stadion,
Bach, Bruck), ter je uredil vse, da bi zaterl vstajnike v raznih deželah

— 179 —

in p° polnem pomiril cesarstvo. Sedaj so ©gri po polnem odpadli
kajti njih deržavni zbor m hotel priznati novega cesarja. Na mesto
dozdanje vlade so Ogri postavili tako Jzvani odbor za hrambo
dežele  kteremu je Košut na čelu stal. Windischgratz  in Je-
I a c i c sta brez ovire prekoračila meje ogerske ter sta 5. prosenca
eta 1849 posedla Pesto. Košut je prestavil deržavni zbor ogerski v
JU e br e cin ter je umaknil vse vojske za Tiso. Tje je šel za njimi
tudi zmagoviti Windischgratz (zmaga pri Kapolni), a ogerski general
O orgey  mu je prišel za herbet ter ga je prisilil, da se je umaknil
nazaj in sovražniku prepustil posadko v Budimu. Ta uspeh ogerske
vojne je tako napihnil Madjare, da so 14. aprila 1849 v deržavnem
zboru v Debrecinu rodovini habsburško-lotarinški odrekli krono ogersko
ter Košuta, glavnega voditelja vse vstaje, imenovali za glavarja
in predsednika  ogerske dežele. Bern in Dembinski  sta zdaj
in zdaj z ogerskimi honvedi in husari zmagovala črez avstrijske čete
ali sta se jim pa vsaj upešno branila. Ker se je ruski car Nikolaj
bal, da bi se vstaja iz Ogerske ne razširila med Poljake, obljubil je
cesarju Francu Jožefu v Varšavi radovoljno dve pomočni vojski. Tako
sta slavni ruski vojskovod Paskevič in Rud iger  priderla s 130000
možmi na Ogersko; zadnji je prišel od vzhodne strani na Erdeljsko
in prek te dežele na Ogersko, pervi pa od severne strani. Madjari so
prišli kmalu v naj večo stisko; to je napotilo Košuta, da je svoje
samogospodstvo (diktaturo) izročil Gorgeyu, najspretnišemu in najpo-
gumnišemu ogerskemu generalu (11. avgusta 1849). Pa tudi ta ni
mogel rešiti ogerske samostalnosti, kajti uže črez dva dni (13. avgusta)
je izprevidel, da je vse izgubljeno in da bi bil vsakteri boj brez
uspeha, ter se je s 30000 možmi pri Vilagoši  udai ruskemu voj-
skovodu Riidigeru. Le dobro uterjeno Komorno je Klapka hrabro
branil do 27. septembra. Košut, poljska generala Bern in Dembinski
in drugi, ki so se bili udeležili te vstaje, pobegnili so na Turško,
zgrabljeni začetniki vstaje so pa bili v Aradu  s smertjo kaznovani.
Na to je Paskevič poročil cesarju Francu Jožefu: „ Veličanstvo, pred
Vašimi nogami leži Madj ar skal “ Sedaj je cesar odpravil ogersko
ustavo ter Hervatsko (s Slavonijo in Primorjem) in Erdeljsko kot
samostalni deželi ločil od Ogerske.

Avstrija  od 1849—1859. še cesar Ferdinand je ustavodajni
zbor deržavni prestavil iz upornega Dunaja v Kromeriž  na Morav¬
skem. Pa predno je ta doveršil svojo nalogo, razpustil gaje  (4. sušca
1849) cesar Franc Jožef ter je samovlastno prijavil ustavo veljavno
za celo monarhijo (tudi za Ogersko). To je preklical uže ciez dve
leti (1851) ter si prisvojil neotesnjeno oblast v deržavi. Vlada si je
—j-_- -t  . i >_ „u« v enotno deržavo, da

sedaj posebno prizadevala, Avstrijo tako zliti v enotni* deiz.no, ia
bi se s časom izgubile narodne razlike ali vsaj si ne tako soviažno
nasprotovale. V tem smislu prenaredih so deržavuo upiavo, piavo-
sodstvo in šolstvo. Zidali so ceste in železnice ter na vseh straneh
pospeševali razvitek gmotnega blagostanja. Tako se ta doba bistveno
loči od one absolutne dobe od 1815 do 1845. S papežem Pijem . .

12 *

180  —

je sklenil cesar cerkvi jako ugodno pogodbo, navadno »konkordat"
imenovano (18. avgusta 1855). Ta je pooblastil avstrijanske škofe,
cerkvi nasprotne časnike in knjige prepovedati, izročil duhovščini
vodstvo ljudskih šol ter odpravil tako zvani placetum regium, t. j.
vladarsko dovolitev razglasiti po deželi ukaze svetega očeta in drugih
cerkvenih oblastnij. To pogodbo so pozneje močno omajale tri verske
postave od 25. maja 1868 (o zakonu in zakonskem pravu, o razmerji
šole proti cerkvi in o medverskih razmerah avstrijskih deržavljanov).
Ko so še druge postave, po istih ustavnih načelih osnovane, prijavili,
preklicali so naravnost konkordat, ki je bil v Translajtaniji po ogerski
ustavi precej leta 1867 izgubil vso svojo veljavo. Krimske vojske
(1854—1855) se Avstrija dejanjsko ni udeležila, a vendar so jo za-
padne deržave pregovorile ž njimi potegniti in popustiti svojo nobeno-
stranost; pripravila se je k boju in njeni opazovalni vojski ste stali
ob dolenji Donavi in v Galiciji, Ruse v njihovem početji zaderžuje.

Italijanska vojska

v letu 1859.

Lombardi in Benečani  so se hudo upirali nameram dunaj¬
ske vlade tudi Benečijo in Lombardijo zliti v enotno avstrijsko der-
žavo. Ta upor je podpirala in podpihovala sardinska vlada, ktero je
takrat vodil premeteni Cavour.  Pridobil je bil za se N a p o 1 e o n a IIJ.,
cesarja francoskega, kterega je nevarna zarota Italijana Orsinija opo¬
mnila njegovih Italiji danih obljub. Ker Sardinija ni hotela razorožiti
svoje vojske in je bil cesar Napoleon pretergal (1. prosenca 1859)
diplomatično zvezo med Avstrijo in Francijo, začel je avstrijanski
general grof Gyulai  vojsko ter šel preko Ticina, pa zamudil je
napasti Francoze pred zedinjenjem s Sardinci. Zato je bila avstri-
janska vojska premagana od zedinjenih Francozov in Sardincev
(4. junija 1859); Avstrijanci so se umaknili iz Lombardije proti beneški
meji, kjer je cesar Franc Jožef sam prevzel nadpoveljništvo. 24. junija
se je sovražniku ustavil pri Solferinu,  a tudi takrat sta zmagala
Napoleon in Viktor Emanuel, dasiravno so se avstrijanski vojščaki s
prečudovito hrabrostjo bojevali. Ker se ni upal Napoleon napasti
Avstrijancev v čveterokotu glasovitih terdnjav, sklenil je s cesarjem
Francem Jožefom premirje v Vilafranki  (11. julija 1850), kteremu
je 10. novembra sledil mir v Zurigu.  Po tem je Avstrija odstopila
Lombardijo razven Mantove in Peschiere  Napoleonu, ta jo pa
je pozneje za Savojsko in Nizzo prepustil Sardiniji. Dalje se je po
tem miru v Italiji imela ustanoviti zaveza  deržav, kterej naj bi bil
papež predsedoval. Vendar se to nikdar ni izveršilo, ker so se Itali¬
jani v raznih deželah uperli, pregnali svoje vladarje ter se združili
s sardinskim kraljestvom.

— 181  —

Nemčija in Prusija

leta 1848.

Pariška revolucija v juliji 1830 je uže močno vplivala na Nemce
ter pomnožila nezadovoljnost z deržavnimi naredbami. To je napo¬
tilo saskega, hanoverskega in hesko-kaselskega vladarja, da so svojim
deržavam dali ustave. Vse strani velike Nemčije pa je pretresla
februarska revolucija v Parizu ter provzročila enake vstaje v nem¬
ških deržavah (meseca sušca). Pa nemški nozadovoljniki in rovarji
niso nameravali le prenarediti ustave posameznih deržav, ampak na¬
meravali so Nemčijo zediniti in za njo ustanoviti skupno ustavo. Tudi
skupščina (tudi Nemci iz avstrijskih dežel so se udeleževali njenih sej)
je ustanovila osrednjo ohlastnijo, kterej na čelu je stal nadvojvoda
Jovan  z imenom upravnik  nemške deržave. Izročili so mu vse
pravice razpuščenega zbora poslancev prejšnje nemške zaveze. Večina
deržavne skupščine se je izrekla za samo vladarsko ustavo ter je Fri¬
deriku Viljemu  IV. (1840—1861), kralju pruskemu, ponudila ce¬
sarsko krono nemško. A pruski kralj je ni hotel sprejeti, izgovar¬
jajo se, da to zamorejo le nemški knezi in svobodna mesta prosto¬
voljno podeliti. Potem se je razšla večina poslancev, manjšina pa,
ki je obsegala skrajne svobodnjake, je prestavila deržavni zbor v
Stuttgart;  pa tukaj se je moral skerčeni deržavni zbor kmalu
umakniti sili in se raziti. Nadvojvoda Jovan se je uže oktobra 1849
odpovedal časti upravnika nemške deržave. Potem je zlasti Prusija
zaterla razne upore na Saškem, Badenskem in v renskem Palatinatu
(1849), ki so merili skleneno deržavno ustavo vpeljati Skušala je
tudi nemške kneze pridobiti za posebno zavezo brez Avstrije; ko se
jej pa to posrečilo ni, ponovili so leta 1851 staro nemško zavezo.
Posamezne deržave so pa ohranile nove svobodomiselne ustave. Tudi
pruski kralj Friderik Viljem  IV. je v decembru 1848 dal svojej
deržavi novo ustavo, po kterej se je pervikrat zbral pruski der¬
žavni zbor.

Perva vojska v Šlezvig-Holsteinu  (1848 -1850). Prave
danske dežele so se podedovale v moškem in ženskem rodu, S1 e z v i g
in Holstein  pa samo v moškem. Ker danski kralj I 1  riderik  MI.
(1849—1863) ni imel otrok,*) razpadlo bi bilo dansko kraljestvo.

*) Rodovnik, ki kaže sorodnost prejšnje in sedanje kraljeve hiše danske :
Friderik V. f 1766

— 182  —

Zato je oklical kralj ustavo, po kterej bi Šlezvig in Holstein bila za
zmerom združena z Danskim. Temu se je uperi vojvoda iz rodu
avgustenburškega, ki ni hotel izgubiti svoje (ledinske pravice v reče¬
nih vojvodstvih ter je za se pridobil prebivalce (Šlezvičane in Hol-
steince) pa Nemce (zlasti Pruse). Potem se je začela vojska, v kterej
so zdaj Danci, zdaj pa uporniki in Prusi zmagovali. Ko pa je Pru¬
sija sklenila premirje (10. julija 1849) ter se odtegnila vojski, pre¬
magali so Danci upornike in Avgustenburgovca. Anglija, Francija,
Rusija in Švedija so v londonskem pismu priznale skupnost danske
deržave (2. avg. 1850). To isto je pozneje storila Avstrija in nem¬
ška zaveza.

Druga vojska  v Šlezvig-Holsteinu (1864). Po smerti kralja
Friderka  VIL (1863) prišel je Kristijan  IX. iz rodu gliicksbur-
škega na prestol. Ko je oklical ustavo, po kterej bi Šlezvig bil za
večno združen z Danskim, uperli ste se temu Avstrija in Prusija;
začeli ste skupaj vojsko zoper dansko kraljestvo na suhem in na
morji ter je tako strahovali, da se je bilo bati njegovega pogina. V
tej stiski je kralj Kristijan IX. sklenil mir dunajski (1864) ter zave¬
zanim Avstrijancem in Prusijancem odstopil Šlezvig, Holstein in
Lauenburg.

Kazpor med Avstrijo in Prusijo

in

avstrijsko-prusko-italijanska vojska  (1866).

Stari razpor, ki se je za vladohlepnega pruskega kralja Fride¬
rika II. med Avstrijo in Prusijo začel, ponovil se je pogostem v se¬
danjem stoletji. Obe deržavi ste se poganjali za predstvo v Nemčiji
ter izpodrivali druga drugo. Posebna napetost je vladala med njima
od leta 1848., ko je narodna skupščina nemška ponudila pruskemu
kralju Frideriku Viljemu  cesarsko krono nemško. Avstrija je
skušala za se pridobiti javno mnenje nemškega naroda, zlasti pa
nemških knezov ter je nasvetovala prenaredbo zastarele ustave nemške
zaveze. Cesar Franc Jožef I. je v ta namen sklical nemške kneze k
shodu v Frankfurt  na Menu (v avgustu 1863), a ta shod se je
razšel brez uspeha, ker so se pruski kralj in nekteri njemu vdani
vladarji branili udeležiti se shoda. Pruski kralj je vladal od leta
1861. ter je zlasti vojsko prestvaril in močno pomnožil. Staro izpod¬
rivanje med Avstrijo in Prusijo se je ponovilo po drugi vojski v Šlezvig-
Holsteinu. Avstrija je namreč hotela osvobojeni vojvodstvi izročiti
dediču Frideriku Augustenburškemu, a temu se je ustavila Prusija in
po dolgem pogajanji ste obe sklenili v Gašteinu  (14. avgusta 1865),
začasno obderžati deželi. Po tej pogodbi je Prusija opravljala Šlez¬
vig, Avstrija pa Holstein; svoj delež Lauenburga pa je cesar Franc
Jožef odstopil kralju Viljemu za poltretji milijon tolarjev.

— 183  —

Gasteinska pogodba pa ni poravnala razpora in napetosti med
velikima deržavama nemške zaveze; kajti Prusi so sedaj še močneje
hlepeli po predstvu v Nemčiji ter so sklenili to tudi s silo doseči.
Ker so bili vojsko po polnem prestrojili in močno pomnožili ter so
se tudi zanašali na zavezo z Italijani, niso se bali vojske zoper Av¬
strijo in ž njo zavezane male deržave nemške. Bistroglavi in silno
premeteni pruski minister grof Bismarck  je prijavil načert za pre-
naredbo nemške zaveze ter nasvetoval sklicati narodno skupščino, ki
naj bi o onej prenaredbi sklepala (v aprilu 1866). Bismarckovemu
načertu pa Avstrija ni priterdila, ker ni hotela pripustiti v svojih k
nemški zavezi štetih kronovinah neposredno voliti zastopnike v narodno
skupščino nemško. Ko je avstrijanski general Gablenz,  cesarjev
namestnik v Holsteinu, sklical stanove, da bi se posvetovali in skle¬
nili, ktero vlado hočejo v bodoče imeti, razperli ste se veliki deržavi
po polnem. Prusija je očitala Avstriji, da je s tem prelomila po¬
godbo gasteinsko, ter je poslala svojo vojsko (Manteufel) v Holstein.
General Gablenz se je moral umakniti z avstrijanskim kerdelom in
zapustiti deželo. Tej sili se je uperla Avstrija v zaveznem zboru v
Frankfurtu ter zahtevala, nemški knezi naj se oborožijo ter prisilijo
Prusijo k postavnemu ravnanju. In res se je 9 glasov (zoper 6) iz¬
reklo zoper Prusijo. Ta se je odpovedala nemški zavezi ter jo je
razveljavila; ob enem pa je predložila načert, po kterem naj bi se
ustanovila nova zaveza brez Avstrije.

Avstrija  je v napovedani vojski za se pridobila kraljestvo
hanoversko in sasko, heski deželi in vso južno Nemčijo (Bavarsko,
Virtemberško in Badensko), Prusija  pa male in najmanjše deržavice
nemške potem pa Italijo. Italijanski kralj je mislil Avstrijo na jugu
pritiskati ter jo je napadel na suhem in na morji; a slavni nadvoj¬
voda Albreht je potolkel italijansko vojsko pri Kustoci (Custozza, 24.
junija 1866) avstrijski protiadmiral Tegetthof pa je užugal in razgnal
močno italijansko iadijevje pri otoku Visu v Dalmaciji. Nesrečno so
pa se avstrijske vojske med tem bojevale na severnem bojišči zoper
Prusijance, ktere sta kraljevič Friderik Viljem  in princ Iride-
rik Karl  vodila. Ta dva sta premagala in pregnala Avstrijance pri
Nahodu, Skalici, Trutnovu in Jičinu.  Potem je pruski kralj
Viljem združil svoje vojske (280.000 mož) ter je pri Sadovi ali
Kraljič nem gradci  po polnem potolkel avstrijskega nadpoveljnika
Benedeka  z 270.000 možmi (3. julija 1866). Ta strahovita bitka
je razdrobila avstrijansko sevegtio armado, ktere ostanki so se umak¬
nili nekoliko na Ogersko, nekoliko pa na Avstrijsko. Zmagoviti Piu-
sijani so jim sledili. V tej zadregi je poklical cesar I rane Jožef skoro
vso zmagovito avstrijansko vojno iz Italije pred Dunaj tei je prepustil
Benečijo Italijanom. Ti so sedaj hitro prilomastili do meje goriske,
ktero pa je z enim kerdelom branil hrabri hervatski geneial - ta¬
ro i č i č. Nadvojvoda Albreht pa je kmalu izprevidel, da bi se udi
nova vojska avstrijska kaj težko merila z bolje oboroženimi Prusijam.

— 184

Brez uspeha se je cesar Franc Jožof obernil do Napoleona III. po-
nudivši mu Benečijo; pa ta se ni nadejal, da bi Prusijani tako naglo
in tako po polnem zmagali, ter je za vojsko nepripravljen, le svetoval
skleniti premirje. Tako sta cesar Franc Jožef I. in kralj Viljem I.
sklenila pomirje v Mikulovem  (22. julija), 23. avgusta pa mir
praški.  Po tem se je Avstrija ločila od nemške zaveze in privolila
v preuravnavo Nemčije brez sebe; Prusiji odstopi svojo soposest po¬
labskih vojvodstev, vendar naj bi se severne pokrajine šlezviške, z
večidel danskimi prebivalci, ako bi želele, zopet zedinile z Danskim.
Kralj saski se je smel verniti v svoje kraljestvo pa moral je ž njim
pristopiti k severni zavezi nemški in plačati nekaj vojne odškod¬
nine, Benečijo je Avstrija odstopila Napoleonu III., da jih prepusti
Italiji. Verh tega je morala plačati 20 milijonov tolarjev vojne od¬
škodnine. Pozneje je cesar Franc Jožef tudi z Italijo sklenil mir
dunajski (3. oktobra) ter jej poterdil in odobril odstop Benečije.

Prusijani so se tudi na Nemškem srečno vojskovali; res da tu
niso zmagovali v kervavih bitkah, a prisilili so sovražnike, da so ž
njimi se pomirili ter se udali njihovim zahtevam. Tako se je nehala
ta vojska v največo korist siloviti Prusiji, ki je razven Šlezviga in
Holsteina svojej deržavi pridružila Hanoversko, izborno knežijo Hesko,
Nasovsko in svobodno mesto Frankfurt na Menu. Z deržavami na
severni strani Mena je osnovala Prusija severno zavezo nemško, kterej
je predsedovala. Celo južne deržave nemške (Bavarsko, Virtemberško,
Badensko, in Hesko) sklenile so s Prusijo zavezo na obrambo in
upor, dasiravno je Francija temu na vso moč nasprotovala.

Notranje razmere avstrijskega cesarstva

od 1859 do 1875.

Vojski s Francozom in Italijani, pozneje pa s Prusijani imeli
ste naj več vpliva na notranji ustavni razvitek avstrijskega cesarstva.
Po vojski leta 1859. je cesar Franc Jožef izprevidel, da je nemogoče
še dalje ohraniti samovlastno gospodstvo v Avstriji. Sklical je po¬
množeni deržavni zbor,  ki pa deržavi ni mogel pomagati. Potem
je izdal oktobersko diplomo  (20. oktobra 1860), ki je cesarstvo
oklicala za ustavno  deržavo ter določila, posihmal naj deržavni zbor
sestavljen iz zbornice poslancev in iz gosposke zbornice, deli s ce¬
sarjem postavodajalno oblast in nadzorovanje deržavne uprave. Po
načelih te diplome imeli bi imeti deželni zbori posebno važne pravice.
Kmalu potem je stopil Schmerlingv  ministerstvo in cesarje raz¬
glasil februarski  patent (26. svečana 1861), ki je deželnim zbo¬
rom prikratil pravice in poleg ožjega  deržavnega zbora (za nemško-
slovanske dežele) ustvaril v  š i r j i deržavni zbor za zastopanje celega
cesarstva. Vpeljava te Šmerlingove  ustave je našla pri Ogrih
in Slovanih nepremagljivih ovir. Slovanom zdela se je pogubna za

— 185  —

narodni njih obstanek, Madjari so jo pa zavračali, ker so hlepeli po
deržavni samostalnosti ogerskih dežel, ki bi bile le po skupnem vla¬
darji zvezane z drugo Avstrijo. Schmerling je nekoliko čakal, ne¬
koliko poskušal omehčati nasprotnike rečene ustave. Na zadnje je
moral odstopiti in ministerstvo Bel kredi  je prevzelo voditeljstvo
cesarstva. Ker je izprevidelo, da se februarska ustava ne da izpe¬
ljati, odpravilo jo je za nekaj časa (1865) ter je skusilo v tako zva-
nem izvanrednem deržavnem zboru osnovati novo ustavo, ki bi zedi¬
nila vse avstrijanske narode. Kar se je začela vojska s Prusi (1866),
ki je ustavila Belkredijevo delovanje.

Belkredi je odstopil in baron (sedaj grof) B e ust iz Saškega je
stopil na čelo ministerstva. Prenaglo se je ta pogodil z Ogri, jim
priznal vse njihove zahteve in je skušal na dualističnej  podlagi
zopet okrepiti deržavo, po zadnji vojski toliko oslabljeno. 21. decembra
1867 je bilo priobčenih šest novih osnovnih postav, ki so sistirano
februarsko ustavo zopet vpeljale ter jo nekoliko prenaredile. Cesar
Franc Jožef je bil v Pesti  slovesno kronan za ogerskega kralja
in je zedinil Hervaško, Slavonsko, Primorje in Erdeljsko s krono
ogersko. Tako je nastala sedaj veljavna ustava „avstrij sko-oger-
ske monarhije".  Po tej je cesarstvo razdvojeno v dve enako¬
pravni polovici (avstrij ska in ogerska deržava),  ki imate vsaka
zase posebno ustavo in upravo.

Avstrijske dežele so zastopane v „ deržavnem zboru na Dunaji".
Ta se deli v gospodsko zbornico in zbornico poslancev. Število čla¬
nov gospodske zbornice je nedoločeno. Cesar sam vanjo poziva razne
članove: nekterim daje to čast z dedinsko pravico, nekterim pa le
dosmertno; nekteri (n. pr. kuezoškofje in knezi iz cesarske rodovine)
so tudi vsled svojega stanu članovi te zbornice. — Zbornica poslancev
šteje vsled postave o neposrednjih volitvah od 2. aprila 1873 353
članov, ktere v posameznih deželah neposredno (brez deželnih zborov)
volijo prebivalci, razdeljeni v razne skupine; te skupine so: a) veliki
posestniki, b) mesta in tergi, c) ponekodi tudi kupčijske zbornice, d)
kmetske srenje. — Zastopi posameznih dežel se imenujejo „ deželni
zbori", ki zastopajo zlasti deželne koristi ter sklepajo dotične postave.
Upravno in izverševalno oblast v obče deželnih zadevah izroča de¬
želni zbor izmed sebe izbranemu deželnemu odboru, kteremu pied-
seduje deželni glavar ali deželni maršal.

Ogerske dežele so zastopane v „ogerskem deržavnem zboru v
Pešti. Ta se deli v zbornico vfelikašev in zbornico zastopnikov, la¬
novi velikaške zbornice so vsi katoliški in pravoslavni škofje in nad-
škofje in še nekteri drugi imenitni duhovniki (vsem skup pravijo du-
hovski velikaši), potem pa razni posvetni velikaši, ogerski in erdeljski
veliki župani, pa dva zastopnika hervaško-slavonskega deželnega zboi a.
— Zastopniška zbornica šteje 435 poslancev, izmed kem je ■>>
izvoljenih na Ogerskem, 1 na Reci, 75 na Erdeljskem, • 1  pa ji
pošlje deželni zbor trojedne kraljevine (zedinjene z \ ojasko kiajmoj.

186  —

Določene deželne zadeve (upravo, pravosodstvo, šolstvo i. t. d.) na
Hervaškem in Slavonskem upravlja deželni zbor trojedne kraljevine (v
Zagrebu) ki se bode sedaj zelo pomnožila po odpravi hervaške in sla¬
vonske Vojaške krajine. Erdeljsko pa nima takega deželnega zbora,
ampak je neposredno zedinjeno z ogersko krono.

Vsej deržavi skupne zadeve (vnanje zadeve, občno-denarstvene
razmere in vojaštvo) obravnavate tako imenovani deržavni delegaciji,
kteri (po 60 poslancev) ogerski in avstrijski deržavni zbor izmed sebe
izbirata. Ti delegaciji se shajate sedaj na Dunaji, sedaj pa v Pešti.

Z rečenimi zastopi deli cesar postavodajalno oblast; izverševalna
pa je njemu samemu prideržana. Kako je sedanja uprava uravnana,
glej Jesenkov Občni zemljepis str. 139 in 140.

Po načelih decemberske ustave prijavile so se doslej razne po¬
stave, ki imajo pospeševati razvitek ustavnega življenja, osvoboditi
deržavo one cerkvene nadoblasti, ki jo je konkordat priznaval du¬
hovščini, pomnoževati gmotno blagovitost in razširjevati občno izobra¬
ženost med avstrijskimi narodi.

Nemško-francoska vojska in nje nasledki.

(1870—1871.)

Avstrijansko-pruska vojska od leta 1866. je silno pomnožila moč
pruskega kraljestva, ki je sedaj nepogojno razpolagalo z vojsko vseh
deržav severne zaveze nemške. Ta se je dokaj povekšala po pogodbi
na brambo in upor, ki jo je pruski kralj kot glavar severne zaveze
nemške sklenil z južno Nemčijo. Zato ga je Napoleon  III., fran¬
coski cesar, silno zavidal ter prišel v največo zadrego, ker so mu
nasprotniki njegovega cesarstva (legitimisti, orleanisti in republikanci)
očitali, da je deržavo spravil v največo nevarnost. Da bi te nasprot¬
nike utešil in Evropi pokazal svojo neponižano veljavo in slavo, zah¬
teval je od Nemčije preimenitno terdnjavo Moguncijo. A pruski kralj
Viljem I. je odločno odbil to tirjatev; tudi ni hotel, da bi Napoleon
prisvojil si Belgijo. Tem hujše so sedaj nasprotniki napadali Napo¬
leonovo vladarstvo. Cesar se je nadejal pridobiti jih z nekterimi no¬
tranjimi prenaredbami v svobodnoustavnem smislu (minister Oliver,
1870) in svoj prestol uterditi z novim glasovanjem francoskega naroda.
Pred vsem pa je želel vojske z Nemčijo, kterej bi vzel pokrajine ob
levem bregu Rena; s tem bi pomnožil svojo slavo in ponižal moč
mogočnega soseda v  na vzhodni meji. Prilika za vojsko se mu je kmalu
ponudila. Ko so Španci pregnali razuzdano kraljico Izabelo, ponudili
so prestol knezu Leopoldu  iz rodovine hohenzollerske. Kar je za¬
hteval Napoleon od pruskega kralja Viljema I. kot glavarja hiše hohen¬
zollerske, naj knezu Leopoldu nikar ne privoli prevzeti španske krone.
Če je prav knez Leopold sam od sebe zavernil ponujeno špansko
krono, zahteval je vendar francoski cesar, da naj pruski kralj kaj

— 187  —

tacega prepove tudi v bodoče. Ker se tej derzni in nesramni sili
stari Viljem  I. ni hotel udati, napovedal mu je Napoleon  III.
vojsko (19.julija 1870) nadejaje se v tej zase pridobiti Dansko,
Avstrijo in južno Nemčijo  (ali da bode zadnja vsaj ohranila
svojo neutralnost) in Prusiji na upor izpodbosti prebivalce v novo
pridobljenih deželah (na Hanoverskem, Heskem in Nasovskem). A v
tem se je silno prevaral, kajti vsa Nemčija se je zedinila pod pruskim
vodstvom ter nemudoma začela strahovito vojsko z le deloma na njo
pripravljenim Napoleonom.

Napoleon je zbral dve vojni: glavno pri Metzi  je sam vodil,
drugo pri Strassburgu  pa maršal Mac Mahon  (izg. francoski:
Mak Maon); obe ste se imeli zediniti in nagloma dreti v srednjo
Nemčijo, kjer bi zabranili združenje severnih in južnih Nemcev. A ito
mu je izpodletelo, ker so ga po premišljenem načertu prebrisanega
grofa Mol tke-a  Nemci prehiteli. Tri nemške vojne (njih poveljniki
so bili: Steinmetz, knez Friderik Karl in kraljevič Friderik Viljem) so
nepričakovano prekoračile reko Ken ter Napoleona napadle na francoski
zemlji. Južna nemška vojna z 150000 možmi (kraljevič Friderik Viljem)
je 4. avgusta šiloma vzela francosko mejno terdnjavo Weissenburg
in dva dni pozneje je pri Wortu  po polnem potolkla Mac Mahona
z 90000 možmi. Mac Mahon se je s svojo skoro razkropljeno vojsko
umaknil do Chalons-a (izg. Šalona), kamor je šel za njim kraljevič
Friderik Viljem. Drugi nemški vojski ste zabranili glavni francoski
vojski, ktere nadpoveljništvo je Napoleon izročil maršalu Bazaine-u
(izg. Bazenu), umakniti se proti Chalons-u in tu se zediniti s potolčenim
Mac Mahonom. Premagali ste namreč Francoze pri Courcelles-u
(izg. Kurselu, 14. avgusta), Vionvilli  (Mars-la-Tour, IG. avgusta)
in Gravelotti  (18. avgusta). V zadnji bitki pri Gravelotti je pruski
kralj Viljem  I. sam zmagal s silno velikimi žertvami ter prav po
načertu Moltke-jevem prisilil maršala Bazaine-a, da se je umaknil
pred velikansko terdnjavo Metz,  kjer ga je pruski knez Friderik
Karl z 200000 možmi' oklenil in oblegoval. Da bi otel to terdnjavo
in francosko vojsko, mislil je francoski maršal Mac Mohon s svojo
vojsko, pri kterej je bil tudi cesar Napoleon, predreti skozi Champagno
in Lotaringijo. Pa naglo zbrana četverta nemška vojna (nadpoveljnik
kraljevič saski) je neprestano sledila Mac Mahona, ter ga premagala
pri Beaumont-u  (izg. Bomonu, 30. avgusta). Potem ga je kralj
Viljem I. sam oklenil pri S e dan u. 1. septembra so Francozi skusili
predreti nemško vojno, a brez uspeha, izgubili so le premnogo ranjencev
in mertvih in pa 25000 mož, ktere so Prusi zajeli. Sedaj ni bilo
več nobene rešitve, in ošabni cesar Napoleon III. se je moral drugi
dan (2. septembra) z vso svojo vojsko (84000 mož) udati pruskemu
kralju. Nemci so Napoleona in zajeto vojsko poslali na Nemško.
Napoleonu so za stanovališče odkazali prelepi grad Wilhelmshohe pri
Kasselu. Pozneje izpuščen je šel na Angleško, kamor je bila pobegnila
tudi njegova žena cesarica Evgenija  (4. septembra).

— 188  —

Ko so Francozi v Parizu slišali o strahoviti pogubi pri Sedanu,
uperli so se zoper cesarico Evgenijo  ter proglasili francosko
republiko  (4. septembra). Ustanovila se je republikanska vlada,
kterej duša sta bila zgovorni Jules Favre  in prebrisani in nikdar
ne ugnani Gambetta.  Ker ta narodna vlada ni hotela odstopiti „le
ene pedi francoske zemlje 14 , vojskovali so se dalje. General Trochu
(izg. Trošti) je v naglici vse pripravil, da se je moglo glavno mesto
(Pariz) ustaviti sovražniku, 19. septembra ste namreč druga in tretja
nemška vojska oklenili Pariz ter ga jeli oblegovati. Gambetta, ta
neustrašljivi republikanski rodoljub, je v balonu ušel iz Pariza ter je
v južni, osrednji in severni Franciji kot neomejen samovelitelj (diktator)
skušal na noge spraviti tri nove vojne, ki bi imele sovražnika pre¬
magati pred Parizom in tako rešiti glavno mesto. Pa na nesrečo
francosko se je takrat, ko so bile te nove vojne zbrane, v Metzu
udal maršal Bazaine  s 180000 možmi (27. oktobra); in mesec
poprej so Nemci tudi vzeli terdnjavo Strassburg  (27. septembra).
Sedaj ste bili perva in druga vojska nemška na razpolaganje nemškemu
cesarju; poslal ju je zoper nove francoske vojske, ki so v raznih
bitkah bile kmalu premagane in razgnane. Po vseh teh pogubah
republikanski vladi v Tours-u  (pozneje v Bordeaux-u)  še ni
upadlo serce. Neutrudljivi Gambetta je zbral novo vojsko, ktere nad-
poveljništvo je izročil Bourbaki-ju. Ta je nameril dreti proti vzhodni
meji ob Renu, oteti oblegovano terdnjavo Belfort  (izg. Belfor),
posesti Alzacijo in Lotaringijo  in nemškim vojskam presekati
pot v domovino. Pa Bourbaki ni mogel izpeljati tega načerta, ker
ga je nemški vojskovod Werder  premagal v tridnevni kervavi bitki
pri Belfortu  (15.—17. prosenca 1871); zdaj mu je prišel še nemški
general Manteuffel  za herbet ter je prisilil nesrečnega Bourbakija,
da je s celo armado (80000 mož) prestopil na Š vaj carsko in tu odložil
orožje. v

črez štiri mesece se je branil Pariz nemški sili. Ko je jelo uže
primanjkovati živeža, naskočil je Trochu  dvakrat (4. in 21. decem¬
bra 1870) nemško vojsko, da bi jo prederl ali pa razkropil, pa
vsakikrat so ga Nemci po kervavem boji zavernili nazaj v mesto.
Začetkom novega leta (1871) so nemške vojske zmerom tesneje okle¬
pale Pariz ter 5. prosenca jele nanj streljati. Še enkrat je hladnokervni
Trochu napadel oblegovalne (19. prosenca), pa tudi brez zaželenega
uspeha. Sedaj je izstradano velikansko mesto obupalo nad rešitvijo
ter je (Jules Fave) 28. prosenca 1871 sklenilo s sovražnikom pre¬
mirje. Da bi se pogodili o končnem miru, sešla (12. svečana) se je
v Bordeauxu narodna skupščina (po postavi od leta 1848 izvoljena).
Ta je izvolila nekdanjega ministra, slavnega Thiers-a  (izg. Tiera)
za deržavnega n a dob lastnika,  ki se je kmalu z Bismarckom pogodil
o načertu miru. Po tem načertu, kterega je 2. sušca narodna skup¬
ščina v Bordeaux-u poterdila, je Francija Nemčiji odstopila Alzacijo
in Nemško Lotaringijo  s terdnjavo Metzom;  zavezala se je v
treh letih jej plačati 5 milijard, t. j. 5000 milijonov frankov; Nemci

— 189  —

pa, da bodo v istej razmeri, v kterej bodo Francozi izplačevali vojno
odškodnino, zapuščali francoske departemente. S temi pogoji je bil
tudi 10. maja 1871 sklenen končni mir v Frankfurtu  na Menu.

Vsled slavnih zmag nemških, zlasti pa pruskih vojska izveršilo
se je v Nemčiji sedaj to, kar je hotel Napoleon III. ravno zavreti,
namreč zedinjenje vse Nemčije. Pruski kralj je sklenil v imenu
zedinjenih deržav severonemških pogodbo s hesenskim in badenskim
velikim vojvodstvom (15. novembra 1870), s kraljestvom bavarskim
(23. novembra) in pa virtemberškim (25. novembra), po kterej je severo-
nemška zaveza se razširila črez vse nemške deržave. Imenovali so
jo „nemško deržavo“  in po nasvetu bavarskega kralja so podelili
pruskemu kralju naslov „nemški cesar",  ki se podeduje v kraljevi
rodovini pruski (18. prosenca 1871). Postavodajno oblast deli cesar
z deržavnimzboromv  Berolinu, ki sedaj šteje 382 članov, v posa¬
meznih deržavah po številu njih ljudstva izvoljenih. Izverševalna otolast
pa je prideržana samemu cesarju, oziroma zaveznemu svetovalstvu,
v kterem so zastopane vse zedinjene deržave. — Posamezne deržave
pa imajo za se posebne ustavne zbore, ki z dotičnim oblastnikom
določujejo vse postave, kolikor se te ne dotikajo zedinjenega cesarstva.

Da je v tej vojski Italija, ktero so si Francozi brez uspeha
prizadevali pridobiti za se, po odhodu francoskega kerdela polastila
se Birna in okolice, bilo je uže na drugem mestu omenjeno.

Švajcarska zaveza.

(1815—1875.)

Po poginu Napoleona I. so se znova ustanovile plemenitniške
vlade v posameznih kantonih švajcarskih. Pa kmalu so se tudi po
goratih teh pokrajinah začeli razpori med raznimi strankami, med
katoliško in protestantovsko, in pa med svobodomiselno (naprednjaško)
in konservativno. Katoličani  so se močno izpotikali, da je n. pr.
vlada argavskega  kantona zaterla vse samostane ter si prisvojila
cerkveno posestvo (1841); naprednjaška  stranka pa se je hudo
jezila, da je vlada lucernskega  kantona vse šolstvo izročila očetom
jezuitom (1844). ' Četa naprednjaških prostovoljcev je zato napadla
Lucern, a ta kanton jo je primerno zavernil. To je naklonilo 7 kato¬
liških kantonov skleniti „posebno zavezo"  za lastno varstvo; pa
zavezna vlada švajcarska je prepovedala to posebno zavezo in general
Dufour  (izg. Diifur) jo je razkropil (1842). To je naprednjaška
stranka porabila ter je prenaredila skupno švajcarsko zavezo (1848)
v tem zmislu, da so posamezni kantoni izgubili mnogo pravic na
korist celej zavezi. Švajca je sedaj postala republikanska zavezna
deržava,  sestavljena iz 22 okrajev, kantoni imenovanih. Postavodajno
oblast črez vso zavezo ima „zavezna skupščina",  ki se deli v
,,narodni" in ,,stanovski  zboi'“. ,,Zavezno svetovalstvo“
v Bernu, ki šteje 8 članov, od zavezne skupščine na 3 leta izvoljenih,

— 190 —

ima najvišo izverševalno oblast. Posamezni kantoni imajo za lastna
(kantonska) opravila posebne postavodajne zastope in izverševalne
gosposke, ki so v raznih kantonih kaj različno uravnane. V najno¬
vejšem času so to ustavo zopet nekoliko prestrojili ter osrednjo ali
zavezno oblast nasproti kantonom še bolj uterdili. — Leta 1848. so
se Švajcarji polastili Neufcbatelskega,  kterega se je leta 1857.
Prusija po polnem odpovedala.

Turško cesarstvo.

(1815—1880.)

Turško cesarstvo je od 17. stoletja neprestano propadalo. Sultani
so bili po večem sami slabotneži, ki so vladarstvo prepuščali svojim
vezirjem, sami so se pa udajali nasladnemu in razuzdanemu življenju.
To nemoč so pomnoževali janičarji, kterim ni bila več mar vojska
ob deržavnih mejah in varstvo notranjega miru; kajti janičarji sami
so postali najnevarnejši rovarji, ki so samovoljno odstavljali in morili
sedaj velike vezirje in druge ministre, sedaj sultane. To je izprevidel
sultan Mahomed  II. (1808—1839) ter je sklenil pokončati razuzdano
in rovarsko kerdelo. Začetkom leta 1826. je spravil sultan dokaj
zvesto mu udanih vojaških čet iz raznih pokrajin na obe strani Bospora.
Podtikali so janičarjem, da so napravili razne požare v Galati. Konci maja
prijavil je sultan pismo (hatišerif), po kterem je zapovedal vojsko
prestrojiti po evropski. Častniki janičarski so bili uže prisegli zvestobo,
ko se je 14. junija celo janičarsko kerdelo v Carigradu uperlo. Sedaj
je zgrabil sultan za sveto zastavo prerokovo, postavil se na čelo
zvestih svojih čet ter s topovi pomoril črez 9000 upornih janičarjev.
Fetva (razglas) turškega muftija je razpustila in proklela janičarsko
kerdelo. Ko je meseca avgusta nastal nov velik požar (skoro gotovo
od razpuščenih janičarjev zanečen), dal je sultan Mahomed zopet
zgrabiti in umoriti mnogo janičarjev. Tako žalostno je poginilo vojaško
kerdelo, ktero je pred stoletji Turkom podverglo mnogo sveta, in pred
kterim so se tresle nekdanje kerščanske vojske.

Močno so pretresli turško oblast hudi upori raznih paš (namest¬
nikov) n. pr. v Albaniji in Egiptu, še bolj pa upori serbskega in
gerškega naroda.

Serbska vstaja in ustanovitev serbke kneževine.*)
Ko nesrečni Serbi niso mogli več prenašati kervoločnega nasilstva
turških poveljnikov injaničarjev, uperli so se in po noči 12. svečana
1804 izbrali Jurija Černe  ga  (Karadjordje) za glavarja. Ta je po¬
klical serbski narod v vojsko zoper Turke ter jih je po več srečnih
bojih (1804—1805) pregnal iz dežele; 23. svečana 1807 vzel je na¬
skokoma tudi močno terdnjavo Belgrad. Serbski zemlji so vladali

*) Primeri ..Horvati in Serbi“ v Matični knjigi „SIovanstvo“ I. str. 271

— 273 .

191 —

sedaj vojvode v svojih okrajih skoro samovlastno, ker bili so le malo
odvisni od verhovnega vodje Jurija Černega. Za skupne zadeve so se
zbirali s svojimi momki v skupščino, poleg ktere je bilo uže tedaj
ustanovljeno stalno svetovalstvo; to je upravljalo civilne, denarstvene,
šolske, sodnijske zadeve itd. Da bi zaverli rastočo moč junaškega
osvoboditelja, so zavidni vojvode prosili Rusijo pomoči. Car Aleks¬
ander je v Zloborji  (1807) sklenil premirje s Turki tudi za Serbe
ter je tem ukazal odložiti orožje. S tem se vendar niso zložili vodje in
černi Jurij, ampak napetost med njimi je rasla od leta do leta. Po¬
zneje (1809 in 1810) so Serbi združeni z Rusi srečno odbili vse na¬
pade Turkov, vendar so po določbi ruskega čara v miru bukreškem
(28. maja 1812) morali prepustiti Turkom terdnjave in sultanu davek
plačevati, sicer so pa smeli Serbi svojo deželo sami vladati. Ko se
je leta 1813 ponovila vojska, bil je Černi Jurij zdaj pa zdaj nesrečen.
Rusom udano svetovalstvo je ukazalo Serbom odjenjati od vojske in
ruski poslanec je naravnost protil z rusko silo, če se ne pomirijo s
Turki, tedanjimi ruskimi zavezniki. Černi Jurij je na to razpustil
svoje vojščake ter je pobegnil na Avstrijsko (15. okt. 1813). Stra¬
hovito so sedaj Turki razsajali po Serbskem, dokler se jim ni na
cvetno nedeljo 1815 v Šumadiji uperi Miloš O hrenov  id.  Temu
se je posrečilo Turke premagati na Mačvanskem  polji in s to
zmago ustanoviti samostalnost serbske kneževine. Po zavratnem umoru
Černega Jurija je narodna skupščina 6. novembra 1817 proglasila
Miloša za kneza serbskega in sultan ga je poterdil. Med Rusi in
Turki sklenena pogodba akjermanska  (1826) je zagotovila Serbom
svobodno volitev kneza, popolno neodvisnost glede na notranjo upravo
in izločenje Turkov iz Serbije razen terdnjav. Ker je Miloš silno
nemarno in samovoljno vladal, prisilili (1839) so ga Serbi, da se je
odpovedal oblasti, ktero so mu bili 1817 izročili z dedinsko pravico
(to so mu ponovili leta 1827). Nasledoval mu je na prestolu njegov
sin Milan,  po zgodnji smerti tega kneza pa njegov brat Mihail,
kterega je sultan tudi poterdil. A tudi ta ni bil Serbom po volji,
ki so želeli potomce nesrečnega Černega Jurija postaviti na prestol.
Leta 1842 uperli so se zoper nespretnega in razuzdanega kneza Mi¬
haela, ki je 7. septembra pobegnil na Avstrijsko (v Zemun). Sedaj se
je zbrala narodna skupščina v Belgradu ter je s privolitvijo turškega
paše za zmerom odstavila Obi'enoviče ter za kneza izvolila Aleks¬
andra,  drugega sina černega Jurija (14. sept.). Obrenoviči so često¬
krat poskušali izpodriniti kneza Aleksandra, a perva leta zmerom
brez uspeha. Ta knez je dolgo časa kaj modro vladal deželi ter
vpeljal premnogo novih naredeb zlasti od leta 1845—1847. Leta 1849
je poslal avstrijanski vladi kerdelo na pomoč zoper uporne Madjare,
ki se je pod zastavo pogumnega bana Jelačiča kaj hrabro bojevalo.
V zadnji rusko-turški vojski ni hotel pritegniti nobeni strani, kar so
mu zlasti Rusi močno zamerili. V pariškem miru (1856) je bila Ser-
bija izpod ruskega pokroviteljstva postavljena pod varstvo evropskih
velevlasti. Med tem so rasli strankarski razpori; nasprotniki kneza

— 192 —

so mu med drugim tudi očitali, da preveč podpira sorodnike svoje
žene. Ko je 9. oktobra 1857 zasačil neko zaroto zoper svoje živ¬
ljenje, prisilil je nasprotne mu starešine, da so iztopili iz svetovalstva.
Pet se jih je bilo zakrivilo zarote; ko so pa te obsodili k smerti,
ustavil se je temu sultan ter tako [izpodkopal knezu vso veljavo v
deželi. Tako ga je leta 1858 (23. decembra) od njega sklicana narodna
skupščina svetoandrejska odstavila ter na serbski prestol poklicala
starega Miloša  in njegov rod. Miloš je sedaj bolj gledal na narodove
želje, da si je ohranil njegovo ljubezen, dasiravno je tudi sedaj še
samovlastno vladal. Po njegovi smerti (1860) stopil je njegov sin
Mihael,  tretji Obrenovič (1860—1868) na prestol. Prenaredil je
narodno skupščino in svetovalstvo, prestvaril in zboljšal vojaštvo in
davkarstvo. Posebne zasluge si je pridobil z uredbo narodne vojske,
ktero je leta 1862. vkljub upora avstrijanske, angleške in turške
vlade dognal. Dognal je tudi, da so se Turki umaknili iz Belgrada
in drugih serbskih terdnjav (1867). V največo nesrečo Serbiji pa je
bil Mihael leta 1868 v topčiderskem vertu zavratno umorjen kot
žertva zarote, v ktero je bil zapleten tudi pregnani Aleksander Kara-
djordjevič. — Narodna skupščina je sedaj za kneza poterdila Mihae¬
lovega sinovca Milana,  četvertega Obrenoviča; leta 1869. je oklicala
sedaj veljavno ustavo.

Ali, paša janinski, in Ypsilanti.  Ali, paša arbanski v
Janini, se je uperi ter skušal ustanoviti neodvisno arbansko deržavo
(1820). A Turki so ga na zadnje ugnali z vso svojo silo ter oblegovali
v premočni terdnjavi; iz te so ga izvabili z obljubami ter ga umorili
(1822). — Takrat (1821) se je zoper Turke uperi tudi gerški rodo¬
ljub Aleksander Y p sila  n ti. „S sveto četo 11  navdušenih rodo¬
ljubov v černi obleki s križem in mertvaško glavo prekoračil je reko
Prut ter v Moldavi oklical vojsko zoper Turka. Ker mu niso pri¬
hiteli Rusi na pomoč in mu tudi Moldavci, njegovi rojaki, niso priteg¬
nili, potolkli so ga Turki pri Dragešani  (18. junija 1821). Ypsi-
lanti je ušel v Avstrijo, kjer so ga zgrabili ter skoro do smerti (1829)
imeli zapertega.

Gerška vstaja  (1821—1830). Tudi Gerki na celini in na
otokih so se naveličali strahovitega nasilstva turških poveljnikov in
janičarjev ter so se uperli zoper nje. Nato so Turki v Carigradu
zgrabili 741etnega patriarha Gregorija  in tri nadškofe pa mnogo
duhovnikov ter so jih pred vhodom v stolno cerkev patriarhovo obe¬
sili, češ tolika kervoločnost bode ostrašila uporne Gerke. A to se ni
zgodilo, temveč naj veljavnejši njih možje so se zbrali v narodno
skupščino v Piadi  (nekdanji Epidauros) ob Eginskem zalivu; 1. pro-
senca 1822 so proglasili neodvisnost helenske zemlje ter so ustanovili
začasno vlado (Maurokordatos) in zakonodajno starešinstvo (predsednik
De m e tri Ypsilanti).  Sperva srečni, so se pozneje Gerki kaj
nesrečno vojskovali zoper Turke, ker so se razne stranke in njih
glavarji jeli med seboj prepirati. Sultan je zoper nje na pomoč

— 193  —

poklical Mahomeda Alija, pašo egiptovskega, ki je prišedši z
veliko silo premnogo škodoval upornikom. Med tem se je širila nav¬
dušenost za Gerke med evropskimi narodi; ustanavljale so se
dražbe, ki so upornikom pošiljale razne pomoči. Prišel je tudi
lord Bvron  (izg. Bajr’n), preslavni angleški pesnik, na Gerško
(prosenca 1824), a le malo mesecev se je navdušeni Anglež boril za
tlačene Gerke, kajti uže o veliki noči je umeri (1824) pri straho¬
vitem naskoku Turkov na terdnjavo Missolunghi.  Ko so vzeli
Turki to terdnjavo (1826), prišli so Gerki v največo stisko. Da pra¬
voslavni Rusi ne bi podpirali svojih upornih sovernikov, sklenil je
sultan s carjem Nikolajem pogodbo akjermansko (1826) ter je pri¬
volil Moldaviji in Talahiji  neodvisno upravo in svobodno volitev
deželnih gospodarjev na vsakih 7 let. Sedaj je gerške upornike le
rešila rastoča navdušenost evropskih narodov, ki so mislili, da so
sedanji Gerki pravi potomci nekdanjih gerških junakov in učenjakov.

Ta navdušenost je napotila francosko in angleško vlado, da ste se
v Londonu z Rusijo zavezali Gerško varovati turškega nasilstva (1827).

Te vlade so sedaj prigovarjale sultanu, naj privoli Gerkom to, kar
je privolil poprej Serbom in Rumuncem: neodvisno notranjo upravo
in lastnega kneza, ki bi pa priznal turško nadoblast. Ker sultan ni
hotel poslušati teh posredovalnih vlad, poslale so Rusija, Anglija in
Francija svoje ladijevje v Sredozemsko morje, kjer je pri Navarinu
na zahodnem obrežji peloponeškem po polnem uničilo turško bro-
dovje (20. oktobra 1827). Tudi ta poguba ni omečila terdovratnega <
sultana; zato mu je razkačena Rusija napovedala vojsko.

Rusko-turška vojska  (1828—1829). Ko so Rusi 1. 1828
prekoračili Donavo, upirali so se jim Turki kaj hrabro, tako da pervo
leto niso mogli dosta opraviti. Naslednje leto pa je ruski poveljnik
Dibič Turke potolkel pri Šumeuu (Šumla) ter je brez strahu šel črez
Balkanske  gore v prelepo dolino ob reki Marici;  za to ga je
ruski car proslavil z imenom „Zabalkanski“.  Brez najmanjše
ovire je posedel Adrijanopolj ter je nameraval napasti Carigrad. Ker
so Rusi (poveljnik Paskevič) tudi v Aziji  hudo pritiskali Turke,
upadlo je sultanu serce in po posredovanji pruskega kralja je sklenil
mir adrijanop oljski  (1829). Rusi so dobili otoke ob ustji donav¬
skem in razne terdnjave ob vzhodnem obrežji Cernega morja. Pogodba
akjermanska je bila poterjena s to premembo, da so Rumunci smeli
voliti dosmertne deželne gospodarje, ki so Turkom plačevali letni davek.
Gerkom je pa sultan moral priznati popolno samostalnost.

Gerško kraljestvo  (1830). Zavezane velevlasti evropske so
sedaj Grecijo proglasile za samostalno kraljestvo, kterega severna
meja derži od zaliva \olovskega do Artskega. Odpravili so republi¬
kansko vlado (kteroje na zadnje vodil grof Kapodistria,  umorjen
1. 1831) ter kneza Otona Bavarskega  postavili na kraljevi pre¬
stol (1832_1862). Ta je skušal deželi zaceliti rane, ktere mu je

vsekala kervava vstaja, ter ni hotel začeti nove vojske s Turki. To

194

je razdražilo Gerke, tako da so se leta 1862 uperli in pregnali
Otona. Naslednje leto (1863) so Gerki izvolili kneza Jurija,  sina
danskega vladarja Kristijana IX., za kralja; ta je deželi pridobil
Jonske  otoke, sebi pa udanost svojih podložnikov. A to ljubezen
naroda je sedaj skoro po polnem izgubil.

Vstaja v Egiptu in Mah o me d Ali, podkralj egiptovski.
Mahomed Ali,  mogočni paša egiptovski, je sultanu pomagal v
vojski zoper uporne Gerke; za to je zahteval, naj bi mu sultan pre¬
pustil Sirijo  (namestništvi Aka in Damask, 1831). Ker mu je sul¬
tan zavrnil prošnjo, poslal je egiptovski paša svojega sina Ibrahima
z močno vojsko na Sirsko in v Malo Azijo. Tu je premagal Ibrahim
velikega vezilja (1832), ga vjel in potem je neprestano deri proti
Carigradu. V tej zadregi prihiti ruski car sultanu na pomoč. Ker
nij hotel ruski car, da bi krepostni paša egiptovski se polastil tur¬
škega prestola ter ustanovil močno vladarstvo, poslal je svoje ladi-
jevje v Bospor. To je varovalo sultana pogina. Rusom so se sedaj
pridružili Francozi in Angleži ter posredovali mej sultanom in egip¬
tovskim pašo. V miru, sklenenem v Kutahiji (1833), je dobil Maho¬
med Ali paša še Sirsko v fevd.

Ko je sultan Mahomed umeri (1839), nasledoval mu je njegov
Metni sin Abdul Medjid,  dobrovoljen slabotnež, ki se je vdal
nasladnosti in razuzdanosti ter je tako pogubil vse duševne in telesne
moči. Mahomed Ali paša je zahteval od njega, naj mu prepusti z
dedinsko pravico vse podložne mu dežele (Egipet in Sirsko). Iz te
zadrege so ga rešili Angleži, Rusi in Avstrijanci, kterim ni bilo ljubo,
da bi si egiptovski paša preveč opomogel. Angleško-avstrijsko ladi-
jevje je šlo nad sirsko grimorje ter je prisililo pašo, da je odstopil
jim Sirsko in sultanu vernil vojne ladije; zato pa je dobil Egipet z
dedinsko pravico, le da je priznal Turško nadoblast (1841).

černagora.'*)  Ko je v nesrečni bitki na Kosovem polji
poginila serbska kraljevina (1389), ustanovil je Jurij Balšo  sarno-
stalno kneževino čer no gorsko.  Ta se je stoletja bojevala z ljutimi
Turki za „križ in zlato svobodo". Taki kervavi boji so se pogostem
ponavljali tudi v sedanjem stoletji. V francoskih vojskah vojskovali
so se Cernogorci kaj junaško zoper Marmonta  in La  uri  sta  n a ter
so posedli celo mesto Kotor,  a vsled dunajske pogodbe so ga po
ukazu ruskega cesarja morali odstopiti Avstriji. Knez Peter Pe¬
trovič Njeguš  II. (1830—1851) je izpodil iz dežele rodovino Rado-
ničev, ki so si dedinsko pravico do vladarske časti prisvojevali, in j e
tako v svoji osobi združil višo duhovsko in posvetno oblast. Potem je sku¬
šal svoje podložnike nekoliko izobraziti. S Turki se nikdar ni vojskoval,
če so se njegovi podložniki na meji prav pogosto ž njimi sprijemali.
Po njegovi smerti (1851)je nasledoval bratranec Danilo  (1851—1860),
ki je po sklepu starešinstva zopet ločil duhovsko oblast od posvetne.
Rusi so kot pokrovitelji čemogorski priznali deželi deržavno samo-

*) Prim. Slovanstvo I. str. 277—279.

— 195  —

stalnost, a temu so se uperli Turki, ki so si prisvojevali posvetno
nadoblast nad njo. Zato se je začel hud boj med njimi (1852). Za¬
četkom leta 1853 je sultan poslal 53000 mož zoper Černogorce, a
ti so sicer se umikali v domovino, vendar v vseh bojih premagali
turške čete. Zavernili so tudi pozneje vse naskoke silovitega Omar paše
(po krimskej vojski); sultan se je bal razpora z Avstrijo in Rusijo
ter je priznal samostalnost černogorske deržave. Leta 1858 so se
Cernogorci in Turki znova kervavo udarili. Na veliko nesrečo je
12. avgusta 1860 neki izgnan Černogorec v Kotoru zavratno ustrelil
kneza Danila;  njegova žena Darinka Kvekičeva je sedaj Nikico,
sina slavnega zmagovalca Mirka, proglasila za kneza (1860 do sedan¬
jega časa). Ko so leta 1868. Cernogorci pomagali bednim Hercego-
vincem, ki so se bili pod Luko Vukalovičem uperli zoper sultana,
zapleli so se tudi oni sami v vojsko s Turki. Sperva so zmagovali,
pozneje so jih pa Turki napadli s toliko silo (Omar paša), da jim
niso mogli obraniti, da ne bi vzeli deželnega stolišča Cetinja  (13. sep¬
tembra). Ker je bila tudi turška vojna opešala, sklenili so mir, po
kterem je Černagora priznala turško nadoblast; notranjo upravo bi
naj pa v  Cernogorci samovlastno opravljali. Turki bi naj smeli ob potu
skozi Černogoro v  v Skader sezidati več terdnjavie; ker je pa to zelo
dražilo hrabre Černogorce, odstopil je sultan od tega pogoja.

Naslednji turški sultan Abdul Aziz  (od 1. 1861.) se je prej
moral bojevati z upornimi Kandijani, potem pa z Bošnjaki in Herce-
govinci. Poleg tega upora so ga tlačile notranje stiske, zlasti pomanj¬
kanje denarjev.

Rusko carstvo.

(1815 — 1881.)

Carju Pavlu je nasledoval njegov najstarsi sin Aleksander  I,
(1801—1825), ki se je večkrat hrabro vojskoval z Napoleonom I.
Pridobil je Čuhonsko (1809), Besarabijo in kos Moldavije (1812) in
pa lep kos velikega vojvodstva Varšavskega (1815). Iz tega in nek-
terih drugih poljskih pokrajin je ustanovil odvisno kraljestvo poljsko.
Po smerti mu je nasledoval njegov najmlajši brat

Nikolaj'  I. (1825—1855). Ta se je sperva bojeval z Perzijani
ter jim vzel kos Armenije s terdnjavo Erivan (1826). Potem je pod¬
piral gerški upor ter je začel pervo vojsko s Turki (gl. str. 193),
ki mu je pridobila ustje donavsko.

Poljska vstaja  (1830). Rusi so pervo tretjino tega stoletja
silno milo ravnali s Poljaki; ustanovili so jim Poljsko kraljestvo s
posebno ustavo in upravo, tako da je bilo le po carji zvezano z Rusijo.
To pa ni zadostovalo poljskemu plemstvu, ki je čertilo Ruse kot zati¬
ralce ter hlepelo po polni deržavni samostalnosti. Julijska i evolucija
v Franciji (1830) pretresla je tudi Poljsko. Upor se je začel v vojnem
učilišči v Varšavi (19. novembra 1830) ter se je nagloma lazšiiil

— 196  —

črez vso deželo. Veliki knez Konstantin,  namestnik ruskega carja
v Varšavi, je komaj utekel upornikom, ki so ga mislili umoriti. Potem
se je zbrala narodna skupščina, ki je odstavila rusko rodovino carsko
ter ustanovila začasno vlado; na čelu tej vladi je stal poljski knez
Adam Czartoryski. Razdraženi car Nikolaj je poslal na poljsko slav¬
nega poveljnika Dibiča s 120000 možmi. Poljaki so se mu sicer
junaško ustavljali, razširili upor za njegovim herbtom ter mu tako
celo pot v Rusijo presekali. Kar jih je Dibič nenadoma prijel pri
Ostrolenki  (25. maja 1831) ter jih po polnem potolkel in razgnal.
Poljski nadpoveljnik Skrzynecki  je sicer pred bitko vskliknil:
„Tu moramo ali zmagati ali pa vsi umreti", po kervavem poboji pa
je ukazal umakniti se proti Varšavi. Po nesreči so se razpirali
poljski poveljniki med seboj in niso nič storili, tudi ne, ko je slavni
Dibič umeri (junija). Mesto njega je prevzel Paskevič  nadpovelj-
ništvo ruske sile ter je šel na ravnost nad Varšavo, ktero je junaški
Krukowiecki  s 50000 možmi branil. 7. septembra je naskočil
Paskevič s 70000 možmi glavno mesto, izgubil sicer 30000 mož,
a vender prisilil Poljake, da so se mu udali. Potem so Rusi nagloma
ukrotili upornike, njih vojne čete so pregnali ali črez avstrijske ali pa
črez pruske meje. Sedaj je Poljska izgubila svojo ustavo, ohranila pa
vendar še lastno upravo.

Druga turška ali krimska vojska  (1854—1856). S
tem da je srečno končal pervo turško vojsko in nagloma zaterl
poljski upor, povzdignil je car Nikolaj I. močno svojo veljavo med
evropskimi vladarji. Ker je tudi krepko vladal, revolucija leta 1848
Rusije še zadela ni, car Nikolaj je celo priskočil avstrijskemu cesarju
na pomoč ter mu je s silno vojsko ukrotil uporne Madjare. Sedaj je
stegnil vsemogočni car svojo roko po Turčiji, nadejaje se, da ne bode
dobila nobenega, ki bi jo branil njegovega napada; tako bode Rusija
dobila bogato dedščino »bolehavega moža",  kakor je car Nikolaj
sam v glasovitem razgovoru z angleškim poslancem Seymourom
(izg. Simerom) rekel. To storiti ste ga napotili Anglija in Francija.
V Palestini se je bil namreč vnel razpor med pravoslavnimi in rim¬
skimi (katoliškimi) kristjani zarad svetih krajev, ki so bili stoletja
v oblasti in varstvu pravoslavnih kristijanov. Ko je tem pritegnil
gerški patriarh v Carigradu, zahtevala je Francija zavezana z Anglijo
od turškega sultana, naj izreče, da pravoslavni in katoliški kristijani
imajo enake pravice do onih svetih krajev. V stiski je sultan to
storil ter tako močno razžalil pravoslavne kristijane in ruskega carja.
Kmalu potem se je Avstrija potegnila za bosenske kristijane, ktere
so Turki neusmiljeno tlačili. Tudi tej se sultan ni upal upirati. To
ravnanje zahodnih evropskih oblasti je oserčilo ruskega carja. 16. sušca
leta 1853 je'ruski poslanec Menčikov  v svoji glasoviti verhnji
suknji (paletot) stopil pred turški divan ter mu izročil rusko posla¬
nico, v kterej je ruski car zahteval pokroviteljstvo črez pravoslavne
kristijane turške deržave. S tem bi bila nehala sultanova nadoblast,
kajti kristijani bi ne bili več pod turško, ampak pod rusko oblastjo.

197  —

V tej zadregi ste sultanu priskočili Anglija in Francija ter ga toliko
oserčili, da je zavemil ruske zahteve (10. maja 1853). Po tem je
zapustil ruski poslanec Menčikov Carigrad ter iz Odese poslal sultanu
ultimatissimum (najposlednja zahteva, 16. junija). Car je sedaj raz¬
glasil, da bode posedel donavski kneževini (Moldavijo in Valahijo),
dokler sultan ne bode izpolnil njegovih pravičnih tirjatev.

Po tem razglasu je prekoračila ruska vojna  mejno reko Prut
ter tako začela vojsko s Turki: ruski admiral Ni h im o v pa je
30. novembra napadel vojno ladijevje turško v ladijišči sinopskem
ter je po polnem pokončal. Avstrija je zbrala na Dunaji poslance
evropskih velevlasti, da bi pomirili Ruse in Turke. A to se ni zgo¬
dilo, kajti 26. septembra je tudi Turčija napovedala Rusom vojsko.
Po pogubi turškega ladijevja zavezale so se evropske velevlasti varo¬
vati obstanek Turške deržave; in Francija (Napoleon) pa Anglija
(Palmerston) ste se zavezali s sultanom in 27. sušca 1854 Rusom
napovedali vojsko, ko so ti prekorakali Donavo ter posedli Dobrudšo.
Avstrija se je ravnala po glasovitih besedah ministra Schwarzenberga
ter je pritegnila zahodnoevropskima deržavama. Oborožila je veliki
vojski ter ju razstavila ob gališki in erdeljski meji, neprestano pre¬
teča Rusom, ko bi bili ti v vojski srečni derli nad Carigrad. Po¬
zneje po odhodu Rusov iz podonavskih kneževin so Avstrijanci posedli
ti pokrajini.

Francija in Anglija ste poslali veliko vojno na Turško in njiju
vojno ladijevje je priplavalo v Černo morje; pred tem se je umaknilo
rusko v pristanišče sebastopoljsko, kjer ga pa zedinjeni Francozi se
niso upali napasti. Nagloma se tu ni dalo nič opraviti, ravno tako
malo tudi v Baltiškem morji, kjer je angleški „železožerec“ Napier
(izg. Nepir) sicer raztrelil Bomarsund,  razdjal nektera neuterjena
primorska mesta na Čuhonskem iu vjel več ruskih kupčijskih ladij,
a terdnjave Kronstadta  se pa še napasti ni upal. Fraucosko-
angleška vojna (lord Raglan in St. Arnaud) je prišla (v septembru)
na polotok Krim  ter je na reki Al mi premagala Ruse pod povelj¬
nikom Menčikovom; potem je šla nad terdnjavo Sebastopolj  ter
ga je oblegovala. Krog tega mesta na jugovzhodnem oglu krim¬
skega polotoka se je sedaj vertila kervava vojska (Inkerman, Cernaja
i. t. d.), ki je pomorila tisoč in tisoč ruskih, francoskih, angleških
in turških vojščakov. Zavezniki so močno terpeli tudi po koleri (za
njo je umeri tudi francoski poveljnik St. Arnaud), pa to izgubo so
nekoliko poravnali s sardinsko vojsko (15000 mož), ktero jim^je
Viktor Emanuel (Cavour) poslal na pomoč. Kar je (2.. sušca 1855)
nenadoma umeri ruski car Nikolaj; nasledoval mu je njegov sin

Aleksander  II. ter z vso silo nadaljeval kervavo vojsko.

8. septembra 1855 so vzeli zavezniki Sebastopolj,^ kterega so Rusi
pred odhodom po polnem razrušili, svoje vojne ladije pa v pristanišči
potopili. Ker ste bili obe stranki uže močno opešali, poslala je Avstiija,
ki je tudi po vojski terpela prevelike denarne izgube, ultimatum v
Petrograd ter je pretila pretergati vso diplomatično občevanje z Rusi,

— 198

če ne sklenejo miru. Zgodilo se je, česar bi nikdo ne bil pričakoval:
car Aleksander II. se je udal Avstriji in 17. prosenca so se sešli v
Parizu  poslanci evropskih velevlasti potem pa še poslanec sardinski
in turški ter so se pogodili. 30. sušca 1856 so s srebernim peresom
podpisali pogodbo, po kterej bi se med njimi na večne čase imel
ohraniti mir in prijateljstvo. V tem miru se je Rusija odpovedala
pokroviteljstvu črez pravoslavne kristijane v Turčiji; odstopila je
Moldaviji donavsko obustje, Turčiji pa terdnjavo Kars v Aziji (tu so
se bili Rusi srečno vojskovali ter rečeno terdnjavo vzeli Turkom).
Ob Černem morji naj bi ne smela Rusija (pa tudi Turčija ne) na¬
pravljati terdnjav in vojnega ladijevja. Carigradski in Dardanelski
preliv naj sta zaperta vsem vojnim ladijam. Avstrija, Francija in
Anglija so bile porok za obstanek Turške, sultan pa je podelil vsem
svojim podložnikom mohamedancem in kristijanom enake pravice.
Podonavski kneževini ste prišli pod skupno pokroviteljstvo evropskih
velevlasti ter ste se združeni imenovali Rumunsko. To je sperva iz¬
volilo Aleksandra Kužo,  poveljnika moldavske vojske, za kneza;
ko so pa izpodili tega zanikarnega vladarja, izvolili so kneza Karla
iz rodovine hohenzollerske, ki sedaj kot kralj vlada črez Rumunsko.

Aleksander II., ruski vladar (od leta 1855 do 1881) je po
pariškem miru skušal zaceliti hude rane, ktere je krimska vojska
vsekala njegovi deržavi. Napravil je mnogo novih cest, zlasti pa železnic
(kterih so poprej le malo imeli na Ruskem) ter pospeševal kupčijo
in obertnost. Da bi tudi kmetijstvo povzdignil na višo stopinjo, od¬
pravil je nesvobodno podloštvo kmetovskega stanu v vseh svojih deželah
ter tako deržavi pridobil okoli 23 milijonov krepkih deržavljanov.
Da bi spravil nezadovoljne Poljake s svojo vlado, predrugačil je tudi
razne naredbe v poljskem kraljestvu ter nameraval temu zopet podeliti
posebno ustavo. A nehvaležni Poljaki so zavernili njegove blago-
serčne namene ter se leta 1863 znova uperli zoper rusko vMarstvo.
Car Aleksander je šiloma zaterl kervavi upor ter ostro strahoval
nezadovoljne Poljake. Poljsko je neposredno združil z ruskim carstvom,
odpravil v deželi samovlastno upravo ter vpeljal rusko upravo in
ruski jezik v viših šolah. — Odsihmal si je car neprestano priza¬
deval odpraviti vse razlike med svojimi deželami in narodi ter jih
zliti v enolično celoto. Na to merijo vse njegove prenaredbe.

Uže car Nikolaj je močno pomnožil rusko oblast v Aziji, še
bolj pa jo je razširil car Aleksander II. Leta 1858 je pridobil obširno
Poamurje, pozneje pa v raznih vojskah večino Turkestana. Tako se
je Rusija tu močno približala angleški oblasti v Indiji. V vojskib
leta 1859 in 1866 je stal na strani sovražnikov avstrijanskih; res
da se jim ni pridružil z vojsko, a primoral je Avstrijo deliti svoje
moči in paziti na svojo nezavarovano mejo v Galiciji in Bukovini.
Tudi v francosko-nemški vojski je bil na strani pruskega kralja ter
je' tako pretil Avstriji, ko bi se bila ta hotela združiti z Napo¬
leonom III. Po siloviti smerti carja osvoboditelja (13. marca 1881)
mu je nasledoval na prestolu njegov sin, sedanji car Aleksander III.

— 199  —

Rusko-turška vojska

(1877—1878)

in razne premembe na balkanskem polotoku.

Mohamedanci (Turki, Čerkezi in razni drugi spoznavalci Moha¬
medove vere) so hudo zatirali kristijane, najbolj Serbe v Bosni in
Hercegovini in pa Bolgare.  Nakladali so jim velike davke ter
jim jemali ženske, otroke, živino in drugo blago, če jim kristijani niso
mogli plačati prav samovoljno povišanega davka. Ravnali so z njimi
zelo neusmiljeno, še gerje kot z neumno živino, preganjali so jih,
strahovito mučili, morili in klali. Turška vlada se še zmenila ni za
razne pogodbe in svečane obljube, po kterih bi imeli kristijani imeti
enake pravice z mohamedanci v deržavi. Brez uspeha so tudi ostale
vse javne pritožbe tlačenih Slovanov zoper neusmiljene in kervoločne
zatiralce.

Vsi obupni so nazadnje zgrabili tlačeni Slovani  za orožje ter se
uperli silovitim mohamedancem v Bolgariji, Bosni in Herce¬
govini,  da bi otresli neprenesljivi turški jarem. Začel se je upor
v Hercegovini začetkom junija 1875 ter se nagloma razširil med
kerščanskimiHercegovci in Bošnjaki. Ljubobratič,  Lazar Sočica
in Peko Pavlovič  so bili ustašem pervi najpogumniši voditelji. Od
vseh strani so dobivali pomoči v denarji in blagu in prihajali so
jim tudi serčni dobrovoljci zlasti iz sorodne Černegore, Dalmacije in
Hervaške, dalje tudi iz slovenskih pokrajin (Mir. Hubmajer), Laške,
Švajce in Nemčije. A tudi Turkov je zmerom več prihajalo v deželo,
da bi zaterli kervavi upor. Nazadnje je poslal sultan Abdul Aziz
(1861—maja 1876) Muktar pašo  z obilo vojsko v Bosno, a ustaši
so ga v soteski Dugi premagali in mu pokončali nad 3000 mož. Tako
se je nadaljevalo klanje in pokončavanje, dokler se S e r bi v kne¬
ževini in Če mo g or ci niso potegnili za kervne brate in sovernike
ter začetkom julija (1876) napovedali Turkom vojske.

Čem ogorči  (vodila sta jih knez sam in junaški Božo Petro¬
vič) so bili v bojih s Turki večinoma srečni, ne tako Serbi, kterim
nadpoveljnik je bil ruski general čer na jev.  S perva so Serbi res
nagloma prodirali v turško zemljo ter prišli do Ak P a lan k e. Kar
se jim je tu postavil Abdul  K e rim  paša z močno presilo, premagal
jih (18. julija) ter prisilil, da so zapustili turško zemljo. Deset dni
pozneje je prestopil turški vojskovod serbsko zemljo, potolkel.je Serbe
pri Knjaževci,  vzel jim šiloma to mesto ter se polastil tudi Zaj-
čara in Javora.  Še bolj kervavi so bili petdnevni boji pri Alek-
sinci,  ki so ga Turki brez uspeha naskakovali (16 27. avgusta).

Na to so sebični Angleži skušali posredovati med vojskujočima sov¬
ražnikoma, a brez uspeha. Ko je Abdul Kerini dovolj pomnožil vojsko,
prodiral je dalje v kneževino in v oktobru res srečno prišel do Djunis-

— 200

Deligrada ter tako odperl Turkom pot v serce serbske dežele. V
tej stiski je Serbija prosila Ruske pomoči. Car je res posredoval,
da se je sklenilo premirje (1. decembra) na dva meseca, kije  veljalo
tudi za černogorsko bojišče.

Med tem so se sešli zastopniki vseh evropskih velevlasti
v Carigradu,  da bi Turčiji nasvetovali, kako naj prenaredi' vso
ustavo in upravo po evropskih pokrajinah, da bi zadovoljni in po¬
mirjeni bili tudi nje kerščanski podložniki. A sedanji turški sultan
Abdul Hamid  (sultana Abdul-Aziza so bili 30. maja 1876 odsta¬
vili ter Murada V. posadili na prestol; ta je vladal le 3 mesece, kar
ga tudi pahnejo s prestola, 30. avgusta) je zavernil vse njih nasvete,
češ ti nasprotujejo časti, obstanku in neodvisnosti turške deržave.
Tako so pooblaščenci zapustili Carigrad brez najmanjšega uspeha.
Serbi z lastnimi močmi niso mogli ponoviti vojske ter so po na¬
svetu ruskega carja sklenili mir s Turki, ki so se na to polagoma
umaknili iz serbske kneževine. S Černogorci se pa Turki niso po¬
godili, ker jim je pretirana oholost branila udati se v zahteve male a
zmagovite deržavice.

Ruska  je uže od nekdaj marljivo podpirala in branila pravo¬
slavne kristijane pod turško oblastjo. V krimskej vojski jih je hotela
osvoboditi turškega jarma, a to se jej takrat ni bilo posrečilo, ker so
jej bile zahodne velevlasti z Avstrijo zaprečile pot. Po krimskej vojski
je prestrojila vojsko ter jo močno pomnožila, tudi je v preobširnej
deržavi napravila mnogo cest in železnic, po kterih bi se v vojski
hitro prevažali vojščaki in razne potrebščine. Ruski pooblaščenec pri
shodu v Carigradu je bil general Ignatiev,  kaj odločen in prebri¬
san mož, ki je precej previdel, da bi Turčija rada zasejala razpor
med evropskimi velevlastimi ter vse skup za nos vodila. Zato je ta
mož na ravnost pretil Turku s silo: „Ali bo tako, kakor mi hočemo,
ali pa vojska". Za vojsko se je bila odločila Rusija ter je sklenila
tajno zavezo z Nemčijo in Avstrijo, da si je tako herbet zavarovala.

Car Aleksander sam je prišel v glavni stan ruske vojske v
K i š e n e v u ter je po odhodu ruskega poslanika N e 1 i d o v a (2 3. aprila)
iz Carigrada slovesno napovedal vojsko Turkom  (24. aprila). Se
isti dan je okoli 200.000 mož močna ruska vojska z nadpoveljnikom
velikim knezom Nikolajem  prekoračila mejno reko Pr ut. Sedaj
so z Rusi potegnili tudi Rum unči  v Moldaviji in Valahiji. Turki
z nadpoveljnikom K er im pašo so hoteli braniti Donavo.  Kar so
jih Rusi prekanili ter na raznih mestih (zlasti pri Žimnici) prišli črez
veletok v Bolgarijo, kjer so se sedaj začeli kervavi boji s Turki.
Najhujši so se sperva bili pri Ternovem in Nikopolji,  kterih
mest so se Rusi šiloma polastili. Vsa spretnost Osman paše,  ki
je po Kerimu prevzel nadpoveljništvo, ni nič pomagala. Ruska hra¬
brost je premagala vse ovire in pogumni general G ur ko je uže
13. julija pervikrat prekoračil Balkanske gore  ter nenadoma pri-
derl v dolino Šipko, od koder pelje pot do glavnih mest, do Plov-

— 201  —

diva, Adrijanopolja in dalje do Carigrada. A kmalu se je moral
umakniti v sotesko Sipko, ker Rusi v severni Bolgariji niso mogli
uničiti Osmanove vojske. •

Po kervavem pobitji pri Nikopolji seje  bil O s m a n zakopal
s 40.000 možmi v naravno dobro zavarovano Plevno,  kjer se je
prejunaško branil ruskih naskokov. Zato so po nasvetu generala
T o 11 e b e n a sklenili Rusi zagraditi Osmana od vseh strani in ga iz¬
stradati. Na južni strani Balkana je kervoločni Sulejman  paša,
ki so ga bili Černogorci poprej dobro natepli, prevzel poveljništvo ter
je imel pregnati Ruse iz soteske Šipke in hiteti Osmanu na pomoč.
Res je od 20. do 28. avgusta neprestano in terdovratno napadal Ruse
v soteski, ki so srečno odbijali vse njegove naskoke ter mu potolkli
nad 20.000 mož. Ker na severni strani Balkana niti Muhamed Ali
niti Sulejman nista mogla rešiti Osmana v Plevni, skusil je ta 10.
decembra zadnjikrat predreti železni oklep — a brez uspeha. Ves
izstradan in upehan se je moral Rusom udati.

Sedaj so Serbje zopet zgrabili za orožje ter na strani Rusov
začeli vojsko zoper Turke. Derli so prek turške meje ter šiloma
vzeli Niš.  A tudi Rusi niso mirovali. Kljubu nepopisnim težavam
so sredi hude zime derli prek sneženih Balkanskih gora,  pola¬
stili se Srede  a (Sofije), vjeli turško vojno v Šipki,  posedli Adri-
janopolj in Osma n-Bazar  ter neprestano hiteli proti Cari¬
gradu.

Enako nesrečna je bila turška  vojska v Aziji.  Car Ale¬
ksander je bil precej sperva poslal velikega kneza Mihaela  z veliko
vojno v južno Kavkazijo,  od koder je imel iti nad Turke v Ar¬
meniji;  tem je bil nadpoveljnik Muktar  paša, kterega so bili
Černogorci sami uže tolikokrat pretepli. Rusi so zmagali uže v pervi
bitki ter vzeli Turkom močno terdnjavo Ar dah a n (17. maja). To
tem so pervikrat oklenili glasovito terdnjavo K ar s ter jo oblegovali.

A kmalu so se morali umakniti, ker so jim bili Turki za herbtom
naščuvali razne mohamedanske rodove v Kavkaziji. Ko so Rusi bili
ugnali te upornike, šli so znova nad prodirajočega Muktarja, ter ga
pri Ardahadagu  (3. oktotoa) popolnoma potolkli. Oholi Muktar
je bežal z ostanki razbite vojske v K ar s, ki so ga Rusi konci istega
meseca jeli oblegovati. Šiloma so vzeli to terdnjavo (18. novembra),
a šli so tudi nad Er z er um, kamor se je bil Muktar znova rešil.

In res so 26. svečana 1878 Rusi posedli glavno mesto turške Arme¬
nije ter se pripravljali na pot dalje proti zahodu nad Carigrad.

Povsodi popolnoma pobiti so morali Turki prositi miru. Sklenil
ga je ruski veliki knez Nikolaj v Sv. Štefanu  blizo Carigrada
4. sušca 1878. Po tej pogodbi so imeli zmagoviti Černogorci
dobiti vse, kar so pribojevali, S er bi pa zemljo do Novega Paz a ra,
mali Zvornik in Zakače. Turki so priznali popolno neodvisnost
černogore, Serbije in Rumunske. Bolgarija  bi naj postala samo¬
stojna kneževina (1650 Qmiriametrov), ki voli sama kneza ter pla-

202  —

čuje Turkom le letni davek. Po Bosni in Hercegovini  so imeli
Turki vse prenarediti tako, kakor so velevlasti pred vojsko od nje
zahtevale. Kaj dobi Rusija, o tem se imata car in sultan sama
zmeniti.

Tej pogodbi so se ustavljale razne evropske velevlasti boje
se, da bi Rusi na Balkanskem polotoku ne dobili preveč veljave. Ker
vojske zarad tega ni hotela začeti nobena stranka, sklical se je shod
pooblaščencev evropskih velevlasti v Berlin, ki bi imel poravnati vse
zapreke in svetoštefansko pogodbo prenarediti tako, da bi bila vsem
po godu. Po dolgem razgovarjanji (od 13. junija do 13. julija) so se
po večem poterdili pogoji prejšnjega miru. Le Bolgarijo so zelo
zmanjšali ter jej priznali le zemljo med Donavo in Balkanskimi go¬
rami (639 Omiriam.in 1970000 ljudi). Odtergali so jej Dobrudšo
ob dolenji Donavi ter jo clali Rumuniji, ki pa je morala odstopiti
Rusom Besarabijo  ob Černem morji. Južno Bolgarijo  ono-
stran Balkana so oklicali za turško pokrajino z imenom Vzhodna
Rum  e lij  a, ki ima kristijanskega namestnika in samovlastno upravo.
Določili so tudi nove meje samostalnej Černi gori in Serbiji ter pri¬
znali nekaj pokrajin celo Greciji,  ki se ni bila udeležila vojske. V
Aziji  je dobila Ruska od Armenije skoro vse, kar si je bila z orož¬
jem vzela (Ardahan, Kars, Batum). Celo sebičnim Angležem so pri¬
znali lepi otok Ciper,  ki ga jim je bila Turčija odstopila v skrivni
pogodbi od 3. julija 1878. Avstriji  je berolinski shod izročil Bosno
in Hercegovino s pogojem, da si jih pridobi z orožjem in ukroti ljute
mohainedance.

Avstrijanci posedejo Bosno in Hercegovino.  Nagloma
(2. jul. 1878) je zbrala Avstrija  močno vojsko (120.000 mož) ter
zaperla luko Klek  (25. julija), da Turki niso mogli dalje privažati v
Bosno niti vojščakov niti orožja. Nadpoveljnika cesarskej vojski sta
bila generala Filipovič in Jovanovič,  ta je imel iz Dalmacije
prodirati v Hercegovino, oni pa iz Hervaškega v Bosno. 29. julija
je prestopil Filipovič  z vojsko turške meje ter v slovesnem oklici
pozival prebivalce obeh dežel k miru. Kristijani  so res povsodi
radostno sprejemali avstrijske vojščake kot rešitelje izpod turškega
jarma, a hudo so se jim ustavljali mohamedanci, ktere je ščuval in
vodil Hadži Loja. Zapirali so jim pot sedaj v soteskah v in ob gorah
sedaj v terdnjavah ter se umikali le po ljutih bojih (Žepče, Jajce,
Bihač, Mostar). A hrabra vojska je premagala vse ovire, na zadnje
(19. avgusta) je šiloma vzela glavno mesto Serajevo ter se potem
kmalu polastila (konci septbr.) vse Bosne in Hercegovine. Sedaj so
nagloma ukrotili vse mohamedanske upornike in nezadovoljneže. S
pervajeNovi Avstriji  (605 Qmiriam.) zapovedoval zmagoviti
Filipovič, 18. novembra pa je izročil svojo oblast novo imenovanemu
deželnemu poveljniku generalu Wiirtembergu.

— 203  —

Notranja vojska v  Zedinjenih deržavah Severne Amerike.

(1861—1865.)

Zedinjene deržave v Severni Ameriki so se kaj hitro množile
in razširjale med Atlantskim in Velikim oceanom. Leta 1803. kupile
so od Francije Louisiano, leta 1819. dobile od Španije polotok Florido,
Mehikancem so pa vzele Kalifornijo in Novo Mehiko. Tako so leta 1860
merile nad 80000 □ miriametrov ter štele okoli 31 1 / 2  milijona ljudi. *)
Ti so bili po posameznih deržavah tako različno naseljeni, da sojih
imele severne  deržave črez 22 milijonov, preobširne južne  pa le 9.
Pa med temi prebivalci južnih deržav je bilo dobro 4 milijone zamor¬
ski h sužnikov.  Uže dalje časa so se zavidale severne in južne
pokrajine iz kaj različnih vzrokov. Južne deržave so se pečale skoro
izključljivo s kmetijstvom ter so za obdelovanje polja deržale zamorske
sužnike. Pridelovale so razne surovine (sladkor, rajž, tobak, bombaž itd.)
ter je prodajale v inostranske dežele. Severne deržave niso imele
sužnikov, ampak njih prebivalci so se sami pečali s kmetijstvom,
živinorejo, rudarstvom, zlasti pa z obertnijo in kupčijo. Ker so delalci
bili pri njih dragi, zahtevali so, da bi tuji izdelki (in pridelki) plače¬
vali primerno vvoznino. Temu so se ustavljale južne deržave, ki niso
imele varovati lastne obertnije, temveč so le nato  gledale, kje bodo
ceneje kupovale razne obertnijske izdelke. Ta razpor za gmotne koristi
se je pomnožil močno, ko so prebivalci severnih dežel jeli čertiti
sramotno sužništvo ter skušali je zatreti. Zato so južne deržave si
neprestano prizadevale na predsedniški stol izvoliti take može, ki niso
nasprotovali niti sužništvu niti njihovim gmotnim koristim. Ko je bil
leta 1861. Abraham Lincoln  izvoljen za predsednika, odločilo se
je 17 južnih deržav (s sužniki) od skupne zaveze ter je ustanovilo
posebno deržavo z imenom „Zavezne deržave severne Ame¬
rike";  za predsednika so izvolile prejšnjega ministra Jelferson-a
Da  vi  s-a  (izg. Žeferzn Devis).

Ker so severne deržave se uperle temu odpadu, začela se je
kervava petletna vojska; v tej so sperva zmagovale južne (ali zavezane)
deržave, ker so imele boljše vojske in pogumuejše in bolj spretne
vojskovode. Leta 1863. se je premenila sreča. Severne (ali zedinjene)
deržave so napele vse svoje moči, v vojske zbirale tudi zamorce ter
na čelo postavile pogumnega vojskovoda Granta.  Ta se je na severni
strani po večen? srečno vojskoval z odpadniki, njegov podpoveljnik
Sherman  pa je deri iz Tenesija prek Georgije do morja ter je
pokončal vse tovarne in železnice, ktere so bile uporne deržave napra¬
vile za vojne namene. S tem udarcem je njim vsekal smertno rano.
Zastonj so južne deržave napele vse svoje moči, te bile so po dolgi

*) Primer. Jesenko: Občni zemljepis, ztr. 418. Na strani 422. do 424. je
tudi povedano, v kterih deržavah je bilo mnogo sužnikov in koliko.

204  —

vojski skoro po polnem opešale, tako da se niso mogle več braniti
trikrat večji sili severnih deržav. Ko je general Grant v petdnevni
bitki pri Petersburgu  (29. sušca do 2. aprila 1865) potolkel južno
vojsko pod poveljnikom Lee-jem  (izg. Li-jem), moral se je ta malo
dni pozneje udati z vso vojsko. Potem so se kmalu udali tudi drugi
vojskovodi upornih deržav. Tako so severne deržave ohranile staro
deržavno edinost, a huda razdraženost je vladala med njimi in
premaganimi južnimi deželami; nekteri prederzneži so se celo zarotili
zoper predsednika Abrahama Lincolna ter ga v gledališči umorili
(14. aprila 1865). Severne deržave so silno milo ravnale s premaga¬
nimi južnimi, nobenega niso preganjali zarad odpadstva; le sužništvo
so po polnem zaterli in zamorcem priznali vse deržavljanske pravice.
Od tega časa pa napredujejo zedinjene deržave, tako, da se ž njimi
ne more meriti nobena deržava na svetu. Če jim osoda ne zavre tega
naravnega razvitka na duševnem, zlasti pa na gmotnem polji, zadobile
bodo Zedinjene deržave v kratkem toliko moč, da bodo določevale
osodo ne le novega ampak tudi starega sveta: „Westward the star
of empire takes its way“ („proti zahodu teka zvezda gospodst.va“). *)

Odpad ameriških naselbin od španskega in portugalskega kraljestva.

Ko se je velikanska Brazilija  zavedela svoje moči, odtergala
se je od malega kraljestva Portugalskega ter se ustanovila v samo-
vlastno cesarstvo (Prim. str. 169). Preveliko zatiranje španskih naselbin
po kratkovidnih španskih vladarjih je napotilo naselnike, da so se uperli
in skušali pripraviti si boljšo bodočnost. Španske naselbine niso smele
med seboj kupčevati, svoje pridelke so morale le Špancem prodajati,
onih pridelkov pa, kterih je Špansko samo rodilo na ostajanje (n. pr.
vina), še pridelovati niso smele. Njih pristanišča so bila zaperta tujim
ladijam. Vse deželske in cerkvene službe so dobivali le iz' Evrope
prišli Španci. Da bi jim breme nekoliko olajšali, obernile so se te
naselbine (podkraljestvo Nova Granada, Laplata, Peru, Mehiko) 1. 1811.
do španskega narodnega zastopa (Cortes) v Kadizu. Pa cortesi so
zavernili njih pravično prošnjo. Ko je pozneje kralj Ferdinand ž njimi
enako ravnal, uperle so se ter ustanovile samostalne republikanske
deržave. Kreolci v Mehiki  so osvobodili v leta 1821. deželo španske
sile. To so posnemali drugi naselniki, in Španci so obderžali le Kubo
in Portoriko.

Mehikansko cesarstvo.

(1864—1867.)

Leta 1821 je general It ur bide  osvobodil Mehi kansko  ter
si naslednje leto ustanovil cesarski prestol. Raz tega pa ga je kmalu

*) Primer. Jesenko Občni zemljepis, str. 425—430. Leta 1880 so štele
deržave 52 milijonov ljudi.

— 205  —

pregnal general Santa  Ana  ter ustanovil republikansko vlado (1824).
A mir se vendar ni povernil v deželo, stranke so se neprestano med
seboj prepirale in kervavo bojevale. Med tem so Mehikanci izgubili
Texas, Novo Mehiko in Kalifornijo, kterih pokrajin so se polastile
Zedinjene deržave v Severni Ameriki. Ko je derzni predsednik Ju are z
začel pritiskati tudi tujce v deželi in jih vverščevati v mehikansko
vojsko ter je za dve leti odložil vsa plačila inostranskim tergovcem,
zavezale so se Anglija, Francija, in Španija zoper njega. Juarez
je kmalu prišel v največo zadrego ter je bil pripravljen udati se
tirjatvam zavezanih deržav; kar je vsemogočni cesar francoski
(Napeleon III.) sklenil razrušiti mehikansko republiko ter namestu
nje ustanoviti cesarstvo. Temu naklepu ste se odtegnili Anglija in
Španija in njiju vojski ste odšli iz dežele. Napoleon III. pa je pomnožil
svojo vojsko, vzel glavno mesto Mehiko  ter je sklical neki deželni
zastop, ki je proglasil carstvo mehikansko.  Za cesarja so Mehi¬
kanci izvolili nadvojvodo Ferdinanda Maksimilijana, brata avstrijskega
cesarja (1864). Maksimilijan je prevzel krono ter prišedši v deželo
skušal to pomiriti in urediti. Pa starokopitni Mehikanci in duhovščina
so se upirali njegovim naredbam; moral se je tudi neprestano bojevati
zoper Juareza (izg. Huarez). Dokler ga je francoska vojska (maršal
Bazaine) podpirala, prevladoval je cesar Maksimilijan. Ko pa je cesar
Napoleon na zahtevanje Zedinjenih deržav moral to potegniti iz dežele,
dobival je predsednik Juarez zmerom večo moč; na zadnje je Maksi¬
milijana zaperl in oblegoval v Kveretari; vjel gaje  ter dal po vojaški
sodniji k smerti obsoditi in 19. malega serpana 1867 ustreliti. Sedaj
je Juarez nagloma pregnal vse svoje nasprotnike ter znova ustanovil
republiko mehikansko.

Razvitek omike v novi dobi.

Verstvo in cerkev.

Razširjanje kerščanske vere. Katoliško  vero so v
Ameriki najbolj oznanjevali frančiškani, dominikanci in jezuitje; zadnji
so jo tudi posebno razširjali v Aziji (na Kitajskem, Japonskem in v
Indiji; jezuit Franc Ksaver se imenuje apostelj indijski). V najnovejšem
času so imeli tudi kranjski duhovniki mnogo zaslug za rašiijanje
katoliške cerkve (Knoblehar  v Afriki, Baraga  v Ameriki; sedaj
Poljanee škof Mrak).  — V sedanjem stoletji si tudi angličanski
duhovniki močno prizadevajo razširiti kerščanstvo med malikovalci
angleških naselbin.

Novi meniški in drugi cerkveni redi: Ignacij Loyola
je ustanovil red očetov jezuitov  (glj. str. 30) kterega je po hudem
preganjanji zaterl papež Klement XIV. (1773; gl. str. 114). Ko se
je pregnani papež Pij VII. vernil v papeževo deržavo, oživil je leta 1814
s pismom ,,Sollicitudo omnium“ zopet red očetov jezuitov. Red kapu-

— 206  —

cincev je bil leta 1528. ustanovljen za podučevanje ljudstva in dušno
pastirstvo; leta 1834 je bil ustanovljen red usmiljenih bratov in
usmiljenih sester  za oskerbovanje bolnikov itd.

Novo versko cepljenje: Janzenisti  na Nizozemskem so
se razperli s katoliško cerkvijo zarad nauka o božji milosti; v naj-
novejšem času so se odcepili od nje tako imenovani stari katoličani
in sicer zarad sklepa zadnjega cerkvenega zbora vatikanskega (1869/70),
ki je proglasil nezmotljivost svetega očeta v verskih in nravstvenih
stvareh. Kaj v  velike razlike so se pa pokazale med razkolniki ali
protestanti. Črevljar Jurij  Fox  je leta 1647 ustanovil cerkveno
občino kvekarjev  (primeri životopis Viljema Penna v Zori-Vestniku
1875); saski grof Nikolaj Zinzendorf je bil začetnik hernhutarjev
(1722), John Wesley  (izg. Uesli) pa ustanovitelj metodistov
(1729) itd.

Znanosti.

Modroznanstvo  so posebno razvijali Francozi, Angleži in
Nemci. Bacon  Verulamski (f 1626) je začetnik angleškega modro-
znanstva, ki je postavljeno na izkušnje in opazbe; Francoz Decartes
ali Cartesius (f 1650) je v 17. stoletji najbolj slovel med francoskimi
modroslovci; njegov sistem je še bolj razvil portugalski Žid Spinoza
(f 1677), ki je živel in pisal na Nizozemskem. Med pervimi nemškimi
modroznanci najbolj slove Leibnitz  (f 1716), ki je bil tudi izversten
matematikar, jezikoslovec, pravoznanec in povestničar (polihistor).
Drugo polovico 17. stoletja in v 18. so na Angleškem najbolj sloveli
modroznanci Toma Hobbes  (f 1679), John Locke  (f 1702), Izak
Newton  (f 1727) in David Hume  (f 1776); na njih podlagi so
francoski modrijani razvijali to znanstvo (Abbe Condilac f 1780;
Helvetius f 1771; Voltaire f 1778; Diderot f 1784; LaMettrief 1751
in neznani spisovatelj glasovite knjige „Le systeme de la nature 11 ).
Med Nemci so sloveli: Kant f 1804; Fichte f 1814; Herbart f 1840;
Hegel f 1831; Schelling f 1854 in Giinther f 1863.

Jezikoznanstvo  so posebno obdelovali F. A. Wolf (f 1724),
Bockh (f 1867), brata Grimma, Bopp (f 1867), Slovenec Miklošič,
Ernest Benan na Francoskem, Maks Miiller na Angleškem, W. Whitney
v Zedinjenih deržavah Severne Amerike.

Pravoznanstvo.  Rimsko pravo je v novejšem času prevladalo
ter odstranilo narodno pravo raznih ljudstev. Pravosodja so se pola¬
stili učeni sodniki, le na Angleškem so se neprestano ohranile porotne
sodnije, ki se pa sedaj tudi po drugih deželah vpeljujejo. Hudodelnike
so silno ostro kaznovali; še le drugo polovico 18. stoletja so razni
zakonodajalci odpravili nepotrebno mučenje kaznovancev; odpravili
so tezalnico. Zoper nespametne preiskave čarovnic (in čarovnikov),
kterih so neštevilno veliko sežgali, obesili itd., je pervi se oglasil
jezuit Friderik Spee,  pozneje pa profesor Thomasius v Halli. Zadnjo

— 207  —

čarovnico so sežgali v švajci leta 1789. Primer, tudi Lesarjev sestavek
v programu Ljubljanske realke za leto 1864.

Zgodovina in zemljepis. Pervi prebrisani zgodopisci v
no vej dobi so bili Italijani Macchiavelli (f 1527), Guicciardini (f 1540)
in Paolo Sarpi (f 1623). Baronius (f 1607) in Muratori (1750) sta
se posebno odlikovala kot nabiratelja neizmernega zgodovinskega
gradiva. Najimenitnejši angleški zgodopisci so Hume, Gibbon, Robertson,
Macaulay, Merivale, Grote, potem pa Amerikanca Prescott in zlasti
Motley; najslavnejši francoski: Augustin Thierry, Guizot, Thiers,
Mignet, Michelet itd.; najbolj glasoviti nemški: Niebuhr, Schwegler,
Wilken, Schlosser, Gervinus, Ranke, Mommsen, Curtius itd. Med
ruskimi sta se odlikovala Karamzin (1766—1826) in Hilferding, med
češkimi pa Šafafik, Palacky in Gindely.

Za zemljepis  j e so največ storili Angleži in Rusi, potem pa
Nemci in Francozi.

Matematika  se skoro nič ni razvijala v srednjem veku, če
se ne oziramo na arabske matematikarje, ki so sestavili algebro.
Novi vek, zlasti 17. in 18. stoletje, pa je imel nekaj najbolj obču¬
dovanih matematikarjev, večidel Angležev, zlasti pa Francozov: Newton,
Lagrange, Fourier, Legendre, Laplace, Monge itd. pa Nemca Leibnitz
in Gaus.

Prir od o znanstvo  se je v raznih vejah najbolj razvijalo med
vsemi znanstvi. Zv e z d oznanstvo  je preslavni Poljak Nikolaj
Kopernik  (f 1543; prim. njegov životopis v Zori) postavil nanovo
terdno podlogo. Sledila sta mu Italijan Galileo Galilei (f 1642) in
Nemec Kepler (f 1630). Pozneje je njen razvitek posebno pospeševal
prebistroumni Izak Nevvton (f 1727); med zvezdoznanci 19. stoletja
se pa najbolj odlikujeta Laplace in Leveriere. Fiziko so pa najbolj
razvili B. Franklin, Galvani, Volta, potem pa Angleži Faraday, Brewster
in Tyndall, Danec Oersted, Francoza Fresnel in Arago. Kemijo
sta ustanovila Lavoisier in Švedec Berzelius; mnogo zaslug si je za nje
razvitek pridobil Justus Liebig. Linne je ustanovil rastlinoslovje,
Couvier živaloslovje,  Werner, Buch, Murchison in Lyell pa geo¬
logijo in mineralogijo.  Vse te pa je prekosil Karl Darvin,
najslavnejši sedanji prirodoznanec.

Medicina  je ena najnovejših in še najmanj dognanih znanstev
novega veka; najbolj je napredovala kirurgija ali ranocelstvo.

Narodno slovstvo.

Pregled narodnega slovstva italijanskega.  Medičejci v Mo-
renciji so posebno podpirali razvitek slovstva. Aiiosto  („Besni
Roland 11 ) in Torquato Tasso  (»Osvobojeni Jeruzalem 11 ) sta naj-
imenitniša skladatelja junaške pesmi. Ari ost o, Macchiavelli,
Peter Arctino  (vsi v 16. stoletji) in Goldoni  (v 18. stoletji) so

— 208  —

spisali premnogo veselih iger, Alfieri  pa premnogo žaloiger. V
sedanjem stoletji se je najbolj odlikoval Aleksander Manzoni  (Pro-
messi sposi).

Pregled narodnega slovstva španskega.  Srednjeveška narodna
pesem se je 16. stoletja umaknila umetni pesmi. Lirične pesni sta
skladala posebno Mendoza (f 1575) in Ponče de Leon (f 1591),
junaško povest Mihail Cervantes (1577—1616), kterega delo „Don
Quixote de la Mancha“  slove po celem svetu. Gledališčnih iger
sta razven Cervantes-a posebno izverstnih in veliko spisala Lope
de Vega (f 1635) in Calderon  de la Barca (f 1681).

Pregled narodnega slovstva portugalskega.  Najimenitnejši
portugalski pesnik je Camoes  (1524—1569), ki je v svoji junaški
pesni, „Luziade“ imenovani, proslavljal najdbe Portugalcev, zlasti njih
potovanje krog Afrike in junaške boje v Indiji.

Pregled narodnega slovstva francoskega.  Novoveško francosko
slovstvo sta ustanovila satirik Rabelais  (f 1553) in Klement Marot
(f 1544). Neprestano se razvijaje doseglo je drugo polovico 17. stoletja
(za Ludovika XIV.) in v 18 . verhunec svojega razvitka ter je imelo
premnogo vpliva na vso evropsko naobraženost zlasti viših stanov.
Francoski so med seboj občevali in po večem še občujejo poslanci
raznih deržav in deržavniki in francoski se je govorilo po vladarskih
dvorih in plemenitniških gradeh. Žaloigre sta po gerških izgledih
posebno pisala Peter Corneille  (f 1684) in Jovan Racine  (f 1699).
Občudovan in nepreseglj iv pisatelj veselih iger j e bil M o 1 i e r e (f 16 73).
Boileau  Despreaux (1711) je skladal izverstne lirične in satirične
pesni, Lafontaine  (f 1625) pa basni. Izverstnih junaških pesem
nimajo Francozi, ustvarili so pa imenitne romane: s temi se je najbolj
odlikoval Lesage (f 1747). Arouet Voltaire  (1684—1778), najime¬
nitnejši francoski pisatelj, se je odlikoval v vseh pesniških strokah,
zlasti pa kot skladatelj gledališčnih iger (žaloiger) in junaške pesmi.
Ta duševno prebogato obdarjen mož je imel največ vpliva na duševni
razvitek ne le francoske, ampak evropske izobražene družbe. Napadal
in razdiral je zlasti verstvo in cerkvene naprave in napake; potem
pa izpodkopoval tadanje deržavne in družbinske podloge. (Primer, od¬
stavek o vzrokih francoskega punta str. 122). Nič manj imeniten ni
Jean Jaques Rousseau  (1712—1778) iz Geneve, ki je v svojih
romanih (Emile in Nova Heloisa) in v deržavnoslovnih spisih (Contrat
social) strastno napadal vse družbinske, verske in deržavne razmere. —
V sedanjem stoletji so francosko slovstvo najbolj razvijali sledeči
pisatelji: Chateaubriaud (f 1848), Viktor Hugo, Beranger (f 1857),
Lamartine (f 1869) in Delavigne.

Pregled narodnega slovstva angleškega.  Ko je slavna kraljica
Elizabeta povzdignila deržavo, začelo je tudi narodno slovstvo cveteti.
Viljem Shakespeare  (f 1616) je spisal mnogo tako izverstnih gle¬
dališčnih iger, da ga dosedaj še nobeden dramatik dosegel ni. Jovan
Milton  (f 1674) je spisal Angležem najboljše junaške pesni (The

— 209 —

paradise lost Izgubljeni raj). V 18. stoletji je pisal zelo lepe pesni
Skotec Robert Burns  (1796); Sterne in Goldsmith  (The vicar
of Wakefield) sta skladala glasovite romane, Swift  pa satire. Tudi
v 19. stoletji je angleško slovstvo močno napredovalo: Lord Byron
(t 1824), izversten skladatelj lirične in junaške pesni, Valter Scott,
Dickens, Thackaray in Bulwer,  glasoviti pisatelji romanov.

Pregled narodnega slovstva nemškega.  V 16. stoletji sta najbolj
slovela norimberški črevljar Hans Sachs  (f 1576), skladatelj nešte-
vilnih gledališčnih iger, in Fischart (f 1591), najplodnejši satirik. V
17. stoletji se narodno slovstvo nemško ni posebno razvijalo, ker se
je dalo okleniti in voditi od tujega francoskega duha. Isto velja o pervi
polovici 18. stoletja; v drugi polovici se pa je osvobodilo ozkih tujih
verig ter je nastopilo nova pota. K temu so zlasti pripomogli Klopstock,
Wieland, Lessing in Herder. —- Klopstock  (1724—1803) se je
pervi iztergal iz francoskega oklepa ter je spisal premnogo liričnih
pesem in dolgočasno junaško pesem „Messiade“. — Wieland
(1733—1813) je spisal mnogo povesti, več romanov (Abderiti, Don
Sylvio de Rosalva, Agaton, Peregrinus Proteus), epopeo Oberon itd. —
Lessing  (1729—1781), najbistroumnejši nemški pesnik, je na terdno
domačo podlago postavil narodno slovstvo nemško ter je bil začetnik
izgledne nemške proze. Najimenitnejša dela njegova so „Laokoon“
in „Hamburgische Dramaturgie", „Minna von Barnhelm" in „Nathan
derWeise“. — Herder  (1744—1803) je bil pesnik in modroznanec;
obdeloval je zlasti narodno pesništvo. — Verhunec svojega razvitka
pa je nemško slovstvo dospelo s Schiller-om in Gothe-om. Schiller
(1759—1805) je spisal Wallensteina, Marijo Stuartsko, Devico Orle¬
ansko, Nevesto Mesinsko, Viljem Tella pa premnogo liričnih pesni. —
Gothe (1749—1832) je spisal drame: Ifigenija, Torkvato Tasso, Egmont
in Faust, nekaj romanov (Die Leiden des jungen VVerther), idilo:
Hermann in Dorothea itd. Najimenitnejši pesniki v novejši dobi so
pa bili Uliland, Ruckert in grof Platen.

Pregled narodnega slovstva poljskega.  Cvetlojeuže v 16. sto¬
letji, ko je poljski jezik izpodrinil latinščino. Najimenitnejši pesniki
te zlate dobe so Rej; Ivan Kohanovski (1532—1584), zlasti lirični
pesnik; njegova dva brata Peter in Andrej, ki sta v poljščino pre¬
ložila junaške pesni Tassa, Ariosta in Vergilija; Simonovič. Pesniki
in dragi narodni pisatelji v 17. in 18. stoletji so le malo pomnožili
slovstvo; vendar se je to konci 18. stoletja jelo znova lazcvetati.
Najimenitnejši pesnik v sedanjem veku pa je bil Adam Mickievic
( 1798 —1855); pisal je razen druzega najlepše lirične pesni, pa tudi
imenitne epične (Graž.yna, Pan Tadeuš, najnaravnejša slika življenja
poljskega naroda).

Pregled narodnega slovstva ruskega.  Narodno rusko slovstvo
se je začelo razvijati za carja Petra Velikega. Vendar so pervi dve
tretjini 18. stoletja ruski pisatelji le preradi posnemali mostranske
pesnike, to zlasti za carinje Katarine II. Iz te dobe posebno imeniten

— 210  —

je Deržavin (1743—1816), ki je neoziraje se na tuje umotvore
skladal pesni prav v duhu ruskega naroda. Prevelike zasluge ima
tudi slavni zgodovinar Karamzin. Sumrakov in Knjažnin sta bila za
Katarine II. najglasovitejša pisatelja gledališčnih iger. Ko je car Alek¬
sander I. jel pred vsem pospeševati narodno naobraženost, napočila
je Ruskej nova slovstvena doba. Kot zvezde perve verste so se sve¬
tili Karamzin, Mihael Lermontov (1811—1841) s svojimi epičnimi
in liričnimi pesmami, Aleksander Puškin (1799 —1837), kije  Rusom
spisal najlepše pesniške povesti, lirične in epične pesmi, in gleda¬
liščne igre, V najnovejši dobi so se naj bolj odlikovali ali se pa še
odlikujejo Baratinskij, Jazykov, Tumanskij, Podolinskij, Kozlov, Tur-
genev itd.

Pregled češkega  slovstva. Novo češko  slovstvo se je začelo
z J. Husom;  a sperva se ni toliko razvijalo pesništvo tem bolj pa
slovstvo v nevezani besedi. Popolnoma razcvetlo se je bilo in obilo
sadu je donašalo od leta 1526 do 1620; tako da se ta čas prav
primerno imenuje „zlata doba“  češkega slovstva. Najimenitniša pes¬
nika sta bila Jurij Strejc,  ki je skladal češke psalme, in Simon
Lomnicki,  ki je živel na dvoru cesarja Rudolfa II. Dosta bolj je
cvetla češka proza (Karl Zierotinski, V. Hajek j- 1553, Ad. Veleslavin
f 1599. Ul. Prežat iz Velkanove f 1546, Mart. Zamerski f 1592,
Gal Zalanski f 1620 in oni osmeri učenjaki, ki so od 1. 1579 do
1593 na gradu Kraljici preložili sv. pismo iz izvirnikov v uajčistejšo
in najglajšo češčino). Posebno zanimljivo je to, da so takrat vsi sta¬
novi brez razločka navdušeno pospeševali domače slovstvo ter gojili
raznoverstne znanosti in umetnosti. — S 30letiio vojsko (bitko na
Beli gori) se začne žalostna doba češkega slovstva. Nasprotniki so pokon¬
čali vse proizvode starejših dob. In kdo bi je bil gojil, če pomislimo,
da beseda Čeh je bila z besedo krivoverec in upornik zelo enakega
pomena. Najimenitniši pisatelj je bil Am. Komenski,  zadnji škof
čeških bratov. Ukaz odi.  1774 je imel za zmeraj pokopati češko
slovstvo. A to hudo pritiskanje je prebudilo nove češke pisatelje
(Pelcel, Prohaska, V. Kramer, Dobrovski) ter slovstvo se je jelo znova
razvijati odi.  1818, ko je pesnik V. Hanka našel preimenitni Kralje-
dvorski rokopis. Najimenitniši pesniki in pisatelji sedanjega stoletja so:
Kolar  f 1852, Čelakovski  f 1852, B. Jablonski, J. Holi f 1849,
Šnaider, Klicpera f 1859, K. Til f 1856, Mahaček f 1846, Halek, Neruda.
Preimenitni učenjaki: Jungman, Hanka, Šafarik, Palacki in Hatala.

Pregled sl oven kega  slovstva. Novo slovensko  slovstvo se
je začelo z reformacijo; oče njemu je bil slavni Pr. Trubar  (1508—1586);
bolj ali manj imenitni pisatelji one perve dobe so Dalmatin, Ver¬
gerij, Bohorič, Krelj in Kren. Lepše se je jelo razvijati v drugi
dobi (1770 do 1843,) v kterej se je najprej odlikoval A. Linhart,
t 1795; vse pa prekosi oče slovenskih pesnikov: Valentin Vodnik
(1758—1819). Pozneje so delovali M. Ravnikar f 1845, ustanovitelj
čiste slovenske proze, Jarnik f 1844, Kopitar f 1844, Metelko j- 1860
in Slomšek f 1862. Pesništvo so gojili zlasti oni pesniki, ki so v

— 211  —

„Kranjski čbelici“ priobčevali svoje proizvode; med njimi se kot naj¬
svetlejša zvezda blišči Fr. Preširen,  pervak slovenskih pesnikov
(1800 1849). V tretji  dobi (1843 — sedanjega časa) se je
slovstvo še bolj razvilo ter se razširilo med vse kroge slovenskega
naroda. Najimenitniši pesniki so J. Koseski  (Vesel), Levstik,
zlasti pa S. Jenko in Boris Miran  (Stritar); potem pa Josip
Jurčič -j- 1881.

Pregled serbohervaškega  narodnega slovstva. Deli se to v
3 dobe, kterih zadnji dve obsegate novi vek (od razpada Serbskega
kraljestva konci 14. stoletja do srede 18. stoletja, in sedanja doba).
Turško krutost je zaterla lepo cvetoče narodno slovstvo pred bitko
na Kosovem polji. To se je razvijalo samo v mestih ob Jadranskem
morji (v Dalmaciji), zlasti pa v Dubrovniku. Ta republika je bila od
konca 15. stoletja do konca svojega obstanka središče slovanske kup¬
čije na jugu; blagostanje se je neprestano množilo, to pa je zopet
pospeševalo duševni razvoj dubrovniških prebivalcev, tako da so prav
primerno to mesto imenovali „slovanske Atene 11 . Pesniki so skladali
kaj raznoverstne poezije: lirične, junaške in dramatične. Najimenit¬
nejši so bili v 15. stoletji: Marolič, Menčetič in Dožič; v 16.: Lučič,
Vetranič, Gučetič, Čubranovič, Hektorovič, Ranjina in Zlatarovič; v
17.: Gundulič, Palmotič, Bunič i. t. d. v 18. pa se med vsemi sveti
Gjorgjič in kot izverstni posneinatelj narodne pesni: Kačič, — Ivan
Gundulič  (1588— 1638), sin zgodopisca Franca Gunduliča iz ime¬
nitne dubrovniške rodbine, se je odlikoval v lirični, epični in drama-
matični poeziji. Ta pisatelj je začetnik slovanske drame; ustanovil
je v Dubrovniku pervo slovansko gledališče, v kterem je perve slo¬
vanske igre, svoje umotvore, čestokrat sam predstavljal. Najbolj znan
pa je po svojej junaški pesni Osman; v tej proslavlja sultana
Osmana II., slavne boje poljskega naroda, zlasti pa njihovega kralja
Vladislava II. v letu 1621. — Nova doba se je začela za serbsko
slovstvo, ko so vpeljali narodni jezik v knjigo; največo zaslugo za to
imajo Dositej Obradovič (f 1811), Demetrij Davidovič, zlasti pa Vuk
Stefanovič. Pešta in Novi Sad sta imenitni središči serbske književ¬
nosti na Ogerskem. Prej omenjeno narodno slovstvo dubrovniško je
bilo dolgo časa le malo znano po serbsko-liervaškem svetu, kjer žila
pravega narodnega pesništva ni nikdar zamerla. V sedanjem stoletji
so se jeli ž njim pečati; to je konci perve čertertine sedanjega sto¬
letja napotilo hervaškega pisatelja Saja, da je dubrovniški jezik vpeljal
v književnost hervaško. In od istega časa dobili so ondotni Jugoslovani
premnogo izverstnih pesnikov: Milutinovič, Stanko Vraz, grof Medo
Pučič, Ivan Mažuranič, Sundečič, Preradovič, Subotič, Utjesenovič,
Ternski i. t. d.

Umetnosti.

Stavbarstvo  se je v Italiji naj prej prestrojilo in sicer po
izgledu nekdanjih rimskih stavb. Eden najimenitnejših mojstrov nove
zidave je bil Brunelleschi (1377—1444), ki je v Florenciji sezidal

u*

— 212  —

velikansko kuplo na stolni cerkvi, potem pa palačo Pitti; po tej pa¬
lači so Florentinci dolgo zidali svoja stanovališča. Še bolj po staro-
davniških načelih se je ravnal Bramante (1444—1514), ki je začel
zidati po celem svetu znano cerkev sv. Petra v Rimu; še bolj se je
odlikoval Michelangelo Buonarotti  (1475—1564), ki je dozidal
rečeno cerkev. Ta mojster je bil tudi najizverstnejši slikar in kipar.
Polagoma se je italijansko stavbarstvo razširilo črez druge dežele
evropske. Za Ludovika XIV. in XV. so jeli stavbe silno lepotičiti,
tako da se je po polnem izgubila pervotna enoterost (Rococo); v
19. stoletji izboljšal se je popačeni okus in stavbarji so se jeli zopet
ravnati po lepih stavbah starodavnih Gerkov in Rimljanov.

Kiparstvo  se je v Italiji jelo uže sredi 15. stoletja razvijati.
Lavrencij Ghiberti (f 1455) je pervi jel posnemati prekrasne kipove
nekdanjih Gerkov. Isto pot je hodil tudi Michelangelo ter kiparstvo
tako doveršil, da so ga po njegovi smerti razni mojstri le posnemali.
Izverstna kiparja sta bila tudi njegova soverstnika Begarelli (f 1565)
in Bandinelli (f 1559); zelo se je odlikoval njegov učenec Benvenuto
Cellini (f 1572). Pozneje je pojemalo kiparstvo, dokler se niso v
19. stoletji pokazali novi mojstri, ki so je toliko povzdignili, da so
se njih umotvori sedaj pa sedaj primerjali z gerškimi uzori. Najslav¬
nejši teh mojstrov je bil Canova (f 1822), potem Danec Thonvaldsen
(f 1844) in Nemca Sch\vantaler (f 1848) in Rauch (f 1857)

Slikarstvo,  najimenitnejša umetnost novega veka, se je bilo
uže v 15. stoletji močno razvilo, in sicer je slovelo v Italiji in na
Nizozemskem (v Flandriji: brata Hubert in Jovan van Eyck, v Ho¬
landiji: Lukas iz Leydena i. t. d.) Po polnem se je pa ta umetnost
razcvetla v 16. stoletji, zlasti v Italiji, kjer so najimenitnejši slikarji
ustanovili posebne slikarske šole. Začetnik florentinske šole je Michel¬
angelo, kterega ni presegel nobeden njegovih soverstnikov in učen¬
cev. Najimenitniše slike njegove so v Rimu (poslednja sodba v
sikstinski kapeli in slike na mokro ob oboku te kapele). — Rafael
Sanzio iz Urbina (1483 - 1520) je glavni zastopnik rimske šole (Matere
božje, sveta rodovina, slike na mokro v Vatikanu (stanze in loggie
itd.) — Najimenitnejša slikarja beneške šole sta bila Tizian (f 1576)
in Paolo Veronese (f 1578), najslavnejša lombardske verste pa Le¬
onardo da Vinci (f 1591; sveta večerja v Milanu) in Correggio
(f 1534; pastirji molijo Krista, terpeča Magdalena in slike na mokro
v Parmi).

Začetnika nizozemskih  slikarjev sta bila brata Hubert in
Jovan van Eyck. Po vstaji zoper Špance so se nizozemski slikarji
razločili v dve versti: Brabantski in belgijski so se ravnali po uzorih
16. stoletja ter so razne njih prednosti skušali zediniti v popolno ce¬
loto (To so skušali tudi Italijani: Anibale Caracci v Bologni, Guido Reni
Domenichino, Albani itd.), holandski pa se niso dosta zmenili za prej¬
šnje slikarje.in njih prednosti, ampak so skušali le naravo prav živo
posnemati. (Isto so skušali tudi Italijani: Caravaggio, Spagnoletto,
Salvator Rosa). Najimenitnejša brabantska slikarja sta bila Peter

— 213  —

Pavd Rubens (1577—1640) in njegov učenec Anton van Dyck (f 1641)
najodličnejši med mnogobrojnimi holandskimi slikarji je bil Pavel Rem¬
brandt (f 1669). — Nemški slikarji so se ravnali po nizozemskih,
dokler niso Holbein (f 1554), Diirer (f 1528) in Kranach (1553) usta¬
novili posebnih šol.

Na Španskem  je slikarstvo najbolj cvetelo v 16. in 17. sto¬
letji. Izversten je bil uže Velasquez (f 1660), še izverstnejši pa
Murillo (f 1682), ki sta se oba izučila pri slikarjih sevilskih.

Pri Francozih  je v prejšnjem času najbolj slovel Claude Lor-
rain (f 1682), pri Angležih  pa Hogarth (f 1764).

Kaj visoko se je povzdignilo slikarstvo v današnjem stoletji;
najimenitnejši slikarji so bili ali so še Francozi in Belgijanci: Davicl
Horace Vernet, Paul Delaroche in Gallait; Nemci: Cornelius Over-
beck, Kaulbach, Piloty; Čeha Zeleny in Čermak; Poljak Matejko.

Kupčija.

Evropska kupčija se je po polnem prestrojila po najdbi novega
sveta (Amerike) in morske poti krog Afrike v Vzhodno Indijo. Ude¬
leževale so se je posebno one deržave in dežele evropske, ktere ne¬
posredno obliva Atlantski ocean. Španci in Portugalci sosperva naj¬
bolj bogateli po tem svetovnem tergovstvu, pozneje pa Nizozemci
(Holandci) in Angleži. Začetkom tega stoletja so se Zedinjene der¬
žave v Severni Ameriki toliko okrepile in razširile, da se sedaj po
raznih straneh z Angleži poganjajo za prednost pri kupčiji. Nove iznajdbe
(parobrodi, železnice, dalekopisi) silno pospešujejo razvitek kupčije.

Obertstvo.

Tudi obertstvo se je v novem veku, zlasti pa v sedanjem sto¬
letji vsestransko tako razvilo in zboljšalo, da bi se tega nikdo ne bil
nadejal v preteklem stoletji. Posebno je pospešujejo razni stroji (ma-
šine), obertnijski in denarni zavodi itd.


— 214  —

Poverstni zgodovinski pregled.

Perva doba.

Od najdbe novega sveta (Amerike) do vestfalskega

miru.

1492 — 1643 .

1492 Krištof Kolumb najde Ameriko.

1493—1519 Cesar Maksimilijan I.

1498 Vasco da Gama najde morsko pot v Vzhodno Indijo.

1498 Ludovik XII. posede Milan.

1500 — 1600 .

1500 Portugalec Kabral najde Brazilijo.

1501 Španci in Francozi posedejo Neapolitansko; Španci je obderže.
1506 Krištof Columbus umerje.

1509 Zaveza cambraiska zoper Benečane.

1512—1547 Franc I., kralj francoski.

1515 Franc I. zmaga pri Marignani ter posede Milansko.

1517 Martin Luther začne novo vero oznanovati.

1519—1556 Cesar Karl V., kralj španski (1516—1556).

1519 Ferdinand Cortez napade Mehikansko.

1519—1522 Magelaens potuje krog zemlje.

1521 Martin Luther na deržavnem zboru v Worms-u.

1521—1526 Perva vojska med Karlom V. in Francem I.

1523—1560 Gustav Vaza, kralj švedski, vpelje Lutherjevo krivo vero.

1525 Bitka pri Paviji; kmetske vstaje na Nemškem.

1526 Madridska pogodba med Karlom in Francem.

1526 Bitka pri Mohači; Ludovik II., kralj ogerski in češki, umerje;
Ferdinand I. ustanovi avstrijsko-ogersko monarhijo.

1527—1529 Druga vojska med Karlom in Francem.

1527 Karl Bourbonski vzame Rim.

1529 Solejman oblega Dunaj; deržavni zbor v Spiri (protestanti).

1530 Deržavni zbor v Augsburgu (augsburška veroizpoved).

— 215  —

1530 Karl V. da vitezom sv. Janeza Malto in Gozzo.

1531 Schmalkaldska zaveza; Zwingli umerje v bitki pri Kapelu.

1534 Ignacij Loyola ustanovi red očetov jezuitov.

1535 Karl V. se srečno bojuje z Mohamedanci v Tuniziji.

1536—1538 Tretja vojska med Karlom in Francem.

1541 Karlova nesrečna vojska zoper Algier.

1542—1568 Marija Stuartska, kraljica škotska.

1542—1544 Cetverta vojska med Karlom in Francem.

1543 Papež Pavel poterdi ustanovitev reda jezuitskega.

1545—1563 ObČDi cerkveni zbor tridentinski.

1446—1547 Schmalkaldska vojska.

1547—1559 Henrik H., kralj francoski.

1552 Moric Saški odpade; pasovska pogodba.

1555 Verski mir augsburški.

1556—1564 Ferdinand I., cesar nemški.

1556—1598 Filip II., kralj španski.

1558 Karl V. umerje pri sv. Justu v Estramaduri.

1558—1603 Elizabeta, kraljica angleška.

1559 Mir, sklenen v Chateau-Cambrais-u; Franc II., kralj franscoski.
1562 Začetek vojska s Hugenoti na Francoskem.

1564 Jovan Calvin, krivoverec umerje v Genevi.

1564—1576 Maksimilijan H., cesar nemški.

1566 Nikolaj Zrinij brani terdnjavo Siget, Solejman in Zrinij umerjeta.
1568 Alba umori Egmonta in Horna.

1571 Don Iuan d’ Avstria pobije Turke pri Lepantu.

1572 Jagelovci izmro na Poljskem; odslej je Poljsko izborno kraljestvo.
1572 Noč sv. Jerneja ali kervavo svatovanje.

1574 — 1589 Henrik III., kralj francoski.

1576—1612 Rudolf II., cesar nemški.

1579 Sedem nizozemskih pokrajin sklene utrehtsko unijo.

1581—1640 Portugalsko pod špansko oblastjo.

1587 Elizabeta ukaže usmertiti Marijo Stuartsko.

1588 Pogin nepremagljive armade španske.

1589—1810 Henrik IV., kralj francoski.

1598 Razglas (edikt) nanteski.

1598 Rurikoviči izmro na ruskem prestolu.

1598—1621 Filip III., kralj španski.

1600 — 1700 .

1603—1625 Jakob I., kralj veliko-britanski.

1606 Mir, sklenen s Turki v Sitvi Toroku.

1608 Protestantje sklenejo unijo na Nemškem.

1609 Katoličani sklenejo ligo na Nemškem.

1610—1632 Ludovik XIII., kralj francoski; Marija Medicejska.
1612—1619 Matija, cesar nemški.

— 216  —

1613—1762 Romanoviči na prestolu ruskem.

1618 Začetek tridesetletne vojske.

1619—1637 Ferdinand II., nemški cesar in avstrijski vladar.

1620 Bitka na Beli gori.

1621 —1665 Filip IV., kralj španski.

1625—1642 Kardinal Richelieu, vsemogočni minister francoski.

1625—1629 Danska vojska; Mir v Ljubeku (1629).

1626 \Valenstein premaga Mansfelda pri Desavi, Tilly pa Kristijana IV.
pri Lutru am Barenberge.

1630 Walenstein odstavljen; Gustaf Adolf pride na Nemško.

1631 Tilly vzame Devin in je pobit pri Breitenfeldu.

1632 Tilly umerje; bitka pri Liitzenu, Gustaf Adolf umerje.

1634 Walenstein je umorjen v Hebu (Eger); bitka pri Nordlingenu.

1635 Izborni knez saski se v Pragi pomiri s cesarjem.

1635—1648 švedsko-francoska vojska.

1637—1657 Ferdinand III., cesar nemški in vladar avstrijski.

1640 Portugalci se osvobode španske sile.

1640—1688 Friderik Viljem, veliki izborni knez brandenburški.

1643—1715 Ludovik XIV., kralj francoski.

1643—1661 kardinal Mazarin, pervi minister francoski.

1648 Vestfalski mir v Monasteru in Osnabriicku.

Druga doba.

Od vestfalskega miru do francoske revolucije.
1648 — 1789 .

1649 Karl I., kralj angleški je umorjen.

1649—1660 Velika Britanija je republikanska deržava.

1653—1658 Oliver Cromwcll, pokrovitelj angleške republike.

1654 Kristina se odpove švedski kroni; Karl Gustaf iz Zweibruckena
pride na prestol.

16 56 Bitka pri Varšavi v švesdko-poljski vojski (1655—1660)

1658—1705 Leopold I., nemški cesar in avstrijski vladar.

1659 Mir pirenejski; Rihard Cronrvvell se odpove oblasti.

1660— 1685 Karl II. Stuartski, kralj velikobritanski.

1660 Švedci sklenejo mir v Kodanji, s Poljaki pa v Olivi.

1661— 1683 Colbert, imeniten francoski minister.

1666—1668 Perva roparska vojska Ludovika XIV.; mir v Abenu.
1672—1678 Druga roparska vojska Ludovika; mir v Nymwegenu.

1680—1684 Ludovikove reunije.

1683 Turki oblegujejo Dunaj; Jovan Sobieski; turška vojska (1683—
1599).

1685 Odprava razglasa nanteskega; Jakob II., kralj angleški.

1687 Ogersko postane dedinsko kraljestvo.

1688—1697 Tretja roparska vojska Ludovika XIV.; mir v Ryswicku,
1689 —1702 Viljem III., Oranski, kralj veliko-britanski.

217  —

1689 1725 Peter I. Veliki, car ruski.

1697 Evgen Savojski pobije Turke pri Zenti.

1697—1718 Karl XII., kralj švedski.

1699 Mir v Karlovcih.

1700 - 1800 .

1700—1721 Severna vojska.

1700 Habsburgovci izraro na španskem prestolu.

1701 Ustanovljenje pruskega kraljestva; Friderik I. (1701—1173).
1701 —1714 Nasledstvena vojska španska.

1703 Ustanovitev Petrograda, novega stolišča ruskega.

1704 Bitka pri Hochstadtu.

1705 Leopold I. umerje ; cesar Jožef I. (1705 — 1711).

1706 Karol XII. sklene mir v Altranstšidtu (z Augustom II.).

1706 Bitka pri Ramillies-u in Turinu.

1708 Bitka pri Oudenarde-u.

1708 Rusi premagajo Karla XII. pri Pultavi.

1709 Bitka pri Malplaquetu.

1711 Car Peter I., zajet pri Prutu, sklene mir s Turki.

1711 —1740 Karl VI., cesar nemški in vladar avstrijski.

1713 —1740 Friderik Viljem I., kralj pruski.

1713 Mir utrehtski; pragmatična sankcija.

1714 Mir v Rastadtu in Badenu; Hanoverski vladarji pridejo na prestol.

1715— 1774 Ludovik VI., kralj francoski.

1716— 1718 Karlova perva vojska s Turki; mir v Požarovici (1718).
1721 Peter I. sklene s Švedci mir v Nystadtu.

1733—1838 Nasledstvena vojska poljska, mir dunajski (1738).

1738 Franc Štefan Lotarinški postane veliki vojvoda toskanski.

1740—1780 Marija Terezija, vladarica avstrijska.

1740—1786 Friderik II., kralj pruski.

1740—1748 Nasledstvena vojska avstrijska; mir ahenski (1748).

1740—1742 Perva šleska vojska; mir draždanski (7451).

1745—1765 Franc (Štefan) I., cesar nemški.

1756—1763 Sedemletna ali tretja vojska sleska.

1757 Bitke pri Pragi, Kolinu, Rossbachu in Leuthenu.

1758 Rusi pobiti pri Zorndorfu; Daun premaga Friderika II. pri Hoch-
kirchenu.

1750 Avstrijanci zmagajo pri Kunnersdorfu; vjamejo Finka pri Masenu.
1759—1788 Karl III., kralj španski.

1760 Friderik zmaga pri Legnici in Torgau-u.

1762—1796 Katarina II., carinja ruska.

1763 Mir hubertski in mir pariški.

1765—1790 Jožef II., car nemški.

1767— 1784 Angleška vojska v Vzhodni Indiji.

1768— 1779 Angleški pomorščak Janez Cook potuje trikrat krog zemlje.
1768—1774 Perva vojska carinje Katarine zoper Turke.

1769 Napoleon I. (Bonaparte) se rodi v Ajaccii na Korsiki.

— 218  —

1772 Perva delitev poljskega kraljestva med Prusijo, Rusijo in Avstrijo.

1773 Odprava reda jezuitskega (papež Klement XIV.)

1774— 1792 Ludovik XVI., kralj francoski (f 1793).

1776—1783 Vojska za svobodo severoameriških naselbin.

1778—1779 Nasledstvena vojska bavarska; mir tešinski (1779).

1779 Angleški pomorščak James Cook umerje.

1780—1790 Cesar Jožef II., avstrijski vladar.

1783 Angleži sklenejo mir v Versailles-u ter priznajo samostalnost Ze¬
dinjenih deržav v Severni Ameriki.

1786— 1797 Friderik Viljem II., kralj pruski.

1787— 1792 Druga vojska carinje Katarine II. zoper Turke.

1788— 1790 Vojska med Švedci in Rusi.

Tretja doba.

Od francoske revolucije do sedanjega časa.
1789 — 1880 .

1789 Začetek francoske revolucije.

1789— 1791 Ustavodajna narodna skupščinu.

1790— 1792 Leopold II., cesar nemški in vladar avstrijski.

1791— 1792 Postavodajalna narodna skupščina.

1792— 1806 Franc II., zadnji cesar nemški (f 1835).

1792—1804 Francija je republikanska deržava.

1792— 795 Narodni konvent.

1792 (1793)—1797 Perva vojska evropskih zaveznikov zoper Francijo.

1792 Dumouriez zmaga Avstrijance pri Jemappes-u.

1793 Ludovik XVI. umorjen; Avstrijanci zmagajo pri Neenvindenu; druga
delitev poljskega kraljestva med Rusijo in Prusijo.

1794 Francozi zmagajo pri Fleurus-u in posedejo Belgijo.

1795 Tretja ali zadnja delitev Poljske med Avstrijo, Rusijo in Prusijo;
mir bazilski.

1795— 1799 Direktorij vlada francoski republiki.

1796 Nadvojvoda Karl premaga Jourdana pri Ambergu in Wurzburgu.

1796— 1797 Napoleon Bonaparte zmaguje pri Montenotte-u, Millesimu,
Mondoviji, Lodiji; vzame Mantovo; mir v Čampo Formiji; cisal-
pinska republika.

1797— 1840 Friderik Viljem III., kralj pruski.

1797—1799 Napoleon gre v Egipet; vzame Malto; zmaga pri piramidah ;
Nelson pokonča francosko ladijevje pri Abukiru.

1798 Rimska in helvetska republika.

1799—1802 Druga vojska evropskih zaveznikov zoper Francijo.

1799 Neapel postane partenopska republika; odstranitev direktorija; Na¬
poleon imenovan za pervega konzula.

— 219 —

1800—1875.

1800 Napoleon zmaga pri Marengi; pridobi zopet severno Italijo; Mo-

reau zmaga pri Hohenlindenu.

1801 Mir liinevilleski med Francijo in Avstrijo.

1802 Mir amienski med Francijo in Anglijo.

1804 Napoleon se proglasi za cesarja francoskega.

1804 Franc I. proglasi Avstrijo za dedinsko cesarstvo.

1805 Napoleon I. se imenuje kralj italski.

1805 Tretja vojska zaveznikov zoper Francijo; bitka pri Trafalgaru in
pri Slavkovem (Austerlici); mir požunski med Avstrijo in Francijo.

1806 Jožef Bonaparte postane kralj neapolitanski; Ludovik Bonaparte
pa kralj holandski.

1806 Razpad nemškega cesarstva; ustanovitev zaveze renske.

1806—1807 Cetverta vojska zaveznikov zoper Francijo; upor Špancev.

1809 Avstrija se sama vojskuje z Napoleonom I., zmaga pri Aspernu in
Esslingu, premagana pa je pri Wagramu. Mir dunajski.

1810 Holandija združena s Francijo.

1810 Napoleon se loči od svoje žene Jožefine ter se oženi z Marijo Lu-
doviko, hčerjo avstrijskega cesarja Franca I.

1811—1824 Španske naselbine v Ameriki se osvobodijo španskega jarma.

1812 Napoleon gre na Rusko; zmaga pri Smolensku in na Borodini;
požar moskovski; Ney in Oudinot zmagata pri Berezini.

1813 Velika vojska za osvobojenje izpod Napoleonovega jarma. Bitki
pri Lutzenu in Bodušinu, pri Grossbcerenu in Katzbachi, pri Draž-
danih, Holmu in Nollendorfu; zavezniki zmagajo pri Lipskem.

1814 Bitke pri La Rothieru, Laonu m Arcis-u sur Aube; Napoleon se
odpove cesarstvu ter gre na otok Elbo; Bourbonovci se verncjo
in sklenejo pervi pariški mir.

1814—1815 Shod vladarjev in deržavnikov evropskih na Dunaji.

1815 Napoleon se verne v Francijo; Bitka pri Waterlo-u; drugi pariški
mir; sveta zaveza; Napoleon gre na otok sv. Helene.

1821 Napoleon umerje na otoku sv. Helene.

1821 Gerki vstanejo zoper turško nasilstvo.

1824 Lord Byron umerje v Missolunghi-u.

1825—1855 Nikolaj I. car ruski.

1826 Sultan Mahomed II. (1808—1839) pokonča kerdelo janičarsko.

1827 Zavezani Angleži, Francozi in Rusi pokončajo turško ladijevje pri
Navarinu.

1829 Dibič zmaga Turke pri Šumenu.

1830—1837 Viljem IV., kralj veliko-britanski.

1830 Bourbonovci so pregnani iz Francije; Ludovik Filip Orleanski
pride na prestol; ustanovitev kraljestva belgijskega; poljska vstaja
v Varšavi; ustanovitev kraljestva gerškega.

1835—1848 Ferdinand Dobrotljivi, cesar avstrijski.

1837 Elizabeta, kraljica britanska.

1846 Vstaja gališka; Krakovo združeno z Avstrijo,

— 220  —

1848 Francoska revolucija v meseci juliji; Ludovik Filip pregnan s pre¬
stola kraljevega ; ustanovitev druge francoske republike.

1848 — Franc Jožef I., cesar avstrijski; upor dunajski, praški, ogerski
(madjarski) in italijanski (Jelačič in Radecky).

1848 Grof Radecky zmaga pri Custozzi; minister Latour obešen.

1849 Grof Radeckv zmaga pri Novari, Gorgey se uda pri Vilagoši;
razpuščenje ustavodajnega zbora v Kromeriži (4. sušca).

1851 Cesar Franc Jožef prekliče ustavo avstrijskega cesarstva.

1852 Knez Ludovik Napoleon Bonaparte, predsednik francoske republike,
ustanovi dedinsko cesarstvo francosko.

1852—1856 Krimska vojska; mir pariški (1856);

1855 Cesar Franc Jožef I. sklene konkordat s papežem Pijem IX.

1855—-1881 Aleksander II. Osvoboditelj, car ruski.

1859 Italijansko-francosko-avstrijska vojska; bitka pri Magenti in Sol-
ferini; premirje v Vilafranki; mir zuriški.

1859 —1861 Sardinija razširi svojo oblast skoro črez vso Italijo ter

ustanovi kraljestvo italijansko.

1860 Cesar Franc Jožef I. proglasi oktobersko diplomo ter se odpove
samovlasti.

1861 Cesar Franc Jožef I. proglasi tako imenovano februarsko ustavo.

1861—1865 Notranja vojska v Zedinjenih deržavab Severne Amerike.

1861—1867 Nadvojvoda Maksimilijan, cesar mebikanski.

1866 Prusko-italijansko-avstrijska vojska. Prusi zmagajo pri Kraljičnem
gradci, Avstrijanci pa pri Custozzi in Visu; mir praški.

1867 Ustanovitev dualizma v Avstriji; decemberska ustava.

1869—1870 Občni cerkveni zbor v Vatikanu.

1860—1871 Nemško-francoska vojska; Italijani posedejo Rim ter ga
proglase za stolišče in glavno mesto italijanskega kraljestva.

1870 Francija je proglašena za republiko; Napoleon III. vjet pri Sedanu.

1871 (18. prosenca). Nemčija je proglašena za dedinsko cesarstvo pruske
rodovine hohenzollerske.

1871 (18. maja) Francija sklene z Nemčijo mir v Frankfurtu na Menu.

1871—1873 TJiiers, predsednik francoske republike.

1873 Svetovna razstava na Dunaji; denarni polom na dunajski borsi.

1873 Mac-Malion predsednik francoske republike.

1875 Vstaja Bošnjakov in Hercegovincev zoper turško nasilstvo.

1876 Černogorci in Serbi napovedo Turčiji vojsko ter (1. jul.) presto¬
pijo meje. Serbi se nesrečno bijejo pri Knjaževci in Aleksinci;
černogorci pa razbijejo na Gačkem polji (28. jul.) Muktarjevo
vojsko pri Podgorici pa Mohamedovo.

1877 24. aprl. napove ruski car Aleksander v Kišenevu vojsko Turkom.

— Rusi v Aziji vzamejo Ardahan, zmagajo pri Ardahadagu, vzamejo
Kars in oblegajo Erzerum.

— Rusi zmagajo pri Ternovem in Nikopolji ter oklenejo Osman pašo
y Plevni, kjer se 10, decembra poda.

1877 (Jurko 13. julija pervikrat prekorači Balkanske gore. Po padu

1878 Plevne dero Rusi znova črez Balkan ter se 3. pros. polaste Sredca,
16. pros. Plovdiva, 20. pros. Drenopolja ter prete Carigradu.

— 4. sušca mir sklenjen v sv. Štefanu tik Carigrada.

— 13.juDija do 13. julija shod v Berolinu.

— 29. juliju prestopi Filipovič z avstrijsko vojsko bosenske meje.

— 19. avgusta se Filipovič polasti Serajeva.

— To leto umerjeta Viktor Emanuel in Pij IX.

1881 Car Aleksander II. Osvoboditelj je silovito umorjen; na prostolu
mu nasleduje njegov sin Aleksander III.

KAZALO.

Vvod.

Razdelitev zgodovine.

Perva doba.

Od najdbe Amerike do vestfalskega miru (1492—1648).

Najdba Amerike (1492).

Balboa (1513).

Kortez in najdba ter prisvojitev Mehike (1519 — 1521) .

Magelhaes in njegovo potovanje krog zemlje (1519 1522)

Pizarro in najdba Peruvanskega in čilskega (153 2) .

Vasco da Gama in najdba pomorske poti v Indijo (1498)
Pedralvarez Kabral in najdba Brazilije (1500)

Naselbine holandske.

Angleške in francoske najdbe in naselbine ....

Nasledki zemljepisnih najdeb ..••••••

Začetek ravnotežja evropskih deržav v Italiji ....

Maksimilijan I., nemški cesar (1493—1519) •

Martin Luther in začetek verskega razkolništva . . •

Karl V. in pervi razvitek luteranstva.

Prekerščevalci v Turingiji (1525).

Stran

4

5

8

8

10

11

12

13

13

13

14
16
17
19
22
23

— 222  —

Stran

Kmetska vstaja (1524 in 1525). 23

Zakaj se luteranci imenujejo protestantje.24

Prekerščevalci v Miinstru (1535). 25

Karlove vojske s Francem I. in v Afriki (1521 —1544) ... 25

Karlove vojske z nemškimi protestanti in njegova smert ... 28

Cerkveni zbor v Tridentu in ustanovitev reda jezuitskega . . 30

Ulrik Zwingli in Jovan Calvin.31

Pregled dežel, po kterili se je luteranstvo in kalvinstvo razširilo 33
Špansko kraljestvo za habsburških vladarjev (1516—1665) . . 33

Portugalsko kraljestvo (1485—1640). 36

Nizozemska vstaja in ustanovitev holandske republike ....  37

Zadnji francoski kralji iz rodovine valoiske (1498—1589) . . 39

Rodovina bourbonska na francoskem prestolu (1589—1792) . . 43

Angleško in irsko kraljestvo za časov Tudorcev (1475—1603) . 45

Verska reformacija v Škociji in Marija Stuartska.48

Velika Britanija in Irsko za kralja Jakoba I. in Karla I. . . 50

Ustanovitev avstrijske monarhije. Ferdinand I. (1522—1564) . 53

Maksimilijan II. (1564 —1576). 55

Rudolf II. (1564—1576). 56

Matija (1612—1619) . _.58

Tridesetletna vojska: a) Češko-palatinska vojska (1618—1623) . 59
Ferdinand II. (1619—1637). 60

b) Danska vojska (1625—1629). 62

c) Švedska vojska (1730—1635). 64

d) Švedsko-francoska vojska (1635—1548) ....  68

Ferdinand III. (1637—1657). 69

Vestfalski mir (1648). 69

Dansko kraljestvo.70

Švedsko kraljestvo.71

Turško kraljestvo.71

Druga doba.

Od vestfalskega miru do francoskega prevrata (1648—1789).

Ludovik XIV., kralj francoski (1643—1715). 72

Leopold I., nemško-avstrijski vladar (1658—1705) ....  76
Oliver Cromwell, protektor veliko-britanske republike (1640—1660) 78

Zadnja kralja stuartska (1660—1688). 79

Viljem III. Oranski (1689—1702) .......  80

Nasledstvena vojska španska (1701—-1714).81

Cesar Jožef I. (1705—1811).  83

Cesar Karl VI. (1711—1740). 84 .

Švedsko, Dansko in Poljsko.85

Rusko: 1. Zadnji Rurikovci na prestolu.86

2. Romanoviči na ruskem prestolu (1613—1762) . . 87

3. Peter Veliki, samovladar ruski (1699—1735) . . 87

— 223  —

Severna vojska (1700—1721).

Nemčija in Avstrija: Karl VI. (1711—1740) . . . ’

Prusko .

Marija Terezija (1740—1780) in nasledstvena vojska avstrijska

Cesar Franc I. (1745—1765).

Sedemletna ali tretja sleska vojska (1756 — 1763)

Marija Terezija, vladarica avstrijskih dežel
Cesar Jožef II., avstrijski vladar (1780—1790) .

Cesar Leopold II., avstrijski vladar (1790—1792)

Francosko kraljestvo (1715—1789).

Velika Britanija in Irsko: a) kralji iz rodovine hanovcrske

b) Vojska za svobodo Severoamerikancev (1775—1783)

c) Ustanovitev angleške oblasti v Vzhodni Indiji
Portugalsko kraljestvo (1640—1778)

Špansko kraljestvo (1700—1788) .

Iiazpuščenje reda jezuitskega (1773)

Dansko kraljestvo.

Švedsko kraljestvo (172T—1792) .

Rusko carstvo (1721—1796) . .

Pogin poljskega kraljestva (I., II. in III. delitev)

Stran

88

91

93

95

97

98
100
102
106
107

109

110
112

113

114

114

115

116
116
119

1802 )

Tretja doba.

Od francoske revolucije do sedanjega časa.

Vzroki francoske revolucije.

Deržavni zbor in ustavodajna narodna skupščina.

Postavodajalna skupščina (legislative 1791—1792) .

Francoska republika (1792—1804). Narodni zbor (1792—1795)
Perva vojska zaveznikov zoper francoske upornike (1792—1797)
Francoska republika pod voditeljstvom ali direktorijem (1795—

1799).

Napoleonova vojska v Egiptu (1798—1799) ...

Druga vojska zaveznikov zoper francosko republiko (1799

Propad deržavnega ravnateljstva (1799).

Konzulat (1799—1804).

Napoleon, pervi konzul in vladar francoske republike (1799—1804)
Napoleon I., cesar francoski (1804—1815) ....

Tretja vojska zaveznikov zoper Francijo (1805) .

četverta vojska zaveznikov zoper Francijo (1806—1807)
Napoleonova vojska na pirenejskem polotoku (1808—1813)
Napoleon zatare papeževo deržavo (1809) ....

Avstrijska vojska zoper Napoleona leta 1809
Napoleon na verhunci svoje moči (1810—1812) .

Napoleonova vojska na Ruskem (1812).

Vojske za osvoboditev izpod Napoleonovega jarma (1813 -181 1)
Dunajski shod.

123

124
127
129
133

137

138

139
141
143

145

146

147

149

150
152
152

155

156
158
160

— 224 —

Stran

Napoleon se verne z otoka Elbe; II. pariški mir.161

Pregled zgodovine od 1. 1815—1881; Francosko kraljestvo . . 163

Nizozemsko in ustanovitev belgijske deržave.166

Velika Britanija in Irsko.167

Špansko kraljestvo (1815—1881).168

Portugalsko kraljestvo (1815 —1881).170

Italija.171

Avstrija in Nemčija od 1. 1815—1848   175

Cesar Franc Jožef I. (1848 do sedaj).178

Italijansko-francosko-avstrijska vojska v letu 1859 ....  180

Nemčija in Prusija leta 1848 . 181

Razpor med Avstrijo in Prusijo; avstrijansko - prusko - italijanska 182

vojska v letu 1866 .

Notranje razmere avstrijskega cesarstva (1859—1875) . . . 184

Nemško-francoska vojska in nje nasledki (1880—1877) . . . 186

Švajcarska zaveza od leta (1815—1878). 189

Turško cesarstvo od leta 1815—1880   190

Rusko carstvo od leta 1815—1881.196

Rusko-turška vojska (1877—1878). 199

Notranja vojska v Zedinjenih deržavah (1861—1865) . 203

Odpad ameriških naselbin od španskega in portugalskega kraljestva '^204

Mehikansko cesarstvo (1864—1867). 204

Razvitek omike v novi dobi: Verstvo in cerkev.205

Znanosti.206

Narodno slovstvo.207

Umetnosti.211

Kupčija.213

Obertstvo.213

Poverstni zgodovinski pregled.214


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000523601