Nove knjige
Novi prispevki o SirossmctYerjevem življenju in delu
Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, ki je že izdala štiri zvezke Strossmaverjeve korespondence z Račkim, je osnovala novo zbirko, ki bo vsebovala vse javne in tajne spise o kulturnem delu, vse dokumente in vso korespondenco njenega ustanovitelja. Široko zasnovana izdaja, katere prvi zvezek je ravnokar izšel,* temelji v Strossmayerjevi pomembnosti za kulturno, narodno-in cerkvenopolitično življenje Hrvatov.
Gradivo je urejeno kronološko, nabral ga je Ferdo Šišič v arhivih in knjižnicah v Zagrebu, Osijeku, Brodu, Sarajevom, na Dunaju in v Budimpešti. Ni pa mogel črpati iz vatikanskega arhiva, deloma tudi ne iz arhiva Berličevih v Brodu, ki hrani 50 Strossmayerjevih pisem, namenjenih posebni izdaji, obsegajoči ves Berličev arhiv.
Prva knjiga obsega dobo od 1815 do 1859, to je Strossmaverjeva študijska doba, in leta, ko je živel na Dunaju kot gojenec in pozneje kot ravnatelj Avgu-štineja in dvorni kaplan, ter končno prva leta njegovega škof o vanj a v Djakovem. Velik del gradiva obsega osebne dokumente, šolska spričevala, vse dokumente in dopise o sprejemu v AvguŠtinej, o imenovanju za dvornega kaplana in za djakovskega škofa. Za cerkvenopolitično zgodovino so važni akti in pisma o bosanskih frančiškanih in o katoliški cerkvi v Srbiji, ki ji je bil Strossmayer od leta 1851. apostolski administrator. Leta 1859. je bil prvič v Rimu, kjer sta sestavila z Račkim neohranjeno promemorijo za papeža „glede na narod slovenski uopče, a jugoslovenski napose, kako bi imala ga Rimska Stolica njego-vati, šta bi imala činiti glede na slovensku liturgiju obojega obreda i glede na novo izdavanje liturgičkih knjiga .. ."
Ker obsega prvi zvezek dobo absolutizma, je primeroma manj gradiva za kulturno in nacijonalno- politično zgodovino, več bodo nudili prihodnji zvezki iz ustavne dobe. A vendar najdemo marsikatere podrobnosti, ki nam osvetljujejo tedanje razmere, želje in cilje politikov, in ki dopuščajo analogne sklepe o slovenskem političnem življenju v revolucijskem letu in v dobi reakcije.
Leta 1846. je bil Strossmayer v družbi Ilircev. Pismo rodoljuba „Z d e n č a -n i n a" nam slika kulturne razmere Slavonije, ki niso bile mnogo drugačne kakor v Sloveniji, in vbadanje mladih Ilircev, ki so jih ovirali domači stari konservativci: „.. . ono malo vatre i ljubavi prama jeziku i domovini u ovih stranah ne dolazi o d o z g o r , to jest ne dolazi od onih, od kojih bi moralo dolaziti. Prokleta politika i nekakvi potišteni strah i glupa neznanost, skoro sa svimi našimi dostojanstveni« zavladala je ..."
V revolucijskem letu je dvorni kaplan Strossmayer posegel v hrvaško-madžarski spor. 30. avgusta 1848 je pisal na ukaz nadvojvode Karla Franca in njegove žene Sofije banu Jelačiču : „Dospio je čas, da Svjetlost Vaša na Madžare udari i junačkom desnicom svojom kralja, dom i rod naš od bijede oslobodi. Ja dobih danas od previšnjeg mjesta strogi nalog, odmah Vašoj Svjet-losti pisati, da bez ikakog otezanja s vojskom u Madžarsku stupite..."
Ne vemo, kdaj je Jelačič pismo dobil, ali. septembra je prekoračil Dravo in tako  izpolnil želje in ukaz  dvorske kamarile, ki je izrabila  hrvaško-madžarski
* Josip Juraj Strossmayer. Dokumenti i korespondencija. Knjiga prva od god. 1815 do god. 1859. Izd. Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Sabrao i uredio Ferdo  Šišič. Zagreb 1933. XXrV 4- 478 str. 4°.
519
spor za svoje osebne in za dinastične interese Habsburžanov. Jelačičev pohod so navdušeno pozdravili tudi slovenski politiki, ki so mislili, da bo varovala našo narodnost edina in močna Avstrija pod habsburškim žezlom. Ko so šle na uporne Madžare še združene avstrijske in ruske čete (junija 1849), je sodil Strossmaver, da bodo Madžari „doskoro u rog utjerani, jerbo pariški pokret ,crvenjaša' (sicl), u kog su se oni jako uzdali, učini fiasco." Protivnikom oktroirane ustave (marca 1849), ki so smatrali rusko intervencijo kot končno zmago absolutizma v Avstriji, je očital politični fanatizem. Spoznal pa je, da Avstrija, „dok je ovaka, nema hikakih garantija budučnosti", zato moramo širiti povsod ljubezen do naroda, opominjati narod, da so Rusi naši brati in da so njihovi običaji naši običaji. Ker ne moremo spremeniti ruske intervencije, jo moramo izrabiti kolikor mogoče za naše namene: „Naša budučnost je baš u panslavizmu!" Ob tem sklepu se je menda rimsko-katoliški duhovnik Strossmaver sam zamislil in ga zato podprl s cerkvenopolitičnim razlogom, da bodo Rusi prvi, ki se bodo vrnili „iz raskolništva u naručaj Svete Matere cerkve . . . prije  sigurno nego naši istočni Srbi."
Čudna pota in zmeda. Iz ilirskega zanesen j aštva smo zaplavali v dinastično-patriotično čuvstvovanje, iskali v edini, močni in pravični habsburški Avstriji garancije za naš nacijonalni razvoj, pot do mogočne in pravične Avstrije — implicite narodne enakopravnosti — pa gre preko krvavo zatrte revolucije. Radetzky, Windischgratz in Jelačič ter pomoč najbolj absolutističnega vladarja Evrope nam naj osigurajo narodno enakopravnost in svobodo, ki jo hočemo končno zasidrati v — panslavizmu!
Strah pred razpadom Avstrije in pred negotovo usodo, ki bi jo pripravila zmagovita revolucija meščanskemu razredu in redu, strah pred rdečo revolucijo in komuno, o kateri „se svima ko jesta snivalo", je naredil iz meščanskih revolucijonarcev, ki so se zadovoljili z ustavo, svobodo tiska in nacijonalno svobodo, nezavedne podpornike reakcije. Revolucija naj izvije politično in gospodarsko moč iz rok najvišje fevdalne in cerkvene gosposke in jo enakopravno razdeli tudi med meščanstvo. A habsburška dinastična moč in imperij naj ostaneta neokrnjena. Zato smo se veselili zmag Radetzkega nad upornimi Italijani in zmag vsega reakcijonarnega orožja.
Leta 1849. je bila Avstriji oktroirana centralistična ustava, ki je zagrebško veče proti volji bana Jelačiča ni hotelo priznati in razglasiti. Strossmayer in drugi dunajski Slovani niso odobravali sklepa zagrebškega veča, menili so, da je oktroirana ustava edina pot k edinstvu Avstrije in da jo morajo priznati in sprejeti tudi Hrvati. Glavna naloga „um aus dem grofienteils selbstverschuldeten Schiff-bruche wenigstens Einiges zu retten, miissen wir.. bei der nicht mehr zu ver-hindemden Zentralisation wenigstens die Konzentrierung unserer slavischen Krafte nicht aufier Acht lassen. Bei dem gegenwartigen Stande der Dinge in der osterr. Monarchie, ware eine siidslavische Sonderstellung meines Erachtens sowohl uns a Is auch unseren Briidern schadlich, weil sowohl uns als sie schwachend. Auch gegen die oktrovierte Verfassung konnen wir nur mit vereinten Kraften den Kampf glucklich auskampfen."
Nekateri Strossmaverjevi oficielni govori tudi še zrcalijo njegovo politično mišljenje; naj navedem nagovor finančnemu ministru K r a u s s u (1850), v katerem hvali Jelačiča in božjo previdnost, ki sta rešila Avstrijo. Napil je Jelačiču, „der an Spitze eines edlen, mit unbegrenzter Liebe gegen das Erlauchte Kaiser-haus erfiillten, von der Idee eines grofien Vaterlandes begeisterten Volkes, die tausendkopfige Hydra der Emporung und des .. . Burgerkrieges ... durch die Kraft seines Armes zerschmetterte, zermalmte, totete."
520
Oktroirana ustava je vsebovala en člen, katerega so se krčevito oprijeli slovanski politiki, člen o enakopravnosti vseh narodov, ki imajo pravico čuvanja in negovanja svoje narodnosti in jezika. To je zbudilo slovanskim politikom goljufivo upanje, da bodo odkrhnili centralistični in germanizatorični reakciji glavno ost. Enakopravnost narodov, ohranitev Avstrije in habsburškega trona je označil Strossmayer kot „die christliche Idee der Gleichberechtigung", kot osnovno, resnično krščansko misel od cesarja dane ustave, ki naj bo podlaga za novo ureditev Avstrije. A centralisti in germanizatorji so zlahka obrnili »krščansko idejo enakopravnosti" v svojo korist. Ko je Strossmaver povabil s hrvaškim pismom generala Mayerhofferja na instalacijo, je prejel odgovor: „D e r hochste Triumph der christlichen Religion und der Kirche besteht ohne dies in der t) b e r w i n d u n g d e r Gentilita t." Torej bi bili Slovani dobri kristjani, če bi vse „što je naše, pod noge bacili, a Njeimštini se kano kakom idolu klanjali," je ogorčeno vzkliknil Strossmaver. Rabili sta krščanstvo obe stranki, slovanski konservativni politiki so oznanjali s krščanstvom in kot božjo pravico narodno enakopravnost, centralistični germanizatorji so kazali na drugo nalogo krščanstva, na — tlbervvindung der Gentilitat". Že avgusta 1851 sta proglasila Mayerhoffer in grof Coronini na dvoru, da je Strossmayer prenapet Ilirec.
Politično življenje je kmalu popolnoma prenehalo, utihnil je tudi boj za narodno enakopravnost, živa je ostala samo še skrb za jezik. Iz te dobe je ohranjena Strossniaverjeva okrožnica (nov. 1851), v kateri poživlja duhovnike, naj niso samo učitelji naroda v verskih zadevah, temveč tudi „u čistoči narodnega jezika." Pri nas sta zrušila reakcija in novi absolutizem fantastično iliriščino in prisilila njene zagovornike v slovensko književno delo.  —
Iz slovenskih krajev ima prva knjiga samo eno pismo, dopis Društva sv. Mohorja, s katerim so poslali Strossmaver ju prve knjige (9. dec. 1852). Zanima nas prvi odstavek pisma, ki se glasi: „Das hohe und bedeutungsvolle Kaiserwort ,Uinitis viribus' in seinem schonsten und edelsten Sinne erfassend, hat sich, aufgemuntert durch den h. w. Furstbischof von Lavant [to je Slomšek] und in Verehrung des in letzter Willensmeinung ausgesprochenen Wunsches des se-ligen Bischofes von Triest, des hochverdienten Kirchenfursten Matthaeus Rau-nicher, eine Anzahl Menschenfreunde und Freunde der slovenischen Nation in der siidlichen Steiermark, in Karnten, Krain und im osterreichischen Kiistenlande in dem Bestreben geeiniget, zur Forderung unseres heiligen Glaubens, zur Weckung frommer religioser Gesinnung, zur Begriindung und Befestigung der Sittlichkeit und somit zur Bildung frommer, gottergebener Christen und Staatsbiirger durch Herausgabe und Verbreitung guter Biicher unter dem slovenischen Landvolke nach Kraften beizutragen."
Pismo imenuje dva idejna ustanovitelja Društva sv. Mohorja, Matevža Ravnikarja in A. M. Slomška. Slomšekov delež pri ustanovitvi je znan, neznan je Ravnikarjev delež, pismo omenja testamentarično izraženo željo. Njegov biograf v Drobtinicah (1858) pravi samo, da je zapustil Ravnikar vse premoženje „milim namenom". Testament sam menda še ni bil objavljen. Pozna se v pismu tudi vpliv političnih razmer; res je navedel tudi prvi oglas Društva dne 27. julija 1851 kot glavni namen krščansko vzgojo naroda, a vendar je tudi omenil »sovražne moči, ki so ljudstva kovale v verige in tlačile v temo nevednosti in siro-vosti" in vsebuje tudi odstavek, da hoče književnost in jezik obogatiti in olepšati.
521
Nova je torej krščansko-državljanska vzgoja (»gottergebene Christen und Staats-biirger") in izostala je skrb za slovenščino. Ali se je zamislil Strossmaver ob nemškem pismu slovenskega društva, ne vemo, materijalno stran pisma je razumel, poslal društvu 19. junija 1853. leta 40 for. srebra in „so ljubeznivo oznanili, da tako koristnemu društvu radi kot društvenik pristopijo"
Avg. Pirjevec.
522