Pavel Keller: 12. nadaljevanje. Roman iz gozdov. Poslovenil dr. Ivan Dornik. »Sin ga je •okradel!« sem pošepnil Boltežarju. »Oh, mati, ko bi ti vedela to — o najinem Toncetu — o najinem edinem sinu —« Sedaj je stari mož začel bridko jokati. »O svoja rajni ženi govori.« je šepetal -Boltežar. »Pojdiva, tega ne prenesem!« Vstala sva in po prstih šla proti vratom. Tedaj je planil žagar od mize. »Zakaj pa bežita? Saj laliko izvesta — Tonče mi je ukradel ves denar in je zažgal žago —« »Belčar,« je rekel Boltežar z mehkim glasom, »do sedaj sva bila nasprotnika; sedaj pa bd vam rad pomagal. Belčar, pomirite se. Če vam je bilo kaj ukradeno, ni treba, da je storil to vaš sin. Kaj takega vaš Tonče ne bo naredil!« »On jc ukradel! Saj je le on edini vcdcl, da je skrdnjica skrita na žagi, in saj je vendar on imel ključ, drugi iključ.« »Ali je to-le tista skrinjica? Žagar je prikimal. Ogledal sem si skrinjico, ki je bila nekako pol metra dolga in dvajset centdmetrov visoka.; Ključavnica je bila nepokvarjena; tudi na skrinjici ni bilo nobene poškodbe. »Na žagi ste imeli skrinjico skrito?« »Da, pod podom.« Stari mož je odgovarjal na to in naslednja vprašanja kakor brez svoje volje. »In razen vas je le Tonče vedel zanjo?« »Nihče drugi!« »Ali je imel tudi on ključ?« »Vsak enega sva imela.«" »Koliko denarja je bilo v skrinjici?« »Potdeset tisoč dinarjev.« »V knjižicah?« , »Večji del so bili bankovci.« »In vse je izginilo?« »Vse. Ničesar ni pustil svojemu starem« očetu.« »Ali ste šele sedaj opazili tatvino?« »Takoj. Ko je začela goreti žaga, sem šel po skrinjico. Bila je prazna. Tedaj sem vedel vse. In klical sem Tončeta. Toda ni ga več. Vzel je denar, zažgal je žago, vse zaradi tiste preklete vlačuge.« Ves skrušen se je sesedel na stol in je zopet za.el žalostno jokati. Boltežar je čakal nekaj časa; nato je rekel: »Belčar, jaz še vedno ne morem verjeti tega. Toda skrinjico tu le moram vzeti s seboj. Njo moram zapleniti. To je moja dolžnost!« »Vzemite jo! Vzemite jo! Saj ničesar ni več v njej! Sedaj je vseeno. Denarja ni več, žage ni več, Tončeta ni več! Vzel bom vrv in se obesil. Jutnl — jutri bom že mrtev!« V sobi je bilo tiho. Boltežar se je ozrl name. PoSepetal sem mu na uho: »Tega moža ne smeva pustiti samega! V vas po]dem in poprosim nadučitelja in gospodično Grubelnikovo, naj prideta sem. Ostanite ta čas tukaj!« Prikimal je, jaz pa sem bitel proti šoli. Bila je luč v sobi. Pri mizi so sedeli nadučitelj, njegova žena in Erika. Povedali so mi, da ne morejo spati v tej strahotni noči. Tudi med potjo sem videl še marsikatero okno razsvetljeno. Tu je ležal bolnik, ki mu je strah poslabšal bolezen, tako da so sorodniki morali bedeti pri njem; tam je zakričal dojenček, ki se je razburjenja v tej noči napil iz materinih prs; tu in tam so živeli strašljivi ljudje, ki so mislili, da so požigalci v dolini in da morajo stražiti, posebno še, ker se v nočeh, ko gori, vselej tudi krade; tu in tam je živel bojazljiv človek, ki v tej budi noči ni mogel biti miren brez luči. Vsi smo otroci lu.i. Ni je človeške duše, ki bi ne poznala strabu v temi. Veliko mesto — oj, veliko mesto! Tam pogleda ta ali- oni skozi okno na cesto, vidi, da se peljo mimo mrtvaški voz, in vpraša svojo služkinjo: »Kdo pa je umrl v hiši na oni strani?« Služkinja skomizgne z ramami in ne ve povedati. In če v južnem delu mesfa izbruhne požar, izvedo ljudje v severnem delu o njem — iz časo- pisa. Tukaj v gozdu pa je usoda žage vsakemu segla do srca; tukaj smo vsi morali poprijeti. Nadu.itelj in Erika sta me pospremila in obljubila, da ostaneta do jutra pri žagarju. »Za prvo silo bo to,« sem rekel Eriki, »toliko časa, da se zav_ iz najhujše zmedenosti.« Dekle je bilo zelo resnobno. Opazil sem, da ima še vedno pomisleke, ali ni naše nedolžno sankanje povzrooilo vse te nesreče. Toda govorila ni o tem. — Z Boltežarjem sva takoj odrinila proti koči na barju. Stala je tam i.isto temna; toda vežna vrata so bila odprta. Tavala sva v sobo in prižgala luč. Na mizi so stale skodelice za kavo, na podoknici pa so ležale vedeževalske karte; poleg njih je stala neprižgana svetilnica. Nazadnje sva preiskala vso to malo kočo; nikogar ni bilo v njej. »Vlačuga je šla!« je rekel Boltežar. »Gisto gotovo jo je potegnila s Tončetom. Sedaj se mi jasni. Tonče je ukradel svojemu očetu denar, zažgal nato žago, da bi prikril tatvino in je pobegnil s to _rno vlačugo čez drn in strn.« »Da, zdi se, da je tako!« sem mu pritegnil. »Fanta mora gnati brezumna strast k temu dekletu.« »Prismojen je! Čisto prismojen! No, ne bosta tekla dale5. Kakor hitro se zdani, se popeljem v mesto in ju naznanim državnemu pravdnlštvu. Sedaj bova končno le šla spat.« Med tem, ko sva še poskušala, da bi zaprla vežna vrata, je prdšla do naju črna žival. Pes. Začel je cvileče lajati in je bil zelo nemiren. Boltežar je posvetil nanj s svojo svetilnico in rekel: »Grčarjeva mrcina. Poznam žival. Najbrž išče starih dveh.« Pes je tulil, cvilil in lajal. Steikel je košček pota po bregu navzdol, se krehavo zopet vrnil __ nama, znova začel cviliti in zopet zdirjal po bregu. »Kaj pa hoče žival? Videti je, kakor da bi naju hotel na nekaj opozoriti. Pojdiva za njim.« Pes je tekel sem in tja skoraj brez sape. Nekako na tri četrtine pota po bregu doli je obstal in cvileč stekel na lovo v gozd. »Za njim!« je rekel Boltežar.»»Le prevddno! Tu je vse polno nizke goščave in korenin.« Posvetil je po tleh. Počasi sva si utrla pot. »Kako pes laja! Sedaj je zopet obstal.« Šla sva še košček poti. Tedaj sem zagledal najstrašnejši prizor, kar sem jih videl v svojem življenju. Pes je bil iz zameta do polovice izkopal mrtvo žensko truplo. Bianka! ' .Čelo je imela zdrobljeno. »Bianka!« je momljal Boltežar. »Mrtva je. Bog naj ji bo milostljiv!« Jaz nobene besede ndsem spravil iz sebe. Dva moška sva stala tam precej časa, ne da bi se genila. Pes je boleče cvilil in lizal roko mrtvi deklici. Svetilnica je osvetljevala njeno »trabotno izkaženo glavo. ^Nekaj morava storiti. Kaj pa naj storiva?« »Ne vem!« Postalo mi je slabo. Nasloniti sem se moral na drevo. »Ostanite tukaj! Stražite s psom! Skočil bom v vas in pripeljal ljudi.« In odhitel je s svojo svetilnico; ostal sem v temi sam z mrtvim dekletom in s psom. Prišlo mi je na misel, da bi bila Boltežarjeva dolžn.st, da stoji tukaj na straži, mene pa pošlje v vas. Toda ndsem mogel več predrugačiti; moral sem ostati pri umorjeni v tem temnem gozdu. Najpoprej sem zaprl oči. Toda tedaj šele je bilo hudo. Bilo mi je tako slabo, da bi skoraj umrl. Čutil sem, da se bom zvrnil pa snegu. Imeti moram močno voljo. Le ta mi lahkb pomaga. Odprl sem s silo o_i in jih uprl v mrli.a. V bledi mesečini sem videl razbdto čelo, s krvjo obliti obraz. No, bila je mrtva ženska, umorjeno nesre.no dekle! Saj ni bila nikaka prikazen! Česa pa naj se bojim? Stopil bom bliže in si natančno ogledal mrliča. Morebiti še kaj odkrijem. Storil sem tako. Čudovito — svojih nog nisem čutil, ko sem se prestopil nekaj korakov. Bile so kakor odmrle. In ko sem zakrožil z ro- kami', sem se prestrašil, da sem mogel storiti to tukaj, v tem ukletju strahote in smrti. Vprašanje, kdo je mogel storiti to, mi ni prišlo na um. Za to &o bili moji možgani preotrpli. Imeti voljo! Iti k njej! Saj vendar ni nič drugega kakor narava. Stal sem torej pri mrli.u in sem se sklonil nad njim. Tedaj je pes zlovoljno zarenčal in hlastnil po meni. Odšel sem nazaj do svojega drevesa. Sedaj je prišel pes za menoj in mi obliznil kolena. Vihar je še vedno tulil po gozdu. Velike cunje vodenega snega so tleskale na tla; tu in tam je počila veja. Črna Bianka, sedaj si mrtva. Lepega življenja nisi imeta. Rojena si blla pri komedijantih. Tvoj dom je bila cesta. Nato ti je umrla mati. Zapustila ti ni ničesar drugega, kakor svojo divjo kri in spomine, ki niso mogli dobro vplivati na otroka. In nato si prišla k tej vešči, kjer je bdlo še slabše. Tvoji opotekajoči se vroči duši nih.e ni pomagal. Poželeli so tvojega telesa in zaničevali tvojo dušo, venomer so te porivali še košček pota dalje proti pogubi. In tako si se zapletla. Ne brez svoje krivde. Toda tudi po strabotni usodi. Nih.e na svetu ne bo mogel presoditi, kaj je bilo jedro tvojega življenja. To bo storil drugi, ki v. odgovor, ko sije sonce in ponoči, ko vse cvete in trohni. Če bi bil sedaj duhovnik in če bi ravnal po svojem srcu, hi dvignil roko in ti dal odvezo. Nisem duhovnik, in tudi prepozno je. Toda to vem, da je Bog bolj usmiljen kafcor pa jaz in vsi Ijudje. Sedaj mi pride na misel, da je stara mati rekla, Bianka bo umorjena, še predno prete.e leto. Razložila mi je to iz črt na roki. Starka je prerokovala torej le prav. Pravijo, da je že večkrat napovedala smrt. Morebiti jo razsvetljuje sam zlodej. Kaj vem jaz? Ce bi le pes ne cvilil tako žalostno! Kako naj si razložim njegovo bolečino? Ali je edino živo bitje na zemlji, ki toži in žaluje zaradi Bianke? Čemu? Ker je pes, ki ničesaf ne v. o morali, ki se spominja le tega, da mu je ta deklica pre.estokrat vrgla kost. Ali tuli le radi kosti?. Ali misli, da sedaj ne bo dobil nobene več? O, tako neumen vendar ni. S hvaležnostjo se spominja, da je Bianka lahko storila tudi dobro. Delila je- lahko kosti in ubogemu ščenetu skubala juhe in ga večkrat pobožala. In zato ne bi smela umveti — ne tako umreti! Zato toži ta pes, zato kliče ljudi k*maš.evanju ali pa na pomoč. ¦ Da, ti stari četveronožec, nočem biti slabši kot si ti; stražil bom tvojo gospodarico in ji ne bom delal očitkov. ; Če bi ji tudi hotel delati očitkc — saj mi je pretiha; ne more se več braniti. Naj bo torcj vse prepuščeno Bogu! Kako pobožen postanc človek v temnem gozdu! Pri mrličih pa so vsi ljudje nekoliko pobožni. Ker se tu nebp vsa njiliova umetnija; ker zadene njib glava ob stra.no steno, skozi katero ne morejo več. Seveda — ljudje kmalu otresejo s sebe vse, kar jih izpreleti, pozabijo na »dogodek«, se vrnejo v življenje, kjor si vedo odgovora, se pa vedno zopet opoteko prihodnjemu »dogodku« y naročje. Toliko časa, dokler sami ne pridejo na konec. Potem šele, ko so sami in ko jim drugi ne morejo pomagati več, potem šelo pride na vrsto Ijubi Bog. Ne vem, ikaj jim reče. Sedaj je začelo curkoma liti. Pogledal sem po mrliču. Dež ji bo izpral vso kri z obraza. Zopet stopim čisto blizu nje. Dež pere njene črne lase na čelu, veter se igra z njimi, s temi svilenimi kodri nad smrtno rano. Pes cvileče leže na mlado ženo, jo pokrije s svojim telesom. Potegnem piašč z ramen in ga razprostrem čez oba. Kmalu nato se zabliska luč. Zadone moški glasovi. Le to še rečem Boltežarju: »Tukaj se ni nič dogodilo!« in zdirjam proti domu. V postelji mo neusmiljeno zebe. Priti mora stara Matilda, moja služkinja in prijateljica moje matere. Prinese mi čaja. Nato sede z nogavico, ld jo plete, na stol, moji postelji nasproti. In tedaj me objame velik mir. Dalje sledi.