»Radič je umrl«, tako so načeli naši znanci svoj političen razgovor preteklo nedeljo. »Bog mu daj večni mir in pokoj«, so dodjali vsi, ker Slovenci so vajoui t.ako voščiti, če izvejo, da je kdo u— mrl, pa naj bo kdorkoli. »Radič je mrtev«, je prvi povzel besedo naš gospodar. »0 mrtvih, tako se splošno reče, naj se ne govori kakor samo dobro. Tudi mi danes opustimo vsako sodbo nad Radičem, ker sedaj nismo več poklicani, da ga šo sodimo. Je druga stvar, ki je zelo \ažna: Kaj bodo sedaj llrvatje?« Molk je nastal v družbi. Nihče ni vedel, kaj bi naj na to rekel. »Kaj ti meniš«, so se konečno zjedinili vsi na odgovor, ki pa je bil novo vprašanje. Gospodar je odgovoril: »Težko je danes Hrvatom. Žalujejo. Radič je bil človek, ki jih je držal skup, kakor nas drži skup naš voditelj dr. Korošec. V seljački stranki nima Radič pravega naslednika. Piedavec ali Maček ali Košutič se sicer imenujejo, ali Radiča ne bodo nadoraestili. V Radičevo stranko je zadnji čas stopil dr. Trumbič, ki se rad pred stavlja kot vodja hrvaške inteligence. V stranko je bil sicer sprejct, toda radičevci so se že naprej zavarovali, da bi dr. Trumbič prišel po njih ?,a voditelja Hrvatov.« »Kaj pa Pribičevič«, je vprašal župan, »zdi se mi, da hoče on bri politični dedič Radiča.« »To je res«, je dejal gospodar, »Pribičevič hoče biti. Prctekli teden so hrvaški listi prinesli posebno reklamo za njega. Neki radičevski oblastni poslanec, nekoč demokrat, posiva Hrvate, naj ne beže od Prib'leviča, naj mu sledijo, on jih bo rešil. Že t.o dejstvo, da je Pribičevič dobil lako reklamo zase in to v času, l:o je že umiral Radič, je zelo značilno. Sejara, ki jih imajo radičevci in demokrati, stalno predseduje Pribičevič!« »Pa jih bo res on zajahal«, je bolj po domače povedal neki kmet v naši družbi. ».Te res nevarnost, da bo Pribičevič postal v celoti Radičev naslednik, ker on dokazuje scdaj Hrvatom, da sami nimajo več moža, ki bi jih naj vodil. Če se to zgodi, tedaj je politika hrvaškega naroda doživela največji polom.« »Pa so Hrvatje res tako pozabljivi, da ne poznajo več Pribičeviča«, je ustavil besedo župan. »Skoro moram reči, da so gluhi in slepi in ne čutijo niC, ako se zaupajo Pribičeviču. Pomislite, možje: Kdo je Hrvate tepel? Kdo jih je metal v ječo in med drugimi tudi rajnega Štefana Radiča? Kdo je ves narod hrvaški dal pod obznano? To je bil Pribičevič! In v zadnjem času: kdo je nahujskal Hrvate, da niso šli v vlado preje? Kdo je odgovoril v imenu Radiča, ki o tem kot bolnik ni vedel, da Hrvati nočejo niti predsedstva vlade? Kdo je sklical v Zagreb državne poslance Hrvaške na zborovanje? To vse je delal Pribičevič. Pribičevič se drži politično le s tem, da vzgaja — prepir med Srbi in Hrvati! Preje je hujskal Srbe zoper Hrvate, zdaj hujska Hrvate zoper Srbe. Pribičevič je oni zli duh za Hrvaško od začetka naše države in kdo more reči, da bo prišlo kaj dobrega, ako bi danes Hrvati res bili tako slepi in bi si Pribičeviča izvolili za — Radičevega naslednika!« »Pa so se Pribieevič in vsi njegovi Ijudje vendar poboljšali in zdaj resno mislijo«, je ugovarjal eden, da bi vsaj malo Hrvate zagovarjal, če bi res naredili to neumnost. »Pribičevič in njegovi so vedno enaki in so nepoboljšljivi. To so spoznali radičevski oblastni poslanci v mariborski oblastni skupščini. Pri oni znani hrupni razpravi je med dru gim dr. Ogrizek pokazal radičevskim poslancem »Orjuno« z dne 23. 7. t. ]., ki je tri dni po onem umoru v narodni skupščini izšla. Ta »Orjuna«, ki je glasilo Pribičevičevih ljudi, piše, da je Radič sam ustvaril ozračje, ki ga je moral izčistiti strel! Kako so radičevski oblastni poslanci debelo gledali in niso hoteli vorjeti, do.kler se jim ni črno na belem pokazalo, da je res tako pisano. Zdaj so si to zabeležili in se dejali, da bodo o tem poročali voditelju in vodstvu stranke. »Orjuna« tu ni imela prav. Tak divji položaj je pripravil Pribičevič, Radič je bil le njegovo orožje. Vse, kar pa je naredil in povzročil, je seveda javnost krivila Radiča in tudi Pribičevičevi ljudje so ga v »Orjuni« obdolžili, da je on kriv žalostnega 20. junija. Pravi krivec, pra vi hujskač pa danes stopa na prestol, ki ga je narod zaupal le Radiču in do zdaj še nikomur.« »Pa ni nikogar, ki bi Hrvatom to dopovedal«, se je začudil naš dober mož, ki je bil dovzeten za dobro besedo. »Ti misliš, da bi bilo potrebno, da bi nekdo to Hrvatom dopovedal. Saj imaš prav! Samo eno je: Nas ne poslušajo. Ne verujem, če nas bodo sedaj. Hrvatom bo zopet dana prilika, da pokažejo, ali so zreli za trezno in mirno politiko. Mi jim danea ne bomo nič rekli, sicer se zopet razburijo, mi počakamo, da vidimo, kako bodo napravili!« »Eno jim pač želim«, je dejal žiipan, »da bi tega zla od Radiča ne podedovali, da bi, kakor se je njemu žal velikokrat zgodilo, ne zamudili pravih in ugodnih trenutkov, ki znajo izpolniti želje Hrvaške, Slovcnije in ostalih pokrajin države ter zadovoljiti ves narod v državi!« »Imaš prav«, so dejali možje in se razšli, da v »Slov. Gospodarju« preberejo, kaj je kaj novega.