Že 80 let »stoji učilna zidana« ob Gasilski ulici
Pred osemdesetimi leti je bilo dograjeno ob Gasilski cesti
mogočno  šolsko  poslopje,  danes  imenovano   -   OSNOVNA
ŠOLA ZVONKA RUNKA. Letošnje leto se izteka njena visoka
obletnica otvoritve, zato je prav, da se tudi naše občinsko glasilo
•   pridružuje čestitki in pogledu v njeno preteklost.
Toda _to ni bila prva šola sezi-dana v Šiški. Šoloobvezni otroci Spodnje in Zgornje Šiške so ime-li svojo prvo šolo že od 17. okto-bra 1882. leta v nekdanjem po-slopju ob današnjem križišču med Celovško cesto in cesto Na jami. (že porušena). Po potresu, ki ga je Ljubljana doživela ponoči 14. aprila 1895. leta, se je vse naše mesto na novo preuredilo, pozidalo in raz-širilo. Prenovo hiš in dozidave je doživela tudi Sp. Šiška. A ne samo zaradi potresa! Tudi števi-lo prebivalcev Šiške je naraščalo. Ko je bilo sezidano prvo šolsko poslopje I. 1882,je bilo tukaj 1536 prebivalcev, med njimi pa le 110 šoloobveznih otrok. Leta 1908 pa je štela Sp. Šiška že 5400 Ijudi s 500 šolarji. Potreba po lastni šoli je bila za otroke Sp. Šiške velika in nujna.
Zato so začeli z gradnjo nove in velike stavbe ob Gasilski cesti in jo dogradili 1908. leta. Z veli-ko slovesnostjo so šolo doprli 13. septembra istega leta. V&a teda-nja kulturna in telovadna dru-štva so pripravljala svoje progra-me. Otvoritvi so prisostvovali predstavniki države, mesta in občine. Izkazali pa so se tudi šolarji s svojimi nastopi.
Všolskemletu 1911/12 sonad-zidali še eno nadstropje in od tedaj so se v tej šoli izobraževali tudi učenci obrtne nadaljevalne šole, po prvi svetovni vojni pa se je v teh prostorih obrtne šole osnovala štirirazredna srednja meščanska šola.
Vletihl914-1918sosešolarji morali umikati vojaštvu in zahte-vam vojnega časa in šele 5. no-vembra 1918 so spet začeli z red-nim poukom. Med obema vojna-ma _so šolo obiskovali mnogi zna-ni Šiškarji, ki so se v življenju
izkazovali kot dobri in vsestran-ski strokovnjaki, znanstveniki, marljivi delavci, obrtniki ali uslužbenci,    mnogi    kulturniki
- pisatelji, pesniki. glasbeniki in drugi   imetniki    Med   mnogimi imeni blestijo tudi tista, ki so med II. svetovno vojno ogromno žrtvovali za obstoj svojega naro-da, bili nadvse pogumni in s svo-jimi dejanji izkazovali čast svoje-mu ljudstvu.
Šolsko leto 1940/41 je bilo ne-mirno in polno neprijaznih do-godkov. Ob vstopu in zasedbi tujih vojaških sil - 11. aprila 1941 - v Ljubljano, so bili tudi osnovnošolci vznemirjeni, neka-teri pa preplašeni. Mora težkih pričakovanj [e legala na učence in učitelje. Sola je zavojevalce doživljala že s prvimi njihovimi ukrepi:
-   odlok  št.  794   -   uvedba rirnskega fašističnega pozdrava v vse šole,
-  vse listine, okrožnice, izka-zi se morajo tiskati dvojezično
-  ital. slov.
-   učenje italijanskega jezika,
-   praznovanje italijanskih in fašističnih praznikov itd. itd.
7. julija 1941 so šolo zasedli italijanski vojaki - bataljon gre-nadirjev, pouk je bil skrajno okr-njen. prosti sta bili samo dve učilnici. Po odhodu italijanske vojske v začetku septembra 1943, je šolo zasedla nemška po-licija in jo šele v noči med 8. in 9. majem 1945 izpraznila. Tudi zadnje šolsko leto pod okupacijo je težilo šolarje in učitelje, saj je bila zatrta njihova osnovna de-javnost. Otroci so bili prikrajšani za štiri leta rednega pouka v ti-stem času, ko so najbolj sprejem-ljivi, da osvojijo znanje in obli-
kujejo svojo notranjost. Vojna in zavojevalci so jih iz njihovega mladega življenfa iztrgali tudi vso lepoto otrošicih in na stotine prijetnih šolskih radosti. Pod stalnim pritiskom in strahom pred uniformiranimi in oborože-nimi osebami, je zamrla njihova mladostna radoživost in že naj-mlajši šolarji so postali resni in odrasli. Leto 1945. jih je sprosti-lo in globoko so zadihali. Pouku v svobodi je zato prisostvovala tako nepopisna in velika volja do učenja in tudi do vsega prosto-voljnega dela. Ničesar jim ni bilo odveč, vse so opravljali s pesmijo na ustih, tako učenci in njihovi predstojniki.
S posebno skrbijo pa so se učenci te šole in njihovi učitelji pripravljali na jesen leta 1958. Hoteli so 50. obletnico obstoja šole prav posebno proslaviti. V svoj načrt priprav so vključili vse delovne organizacije šolske-ga okoliša, družbenopolitične organizacije in starše šolarjev. Praznovanje je v resnici bilo nadvse slovesno. S posebnim odobravanjem pa so ob prazno-vanju vsi prisotni sprejeli sklep o preimenovanju šole iz OS-NOVNE ŠOLE V SPODNJI ŠI-ŠKI v OSNOVNO ŠOLO ZVONKA RUNKA. Od leta 1958 nosi ta šola ime tega neu-strašnega borca, nekdanjega nje-nega učenca, rojaka in narodne-ga junaka - ZVONKA RUN-KA. V preddverju šolskega po-slopja so takrat odkrili njegov doprsni kip - delo kiparja Sta-
neta Keržiča in arhitekta Alber-ta Sušnika.
Na vogalu te šole, med Gasil-sko in Stefanovo ulico, pa so hkrati odkrili tudi spominsko ploščo (zamisel in dar ZB NOV M. Majcen in H. Smrekar) dve-ma tovarišicama. Oba sta zaradi gnusne izdaje padla pod streli okupatorja v bližini šole. (po os-nutku arh. A. Sušnika). Besedi-lo na plošči jima je posvetil pisa-telj Tone Seliškar.
V isti jeseni je do takrat nižja osnovna šola Sp. Šiška sprejela že nove oblike reformirane šole. Z novim učnim načrtom za šol-sko leto 1958/59 je odprla vrata delu od tedaj že osemletne os-novne šole. Kolektiv šole je s po-močjo Sveta staršev pogumno sprejemal vedno bolj zahtevne naloge vzgoje in izobraževanja v osemletni šoli.
In mnogo let prej, predno je to staro poslopje dočakalo svojo osemdesetletnico obstoja, nam nove dozidave proti severni dvo-riščni strani dokazujejo nenehno težnjo in iskanje boljših oblik šo-lanja.
Mi pa zaželimo vsem učiteljem ob tem praznovanju mnogo vztrajnosti in trdne, a prijazne volje pri poučevanju in vzgoji, današnjim učencem te šole na Gasilski cesti 17, pa bi radi v nji-hova mlada srca vklesali resnico, ki jo je izrekel Lenin: »ZRNO ZNANOSTI ZADENE BOLJ KOT JEKLENO!«
Jožica Zoroja