Guido Barbieri: Scritti minori (Raccolti pcr iniziativa della Scuola di Spccializzazionc in Archcologia dell'Univcrsita di Roma - La Sapienza). Vctcra (Riccrche di storia, epigrafia e antichita a cura di S. Pancicra) 3. Ed. Ouasar, Roma 1988. 506 strani. 33 slik. Ugledni italijanski zgodovinar in klasični filolog Guido Barbieri je eden zelo zaslužnih preučevalccv rimske prozopo- grafije. avtor osemsto strani obsegajoče knjige Lalbo senatorio da Settimio Severo a Carino (193-285), Roma 1952, ki desetle- tja po izdaji ostaja standardno delo za študij senatorjev 3. stoletja. Tretji zvezek zbirke Veiera (za prva dva glej prikaz v zadnji številki Arh. vest.) prinaša Barbierijeve izbrane študije. Scritti minori, večjega in manjšega obsega, ki jih je avtor objavljal v različnih, bolj ali manj dostopnih italijanskih revijah, kar je gotovo eden od razlogov, zaradi katerega so se njegovi prija- telji in kolegi odločili za izdajo večjega dela njegovih spisov. B. je nekaj let poučeval grško in rimsko zgodovino na univerzi v Messini, dolga leta v Neaplju, zadnjih sedem let pred smrtjo, ki ga je zatekla leta 1985, pa je bil direktor Inštituta za arheologijo v Rimu, Scuola Nazionale di Archeologia. Ta knjiga je več kot oddolžitev vzorniku in strokovnjaku, ki so ga spoštovali: njegovo delo je v njej predstavljeno koherentno, ker povezuje v smiselne celote študije, v katerih se je avtor vračal k istim problemom, ki pa so izhajale z večletnimi, oz. celo večdcsetlctnimi presledki v različnih revijah. Predgovoru, ki ga je napisal Silvio Pancicra in ki vsebuje najvažnejše Barbierijeve življenjepisnc podatke in marsikakšno podrobnost, zanimivo za osvetlitev njegovega načina dela. sledi bibliografija Barbicrijevih del; sestavila sta jo njegova nekdanja študenta Elvira Leone in Antonio Licordari. Z zvczdico sta označila spise, zbrane v pričujoči zbirki. Iz tega je razvidno, da so spuščene predvsem recenzijo in številne voces na črko L za Dizionario Epigrafico di Antichita Romane. ki jih je večinoma napisal B. sam. nekatere v soavtorstvu z E. De Ruggierom. Lucus Feroniae z A. M. Sgubini Morctti, pomembno Lex . ki je takorekoč krajša monografija, pa z G. Tibilettijcm. V zvezi z drugimi izpuščenimi študijami obžaluje- mo. da se izdajatelji niso odločili še za članek Sulionomastica delle famiglie senatorie iz zbornika L 'onomastigue latine. Pariš 1975. Morda jc bilo tako zaradi pomanjkanja prostora, morda zato. ker ne bi povsem ustrezal merilom, ki so si jih zastavili pri izboru. Spisi so zbrani v tri večje skupine: prvi del so študije o poznoantičnem zgodovinskem delu Historiu Augusta in njenih virih. V drugem delu so zbrane študije, ki se nanašajo na probleme 3. in 4. stoletja po Kr.. in v tretjem, ki nosi naslov Scritti vari, trinajst različnih epigrafskih študij, ki večinoma obravnavajo kariere, cursus honorum. različnih osebnosti in z napisi dokumentiranih oseb. Avtorja Barbierijeve bibliogra- fije sta sestavila tudi indekse, ki so nepogrešljivi sklepni del vsake strokovne publikacije. Vsebujejo kazalo modernih avtor- jev, seznam citatov iz antičnih avtorjev, seznam citiranih napisov in papirov in splošno kazalo. Med spisi iz prvega dela, ki obravnavajo zapleteno proble- matiko Scriptores Historiae Augustae, nedvomno najbolj spor- nega spisa grško-rimske literarne zapuščine, bi posebej ome- nila dve študiji: I. II problema del cosidetto ultimo grande storico di Roma (izšla je 1934), s katerim se je pozneje ukvarjal v več študijah R. Symc, izhajajoč v veliki meri tudi iz Barbierijevega dela. Že B. je prepričljivo zavrnil argumente tistih, ki so skušali dokazovati, da jc bilo glavni vir za življenjepise HA analistično zgodovinsko delo tipa Tacitovih Analov, in sc jc bolj nagibal k tezi, da jc bil glavni vir vladarskih življenjepisov delo biografskega značaja. 2. Še vedno nenadomeščena in temeljna za študij HA je Barbicrijeva študija o Mariju Maksimu, ki jc izšla 1954. V njej je avtor zbral vso cvidcnco, ki sc nanaša na Marija Maksima, ki jc bil hkrati znani in v HA često citirani avtor vladarskih življenjepisov in eden pomembnejših generalov Scptimija Severa. Njegov cursus honorum jc epigrafsko nekaj- krat dokumentiran. B. je zbral med drugim tudi vsa mesta v HA. na katerih je Marij Maksim citiran, in na podlagi analize teh citiranih odlomkov dokazal, v nasprotju s tedaj prevladu- jočim mnenjem, da Marij Maksim ni bil glavni, temveč le stranski vir prvega dela življenjepisov HA, iz katerega so Scriptores HA občasno črpali, običajno takrat, kadar so želeli osvetliti manj pomembne podrobnosti. Med članki drugega dela. ki obravnavajo probleme 3. in 4. stoletja po Kr.. je zanimiva študija o okoliščinah Galijenovc smrti in konsekracije. B. dokazuje, da si je Klavdij 11., čeprav je sodeloval v zaroti proti Galijenu. prizadeval prikazati svoje nasledstvo kot legitimno in je skušal v tem smislu vplivati na sočasno historiografijo. Do monografije A. R. Birleya o Scptimiju Severu je bila študija Aspetti della politica di Settimio Severo, ki je izšla 1952 v reviji Epigraphica. klasična za poznavanje zgodovine severskega obdobja in je bistveno do- polnila tedaj najpomembnejšo Hascbrockovo monografijo o Scptimiju Severu (Untersuchungen zur Geschichte des Kaisers Septimius Severus, Heidclberg 1921). Barbierijeva študija te- melji na prozopografski analizi novih senatorjev, predvsem tistih, ki so bili sprejeti v senat bodisi po adlectio bodisi s podelitvijo latus clavus, in upraviteljev provinc. Analize so pokazale, da je Septimij Sever podprl upravičene aspiracijo afriškega plemstva in plemstva iz vzhodnih provinc, ki je želelo svoj delež pri upravljanju rimskega imperija. Vendar vladar nikakor ni namerno zapostavljal italskoga plemstva, saj so opravljali senatorji italskoga in. npr., hispanskega porekla pomembne vojaške in administrativne funkcije. Med spisi iz 3. dela naj omenim študijo o upravni pripadnosti provinc Ponta-Bitinije in Licijc-Pamfilije v 2. stoletju po Kr., o L. Emiliju Frontinu. prokonzulu Azije, o funkciji prefekta orae maritimae, o treh hispanskih plemenih s podobno zvene- čim imenom, o napisih na vodovodnih ceveh v Ostiji. o novi epigrafsko dokumentirani ekvestrski karieri, o pesniku Scpti- miju Nestorju in o karieri stotnika na napisu iz Ostije. Barbicrijevi Scritti minori dajejo prerez čez avtorjevo delo. v katerem bo vsak. ki se ukvarja s tem ali onim vidikom rimske zgodovine, literarne zgodovine in epigrafike, našel kaj zanimivega in poučnega. Njegov opus ni tako obsežen kot bibliografije nekaterih drugih velikih strokovnjakov za antično zgodovino, posebej tistih, ki niso bili univerzitetni učitelji, ampak so se lahko svobodncjc posvetili znanstvenemu delu. Barbicrijevi izbrani krajši spisi so le del njegovega strokovnega dela. Drugega dela nc moremo meriti z bibliografskimi enota- mi. jc pa po svoje še dragocenejši: odslikava sc v diplomskih nalogah in doktoratih njegovih študentov in v neštetih urah priprav predavanj in seminarjev. Vse, kar je B. napisal, je pretehtano in argumentirano. Nič sc ne ponavlja, nič ni odveč in vse jc šc zdaj aktualno. Marjeta ŠAŠE L KOS J. Fitz: Honoriftc Titles of Roman Military Units in the 3rd Century. Dr. Rudolf Habclt, Akadčmiai Kiado. Bonn, Buda- pcst 1983. 327 strani. Veliko število vojaških napisov iz 3. stoletja po Kr., na katerih sc omenjajo različne vojaške enote. kaže. da so le-tc nosile častne naslove, tvorjene iz vladarskih imen. Zgodovinar sc vpraša, ali so imeli ti naslovi globlji pomen, ali pa so jih dobile enote avtomatično, ob nastopu novega vladarja. Prvi. ki sc je resneje ukvarjal s to problematiko, jc bil G. Bersanetti (v dveh kratkih člankih: I soprannomi imperiali variabili degli auxilia dell'csercito romano. Athenaeum. N.S. 18, 1940, 105 ss.. in Sui soprannomi variabili delle legioni. ib., 21, 1943, 79 ss.), ki pa je zbral premalo gradiva in ga ni ovrednotil. Fitzova knjiga je v ccloti posvečena tej tematiki, v njej jc zbrano vse razpoložljivo gradivo, avtor pa je dobljene rezultate tudi ovrednotil. Knjiga jc razdeljena na dva glavna dela. V prvem avtor obravnava vse dokumentirane vladarske častne naslove voja- ških enot, v drugem pa razprostranjenost teh naslovov, osebe oz. enote, ki so postavljale napise, na katerih so ti naslovi dokumentirani, in mesto častnega vzdevka v okviru celega naziva vojaške enote. Sledijo zgodovinski sklep in indeksi, na začetku knjige pa so predgovor, seznam kratic in daljše uvodno poglavje. Avtor že v uvodu deloma odgovori na zastavljeno vprašanje: gradivo jc nedvoumno pokazalo, da teh naslovov niso nosile vse vojaške enote in da jim nikakor niso bili podeljeni takoj po nastopu novega vladarja, pač pa so avtomatično prenehali