252
Listek.
mich hier so kalt, die Bliite welk, das Leben alt« — besede tukaj varirane pesmi. Liszt je nekoč dejal o romanci Griegove sonate v C-molu, da je lepa dolina med dvema orjaškima gorama (prav tisto sonato je tukajšen kritik označil za banalno ali nekaj takega); jaz bi baš to dejal o adagiu »Popotnikove« fantazije. — V nastopni točki, Beethovnovih varijacijah v C-molu, pokazal nam je g. Foerster Beethovna kot velikega skladatelja in virtuvoza, samega sebe pa kot vrednega interpreta tega mojstra. Širšemu občinstvu je glasbotvor pač nekoliko previsok. V nastopnih točkah sta bila zastopana oba heroja moderne klavirske igre, Chopin in Liszt, prvi, nežni sanjavi dekadent, po jedni svojih najlepših nokturen (Des-dur) in po izredno težki baladi v As-duru, mogočni in zanesni Liszt po svoji fantaziji o Mendelssohnovem »Senu kresne noči«. Sapelnikovega valček in gracijozno šumljajoči dans des elfes, dve jako fino izdelani briljantni salonski skladbi, bili sta pač nekakšen oddih menj muzikališkemu občinstvu, izvestno pa ne kon-certistu, ker so njiju tehniške težave tolike kakor pri drugih točkah. — Kar se tiče interpretacije, druži g. Foerster dvoje največjih prednostij, ki dičijo pianista. Glede" na tehniko, vzpel se je na višek svoje umetnosti; to kaže kar najfiueje uiansirani udarek in kar najspretnejše premagovanje tehniških težav. In na isti višini je, kar se dostaje glasbene inteligencije. Njega igra ni nikoli reflektirana, nego vedno prirodna in duhovita. Name je najmogočneje vplivala tehniško najpreprostejša točka, Chopinova uokturna ; tu je gospod Foerster po sanjavem mojstru čudolepo sanjal sladki sen, ono pesem, nežno iz dalje pevajočo v nočni šepet. — Koncertist je igral na krasnem Bluthnerjevem klavirji, ki je še bolj povzdigaval njega igro in sosebno njega mehki in jasni pianissimo. Polna dvorana ni dala prostora neprijetnim mislim, da bi bilo v Ljubljani premalo zanimanja za umetnost; dodani točki (Raffova »Fileuse« in Lisztova »Tarantelle«) sta še povečali navdušenost poslušalcev, tako da je bilo moči oditi iz koncerta z najboljšim vtiskom, zajedno pa z željo in nadejo, da bi g. Foersterja   skoro zopet slišali v Ljubljani!
K. Hoffmeister. Koncert »Glasbene Matice« dne" 12. in 14. sušca. »S t varjenje«. Oratorij v treh delih, zložil Jožef Haydn. — Dandanes se v oratorij i sploh producira jako malo, sosebno pa je malo del, ki bi podajala v tej umetnostni obliki kaj novega. Sam6 jeden, prav za prav dva umetnika sta tukaj nastopila nov pot, skladatelj »Svete Elizabete« in »Kristusa« in Rubinstein s svojim poskusom nabožne opere. Liszt, veliki razmišljajoči duh, tolikanj naklonjen mistiki in religijoznemu sanjarstvu, zahrepenel je po nabožni umetnosti, ko je užil vso posvetno slavo in srečo ; prav tako je Rubinsteina biblijska snov zvabila do onih poskusov, ki so sicer ostali zgolj poskusi. Ta moderna pevca ora-torija in mnogi drugi — Dvofaka je zmatrati le za nadaljevatelja klasikov, ne pa za novotarja v obliki — pobegnili so iz svetž, kjer so užili vse in se vsega naveličali, v 6110 fantastiško svetišče religijozne mistike, kjer se prostira sladki somrak, kjer polje težko dišeče kadilo in plovejo nebeške harmonije iz nevidnih višin, kakor nam zvene" iz ,,Kristusa" ali tudi iz Wagnerjevega ,,Parsifala". Toda to vse je le začasno zavetišče utrujenih duš — saj živimo preveč, da bi ondu, kakor se je pisalo o dekadentih, sam<5 dihali, in sploh: krepila dobivajo tamkaj samo izvoljenci! Malo jih je iste nravi, da bi se zaglobili v takšno delo. Vsi drugačni so v tem pogledu klasiki, osobito Haydn. Njega pobožna duša ni poznala vizijonarne zamaknjenosti in religijozne mistike, katera čestokrat modernim skladateljem nadomešča nedostatno religijoznost. Toda veselo petje, napevi, iz polnega srca v svetišči prirodinem, prekipevajoči od sreče in radosti, polni hvaležnosti in ljubezni do nje Stvarnika, izvirajoči iz najivnega vernega srca — takšni glasovi zvene* iz Haydnovih oratorijev. Da je zaničeval svet in življenje, težko bi bil iz biblijske epopeje izbral in uglasbil one liste, napisane   z največjimi  črkami,  kjer se pripoveduje izvir
Listek.
253
vsega življenja ; javaljne bi bil iz zgodovine Stvarjenja ustvaril oratorij. — Preproste besede izvirnega teksta ponavlja Haydu v najpreprostejši glasbeni obliki, recitativno. Nekamo veselonajivno kakor dete, pred katerim se razgrinjajo nove podobe, opeva v solistiških partijah obsežneje posamične dogodke v stvarjanji — samo prvi pojav božje močf v pustem vsemirji opisuje mogočno zbor — in videč, kako vse lepo uspeva, po-klada vriskaje svoja čustva v veličastne zbore in v najradostnejše slavospeve. In veselje prihaja čimdalje večje, dokler ne dospe končno do ustvaritve prvega človeka, kjer s čudovitim dvospevom Adamovim in Evinim in velikanskim zborom završuje zgodovino velikega dela in svoj veliki proizvod. — Poslušalca gane baš ona najivnost in prepričevalna resničnost izraženih čustev, globoka pobožnost in vera v to, kar opeva. Oblikovna dovršenost (izredno učinkujoče stopnjevanje pomočkov, recitativ, šolo, zbor in končni fugirani stavki, takisto dražestno glasbeno slikanje) mora navdušiti vsakega glasbenika, ona resničnost v čustvovanji in  veličastvo  vsega  dela  pa  prevzame  vsakogar.  —
O zvršitvi rečemo samo to, da je bila v vsakem oziru vredna glasbotvora; veličastno delo se je izvajalo z velikanskimi pomočki, z zborom okolo 180 čvrstih glasov. Za šolske zbore ,,Glasbeue Matice" je brez dvojbe jako primerno, da se uporabljajo pri takih koncertih, za koncerte pa tudi. Vse je zveuelo čvrsto in lepo — v večji dvorani bi bilo pač zvenelo še lepše — točno so se izvajali najtežji fugiraui stavki, fino vse podrobnosti, tako da je treba izraziti brezpogojno hvalo zboru in njega voditelju g. M. Hubadu. Kot solista sta se precej uspešno poskusila gospodičina Leščinska in gospod Vašiček v nevajenem oratorijskem zlogu; gospod Razinger je že davno priznan za izbor-nega oratorijskega pevca. —- Koncert je bil iz kratka zopet jako znamenit dogodek za slovensko glasbo,  in  ,,Glasbena Matica" sme biti  vedno ponosna nanj !      K. Hoffmeister.
Iz odborove seje »Matice Slovenske« dne" 14. sugca. Predsednik prof. Fr. Leveč poroča, da »Matica« ne izdd drugega natiska Lavtarjeve »Geometrije«, ker jo založi knjigarna Bambergova. — Ob smrti dr. Račkega je »Matica Sloveuska« brzojavno izrazila svoje sočutje »Jugoslovanski akademiji« in na rakev svojega častnega člana položila venec s trakovi. Pri pogrebu so »Matico« zastopali odborniki: arhivar Koblar, prof. Pleteršnik, prof. dr. Požar in prof. Rutar. — Ko se položi temeljni kamen »Nfirodnemu domu«, zastopal bode »Matico« direktor Subic. — Zaradi izpremembe društvenih pravil je treba preosnovati tudi opravilni red. Preosnova se izroči istemu odseku (dr. Dolenec, prof. Krzič", prof. Leveč, direktor Subic in tajnik Lak), ki je napravil načrt novim pravilom. Novi opravilni red se predloži, ko ga odobri odbor, velikemu zboru dne 17. velikega travna. — Letošnje knjige bodo: 1. Letopis za leto 1894. (urednik prof. A. Bartel); 2. Doneski k zgodovini Škofje Loke, spisal prof. dr. Fr. Kos; 3. Zgodovina slovenskega slovstva, I. del (od prvega početka do Vodnika), sestavil dr. K. Glaser. — Ce se »Vabilu slovenskim pisateljem« (glej denašnji list; op ured.) do postavljenega roka odzove dovolj pisateljev, utegne iziti še kot četrta knjiga I. zvezek Knezove knjižnice. — Knjižnici je priraslo od zadnje odborove seje 113 knjig, zvezkov in časopisov. — »Letopisa« in »Goriške« je ostalo le še malo iztiskov, več pa je ostalo izvodov povesti »Z ognjem in mečem«. — Po nasvetu arhivarja Koblarja se sklene delati na to, da »Matica zopet izda zemljevid slovenskih pokrajin. — Za leto 1892. je plačalo udnino 2015 letnikov, za leto 1893. že 2084, za letos doslej 316. Od zadnje odborove seje je pristopilo društvu novic ali na novo 23 društvenikov, in sicer 2  ustanovnika (izmed letnikov) in 21  letnikov.
Slovensko planinsko društvo. Slovensko planinsko društvo je izdalo letno poročilo o svojem delovanji leta 1893. Kakor vidimo iz tega poročila, bilo je delovanje jako uspešno, tako da sme   odbor ponosno gledati   na svoje  uspehe, kar se je tudi  vse-