—    2    —
Gospodarstvo.
Gnojenje vinogradov.
Ob trgatvi in pri drugih vinogradnik opravilih jemljemo v obliki grozdja, rožja in mladja zemlji tiste hranilne snovi, ki jib je trs srkal iz nje ; ob času gnojenja pa ji zopet dajemo hranilne snovi v gnojilih nazaj. To jemanje in dajanje bi moralo biti v pravilnem razmerju. Kjerkoli se vedno več vzame, kakor da, tam ni v kratkem kaj več jemati in tam se tudi lahko opazuje leto za letom vedno večje popuščanje v rasti in rodovitnosti.
Vinograd rabi precej gnoja in le z zadostnim gnojenjem lahko povečamo in zboljša-mo njegove pridelke.
Poglavitno gnojil® za vinsko trto je in ostane dober hlevski gnoj, kajti ž njim ne vračamo zemlji le hranilne snovi, ampak ž njim spravimo v zemljo tudi nebroj nevidno malih življenjskih bitij, takoimenovane bakterije, katere zelo ugodno vplivajo na svojstva zemlje bodisi v fizikalnem kakor tudi kemičnem oziru. S hlevskim gnojem pomnožimo zemlji tudi črno prst ali sprstenino, katera rahlja in greje težke zemlje in prepreči skorjo na njihovem površju; prerahle, suši podvržene zemlje pa veže, da laže obdrže potrebno vlago. Kjer primanjkuje hlevskega gnoja, tam se da ta zemljo zboljšujoči učinek približno doseči z dobro pripravljenim mešancem ali kompostom. Ta vrsta gnoja bi ne smela pri nobenem marljivem gospodarju manjkati. Vsi odpadki iz vinogradov, kleti, hišni in dru^i gospodarski odpadki, kakor smeti, pepel, j cestno   blato,   odpadki   z   vrta, grabljinje   s
travnikov itd. se spravljajo na kup, pomešajo z dobro zemljo in večkrat zalivajo s straniščnim blatom in pa z gnojnico. Med letom je tak kup parkrat ali vsaj enkrat prekopati. Dobro predelan mešanec se lahko rabi z najboljšim uspehom za gnojenje vinogradov, pri saditvi trsja pa ima prednost pred gnojem.
Kot nekako nadomestilo hlevskega gnoja služi tudi zeleno gnojenje, ki obstoji v tem, da se med trte posejejo zračni dušik nabirajoče rastline stročnice, n. pr. rudeča detelja, graholka, lupina (znana med ljudstvom pod imenom kafe) in dr., katere je ob času njih cvetenja podkopati.
Tudi z jelševim vejnikom se zboljšuje zemlja v fizikalnem in deloma v kemičnem oziru. Pregloboko pa se ga ne sme zakapati zlasti v težki zemlji ne, ker se v globočini ne razkraja, ampak splesni in se ta splesen lahko prenese na trsne korenine in s tem trto uniči.
Zeleno gnojenje in gnojenje z vejniki pa samo za se ne zadostuje. Taka gnojenja je treba spopolniti z umetnimi gnojili, katera pa so v sedanjem času zelo draga, včasih pa jih sploh ni dobiti. Zato pa je treba produkcijo hlevskega gnoja zvišati in njegovo kakovost zboljšati. Prvo se doseže z umnejšo oskrbo naših travišč, ki omogočuje rejo večjega števila živine, drugo pa s pravilnim ravnanjem z gnojem na gnojišču.
Na oral vinograda se potrebuje na leto približno 100 q ali 10 voz po 10 q gnoja, to je prilično toliko, kolikor ga dobimo od ene odrasle živine. Za gnojenje se naj razdeli vinograd tako, da bode edeninisti del vsako tretje leto pognojen. Gnoj se kolikor mogoče enakomerno kakor na njivi raztrosi in 15 do 20 cm globoko podkoplje. Globokeje ga podkapati zlasti v težki zemlji ni umestno, ker bi se ne razkrojil, ampak samo strohnel ; plitveje ga spravljati v zemljo se pa tudi ne priporoča, posebno pa v lahki zemlji, ker bi se preveč izsušil in vsled nezadostne vlage prepočasi razkrajal. Gnoji se v vinogradih pri prvi kopi, katero lahko izvšujemo v jeseni, ko je listje odpadlo ali pa spomladi ter tudi po zimi, če je n. pr. tako ugodno vreme, kakoršno je ravno v sedanjem času. če je treba gnoj pred uporabo razvažati ali raznašati po vinogradu, tedaj je kupe pokriti 15 do 20 cm na debelo z zemljo, da ne izpuhti in se ne posuši.                      Zupane.