Iz kresne noči.
i.
Čez cvetoče polje                   Naj ob žetvi klonil
sveti Janez gre                        bi do zemlje klas,
in njegove roke                      naj bi razveselil
božji blagoslov dele:              kmetiču obraz! . . ."
,,Polje, žitno polje,                 Čez cvetoče polje
solnčni žar                              sveti Janez gre —
in hladilne rose                      naj češčeno vedno
daj ti večni Gospodar!           njega bo ime! . . .
II.
Prav kakor da bi angelci            Pa dasi niso angelci
veselih lic                                   priromali z nebes,
svetniku božjemu na čast            natrgali so vendarle
natrgali cvetic.                             cvetic si angelci zares:
In pod večer skrivnostnomil          V polje odšla je deca,
odromali na svet,                        ki čisto ji srce,
te  cvetke v vence spletene         in njeni venci kočice
¦vsem belim kočicam pripet;          svetniku v čast krase . . .
in kakor da bi lučke                  In tudi lučke po gorah,
prinesli iz nebes                         ki niso iz neba,
in jih prižgali, se mi zdi,           a so kresovi, so odsev
po gorah v jasen kres . ..          globokovernega srca . . .
¦^-   103  ^-
III.
V polju bela breza                 »Kakšno pesem, sestrica?
se k javoru sklonila               Li o sreči zlati,
in s tajnostnim glasom           ki jo skriva skrbno
ga ogovorila:                          zemJja, naša mati ?"
»Bratec, kresna noč                »Dobro, bratec, dobro,
je nocoj na zemlji,                 pa zapojva to,
bratec, pokramljajva kaj,         in da kmetič jo bo slišal —
bratec moj, ne dremlji!"        kar glasno! . . ."
In zašepetal je javor:             In ko ju pobožal
»Sestriea, pa dej                     dih večerni v lica,
in mi kaj veselega                  pesmico zapela
ta večer povej!"                     z bratcem je sestrica:
»Bratec, kaj če pesmico          «Zemljica, oj zemljica,
sladko bi zapela,                     res je, da si črna,
ki hitela prek polja                ali v tebi klijejo
tja bi dol do sela?" —          prave sreče zrna . . .
Dokler kmetič tebe, zemljica, bo ljubil, sreče, zadovoljnosti nikdar ne bo zgubil! ..."
IV.
Kakor da vesele misli            Če ne boste pridno
v kresno noč vasujejo,           nas ubogali
kresnice                                  m besedam našim
sem in tja potujejo.                se le rogali:
In čudake netopirje,                celo svetlo vojsko
ki pajdašijo                             proti vam zberemo
se v ponočni čas,                   in v domovje vaše
nagajivke strašijo :                   drzno uderetno;
»Ej vi bratci čudni,                da ko pridete domov,
le poveselite se,                      groze se začudite
a samo do polnoči,                 in oslepljeni
potem skrite se!                      se pred nami zgrudite..."
In čudaki netopirji kresnicam verjeli so in domov že zgodaj odleteli so! . . .
Josip. L,