Kako je smrečica postala božično drevesce
(Norveška pravljica)
Pred mnogimi, mnogimi leti je stal na Norveškem velik smrekov gozd. Sredi tega gozda pa je rasla majhna, še zelo mlada smrečica, ki je imela dobrega prijatelja, majh-nega sivega ptička, kateri je vedno pripovedoval mnogo lepih stvari o svojih poletih v svet za temnim gozdom. Drevesce pa je imelo tudi neprijatelja, zlobnega gozdnega možica, ki je imel svoj brlog ravno pod majhnim drevesom. Če je to-rej lezel iz svojega bivališča, je s svojim majhnim nosom vedno dregnil ob drevesne igle; zato se je zaklel, da se bo kmalu znebil ne-dolžne smrečice.
Nekega dne, ko je drobni ptiček spal med smrekovimi vejicami, je prišel hudobni možic iz svoje jame in je s sekiro posekal ubogo smre-čico čisto pri koreninah. ¦ »Zdaj lahko potuješ v širni svet, kakor ti je vedno govoril neumni ptič!« je zlobno zagodrnjal možic in vlekel smrečico za seboj po pre-padih in trdih skalah. Pa se je pre-budil drobni ptiček in slišal, kako je drevesce jokalo: »Umreti mo-ram, čeravno nisem storilo niko-mur nič žalega!«
Ptiček ni mogel napram možicu ničesar ukreniti; ta se je pa smejal v svoji zlobni škodoželjnosti in divjal z drevescem proti robu gozda.
»Pomagam ti!« je zašepetal pti-ček stnrečici in se dvignil visoko pod nebo. Ljubi Bog je ravno ob-daroval angelčke z lepimi darili, kajti bilo je v božičnem času, tedaj imajo tudi angeli svoje veselje. Ko so bili vsi prav veseli in dobro raz-položeni, je zletel mali, sivi ptiček skozi oblake in sedel ljubemu Bogu na koleno, da bi mu poročal o ža~ lostni zgodbi svoje smrečice.
»Takoj moramo na zemljo, po-magat drevescu!« je rekel Bog, »zakaj na sveti večer ne sme biti nobeno zemeljsko bitje žalostno!«
Angelčki so brž oblekli tople pla-šče, le Sonce, ki je tudi hotelo vi-deti smrečico, je moralo ostati do-ma, kajti bila je noč in s svojim svetlim obrazom ni smelo motiti ljudi v njihovem spanju.
Ko je prišel dobri Bog na zemljo, je spustil hudobni možic od strahu drevesce in je zbežal hitro v temo nazaj. Bog in angeli pa so stali oko-li drevesca in ga božali. Ker je tako bridko jokalo, so mu podarili an-gelčki vsa lepa darila, ki so jih vzeli s seboj. Eden je obesil na smrečico zlato zvezdo, drugi mu je podaril jabolko, tretji je privezal sličico na vejo in pritrdil zvonček na vrh. Te-daj je drevesce prenehalo ihteti, ker je obcudovalo vsa lepa darila. Nenadoma je pj> stalo popolnoma svetlo na zemlji, neposlušno Sonce je tudi hotelo vi-deti, kaj se godi na zemlji.   Ljubi
Bog ga je takoj poslal nazaj v posteljo iz oblakov in za kazen je moral poslej vsako noč iz po-stelje in odpotovati na zemljo; ljudje ga imenujejo v teh krajih polnočno sonce.
Ko so Bog in angeli potolažili smrečico, so opazili z veseljem, da je Sonce pozlatilo malega, sivega ptička, ki je hvaležen sedel na vrh drevesca.
»Veste kaj,«r je rekel dobri Bog angelom, »dajmo, podarimo lepo drevesce ljudem, ki gredo tamle ravnokar v cerkev!«
Tedaj so angelčki prav previdno prijeli in odnesli okrašeno smreči-co pred cerkvena vrata, skozi kate-ra so hodili kmetje k polnočnicl
Star kmet je prišel poslednji. Vi-del je čudovito drevesce, na kate-rem so viseli še zlati angelski lasje. Pogledal je v zvezdnato nebo in si je takoj mislil, da jim je hotel na-praviti ljubi Bog v tej noči posebno veselje. Vzel je smrečico s seboj domov in jo postavil v hiši na mi-zo. Tedaj so pričeli zlati lasje ble-steti, da je bil ves majhni prostor ožarjen od svetlobe.
Smrečica pa je postala najsreč-nejše drevo na svetu, kajti ljudje so ga vzljubili in ga krasijo vsako leto znova! Celo zlatega ptička vi-dimo na sveti ve-čer na vrhu dre-vesca. Živalca se kajpak počuti ze-lo važno, ker je pomagala smreči-ci do sreče ...