FOTOGRAFIJA V ETNOLOGIJI Meta Krese IJDK 77.03:39 ALIJE RESNIČNOST SPLOH KDAJ TAKO POPOLNA KOT UPRIZORITEV1 The inventy)V siarted in IN J 9 and strice llteii just n boni eiviytfttiifi has heeri />h< >i<>^i u/>hal. ur sv il sccnis. Slišan Sonittg; (>n p/ialof}iVphy. 1. KDAJ, ZAKAJ, KAKO FOTOGRAFIRATI? Nekaj let nazaj nas je večja skupina sodelavcev (nekateri z delom še nadaljujejo) Opravljala terensko delo v slovenski Istri, v vasi Sv. Peter. Vsak posameznik se je dela lotil različno, tako kol smo se razlikovali po osnovni izobrazbi. \ sem pa je bila bolj alt manj skupna neizkušenost pri terenskem delu. Vsakega izmed nas so zanimala različna področja antropolo gije. nobeden pa se ni posebej ukvarjal z v izualno antropologijo, Preprost« i p< > vet I a no: vsem so bile pomembnejše besede kot podobe. Sama imam sicer rada fotoaparat, vendar sem se ga pri terenskem delu kratkomalo bala prijeti v roke. Nisem vedela, kdaj fotografirati, zakaj fotografirati, kako fotografirati. V edno je bilo pred menoj precej več dilem kot pa rešitev. Zalo me je toliko bolj presenetila kolegica z etnologije, ki se nam je pri delu pridružila pozneje, ko so bili prvi koraki pri spoznavanju z va.ščani že narejeni Že pri njenem prvem srečanju z našo sicer zelo dragoceno informalorko pri njej doma jo je brez kakršnih koli zadržkov fotografitala." Takega fotografiranja sem se izogibala, čeprav mi je bilo ves čas žal privlačnih prizorov (Henrie Cartie-Bresson bi jim mogoče rekel dokončnih trenutkov), ki sem jih tako''zamujala". Vendai lile je bilo strah sprememb, ki jih fotografiranje lahko prinese: žal je k1 redko kdo brezbrižen in neobčutljiv za pozornost Objektiva, pa naj bo ta prijazna ali vsiljiva. Tu nimam v mislih trenutnega vznemirjenja, temveč bolj io. tla informatorka z enim samim pritiskom na sprožilee ni več anonimna, njena podoba je ujeta (ali ne bo zato bolj previdna pri odgovorih?), hkrati pa postane Se bolj pomembna: pred njo nista več le svinčnik in zvezek, temveč tudi fotoaparat (ali ne bo zato poskusila temu prilagoditi svojega pripovedovanja?). Sicer pa. ali se ne dogaja vsakomur izmed nas to. kar je zapisal Barihes Zelo pogosto (pO mojem celo prepogosto) pa so me lolu-grafirali z mojo vednostjo. Brž ko začinim, da me gleda Objektiv, se namreč vse spremeni: konstituiram. v zp. Odločitev o tem, kako bomo uporabili fotografijo med delom - kol vprašanje ali pa kol potrditev določenih dogodkov -, bo sev eda vedno subjektivna. Vendar bi se tu strinjala z Larsonovo l 1988; (15), ki pravi, da preveč "raziskovalnega fotografiranja" brez pravega ¡razumevanja terena in skupnosti lahko prekrije dragocene prve vtise in lahko zato bolj ovira kot pa pospešuje raziskavo. Neka stopnja selektivnosti v fotografiranju je nujna za samo raziskavo Selektivnost pa je odvisna od vprašanj, ki si jih antropolog sam zastavlja, in seveda prav tako od reakcij ljudi, izpostavljenih njegovemu objektivu. 2. razdelitev vizualne antropologije Ko sem že nekaj časa živela v vasi in se je pokazalo, da ljudi spoznavam precej počasneje, kot sem si želela (tudi vaščani Terase pod Pathto (avgust ¡993)-Foto: Meta Krese. Tu sem hotela predvsem "objektivno" zabeležili vizualni dogodek. Skozi fotografijo, če jo le pravilno in popolno dokumentiramo, lahko kdorkoli spremlja spreminjanje kulturne krajine. 1 Nuslov je sposojen prt Aftathi Chlistle: Vegasta hiša. Besedilo je bih piedstavljer^upm^tovanju 40 let eti&luškem jlhm 5. 6. t')'J(>r dvorani SAZU. 2 Co!Her pravi. da Je najlx/ljttbciilljii-odokttinenliruti sredisče tliVžiiie. Prt tem h>i i delo sociologu 1 GLASNIK SED 3ó/ 199Ó, Št. 2-3 11 FOTOGRAFIJA V ETNOLOGIJI Poroka (september 1993). Foto: Meta Krese. Pri slovesnostih je fotografiranje sprejeta in celo pričakovana navada, kar velja izkoristiti. V tem primeru je bil fotografski proces zelo pomemben (mogoče Se najbolj) zaradi same komunikacije z vaščani, saj je bilo to na začetku našega prihoda v vas. ko nas vaška skupnost še ni poznala, niti mi nismo poznali vaščanov. Vendar pa so posnetki narejeni tako. da jih lahko razvrstimo v vse štiri kategorije, kijih je označil Harper, seveda odvisno od tega, zakaj jih potrebujemo. ni.su vedeli, kuj mi počnemo pri njih. pa čeprav smo poskušali že pred našim prihodom vaško skupnost informirati o naših namenih), sem izvedela, tla se ho poročil vaški gostilničar, 1'oročm obredi sicer nikakor niso del mojega raziskovalnega področja, vendar pa sem vzela tO slavje kot idealno priložnost, da s pomočjo fotografskega objektiva navežem stik s čim večjim številom vaščanov. Na tovrstnih slavjih fotografski proces ni moleč, temveč prav narobe, vsi z veseljem sodelujejo pri njem. Brez vsakršnih težav sem se premikala med svati, v enem dnevu sem navezala precej več poznanstev koi prej v nekaj mesecih, razvozlala kar nekaj sorodstvenih povezav, saj so me večkrat prosili, če jih lahko fotografiram v najrazličnejših sorodstvenih skupinah. Meni so bile te poročne fotografije dragocene največ zaradi spoznavanja z vaščani: z njimi v roki so vrata bolj prijazno odpirali, niso se več toliko čudili moji navzočnosti v vasi. predvsem pa so se jim ob skupnem gledanju fotografij sprostile misli in besede so hitreje stekle. Harper je razdelil vizualno etnografijo1 na štiri tipe: znanstveno. pripovedno, refleksno in fenomenološko (Harper 1987: 2). Skoraj vsako fotografijo lahko uvrstimo v vse štiri tipe, odvisno od tega, zakaj jo rabimo, kako jo interpretiramo in povežemo z delom. To je zlasti pomembno pri skupinskem delu. kakršno je bilo naše, saj ima. kot pravi Harper. fotografija celo preprostega in lahko razpoznavnega pojava različen pomen za različne gledalce (1987: 3). Kadar uporabljamo fotoaparat zaradi "objektivnega" zapisa informacije in nameravamo fotografijo informacijo - klasificirali, organizirati, primerjati ali kakorkoli drugače obdelovali, takrat lahko la prijem označimo kol znanstven način fotografiranja. Fotografije, ki delujejo s le perspektive, so denimo posnetki hiš z območja Kraškega roba Ede Benčič Mohar (1993: 85-99)- Informacije o arhitekturi, ki jih tako dobimo, so zanesljive in veljavne. Pri vizualni antropologiji Lili etnografiji "pripovedne" fotografije sicer ne uporabljamo pogosto, precej bolj razširjen je film. Vseeno pa ima pripovedna fotografija bogato tradicijo, in čeprav je ta zunaj antropološke stroke, ni zato za njo nič manj dragocena. Zgodbo nam lahko pripoveduje k* ena sama podoba ali pa vrsta zaporednih fotografij, posnetih v daljšem obdobju Lep primer je Hdith Ttldor Han. ki se je, tako kol veliko njenih sodobnic, odmaknila od modernizma in se usmerila k levičarski radikalno dokumentarni fotografiji; ves Čas je ostala profesionalno natančna, fotografiji je dodala le socialno angažiranost. S tem ko je uporabljala fotografijo kot način potrjevanja in dokazovanja izkušenj in jo uporabljala kol dokaz, je nastal pomemben dokument iz štiridesetih let o otrok ili v domovih za mentalno in fizično prizadete ljudi (Wil-tiams 1986: 57). Fotografija Hanove govori vsaka svojo zgodbo, ne potrebuje pisane besede, niti jih ni potrebno sestavljati z drugimi fotografijami, V nasprotju z njo pa Olivier Foelmi svojo zgodbo pripoveduje s serijo fotografij, organiziranih tako, da 'neprekinjen lok podob sam pripelje do videza premikanja časa in razvijanja dogodkov" (Harper 1987: 5). Fotograf m pisatelj (Mivier Foelmi je s prijateljico Danielle. po poklicu zdravnico, preživel nekaj zim v neki vasi z 20(X) prebivalci v dolinah Zanskarja. ki so stisnjene ob vznožju Himalaje na 3500 m nad- 3 Fotografiranje na večjih prireditvah je lahko tudi koristno zaradi kasnejši■ identifikacije vaščanov. Če še sistematično fotografirat»" hiše, se ialiko dokaj liitiv orientiramo v vasi. 4 Harper uporablja obet termina: vizualna antrvpolugijet m vizualna etnografija. 44 GLASNIK SED 36/1996, št. 2-3 FOTOGRAFIJA V ETNOLOGIJI Trganje oljk (december ¡994). Foto: Meta Krese. Uporaba fotografij, ki so posnete pri delti, je lahko koristno izhodišče pri pogovorih o konkretnih kmetijskih procesih. morske višine. Od .sveta je izolirana več kol osem mesecev n.i leto in edina pot. ki pripelje do nje, je 1km dolga zaledcncla reka (pozimi se reka imenuje Tchadarja - zaledenela reka). Njegova fotografska knjiga I.e fleuve gele govpri o dveh otrokih, bratu in sestri, ki, da lahko obiskujeta šolo v Ladakhu, tvegata vee tednov dolgo potovanje po zaledeneli reki. ko temperatura pade pod 30 stopinj p<>cI ničlo, ko ponoči volkovi krožijo okoli tabora in ko se lahko led vsak trenutek vda pod njunimi nogami Antropologa Accola in Geffroy sta v južni Franciji zbrala 2500 družinskih fotografij, ki so bile posnete med letoma 1890 in 1950. s fotografija pni sta dobila osnovne podatke o pit tek I o sij posameznih družin, bile so tudi dohra opora pri intervju jih.'* Pri poizvedovanjih s fotografijami ali foto-intervjujih kažemo intervjuvancu njegove slike, slike njegove "preteklosti" ali okolja, in ga sprašujemo, kaj na njih vidi. Fotografijo uporabljamo kot vprašanje, spodbudo ali ob sondiranju terena Ta način uporabe fotografije imenuje i larper "refleksna metodi C (1987; 3). V četrto katergorijo je Harper razvrstil način uporabe fotografije, ki je še mafiji fenomenološki družbeni znanosti. Tu so fotografije združene z besedilom tako, da ustvarijo izkušnje nekega procesa in izzovejo občutke vstopanja v neko drugo kulturo (1987: -i). 3- BREZ TEHNIČNEGA ZNANJA NE GRE Barthes pravi, da fotografija ne govori (nujno) o tem, česar ni v eč, pač pa zgolj in zagotovo o tem, kar je bilo ( 1992: 75). Fotografije lahko vedno znova m znova pregledujemo, pa ne le zaradi trenutkov preteklosti (naših spominov ali pa drugih), ki jih fotografija nosi, temveč tudi zaradi detajlov, ki so na fotografiji ujeti. Ti so za nas zanimivi, ker smo mogoče na njih že pozabili ali pa jih, čeprav smo sami pritiskali na sprožilcc. zaradi hitrega odvijanja dogodkov med snemanjem sploh nismo utegnili opaziti Fotografija je "objektivna", torej so informacije, ki jih razberemo z nje, verodostojne. Zato pa mora biti kakovostna. Čeprav smo v fotografiji večinoma amaterji in so nam največkrat pomembnejša besedila kot podobe, ne smemo zanemarjati tehnike. Fotografija nas mora pritegniti, tla sploh začnemo ob njej razmišljati. Ni treba, da je vsaka fotografija vsebinsko razburljiva, tla preseneča ali da šokira. Nikakor ne. Tu imam v mislih bolj banalne, tehnične zadeve, kol je. na primer, samo ravna rije s fotoaparatom. Barthes sicer pravi, da za amaterja ponavadi pravijo, da je nedozorel umetnik. nekdo, ki ne more - ali noče - obvladati poklica, a na področju fotografske prakse je amater, narobe, predpostavka za profesionalca: on je namreč najbližje novemu ( 1992 H5) Najbrž je bolje, če ne jemljemo tega preveč dobesedno, Zares zgovorna je le tehnično kakovostna fotografija. LITERATURA • BARTIIFS, R, 1992: Camera lucida; zapiski o fotografiji. Studia humanitatiS. Ljubljana. • BEN Čl Č, M. F 1993 Tradicionalno Ma vbarstvo v Slovenski Istri. V Mediteran v Sloveniji. Časopis za kritiko znanosti 21/158-158. Ljubljana, str N5-99- • COFU F R, J Jr. 1975: Photography and Visual Anthropology. principle of Visual Anthropology, Mouton, flic 1 iag-nue. ■ CHRISTIE, A. 1977: Vegasta hiša. DZS. Ljubljana. • POELLMl, O 1990: Le fleuve gelé. Nathan. Paris. • HARPl'R. D. 19H7: The Visual Ethnographie Narrative. Visual Anthropology l.str. 1-19 • GEFFROY, Y. 1990: Family Photographs. A Visual Heritage. Visual Antropology 3, sir. 367-409. • LARSON, 111 )9HK: Photography That Listens. Visual Anthropology I. sir. 415-432, - SONT AG, S. 1977: On Photography. Penguin. Harmon d sworth. • WILLIAMS, W 198(i: Women Photographers Virago London. 5 Če sta se na začetku raziskave spraševala. aH imajo družinske fotografije vrednost kot antropološki podatki, potem sta bila na kuncu toliko bolj hrez dvomov. saj sta ugotovila, da so bili družinski fologmfi vtem času pravzaprav prvi vizualni antropologi. Po njunem mnenju so fotografije, ki so bile posnele ud konca devetnajstega do srede tega stoletja, pravzaprav vizualna dediščina GLASNIK SED 36/1996, št. 2-3 . 13