ALBERT ŽERJAV: Starši proti slikam. (Povodom Fleretove »Naše prve knjige«.) V elementarnem razredu sredi septem' bra. IŽe nekam Jbolj s sigurnimi koraki se gib« Ijejo naši mali po hodnikih in ,se mešajo med velike ter tako sklepajo svoja prva poznan« stva s tovariši na šoli. (Vesel sem, če gledam to pisano tovarišijo med odmori na dvori* šču, kako se podi, smeji in raste v veselju ve.s dan, vse dni... Po dobrem fednu sem že kazal mojim malim slike iz Fleretove začetnice in v par uricah smo dodobra spoznali vso druži« no: Iveka in Anico, pa njune starše in zvestega B e 1 č e t a pri hiši. Kaj kmalu smo seve morali naročiti Fleretove slikanice. Vsak dan smo nestrpno čakali pošte. No. •. pa smo v ponedeljek vendarle odprli paket in moji mali so kar skočili s klopi in. segli po knjigah na mizi. Da.bi ji le videli! Seveda, kdo bi se jezil! Ves dopoldan: obračanje listov, kazanje slik in smešnih pxy zorov, prerisovanje slik in črk, zavijanje knjig, številna povpraševanja o tem in onem... No da, kdo bi se jezil tej radoved* nostl! Vsakega je spravila knjiga do besede in- to-je prav. Moram reči, da so sprejeli otroci svojo prvo knjigo prav lepo in z nemalinn ^vese* ljem. Res, prvo knjigo v svojem življenju! Da bi le ostalo to veselje! Pa starši, ki so štdi denar za njo? Opoldne povem deci, da pokažejo knjigo vsem domačim pri hiši. Naj še odrasli spo<= znajo našo začetnico! Naslednji dan seveda razgovori in poro« čila učencev o prvi knjigi. Prav živa anketa z najmlajšimi vso uro dopoldne. •— Da, prav različna tolmačenja o Fleretovi knjigi. V splošnem so jo pregledali vsi do« mači in deloma -tudi prečitali tekst v drugem delu. |Pa so :rekli tudi starši kako besedo o knjigi in moji mali vse ujamejo na svoje tanko uho... Resnično, prav nič se ne čudimo poudar* ku odraslih, da knjiga n i poceni in da je res malo težko najti v viničarski koči nad klan* cem skoro kar dva kovača za šolski abesed= nik, ko ljudje včasih ne zmorejo niti za sol. Tudi ta očitek naj nas nikar ne preseneti, da pogrešajo starši v Fleretovi knjigi nekdaj ta« ko lepo in čedno zasukanih pismenk, ka« kršnih najdeš vse polno po starih abecedni« kih. Skoro sam tisk brez vzornega rokopisa! Vidite, vse to naj nas ne odvrača od moderne Fleretove jknjige. ITorej ne bodimo -malen^ kostni. Toda stvar je druga! Naši ljudje mislijo in.pravijo, da je v Fleretovi knjigi preveč s 1 i k in da se učenci ne bodo iz slik kdo ve kaj posebnega naučili. Še vedno mislijo, da se otrok ob slikah in s slikami samo »f L e t -= kano igračka« Ui da s slikami v šoli tra« timo^čas in resno voljo naših malih. Nemara še ne vedo, da je gledanje in obračanje s!ik in podobic vedno a k t i v n o duševno delo otroka na tej stopnji razvoja! Vem, nekdanji abecedniki so kar skoparili s slikami, komaj da je kje kaka drobna ilustracija ušla v knji« go in se strahoma stisnila med natrpan tekst v knjigi. Da, da, naši starši pač ne privoščijo otroku dovolj sfik, to vemo vsi. Pa tudi r i» sanje otrok jim ni bog ve kako pri srcu, češ: čečkarije, zamuda časa in potrata pa» pirja! Poglejte, naši starši poznajo najrazlič« nejše »nemoralne slike« in jih skrivajo še dokaj spretno pred deco. Treba bi pa seve bilo, da bi ljudje spoznali tudi tako zvane »moralne« slike in jih tudi privoščili na< šemu široko radovednemu otroku ob vsaki priliki. Kaj ne, malo huda obtožba je pač dejstvo, da se naš Ikmetski otrok vse p r e« malo igra v svoji mladosti in da bi moral v šoli že kar pozabiti na igro! Zdi se mi, da bi ne bili ravno proti, ko bi mogli že kar deco napotiti v strelske jarke. Da, da, privo-ščimo naši deci kup peska in kamenokov, pa okroglolično punčko iz porcelana ali cunj, in pa mnogo, mnogo lepih slik, saj je še vedno kaj časa in prilike, da zrastejo iz naših ne=> bogljenčkov še veliki, pametni in mo» drostni ljudje kakršni srao pač mi, ki ho» čemo, morda nevede pozabiti na svojo prvo mladost ali pa jo celo uničiti drugim, kar je še najhujše! Ali si sploh še morete misliti človeka brez mladosti in otroškega ognja? Ljudje božji, ne pozabite na deco svojo in na slike, ki !jih ima tako rada, rada!... Mojster Gaspari, daj in še kdaj po« tegni s svojim čudodelnim čopičem po praz« nih straneh naših knjig, ki še pridejo, izidejo. Naša^mladina je spoznala svojega pravega mojstra!...